Krivoverski klerikalizera — učitejjstvo te kliče pred sodbo Ijudstva. (Dalje.) »Veliko nevarnost od strani učiteljstva so spoznali tudi avstrijski škofje, zato so v zadnjem skupnem pastirskt-m listu zopet nanjo opozorili. — Ali smo mi Slovenci glede učiteljstva kaj na boljšem ko Nemci? In ne, to odločno in s prepričanjem trdimo, da ne — morda še na slabšem". Preden odgovorimo na to ne^ramnost, moramo povedati, da smo kot učitelji in odgojitelji katoličani, cenimo visoko Zveličarjeve nauke ter jih tudi uporabljamo pri vzgoji. Respektiramo svoje škofe kot naslednike apostolov, ravno tako spoštujemo dobre duhovuike, slabih se pa ogibljemo. Živimo po veri kot drugi verniki ter gledamo, da ne pridemo v nasprotje glede verskih zadev z Ijudstvom, med katerim živimo. Držimo se svoje prisege in izpoluujemo svoje stanovske dolžnosti, kolikor vsak more po svoji moči. Tako smo delali nekdaj in delamo tudi sedaj. Naš klerikalizem ni zadovoljen s tem. Kaj zahteva več in kaj drugega on nas, tega ne pove. Kakšna nevarnost preti od strani učiteljstva, tudi modro zamolči. Kolikor se spominjamo iz branja pastirskpga pisma avstrijskih škofov lanske jeseni, ni bilo čuti o nobeni nevarnosti od strani učiteljstva, pač pa je bila v pismu neka posebna izjema ia posebno priznanje. Zapomnili smo si to: KY marsičem bi želeli, da bi se izpremenile avstrijske šolske postave, ali zaradi Ijubega miru in da ne Dastanpjo še vefje zmešnjave, potrpimo. Naše šole vobče so verske šole, po njih vlada še Bog". Kaj takega še ni slišalo avstrijsko učiteljstvo — do sedaj je vedno bliskalo in grmelo o brezverski šoli in brezverskem učiteljstvu. ^Domoljub" seveda to modro zamolči, ker je njegov Damen, učitel.jstvu jemati pri ljudstvu ugled in spoštovanje — sredstvo za to je pa obrpkovaDJe. Tako uči klerikalna morala, ki se po kiivici imeuuje katoliška. Kolikor poznamo žitje nemškega učiteljstva, vemo, da je do skrajnosti delavno na pedagoškem polju, v mnogih rtčeh nana je za zgled, njega dela prevajajo v naš jezik ali pa jih rabimo tudi kot učne pripomočke pri pouku. Da smo zaslužili biti mi celo slabši od njih v očeh našega klerikalizma, potem morajo biti oni res pravi svetniki, ker mi priznavamo, da smo slabotni Ijudje in kot taki seveda ničvredni. nNimamo sicer še protiverskega šolskega društva — toda duh naših libpraleev in socijaldemokratov je isti ko nemških, ki podpirajo nProsto šolo", duh našega učiteljstva, zlasti moškega, večkrat tudi ženskega. je isti duh liberalnih in socijaldemokratičnih nemških učiteljev. Nemško društvo ,,Prosta šola" je klicalo in še kliče: Ločite šolo od cerkve, ven iz šol z duhovniki, ven iz šol s križem, z očenašem, češčenosiraarijo, ven s pozdravom: Hvaljen bodi Jezus Kristus! In pri nas? Isti duh, in vSffrrat tudi iste besede odmevajo po shodih in listih našpga učiteljstva. Le pogledati je treba učiteljske dopise v »Slovenskem Narodu" in ^Uriteljskem Tovarišu". Potrdirao lahko: Vinar ni bolj podoben vinarju, kot jp uemško učiteljstvo našemu učiteljstvu" Kar se tiče nProste šole", povemo klerikalizmu, da je pri nas še ni, a priti bo morala, ako bo klerikalizera uganjal z vero, šolo in odgojo tako lažnivo, obrekljivo, nesramno in podlo kakor sedaj. Ti ljudje se ne boje ne Boga, ne hudiča, ker tako nesramno lažejo. Vsakpga učitelja, ki čita takšne gorostasne laži in taka obrekovanja, mora zgrabiti sveta jeza, izgubiti mora vero, ko vidi, da duhovnik z namenom laže in obrekuje pošteno šolo in pošteno ueiteljstvo. Kateri učitelj je pisal v »Slovenski Narod" v tem duhu o ^Prosti šoli" ? Ali je bil podpisan pisatelj članka, da ve klerikalizem, da to izvira iz učiteljskih krogov? Kje je pisano v rUčiteljskem Tovarišu" ? Katero društvo je to govorilo in razpravljalo v tpm duhu? Mi zasledujeuio natančno vse pojave na šolskem polju, pa prebiramo tudi vse glavne politiške liste, a ue vemo ničesar o tem iz učiteljskih krogov. Kdo je bil pri sestavi liberalnega programa proti nProsti šoli" in ločitvi cerkve od države — mar ne učitelj? Taka pisava razburja duhove in navadno dožene ravno nasprotno, česar človek ne želi. Hudo je moral grešiti klerikalizem v Italiji in na Francoskem, da so pometali katehete iz šol, sedaj pa vpije, da preganjajo vero. Klerikalizem najbolj škoduje katoličanstvu s tem, da hoče imeti vse pod svojo oblastjo. Za dospgo tpga se poslužuje podlih sredstev, laži in obrekovanja, neti prppir, sovraštvo in zlorablja ?ero, da pridpjo ljudje ob njo in ob spoštovanje do duhovstva. Potern nastane katastrofa in vpitje, da se vera zatira, duhovščina preganja in križ meče iz šol i. t. d. Pri nas je še vse mirno, ljudstvo je še pobožno ter vdano Bogu in duhovščini, a svetujemo vam pa: Ne igrajte so z ognjem! Pride čas, da se bodo take lopovščine drago plačevale. Tudi mi trdimo, da ni vinar bolj podoben vinarju, kakor so klerikalni voditelji podobni svojemu časopisju. — Razdirajoči krivoverci! »Nemški učitelji trdijo: če gremo v cerkev, gremo samo prisiljeni, da nadzorujemo otroke, ne iz prepričanja. No, večina naših učiteljev niti tega ne stori, in če pridejo v cerkev — mila ti majka — kako nedostojno je njihovo obnašanje vsled nadutosti. Ne ve, kam ki se dejal revež, in kako bi se bolj pohujšlji?o obnašal. Zato je želeti, da tudi še to nadzorstvo opuste, ker to nadzorstvo večkrat ni nadzorsvo, ampak naravnost pohujšanje otrok!" ; Kaj takega more pisati le človek, ki v strasti, škodoželjnosti in v hinavskem svetohlinstvu želi bližnjega morališko ubiti in spraviti s poti. Takšni boji niso nič novega — na katoliški podlagi. Kaj pa imajo opraviti nemški učitelji z našim učiteljstvom ? Kdo jih pa pozna med ljudstvom, da mujih stavljajo pred oči kot zgled pohujšljivosti ? Ali mar tudi teh ne obrekuje podlo in nesramno po časopisih kot nas naš skrbni klerikalizem? Eoliko smerao dati vere klerikaluim izjavam, nas uči ta članek v BDomoljubu". Zadnja izjava v ^Slovencu" o ljubljanskem učitelJ3kem društvu, da naj kateheti poučijo otroke o vedenju in disciplini v cerkvi, je bila točna, prava in na 8vojem mestu. Verske zadeve so v prvi vrsti skrb kateheta. Ta poučuje verouk, njegova dolžaost je tudi poučiti šolsko mladino, kdaj naj pri maši kleči, vstane, se prekriža i. t. d. Učiteljeva dolžnost pa ni, da bi bil v cerkvi za policaja. Ce se otrok vede nedostojno, se posvari ali kaznuje v šoli in ne javno v cerkvi. Ta izjava ljublj. učiteljskega društva je bila najbrže povod temu klerikalnemu izbruhu. Iz tega se vidi, kako hudoben, brezvesten, obrekljiv in škodoželjen je nekateri katoliški duhovnik, ki ima vero samo na jeziku, v dejanjih so mu pa vera, verska vzgoja, resnica in poštenje deveta briga. Očitanje pa o nadutosti in pohujšljivem vedenju učiteljstva v cerkvi je ravno tako podla klerikalna laž. Učitelj-odgojitelj, da se vede v cerkvi naravnost v pohujsanje otrok — ba! Učitelj mora biti zaradi svojega poklica v šoli iu drugod zgled dostojnemu vedenju — in ta naj hodi v javno cerkev pohujšavat z nedostojnim vedenjem otroke! Kaj takega more učitpljskemu stanu vreči v obraz edini klerikalizem, ki nima nobenega sramu, poštenja in resnicoljubja. Pa naj z imeni navede dotične učitelje! Vemo pa že naprej, da tega ne stori, ker je lagal, jemal čast in poštenje vsemu učiteljstvu z namenom, da ga očrni v o6eh preprostega ljudstva. To je namen krivoverskega našega klerikalizma. nZ verskim prepričanjem in življenjem je torej zlasti moško mlajše učiteljstvo popoluoma pod cesto — in žalibog mnogo starejšib jim sledi. 0 uekem nadučitelju se je izrekla sodba: Stari je bil dober, pa sinova učitdja sta ga spridila. Žalostao, pa resnično! Tako mnogi starejši učitelji drve za mladimi brez lastne volje". To je vrhunec nesramnosti! Eaj takega ne more pisati nihče drugi, kakor globoko moralno propadli naš klerikalizem. On ve prav dobro, da bi se taki izjavi smejal vsak paraeten in razsoden človek, zato ni tega objavil naš prijatelj »Slovenec", marveč se je poslužil med našim narodom razširjenega tednika nDomoljubau, da bi se dobro in nerazsodno naše Ijudstvo zgražalo nad nami, nas sovražilo ia se odvračalo od nas. To jo res prav lepo katoliško delo, priporočano in blagoslovjeno od Kristusovega namestoika, višjega pastirja ljubljaaskega samegt. Eakšnega prepričanja smo, smo že povedali. A s tem ni naš klerikalizem zadovoljen. Zahteva, da bi se učiteljstvo valjalo v prahu in na kolenih pred njim, mu poljubljalo roko, snažilo obuvalo, bilo brez lastne volje in mu brez prepričanja vdano tudi v posvetnih zadevah, se trkalo na prsi, zavijalo oči proti nebu in neprestano molilo, a pri tem sovražilo iz dna duše vsakega, ki ne dela tako, opravljalo, lagalo, delalo med narodom propagando za klerikalne namene; ako ne gre izlepa, pa s prepirom, z zlorabo vere, s hinavskim zavijanjem resnice — in to vse na katoliški podlagi! Naš klerikalizem uči Kristusove nauke po cerkvah, a se tega noče držati, noče živeti po teh lepih naukih! (Dalje.)