Izhaja 20. vsakega mesca. Velja celoletno 2 gld. — polletno 1 gld. i List 8. V Celovcu SO. avgusta 1878. LetO X. Spomini. (Spisal Jurij Cemogorec.) (Konec.) Potekle so počitnice. Treba je bilo zopet misliti na Ljubljano. Prav težko mi je bilo ločiti se od ljube sestrice. Priporočal sem jo materi, da naj posebno skerbno pazi nanjo. Kako žarko je plakala mala deklica na jutro, ko sem se poslovil od nje. „Le kedaj bodeš zopet prišel?" vprašala je jokaje. Potolažil sem jo, da pridem v ednem tednu zopet. Priporočal sem njenemu varstvu mucke, zajčeke' in sploh vse, kar je rada imela. Nekaka tužna misel se me je polastila, odhajajoč od doma. Spomini minulih počitnic ponovili so mi v duhu vse one lepe dnove in prizore, ktere sva vživala s sestrico. Še le ko sem bil nekaj dni v Ljubljani, sem prav čutil, koliko mi je bila sestrica, vedno mi je nekoga manjkalo. Mati mi je pravila potem, da vedno poprašuje po meni, jaz pa sem kaj pogosto kupil igrač, ter je poslal ljubi sestrici, da si s tem bolj živo ohranim spomin pri njej. Pripovedali so mi po tem domaČi, da jej je bilo to, kar sem jej jaz poslal, veliko ljubše nego ono, kar je od drugod dobila. Tako pretekle sti zima in pomlad, poletje je nastopilo in počitnice so se zopet približevale. Slišal sem, da je mila sestrica nekaj zbolela, vendar rekli so mi, da ni nevarna bolezen in kmalo zopet okreva. Pristavila je tudi mati, da sedaj veliko bolj po meni poprašuje, — revici bilo je dolg Čas, nikogar ni imela, da bi jej bil kaj pravil. Neka huda slutnja se me je polastila, ko sem slišal, da je ona bolna, ktero sem imel tako rad. Želel »sem le domov in komaj pričakoval, da sklenemo šolsko leto. Prišel je zaželeni čas in hitel sem domov. Najpervo prašal sem po njej. Bilo je na večer. Mati mi pravi, da sedaj spi v gornji sobi, toda jaz nisem mogel sterpeti, da je ne vidim. Prižgal sem luč in hitel po stopnicah k njej. Pridem do postelje. Tužnokrasen pogled bil je to zame. Kakor angelj* ležala je, rahlo dihajoč na postelji, njej pri nogah pa tigra. Laščeki so jej precej zrastli in kodrasto se vili krog bledega lica. Njene ustne niso bile več tako rudeče, kakor prej, rudečica je zginila tudi z lica, vpadla in bleda bila je v obraz. Snežno belo bilo je njeno čelo, ktero je dobro značevaio čistost njene an-geljske duše. Na zglavji ležale so one bukve s podobami, ktere sem jej bil jaz pustil, ko sem odšel v mesto. Kakor očaran stal sem pred njo, še ganiti se nisem upal, da jej ne kalim sladkega miru. Neki glas v meni pa mi je pošeptal, kakor kak zloben duh: „Ta ne bode več dolgo!" Stresnil sem se in! huda bolest se me je polastila pri tej misli. Sedaj jo posili hud kašelj in oči odpre. Krog usten se jej zaziblje blagosten smeh in naglo se dvigne. Jaz se sklonim k njej in poljubila me je s svojimi merzlimi ustnami. „Veš nekaj tako lepega se mi je senjalo, po tem pa tudi, da si ti prišel!" de šepetaje in se zopet vleže. Pravila mi je sedaj vse, kar se jej je pripetilo, kako je bila vesela mojih igrač, ktere sem jej pošiljal; toda smejala se ni tako pogosto, kakor prej, le redko so se njene ustne zakrivile na smeh. Pripovedovala je o zajčekih, koliko jih je in kake barve so, potem, da so mati tistega porednega petelina zaklali in več enakega. Potem pa vzeme bukve v roke, ter mi pokaže neko podobo: „To sem mnogokrati gledala, prav lepa se mi zdi, ti pa mi nisi nikoli pravil o njej; de in mi pokaže podobo. Bila je res lepa podoba, ne vem kako, da ni prejšnje leto nikedar na versto prišla. Predstavljala je smert detetovo. Dete leži mertvaško ovenčano na postelji. Nedolžnost se mu zna na okroglih licih, ustne pa derži na smeh, kot bi bilo veselo, da je zapustilo solzno dolino in se preselilo v pravo domovino. Na mizi zraven postelje obseva čarobno luč ta prizor. Pri detetovej postelji sedi mila mati, si zakriva tužno lice in britko plače po malem ne-dolženčku. Nad detetom se ziblje množica angeljev, med njimi pa detova duša, ktero ponesejo na svojih zlatih krilih med zvezde, da se ž njimi vred raduje. Nekako čudno so se lesketale modre oči sestrice, ko sem jej podobo pojasnil, in vse to povedal, kar si mora domišljija sama dostaviti. Zelo je bila ginjena, svitle solze so jej tekle po licu, ni dosti govorila več, kmalo je zopet zaspala. Spala je mirno, gotovo so jej lepe sanje sladile mir in jej na novo rodile mnogo krasnejo podobo, kakor je bila ta. Čudno je bilo meni. „Morda si jej sedaj leto pravil, kar se bode kmalo zgodilo," mislil sem si. Vsaj ona je tudi tega vredna, blaga duša je to in skoraj se mi je svet nevreden zdel, da prebiva ona na njem. Spoznal sem pa na njenem kašljanji, .da ne bode več dolgo. Njen duh se je že tudi manj pečal z zemskimi rečmi, kakor z nadzemskimi. Mati povedala mi je potem, da ne mara prav nič za igrače več. Odšel sem spat. Precej, ko sem se zbudil drugo jutro, grem k njej. Tudi ona bila je že zbujena, bila je malo bolj vesela in njeno stanje zdelo se mi je mnogo boljše od včerajšnjega, le kašelj, ki jo je nekterekrati prisilil, strašil me je. Naenkrat pokaže, smeje se skozi okno na vzhod, kjer je začelo vzhajati velejasno solnce izza gora. Kakor zamaknjena gledala je ta velečastni prizor. Vprašam jo potem, zakaj jej to tako dopade. Odgovorila mi je, da takrat, kedar je solnce, vstane in gre z materjo na vert. Kar več jej ni bilo sedaj ostati v postelji, kedar je le kako hojo čutila, poslušala je in se nadejala, da pride mati ali pa sestra z obleko in ona vstane. Kmalo 115 bila je njena želja spolnjena. Matije prišla z obleko, lepo jo umila in oblekla in ko je bilo gorkeje, peljal sem jo na vert. Počasno je hodila, prejšnje skoč-nosti ni bilo več opaziti na njej. Na vertu vsedla se je k meni in glavo naslonila name. Zajčeki so prihiteli precej k njej. Berhko so skakali krog nje in pričakovali, kedaj jim kaj dade. Vzela je z velo roko košček kruha iz žepa, ga razlomila in podelila vsakemu malo, a nagovarjala je ni več tako ljubo, kakor prej, le manjšega vzela je v naročje. Sosedova deklica bila je ednako bolna. Zelo je skerbela za njo, vselej, kedar jej je jed ostala, prosila je, naj jo pones6 k sosedu njeni prijateljici. Ko je sosedova zvedela, da sem jaz doma, prosila je vedno mater, naj jo pelje k meni na vert. Drugi dan zgodilo se je to. Tužno je bilo gledati bolni deklici. Govorili niste več toliko, kot poprej, in čutil sem, da med njima ednega manjka, ki bi posredoval govorico. Pravil sem jima jaz razne reči, kazal druge podobe, ktere sem nalašč za nju v mestu nabral in menil sem začasno, da so se vernile lanske počitnice, a pogled na njuna obraza, ktera sta že prihodnjost značila, prevaril me je, da se sedanjost dokaj loči od preteklosti. Sosedova bila je do večera pri nas, potem sem jo jaz peljal domov. Na večer prisvetile so na sinje nebo krasne zvezde. Kakor očarana zerla je moja sestrica na nebo v te svitle zvezde. Vedno me je popraševala, kako daleč so od nas in kedo gori prebiva. Pravil sem jej, da je gori silno lepo, in da se na njih sprehajajo take deklice, kakor je ona, in se igrajo z angelji. Tamo tergajo cvetlice in je v vence plet6, lepo pojo in poslušajo godbo angeljsko. Radost se jej je znala na licih in upljivo je vpirala svoje velike oči v zvezde. „0 kako rada bi jaz prišla tje na zvezde!" vzdihnilaje, kosem jo jaz iz njenih sanj zbudil, rekši jej, da je že čas spat iti. Menil sem vedno, da se jej oberne zdravje na boljše, pa vsaki dan mi je to upanje podiral. Sestrica je vedno bolj hirala, kakor cvetlica je venela. V enakej meri z boleznijo tergala se je vez, ktera jo je vezala na zemljo. Le malo kedaj zamogla je še iti na vert. Naposled sem jo moral nositi, revica oslabela je tako, da ni mogla več hoditi. Roke so jej bile suhe, sama kost jih je bila. Na vertu vsedel sem se ž njo proti solncu, da jej je ogrevalo bolne ude. Naslanjala mi je trudno glavico na persi in skerbno se k meni tišala, kot bi se bala, da jo kedo ne vzame. Pritekli so vselej zajčeki k nama, toda ni je jemala več v naročje. Jaz sem kakega pobral ter ga kaj nagovarjal ali spraševal, kakor je ona sama prej delala. Sladek smeh se jej je vselej zbudil na ustnah in ni se mogla zderžati, da ne bi pogladila krotke živalice s svojo velo roko. Tudi tigra je zastonj se približevaje hodila krog nje, pogledala jo je, malo nasmejala se jej, to je bilo vse. Pripovedal sem jej, kaj bodeva vse počela in kamo pojdeva, kedar ozdravi, hoteč jo s tem malo razveseliti, pa spoznal sem, da to ni imelo več dosti vspeha pri njej, kmalo je zavernila govorico na zvezde, na angelje in nebesa. Govoril sem jej potem o teh rečeh, a to jej je pa bolje dopadlo, kako rada je poslušala to! Po svojej prijateljici je vedno popraševala in razložiti sem jej moral na tanko njeno stanje. Kedar sva bila zopet na večer v spavnici, gledala sva zopet podobe, iz med 116 vseh bila jej je pa najdražja in najljubša ona, ktera je predstavljala smert detetovo. Po celo uro jo je gledala, in vselej sem jo moral znova razlagati. — Zdravnika se je nekako čudno bala, kar skrila se je pod odejo, kedar je prišel. Popraševal sem ga zarad nje, toda nikoli mi ni odgovoril po mo-jej želji. Bilo je nek lep dan kimovca, bila sva zopet s sestrico na vertu, ko mi prinese stareja sestra nemilo novico, da je sosedova deklica na naglo umerla. Menil sem, da se moja sestrica tega zelo prestraši, pa ni bilo tako. Ko je slišala, kaj sestra pripoveduje, žalostno je prizdignila kodrasto glavico in sestro pogledala, kot bi hotela reči: po čemu mi to praviš, vsaj sem vedela, da se tako zgodi. Ko je šla sestra proč, zmoglo jo je vendar žalostno čutje in milo je začela plakati. Tolažil sem jo, a ravno takrat bila je ura poldan in zapela sta znonova mertvaško pesem. Sedaj ni vsa moja tolažba zdala nič, gorke solze žalosti lila je na mojih persih. Zopet sem jo hotel tolažiti, pa skoraj mi je bilo nemogoče, silno žalosten bil sem tudi jaz. Le k njej je silila vedno. Obljubil sem jej, da jo nesem precej po jedi tje, kar sem tudi storil. Deklica ležala je na odru v belo oblečena in s cvetlicami ovenčana, krog nje pa so bile svete podobice razpostavljene. Kočice imela je sklenjene in oči na pol odperte. „0 kako je lepa," začudila se je moja sestrica in jo prijela za ročico, pa kakor bi jo bil pičil gad, tako hitro je zopet zmaknila roko. „Pa ni dobro odeta, ker je merzla", dejala je in me pogledala, kot bi hotla reči, naj jo jaz odenem. Vprašala je mertvo dete marsikaj, pa nekako milo se jej je storilo, ker ni dobila nobenega odgovora. Utihnila je in nepremično zerla vanjo, kot bi si hotela njeno obličje dobro vtisniti v spomin, da jo tamo gori na zvezdah zopet spozna. Kmalo šla sva potem domov. Drugi dan na popoldan zakopali so njeno prijateljico. Nekako pooblačilo se je sedaj njeno čelo in strah bral se jej je na obličji, ko je slišala zvoniti. „Kaj bo pa potlej ž njo, ko je zakopljejo?" vprašala je in zvedavo gledala me, kaj bom odgovoril. „Vsaj ne ostane v zemlji," dejal sem jaz, „angelji pridejo precej na večer po njo in jo ponesejo seboj." Nekako neverno je zmajala z glavo, sedaj bilo je per-vič, da mi ni verjela, hitro sem se rešil iz zadrege, vzamem ono podobo umerlega deteta, ter jej pokažem na podobi resnico mojih besedi. Tu leži mertvo dete na postelji, nad njim pa nes6 angelji ednako dete. Nekako zadovoljna bila je sedaj, ker je videla, da se godi res to, kar sem jej pravil. Njej bilo je vedno slabeje, od dne do dne bila je huja bolezen in nekatere večere smo menili, da gotovo umerje. Verstili smo se domači, da smo bili po cele noči pri njej. Tako bilo je eden teden; bolezen je bila huda, toda le najmanjše tožbe ni bilo čuti od nje. Kašelj je ponehal, postala je naenkrat vesela in že sem menil, da je prebolela, a ni bilo tako. Bolezen je začasno odjenjala, da jo pozneje toliko huje napade. Bilo je v soboto večer. Noč bila je jasna in lepa. Brezštevila zvezd lesketalo se je na nebu, luna pa je mirno plavala med njimi, svojimi sestrami. Jaz sem sedel pri postelji bolne moje ___11T^ sestrice, ktera je ravno spala. Terpke misli so me navdajale in mi težile tužno serce. Mati prišla je večkrat pogledat in ker sem jo jaz zagotovil, da nocoj ne bode še umerla, rekla je, da pojde spat. „Ako bi kaj zahtevala bolnica, rekla mi je, naj le malo z nogo vdarim po tleh, bo že ona slišala in prihitela gori. Kmalo potem se prebudi sestrica, odperla je oči in me dolgo nepremično gledala. Kavno sem jo hotel ogovoriti, ko vpraša s tihim glasom po materi. Jaz vdarim z nogo ob tla in ta hip so se cule stopinje po stopnicah. Rahlo se je nasmejala materi in jo poljubila, potem pa zopet tako zvedavo zerla v me. Skerbno je mati pogledovala zdaj njo, zdaj mene. Stegnila je roke proti meni, jaz se sklonim k njej, ovije mi svoje vele rokice krog vratu: „0 kako te imam rada", dejala je in me poljubila, pa čutil sem njen leden poljub, oči so bile vperte v me, dihala pa ni več. Njene roke so odpadle od mojega vratu, duša je poletela gori med zvezde, kamor je tako želela, telo pa je ležalo tužnokrasno pred manoj. Obupno je vskriknila mati in vila roke same žalosti. Jaz pa sem stal kakor okamnjen tu pred njo. Matere nisem mogel tolažiti, vsaj sem bil sam tolažbe potreben. Strašno mi je bilo hudo. Kako rad bi se bil zjokal, a žalost bila je prevelika. Soba bila mi je pretesna, šel sem na prosto. Same žalosti nisem se vedel kam dejati. Proti jutru dejali smo jo na oder. Sestra spletla jej je lep venec in ga ovila jej krog glave, mati jo je oblekla v belo obleko, jaz pa sem poskerbel drugo, po vsem se trudil posnemati ono podobo, ktera jej je toliko dopadla. Vsak, kedor jo je obiskal, moral se je solziti, kajti kakor nadzemsko bitje ležala je tu. Krog usten zibal se jej je blagosten smeh, gledala je ednako Ijubeznjivo, kakor v življenji. Pokopali smo jo zraven njene prijateljice, meni pa ni bilo več ostati doma. Nekaka otožnost se me je polastila, vse me je spominjalo na njo. Nasadil sem na oba groba cvetlice, ju okopal in odšel od doma k nekemu prijatelju, da tamo malo pozabim svojo žalost. Kmalo prišel je čas, da sem moral zopet v Ljubljano. Vesel in žalosten sem bil vselej kedar sem se spominjal ljube sestrice. Prišel sem zopet na počitnice, pa vse se mi je nekako prazno zdelo doma, ker nje ni bilo. Poprašal sem po tigri, a mati mi je povedala, da je kmalo po njeni smerti nekamo zginila. Zajčekov tudi ni več bilo, podušil jih je neki lovski pes, ko so bili na vertu. To me je žalilo. Popravil sem zopet gomili na pokopališči, zasadil nanje rakito. Ni mi bilo ostati doma, odšel sem žalosten k prijatelju, da si razvedrim tužnega duha. —~~'~-—¦* Denar. Denar, denar, denar, Tam vse stoji, Ti premogočna stvar: Jok se glasi; Komur ljubo se smejeS, Denar, denar, denar, Mu radost v serce seješ; Ti Tsemu svetu si vladar! Kjer tebe ni, V. Kurnik. U8 ¦ Aleksander Ivan knez Potemkin, ruski carski maršal. (Životopisna čertica; po virih spisal Jos. Cimperman.) (Dalje.) Občilo s knezom ni bilo težavno, da-si tudi se je redko kedaj prav „po, domače" vedel proti svojim podložnikom; treba je bilo pazljivem biti, da se ni niti najmanj žalila knezu urojena čestiželjnost, od nekedaj njegovega značaja največja slabost. Vsakedo, tudi pervi, njegovi generali so morali biti naznanjeni, predno so govorili ž njim in mnogokrat jim je bilo čakati pol dne, ali celo po teden dni, dokler jih je knez sprejel. V njegovi navzočnosti se je bilo vesti z najvišjim spoštovanjem in dokler ni knez sam koga ogovoril ali ga česa vprašal, se ni derznil nikedo izpregovoriti. Pripetilo se je, da so katerikrat celo princi in njemu jednaki dostojanstveniki pričakovali dovolitve za avdijenco vse dopoldne v njegovih sprednjih sobanah in kedar se jim je velelo vstopiti, je bilo čudno gledati, kako veličestno se je nosil Potemkin, in kako spoštljivo in resno prišleci. Na njegovem dvoru je bilo treba strože gledati nego na carjevem, da se je ravnalo po zahtevah etikete in, kedar je knez popotoval po mestih ali sicer .znamenitejših krajih, so ga, kakor,da je carinja navzoča, pozdravljali zvonenjem, streljanjem, razsvetljavo in svečanostim!, s kratka, skazovali so mu čast, kakoršna pristoji le kronanim glavam. A tudi pri sovražnikih si je znal knez pridobiti najvišjega spoštovanja ter jih je naučil, ponižno se mu klanjati. Kedar se je bilo podalo mesto Bender, je sprejel knez v najlepši svoji opravi, obdan od svojih generalov pod baldahinom turške poslanike, kateri so mu kleče, z obrazom v tla obernjenim in z rokami na persih prekrižanimi izročili na srebern.em. pladnji mestne ključe. Ko jim je bil odgovoril, poljubili so mu. noge ter potem odlezli nekpliko stopinj ofl prestola. Tudi na carskem dvoru se mu je morala vedno dajati takova čast, kakor sicer drugod. Njemu samemu.se ni bilo treba oglašati, da bi prišel pred carinjo, kajti prost mu je bil ustop vsako uro dneva. Iz tega se lahko sklepa, kako visoko je vladarica čislala Potemkina, katerega je pri vsaki priliki odlikovala s posebnim spoštovanjem pred vsemi drugimi. Naravno, da mu je ta. vslaženost pri carinji napravila mnogo nevoščljivcev, a ^ redko katerikrat se je kdo derznil, da bi javil količkaj svoje zavisti, kajti knez, umivajoč dosezati od malega do velicega najvišje spoštovanje, je v takovih okol-nostih brez vsacega ozira ravnal in gorje njemu, kedor mu ni skazoval dolžne časti ali kedor je delal njegovemu povelJH nasproti ali se je osmelil grajati njegova dejanja. V dokaz jeden sam pripetljej. Nekovega generallajtnanta T., kateri je bil po knezovi protekciji dvignen v to častno službo, čegar duševne sposobnosti, so. bile pa zelo skromne, je knez rad preziral pri različnih prilikah. Serdit zaradi tega preziranja je porabil T., pozabivši svojega duševnega uboštva, ko je bil nekoč povabljen h knezu na obed, to okolnost, ter je na- 119 peljal govorico o prevzetnosti in kako le-ta znižuje človeka, vse, se ve, da bi se maščeval nad knezom. Potemkin, zapazivši njegovo podlo nakano, mirno vpraša generala: kedo je menj škodljiv družbi in deržavi, človek, ponosen na svoje duševne kreposti in istinite zasluge, ali puhloglavec, katerega je dvignilo srečno naključje na višek in ki je zato pohlevnejši od pervega? General in drugi navzočniki odgovore, da poslednji. „Dobro," deje Potemkin, „jaz zase ne pazim na to, je li jeden nesposobnik med mojimi generali več ali. menj, deržavi pa in njim, kateri zaradi sposobnosti zaslužijo biti povišanim , ne more goditi, da so podložniki osobi, svojimi zaslugami globoko pod njimi stoječi. Vaša razsodba, gospod general, me napotuje, da poplatim zasluge, kakor jim gre. Po obedu imate takoj zapustiti armado po mojem ukazu in na. vaše mesto postavim nekoga, kateri sme biti ponosen na svoje duševne kreposti kakor vi na svojo ničevost." General je moral zapustiti armado in Katarina, vedna varuhinja knezove časti, je le na prošnjo njegovo dovolila ob službo dejanemu generalu tudipenzijo. Kakor sem že omenjal, se je Potemkin od mladosti pično deržal dnevnega redu, ali za hoditi spat in vstajati ni imel nikake določne ure. Često-krat, posebno, kedar je nameraval izveršiti kako znamenito namero ali je pretila nevarnost njemu podložnim bojnim četam, je knez, da-si v postelji, prečul vse noči. A poleg tega se vedno na razširjenje svoje slave mislečemu Potemkinu, kateri se je mogel posluževati vseh zložnosti, ne čudi toliko svet, kakor skoraj brez slehernega počitka delajočemu general-lajtnantu njegovemu Bubovu. * Knez, kedar ni mogel spati, je dal poklicati k sebi Bubova, da takoj izverši naredbe, ki so mu včasi prišle po noči na misel. Bubov, vedno pripravljen slušati knezove ukaze je prišel vselej na hip in opravljen kakor po dnevi ter je pisal ali precej izveršil knezova naročila. Mnogo noči je dakle zvesti služabnik prebil brez spanja a kedar je zjutraj knez vstal; je bil zopet pervi pri njem, poročal mu je o dogodkih noči in je odpravil ukaze knezove, ko se je le-ta po svoji vsakdanji navadi jedno uro kopal. Potemkin sa,m se je čudil, kako je moči biti Bubovu poleg vse brez- * Bubov tudi rodom Eus, sin necega oficirja, je bil polkovniški lajtnant pri konjiči, kedar ga je bil knez imenoval svojim adjutantom. Zaradi izvanredoega talenta in pridnosti ga je Potemkin še prej nego pred štirimi leti s carinje dovolitvijo povzdignil do generallajtnanta. V bojnih časih Bubov ni spal več kakor 2—3 ure na dan in še tedaj razven ovratnice popolnem opravljen ter na stolu sedeč. A poleg tega je bil vedno vesel. Bolezni ni poznal Obedoval je pri knezovi mizi, kjer je bilo na izbero jedi in pijače, ali vsegdar je bil zelo zmeren. Žganih pijač se je ogibal, kakor tudi občila z lepim spolom, dasiravno so ga povsod spoštovali zaradi prijaznivega in vljudnega vedenja. Jedno strast pa je imel; igralec je bil. Vsako uro po noči se je lahko našel pri igri. Tudi je bil zelo gizdav v obleki ter je hodil vedno s klobukom pod paziuho ali tudi jezdil je mnogokrat gologlav, pozabivši pokriti se. Tega se je navadil pri knezu. Sicer je bil Bubov, kakor skoraj vsi Busi, dober vojak in se je junaško vedel pri oblegi Očakova za kar je prejel red sv. Jurija. 120 pokojne delavnosti tako zdravemu in veselemu, ker je imel vedno toliko opravil in je zatorej vžival menj nočnega počitka od njega. Po kopeli so strežniki opravili kneza in kedar se je to končalo, je molil kratko jutranjo molitev, potem eajutrekoval čokolado in liker. Ako je bil dobre volje, igrati mu je morala njegova dvorna kapela * nekatere komade za juternico, pri kateri so morale biti cesto navzoče tudi nekatere pevke, da so s petjem in igranjem na godbina orodja vedrile Potemkinu duha, po mnogem mišljenji vtrujenega. Mnogokrat je povabil knez svoje krasotice na za-jutrek. Ako je pa kneza terpinčila nevolja, kar se je tudi cesto pripetilo, ni smel priti pred-enj nikdo, razven istih, kateri so imeli opraviti pri njem; tudi je moralo biti vse tiho okrog njega. Po zajutreku je prišel vselej Bobov ter izročil knezu došla pisma; ostal je pri njem tako dolgo, da mu je dal knez znamenje odstopiti. Potem so smeli h knezu njegov deržavni tajnik, telesni zdravnik in naposled vsi tujei, kateri so imeli opraviti ž njim. Kedar so vsi odšli, se je zaklenila soba knezova; ostajal je vsegdar po jedno uro sam. V svoji sobi je vselej moral imeti mizo, na nji papirja in pisalo, kratko sreberno paličico in pilico, dalje zabojček drazih kamenov različnih barv. Kedar je knez o čem premišljal ali snoval naredbe, igral se je s kamenci, da se mu niso misli zmedle, ali je pilil sreberno paličico, ali tudi sestavljal s kamenci različne podobe ter se veselil njih blišča. Kar je knez tako sklenil, je takoj načertal na papir, in kedar je ukazal odpreti vrata, je izročil svoje sklepe Bubovu, da jih izverši. Skoraj nikdar Bubov ni smel izpregovoriti, prišedši pred kneza, ako ga sam ni ogovoril ali o čem vprašal, kakor je bila njemu navada. Eavno tako ni smel niti Bubov, niti kateri domačih ljudi kedaj opominjati kneza kake stvari, kajti imel je izversten spomin. Jeden njegovih strežajev je pozneje pripovedoval, kako je bil knez serdit, ako ga je kedo česa opomenil če tudi z lepo besedo. Nekoč se je bil namreč namenil knez iti pogledat grad, stoječ blizo glavnega stanu, in sicer je to odločil za prihodnji dan. Potemkin, naj-berž zaderžan po važnih opravilih, drug dan ni odšel, kamor je bil namenjen. Strežaj, ne misleč, kako zopern je knezu vsak opomin, se je derznil, spomniti svojega gospoda na nameravani ogled. Takoj ga je pognal knez iz službe in le zaradi njegove zvestobe in pridnosti mu je dal milostno penzijo, katero je do smerti vžival na jednem knezovih posestev. Iz tega se lahko sklepa, kako težavno je bilo včasi imeti opraviti s knezom. Kakor domačini, tako so morali tudi tujci vsegdar jemati strogo ozir na muhe knezove, ako si niso hoteli nakopati na glavo nevolje in jeze njegove. Nekov prusk major je bil prišel kakor bojni kurir v opravilih do kneza in čakal je štiri tedne brezvspešno na avdijenco. Naveličavši se dolzega * Knez je imel redno pri sebi po 60 najizbornejših godcev in tndi mnogo lepih pevkinj. Imel je dalje igralcev in dobrih operistinj. V ostrogih so se skoraj vsak dan dajale glediiiine igre in vsi so jih smeli brezplačno obiskovati. 121 čakanja, ide sam k njemu in ga prosi, da bi ga odpravil. Knez takoj nevoljen zaradi sitnosti majorjeve, mu ukaže brez vsacega odgovora nemudno zapustiti glavno bivališče. Tako se je zgodilo tudi poslaniku iz Georgije, kateri je bil prišel h knezu v Jasi in mu je bilo čakati Čez leto, predno je smel iti domov. Ker so mu že pohajali novci, prosil je kneza nekov na cesti, naj ga odpravi in mu da novcev za odhod. Knez mu odgovori: „Jaz nimam niti tebi, niti tvojemu gospodarju odgovarjati; takoj se lahko odpraviš. Novcev se ti da, kolikor jih potrebuješ," In brez vsacega odgovora se je odpotil poslanik še istega dne. Pred obedom, ako ni knez pisal lastnoročno carinji ali ni imel drugih opravil, se je vselej kam peljal. Spremljala sta ga njegov dvorni kavalir, rodom Eus, bogat grof in komornik carinje, in njegov adjutant Bubov. Ke-dar se je knez vernil, je podpisaval izgotovljena pisma, dajal ukaze in navadno ob dveh je šel obedovat. Kileaov dvor je bil ne le odličen po mnogih služabnikih, temveč tudi sicer je bil jednak dvoru vsacega kralja. Vedno je bilo navzočih mnogo gostov in dragih jedi in vin je bilo v izobilji. Pri obedu je godla dvorna kapela in pevke so pele. Pri takovih prilikah je bilo moči videti kneza brez-skerbnega in prijaznjivega. Ce tudi je bilo njegovo vedenje veličastno, vendar je z vsakim gostom brez razlike vljudno občil. Se ve, včasi ga njegove muhe tudi tu niso zapustile, a navadno je odhajal vsak povabljenec vesel in zadovoljen od njegove mize. Potemkin je pa ostajal vedno zvest načelom zmernosti in skerbeč za ohranitev svojega zdravja ter za svojo duševno krepost, se je zelo izbirčno posluževal vseh jedi in pijač. Po obedu, terpečem obično 2—3 ure, se je kflez pogovarjal kake pol ure svojimi gosti. Potlej se je dal zopet zakleniti, da je nekaj časa premišljal. (Dalje prihodnjič.) Dobro jutro. Tamna noč zginuje, Solnce ko prisije, Dan se približuje Svoje žarke lije In petelin poje, Zlate po planjavi, Vosi nam po svoje: Serčno nas pozdravi: Dobro jutro! Dobro jutro! Svit danice gine, Ko pastir ovčice Enkrat se z višine Žene na planice, Ljubo nam pokima: Trobi, da odmeva Zginula je tmina. Krog, in nam veleva: Dobro jutro! Dobro jutro! Zlata zora sveti. — Zdaj zvone zvonovi, Slišiš ptice peti? Nas bude glasovi, Lepo žvergolijo, Hvalimo da Njega, Ko stvarem želijo: Stvarnik ki je vsega. Dobro jutro! Dobro jutro! p. 122 O ustanku Madjarov 1848. 1. (Spisal Fr. Jaroslav.) Cesar Ferdinand je po smerti svojega očeta se udal Madjarom vsaj na toliko, da se je začel nazivati: Ferdinand V., kralj ogerski. Tudi je ukazal, da se ima latinskemu izvirniku ogerskih postav madjarski prevod pristavljati. Dne 6. jun. 1839 1. je ogerski zbor znova pričel svoje seje, in med drugim je sklenil tudi to, da se ima mesto latinskega jezika izključivo madjarski jezik vpeljati v vse urade in šole. Dne 12. marca 1843. 1. je cesar znova osebno odperl ogerski zbor, in po mnogih viharnih sejah ga je sklenil dne 12. nov. 1844. 1. Ustanek. poljski v Krakovem in v Galiciji 1846. 1. je mnogo vplival na Ogersko, vendar javni mir se ni kalil nikjer toliko, da bi bilo treba večega vojaškega posredovanja. Malo bolj pa je zaveršalo 1847. 1. v peštanskem ko-mitatu, kjer sta radikalca Niarv in Szentkiralvi zelo razžaljivo govorila. Dvorna pisarna je zahtevala, da se opravičita, pa na Košuto v predlog je komitat zah-tevanje odločno zavergel. Dne 31. jan. 1847. 1. je umeri palatin, nadvojvoda Jožef, in njegovo mesto je prevzel nadvojvoda Štefan. — Dne 12. nov. 1847. 1. je Ferdinand zopet odperl ogerski zbor v Požunu, in zbrane zastopnike ogerske krone je nagovoril po madjarski, ne po latinski, kakor je bilo običajno. Madjarski ogovor je zbudil največo navdušenost, in viharni „eljeni" so odbijali po dvorani. Sivobradi starci so jokali od veselja, da so doživeli to čast iu srečo, da jih njihov kralj po domače pozdravlja in nagovarja, kajti dobrih 300 let sem je zgolj, latinščina gospodovala. V zboru samem pa so se pokazale tri stranke; opozicija pod Košutom in Batthianv-om, avstrijska vladna stranka pod Somšičem, Dessewfy-om in Babarczj-em, pa liberalno konservativna stranka pod Szecheny-om. Opozicija je imela trojen namen: da povzdigne madjarski živelj , da pospešuje materijalno blagostanje Ogerske in reši času primerne prevredbe, in da čuva ogerski ustav in samo-zakonstvo. Kraljevi predlogi, ki jih je vlada na dnevni red postavila, bili so tako liberalni, da so osupnili samo opozicijo. To pa je vlada učinila zgolj zato, da si ukloni vse stranke. Po mnogem razgovarjanju in pretresovanju je dospela tudi na Ogersko novica, da je prestolj kraljevski na Francoskem prevernjen, in ta novica je položje ogerskega zbora jako spremenila; opozicija namreč je začela odkrito govoriti in naravnost kazati, kamo merijo njene težnje. Odsek te stranke je dne 15. marca 1848. 1. postavil teh-Ie 12 točk: Narodu odgovorno, ali od Avstrije neodvisno ministerstvo ogersko; odstra-njenje cenzure; sklicanje zbora vsako leto v Buda-Pešto; versko svobodo in enakopravnost pred postavo; poklicanje ogerske vojaščine domu, in odstra-njenje tujih polkov iz Ogerske; prisego vojaščine na ustav; narodno gardo; pomiloščenje vseh politiŠkih jetnikov; porotne sodnije; svobodo nauka; zvezo s Sedmograško, in odstranjenje dvorne pisarne. Te točke je tako rekoč ves madjarski 123 narod odobril, in tudi; zbor požunski jih je sprejel. In koj na to je odšla deputacija z deržavno adreso pod načelništvom Košutovim na Dunaj, in prebivalstvo dunajsko jo je z velikim veseljem sprejelo. Dne 16. marca je cesar privolil vse, kajti dvori evropski v strahu in stiski tistih dni drugega niso znali in mogli. Palatin, nadvojvoda Štefan, je bil imenovan za cesarjevega namestnika, nekakega podkralja ogerskega, Batthianv pa za načelnika neodvisnega ogerskega ministerstva. Dovoljenje neodvisnega ministerstva se je koj tistega večera v Pešto sporočilo, in vest je bila z vshitjenjem sprejeta. Zbor je odobril Szemerevo tiskovno postavo, ki pa je bila zelo smešna. Na Ogerskem so takrat nenavadno malo črtali, in vendar je Szemere zahteval kavcije 20.000 za dnevnik, in 10.000 za dvakrat na teden izhajajoč list. V tem vrenju se je marsikaj sklenilo brez vsega premisleka, in drugače skoraj ni bilo mogoče; svobodnostne ideje so tudi naobražene nekako opojile in omamile. V vihrici se je sprejelo vse kar se je nasvetovalo, naj si je bilo še tako krivično, samo če je merilo na blagor madjarskega naroda. Preden se je zbor razŠel, imel je prestati hudo borbo z vlado dunajsko, kterej je žal bilo, da je tako hitro odjenjala in toliko privolila Ogerskej, vzlasti neodvisno ministerstvo, v kterem je sedel Ludovik Košut, njej naj-nevarniši mož; kajti je znal s svojo priljubljenostjo in zgovornostjo vse strasti madjarskega naroda užgati, in ministerstvo ogersko na svojo roko spraviti. Dunajske vlade ni bila volja, da odstopi Ogerskej upravljanje vojne in der-ža,vnih dohodkov, zategadelj ni poterdila od Batthianyi-a predloženih ministrov ogerskih. To pa je na Ogerskem vse po koncu spravilo; Batthianvi je hotel svoje z vanje odložiti, pa nadvojvoda palatin je pomiril razburjene duhove, in obljubil, da se hoče oh na Dunaju potegniti za ogerske zadeve in prava; Tudi v Pesti je bilo vse po koncu, rudeče zastave so se razobešale, in viharni „eljeni" na republiko so se razlegali po mestu. Dunajski kabinet se je sedaj v drugo udal ihadjarskemu pritisku, in sam cesar je šelna Ogersko, da je kot kralj Ferdinand V. zbor sklenil dne 11. apr. 1848. 1., pri kterej priliki je poterdil postavo o vmeščenju ogerskega ministerstva. V tem ministerstvii so sedeli naslednji možje: Jarnej Szemere za notranja opravila; knez Pavel Esterhazv za zunanja opravila; Ludovik Košut za finance; Franc Deak za pravosodje; Lazar Messaros za vojno; baron Jos. Eotvos za nauk in bogo-častje; grof Štefan Szechenvi za komunikacijo; Gabriel Klauzal za kupčijstvo in kmetijstvo; in ministerski načelnik grof L. Batthianyi brez pravega opravilstva. <' Dne 14. apr. 1848. 1. je došlo ministerstvo v Buda - Pešto, in ogerska dvorna pisarna je bila pri priči odstranjena. Pod palatinovim predsedstvom je vsak dan bilo ministersko posvetovanje, da bi se zadeve deželne vredile. Pa ljudstvo ni imelo pravega zaumena o novej svobodi, in jelo je čez ojnice stopati. Kmetje so si lastili vinograde, polje in gozde graščinske, češ, to 'je sedaj vse naše. Ministerstvu je jelo bolj in bolj prigrevati, kaj bode početi z neukim ljudstvom, ki silo dela; verh tega sVmu presedale tudi finančne zadeve, 124 Kralj je zahteval od Ogerske, da mora prevzeti 74 deržavnega dolga, t. j.' nekaj nad 10 milijonov, ali Madjari so se temu zahtevanju na vso noč vpi-rali. Na vse verh je Madjarom zagrozila nova in velika nevarnost, — gibanje med nemadjarskimi narodi ogerske krone, v Banatu, na Hervaškem, na Sed-mograškem in v vojaškej granici. Teh nemadjarskih narodov nikakor ni bila volja, da se uklone oholosti madjarskej, kajti tudi oni imajo starih pravic, kakor uni. Ministerstvo ogersko je bilo sestavljeno iz zgolj Madjarov in mad-jaronov, in najhuji med njimi je bil odpadnik L. Košut, ki je javno pokazoval svoje s^^s'[n0 sovra^vo