J. E. Bogomil:
Snežni mož pripoveduje.
i\ /ekateri modrijani trdijo, da pohaja naš rod iz Sibirije. Od tam da J \š se je razširil čez pol sveta. Ne morem soditi, koliko je resnice na * » tem. Čuden je pa naš rod. Kdor izmed nas pride na svet velik, ostane velik vse svoje žive dni; kdor pa pride na svet majhen, pa ostane majhen do svojega konca. Zima nas da, pa nas navadno tudi vzame. Redki so tisti, ki bi dočakali pol pomladi.
Ljudje nas imajo večinoma radi. Posebno mladina nas ima rada. Dobi se pa tudi kak paglavec, ki se nas loti s kepami. Dobi se — pravim. A naš rod ima samo junake. Sneženi mož nikdar ne zbeži. Mirno čaka nasprotnika, njegovo načelo je: vztrajati ali častno pasti, samo bežati ne!
Mi smo mirni ljudje. Nikogar ne napadamo: ne človeških otrok ne svojih ljudi. Zato se nas pa tudi nihče ne boji.
Pač, pač! To vam moram povedati. Bilo je tisto noč po svetetn Antonu puščavniku. Jasno je bilo, in luna je svetila. Stojim tako mirno in vdano na Tomaževčevem dvorišču, kakor vojak na straži... Nisem se brigal za vsevesoljni svet nič, nikamor nisem pogledal.
Pa se je oglasilo na vasi: »Holadijf, holadijo, holadijf, holadijo!«
Vedno bliže so prihajali glasovi. Aha! Pa sem opazil: Mihov Blaže! Norčav, ker ga ima pod kapo... Zaletava se.
72
»Holadijf, holadijo, holadiji, holadijo!«
Obstane. Oleda, gleda, naprej si pa ne upa. ln ravno proti meni gleda.
»Janez! — Hoj! — Janez!«
Nihče se ne oglasi. Blaže pa nadaljuje: »Janez! Janez! — Pusti me! — Kar lepo spat pojdi! — Janez! — Lepo te prosim. — Saj ti nič nočem. — Janez! — Ti — — jaz te poznam, če se prav ne oglasiš. — Ti, Janez! Sva prijatelja, stara — — veš — kar pusti me!«
Prosil je in spet prosil. Končno je nekaj godel sam vase, morda grozil, morda klel? In spet je jel prositi, spet je ponavljal od kraja do konca svoje obljube, nazadnje pa — ne boste verjeli! — pobegnil.
Pred menoj je pobegnil. Vidite, to je tisto, kar se še ni zgodilo od pamtivekov! Joj, ti Mihov Blaže! Pred menoj si pobegnil! Kako sem se smejal tisto mrzlo noč! Samemu sebi nisem verjel, da se me še kdo boji...
Kajpak! Pijan je bil. Zato pa —.
Z Bogom, otroci! Vas zebe? Lahko noč! Mene pa nič.