"'iii 'ii h1!1 ■ :■ ■ iT.IfT" ■ ■ M n tK Katoliški Obzornik. Urejuje in izdaja dr. JfL. 1 eš Ušoixi6xiiic:. Letnik VI. — Zvezek III. V Ljubljani, 1902. Tiska „K a t o 1 i S k a Tiskarn a“. ___________________ •> «v osv, "■iii.iiiniiiiiiiiiiiiiiniiiiHiiiiiiiHliHiH''1!1111,1 "to *'■ '■11 'i"|i:,|iiiiniiiiiiii'iir"1 Vsebina III. zvezka. Stran Socialni pomen katoliškega redovništva v svetovni zgodovini. (Dr. M. Prelesnik.) Avguštin o redovništvu — Brunetičre — Pomen bogomiselnih redov 193 Reformatdrična moč redovništva — Socialni vpliv apostolov — puščavnikov, cenobitov .....................................................196 Kulturni vpliv benediktinskega reda............................................200 Providencialni pomen dominikancev in frančiškanov..............................204 Naloga in zasluge Tovarištva Jezusovega.......................................2o(i Slovanska in poljska ideja s pismom prof. Z d z i e c h o \v s k e g a. (Fr. Ks. G.) I. Slovanska ideja med Poljaki. — Zakaj Poljaki dolgo nekam odtujeni? Probuditelji slovanske ideje — Slovanski klub — Slovanska vzajemnost na podlagi katoliške kleje . . 209 II. Poljska ideja. Idealni cilj poljskega naroda— Poljska narodna duša — Poslanstvo poljskega naroda — Zdziechovvski o poljski misli — Pomen poljsko-slovanske vzajemnosti......................214 Nekaj filozofije o dokazih za bivanje božje. (M. P.) Bistvo kozmologičnega dokaza — Ugovori Kanta — Sofizma Kanta 222 Teleologični dokaz — Smotrenost v prirodi — Ugovori materializma — Metafizična harmonija — himna Bogu...................226 Ob rojstvu naše ustave. (Dr. Jan. Kr. Krek.) Dvojni centralizem naše ustave namesto nemškega centrtilizma — S hudičem izganjati Belcebuba — Dr. Zarnik o politiki duhovščine — Kaplani ! — Boj proti konkordatu — Terorizem — Centralizem razpada....................................................... 232 Boj proti ^klerikalizmu —znamenje važnih izprememb — Zakaj' — Zgodovina — Dva notranja razloga................................237 IIžvto! pst — Težišča tf-eba — Treba katoliške politike .... 243 Ali je katolicizem princip napredka? (Dr. A. USeničnik.J Veliko vprašanje v boju vere in nevere — Kaj je kulturni napredek? — Geneza kulture — Raznolike kulturne težnje -— ideal kulture 244 Razni principi kulture Kulturni pomen verske ideje — Kultura vere in nevere — Katera je prava?...........................................250 Kulturni pomen krščanstva in katolicizma — Katolicizem ne edini, a najvišji princip napredka — Avktoriteta v Cerkvi pravec napredka — Cerkev lučnjak v valovanju kulture....................................255 Resume........................................................................ 263 Maryan Moravvski T. J. — Literarna črtica. (Fr. Ks.G.) Znanstveniki — umetniki — Moravvski in Balmes — »Przegl^d Powszechny“ — „Wieczory nad l.emanem" — „Občestvo svetnikov" — Moravvski in narodnost — Poljska narodna duša . 2(» 5 Opomini potujčene zemlje. (Dr. M. Prelesnik.) Polabski Slovani — razni rodovi — njih zgodovina. — Boji — nesloga — pokristjanjevanje — upori. Polabskih Slovanov hitra narodna propast — vzroki. — Opomin.......................................269 Socialni pomen katoliškega redovništva v svetovni zgodovini. ... bo častitljiva, posvečena posoda in koristna Gospodu, za vsako dobro delo pripravna. II. Tim. 2, 21. „Kdo no ve“, je klical svoj čas sv. Avguštin manihejcem, primerjajoč njihovo zdržnost z življenjem anahoretov in cenobitov, „da se množica krščanskih ljudi največje zdržnosti razširja bolj in bolj, od dne do dne, po celem svetu, zlasti pa na Jutrovem in v Egiptu ? Nič nečem reči o onih, ki sem jih malo prej omenil, ki docela ločeni od vsakega pogleda ljudi, zadovoljni s samim kruhom, ki se jim donaša ob gotovih časovnih presledkih, in z vodo, prebivajo v najbolj odljudnih pokrajinah pogovarjajoč se z Bogom, ki so se ga oklenili s čistim duhom, in kar najbolj blaženi pri premišljevanju njegove lepote. O teh, kakor sem rekel, ne bom govoril: vidi se namreč nekaterim, da so popustili človeške stvari v hujši meri, kakor bi bilo treba, onim namreč, ki ne razumejo, koliko nam njihov duh pomaga z molitvami in njihovo življenje z zgledom, katerih teles nam ni pripuščeno videti. Toda s takimi se nečemo prerekati na dolgo in široko: zakaj kdor tega vzvišenega vrhunca svetosti kar nehotč ne občuduje in časti, kako ga bo spoznal z našim govorom? Le toliko moramo one, ki se ničemurno bahajo, opomniti, da se je zdržnost in zmernost najsvetejših kristjanov katoliške vere tako visoko povzpela, da se zdi nekaterim, da jo je treba omejiti in rekel bi nazaj poklicati v človeške meje: da se je vzdignila tako visoko nad duhove ljudi, sodijo celo oni, katerim to ni všeč. Toda če to presega našo strpljivost, kdo ne bo občudoval in proslavljal onih, ki so zavrgli in zapustili mamila tega sveta in zbrani v skupno življenje, kar najčistejše in najsvetejše, družno žive v molitvah in branju in razgovorih: od nikake oholosti napihnjeni, vsled nikake zadrege vznemirjeni, nikake zavidnosti deležni: ampak pohlevni, sramežljivi, miroljubni darujejo najsložnejše in najvdanejše življenje kot najdragocenejši dar njemu, od kogar so prejeli zaslugo, da morejo to storiti? Nihče nima ničesar lastnega, nihče ni komu drugemu v breme. 13 Z rokami si pridobivajo, s čimer se more hraniti telo, pa se vsled tega duh ne more odvrniti od Boga.. . Očetje se ne odlikujejo samo s sveto nravnostjo, ampak tudi z božansko vedo, in v vseh rečeh odlični tudi ne ukazujejo oholo onim, ki jih imenujejo sinove; v zapovedovanju kažejo svoj veliki ugled, kakor kažejo drugi v poslušanju svojo veliko voljo.. . Kar preostaja od potrebnega živeža (in preostaja ga prav dosti, ker delajo z rokami in pa ker si pritrgujejo pri pojedinah), se s toliko skrbjo razdeljuje revežem, da ga delivci niso s toliko pridobili. Nikakor se namreč ne trudijo, da bi imeli živeža v izobilju, ampak vse počno, da ne ostane pri njih, kar je preostalo, počno celo to, da obložene ladije pošiljajo v one kraje, kjer bivajo potrebni. Ni mi treba dalje govoriti o stvari kar najbolj znani. Tako je tudi življenje žen, Bogu skrbno in čisto služečih, ki so kakor se spodobi, odločene v stanovališčih kar najbolj daleč od moških in so z njimi zvezane samo s sveto ljubeznijo in s posnemanjem čednosti. .. To nravnost, to življenje, ta red, ta zavod če bi hotel hvaliti, niti dostojno ne premorem in se tudi bojim, da se ne bi zdelo, da sodim, da samo nakratko razložena stvar ne more ugajati in se mora nad preprostostjo pripovedovavca pridejati tudi koturn hvalivca. To grajajte, manihejci, če morete! Nikari ne kažite naše ljulike ljudem slepim in nezmožnim razločevati!" ...') Kako lep je ta zagovor-slavospev, ki ga je katoliškemu redov-ništvu speval katoliške cerkve veliki učenik sv. Avguštin! In tak slavospev je katoliška cerkev svojemu redovništvu v vseh časih pela, morala peti. Morala gaje peti, pravimo, saj kar je rekel papež Aleksander III. v nekem pisanju na generalni kapitelj o cistercijanskem redu, lahko rečemo o vseh katoliških redovih, da so bili namreč »tolažniki in pomočniki v viharjih, ki so prihrumeli nad Cerkev", in „sidro, ki je trdno držalo čolnič Petrov med nevihto in vrenjem valov.“ Morala ga je peti, saj če je katoliška cerkev rodovitno drevo, so verski redovi njega cvetovi in sadovi; če je vera katoliška oživljajoč potok, so redovi njega bohotni bregovi/ Katoliški redovi so Cerkvi najtrdnejša obramba in zaslomba. Se več.1) Redovi in kongregacije so v katolicizmu, če se more tako reči, organi in naravnost orodje katolištva, kakor duhovito pravi francoski akademik Ferdinand Brunetičre. Svetna duhovščina ima v obče v vsakem narodu neko prirojeno teženje, da religijo „lokaIizuje“. To seje videlo pred nedavnim časom v Ameriki; v Rimu so se že bali „amerikanizma“, „ame-rikanskega katolicizma". Naloga katoliških redov in kongregacij pa je ravno ta, da se upirajo „lokalizaciji“ katolicizma. Redovi in kongregacije imajo namreč poslanje, da iz Rima, središča katoliškega edinstva, ’) S. Augustinus, De moribus ccclesiac catholicac ct dc moribus Manichae-orum, lib. I. cap. XXXI. *) Pr. Revuc des dcux mondes, zvezek z dne 15. listopada 1901. pod inspiracijo sv. Očeta bedeče pazijo na vse, kar bi edinstvo moglo spraviti v nevarnost ali je razrušiti. Nepristranski protestantje so se močno čudili temu sredstvu, ki je ima katoliška cerkev, da absorbira heretike in da neizmerno njihovo gorečnost stavi v službo svojega napredka in svoje slave. Heretik je oni, ki ima »svoje mišljenje". Redovi in kongregacije pa imajo to osobito nalogo, da bedeče pazijo na taka „mišljenja‘‘, ki često v začetku nimajo ničesar, kar bi bilo treba obsoditi; one pazijo na njih razvoj, jih ustavljajo, ako krenejo po napačni poti, in izčrpajo, da jih pomirijo, vsa sredstva, kar jih ima življenjska moč in — ako se sme tako reči — elasticiteta dogmatičnega izročila. Zato po pravici lahko pravimo, da imajo nalogo, da v telesu Cerkve vzdržavajo cirkulacijo edinstva. Ako se zgodi, da se kroženje zadržuje ali kje ustavi, je njihova naloga, da to popravijo. Ako je prehitro, je ustavljajo, in ako krene na napačno pot, je dovedejo na pravo stezo nazaj. Ker je individualni in lokalni katolicizem contradictio in adiecto, je naloga teh redov, da pod papeževim vodstvom čuvajo univerzalnost, večnost in povsodnjost katolicizma. Oni dovedejo v ravnotežje parti-kularistične težnje narodnega klera. V rokah božje previdnosti se je izkazalo redovništvo v vseh časih kot mogočno orodje v prid in čast Cerkve. A to orodje ni pospeševalo samo duhovnega blagra Cerkve, ampak tudi blaginjo in življenjske interese človeštva, katero je prerajalo, reformiralo in posvečevalo, pa tudi gmotno dvigalo. Zato ni le Cerkev dolžna peti mu slavospeve, peti mu jih morajo narodi sploh. Samostani niso bili samo kraji molitve in domovi verskega življenja; bili so tudi vzgojišča krepostnih ljudi, velika agronomična in industrialna učilišča, vzori civilizatoričnega dela. Kakor ob času svetega Avguština so katoliški redovi tudi v drugih dobah kazali svojo dobrotvorno, posvečujočo moč na vseh poljih socialnega življenja. Izkazali so se kot res častitljive, posvečene posode in koristne Gospodu, za vsako dobro delo pripravne. Koliko dobrin je priteklo za narode iz teh posod! Dobroto so narodom izkazovali premnogi redovi s svojim civilizatoričnim in karitativnim delovanjem, drugi redovi pa, bogo-miselni, s svojo molitvijo. Tudi ti bogomiselni redovi so v veliki meri pomagali reševati socialna vprašanja. Saj človek je socialno bitje, živi v družbi. Vsak poedinec je ud velikega socialnega telesa in mora kot tak izvrševati določen posel ter tako zadostovati gotovi potrebščini socialnega skupnega telesa. To socialno skupno telo pa mora opravljati tudi funkcijo molitve, da izpolnjuje dolžnost napram Bogu ter da prosi zase in za druge milosti in blagoslova. Ravno bogomiselno redovništvo pa je najpripravnejši, poklican organ, da opravlja to funkcijo. Zato so kakor delavni tudi bogomiselni redovi v vreh dobah kar najlepše in tudi najprimerneje pomagali reševati socialno vprašanje. 13° Veličastni pojav katoliškega redovništva v zgodovini narodov — kaj je prav za prav drugega kakor zadovoljevanje socialnih potrebščin človeštva! Ali nam mar zgodovina ne potrjuje te resnice? >;;< 3* jc Takoj ob svojem postanku je katoliško redovništvo pokazalo blagotvorno svojo reformatorično moč na socialnem polju. Prvi redovniki so bili apostoli ali so se vsaj z obljubami zavezali k hoji za Kristusom. „0 apostolih", pravi sv. Tomaž Akvinski, »moramo sprejeti, da so obljubili, kar spada k stanu popolnosti, takrat ko so vse zapustili in šli za Kristusom.*'1) In takoj po Gospodovem vnebohodu vidimo jeruzalemske vernike, kako pod vodstvom apostolov stopijo skupaj in osnujejo veliko družino enega srca, enih misli: „Vsi, kateri so verovali, so bili skupaj, in vse, kar so imeli, je bilo vseh. Lastnine in premoženje so prodajali in so od tega delili vsem, kakor je kdo potreboval.**') Ta komunizem se sicer ni mogel dolgo obdržati, vendar je silno lepa in ginljiva prikazen za oni čas, ko je poganski svet reveža zaničeval, ko je Rimljan oholo govoril: „Ali se moreš tako globoko ponižati, da se ti ne studijo siromaki P**'1) Drevo katoliške cerkve je hitro rastlo. In tudi cvetovi tega drevesa, redovi so se naglo razvijali in se kazali v vedno določnejši, popolnejši obliki. Poganizem je hotel sicer s silo podreti vedno krasneje se razvijajoče in rastoče drevo katoliške cerkve. Neusmiljeno je vihtel sekiro nad njim. In odcepil in sklestil je od njega premnoge lepe cvetove, liste, mladike, vejice. A debla samega ni mogel podreti. In na mestu okleščenih je precej zrastlo polno drugih cvetov in listov. Najlepše cvetove krščanskega življenja pa, ki jih mesta niso bila vredna, da bi jih gledala in okušala njih vonj, in pa da ne bi padli pod rimsko sekiro ali da ne bi oveneli v žgoči vročini preganjanja, je pa dih Gospodov prenesel v prostrane stepe azijatske, v žareče puščave arabske, v skaline sirske in palestinske, na razbeljeni pesek libijski in v grozne votline tebajske. In kmalu so bili vsi ti kraji oživljeni in so vse te puščave zaduhtele od blagovonja teh cvetov — krščanskih p u -ščavnikov, anahoretov in cenobitov. Samotaroi so odmrli svetu: post je bil njihov vsakdanji gost, molitev njih hrana, pomanjkanje in zatajevanje njih razveseljevanje — in vendar koliko so storili dobrega za človeštvo! ‘) S. th. 2, 2, q. 88. art. 4. ad 3. ’) Dejanje apost. 2, 44, 45. J) Quintil. Declam. 301. Anahoretje in cenobitje niso iskali stika s svetom. Vendar so se njihove vzvišene ideje iz puščav naglo presajale — presajali so jih njih mnogobrojni obiskovavci — v bližnja mesta, v katerih so cvetele sloveče filozofične šole, kamor so vreli ukaželjni krščanski in poganski mladeniči od vseh strani. Koliko so že na ta način prispevali eremitje za pravo prosveto, za pravo duševno omiko! In pridobili so si v tem oziru velikih zaslug tudi s tem, da so v puščavi kar najzvesteje varovali in čuvali stara krščanska izročila in bili zato proti krivovercem najboljše priče in zagovorniki vekovitih krščanskih resnic. Pridobili so si velikih zaslug pa tudi s svojo skrbjo za ubožce in bolnike. Saj so oni, ki so si izvolili anahoretsko življenje, ravnajoč se po nasvetu Kristusovem razdelili vse svoje premoženje med uboge. Saj „gole ljubi puščava“, je krasno dejal sv. Hieronim.') Pa tudi od tega, kar so si kot puščavniki pridobili z delom svojih rok, so z največjo darežljivostjo naklanjali potrebnim, kolikor je preostajalo od njim neobhodno potrebnega živeža, kakor smo prej slišali sporočati sv. Avguština. In ko je v Edesi nekoč nastala velika lakota, je zapustil, kakor nam pripoveduje zgodovina, sv. Efrem Sirec svoj samostan in je tako izpodbujevalno in prisrčno prepovedoval bogatinom, da so drage volje odprli svoje zaklade. Efrem je bil načelnik cele oskrbe ubogih; ustanovil je gostišče s 300 posteljami in je celo leto posvetil strežbi in službi ubožcev. Njihova največja zasluga pa je bila brez dvoma ta, da so s svojim čednostnim življenjem tako mogočno vplivali na zboljšanje nravnosti takratnega sveta. Poganski svet je živel takrat človeka nedostojno življenje. Vsled silne popačenosti, ki je vladala ravno takrat v najsuro-vejši obliki med narodi, se je duh že skoraj popolnoma izgubil v snovi. Ljudje so se izgubili v svojih mislih in otemnelo je njih nespametno srce. Modre so se imenovali, pa so bili nespametni. In so izpremenili veličastvo neminljivega Boga v podobo minljivega človeka in ptic in čveteronogatih in lazečih živali. Izpremenili so resnico božjo v laž in so častili in služili rajši stvarem kakor Stvarniku.2) Ljudje so spet postali meso, in skoraj se je že videlo, da se duh ne bo mogel nikdar več dvigniti iz tvarine v višje sfere, da bo za veke utonil v tvarini. Korenine strasti, pregrehe, hudobije so bile že pregloboke. Kdo bi jih mogel izpuliti iz tal ? Celo pametnejši so že menili, da je sploh nemogoče ustavljati se strastem in neuspešno prizadevanje premagati hudo. »Vse je polno zločinov in pregreh1*, je tožil Sencca, „več se zagreši, kakor bi se moglo s silo zaceliti. Strašanska borba podlosti se bori. Od dne do dne raste veselje do greha in pada sramežljivost. Zametajoč spoštovanje vsega boljšega in svetejšega se pogreza slh, kamor je že. ‘) „Nudos amat cremus*, Hieron. Lpistola XIV. Ali^nc, 22, 343. ’) Pr. List do Rimljanov, J, 21—25. Pregreha se več ne skriva, ampak stopa pred vseh oči. Tako očitna je postala spačenost in v vseh srcih je zaplapolala tako močno, da nedolžnost ni več redka, ampak je sploh ni.“') Zroč to spačenost, to moralno propalost človeštva je modrijan Seneca obupal, da bi moglo biti kdaj bolje, da bi se človeštvo moglo še kdaj vzdigniti iz moralnega blata, in je bolestno vzkliknil: „To, mislim, je rečeno človeškemu rodu, kar je bilo rečeno ujetnikom, v strahu ždečim med ognjem in sovražnikom: Edina rešitev zmaganim: nobene rešitve ne upati!"*) Pač so si bili ljudje še v svesti, da ne delajo prav. Ali „drugače poželjivost, drugače svetuje razum; vidim boljše in odobrujem, pa grem vendar za slabšim.“3) Kakor je rekel že Aristotel: „Drugo misli in stori človek." Oglašali so se pač tudi nekateri poganski modrijani in svarili ljudstvo pred pregreho. Ali „Ijudje hočejo rajši zgledov kakor besede."4) D&, ko bi človek imel zglede krepostnih ljudi pred seboj, potem bi si že upal tudi sam živeti krepostno. Saj zgled ima na človeka tako čudovito moč, da včasi on sam more premagati velik odpor. Ce človek vidi, da ga ta ali oni nadkriljuje in prehiteva v kaki določeni smeri, ga naganja neka silna notranja moč, da pohiti za njim in ga doteče. In glej: poganskemu svetu se naenkrat pokaže življenje krščanskih eremitov, življenje najstrašnejšega pomanjkanja, najtežjega odpo-vedavanja in premagovanja, največje zdržnosti kot živ zgled, kaj človek vse lahko premaga. In takih zgledov se mu je nudilo na tisoče in tisoče. „K vsakemu teh očetov“, piše sv. Avguštin v zgoraj omenjenem spisu, „prihaja najmenj tri tisoč ljudi: zakaj še v mnogo večjem številu bivajo pod vodstvom enega. Poslušajo ga pa z neverjetno vnemo, z največjim molkom, razodevajoč čustva svojih src, ki jih je zbudil v njih njegov govor, ali z vzdihovanjem ali z jokom ali z zmernim in brezglasnim veseljem.“ Kako krasni so bili ti zgledi anahoretov in cenobitov, vzneseno pripoveduje tudi Paladij, škof v mestu Ilellenopolis v Bitiniji. „Takole življenje", pravi, „žive egipčanski menihi. Videl sem tam mnoge očete, živeče angelsko življenje in hodeče v posnemanju Odrešenika našega Jezusa Kristusa, neke nove, druge preroke, ki so iz tega božjega in čudovitega načina življenja, polnega čednosti, dosegli moč in vplivnost malone božansko; v resnici božje služabnike, ki nimajo nikakih pozemskih misli, ki ne cenijo nič posvetnega. Resnično, ko tako živč na zemlji, bivajo v nebesih. Nekateri izmed njih namreč niti ') Sencca, Dc ira 1. II. 8. ’) Seneca, Natur. (,)uaest. 6. *) Ovid. Metamor. VII. 19. 4) Lactantius, Institutionum divinarum lib. IV. ne vedo, da je na zemlji še drugačen svet, in tudi tega ne, da biva in se goji v mestih hudobija; resnično ,velik mir imajo, ki ljubijo tvojo postavo', kakor pravi vsemogočni Gospod. (Psal. 118, 165.) Mnogi izmed njih pa naravnost strmč, ko slišijo o razmerah v svetu, ker so popolnoma pozabili na pozemske stvari. Lepo jih je pogledati, ki v puščavah razkropljeni kot rodni bratje častč svojega očeta Kristusa; ali kako pričakujejo nalile vojski kralja, ali nalile prav urejene družine, gospoda svojega in odrešenika. Pri njih ni nobene skrbi, ne za obleko, ne za jed, ampak samo s hvalnicami združeno pričakovanje prihoda Kristusovega. Zato pa, kadar kdo izmed njih potrebuje stvari, potrebnih za živež, ne poišče mesta, ne vasi, ne brata, prijatelja, sorodnika, starišev, otrok, slug, da bi od njih dobil, česar potrebuje; ampak zadostuje sama volja, ki razprostre roke, da zahvali Boga, odpre in vse dobi na čudovit način. Pa kaj bi dalje govorili o njih veri v Kristusa, ki more tudi gore prenesti (Mat. 17, 19.)? Zakaj premnogi njih so zadržali besneče valove rek, so peš prehodili Nil, zdrobili skale, ozdravljali bolezni, delali čudeže in dela najvišje moči, kar so delali sveti preroki in apostoli: na sličen način dela čudežna dela po njih Odrešenik; in vsem ljudem one pokrajine je znano, da po njih obstaja svet, po njih stoji pri Bogu in se človeško življenje časti. Videl sem tudi drugo neizmerno množico menihov, ki ji ni števila iz vsake starosti v puščavah, v pokrajinah, toliko, da si ne bi mogel zemski cesar zbrati tolike vojske. Ni namreč trga ali mesta v Egiptu in Tebaidi, ki ne bi bila obkrožena s samostani, kakor z zidovi; in na njih priprošnjo se kakor na Boga zanašajo narodi. In eni v votlinah, v puščavah, drugi v najbolj oddaljenih krajih, vsi pa povsod kar najbolj med seboj tekmujoč prikazujejo čudovito svojo vajo, kateri so od daleč, se trudijo, da jih kdo drugi ne zmaga v prav opravljenih delih; drugi pa od blizu, da se spričo zlobnosti, od vseh strani jih nadlegujoče, menj ne izkažejo, kakor oni, ki so kar najbolj oddaljeni. Ker sem dobil kar največ dobička od njih, zato sem se odločil to povedati; k tekmovanju in opominu popolnih, v povzdigo pa in korist onih, ki se začenjajo vaditi v svetosti...“ ') Ko je svet videl te tisoče krščanskih redovnikov in njih angelsko življenje, videl njih ostro pokoro, a navzlic takemu življenju videl njih zadovoljnost, mir in blaženost, se je prepričal, da tudi on lahko premaga nizke strasti in hodi krepostno pot, in je obenem dobil zaupanje v samega sebe in v svoje moči ter se zopet začel zavedati svojega človeškega dostojanstva in spoznavati, da je zmaga nad čutno slastjo najplemenitejša zmaga. Od vseh strani so hiteli ljudje v puščave gledat ‘) Palladius Hcllcnopolitanus cpiscopus, Appcndix II, Aegyptiorum monaeho-rum historia sive Paradisus (Migne, Patrologia latina, 35, 226, 227.) in se dat podučiti od teh tisočev in tisočev ljudi obojega spola, ki že na zemlji v mesu živč življenje angelsko. Kdo bi mogel prav oceniti velikansko korist, ki jo je v moralnem oziru imelo človeštvo od teh redovnikov, od njih zgleda in njih zgovorne svarilne propovedi proti zmotam? In kdo bi si usojal tajiti, da je bilo tako katoliško redov-ništvo kar najbolj sadonosna, najbolj prikladna zveličalna naprava za tiste čase ? Rimskemu cesarstvu, temu silnemu velikanu, so se že dolgo štele ure. Bolj in bolj se je bližal njega ves svet pretresajoči konec, padec. V notranjem je bil ta velikan že zdavna ves puhel in slaboten. Počasi se je pretakala kri po njegovih žilah. Bolj in bolj mu je zmanjkavalo sape. Katastrofa se je bližala. In ravno ob tem kritičnem času so se pojavili na mejah barbari. In rogajoč se, so se bližali velikanu-slabiču in planili nanj in ga podrli in razbili v drobne kose. Padel je velikan, a v svojem padcu omajal tudi vso svojo kulturo, znanosti, umetnosti, spomenike, postave. Vse se maje, vse se drobi, vse razpada. Vera se preganja iz svetišč, vednost iz dosedanjih zavetišč, čednost in nravnost beži iz ljudskih bivališč. Šopiri pa se povsodi nevednost, spačenost, barbarstvo ... V tem usodnem času splošnjega razpada stopi naenkrat na noge mož z velekrasnim načrtom, pa tudi s trdnim sklepom, da hoče ta načrt izvesti: zajeziti prodirajočo povodenj barbarstva, ohraniti svetu dragocene spomenike starodavnosti in kulture, produkt dolgih stoletij, zopet odpreti vedi hramove in zopet dati molitvi in delu čast. Mož s temi plemenitimi načrti je bil sv. Benedikt, ustanovnik novega, po njem imenovanega reda. Sicer je bilo tudi že na zapadu razširjeno meništvo v obeh oblikah, kot anahoretsko in cenobitsko življenje, v Italiji, Franciji, Nemčiji in Britaniji. In je po nekaterih krajih prav lepo cvetelo. Pa vendar ni moglo ovreti rastoče in deroče povodnji barbarizma. Sv. Benedikt jo je pa s svojim redom sklenil ustaviti. Krenil je s svojim redom na novo pot: ni se hotel zadovoljevati z lastno izpopolnitvijo kakor prejšnji redovniki, ampak je sklenil delovati in vplivati na družbo in jo ohraniti, zboljšati, preroditi. In delo mu je šlo čudovito hitro izpod rok. Četa za četo navdušenih mož in mladeničev se mu pridruži in postavi pod njegovo vodstvo. M o n t e C a s s i n o je naenkrat bil narodom drugi Sijon, — oni hrib Gospodove hiše vrh hribov, o katerem je bilo prerokovano, da se bo povzdignil črez griče in bodo vreli k njemu vsi narodi rekoč: „Pridite in pojdimo gori k Gospodovemu hribu in k hiši Jakobovega Boga, da nas bo učil svoja pota in da bomo hodili po njegovih stezah; ker s Sijona bo izhajala postava in Gospodova beseda iz Jeruzalema. In bo narode sodil in veliko ljudstev svaril, in bodo prekovali meče v lemeže in svoje sulice v srpove: nič več ne bo Dr. M. Prelesnik: Socialni pomen katoliškega redovr ištva v svetovni zgodovini. 201 narod zoper narod vzdigoval meča in se tudi ne bodo dalje več vadili za vojsko.“') Iz benediktinskega samostana Monte Cassino je v resnici izhajala nova postava, prenavljajoča in prevajajoča celo Evropo. Benediktinski samostani — vsak samostan zvesta podoba nebeške srenje, odtis prave krščanske družine: opat je oče, menihi sinovi, ki naj se bratski ljubijo — so rastli po zapadnih deželah nenavadno hitro in povsod sadonosno delovali za velike interese človeštva. Pridobili so si pred vsem nevenljivih zaslug za pokristjanjenje Evrope. Rešili so premnogo rodov iz teme nevere in malikovanja. Malone vse dežele nekdanje frankovske države se morajo menihom benediktinskega reda zahvaliti za pokristjanjenje. Benediktinski menihi iz Novega Korveja so od leta 960 delovali kot misijonarji tudi na Poljskem in kmalu potem jako plodovito tudi med polabskimi Slovani. In kasneje so šli benediktinci tudi v druge dežele sveta kot blagovestniki krščanski. Trajne zasluge imajo benediktinci tudi kot ohranjevavci oziroma nositeiji kulture. Marljivo so gojili vedo, božjo in svetno. Iz njih srede je izšlo premnogo dičnih dogmatikov, eksegetov, zgodovinarjev, kano-nistov in asketičnih pisateljev, izšlo pa tudi dokaj učenjakov strokovnjakov v izvunbogoslovnih vedah Kot naravoslovec se je že okoli leta 1000 odlikoval pred vsemi vrstniki benediktinec Adelhard v Bathu na Angleškem. Kot matematika in astronoma sta že v desetem stoletju slovela opata Abbo iz Kleuryja in Heriger iz Lobbesa. Kulturonosne za zapadno Evropo so še zlasti samostanske šole benediktincev. Povsodi, kjer so ustanovili benediktinci svoje samostane, so osnovali tudi samostansko šolo, v katero so sprejemali mladino sosednjih si posestnikov ter jo izobraževali in vzgajali. V teh samostanskih šolah se je mladina poleg verouka učila tudi drugih predmetov, gramatike, retorike, dialektike, aritmetike in geometrije, poetike in petja, deloma tudi tujih jezikov. Da se niso zametavali v teh šolah staroklasični jeziki, ampak se negovali kar najbolj marljivo, nam priča častitljivi Beda, ki pripoveduje, da so učenci samostanskih šol benediktincev na Angleškem znali latinsko in grško kakor materin jezik. Na Nemškem so cvetele te benediktinske šole zlasti še izza Karola Velikega odredbe glede šol, ki naj se ustanove v posameznih škofijah in samostanih. Daleč na okrog je slovela šola v Fuldi; onkraj Rena pa sta se zlasti mesto Fleury in C-lugny lahko ponašali z mnogoobiskano svojo šolo: Fleury je imel včasih do 5000 dijakov. Sloveči šoli sta imela tudi Ro chenau in St. Gallen. Nekatera taka benediktinska učilišča stoje še danes, mnogo jih je pa zatrla „reformacija“. Zgovorna priča zanimanja in ljubezni benediktincev do vede so tudi njihove bogate knjižnice. Benediktinsko redovno pravilo samo je ‘) Izaija, 2, 2 — 4. v poglavju 84. velevalo menihom, naj ustanovč knjižnice, v prvi vrsti za asketične namene. Benediktinci so kar najbolj marljivo zbirali stare rokopise in jih prepisavali, da bi jih ohranili potomcem in pospeševali študije. Po zgledu Cassiodora so jih začeli prepisovati povsod, zlasti v samostanu Monte Cassino. V Fuldi se je pečalo kmalu okoli 400 menihov s prepisavanjem, in ob času Rabana Maura je bilo tu toliko rokopisov, da so jih komaj mogli prešteti. Monte Cassino hrani še zdaj nebroj starih listin in rokopisov. Knjižnica nekdanje opatije Ztvie-falten je imela 466 rokopisov iz 8. in 9. stoletja; Tegernsee pa nič menj ko 2000 rokopisov in 60.000 zvezkov. Se danes hranijo poedine državne knjižnice premnogo s krasnimi miniaturami opremljenih knjig iz benediktinskih samostanov — nemih in vender zgovornih prič o o benediktincev delavni ljubezni do znanosti. Kakor znanost so gojili benediktinci skrbno tudi umetnost Za slikarstvo so imeli v svojih samostanih posebne delavnice, in že v 11. stoletju je sestavil benediktinec Theophilus lepo navodilo za slikarstvo. Znali so prav zgodaj slikati tudi na steklo, in ravno benediktinskemu opatu Gozbertu v Tegernsee se poje slava, da je z grofom Arnoldom iz Vohburga v desetem stoletju izumil slikarstvo na steklo. Gojili so pridno tudi miniaturno slikarstvo in umetno rezbarstvo. Bili so vešči stavbeniki, podobarji, pozlatarji, knjigovezi, kaligrafi, z eno besedo: največji ljubitelji in pospeševavci tehniškega napredka.1) „Postavanje je sovražnik duše", je zapisal sv. Benedikt v svojem pravilu in velel svojim redovnikom, naj združujejo z molitvijo tudi ročna dela. In so jih združevali in tudi vernike učili združevati jih. Na ta način pa so si pridobili neprecenljivih zaslug tudi s pospeševanjem gmotnega blagostanja narodov. Bili so učitelji narodov v poljedelstvu. Premnoge pokrajine evropske so obdelali stoprv benediktinci; dobršen del srednje in severne Evrope namreč ni bil pred njih prihodom nikdar obdelovan od človeške roke. Le njihovi vztrajnosti, vnemi in požrtvovalnosti je bilo mogoče izpre-meniti najneplodovitnejše kraje v rodovitno polje in gorice. Potrebili so zarastle gozdove in neprodirno grmovje, izsušili močvirja, preorali in obsejali ledine in celine, sezidali mostove, zajezili reke in potoke in izdelali ceste. In naselili so kolonije in obljudili pokrajine, ki so bile prej samo divjim zverem bivališča in skrivališča. V senci opatij so se hitro začele dvigati vasi in mesta. Poleg poljedelstva so sami negovali in druge učili negovati tudi živinorejo na severu, vinorejo, sadjerejo in zelenjad v toplejših pokrajinah. Povzdignili so tudi rokodelstvo in obrt. Smelo lahko trdimo, da so ravno oni največ storili za razvoj svobodnega rokodelskega in ‘) Pr. Heimbucher M. Dr. Die Orden und Kongregationen der katholischcn Kirche. 1. B. 175 sl. meščanskega stanu. V svojih samostanih so imeli vzorne delavnice vsake vrste. In prvi so v večjem obsegu postavili načelo, da se mora delo deliti. S socialnimi idejami pa so vedno lepo združevali ideje versko in nravnostno vzgajajoče. Ker so sami opravljali ročna dela, ko je vendar v očeh ljudstva njih stan veljal za najvzvišenejši, so tudi ljudstvo navdušili za delo in delu dali spet čast. Ker so svoje opatije zidali na kmetih in so trajno bivali v enem samostanu, so ljudi, ki poprej niso mogli in niso hoteli vredno in dostojno pojmovati in čislati ideje zasebne lastnine, s svojimi nauki in zgledi znali privaditi domu in kmetiji ter jim vcepiti ljubezen in veselje do rodne ali od njih obdelane grude. Na ta način so koristili pa tudi mestom, ker so tako prečili, da ni vse tiščalo v mesta in se ni tam nabiralo preveč brezposelnih postavačev. In naučili so ljudi spoštovati tudi tujo last. Ker so kmalu, kamor so prišli, naučili ljudi, da je samostan in njega imetek nedo-tekljiv, so lahko hitro naredili korak dalje in jih učili, da morajo sploh vsako tujo last pustiti na miru. In ljudstvo jih je rado poslušalo, saj je videlo v njih svoje učitelje in dobrotnike, ki so mu v vseh nezgodah, ob draginji, lakoti, bolezni, povodnji, požaru in vojski izkazovali največja duhovna in telesna dela krščanskega usmiljenja. In v podobnem zmislu so delovali vsi drugi na podlagi benediktinskega pravila ustanovljeni redovi: kamaldulenci, valombrozanci,gramon-tenci, trapisti, fejanti in kartuzijani. Ali niso v tem duhu in zmislu dolujoč dobro reševali socialne naloge svojega časa? Prišlo je zbegano 13. stoletje. Med evropskimi narodi je zavladal čuden nemir, vihravo gibanje, premikanje, valovanje. Duhovi so globoko razburjeni. Vse vrč. Vse hrepeni in koprni po nečem višjem, po nečem novem in ne mare več za vsakdanjosti in malenkosti. Ogenj, ki je razvnemal in ogreval krščanskim narodom prsi v prejšnjih dveh stoletjih ob križarskih vojskah, je sicer že vidno pojemal, toda ljudje imajo še vero, in če njena lučka včasih pojema ali ugasne, jo še prižgč; ali tako svitla se jim ne zdi več kot prej, želč si vso drugačno, vse bolj svitlo. Ljudje še poznajo krepost, in če jo sempatja zakrije temna zavesa pregrehe, to zaveso spet pretrgajo, ko zaslišijo glas petelinji — glas vesti; ali odgrinjajo jo že jako neradi, in če bi le mogli, bi zaglušili oni neprijetni glas. Ljudje so še pokorni oblasti, duhovski in svetni, ali že tako neradi. Ljudje se še zavedajo, da so civilizirani in za take hočejo tudi veljati, pa ta civilizacija se jim zdi preskromna, še preveč detinska. In hujše in hujše vrč v ljudeh. In bolj in bolj so nemirni duhovi. Bolj in bolj se širi nezadovoljnost z dosedanjim redom, širi se pa z njo tudi nevera, nenravnost in posurovelost. Ljudje, ki so prej živeli življenje olikanca in poštenjaka in postavljali za vrhovno merilo in pravilo svojega delovanja zakonitost, razum in pravičnost, so začeli počenjati silovitosti, surovosti, krivico, nečloveška dejanja. Pa tudi med nižjimi slojevi se je vedno bolj širil duh, ki je vel od zgoraj, duh razdraženosti, nemira in upornosti. In tega duha so najbolj netili verski fanatiki in nemirneži. Ker pa ljudstvo ni moglo ustrezati vsem zahtevam teh fanatikov, se je vdalo verski brezbrižnosti in mlačnosti ter začelo uživati dobrote tega sveta, anti ceš uživajmo jih, dokler jih moremo; vsaj to zabavo si še lahko svobodno privoščimo. In uživali so jih, uživrli slastno in hlastno. To uživanje jih kajpada ni utešilo. „Kakor se lačnemu sanja, da jč, ko se pa zbudi, je prazna njegova duša, in kakor se žejnemu sanja, da pije, in ko se zbudi, je truden in še žejen in je prazna njegova duša“') — tako se je zgodilo tudi njim. Uživanje pozemskih dobrot jih je sicer zadovoljilo za hip, za stalno jih ni moglo. In udali so se še večji brezbrižnosti in še večjemu uživanju ali vsaj pohlepu po uživanju in udobnosti. In še bolj se je širil duh upornosti, razdraženosti in nemira. In vera in nravnost, Cerkev in krščanska družba je bila v nevarnosti, da potepta in pogazi njene ideale v modernem lišpu šopireče se staro poganstvo. V tem času pa — kakor krasno poje Dante — Previdnost, ki ravnd sveta širine In vsak ustvarjen um, če nje se loti, Premaga, preden pride do globine, I)a ljubljencu gre svojemu naproti, Ki z njo je v sveti krvi kot z nevesto Zaročil se na golgotski planoti, Bolj varno in do konca Njemu zvesto, Pozove v službo dva jej knežja sina, I)a kažeta povsod jej pot in cesto. Po vnemi eden lik je serafina, A po modrosti drugi tu na zemlji Bil žarek svetlega je kerubina.') Ta kneza, poslana od božje previdnosti, da rešita Kristusovo nevesto Cerkev in družbo preteče nevarnosti, sta bila sv. Frančišek in sv. Dominik, ustanovnika dveh novih, v resnici providencialnih redov. Sveta ta dva moža sta krenila zopet na popolnoma drugačno pot, kakor so jo hodili dosedanji redovniki. Ne umikata se v puščave kakor orientalski menihi v prvih stoletjih krščanstva. Tudi nečeta s ‘) Izaija, 29, 8. 3) Dante, Parad, cant XI. svojimi redovniki biti zaprta v enem samostanu kakor benediktinci. Med ljudstvo gresta, med ljudstvo pošiljata svoje redovne sinove, kakor bi vedela že naprej, da bodeta po tem potu stopajoča najlažje reorganizirala in reformirala človeštvo in najhitrejše rešila veliko in težavno socialno nalogo tiste dobe. In zgodovina jima mora dati izpričalo, da sta oba krasno reševala socialno vprašanje svojega časa. Enega učenci in redovni sinovi so oblečeni v siromašno, robato obleko. Zapustili so vse bogastvo, vse premoženje, sleherno last in vsa mamila in vabila sveta ter so si revščino izvolili za družico in nevesto. In s to spremlievavko so se napotili v sela, trge in mesta, da povsod z zgledom in besedo pridigujejo ljubezen do uboštva, do zatajevanja, do žrtvovanja in do križa. „Fer crueem ad lucem!“ je njihovo geslo, posnemanje Kristusa njih ideal, besede Gospodove: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe in vsak dan zadene svoj križ in naj gre za menoj!" pa so stalni refren njihovih propovedi. In dobro so opravili ti novi redovniki, kamor so prišli. Z demokratičnim duhom prepojeno ljudstvo jih je povsodi rado sprejemalo. Kako bi jih ne! Saj novi ti redovniki niso v pustinjah živeči samotarci in niso menihi tičeči v bogatih opatijah. Iz srede ljudstva so izšli; med preprosto ljudstvo zopet zlasti radi prihajajo. Sicer se ne bojijo prestopiti praga palače ali knežjega dvora, saj so premnogi izmed njih visoko izobraženi in kot dogmatiki ali eksegetjeali zgodovinarji ali kano-nisti ali pa kot filologi, naravoslovci, geografi ali kot matematiki slovč daleč po svetu. Vendar so jim najljubše pastirske koče, hiše preprostih kmetov in meščanov, ker najbolj poznajo teh slojev ljudi in njih strasti, nagnenje in naziranje. Med te sloje najrašji prihajajo in sami revno ter strogo živeči oznanjujejo Kristusa ubogega, začetnika in dokončavca vere, ki je za sebi predpostavljeno veselje pretrpel križ in ni maral za zasramovanje, kateri, ko je bil v božji podobi, ni štel v rop biti Bogu enak in je sam sebe v nič storil, ko je podobo hlapca vzel nase, se vpo-dobil človeku in po vnanjem bil najden kakor človek; ki je sam sebe ponižal in je bil pokoren do smrti, smrti pa na križu, zato ga je pa Bog povišal in mu dal ime, ki je nad vsa imena . . .') In velikanski je bil uspeh takega njihovega propovedanja. Oživili so v srcih že pozabljenega evangelijskega duha, obdržali ljudstvo v pravih mejah in rešili človeško družbo iz brezdna nevere in barbarstva, kamor je že tonilo. Reševali so ljudstvo pa tudi iz materialnega obubožanja. Naj omenimo tu samo blaženega Bernardina Feltranskega, ki je ustanavljal razna društva v podporo potrebnih, ustanovil na mnogih krajih tudi ,montes pietatis‘, da bi iztrgal nižje ljudske slojeve iz rok oderuštva in preprečil obubožanje .. . l) List do Hebrejcev, 12, 2; do Filipljanov, 2, 6-6. Kako so pa delovali sv. Dominika učenci in redovni sinovi, je tudi znano. Božja previdnost je obudila njihov red, da zatre sekti albigencev in valdencev, ki so pretili veliko škodo Cerkvi in človeški družbi. Albigenci in valdenci so bili takorekoč socialni demokratje, komunisti, nihilisti in anarhisti 13. stoletja v socialnem oziru, kakor so bili gnostiki in manihejci taki demokratje v verskem pogledu. Ta krivoverstva namreč niso imela kakor v starem času samo teoretičnega, ampak tudi praktičen značaj. Počenjanje albigencev in valdencev na južnem Francoskem ni bilo nevarno samo za Cerkev, ampak za ves socialni red. Prav po načinu gnostikov in manihejcev so hoteli izpodkopati krščanstvu temelj: tajili so svete zakramente, tako zakrament svetega zakona, tajili so vstajanje od mrtvih, slavili so samomor z zastrupljenjem ali z izstradanjem, zavrgli božjo službo in cerkev. V nevarnost so spravili pa tudi obstoj vsega socialnega reda. Učili so, da se mora last popolnoma odpraviti. In dosledno temu nauku so tudi delali. Sežigali so samostane, do smrti bičali menihe ali jim pa z živega telesa slačili kožo, rušili so cerkve in gradove, skrunili žene in ropajoč in moreč pustošili pokrajine. Rušili so pa tudi temelje krščanske družine. Tako se je grof Rajmund tuluški petkrat dal ločiti od svojih žen . . . In tu zagledamo sv. Dominika, kako peš, bosonog, z vrečico na hrbtu in s popotno palico v roki, prepotuje deželo in pridiguje zapeljanemu ljudstvu. Svoj živež si priberači. Njegova postelja je često samo kupček slame; večkrat prenočuje, ne meneč se za svoje sovražnike, pod milim nebom v cestnem jarku. Po ukazu Bogorodice je uvedel svetnik — kakor pripoveduje legenda — rožni venec, ki se hitro povsod razširi In velikanski je bil uspeh, ki so ga imeli sv. Dominik in njegovi redovni sinovi s svojimi pridigami in molitvami. In kakor v pobijanju krivoverstva albigencev in valdencev si je dominikanski red pridobil velikih zaslug tudi kot voditelj inkvizicije proti raznim krivovercem, revolucionarjem in proti takim judom, ki so se navidezno dali krstiti, da bi krščansko ljudstvo lažje izsesavali in odirali. Ali ni poleg svojega obsežnega znanstvenega delovanja tudi na ta način vneto delujoč rešaval lep kos socialne naloge tedanjega časa? In zopet je privrelo viharno stoletje, 16. stoletje z luteranskim hudournikom, ki je grozil uničenje rimsko-katoliške cerkve in vseh njenih lepih nasadov, naprav. In božja previdnost je zopet poklicala v življenje nov, jezuitski red, Tovarištvo Jezusovo, ki je imel nalogo upreti se prodirajoči povodnji in jo zajeziti. In novi red je krasno vršil svoje poslanje in zvanje, vršil z nadnaravnimi sredstvi: z molitvijo, z marijanskimi kongregacijami, z duhovnimi vajami, s pridigami in z ljudskimi misijoni, vršil pa tudi z naravnimi sredstvi: z pisateljevanjem, z gojitvijo vseh vej cerkvene in svetne znanosti in vede, zlasti pa s podukom in vzgojo mladine. Kdo ne uvidi, da je bila jezuitska družba, ki je dala toliko učenih eksegetov, da so zavračali protestantizem, ki je razglasil sv. pismo kot edino versko merilo, kar najbolj času primerna naprava? Pa tudi s svojimi šolami so jezuitje uspešno zavirali prodirajoči luteranizem. Poduk in vzgoja je bila Jezusovi družbi že od postanka ena njihovih glavnih nalog. Učili so mladino vsake starosti: otvarjali so elementarne šole, vodili pa tudi gimnazije, akademije, kolegije in vseučilišča. In veličastni so bili uspehi, ki so jih želi jezuitje na tem polju. Hvaliti jih morajo v tem oziru celo njihovi najbolj zagrizeni nasprotniki, protestantje. „Sele jezuitje — pravi protestant Korner — so ustanovili šolstvo, ki je bilo v tisti dobi najbolje organizovano in je zato prav kmalu po zaslugi zaslovelo po celem svetu . .. Oni so prvi pedagogi, ki postopajo s psihologičnim taktom, ki ne poučujejo in ne vzgojujejo po šabloni, ampak individualno razvijajo, za praktično življenje vzgajajo in zato vsemu šolstvu zagotavljajo v meščanskem in državljanskem življenju pomembno, vplivno mesto .. . Jezuitje so znali doseči tako nravno čistost, kakršne ni bilo najti v nobeni šoli tedanjega časa 16. in 17. stoletja . . .') Ali niso s takim delovanjem lepo pospeševali ne le blagra Cerkve, ampak tudi socialnih interesov človeštva ? In če se ozremo še na ne-številna semenišča za uboge dijake, ki so jih jezuitje ustanavljali skoraj pri vseh svojih kolegijih, kakršno semenišče so ustanovili kmalu po svojem prihodu tudi v Ljubljani (leta 1601), in so s tem omogočili revnim učencem, ki so z naravnimi darovi in brezmadežnim življenjem prekašali druge dijake, da so se mogli naprej šolati — ali niso s tem vršili velečlovekoljubnega dela? In še na drug način so pokazali svoje človekoljubje. Odločno in pogumno so se postavili proti čarovništvu in čarovniškim procesom, ki so zlasti na Nemškem zahtevali nešteto žrtev. Poleg P. Adama Tannerja in P. Pavla Laymana je zlasti odločno nastopil proti veri v čarovnice in proti postopanju ob čarovniških pravdah P. Friderik Spec (f 1635). V Wiirzburgu se je bil seznanil s tem postopanjem, ker je moral do 200 nesrečnih žrtev ljudskega praznoverja spremiti do gromade. Bolj in bolj je bil prepričan, da so te žrtve nedolžne. In leta 1630 je spisal knjigo: Cautio criminalis vel de pro-cessu contra sagas liber, in je v nji prostodušno, duhovito in temeljito ožigosal te čarovniške procese. Knjiga je zelo omajala vero v čarovnike in čarovnice in mnogo pripomogla, da so se končno ustavile nečloveške čarovniške sodbe . .. ‘) Komer, Geschichtc der Paedagogik, Leipzig, 1857, S. 120. Zgodovina mora dati tudi tovarištvu Jezusovemu izpričevalo, da je tudi ono lepo reševalo socialna vprašanja svojega časa. In tudi vsem drugim katoliškim redovom, na katere se tukaj nismo mogli ozirati, mora dati podobno izpričalo in pohvalo: da so bile res častitljive, posvečene posode in koristne Gospodu, za vsako dobro delo pripravne; in da bi bila Evropa v industriji, agrikulturi in sploh civilizaciji danes še daleč nazaj, da niso redovi pripravljali pota silnemu napredku naših dni. In gledč vseh potrjuje, da njihov pojav v zgodovini ni prav za prav nič drugega kakor zadovoljevanje socialni a potrebščin človeštva v različnih njegovih dobah. „To grajajte manihejci, če morete! Nikari ne kažite naše ljulike ljudem slepim in nezmožnim razločevati!" Te besede sv. Avguština lahko zakličemo vsem klevetnikom katoliškega redovništva. Grajajte je, če je morete! Z zgodovinskega in socialnega stališča ga ne morete ... „Kdor je pa čital“ — pravimo z Balmesom') — „življenjepise starih očetov v puščavi brez notranje ganjenosti, brez globokega občudovanja, brez resnih misli; kdor malomarno stopa mimo razvalin stare opatije, ne da bi si bil iz grobov v spomin priklical senc starih menihov, ki so tukaj živeli in se ločili s tega sveta; kdor hladnokrvno stopa pohodnikih in celicah pol-razrušenih samostanov, ne da bi se čutil obvladanega od veličastnih spominov, ne da bi začutil v svoji duši nagona k raziskavanju, -- ta naj zapre letopise zgodovine in naj opusti vse študije o lepem in veličastnem. Za njega ni zgodovinskih spominov, ni lepote, ni velikosti; njegov razum objema tema, njegovo srce tiči v prahu!“ Dr. M. Prelesnik. ‘) V. Die katholischcn Klosterorden in ihrer Bedeutung ftlr dic \Vcltgeschiclite von J. Balmes, 2. Slovanska in poljska ideja. S pismom profesorja Zdziechowskega. I. Slovanska ideja med Poljaki. Živo so nam še v spominu časi, ko so se v javnosti slišali glasovi odličnih Poljakov: „Mi nismo Slovani, mi smo Poljaki \“ Avstrijski Slovani so morali večkrat izkusiti, da jih Poljaki ne priznavajo za bratske narode. Marsikdo, ki je prišel v osebno dotiko z omikanimi Poljaki je bil bridko razočaran, ko je videl, da celo mnogi avstrijski Poljaki, čisto nič ne ved6 o južnih Slovanih. Znani so nam celo slučaji, ko izobražen avstrijski Poljak ni vedel, da Slovenci sploh bivajo. Morebiti so to izjeme. Dovolj je, če omenim, da najnovejša sicer izborna priročna zgodovina poljskega slovstva ') Slovencev in Hrvatov ne pozna, in vendar bivata pisatelja (Anton in Nikolaj Mazanowski) te knjige v Avstriji. To razmerje Poljakov do drugih Slovanov ima gotovo svoje razloge v značaju in zgodovini poljskega naroda. Poljaki so med vsemi Slovani prvi dosegli visoko stopinjo samostojne kulture. Njihovo narodno kulturno in državno življenje je že zgodaj dobilo posebne, strogo določene svojeobrazne oblike. Poljski narod se odlikuje po enotnem značaju, po ostro določeni narodni individualnosti. Odtod narodni ponos, ki tudi najpreprostejšega Poljaka prešinja z globoko zavestjo, da je sin plemenitega viteškega naroda poljskega. Tudi poljski jezik se med slovanskimi jeziki odlikuje po svojem samostojnem značaju, po finih niansah, ki so celo Slovanom težko dostopne. K vsemu temu se pridružuje še zgodovina poljskega naroda. Poljaki so bili največ v dotiki z Rusi; toda ta dotika ni bila prijateljska. Med Poljaki in Rusi so bili dolgi boji, ki imajo svoj globlji razlog v nasprotju med zahodnim katoliškim in med vzhodnim kulturnim in verskim svetom. Po razdelitvi Poljske so se Poljaki še bolj vglobili v se; uničenje njih politične samostojnosti ni strlo njih narodne samostojnosti, marveč jo je le še tesneje ogradilo. Po zadnji nesrečni vstaji 1. 1863. so se Poljaki začutili zapuščene od drugih narodov; njih mišljenje in delovanje se je zdaj še bolj omejilo na lasten narod, ker so videli, da se ne morejo zanašati na tujo pomoč. Zato se niso več toliko menili za solidarnost z drugimi narodi in tudi za slovansko vzajemnost so bili malo občutljivi, saj so imeli toliko žalostnih spominov na slovanske Ruse. ‘) Podrqcznik do dziejčvv literatury polskiej. Krakinv 1902. Nakladem Fried-leina. — Str. l. 14 Vsled tega so pa tudi Poljaki izgubili mnogo simpatij pri drugih narodih V prejšnjem stoletju so bili Poljaki izmed Slovanov dolgo najbolj popularni med evropskimi narodi. Ko se je pa ohladilo razmerje Poljakov do drugih narodov, so se nasprotno ohladi e tudi simpatije drugih narodov. Rusi so postajali vedno bolj popularni, kar gotovo ni ugodno vplivalo za Poljake. Francozi so se začeli vedno bolj zanimati za Ruse; Rusi se pa splošno ne izražajo prijazno o Poljakih. Onim Nemcem, ki se znajo povzdigniti nad narodnostne in politične strasti, so Rusi že mnogo bolj simpatični kakor v se zatopljeni, skoraj nedostopni Poljaki. Slišal sem nemškega profesorja, ki je jako naklonjen Slovanom, posebno Rusom; o Poljakih je pa tožil: „Die Polen sind so exclusiv !“ Taka ločitev od drugih narodov je nenaravna in neugodna za narodni razvoj; posebno nenaravna je ločitev od bratskih narodov po rodu in jeziku. Med Poljaki so se vedno našli posamezni možje, ki so to uvideli in iskali stika s slovanskimi narodi; bolj odločno in splošno pa se je med Poljaki oglasila ideja slovanska šele v zadnjih letih. Eden prvih Poljakov, ki so delali za slovansko idejo, je bil publicist in beletrist Bronislav Grabowski (1841 —1900). Od 1. 1870. dalje je Poljake marljivo seznanjal z drugimi slovanskimi narodi. V razne Poljske liste je pisal o Čehih, Hrvatih, Bulgarih in Slovencih. L. 1872. je v poljski „Niwi“ napisal članek: „Slowiericy, narod i dzieje“ (dzieje = zgodovina). Posebno velik prijatelj je bil Čehom. Večkrat je obiskal Prago, zanimal se je za vse češko kulturno življenje in o njem poročal svojim rojakom. Se 1. 1881. je tožil, da nima nič sotrudnikov pri svojem delu. Izborni in ugledni „Przegl;id Powszechny“, ki so ga 1. 1884. ustanovili poljski jezuitje, je najbrže prvi poljski list, ki je slovansko idejo sprejel v svoj program. Za to ima največ zaslug njega ustanovitelj genialni jezuit Moravski (f 1901). V program svojega lista je zapisal besede: „Poleg domovine še posebno želimo naše čitatelje zbližati s slovanskimi narodi, s katerimi nas veže pokoljenje, jezik, sosedstvo, pogosto zgodovina in celo politični interes, in o katerih se pri nas tako malo vč in malo misli, gotovo manj, kakor drugi narodi o nas vedč in mislijo “ Sam se je živo zanimal za Ruse in za njih versko in kulturno življenje. Z veliko ljubeznijo je pisana njegova krasna študija o genialnem ruskem patriotu Vladimiru Solovjevu (Przegkjd. Pow. 1. 1890). Ker je bil Morawski sam preobložen z delom, je vzpodbujal svojega redovnega sobrata Badenija (brat nekdanjega ministerskega predsednika), da je potoval po slovanskih deželah in poročal o življenju drugih Slovanov. Zanimive Badenijeve potopisne črtice o Slovencih, Hrvatih, Srbih in Slovakih, najprej objavljene v „Przegl;idu“, so 1. 1893. izšle v posebni knjigi „Mi l)r. Ales Usenicnik. ‘) De Bonald: Dčmonstrat. philosoph. Preface. — Hobbes: Systiime de la nat. II. 4. — Francosko citirana pri Hettingerj u: Apologie. VII. Aufl. I. B. 41. ’) Dogmengeschichtc. I, 74. — 3> ib. I. 63. Slovstvo. Didon: Jezus Kristus. Iz francoskega prevel P. Bohinjec. Izdal dr. Anton Jeglič, knez in škof ljubljanski. V Ljubljani, 1901. Natisnila „Katoliška Tiskarna'4. Cena broš. K 050, eleg. v platno vez. K 2-5o. Za prvim zvezkom, ki je obsegal na 372 straneh kritični uvod o življenju Jezusa Kristusa ter prvo in drugo knjigo „Začetek življenja Jezusovega44 in „Sv. Janez Krstnik in prihod Jezusov44, je izšel sedaj drugi zvezek (str. 375—820). Drugi zvezek obsega tretjo in četrto knjigo: „Galilejski apostolat44 in „Velike borbe v Jeruzalemu44. Zadnje poglavje tega zvezka je: »Poslednja pot v Jeruzalem44. Upamo, da skoraj izide še tretji zvezek, ki naj dovrši slovenski prevod slovečega Didonovega dela. Dozdeva se nam, da je obudilo to delo med Slovenci doslej mnogo premalo zanimanja. Res da imamo na razpolago krasna nemška dela (Grimmovo. Meschlerjevo itd.), vendar bi morali seči tudi po tem, celo, ker jo imamo sedaj na domačem jeziku. Kritika sicer ni bila po vsem zadovoljna s slovenskim prevodom, ipak je splošno rečeno vendarle prijetnejše in potrebnejše berivo kakor nemške knjige. Ce berem knjigo v domačem jeziku, se mi tudi misli vtisnejo v domačih izrazih, in če mi je govoriti o tvarini, se mi ni treba še loviti, kako bi povedal to in ono. To pa se le prerado zgodi, če mi stojč ideje pred duhom v tujih oblikah. Saj itak vobče mnogo premalo znamo slovenščine. O domačih vsakdanjih stvareh še govorimo po domače, a poslušajte, kakšni so naši razgovori o znanstvenih tvarinah! Kako pogosto se zatekamo k nemškim izrazom, celo nemškim stavkom! In drugače tudi biti ne more, če se učimo znanstveno misliti le v tujem jeziku. Na gimnaziji smo dobili'le tuje izraze, sedaj beremo izvečine le tuja dela. Odkod naj črpamo domače besede? Domači izrazi so nam tuji, in če beremo kdaj slučajno kako slovensko razpravo, se nam zdi' polna hrvaščine, dasi bi nam na primer Pleteršnikov slovar izpričal, da je ta in oni izraz, nam tuj, že davno v rabi v slovenščini. Tu ni drugega pomočka, kakor da gojimo znanstvo tudi v domačem jeziku in da prebiramo to, kar že imamo Seveda Didonovo delo morda marsikoga, zlasti duhovnika, ne bo popolnoma zadovoljilo. Kdor bi iskal v njem tiste ljubeznive prisrčnosti, s katero Meschler riše podobo Jezusovo, zlasti njegovo človečanstvo, ta bi se varal. Didon je pisal za Francoze naše dobe, ljudi izobražene, na višku kulture, a s skepso v srcu. Didon je pisal proti Renanu. Renan je premnogo izobražencev očaral in prevaral z blestečim slogom, duhovitim izražanjem, znanstvenim videzom. Zato je porabil Didon iste pomočke, le v službi resnice. Tudi Didonov slog je blesteč, izražanje duhovito, metoda kritična. Zato bi bilo priporočati to delo zlasti našim izobražencem. Saj je tudi pri nas skepticizem otroval mnoga srca ter zamoril živo vero v Jezusa in božanstvo Jezusovo. Za take je pisal Didon svojo knjigo. »Zgodovina Jezusova, tako pravi sam (Uvod str. 3), je podlaga vere. Evangeljski uk, bogoslovje, krščanska morala, bogočastje, hierarhija ali cerkev, vse počiva v njej. Hvala neprestanemu trudu učenjakov, nauk Jezusov, njegova morala, njegovo bogočastje in njegova cerkev je postala polagoma predmet jasnih, popolnih in organizovanih vednosti, odgovarjajoča upravičenim težnjam vernikov, ki hočejo biti ljudje vere in vede; na ta način je potrebno, da se pripoveduje življenje Jezusovo po zahtevah zgodovine In na to globoko potrebo skuša odgovarjati pričujoče delo . . “ Bog daj, da bi velikodušni izdajatelj, ki je oskrbel slovenski prevod, dosegel svoj lepi namen, ki je razširiti, utrditi in poglobiti zlasti med izobraženimi Slovenci vero v Jezusa-Boga! A. U. S. Gregorčič: Poezije. III. — V Ljubljani. Založil Jos. Gorup. Natisnila »Narodna Tiskarna11. 1902. To je knjižica najnovejših poezij. V njej je 64 „Predsmrtnic“, 7 „Pogrebnic“ in 11 „Posmrtnic“. Tržaški »Svetilnik" je priobčil dvoje pisem o teh poezijah. S t r o s s m a y e r se zahvaljuje pesniku za poslane poezije ter pravi, da so „klasične“, ki jih je prispodabljati umotvorom grških in rimskih klasikov. Drugo pismo piše Stritar, Pravi, da so Gregorčičeve poezije „nad vso hvalo", da je pesnik „maior omni laude“, „Posmrtnice“ pa da so naravnost „genialne“ . . . Gregorčičeve vrline so znane. Pesni njegove so neprisiljen izliv notranjih čuvstev; preproste, prozorne, psihologično jasne ; sedaj vedre, sedaj otožne; Časi šegave, a potem resignirane, modro razmišljajoče; prav kakor vrelci in studenci očetnih planin, tisti pogorski vrelci, ki skačejo tako lehkotno, žubore ter nagajajo planinskim cvetkam, a v dolu se počasi umirijo, kakor da so se zamislili in začeli filozofirati o lepih domačih planinah in potujčeni zemlji, o mladostnem veselju in bedi življenja, o tujih sovražnih vodah, ki jih bodo zalile in potopile . . . Zadnjemu zvezku se pa pač pozna, da je pesniku že zašla „mladosti temna zarja". V „Predsmrtnicah“ je sicer še mnogo lepe lirike, a vmes je že tudi proza; „Pogrebnice“ in „Posmrtnice“ pa so napravile vsaj na nas že nekam mučen vtis. Že v „Predsmrtnicah“ so mesta, ki so vzbudila v nas neko neprijetno čuvstvo ; recimo verzi: „A kaj zapustil bom, Ko trhli ta ostavljam dom? Lobanjo! v njej možgane, Možgane svetu malo znane; A kdor možgane te dobi, Ga petje več ne zapusti!" Ta podoba se nam zdf zelo nesrečna in nudi opravičeno priliko cinizmu. Prav tako draži cinizem v „Posmrtnicah“ podoba „v r e Č e“, v katerih nese pesnik v posmrtnost „nepete pesmi"; vreča, ki v njej je „žolča pol in žali pol" .. Pesmi pa žolč v vreči! — — Sicer pa pesnik že sam toži: „Staro mi teme zapada že sneg, srce pa mi kmalu bo trd ledenik, kdo v ledu bo iskal cvetove?" Vendar želimo, naj rastejo tudi iz srca, ki so se v njem ohladili ognji mladostni, kakor iz hladne planinske zemlje vsaj lepe bele — planike! Knjižnica slovenske kršcansko-socialne zveze. i. snopič I. letnik. — Dr. Schvveitzer: N a v o d za snovanje in vodstvo društev ter prirejanje shodov. V Ljubljani 1902. Založila slovenska krščanskosocialna zveza. Tisk „Katol. Tiskarne". V lepem ovitku, na katerega pročelju dviga sv. Mihael, posnet po zastavi kršč.-soc. zveze, svoje ostro bodalo, je shranjena prvega zvezka navedene knjižnice važna vsebina. Dr. Schweitzer tolmači paragraf za paragrafom po besedilu navedeni društveni in zborovalni zakon. Judikatura upravnega in državnega sodišča in kasacijskega dvora je povsod temeljito navedena; ravno tako raznovrstni ministerski ukazi. Popolnoma točen odgovor najde vsakdo vsakemu vprašanju tičočemu se zakonitih zahtev pri društvih in shodih. Jezik je lahko umljiv; slog lep in strogo precizen; ni je nepotrebne besedice. Hvaležni smo dr. Schvveitzerju za to delo, ki nam je uprav sedaj silno potrebno. Saj je ni fare brez društva; snujejo se še vedno nova. Shodi se prirejajo vedno bolj pogosto; zato je pač nujno, da se je mogoče podučiti, kaj pravi zakon o tem. Nadaljevanje nam prinese vse potrebne vzorce. Brez dvojbe bo društvena in zborovalna organizacija po tem delu blagodejno oživela. Zato je najtopleje priporočamo. Posamni zvezki po 30 h izhajajo mesečno. Za celo knjižnico stane naročnina do konca leta 2 K 40 h. Sprejema jo L. Smolnikar, stolni vikar v Ljubljani. Dr. K. Janko Polec in Bogumil Senekovič: Vseučiliški zbornik. V Ljubljani. rč)02. L. Schvventner. V tej zanimivi knjigi je zbrano zgodovinsko gradivo gledč slovenskega vseučilišča: prvi početki višjega šolstva med Slovenci, borbe za slo- vensko vseučilišče, nade in prevare, ugovori in 1 dgovori, grožnje in prošnje do današnjih dni. Knjiga je prava spomenica o slovenskem vseučiliškem vprašanju. A. U. * * * Izšla je: Razlaga velikega katekizma. III. zvezek. Sestavil A. Ve trni k. Četrto poglavje: O milosti in zakramentih. — V Ljubljani 1902. Katoliška Bukvama. Cena: nevez. K 2.70, vez. K 3.50, po pošti to h več. Apologetične misli. XII. ,,Kritika mi je zamorila v ero . . (Dr. A. Ušeničnik.) Strauss — njegova kritika in metoda. —„Wunder aus der Reli-gion — Pfaffen aus der Kirche“. — „Wunder — mvthisch ver-dampfen lassen.“ — Napoleon — mit! — Harnack o Straussu — Zakaj ne verujejo?.................................................... Slovstvo. Didon — Bohinjec: Jezus Kristus II. (A. U.)................................ Dr. Schvveitzer: Navod za ustanavljanje društev in prireranje shodov. (Dr. K ) . . . . ...................................... Gregorčič: Poezije. III. (^4 U.)........................................... Polec — Senekovič: Vseučiliški zbornik. (A. U.)............................ Razlaga velikega katekizma lil. Listnica. Khrhard: „l,ibera!er Katholicismus ? Listnica. F. G. v L. — Kaj je pisal o tisti stvari „Slovans’ky Prehled“, nam ni znano. Mi sicer pošiljamo naš list »Slovanskemu Prehledu* v zameno, a »Slovanskega Prehleda" v zameno nikdar ne dobimo. Kaj čemo? P. L. na I). — Ehrhard je že napisal odgovor svojim kritikom: I.ibe-raler Katholizismus? Lin \Vort an meine Kritiker. I —V. Auli. Stuttgart u. \Vien. 1902. Roth’sche Verlags-Buchhandlung. Str. Sl 7. — V tej številki nismo več mogli izprcgovoriti o tej knjigi. Sicer pa sedaj tudi vidimo, da ni to, kar smo pričakovali. Mislili smo, da bo Khrhard povzel iz kritik velika prcporna-vprašanja ter označil precizno svoje stališče. Žal, da tega ni storil. Knjiga naj je sicer obenem, kakor sam pravi v „Uvodu“ (X), „Erlauterungsschrift“, vendar moramo reči, da je večidel le osebna polemika. Khrhard se bori proti vsakemu kritiku posebej. Tu nastopajo po vrsti: I*. Kbsler, I)r. Braun, prof. Schrbrs, prof. Einig, P. Blbtzer, prof. Fuchs, prof. Hiptinair, 1’. Hofmann. Nihče ga menda ni razumel. Ta ga sumniči, oni mu podtika, česar ni pisal ali mislil, drugi zavija; ta je puhla glava, oni govori za otroke; ta ni strokovnjak, oni ga kritikuje s katekizmom v roki; to ni znanstveno. ono je jeremiada. Vsi mu delajo krivico! Človek bi pa vendar mislil, če ga toliko mož in med njimi veščakov bogoslovnih ved ni razumelo (.?), da je pač kriv pisatelj sam; da pisatelj ni tega izrazil, kar je morda mislil izraziti! In zares! V tem času smo dobili v roke dve znameniti izjavi škofa Kepplerja samega, ki močno čisla Ehrharda in ki je tudi prvo in to knjigo odobril. Kepplcr sodi v prvi knjigi tako: '. osnova in glavna smer knjige je izgrešena; 2. pogrešek knjige je zlasti v tem, da govori o spravi katolicizma z moderno kulturo, ne da bi poprej jasno in natančno razložil, kaj je v moderni kulturi dobrega, a kaj krivega, slabega, gnilega, otrovanega; 3. knjiga je žal mnogo prcnejasna, neprecizna, brez moške določenosti; 4. zato je knjiga izgubila malone vso svojo vrednost in je postala nevarna; 5. tudi je doncsla pisatelju hvale in poveličevanja od strani, od katere bi se je moral globoko sramovati. O drugi knjigi pa pravi škof Kepplcr: »Obžalovati je, da Khrhard ni bolj izpremenil in izboljšal svoje knjige; ta knjiga se bavi le preveč z njegovo osebo.“ Potem pa pravi škof Kepplcr načeloma: »Krivo je meriti katolicizem po moderni kulturi, ampak meriti moramo 111 o d e r n o kulturo na katolicizmu!.... Svet ne potrebuje več vede, ampak potrebuje več vzgoje, značaja, srca, nravnosti, kreposti... več m o čiv trpljenju... In tu je Cerkev času jako primeren in potreben faktor !“ (Vaterl. Beibl. Nr. 129. in Nr. 159.) V pojasnilih poudarja Khrhard zlasti te - le točke: 1. Pravi, da ni mislil sprave modernega sveta s katolicizmom v pomenu izpreobrnjenja, ampak Stran 269 286 287 287 288 le v pomenu nenasprotovanja — Bin cin harmonisches Vcrhiiltnis treten“ (pg. 33, 129, 253). 2. Govoril je o k a t o 1 i c i z m u le, v kolikor je kulturni faktor, a ne v kolikor je religija (254); o svetu ne v etičnem, ampak lev tizično-kulturnem in psihologičncm pomenu (14, 25, 254 . — 3. Nikdar ni mislil na to, naj Cerkev izloči kaj upravičenega, dobrega, bodisi tudi iz srednjega veka, ampak le nepopolnosti (230). — F a c i t bi torej bil sedaj menda le ta: Moderni svet je treba spraviti s katolicizmom, t. j. dokazati je treba modernemu svetu, da Cerkev' ne nasprotuje kulturi, da jo namreč celo pospešuje. Ce moderni svet to uvidi, ne bo še izpreobrnjen, vendar ne bo več mogel nasprotovati katolicizmu s kulturnega stališča, in to bo pač neka priprava za končno tudi versko izpre-obrnjenje. Da pa katolicizem to dokaže, mora a) iz sebe izločiti bolj in bolj časovne nepopolnosti, to, kar je bilo nekdaj dasi dobro, vendar nepopolno, in zato dandanašnji ni več primerno; p) mora združiti vse sile katoličanov na krepko kulturno delo — To je gotovo lepo. a je pač mnogo menj, kakor pa je vsak pričakoval in je vsaj navidez prva knjiga obetala. Zlasti pa je tudi tu še nerešeno temeljno vprašanje, kaj je kultura, kaj je v moderni kulturi dobrega, a kaj slabega in gnilega! Dokler to vprašanje ni rešeno in dokler moderni svet ne prizna te rešitve, je sploh nemogoče govoriti o spravi modernega sveta s Cerkvijo. Saj se ne d& tajiti, da ima .moderni svet“ v glavnih predstavnikih to za bistvo moderne kulture, kar naravnost nasprotuje bistvu katolicizma! Monizem n. pr., ki ga uči velik del modernega sveta kot edino pravo svetovno naziranje, je pač v bistvenem nasprotju ne le s katolicizmom, ampak s krščanstvom sploh, da, tudi z naravno religijo! To je velika naloga, vredna velikih duhov, dokazati, da ima moderna kultura marsikaj v sebi, kar ni resnično, kar ni dobro, kar ni lepo, in da je le zato v nasprotju s katolicizmom in katoliško cerkvijo! Krščanski detoljub. I.ist za krščansko vzgojo in rešitev mladine. Izhaja štirikrat na leto Ureduje M. H u I o v e c. Letnik XI. St i. S prilogo : Molimo II. Zakaj.' To je društveni list „k a t o 1 i š k e ga društva detoljubov". Vzgoja je bila od nekdaj, je in bo najimenitnejše vprašanje človeške družbe, m čim modreje se rešuje to vprašanje, tem srečnejše bo človeštvo za čas in večnost. Zatorej bi se morala pri vseh oddelkih našega katoliškega programa z malo izjemami pristaviti tudi točka: katoliška vzgoja, ker brez nje vsi naši drugi napori ne morejo imeti pravega .uspeha Na delo torej — po vsej Črti v blagor naši mladini ! Tako kliče po pravici prol. hčržič v prvi Številki XI. letnika vsem mladinoljubom in vsem, ki bi morali biti mladinoljubi, in biti bi morali vsi! Ker prot. Kržiča zelo zadržujejo drugi posli, je prevzel vodstvo društva in izdajanje društvenega lista nunski spiritual v Ljubljani, Mihael Bul o ve c. Društvo in list prav toplo priporočamo. »Katoliški Obzornik" izhaja po štirikrat na leto. Velja 5 kron. Naročnina naj se pošilja pod naslovom: Dr. Aleš TJšenienik v Ljubljani (stolno župnišče).