MILAN VINCETIČ VIDKE Tvoja Prikradeš me kot si domišlja vrbov sneg ki je sitnaril pod mehko jesen in te razmočil po školjki in mene po stasu da se loviva in polebdiva v zajčjem spancu ROMANCE Prva Ne morem odmakniti oči iz tvojih iz las ki se vetrijo in rok ki bedijo do mojih in dlje da se prebujam ne da bi zaspal iz tvojih oči ki jih ne morem odmakniti iz svojih Druga Kot se mu zljubi naj te posmuka poldan po čelu južnik pod veke in rosnik po ustih kot se mu zljubi kot se mu zljubiš naj me pregane na tvoje na moje in preveč za oba Tretja Ti trzneš s kodri jaz si grem po pleši nate se lepi bluza name srajca ti pohodiš krilo meni poči zadrga da zalebdiva ti kot iz matere jaz po očetu v dvojini množinasti Četrta Luna ki si jo ožela v čajnik je imela zaliv tvojega vratu vosek tvoje kože in črtalo tvojih obrvi da je zlahka in ne meneč se tako lupino kakor pečko in mene Peta Tudi če se te ne si pod prsti pod strženom in v podplatih tudi če ne sem v drevaku iz tvojih prgišč ter v pregibih ki jih srkam kot snežnico in brez dna Šesta Vsakič si mali veliki dar bonbon ki se odmotava breskev ki si ga oprta jež ali pismo ki odgovarja vselej in posamič da se odtegnejo pristopni dnevi ki nimajo tvoje polti niti bokov tvojih prsi čakana Sedma Ne morem zatisniti oči v tvojih v laseh ki se pustijo v rokah ki se mudijo iz mojih in še da bi zaspal ne da bi se zdramil v tvojih očeh ki jih ne morem odmakniti v obojih BLIŽINE Vodnjak Če me že vzameš me vzemi od sebe ne iz sestre ki nisi iz nje niti iz brata ki me je raztrosil plamnih dlani in tekoma v vodnjak ki se nama nastavlja vsevprek Svečnica Predihajva se pretipajva za včeraj ker se spotika kremžast dardaj ki obrača žepe ter opreza v veže z lojno voščenko ker je na njem ali naj prej zamakneva mizo ali zaveso Most Noč ki je prisedla v drncast kupe si je sezula čevlje in razmaknila smrečje v poseke kjer so se bodli jarki jeleni in te porukali na senenem mostu da sva se zleknila vsedir Lagodje Regrat ki se je osipal je prelisičil rotovž popivnal kazalce in jih prestavil v budilko ki klepeta in šklepeta da jo morava za ušesa ali po riti kar naprej Mavzolej Zbosiva se pod vojne žige leporečnih pisem ki jih niso miši ne zavratna vlaga ki je sphala slovesa in obljube pod tihote čez trepalnice obnebja ki jadrno bedra čez mavzolej Vrtnar Prevoljna sva gruljava kot golob ki duhoviči s pismonošem predrzna kot nespečnost carskega vrtnarja ki nažene roso zboganih livad z mojih plašnic na tvoje mesečinke in vsedilj Odmev Odlašava se in tiščiva na podstenju majskega pršca ki razobeša moje hlače tvoje perilo in posteljnino med bližave in končave če me že vzameš SPEVI Dvorni Ljube ki vam dvorim s svetnimi pokloni niso tvojih prsi niti bradavic ne tvojih stegen in še manj brstiča ter glasnih bokov ki jih potujem in grizljam ter dolbem ladjico iz polža Strastni Razmršene ki bose ter napol zapete brkljate v telefon naj se že nagne nad predane pešce to prepišno drevje ki strmo trka na poslušna vrata kjer še nisem njihovih besed in ne pazduh Smešni Prevarane ki sramno vržete predrzne grive in muckate nemarne dojke v modrce iz žada ki se odpenjajo z zaponkami na sedem ključev ki trcnejo kot ta gugalnik kajtimar Hlastni Zavrnjene ki v pismih s hlastnimi pripisi vztrajate kot prvič in čez vse ter vržete poljub v spokorniška nebesa do brkate ribe ki jo trnkate ter luskate med naju kot peresce kajpada Ljubosumni Objemane ki dričate po mojem hrbtu kremaste sani da se vdajam pod obiljem sanjske teže in poskočnega vratu ki ga sločite v goreči vres v šušljave pete in nekaj vmes Prevzetni Vrčaste ki s senco tolstega meniha brkljate med ličili za kristalko z deviškim oljem ki poplavlja čez pojoča nedra da so bujno in prevzetno nižje kjer preveva za obema Žlahtni Postarane ki srkate v pasjansah in prestopnih zimah nepovreto kavo s trpko usedlino ki jo kupčkate po žličkah in miže med ljubke zgodbarije da sva ljubosumna s ščepcem domišljije NEŽNOSTI Nevihta Odgrinjam te in podišiš po sami koprnini v soseski pa copata svit z vonjem po nevihti ki jo bodriva ter dobiva kot doslej z budnimi dotiki Slamnik Predevam se napol bede in s tvojo slino v ustih ti pa gibka in sede pomerjaš moški slamnik in ga vrtiš in se tajiš ter pošepneš ti mižiš Tintnik Po svilenkah ki sem ti jih strgal sva razlila goli tintnik in plužila in čofotala po lužici brezkrajni da je prekipela v tortasto zrcalo ki se spogleda nevede Tihožitje Pošteno in čez noč sva vtisno tihožitje ti v krajini z dežnikom ki odbira mak jaz na sprehodu s tvojim verzom ki ga zalučaš kot vrtavko v mojo zbirko s klimtovsko kazalko Kopel Pa je prijadral broškast parnik v haremsko kopel in se valčkal tožno sidral ter švrkljal med penami in gležnji od tebe mimo mene do svetlic Metulj V brisači si še plana od siline a v zraku jantar in metulj ušel iz steklenice ki poseda ter frfra in spodmika kronsko vazo čez oba Spokoj Pokrivam te in slačim se kot slonček v tejle knjigi ki ji spnem lase odenem plašč ter založim za ves nekoč in vsa pribegla leta ko te bom imel kot nisva se imela HVALNICE Južna Dovoli se tipati v moje samote objemati s koleni kozlovskih poletij ki te sladkajo v jagode po prisojah in osojah čez južno reber dneva in veliko sva si Jutranja Koder ki sva ga zbrcala na tla je snedel glavnik da sem te gladil po cigansko kot metež s tvojimi prsti od prečke do jerebike na oblem gričku ter povzdolž Neslišna Bezeg ki te je prižel pod spalno in te posmukal z mojo kožo se je precvetel v sandal da sva si bila nad tlemi in nad vsemi in tišna obsorej Rožna To kar zdrsne podte je rožnik v balonarju in damskih petah saj me je pod roke tebe pa čez boke da sva okobal in hlastaje ter navkljub na dosego roke in na ključ Nevidna V razglednico ki se je spodvila pod brlivko se je zložil šal in naju zavijal in privijal vrh ušes da sva se zrasla od nog prek glave in počez Večerna Prekanil sem naramnice ki so ti ušle s polnimi usti sem jih da so tvoje pokrile moje in srajco da bi pod njo uštele tvoje dlani ki so tri in je čričkarija Visoka Podarim si postlati ob tvojih nogah v postelji ki preleti papirnato murvo čez otoke sipke mostovže in spodmole ter škarjasti reženj noči in hvalna sva še VIDKE Napev V radost si mi v veselje vsaksebi če sva hotena v panonsko piščal ki se preglaša s tvojimi usti in mojim jezikom do gromkih napevov v katerih sva ali silna voda ali drevo Srečanje Ne mine dan da mi ne bi bila še in še oberoč da me ne bi zbujala ter zamaknila k danicam na tvojih komolcih ki jih klativa vsak na svoji strani šipe tiho in pretišje Tolmun Kar pomujava se kod se hodi k tolmunu ki sva ga preklala skakaje po kamnih in vselej do tja kjer se je priprlo v gnani ščip ki me je popil kot da sva zadnjič in na dušek Nokturno Pa me boli od tebe boli čez boleče kot pasijonko ki jo je ploha ali košuto ki jo oplazi križnik ko ji godi teži kot da ni od tod in ne od naju ki se skeliva do strasti in pasti ter za nameček Grad Najbrž se je načelo s povedko ali z bajko o tem kako si grad zadega na pleča togotno reko ki dela mrtvico do tvojega vzglavja in jo predeva in ti odklepa kot rosomah Spomin Tudi če me mižiš se dohitim v lase ki jih spustiš v hojo ki jo zmotim ali v taksi ki odbira vzdolž ulic mimo klopi po jabolko ki se zapeče v spomin Razkošje Svoja sva si svoja kot lešnik med tvojimi koleni češ da še zna z bežečo vodo in štrkasto ptico po vnete strasti svoja kot sva si moja in tvoja in od nikogar za radost ki si DAROVANJKE Pomladna Smeje sva večeru pohodila vlečko pa naju je ploha od kože do kože da je povleklo po krhljih modre pomaranče ki si ji pristrigla lahni smrček divjelasa ki si mi Žrtvena Besede ki so se prebrale na pergamentu tvojih bradavic so zavedle novčič na vekah zapestnico iz perja ter moj naglas da bi se pisale in zlogovale s tvojo šminko ki mi je pogrizla vrat Vetrna Dremavo je bilo in široko v podstrešni pod vrženo obleko in blazino da sva krojila sloke vetrove ki so žužnjali čez svode in zablode ter previsne boke Praznična Takoj za nama se je muzal zgovorni gozd pod njim pa gora ki se je usajala z mrazovi da sva se prižela drug drugemu pod leho in vedrila voljno sušno leto Čudežna Več kot mično je bilo in tvoj modrc je prespal za dva razen kavke ki ga je zmaknila in zapela na oblak tako vešče in spretno kakor moji prsti kradoma Zakladna Pa sva nedeljska kot brzojavke ki so končale med računi zgodnjim mlekom ali v torbicah pozabljenih namerno kot to jutro ki naju presipava v ropotuljici z nakitom Prelestna Vselej se bediva s predčasno lepimi očmi ti s poljubom ki te podrsti jaz prepisan na ta list ki se zapogne in zlati kakor darovanjke samih vidk Moja Pa se drobiva v ribiški prstan v čmrljev med leteče preproge ter popihan čaj čakajoč da znova čudežno priraja gorko iz snega da bo vrh glave kot spozabe ki se jih odkrade Peter Kolšek VIDKE Milan Vincetič si je že zdavnaj izdelal eno samo pesniško obliko, ampak tisto do popolnosti. »Drobno in gibko, navzven enostavno, navznoter večglasno. Obliko, ki jo vrti med prsti kot pastir piščalko,« sem zapisal pred dvanajstimi leti ob zbirki Tanin. Glede tega njegovim Vidkam ni kaj dodati, čeprav so se vmes rodile štiri zbirke, ena od njih je prinesla nagrado Prešernovega sklada. Tudi zdaj sta tu obvezna uvodna in zaključna pesem, med njima pa sedem razdelkov, vsak ima po sedem pesmi, vsaka pesem stalno število verzov (tokrat jih je manj kot v prejšnjih knjigah, komaj enajst) in vsak verz največ deset zlogov, še raje pa manj, okrog pet. To je majhna pesem. Kako velik svet gre vanjo? Na to vprašanje po eni strani odgovarja ciklična zasnova te poezije. Ista pesniška snov je namreč razlita po celi površini zbirke in najbolje zadenemo, če v vseh sedmih ciklih prepoznamo eno samo pesniško sporočilo, ki ga beremo skozi (sedem) plasti. Po drugi strani pa je tu skrajno – kaj skrajno: rudimentarno! – gost jezik, ki ga je pesnik izumil hkrati s to drobno formo. Bistvo Vincetičevega izuma je prav to: komaj nekajzložni verz, ki mu ni treba imeti stavčne strukture, a mu uspe zadržati pomensko samostojnost, podprto z ritmično enoto. Kako mu to uspe? Z jezikom, ki se je oprl na elipso, na opuščanje »nepomembnih« semantičnih vmesnosti. Gledano s strogo sintaktičnega stališča se dogaja tole: dejanje, ki ga zaznamo v povedku, ponikne prej, preden ugotovimo, kdo je osebek, ki ga sproža, in na kateri predmet se nanaša. Toda brez skrbi: morda se je oprijelo katerega od prilastkov ali prislovnih določil – ali pa se sonči na kakšni zaumni obali jezika. To pomeni, da govori Vincetičev jezik predvsem s presejanostjo, z izbranostjo semen, ki klijejo v neizrekljivost ali v zamolčanost. Med obojim je v tem primeru velika razlika. Eno je namreč, če pesnik ne more izreči, kar bi rad, ker je tisto prehudo ali prelepo, drugo pa je, če bi povedal prav lahko, pa raje noče, ker hoče, da bralec sam potežka večinoma sladko težo zamolčanega. Z Vidkami smo sredi najbolj žive, studenčne ljubezenske poezije (v Prekmurju, od koder je pesnik doma, očitno ne teče samo Mura!), ki svojo čustveno in eksistencialno zgovornost razodeva skozi zamolk in premolk; na ta način so Vidke – in morda tudi tisto, kar jih poraja – po tihem odrešujoče. So kot obredne besede, ki imajo največjo moč, kadar se šepetajo. Poezija v tej knjigi je svetla, svetlejša od dosedanje Vincetičeve. Njeno drobno žarenje je posuto po vsej zbirki, oko pa posebej težko spregleda bliskavice verzov, kakršni so na primer v pesmi Razkošje: Svoja sva si/ svoja kot lešnik/ med tvojimi koleni (...) svoja kot sva si/ moja in tvoja/ in od nikogar/ za radost ki si. Kako biti v ljubezni najtesneje skupaj, kako iz večno dveh dobiti Eno? To ni enostavno, tudi v ljubezenski poeziji ne. Ampak Vincetič ima tisto piščalko, ki sem jo omenjal na začetku. O AVTORJU Milan Vincetič, rojen 1957 v Murski Soboti, diplomant slovenistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, pesnik in pisatelj. Piše tudi radijske igre, knjižne ocene in eseje, njegove pesmi pa so bile prevedene v francoščino, srbohrvaščino, makedonščino, nizozemščino, finščino ter madžarščino (tudi nekaj novel). Dobitnik nagrade Prešernovega sklada za leto 2004 za zbirko Lakmus ter nagrade za poezijo Čaša nesmrtnosti (2007). Živi in ustvarja v Prekmurju. Pesniške zbirke Kot slutnja radovedno (1981, soavtor), Zanna (1983), Arka (1987), Finska (1988), Tajmir (1991), Divan (1993), Tanin (1998), Balta (2001), Lakmus (2003), Raster (2005), Retuše (2007) Zbirke kratke proze, novele Za svetlimi obzorji (1988, soavtor), Ptičje mleko (1995), Obrekovanje Kreča (1995), Srebrni breg/Srebrni brejg (1995, soavtor), Šift v idini/Parnik v ajdi (1999), Žensko sedlo (2002), Talon (2007), Pobeglo morje/Vujšlo mordje (2009) Kratki roman Nebo nad Ženavljami (1992) Roman Goreči sneg (1998) Kazalo Tvoja Romance Prva Druga Tretja Četrta Peta Šesta Sedma Bližine Vodnjak Svečnica Most Lagodje Mavzolej Vrtnar Odmev Spevi Dvorni Strastni Smešni Hlastni Ljubosumni Prevzetni Žlahtni Nežnosti Nevihta Slamnik Tintnik Tihožitje Kopel Metulj Spokoj Hvalnice Južna Jutranja Neslišna Rožna Nevidna Večerna Visoka Vidke Napev Srečanje Tolmun Nokturno Grad Spomin Razkošje Darovanjke Pomladna Žrtvena Vetrna Praznična Čudežna Zakladna Prelestna Moja Milan Vincetič VIDKE © Milan Vincetič Spremna beseda Peter Kolšek Poetikonove lire 14. knjiga Urednik Ivan Dobnik Zbirko izdaja Književno društvo Hiša poezije Zanj Nadja Dobnik Oblikovanje zbirke in fotografija na naslovnici Sandi Radovan Način dostopa (URL): http://www.biblos.si Ljubljana 2016 Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-1(0.034.2) 821.163.6.09Vincetič M.(0.034.2) VINCETIČ, Milan Vidke [Elektronski vir] / Milan Vincetič ; [spremna beseda Peter Kolšek]. - El. knjiga. - Ljubljana : Književno društvo Hiša poezije, 2016. - (Knjižna zbirka Poetikonove lire ; knj. 14) Način dostopa (URL): http://www.biblos.si ISBN 978-961-6758-88-8 (ePub) 286193664