■%rraaya«, le privid. Upadhyaya je to prej sam pri- 3 Prim. imenovano Vathovo delo, ki razpravlja vprav o tem možu. znaval in je zato hinduizem zavračal. Sedaj je začel učiti, da je >maya« le izraz za Tomaževo »kontingenco«, to se pravi, da so stvari le kakor nič, ker so vprav ustvarjene. Tako je skušal hinduizem upravičiti, da ni panteizem, kar brez dvoma je. A šel je v svojem fanatizmu rase še dalje. V šoli je navajal dečke, naj zelo časte Sarasvati, to je boginjo modrosti; uvajal je kult Krišna, češ da je učitelj najvišje naravne teologije, posebno razodetje božanstva, ko je v resnici hinduizmu bog čutne ljubezni in spolnih ljubezenskih pustolovščin. Nazadnje je priporočal že tudi kult grde in polteno okrutne boginje Darye, seveda je trdil, da le v političnem smislu, ker je velika boginja simbol Bengalije in Indije. Dva meseca pred smrtjo (1907) je pri poganskem brah-manu (panditu) opravil obred očiščenja, češ da se je pregrešil z občevanjem s tujci. To očiščenje (prayashida) ima namen, da sprejme človeka zopet v brahmansko skupnost. Spokornik mora pojesti nekaj kravjeka, ker je krava hinduizmu najsvetejša žival. To je storil tudi Upadhyaya. Svojim prijateljem je razlagal to kot nacionalen obred. V vsem tem je velika tragika. Upadhyaya je hotel ostati kristjan in je to svojim prijateljem odločno zatrjeval, toda zastopniki katoliške Cerkve so morali po njegovih dejanjih ugotoviti, da ni več kristjan. Ker se je zapletel v politične boje zoper Angleže, bi bil moral v ječo. A zaradi kile se je dal prej operirati in je po operaciji umrl (27. oktobra 1907). Nekoliko so bili te tragike krivi tudi ondotni predstojniki, ker niso z njim prav ravnali in niso ločili njegovih upravičenih teženj od neupravičenih, a pogubila ga je njegova strastnost, trma. Tudi pokristjanjenje mohamedanskega sveta zadeva na enake ovire. Mohamedanci se ne le da ne spreobračajo, temveč dalje in dalje na vse strani širijo. To je sila gospodujoče arabske rase. Mohameda-nizem je povzel iz judovstva in krščanstva toliko pozitivnih elementov, da ni več poganstvo. Tu je njegova moč nad poganskimi narodi. Obenem pa je z lahko moralo ohranil toliko poganske počutnosti, da je za počutne ljudi in počutna plemena mikaven. Tako jih z vero dviga nad druge, z moralo privlačuje. Zato se le malokateri mohamedanec izpreobrne h krščanstvu. Zadnjič je neki V. C. Vauzin v L Osservatore Romano (10. jan. 1942, št. 7) izrazil upanje, da bodo medsebojna spoznavanja in zbližanja v tej vojski odprla misijonstvu nova pota, a je žal premalo pojasnil zakaj in kako. Že imenovani Francoz Foucauld pravi n. pr. o Tuaregih sredi Sahare, da so »najsposobnejši vseh ljudi«. Tuaregi se imajo za najpopolnejša bitja na svetu.* Njim evropska kultura in tehnika nič ne imponira. Letalo jim je leteč šotor, brezžičnk telegrafija iz kraja v kraj poslan veter, avto železna omara, ki so vanjo zaprti duhovi ognja. Tuaregi ne čutijo nobene potrebe za drugačno življenje, zato tudi za krščanstvo niso dovzetni. Vedno bolj sovražijo vse, kar je tujega, kar je v nasprotju z njih šegami in navadami, z njih podedovano religioznostjo. Zato bodo ta * Prim. Bazin, o. c., 246 sl. plemena tudi vedno manj dovzetna za krščanstvo. Seveda so največ krivi Evropejci, ki so jih samo izrabljali, komunisti pa so jih začeli hujskati zoper izkoriščevalce in buditi njih ponos. Tretja ovira je poželenje oči, pohlepnost in lakomnost in sploh sebičnost. Kako hlepenje po imetju in dobičku odvrača človeka od duhovnih reči, to je itak zadosti znano. Že Kristus je označil mamonizem kot takšno hudo oviro: »Ne morete služiti Bogu in ma-monu« (Mt 6, 24). Poleg teh ovir, ki so v človeku, navaja krščanski nauk še dva vnanja vzroka nevere in poganstva. To sta hudobni duh in svet. Moderni človek se porogljivo namrdne, če sliši besedo o satanu. A stvar ni tako smešna. Satanizem v zgodovini človeštva je žalostna resničnost. Berimo življenje kakega nekdanjega misijonarja, n. pr. sv. Frančiška Ksaverija ali pa kakega sodobnega svetnika, n. pr. Janez Vianeya, povsod se kaže satanizem na bolj viden ali manj viden način kot močna ovira njih delu za pokristjanjenje sveta. Bolj znan, vendar premalo upoštevan je vpliv sveta. Človek je po naravi družabno bitje. Zato se more normalno le v družbi prav razvijati: po vzgoji, po šoli, po družabnih normah. Prav tako pa tudi družabni vplivi, če so slabi, zelo slabo vplivajo na človekov razvoj. Če je družba poganska, posameznik le z veliko težavo sprejme evangelij o Kristusu Kralju. In če ga sprejme, treba le močnejšega vpliva katere prvih treh ovir, pa se povrne v poganstvo ali v brezboštvo. Sv. Frančišek Ksaverij je skušal to oviro premagati s posebno misijonsko metodo, ki bi jo morda lahko imenovali skupinsko.5 Namreč: čim prej, že po prvi površni pripravi je pokrstil cele množice, da bi bil tako skupni milje krščanski in bi posameznike odtegnil družabnemu vplivu poganstva. Seveda je zahteva te metode, da drugi misijonarji za njim začno prvotno le bolj površno krščanstvo poglabljati in utrjevati, sicer se sčasom vsa množica vrne v nekdanje poganstvo. Ta moč sveta je še večja, če se je izrazila v vsem javnem življenju, v narodnih običajih, v kulturi, celo pa, če je zadobila sankcijo in zaščito v družabnih institucijah in v državnem zakonodavstvu. Treba je velikega heroizma, da se človek iztrga iz oblasti javnosti in sam samcat odloči za novo življenje, ki je v nasprotju z življenjem vsega družabnega okolja in z družabnimi napravami ali celo družabnimi postavami. Poleg teh splošnih ovir moramo upoštevati še posebne ovire, ki so kajpada lahko zelo raznotere, a vendar ne brez zveze s splošnimi ovirami. Včasih so zavrle razvoj krščanstva strasti kakega tirana (na pr. mnogoženstvo), včasih strah, da ne bi 8 krščanstvom zavladal prevelik vpliv tujih držav, včasih konkurenčni gospodarski boj. Zgodovina misijonstva podaja bogatih zgledov z vseh polj. A to ni več naša naloga. 5 Prim. B r o u A. S. J., Saint Fran^ois Xavier. 2 čdit. I Pariš 1922, 134 sl. Revija Katoliške akcije 17 2 Če se sedaj obrnemo na drugo plat, na vprašanje o razkri-s t j a n j e n j u sveta, se zdi, da se nam po spoznanju teh ovir odkrijejo tudi vsi poglavitni vzroki razkristjanjenja sveta. Vedno in vedno se moramo zopet spomniti, da tisto trojno poželenje, ki je žalostna posledica izvirnega greha, ostane v človeku tudi po krstu. S tem tudi v kristjanu ostane po mišljenju in hotenju, če smemo tako reči, nekaj poganstva, v enem manj, v drugem več, kakor smo dejali o poželenju. To poganstvo mora vsak človek sčasom sam v sebi premagati. Pomaga mu Cerkev s poukom in zakramenti, družina sama, šola in družba, če je krščanska, z vzgojo in zgledi. Vsak človek se mora torej v nekem resničnem smislu šele pokristjaniti in mnogo ljudi je, ki so po srcu bolj pogani kakor kristjani. Če katero izmed trojnega poželenja zavlada v kakem človeku s posebno močjo, tak človek sploh zavrže krščanstvo in Boga in moli malike; malik mu je ali denar ali slava ali ženska, oz. moški. Koliko takih poganov je vedno živelo med kristjani in napol-kristjani! Seveda v krščanski družbi je velika moč krščansko okolje: javno mišljenje, zlasti mišljenje in življenje inteligence, običaji, navade, družabni oziri. Dokler je to okolje res močno, se tak pogan vendarle javno noče ločiti od skupnosti. Živi formalno kakor kristjani, hodi nemara še v cerkev, kdo celo k zakramentom, a v duši je pogan, prav za prav še slabši kot pogan, ker hlini kar ni in onečaščuje svete reči. Le posamezniki, posebno močni, kljubujejo javnemu mnenju in tudi izpovedo svoje poganstvo. Če pa začne kje vpliv javnega mnenja slabeti, začne takoj tudi poganstvo javno nastopati: ta in oni ne hodi več v cerkev, na smrtni postelji se ne da prevideti, odkloni cerkven pogreb; početkom v parte še denejo, da je bil previden s svetotajstvi, a kmalu tudi to izgine. Včasih se čudimo, da tudi naši ljudje, ko pridejo n. pr. v Ameriko, tako zlahka odvržejo krščanstvo. Zakaj bi se čudili. To je le znamenje, da so bili že doma slabotni kristjani, a so jih držale še domače krščanske navade in družabni oziri. V Ameriki le-teh ni. Nasprotno, javni oziri so močneje za poganstvo kakor za krščanstvo. Treba je le, da v takem človeku zavlada kaka strast, n. pr. poželjivost v ožjem pomenu, ki se ne more ponižati pred spovednikom, ali oziri do tovarišev, to je strah pred ljudmi, ki je le neka oblika napuha, ali zamrza do družbe iz pohlepa, ki ga zaradi družabnih razmer ne inore nasititi, pa se obrne od Cerkve, Kristusa in Boga in začne po pogansko živeti. V Ameriki, v tej po večini poganski državi, je veliko laže živeti po pogansko kakor po krščansko. Pravijo: Bila je v Marijini družbi, vneta Marijina hči, v Ameriki je pa vse opustila. Odgovor: Bila je, toda ali ni bila to le bolj vna-njost brez globokih korenin v srcu? Ali ni bila to le neke vrste zabava v vrstah družic, ko jih k drugim zabavam doma niso pustili? Ali morda le neke vrste sentimentalizem, ki je bolj v spolnosti kakor pa v višji duševnosti? Posebno pa, ali ni morda v njej živela kal kake strasti, ki se v Marijini družbi ni mogla razviti, ki se je pa v njej razpasla in jo dobila pod svojo oblast, ko so v Ameriki odpadle vnanje ovire? Človek je skrivnost, je dejal sv. Avguštin, zato se mora človek sam sebe bati. Če pa kje v družbi ne le ni več krščanskega okolja, temveč zavlada krščanstvu sovražen duh, tedaj krščanstvo tudi v posameznikih bolj in bolj slabi in družba dobiva vedno bolj značaj razkristjanjenja. Tako je v naši Evropi, ki se v njej že stoletja in stoletja širi nekrščanski duh, najprej poganski humanizem, potem vse nadnaravno razdirajoči racionalizem, potem brezbožni naturalizem, v polpretekli dobi agnostični modernizem. Dominikanec Alfred Weifl je povzel vse te pojave z besedo liberalizem, češ to je tisti prvotni diabolični »non serviam«, ne bom služil, ki izhaja sedaj iz počut-nosti kakor humanizem, sedaj iz napuha kakor racionalizem, sedaj iz oboževanja samega sebe kakor naturalizem, sedaj iz preziranja avtoritete kakor modernizem. Liberalizem se seveda izpremeta iz oblike v obliko, iz skrajnega radikalizma do omlednega katoliškega liberalizma, a vedno pripravlja duše za razkristjanjenje, če ni že sam v popolnem nasprotju s krščanstvom, kar navadno je, saj je n. pr. o modernizmu, ki je na videz bolj pobožen kakor pa rimski katolicizem, Pij X. moral z žalostjo izpovedati, da je herezija vseh herezij in pot v popolno brezboštvo. A dejal bo kdo: Kako pa nastane nekrščansko javno mnenje? Odgovor je, da po istih psiholoških zakonih poželenja, počutnosti, napuha itd. Iz počutnosti se je rodil humanizem, iz napuha naturalizem in racionalizem. Najprej se vdajo nekateri, ki so tako rekoč na višku človečanstva, kulturonosci, umetniki, filozofi, znanstveniki. Ti vplivajo na inteligenco, na svoje učence, na druge inteligente, potem pa gre razkristjanjenje navzdol po stopnjah inteligence, ki so dostikrat obenem stopnje napuha, na mogočneže v družbi, trgovce, gostilničarje, kramarje, posamezne obrtnike, nazadnje se začne razlezati na preprosto ljudstvo, kakor je šlo pokristjanjenje na splošno od spodaj navzgor, od preprostih, kakor je dejal že sv. Pavel: »Glejte, bratje, kakšni ste poklicani: ni veliko modrih po mesu, ne veliko mogočnih, ne veliko imenitnih; marveč kar je nespametnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil modre, in kar je slabotnega na svetu, si je Bog izvolil, da bi osramotil, kar je mogočnega« (1 Kor 1, 26—27). To se pravi: v preprostih in ponižnih milost božja laže deluje kakor v imenitnih in mogočnih, ki niso tako lahko ponižni. Zdi se, da so to poglavitni vzroki razkristjanjenja sveta. Natančnejša raziskava bi gotovo pokazala še mnogo tega, kar odtujuje ljudi Kristusu Kralju, razne znanstvene in umetniške, gospodarske in socialne, politične, narodne in druge pretveze, razne zasebne in javne težave, v naši dobi še poleg tega naravnost bolestne okrnjave duševnosti, vendar se zdi, da je vse to le drugotno, iz onih pravih vzrokov ali vsaj ne brez njih. Seveda je za širjenje in utrjevanje krščanstva potrebno, kakor je dejal že sv. Pavel, oznanjevanje evangelija in oskrbovanje božjih skrivnosti (Rim 10, 15; 1 Kor 4, 1). Kako naj ljudje verujejo v Kristusa, je dejal sv. Pavel, če niso o njem ničesar slišali, in kako naj slišijo brez oznanjevalca? Zato je velik vzrok nevere tudi \ naši dobi nevednost. Ljudje »sramote, česar ne poznajo, kar pa po naravi spoznavajo kakor brezumne živali, v tem se pogubljajo« (Juda 10). Glede na dovzetnost ali nedovzetnost ljudi je pa mnogo odvisno tudi od tega, kakšni so oznanjevalci evangelija in oskrbniki božjih skrivnosti. Zato sta apostolski duh in svetost duhovnikov silno važna činitelju za pokristjanjenje sveta, kakor nasprotno, pomanjkanje duhovnikov ali njih vnemarnost olajšuje prodor in napredovanje razkristjanjenja. Saj more le globoko versko življenje zaustaviti tok naturalizma, ki je zavzel v naši dobi že tako široke sloje, da mnogi v strahu kličejo: »Gospod, reši nas, tonemo!« dasi nam Gospod pomirjajoč odgovarja: »Kaj ste boječi, maloverni?« (Mt 8, 25—26). ODTUJENOST KRŠČANSTVA IN KRŠČANSTVU Franc Grivec Stoletja se svet bori, da bi krščanstvo izrinil iz javnega življenja, iz držav, šol, znanosti, umetnosti, iz družabnega reda, iz delavnic in družin, iz množic in posameznikov; da bi človeštvo in človeka odtujil krščanstvu, zatrl krščanstvo prav do korenin in ga s koreninami izruval iz človeškega mišljenja in hotenja. Boj ni naperjen le proti krščanstvu, temveč sploh proti vsaki veri (religiji), proti Bogu, duši, posmrtnosti, proti vsemu nadzemeljskemu, duhovnemu in nadnaravnemu — proti koreninam krščanstva in vere. Uspehi tega prizadevanja se kažejo vsepovsod, v javnem ter zasebnem življenju in mišljenju. Svet se res odtujuje krščanstvu, oddaljuje od krščanstva in od Boga. Krščanstvo in Boga kakor obnemoglega in brezpravnega starčka porivajo v kot. Brezbožniški listi so z bogoskrunskimi slikami in bogokletnimi besedami oznanjali, da je Boga zalotila stanovanjska stiska ter da mu ne preostaja drugega, kakor da pospravi svojo zastarelo blago v kovčeg in se izseli. Na drugi strani pa zmagovito predstavljajo, da elektrika, tovarna, stroj, traktor, gospodarski in tehnični napredek ter znanost nadomešča Boga in vero. Odtujenost. Ne varajmo se. Dozdeva se, da znanstveni, tehnični in gospodarski napredek z neizprosno nujnostjo, kakor nalašč v ta namen zgrajen stroj, človeštvo oddaljuje od krščanstva in krščanstvo od človeštva, ter Boga in vero s koreninami ruje iz človeških misli in src. To oddaljevanje sveta od krščanstva pod pritiskom silnega stroja gmotnega in tehničnega napredka prav živo nazorno slika papežev božični nagovor, kako razkraja prej krščansko, versko in duhovno usmerjeno družbo, družine in posameznike ter bistveno spreminja in kvari pogoje za versko, nravno in zdravo družinsko življenje. Vzporedno s tehničnim gmotnim napredkom se tudi znanost usmerja vedno bolj tostransko, pozemeljsko, materialistično; tostransko usmerjena znanost v mnogoterem oziru ustvarja pogoje za teh- nični napredek, ga prehiteva in usmerja. Enostranska gojitev priro-doslovja in tehnike odvrača pozornost od nadčutnih resnic; le globlji in samostojnejši naravoslovci se po svoji znanosti še bolj utrjujejo v priznanju, da je Bog. Tostransko, prirodoslovno usmerjeno modro-slovje je zgradilo cele filozofske sestave, ki zanikujejo osnovna načela zdravega razuma, n. pr. načelo vzročnosti (Kant), zbujajo dvome o bivanju vnanjega sveta (subjektivizem), o duši, posmrtnosti in o nadčutnih resnicah, ustvarjajo nezdravo miselnost in ovirajo pot k Bogu. Snovno in tostransko usmerjena znanost in tehnika vpliva na vse javno življenje in mišljenje. Po šolstvu, javni vzgoji in tisku se množice odtujujejo Bogu. Tehnika in industrija zaposluje milijone ljudi v zaprtih delavnicah, v ropotu in prahu, obrača pozornost na stroje, ki jih je izumil in sestavil človek, pa odvrača od svobodnejšega opazovanja narave, ki oznanja Stvarnika.1 Borilci zoper Boga se vsega tega prav dobro zavedajo in vse to obilno izkoriščajo. Bojevito protikrščanska stranka ruske inteligence je že sredi preteklega stoletja po svojih predstavnikih v ruski književnosti nazorno oznanjala, da je treba ves ruski narod prekuhati v tovarniškem kotlu, potem bo šele zmožen za naprednjaštvo in dovzeten za odvračanje od Boga in krščanstva. Prav tako so brez-božniki v 20. stoletju proglašali tehnični napredek, industrializacijo vsega gospodarstva, uničenje starega kmečkega družinskega gospodarstva za nujni pogoj in bistveno oporo uspešnega protiverskega boja. Naša protikrščansko usmerjena doba se večkrat primerja s poganstvom prvih krščanskih stoletij. Ta primera ni brez podlage, a vendar je ne smemo pretiravati. Današnja odtujenost krščanstvu, Bogu in vsakemu verstvu je bistveno različna od starega grškorimskega in ostalega poganskega sveta. Ob nastopu krščanstva je bilo v poganskem svetu več zdrave podlage za vero v pravega Boga, posmrtnost in nadnaravnost. Danes pa so zastrupljene korenine in omajani temelji. Nevera in brezbožnost ni nikoli imela toliko, tako učinljivih in nasilnih sredstev za zapeljevanje, varanje in strahovanje množic ter razdiranje starih izročil kakor danes. Tem protikrščanskim razdiralnim sredstvom pa se pridružuje še dejstvo, da je krščanstvo danes resnično starejše nego prej; pojav Kristusa in Cerkve v zgodovini človeštva je danes odmaknjen v večjo zgodovinsko in miselno oddaljenost nego v prejšnjih stoletjih; prvotne krščanske oblike, ki so jih oblikovali Kristus in njegovi prvi apostoli s krepkim sodelovanjem Svetega Duha, so kolikor toliko navezane na miselnost in življenjske pogoje one dobe, na jezik in izražanje davnega časa in okolja; besede svetega pisma so prvotno in v prvotni živi moči zapisane v jeziku, ki je danes že mrtev in pozabljen ter v prvotni barvi in pomenljivosti dostopen le po daljšem proučevanju. V tem pomenu se krščanstvo in Cerkev res stara in s tem odtujuje naši dobi. Še danes je oblečeno v starodavne oblike judovske in grškorimske miselnosti. V prvih desetletjih in stoletjih se je prilagodilo grškemu in latinskemu jeziku, izražanju in mišljenju. 1 Gl. Krščanstvo in Cerkev, str. 12 s. Še danes ohranja oblike in izraze davnih stoletij in starega kulturnega sveta ob Sredozemskem morju. Kristusova Cerkev je še danes kolikor toliko navezana na staro zgodovino in okolje. Svoje središče ima v Rimu, ki je bil v Kristusovi dobi res mednarodno središče, res mednarodna prestolnica v mnogoterem oziru mednarodne države; svetovni grški jezik je bil v Rimu popolnoma domač. Osnovno važni verski in cerkveni izrazi so se prilagodili grškemu in latinskemu jeziku, manj pa drugim. Vzemimo izraz za Kristusovo družbo — Cerkev. Grški izraz Ekklesia pomeni zbor, družbo; sprejeli so ga tudi Latinci, a po svoji koreniki in prvotni pomenljivosti jim je bil razumljiv le toliko časa, dokler jim je bil grški jezik še domač. Naš slovanski in germanski izraz Cerkev, Kirche, Church pa po svoji tuji pokvarjeni koreniki ne izraža nobene vsebine in ima le toliko pomena, kolikor ga prejema po izročilu in pouku; isto velja o sedanjih romanskih izrazih za Cerkev (Chiesa i. dr.). Značilno Petrovo ime je prevedeno le na grški in latinski jezik (Petros, Petrus), ne pa v druge jezike. Kristusove podobe in prilike, ki tako živo nazorno izražajo globoke verske nauke, so večinoma vzete iz preprostega kmečkega, pastirskega in delavskega (ribiškega, vinogradniškega i. dr.) življenja; nekoliko segajo tudi v meščansko življenje in vladarske kroge (kralj, kraljev oskrbnik i. dr.). A vse so navezane na davne preprostejše življenjske družabne in gospodarske oblike. Zato so kolikor toliko tuje današnjemu velemestnemu, industrijskemu in zapletenemu gospodarskemu okolju. Je li torej krščanstvo zastarelo, ostarelo? Res je staro, starodavno, a nikakor ne zastarelo. Kristus in krščanstvo namreč ni mrtva veličina iz davnih stoletij. Ne živi le v takšnem pomenu, kakor veliki možje še žive v svojih delih in idejah, a jih časovna razdalja vendar le oddaljuje od src poznih rodov; noben takšen velikan davnih časov ne more poznejših rodov obvladovati s tako živo notranjo močjo, da bi mu posvetili vse življenje in se zanj žrtvovali.' Kristus je sicer umrl na križu. A s svojo smrtjo je premagal smrt in zavladal kot nesmrtni kralj vseh vekov in narodov.’ Kristus ni mrtev, temveč še živi v svojih vernikih in v svoji Cerkvi. Cerkev je nadaljevanje Kristusovega učlovečenja in Kristusovega življenja na zemlji, je skrivnostno telo Kristusovo, skrivnostni Kristus. Cerkev ohranja Kristusov nauk in Kristusa samega; v njej je ostvarjen životvomi Kristusov nauk vedno mlad in neprestano pomlaja posodo, ki ga hrani.4 To vekovito Kristusovo životvorno življenje v Cerkvi je njena velika odlika, poroštvo njene vedne mladosti in nepremagljivosti — obenem pa tudi velika in resna naloga njenih članov in predstojnikov. Vsi člani Cerkve so dolžni po svojih močeh nadaljevati Kristusovo življenje in delovanje v Cerkvi in po Cerkvi, vsi so dolžni sodelovati, da bo Kristus in njegov nauk osvojeval svet in vladal v človeštvu, 3 Krščanstvo in Cerkev, str. 53 s. * RK A 1940, 513—515; 1941, 264 i. dr. 4 Iuvanescens et iuvanescere faciens ipsum vas, in quo est. Sv. Irenej, A d v. haereses 3, 24. da bo krščanstvo vedno mladostno in sodobno. Vsi so dolžni se potruditi, da bo v njih in po njih živel Kristus. Važno in težko nalogo ima bogoslovna znanost. Njena dolžnost je, da zgodovinske pojave in izjave krščanstva od Kristusove dobe pa do danes posreduje današnji dobi in današnjemu mišljenju ter s tem premosti zgodovinsko oddaljenost in odtujenost. Kolikor bolj se krščanstvo in Cerkev oddaljuje od prvih stoletij, toliko večje so dolžnosti bogoslovne znanosti. Tega se katoliška Cerkev dobro zaveda in si vztrajno prizadeva, da bi bila njena znanost kos svoji nalogi. Dovolj je pogledati v Rim, kako so se tam v zadnjih letih poleg mnogih cerkvenih univerz ustanavljale posebne bogoslovne fakultete za važne stroke: za sveto pismo, za zgodovino in arheologijo, za vzhodno teologijo i. dr. Tako bogoslovna znanost posreduje med preteklostjo in sedanjostjo ter gradi vedno laglje prehodni most med prvimi stoletji in našo dobo. Velikanski je napredek obrambne znanosti-apologetike, kakor sem ga pojasnil v RKA 1941, str. 255—266. Edina težava je, da zaradi metodičnih ovir napredek znanosti prepočasi prodira v šolske bogoslovne učbenike in v redni šolski pouk. Odgovornost profesorjev bogoslovja je velika in terja, da neutrudno vztrajno delajo. Opozarjam na napredek in nujno potrebo empirične apologetične metode, ki mora čim prej preiti v splošno porabo. Iz tega pa nujno sledi potreba, da katoliški izobraženci ne zanemarjajo lastne verske izobrazbe. Do konca srednjega veka so bili vsi izobraženci tudi bogoslovno ali versko izobraženi. V novi dobi pa razdalja med bogoslovno in svetno izobrazbo vedno bolj raste, s tem pa se povečuje tudi prepad med Cerkvijo in med izobraženci, narašča odtujevanje izobražencev od vere in Cerkve. Zato je vedno večje število izobražencev, ki so pač krščeni, a njihova izobrazba in miselnost je brezverska in skoraj poganska. Malokateri narod pa ima razmerno tako malo vernih izobražencev kakor slovenski. Tega je nekoliko kriva naša zgodovina. Nismo imeli niti narodnega plemstva niti meščanstva niti obrtništva. Nismo imeli domačih izobraženih družin z močnimi verskimi izročili (tradicijami). Naši izobraženci so večinoma izšli iz nižjih slojev; pri prehodu k višji izobrazbi in v višjo družbo pa so prevečkrat pretrgali zveze z verskimi izročili svojih preprostejših očetov in dedov. — Drugi narodi imajo svoje narodne tradicije ožarjene z verskimi spomini; imajo svoje svetnike in druge velike može krščanskega mišljenja in življenja. Naša zgodovina pa je bednejša in še ta se prepogosto enostransko predstavlja v neugodni luči. Naša bogoslovna in krščanska znanost je preveč zanemarila domačo narodno zgodovino druge polovice devetega stoletja. To je pisec tega članka že večkrat prav neprijetno občutil. Zapletena vprašanja o zvezi sv. solunskih bratov z našo zgodovino smo preveč prepuščali znanstvenikom, ki o bogoslovni in verski strani teh vprašanj ne morejo samostojno soditi in jih težko razumejo. Le preradi dolže Rim, ko je krivda kneza Sveto-polka dovolj očitna. Še potem, ko je rimski papež Leon XIII. visoko povzdignil spomin sv. Cirila in Metoda, je naša in tudi češka krščanska znanost ta vprašanja zanemarjala. Značilno je, da češka krščanska znanost v drugi polovici 19. stoletja o slovanskih apostolih nima nobenega dela, ki bi se moglo meriti s knjigo češkega Nemca Ginzela. Tudi pri nas so bili poskusi znanstvenega raziskovanja o tem vprašanju neprijetno osamljeni. Ko je izšla knjiga o našem idealnem krščanskem knezu Koclju, so se v naših krščansko usmerjenih časopisih pojavljale ocene in opombe, ki nam niso v čast. Ljudje Revija Katoliške akcije 23 3 brez potrebnega strokovnega znanja so s krivičnimi in neumestnimi opazkami begali občinstvo,6 in dosegli, da velike verske in vzgojne vrednosti tako velikega moža iz domače zgodovine vprav tisti niso o pravem času izrabili, ki bi bili za to najbolj poklicani. Tako se pri nas zanelnarja in ovira proučevanje verskih in bogoslovnih vprašanj, ki so v tesni zvezi z našo zgodovino in ki bi ja pokazali v ugodnejši luči ter v njej odkrili učinkovite nagibe za buditev verske zavesti.6 Potem pa se še čudimo, da se naša mladina in inteligenca odtujuje krščanstvu in da se proučevanje domače zgodovine in književnosti usmerja v protikatoliško smer. Naloge in težave krščanstva in Cerkve v sedanjem, veri in Bogu odtujenem svetu so velikanske, veliko večje nego v prejšnjih stoletjih. Vse javno življenje, družabno življenje, gospodarsko, tehnika, znanost, umetnost in književnost se vedno bolj razčlenja in zapleta. Celotni pregled je vedno težavnejši; vesoljna, vse obsegajoča izobrazba je vedno manj mogoča. Povsod je potrebno sodelovanje mnogih ljudi; s tem pa je združena možnost nesoglasja in nesporazumljenja ali pa pretiranega mehanizma prestroge organizacije. Preveliko uveljavljanje močnih osebnosti pa prinaša nevarnost enostranosti. Zato je spretna in pravočasna prilagoditev Cerkve in krščanstva časovnim potrebam vedno težavnejša; možnost zamujenih trenutkov ter neke prepočasnosti ali zaostalosti je vedno nevarnejša. Poglejmo le sedanje gospodarstvo in gospodarski red. Kako težko je določiti, kako naj se v posameznih gospodarskih področjih uporabljajo in spolnjujejo načela krščanske nravnosti (morale). Koliko znanja in skušnje je treba, kolikšnega sodelovanja teoretične znanosti in praktične izkušnje! Koliko pazljivosti je treba, da se ne prekrši družabna pravičnost, pa tudi pravica in svoboda posameznikov! Za materialistični komunizem, ki uporablja nasilje in ne pazi tankovestno na vsestransko pravičnost, je to mnogo laglje. Vse to je na- 5 Prisluškovali so pritajene opombe mož, ki takšnega krščanskega značaja ne morejo pravilno ceniti in jim morda tudi ni ljub; a značilno je, da izmed mož protikrščanskega mišljenja nihče ni svoje morebiti neprijazne sodbe javno povedal, ker so se zavedali, da bi bilo takšno mnenje vendarle premalo podprto in da ga ne bi mogli javno vzdrževati. Vse neumestno delo so izvrševali ljudje iz krščanskega tabora. Posebno se je odlikoval »Č a s«. Tudi v drugih verskih in narodnih vprašanjih se pri nas močno uveljavlja skupina ljudi, ki je prezrla Pavlov opomin: |ir) ftvsoS-s l-cspo^ufoSvis? arclatot?; — nolite iugum dacere etirn imfidelibus (2 Kor 6, 14; grški izvirnik je tu posebno krepek, ker že hete rozygeo pomeni: vleči tuji jarem). 6 Opozarjam na slovenske frisinške spomenike; TI. spomenik je poln globoke verske vsebine. Ob opozoritvi na zvezo drugega fr is inskega spomenika s sv. solunskima bratoma in z našo zgodovino se je »Čas« zopet pokazal v značilni luči. To nedopustno »Časovo« ravnanje spada med najžalostnejše pojave, kar smo jih doživeli v zadnjih dvajsetih letih. More li odbor »Leonove družbe« to odobravati? Preko tega ne sme preiti na dnevni red. Zadeva je preveč žalostna in resna. L. 1938 je ista revija brez povoda objavila neumestne in neutemeljene obširne opombe proti važnemu znanstvenemu delu za utrjevanje krščanske zavesti našega ljudstva; v »Cas« so se zatekle zato, ker jih je »Dejanje« odklonilo. V tej družbi je uspešno sodteloval pri za-temnjevanju svetlih strani naše zgodovine. Letos pa je v očitni zvezi z onimi opombami objavil dolg članek, ki je vsebinsko zgrešen, po obliki pa se ne sklada s pravili dostojnosti in nravnosti. Objavljanje takšnih stvari v tako neakademski obliki povzroča veliko pohujšanje, zatemnjuje našo zgodovino in obilno ustreza tisti smeri, ki jo je nazorno označil sv. Pavel (2 Kor 6, 14). tančneje razložil duhoviti ruski filozof Bertljajev v razpravi »Resnica in laž boljševizma«. Podobno so sestavljena in zamotana tudi znanstvena in sploh kulturna vprašanja; sestavljeno in zapleteno je ne le vse gospodarsko, temveč tudi socialno in kulturno življenje. Predvsem pa je človeštvo zaradi tolikšne zapletenosti vsega življenja ter zaradi tolikšne zaposlenosti, zbeganosti in raztresenosti v vrtincih posvetnih skrbi in težav — vse preveč tostransko, čutno, snovno, materialistično usmerjeno ter izgublja smisel za duhovno, nadčutno in nadnaravno. Obenem pa je silno narastel človeški ponos, samozavest, oholost. Že cerkveni očetje so poudarjali, da je človek podoba božja tudi v tem, da gospoduje nad naravo in posnema Boga celo v ustvarjanju. Kdaj pa je ustvarjajoča tehnika in umetnost dosegla toliko višino kakor danes! Zato pa se človek tem bolj povzdiguje in prevzema ter obožuje sebe in svoja dela; človeštvo namesto božjega stvarstva občuduje in obožuje človeške izume, stroje, umotvore in zgradbe. S tem pa gine smisel za vse božje, nadčutno in nadnaravno. Težave in ovire zoper krščanstvo vsepovsod grozeče naraščajo, se množe in kopičijo. Človeštvo se krščanstvu vedno bolj odtujuje. Na delo! Naj li obupamo? Nikakor ne! Pač pa se zavedajmo nevarnosti in težav ter sodelujmo s sveto Cerkvijo, da jih bo mogla zmagovati. Sodelujmo s Cerkvijo, da bo moglo biti njeno delovanje čim živahnejše in členovitejše ter da bo moglo seči v vse sloje, v vse zapletene skupine, v vsa področja, v vse kotičke mnogoličnega in zamotanega življenja. V tem je smisel in odločilna važnost katoliškeakcije, da bo mogla biti Cerkev kos svoji nalogi v naših težkih časih. Klic h katoliški akciji je res klic božji, klic Kristusov, klic Svetega Duha. Kristus je v svojem kratkotrajnem javnem delovanju okoli sebe zbral in za svoje ožje sodelavce izvolil sicer po večini zelo preproste može brez vsake šolske izobrazbe. V tem se razodeva posebno modra previdnost. Takšni preprosti možje bistrih oči, sprejemljivega posluha in srca so bili najsposobnejši in najneposrednejši posredovalci Kristusovega nauka brez kakršnih koli predsodkov, brez primesi šolskih, književnih, filozofskih, znanstvenih oblik, kakor bistra voda ali gladko svetlo zrcalo. Ti so nam sporočili Kristusove besede, kakor so jih prejeli, čeprav večkrat okorno in pomanjkljivo, a brez primesi svojih osebnih dodatkov in oblik. A Kristus je imel med apostoli tudi šolsko izobraženega in praktično gospodarsko preizkušenega finančnika Mateja; drugi gospodarski talent (Juda Iškariot) pa se mu je v odločilnem trenutku izneveril. Med učenci je bil tudi finančnik Cahej, ki je s plezanjem na smokvo vrh tega razodeval smisel za tehniko in perspektivo. Na posebno čudovit način je Kristus še po svojem vnebohodu poklical književno izobraženega Pavla, ki je bil obenem obrtnik in rimski državljan; bil je posebno sposoben za velemestnega apostola. V prvih desetletjih in stoletjih se je krščanstvo širilo predvsem v mestih med delavstvom in med izobraženci ter si je po sodelavcih iz teh slojev pridobivalo dostop v zapleteno velemestno vrvenje in snovanje. Vsak novo pridobljeni izobraženec je imel po tedanjem običaju neko vesoljno izobrazbo in je bil brez. daljšega šolanja sposoben za svečeniški stan in za bogoslovno razmišljanje. V srednjem veku in v začetku novega veka pa je bilo srednje in višje šolstvo (univerze) še tako versko in bogoslovno usmerjeno, da je Cerkev brez posebnih težav obvladovala duhove. Povrh tega je Bog v prvih desetletjih svojo Cerkev podpiral z izrednimi darovi Svetega Duha in z obilnimi čudeži. Danes pa je krščanstvo časovno in oblikovno daleč oddaljeno od dobe svoje junaške mladosti. Cerkev še prejema božjo pomoč, še jo vodi Sveti Duh, a ne več tako dejavno (aktivno), vidno in krepko kakor v prvih desetletjih. Razodetja sploh več ne prejema, temveč mora ohranjati razodetje svojega prvega stoletja. Njeni pisatelji ne prejemajo več tistega dejavnega nagibanja in navdihovanja Sv. Duha, ki so ga imeli pisatelji svetopisemskih knjig. Pomoč Sv. Duha se razodeva le še v mejah posebnega varstva, da pri razlaganju in raz-iskavanju verske resnice ne zaide v zmoto. A še vedno ima nepremagljivo poroštvo Kristusovo, ki živi in deluje v njenih zakramentih, prebiva v sv. Rešnjem Telesu, obnavlja svojo odrešilno daritev, živi in deluje po svojih svečenikih ter po svojih vernikih, ki so mu po neizbrisnem zakramentalnem pečatu sv. krsta in sv. birme neločljivo pridruženi kot udje, sodelavci in soborilci za zmago božjega kraljestva. Da, v Cerkvi še živi in deluje Jezus Kristus. To je pogoj in poroštvo njene nepremagljivosti in vedno mladostne življenjske moči. Bolj kakor kdaj prej nam je potrebna ta zavest. Ta zavest mora prešinjati vse vernike, da bo Cerkev kot skrivnostni Kristus mogla po svojih in Kristusovih udih razviti svojo nepremagljivo in vedno mladostno življenjsko moč ter osvajati odtujeni svet. S tem, da nas je Kristus po sv. krstu sebi pridružil kot svoje ude, nas v birmi potrdil za svoje sobojevnike in da nas v sv. Rešnjem Telesu hrani z vso polnostjo svojega življenja, nas je vse, ne le svečenike, temveč tudi svetne vernike obvezal k sodelovanju. Kristus nadaljuje svoje delovanje po nas kot svojih udih. Ne bodimo zaspani, leni in mrtvi udje. Apostoli so imeli to prednost, da so osebno videli Kristusa, opazovali in okušali vso njegovo milino in moč. Toda niso še videli razmaha njegovega skrivnostnega telesa — svete Cerkve. Močna vera je bila potrebna, da so zaupali Kristusovim besedam o nepremagljivosti svete Cerkve in šli brez vseh sredstev oznanjat Kristusa v tuji, nasprotni svet. Videli so Kristusa — glavo, a verovali so v rast in razmah njegovega telesa — v sveto Cerkev. Mi pa s telesnimi očmi ne vidimo Kristusa — glave, zato pa gledamo dvatisočletno zgodovino nepremagljive Kristusove neveste — telesa Kristusovega — in na tej podlagi verujemo v glavo — Kristusa. Tako je duhovito opozarjal že sv. Avguštin. Danes, poldrugo tisočletje po smrti sv. Avguština pa velja to še bolj kakor kdaj prej. Po razdejanju francoske revolucije se je mogočno prebudila zavest cerkvene nepremagljivosti. V Belgiji in Franciji, ki sta ono razdejanje posebno občutili, so svetniški možje (Dechamps, Lacor-daire) razvijali empirično apologetično metodo in dosegli, da jo je zgovorno potrdil vatikanski cerkveni zbor. Po svetovni vojni in po sedanjem razdejanju se obuja ista zavest in katoličane znova opozarja na uporabo empirične metode katoliškega dejstva ter jih kliče k sodelovanju pri dokazu, da je Cerkev božje delo in da v njej živi Kristus. Svet se je oddaljil od krščanstva in Cerkve, od vere in Boga, od nadčutnega in nadnaravnega. Zato pa okuša trpko resnico, da je babilonski stolp svoje ohole tostranske usmerjenosti sezidal na pesek in da se ponosna zgradba ruši — in njena podrtija je velika, kakor je napovedal Kristus (Mt 7, 27). Današnje tostransko usmerjeno človeštvo veruje le dokazom iz izkustva — in ta dokaz se sedaj z ene (negativne) strani razvija v vsej grozoti; z druge strani pa se tem sijajneje pojavlja nepremagljivost svete Cerkve, ki s svojim dvatisočletnim bivanjem in delovanjem, s svojo zgodovino, s svojimi svetniki in deli, s svojim naukom in bogoslužjem kaže kvišku k veri, Kristusu in Bogu. Nikoli ni svet tako poudarjal izkustva (empirije) kakor danes; nikoli ni bil empirični dokaz za krščanstvo in Cerkev tako očiten, kakor je danes. Uporabljajmo ga; sodelujmo pri njem z umom in zgledom, da bo tem nazor-nejši in porabnejši. Nikoli ni bilo človeštvo tako pogreznjeno v tostranost, snovnost in gmotnost; nikoli ni bilo tako odtujeno in otopelo za duhovno, nadčutno in nadnaravno. A zato nikoli prej ni imela Kristusova vera in Cerkev tako dolge zgodovine in v njej tako dolge vrste dokazov za svoj božji izvor kakor danes; saj je danes očitno, da se vrsta njenih dokazov za božji izvor, za nadnaravno moč in pomoč toliko bolj daljša, kolikor daljša je doba njenega življenja. Nikoli ni bila njena zgodovinska znanost tako kritična, vedra in prepričevalna kakor danes. Nikoli ni znala tako živo obnavljati davne dogodke v kolikor mogoče prvotni osvetlitvi. — Nikoli ni bilo človeštvo Kristusu tako odtujeno kakor danes. Zato pa tudi nikoli prej ni katoliška znanost tako globoko prodrla v prvotnega duha svetega pisma, posebno evangelijev ter v najstarejše tradicije, kakor danes. — Prav zaradi tega so duše-slovne in zgodovinske znanstvene stopnice v nadčutno in nadnaravno tako natančno izdelane in tako uravnane za ljudi različne velikosti in miselnosti, kakor še nikdar prej. Obenem pa je človeštvo obilno poskrbelo za negativni dokaz. Iz tega pa je očitno, kolikšne naloge ima danes bogoslovna znanost in kako stroga je dolžnost, da se svetni izobraženci potrudijo za sorazmerno izobrazbo v verskih vprašanjih. Kakor je v tehniki in industriji potrebna natančna pazljivost in izurjenost, tako tudi v bogoslovni znanosti in verski izobrazbi. Pri vsem tem pa bo še vedno posebno veljalo tudi tisto dokazovanje, ki ga je uporabljal sv. Janez Vianney: Oholi človek, ponižaj se in poklekni pred svojim Bogom. Približaj se Bogu, in Bog se ti bo približal.7 Na to opozarjajo tudi svetovni dogodki. Še vedno bo resnično, da vera ni predvsem dostopna nadarjenim in učenim, marveč predvsem dobrim, plemenitim in ponižnim; nikakor pa ne tistim, ki po lastni krivdi zanemarjajo versko izobrazbo in so ponosni na svojo neumnost v verskih stvareh — neumnost ni ponižnost in ponižnost ni neumnost. Še vedno bo veljavna resnica: Besede mikajo, zgledi vlečejo. Pot zgledov je krajša in nazornejša nego teoretično dokazovanje. Kristus v Cerkvi, skrivnostno Kristusovo telo svete Cerkve — in kot posledica čudovito dejstvo nepremaglj ive svete Cerkve s presunljivim klicem k strogo obveznemu sodelovanju — to je najuspešnejši empirični dokaz za resničnost krščanstva, za bivanje nadčutnega in nadnaravnega, za božjo ustanovitev Cerkve in za bivanje božje. Na to opozarja katoliška akcija z odločnim pozivom ob enajsti uri, naj vsi verni katoličani z zgledom in z apostolskim delom sodelujejo pri empiričnem dokazu za sveto vero, za krščanstvo, Cerkev in Boga, da zopet posveti in osvoji odtujeni svet. Tako naj sveti čaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih (Mt 5, 16). Cerkev niso le njeni poglavarji in svečeniki, temveč vsi, ki so po krstu včlenjeni v istega Kristusa in s tem tudi v njegovo skrivnostno telo — v sveto Cerkev. Poslušajmo svetega Avguština: Ljubite to Cerkev, bodite v taki Cerkvi, bodite takšna Cerkev. Ljubite dobrega Pastirja. Molite za razkropljene ovce: naj pridejo tudi oni, naj spoznajo tudi oni, naj ljubijo tudi oni! O DOBRIH BREZVERCIH L-j. Nekatere bega, da je tudi ta in oni brezverec »dober človek«: prijazen, spravljiv, usmiljen do ubogih, pripravljen za človekoljubna dela. Moj mladi prijatelj se je naravnost pohujšal, ko je prebral življenjepis sloveče Poljakinje madame Curie-Skk>dowske (1867—1934), znane velike znanstvenice, ki je s svojim možem Petrom Curie (1859 do 1906) odkrila radij in nekatere druge radioaktivne prvine (med njimi je tudi »polonij«, imenovan vprav po njeni domovini). Marija Curie je bila popolna brezverka, a se je vsa žrtvovala za znanost, obenem skrbno vzgojila dvoje hčerk (ena si je izbrala njen poklic in je že tudi kakor nekdaj mati dobila Nobelovo nagrado) in v svetovni vojski se neutrudno vozila od kraja do kraja ter ustanavljala postaje z roentgenovimi aparati za ranjene vojake. Koliko kristjanov, koliko 7 Gl. knjigo Zarja stare slovenske književnosti (Frisin ški spomeniki), str. 34 in 60. katoličanov je, je dejal moj mladi prijatelj, ki bi se mogli s požrtvovalnostjo meriti s to brezverko? Kar je pa najhujše, nehote se mu je vsiljevala misel: kakšen pomen ima pa še za nravno življenje vera? Vdati sem se mu moral in tudi sam prebrati ta življenjepis.1 Mene je, ko sem prebral to življenje, obšla najprej velika žalost. Gledal sem v duhu to nadarjeno, a nesrečno ženo. Dobra mati ji je zgodaj umrla, preden je mogla hčerko vzgojiti. Marija je bila zelo trmasta. Kakor se zdi, se je s to trmo obrnila že kot otrok tudi proti Bogu. Vsaj njena hči Eva pripoveduje: »Vendar se Marija ne vda. Neki teman odpor začuti v sebi, kadar kleči v cerkvi, kamor jo je nekdaj spremljala mati. Nič več se s prejšnjo zaupljivostjo ne obrača do Boga, ki jo je tako trdo prijel in zamoril v njej radost in veselje do življenja.«2 Na drugem mestu pravi Eva: »Cerkev ji ne pomeni več dosti. Cerkvena opravila poseča le iz navade. Ko ji je umrla mati, je njena- vera začela pešati. Šest do sedem let je živela pod očetovim vplivom, ki je bil v verskih stvareh mlačen in po svojem bistvu svobodomiseln. Od vse otroške pobožnosti ji je ostala le nedoločna želja, da bi mogla oboževati nekaj zelo velikega, zelo vzvišenega .. .«3 Tedaj se je širil po poljskih zemljah revolucionaren duh, obenem pa kult pozitivnih znanosti. Tudi študentko Marijo je prevzel ta duh, predvsem pa kult fizike in matematike. Sama se je imenovala »pozitivistično idealistko«.4 Ta pozitivizem jo je sčasoma tako prevzel, da se je Bogu in krščanstvu docela odtujila. Ko je neki sorodnici umrl otrok, ji je pisala: »Ko bi si mogla vsaj s krščansko resignacijo reči: Bog je tako hotel, naj se zgodi njegova volja!... Toda taka tolažba ni dana vsakomur. Zavedam se, da so ljudje, ki se ravnajo po njej, srečni. Čudno pa je to, da kolikor bolj jim zavidam, tem manj morem z njimi deliti njihovo vero.« Pristavlja še, da »resnično versko čustvovanje spoštuje, četudi je prerojeno iz omenjenega duha«.6 Zdi se torej, da je že vzvišena nad vsako vero in da ji je tudi krščanska vera le znak duševne omejenosti. Tisto »zelo veliko in vzvišeno«, ki bi ona mogla »oboževati«, ji je le še znanost. Želela si je vedno bolj v Pariz. Medtem ji je nov udarec napolnil dušo z mržnjo. Da bi prihranila nekaj denarja za Pariz, je prevzela mesto vzgojiteljice pri neki bogati družini. Tu se je zaljubila v domačega sina in on v njo. A starši so ošabno odklonili tako snaho in sin se je zlahka vdal. Zagrenjena je odšla v Pariz in se v uboštvu ter stradanju predala študiju fizike in matematike. Eva sama pravi, da se je lotila študija »s strastno žejo«, z »železno voljo« in z »neverjetno trmo«.8 Prišla je v zvezo z mladim čudakom-učenjakom, ki je bil tudi »z dušo in telesom zapisan znanosti«.7 Skupni »ideal« ju je zbližal in sklenila sta skupaj živeti. Ta mladi mož je bil Pierre Curie. Bil je iz protestan-tovske rodbine, a ne krščen. Vzela sta se civilno, dobila dve hčerki, ki ju tudi nista dala krstiti. Medtem sta pa »delala, delala«. Zaslutila sta novo čudežno prvino in jo skušala izločiti iz zmesi raznih 1 Napisala ga je nje druga hčerka Eve Curie. Preveden je tudi na slovensko: Eve Curie, Gospa Curie. Prevedel Stane Melihar. Založba Modra ptica. Ljubljana 1939. 2 Str. 36. » Str. 49. 4 Str. 53. 5 Str. 73. 8 Str. 88, 103. 7 Str. 112. rudnin. Nekajkrat sta obupala, a vprav žena se je z novo »obsedenostjo«8 lotila poizkusov in »delala, delala«, dokler se ji res ni posrečilo, da je dobila 1 gram čistega radija. Sedaj je njeno ime zaslovelo po svetu. Dobila sta Nobelovo nagrado (1903) dn brez števila odlikovanj, ki sta jih pa prezirala. Njun »edini cilj je bila veda«.9 Nekega dne se je pa mož ponesrečil. Povozil ga je na ulici težak parizar. Vdova je mislila na samomor, a zadržala jo je neka moževa beseda, da mora vsak, četudi ločen, živeti za vedo. Nadaljevala je poizkuse z radioaktivnimi snovmi in ugotavljala vedno nova dognanja. Zaslovela je tudi v Ameriki in dobila v dar gram radija, ki ga je pa odstopila svojemu laboratoriju za napredek znanosti. Postala je profesorica na Sorboni (prva žena). Prijatelji bi jo bili radi spravili tudi v Akademijo znanosti, a pojavil se je odpor in je nje kandidatura propadla. Eva pravi, da jo je pokopala intriga. Eni so širili, da je katoličanka. Tako so jo zamrzili članom-svobodomislecem. Drugi so trosili, da je judinja in prešuštnica. Tako so jo zamrzili članom-katoličanom. Bila pa ni, kakor pravi Eva, ne eno ne drugo. Imela je, pravi, moške prijatelje, zlasti na enega je imela velik vpliv, a vse drugo da je bilo kleveta. Ta dogodek jo je tako bolel, da je zopet mislila na samomor. A umirilo jo je zopet delo. Bila je pa poslej še bolj hladna in nedostopna. Dobila je še enkrat Nobelovo nagrado (1911) za kemijo. Umrla je, kakor je živela, tuja Cerkvi in Bogu. Le to je pred smrtjo želela, da bi ji smrt olajšali z mamili. Zakaj sem bil torej žalosten, ko sem prebral to življenje? Zato, ker je bilo to življenje prav za prav tako žalostno! Res je prineslo svetu veliko novo iznajdbo in veliko novo korist za zdravstvo (z radijem zdravijo raka). A kaj je to, če človek misli na tiste tako resnobne Kristusove besede: »Kaj človeku pomaga, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi?« (Mt 16, 26.) Madame Curie si je pridobila tudi veliko slavo, toda »ne pred Bogom« (Rim 4, 2). Bila je zelo nadarjena, kot »pozitivistka« genialna, a zaprla je svojo dušo Bogu in nje duševnost je počasi za duhovni svet okrnela. To je zlasti pri matematikih in fizikih ne redek pojav. Pozitivna eksaktnost teh ved jih tako prevzame, da s prezirom gledajo na druge znanosti, zlasti na filozofijo in teologijo. Razna znanstvena dognanja jih pa obenem tako omamijo, da jim je fizikalni svet vsa stvarnost. Tako se odtujijo veri in Bogu. Toda če je človek ustvarjen za Boga, kakor je, in če mora biti vse njegovo življenje, tudi življenje v znanstvenem delu, služba božja, tedaj je tudi življenje največjega učenjaka zgrešeno, če je življenje brez Boga. Prazen je tudi izgovor Marije Curie-Sklodowske, da ne more verovati in da je krščanstvo le za omejene duhove. Dvajsetletna študentka pa naj presoja krščanstvo, ki so se mu klanjali in se mu še klanjajo največji duhovi! Tak izrek mlade študentke je le dokaz, da je že zanemarjala molitev (vera je tudi dar božji) in se predala »znanstveni trmi«, ki je le prikrit napuh. A takšno življenje ni le zgrešeno, temveč tudi težko zadolženo. Če je dejal sv. Pavel, da Boga ni težko spoznati in da je zato neopravičljiv, kdor živi brez Boga (Rim 1, 19—21), velja to gotovo za inteligenco. 8 Str. 137, 169. • Str. 128. Ako torej inteligent živi in umrje brez Boga, kakšna usoda ga čaka, ko je Kristus dejal: »Kdor ine bo veroval, bo pogubljen« (Mr 16, 16)! Morda bi kdo opozarjal na to, da je bila vsa mladost tega dekleta tako nesrečna in da je morda vera v nje duši zaradi žalostnih vnanjih razmer sama po sebi zamrla. Ne bomo metali kamna nanjo, toda opozorili bi tudi na oni priznani izrek sv. Avguština, ki so ga povzeli tudi cerkveni zbori: »Deus non deserit, si non deseratur, Bog človeka ne zapusti, če človek Boga ne zapusti«, potem pa, ali ni že ta negotovost, koliko je bilo osebne krivde, koliko ne, silno žalostna? Moderni ljudje smo le preveč zaverovani v kulturo. Če kdo veliko kulturno dela in dosega velike kulturne uspehe, nam je velik, a premalo ločimo, da je velik vprav kot kulturni tvorec, a ne še kot človek. Povsem drugo vprašanje je, ali je velik tudi kot človek. Velik kot človek je, kdor vrši velika dela za Boga, ki je človeku kot človeku prvi in zadnji cilj. »Boga se boj, je dejal Modri, in spolnjuj njegove zapovedi, ker je to ves človek« (Prid 12, 3). A prva in najvišja zapoved je: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem!« (Mt 22, 37.) A kako naj tako ljubi Boga, komur je Bog popolnoma tuj? Toda tu že prehajamo k pohujšanju mladega prijatelja. Pohujšal se je, ker se mu je zdela madame Curie kot brezverka tako dobra, kakršna marsikatera kristjana in katoličanka ni. Da marsikatera kristjana in katoličanka ni dobra, to takoj priznamo, samo dostaviti moramo, da ni zato slaba, ker je kristjana in katoličanka, ampak zato, ker je premalo kristjana in katoličanka. Prav tako pa moramo pri brezvercih reči vprav narobe: ta in oni brezverec ni tako slab, ta in ona brezverka je dobra, ne zaradi nevere, ampak zato, ker nevera ni pokvarila vse dobre narave. Nekateri ljudje imajo po naravi veliko dobrega. Nekateri zavračajo vse, kar je grdo, drugi so dobrega srca za uboge, še drugi nekako skromni, drugi naravno pošteni itd. Zlasti za »ideal«, ki si ga človek postavi, najsi tudi ne bo najvišji, ampak morda celo bloden ideal, je človek zmožen velikih dejanj. Narava obrne pač vse svoje sile v tisto smer in se tako rekoč izčrpa za ideal. Tako kdo živi samo za umetnost, drugi za znanost, še drugi za velika podjetja. Seveda tu ne gre toliko za naravno dobra nravna dejanja, temveč le sploh za dejanja, ki so naravno lahko hvale vredna. Sicer pa glede tega ni posebne težave. Težava more biti le tedaj, ko gre za nravna dejanja. A tudi takih je človek zmožen. Saj že prizadevanje za »ideale neredko zahteva dejanj, ki imajo tudi nravni značaj, n. pr. odpoved, požrtvovalnost, zmernost. Ne smemo torej misliti, da so brezverci zmožni samo slabih dejanj. Ne, zmožni so marsičesa, kar je naravno dobro. Tega tudi katoliška Cerkev nikdar ni tajila. Nasprotno, Cerkev je obsodila luterance in druge, ki so učili, da je izvirni greh docela pokvaril človeško naravo in da človek brez božje milosti ni več zmožen za nobeno tudi le naravno dobro dejanje. Glede nevernikov posebej je Cerkev obsodila nauk, da bi bila »vsa dela nevernikov greh in vse kreposti (nevernih) filozofov le krinke«.10 Seveda pa Cerkev obenem uči, da vseh zapovedi m Prop. Bai 25; Denz 1025. človek brez božje milosti ne more trajno izpolnjevati, tudi ne dolgo premagovati težkih skušnjav. To je Cerkev postavila proti drugi skrajnosti, proti pelagijancem, ki so s Pelagijem zanikovali izvirni greh dn učili, da človek s svojimi močmi more vse, ko je nasprotno resnica, da je izvirni greh človeka zelo oslabil in da ni več zmožen za vse tudi le naravno dobro. K temu je pa treba še dodati, da pa nobeno, tudi naravno dobro delo brez božje milosti nima za večnost in blaženstvo v Bogu nobene veljave. To je dogma, ki jo je Cerkev vedno branila proti vsem zmotam. Saj je že sv. Pavel dejal, da v Kristusu velja le »vera, ki deluje po ljubezni« (Gal 5, 6). Brez vere in božje ljubezni, ki obe izvirata iz božje milosti, ni torej nič tako dobro, kakor mora biti, da velja pred Bogom za blaženo večnost. Zato je sv. Avguštin lepo dejal: Tista dobra dela brezvercev, ki jih ljudje tako hvalijo, so v resnici (pred Bogom) prazna. Veliko moči je v njih in mnogo teka, a mimo pota (praeter viam).11 Če po tem presodimo življenje madame Curie, se naša žalost ne more spremeniti v veselje. Občudujemo nje naravne darove, nje znanstveno delo, nje znanstvena dognanja. Po pravici bo nje ime za vedno združeno z imeni največjih fizikov in kemikov. Občudujemo tudi nje pridnost, delavnost, požrtvovalnost za znanost. A žalostni smo, ko gledamo, kako je ta naravno bogata žena izgubila najdražje, kar je, Boga, krščansko vero, krščansko upanje, krščansko ljubezen. Saj je znanost kot zadnji in najvišji cilj vendar le malik, ki bo prešel, ko »prejde podoba tega sveta« (1 Kor 7, 31) in bo »Bog v vsem vse« (1 Kor 15, 28)! ER1CH PRZYVVARA, POBOŽNOST SRCA JEZUSOVEGA (iz: Crucis Mysterium, Paderborn 1939) 1. Same po sebi sodijo pobožnosti v okrožje prošnje molitve. Imajo pristno človeško in otroško potezo: pred božje veličanstvo stopamo z nekom, ki more biti pred tem veličanstvom naš priprošnjik, ali pa božje veličanstvo spominjamo na nekaj, kar mu je drago in mu zato utegne izvabiti naklonjenost. Tako je Bog Sin sam »vselej naš priprošnjik« in Sveti Duh »prosi z neizrekljivimi vzdihi« ne le za nas, temveč »v nas«. Zato imenujemo Marijo vsemogočno priproš-njico. Med svetniki imamo posebne pomočnike v sili in vsak svetnik je svoje vrste pomočnik v kateri koli zemski stiski. V tem smislu tudi lahko pojmujemo pobožnost Srca Jezusovega, zlasti v obliki, ki je značilna za ljudsko pobožnost: prebodeno Srce Gospodovo je tista dragocenost, pri kateri stiskani roti Boga. Toda vsaka, tudi na videz najzunajnejša pobožnost hodi po tej poti pristno človeške otroške ponižnosti k cilju prave pobožnosti, k 11 Enarrat. in Psalm. 31, 2, 4 (Migne PL 56, 259). temu namreč, kar povesta nemška beseda »Andacht« in latinska »devotio«. — »Andacht — pobožnost« je »denken an — misliti na«, to se pravi, da vede ali nevede »venomer mislimo na to«, kar nas tako docela napolnjuje in prevzema. »Venomer misliti na to« se prvič pravi: zavedati se tega. Od vsega, česar se zavedamo, je to naši zavesti kar se da najbliže. »Venomer misliti na to« se pravi nadalje: vedno globlje vdirati v njegov smisel. Od vsega, s čimer se bavi naše mišljenje, je to naše najprvotnejše mišljenje. Naposled pa ne mislimo s tem kakega neopredeljenega in abstraktnega mišljenja, marveč ljubezen, ki razmišlja in v tem napreduje. Od vsega, čemur velja naša ljubezen, je to naša naj iskrenejša ljubezei*. Tako je kazno, da pobožnost ne pomeni samo na splošno popolne bogopredanosti, ampak da se v njenih osnovnih črtah črtajo poteze najnotranje bogopredanosti: predanost »podobe Trojice«, kakršno nosi naš duh v spominu, razsodnosti in volji (ljubezni), v svojo prapodobo. — »Devotio« to dopolnjuje z vidika odrešenja. Pomeni namreč nekaj »v žrtev odločiti'«, torej iz profane v sakralno rabo. Posvetitveni dar se v svetišču daruje, da tam izraža darovalčevo darovanje samega sebe. Tako je darilo žrtev in kot žrtev povsem v obojnem pomenu grške besede anathema: kar je »na oltar položeno«, česar nikdo več ne more sprejeti v last, ne da bi mu bilo v »prekletstvo«, kar pa je tudi samo prekletstvo, ker je kot žrtvovani spravni dar prevzelo nase prekletstvo, ki je težilo darovalca. Potemtakem pomeni devotio: do zadnje mrvice se posvetiti v odrešujočo žrtev, z Odrešenikom vred spravno nositi prekletstvo greha. Potemtakem je vsaka posamezna pobožnost, naj se imenuje taiko ali tako, vsakokrat celota v menjajoči se podobi. Pri vseh pobožnostih gre nazadnje za to popolno predanost. Zakaj, kakor pravi sv. Avguštin, naša najpreprostejša prošnja molitev je že prošnja po Bogu, ki si Ga med vsemi drugimi željami želimo Njega samega: »vsi smo namreč prosjaki Boga, kadar molimo... želeč, da bi nekaj prejeli, in prav to nekaj je Bog sam« (serm. 15). Toliko je potem kaka pobožnost pristna, kolikor noče biti nekaj novega namesto kake obrabljene splošno krščanske pobožne navade, temveč kolikor kaže na staro celoto v novi podobi: kakor so vejnato razrasle kapele in koti gotske stolnice vendarle ena stolnica tu in tam. Cerkev sama je zato kot nevesta in telo in polnost in slava Gospodova in kot »posoda Svetega Duha« ena edina resničnost popolne predanosti, na katero merita Andacht in devotio. Popolna predanost ne more biti, vede ali nevede, nič drugega kot sožitje te predanosti s Cerkvijo: utrip Cerkve v enem njenih udov. Tako je torej potem tudi treba pojmovati in opravljati pobožnost Srca Jezusovega: ne kot novo pobožno navado, ki se v tisoč podobah ulega nad cerkvene molitve in cerkveno leto in grozi, da ga zakrije, marveč kot način, na kateri se ona popolna predanost prav posebej izraža, ki ima v bistvu Cerkve svojo svojsko resničnost. Torej nam potemtakem ni treba posnemati njenega smisla iz katerih koli zasebnih virov, ampak iz virov Cerkve, to je praktično iz liturgije praznika Srca Jezusovega. 2. V središču stoji evangelij: »Eden izmed vojakov je s sulico prebodel njegovo stran in takoj je pritekla kri in voda. In tisti, ki je videl, je pričeval in njegovo pričevanje je resnično; in on ve, da govori resnico, da bi tudi vi verovali. Kajti to se je zgodilo, da se je spolnilo pismo: ,Nobena kost se mu ne bo strla/ In zopet drugo pismo pravi: .Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli.'« Za zgodovinski smisel Janezovega evangelija je to prebodenje umrlega Mesije osrednje dejstvo in zategadelj je obtkano s to svečanostjo. Kajti to prebodenje, ki je bilo mesijansko napovedano, dokazuje proti Cerintu, ki ga kot glavnega nasprotnika izpodbija Janezov evangelij, tudi mesijanstvo umrlega Gospoda: Kristus ni skupek eona in človeka, ki bi se v smrti razdružila, temveč je ena božja oseba, ki kot človek visi mrtva na križu in jo prebodejo. Janezov evangelij je prav od začetka velika obramba proti vsakršnemu doketizmu, ki se spotika nad »Besedo, ki je meso postala«, ker se poganja za »čistost božanstva«. Zoper ta napačni »teocentrizem« je naperjen že ostri Janezov govor v prologu: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Sin On je povedal«, prav to, kar pove še jasneje uvod v prvo Janezovo pismo, »kar je bilo od začetka, kar smo slišali, kar smo s svojimi očmi Videli, kar smo gledali in so naše roke tipale, o Besedi življenja ...« Toda prebodeno Srce je najmočnejša svedooba: Boga ni mogoče doseči v čistem gledanju, prostem vsake človeškosti; slava odrešenja, ki je o njem govorila velikoduhovniška molitev, sine marveč iz surovo razparanega človeškega srca Usmrčenčevega. Prvi smisel pobožnosti Srca Jezusovega bi tedaj bil: pobožnost do resničnega učlovečenja Boga. Pobožnost Srca Jezusovega je zato zgodovinsko bila in je naperjena proti »teocentrizmu« tistega janzenizma, ki se zaradi »čistega bogočeščenja« upira češčenju Kristusove človeške narave in zato češčenju Njegovega Srca (Denz 1561 do 1563). Ta janzenizem se je izdajal in se izdaja za avguštinizem. Toda vprav Avguštin je tisti, ki proti vsem prenapetim naukom o božji neposrednosti ne more dovolj naglasiti, da je speljana pot »skozi Kristusa-človeka do Kristusa-Boga« samo znotraj »mesa« in »mleka«. Tako pobožnost Srca Jezusovega izvršuje Janezovo, Pavlovo in Avguštinovo izročilo, s tem da poudarja in neguje ponižnost človeške narave: nikar da bi preleteli Nazaret in Betlehem in Samarijo in Judejo in Galilejo in Getsemani in Golgoto in hoteli naravnost »usesti se na desnico«, kot je to nekoč zahtevala nepotrpežljivost sinov groma. Majhen otrok začne hirati, kot drastično pravi Avguštin, ko se ošabno obrne od mleka, pa še ne zmore trdne hrane. Ravno veličina Njegovega veličanstva je, kot pravi drugo poglavje pisma Filipljanom, usposobila večnega Boga, da je postal sličen ljudem in se izničil v bedno človeško stvar. Tako tudi nikdo ne postane deležen slave tega veličanstva razen v tem izničenju, ki ima v prebodenem Srcu svoj najbolj pravi simbol: izničen do zadnje kapljice, ponižan do oskrunjenja mrtvega trupla. 3. Homilija v matutinu tolmači evangelij, češ da je iz odprte strani privrela Cerkev. Na sam praznik pravi sveti Bonaventura: »Da bi se iz strani spečega Kristusa na križu oblikovala Cerkev ..., je bilo po božji uredbi pripuščeno, da je eden vojakov prebodel in odprl ono sveto stran.« On izreka s tem le staro razlago'cerkvenih očetov, kakor nam jo ti sami sporočajo v osmini praznika: »Pritekla sta namreč kri in voda. Ta vira nista privrela brez razloga ali po naključju, ampak ker je iz njiju obeh pripravljena Cerkev« (Janez Krizostom, drugi dan oktave); »zato je nastala prva žena iz strani spečega moža in se je imenovala življenje in mati živih... Tu je spal drugi Adam, z nagnjeno glavo, viseč na križu, da bi se iz Njega izoblikovala Njegova soproga, ki je vrela iz strani Spečega« (Avguštin, na sam dan oktave). Prebodeno Srce razkriva torej Svojo srčno skrivnost, ki je skrivnost Cerkve: v krvi skrivnost njenega nevesinstva, saj je zakrament kruha in vina (na kar kaže po cerkvenih očetih »kri«) zakrament poroke; — v vodi pa skrivnost rodovitnosti te neveste, saj podarja materino krilo Cerkve v zakramentu krsta (ki ga po cerkvenih očetih označuje »voda«) Odrešeniku nove ude. Potem pa odkriva strto Srce še globlje skrivnost »slabotnosti« te neveste in matere. »Slabotnost« je to, kar je po govornem običaju lastno »šibkemu spolu«. »Slabotnost« pa je tudi, kot po pravici pravi eden novejših estetikov (Soiger), naj-notranja lastnost zemske lepote. Lepota v pomenu popolnosti je skrajni vrh rasti stvari in prav skrajno soglasje njenih nasprotij. Čim lepše je torej nekaj, tem slabotnejše je — v nasprotju z robustnostjo neoblikovane gmote. Zato je po apostolovi besedi vprav slabotna žena slava moža (1 Kor 11, 7). In v Evi se je slabotnost te lepote spremenila v zapeljivo lepoto — in zato ustreza njej v redu odrešenja, da se nebeška lepota druge Eve, Marije, povsem skrije v trpečo lepoto Cerkve (ki v njej dalje živita nevestinstvo in materinstvo Marijino). Trpeče lepote ima Cerkev še preveč v človeških slabostih svojih papežev, škofov, duhovnikov, redovnikov, vernikov. Ta slabotnost je spotika in pohujšanje. Strto Srce pa jo razkriva kot najnežnejšo skrivnost Svoje neveste: kot spravno skrivnost njene trpeče lepote. Drugi smisel pobožnosti Srca Jezusovega se torej glasi: pobožnost do slabotne Cerkve. Prav tu je tudi pobožnost Srca Jezusovega zgodovinsko in nadzgodovinsko nasprotje janzenizma, ki hoče »čisto Cerkev izvoljenih«, ker se pohujšuje nad Cerkvijo zaradi »ljuljke med pšenico« in zaradi »mreže dobrih in slabih rib« (Denz 1096, 1422—1428, 1515). Tudi in prav po tej strani hoče janzenizem veljati za avguštinizem: »glava in telo en Kristus«. A ravno isti Avguštin ugotavlja znak pravega Kristusovega uda: koliko je sposoben trpeti ljuljko med pšenico in slabe ribe med dobrimi. Pobožnost Srca Jezusovega v tem le izpeljuje pobožnost do resničnega božjega učlovečenja: tako zelo je postal sličen ljudem, da se je Njegovo telo, ki je Cerkev, znašlo v človeških slabostih, kakršne so praktično delež zgolj človeka; tako zelo se je izničil, da se zdi v slabostih Njegove Cerkve tudi Njegovo življenje in trpljenje kakor »izničeno« v videzu svoje ničnosti; tako zelo je obubožan, da bi se v bedi ran in uljes Cerkve resnično mogel imenovati »e-lend — beden, zunaj dežele«, se pravi izseljen iz take Cerkve ali na tujem v njej. A prav tedaj govori s>trto Srce o sveti skrivnosti Svoje slabotne neveste: da ta šibkost na svoj način nadaljuje ženinovo lepoto velikega petka (»kot gobavec in od Boga zapuščen in nič lepote na Njem«) in prav s tem slavo velike noči. Tako poljubljamo v ranah Cerkve rane Gospodove. 4. Motiv prisrčne nežnosti in tenkočutnosti, ki ga je že tu razločiti, dobi potem v epistoli praznika in sploh v tonu njegove nove liturgije lasten izraz: »ta milost, da bi... oznanil nedoumljivo bogastvo Kri- stusovo..da boste mogli... z vsemi svetimi razumeti, kakšna je širokost in dolgost in visočina in globočina, ter spoznati vse spoznanje presegajočo ljubezen Kristusovo, da se boste spopolnili do vse popolnosti božje.« Sveti Bonaventura pravi o tem v tretjem nokturnu: »Zato namreč so prebodli Tvojo stran, da se nam je odprl vhod. Zato je bilo ranjeno Tvoje Srce, da bi mi mogli prebivati v njem, rešeni vsake zbeganosti. Toda tudi zato je bilo ranjeno, da bi mogli skozi vidno rano videti nevidno rano ljubezni.« Odprtina Gospodovega Srca torej tu pomeni odprtino v notranjost Njegove ljubezni — skozi vse vidne izraze te ljubezni predremo v njeno notranjost samo in v njej prav za prav šele zaznamo Boga, ki je Ljubezen. S tem smo poiskali razlago, kakršna je lastna mistiki srednjega veka, ki zlasti razvija misel iz pisma Galačanom »v meni živi Kristus«: osebno spoznanje in doživetje ljubezni božje v ljubezni Odrešenikovi. Tri stopnje »oblikovanja« razlikuje blaženi Henrik Seuse: raz-oblikovanje lastne podobe, v-oblikovanje v podobo Kristusovo, nad-oblikovanje v Bogu. V-oblikovanje v Kristusa dobi svojo intimnost, kadar se srce potopi v Srce, kadar postane Kristusova notranjost oblika in dih moje notranjosti. In potem je isto bivanje »srca v Srcu« že začetek »vnebohoda v Srce Očetovo«, da postane Sveti Duh srce našega srca. Kajti v vsem tem je eno Srce božanstva, Ljubezen, ki je Bog. Stvarjenje, odrešenje, posvečenje so eno saino razodetje te edine Ljubezni. Tretji smisel pobožnosti Srca Jezusovega je potemtakem: pobožnost do nežnosti božje. Značilno je, da zgodovinski ali pa nad-zgodovinski janzenizein najbolj mrzi ravno to potezo pobožnosti Srca Jezusovega. Zakaj ta poteza nasprotuje njegovi podobi Boga, ki jo je podedoval od kalvinizma: gospostvu »nujajoče« milosti in »nuja-joče« nemilosti (Denz 1093—95, 1360—75, 1521). Gotovo se v tem lahko sklicuje — po besedilu — na več ko ostra mesta iz svetega Avguština. Toda pri tem nima, tog kakor je, nobenega posluha za to, kako izvirajo ravno ta mesta iz teme Avguštinovih srčnih muk, da so namreč veliki apel na vse presegajočo ljubezen: zlamljajo vse pravne naslove, da lahko ljubezen neovirano vse preplavi. Janzenizem je v tem enak avguštinizmu, ki temu prediranju zastavlja pot, — toda ne avgušti-nizmu »odprtega Srca«, ki se v Izpovedih daruje nežni ljubezni božji in si jo prav v oblikah pristno človeške nežnosti jemlje v dar: »luč, zvok, vonj, objetje mojega notranjega človeka«. Pobožnost Srca Jezusovega nam tu da doumeti ta smisel vsega prediranja: spotika in pohujšanje nad življenjem in trpljenjem Gospoda in nad človeškostmi in prečloveškostmi Njegove Cerkve, spotika in pohujšanje takisto nad nesmiselnimi usodami človeškega srca — vse to samo zato, da se Srce razklene in ljubezen odpre. S kolikršno silo izdereta spotika in pohujšanje svoj meč, s prav tolikšno silo predre srce v Srce, s prav tolikšno silo vdere ljubezen v Ljubezen. Iz predrtega Srca sije nežna Ljubezen, ki je Bog. — 5. Na teh osnovah sloni potem smisel pobožnosti Srca Jezusovega, kakršen je značilen za Marijo Alacoque in ki ga prevzema liturgija praznika. Cerkvena molitev se glasi: »Bog, ki si imel za vredno, da si nam v Srcu Svojega Sina, ki so ga ranili naši grehi, milostno naklonil neskončne zaklade ljubezni, daj nam, Te prosimo, da bomo, ko opravljamo vdano službo svoje pobožnosti, vršili tudi dolžnost vrednega zadoščevanja.« Pred očmi nam je ono usmiljenje božje, v katerem nam Bog podeljuje žar »neskončnih zakladov ljubezni« »v Srcu Svojega Sina«, tistega, »ki so ga ranili naši grehi« — torej ono usmiljenje, v katerem nam Bog daje svoje najnotranje, ljubezen, v obliki skrajno velikodušne žrtve: s tem da se prebodeno Srce daruje njim, ki ga prebadajo. Božja ljubezen govori v jeziku »nesmiselne nebogljenosti«. A prav ta jezik naj ukloni naša trda srca, da bomo »vdano službo svoje pobožnosti« vršili kot »dolžnost vrednega zadoščevanja«, to je v tisti dvojni obliki, ki je iz spisov Marije Alacoque prevzeta v cerkveno rabo: kot zadoščevanje in kot ponuditev samega sebe v spravno žrtev. Nemoč božjega učlovečenja in skrivnost slabotnosti Cerkve odkrivata pravo globino, ki se v njej podarja nežnost ljubezni, — »moledujoča nebogljenost« te nežne ljubezni, kakršna stopa v ospredje v betlehemski in getsemanski skrivnosti in ki jo izreka ofertorij maše Srca Jezusovega: »Sramočenja je pričakovalo moje Srce in siroščine. Čakal sem, da bi se komu smilil, in ni ga bilo; in čakal sem, da bi me kdo tolažil, pa ga nisem našel.« Nikdar ni srce tako občutljivo za smrtne rane, kot kadar se topi v nežnosti. In ravno tu je najnotranja skrivnost odrešenja: v betlehemskem Detetu, ki izteza Svoje ročice, — in Herod Mu vrača s tem, da Mu hinavsko streže po življenju; v Njem, ki do smrti izmučen na vrtu Getsemani prosi pomoči, — in učenci Mu vračajo s tem, da dremljejo, in sovražnik Ga v povračilo zalezuje; v Križanem na Golgoti, ki, kot pravi responzorij matutina na praznik Sedem žalosti, »ves diha ljubezen in nas vabi, da bi Mu ljubezen vračali«, — 'in v zadnje povračilo Mu vojak s sulico sune skozi Srce. Ta »zaman moledujoča nebogljenost« je tista, ki vabi k zadoščevanju in spravni žrtvi. Tako se prav v tem odkriva najpristnejši žar ljubezni: ta »zaman moledujoča nebogljenost« plameni do neverjetnosti, pa ravno v tej nebogljenosti prežarja srca, da jih po poti zadoščevanja in spravne žrtve (kar ustreza pristno človeški poti) dvigne v isti žar — kajti odrešenci samo takrat odločilno sodelujejo pri odrešenju (»in s svoje strani >na svojem mesu dopolnjujem, kar nedostaja bridkostim Kristusovim, za njegovo telo, ki je Cerkev«, Kol 1, 24). kadar sotrpe s tem skrajnim izničenjem božjim: saj se je vsemogočnost božja ponižala vse do »zaman moledujoče nebogljenosti« — in dala s tem odrešilni odgovor na napuh prvega človeka, ki je segel po božji vsemogočnosti, ker ni maral biti otrok, navezan na očeta. Zdaj nam je jasno, da je pobožnost Srca Jezusovega v tem svojem najglobljem smislu resnično v srcu skrivnosti odrešenja: kot pobožnost do nebogljene in brezuspešne ljubezni (ki prav tako odrešuje: »Bog je namreč vse skupaj uklenil v nepokorščino, da bi se vseh usmilil«, kot govori pismo Rimljanom — 11, 32). Razumljivo je, da se proti tej resnici združuje ves protest zgodovinskega in nad-zgodovinskega janzenizma. Saj mu je ranjeno, plameneče in s trnjem kronano Srce prav za prav v pohujšanje, ker on sam nosi v sebi prebodeno in krvaveče srce: ki ga je prebodla in ranila prav tista skrivnost, ki nanjo odgovarja pobožnost Srca Jezusovega. Toda janzenizem zavrača ponižanje, ki tiči v »zaman moledujoči nebogljenosti«. Nadeva ji oklep, v tem ko skuša vkovati Boga samega v oklep sodečega in pogubljajočega veličanstva. V svojem strašnem heroizmu je podoben zadeti zveri, ki se obupana vzpenja. Ni dvoma, da je v tem enak avguštinizmu — kolikor je veliko trpljenje, ki je zadnja leta žgalo cerkvenega učitelja, zbudilo v njem ogorčenja: »škandal« realnega krščanskega sveta. Toda ravno Avguštin je tisti, ki ga ne uči, ampak ga zdravi: v svojih pridigah proti donatistom, to je janzenistom svoje dobe — in v tresoči se besedi o »zdravilni rani ljubezni« (serm. 298, 2, 2), ki neposredno izraža zadnji smisel pobožnosti Srca Jezusovega. Cerkveni učitelj »noči« (kot zadnjega smisla našega tostranskega življenja) preusvaja isto, kar se ponavlja v pobožnosti Srca Jezusovega: karmelska skrivnost, ki najostreje izraža skrivnost odrešenja: žar ljubezni v mraku ljubezni. Če je skrivnost odrešenja, ki se od pisma Filipljanom do avguštinske teologije noči jasni in raste, končno dobila svojo obliko v karmelski pobožnosti, tedaj je pač pobožnost Srca Jezusovega, kakršno so nam jo dali cerkveni viri, krona te pobožnosti. Zakaj ta pobožnost daje zadoščevalni »ljubezni noči« svojo zadnjo brušnjo: »sramoto zaman moledujoče nebogljenosti« — in z njo najvišji žar. Pobožnost Srca Jezusovega pomeni potem to, kar Karmel, ki nam daje v svetnici naših dni skrivnost za naše dni: v Mali sveti Tereziji Detela Jezusa in Svetega obličja: »mali«, ker je bila deležna skrajne majhnosti »zaman moledujoče nebogljenosti« — in to dosledno v skrivnostih, ki sta Betlehem (»Deteta Jezusa«) in Getsemani-Golgota (»in Svetega obličja«).