Gaja Kos
Tatjana Kokalj: Teta Cilka.
Ilustriral Uroš Hrovat. Ljubljana: Genija, 2011.
Tatjana Kokalj, ki je na literarni sceni prisotna od konca devetdesetih let prejšnjega stoletja, ustvarja z nepopustljivo kondicijo in s hitrim tempom, kar pomeni, da na leto izda ve~ knjižnih naslovov, od mladinskih romanov do zgodb in slikaniških besedil, poleg pisanja leposlovja pa pripravlja tudi u~no gradivo v obliki delovnih zvezkov, u~benikov in priro~nikov za u~itelje. Teta Cilka, ki se na ovitku sama opredeljuje kot otroška kratka zgodba, je izšla v obliki ilustrirane knjige, podana pa je kot prvoosebna pripoved osem in pol let starega Maja. Fant je ve~ino ~asa prepuš~en samemu sebi, saj so starši bolj kot lastnemu otroku zavezani karieri oziroma službi, o~e ra~unalništvu in mama ~asopisu, za katerega sestavlja reklame. "Bolje bratovo zbadanje kot ve~na osamljenost," modro zaklju~i Maj, edinec, ki svojemu najboljšemu prijatelju Cenetu mo~no zavida tri starejše nagajive brate. Ko tudi starša uvidita, da tako ne gre ve~, pomislita na varuško, a kaj, ko niso vsi rojeni za varovanje otrok . ^ Po maminem prvem neuspelem poskusu vzame Maj zadevo v svoje roke in se zakoplje med oglase, kjer zasledi tudi takšnega, ki ponuja skrb za babice in dedke: "Ta oglas me je zelo za~udil, saj nisem nikoli pomislil, da se babica in dedek ne znata varovati sama." Slednji~ na internetu naleti na teto Cilko, ki dobrodušno ponuja varstvo za vse fante in punce, stare manj kot devet-indevetdeset let. Zjutraj, popoldne, ves dan, tudi pono~i. Ker sam ustreza edinemu pogoju, se meni ni~ tebi ni~ odpravi na njen naslov, da bi preveril, ali teta Cilka ustreza njegovim pri~akovanjem.
No, teta Cilka vsa pri~akovanja prekosi, saj je popolnoma druga~na od vseh odraslih, ki jih je Maj doslej poznal - ne moti je nered, ne ukazuje in ne prepoveduje, brez slabe vesti se do sitega nabaše s piškoti in sladoledom, pleza po drevesih in se igra skrivalnice ter se pri tem še izdatno zabava. Teta Cilka je humoren lik, ki v spomin prikli~e legendarno Mary Poppins avstralske pisateljice Pamele L. Travers. Takšno asociacijo še
podkrepi motiv torbe, v kateri teta Cilka prenaša najrazličnejšo kramo, medtem ko Mary Poppins iz svoje vleče vse od lasnic do zložljivega naslanjača in karamel. Sicer Teta Cilka nadaljnje primerjave ne zdrži, kajti Mary Poppins ni zaman otroška klasika in, roko na srce, konkuriranje nečemu takšnemu seveda ni mačji kašelj. Za razliko od besedila P. L. Tra-vers sta slog in jezik Tete Cilke izjemno preprosta, le tu in tam razgibana z bolj "zahtevnimi" besednimi zvezami oziroma izrazjem (na primer "podkrepiti jezo z dvignjenim glasom", "oblila me je zona", "mahniti jo proti šoli", "šinila v glavo genialna ideja"). Deloma je to bržkone povezano z odločitvijo za prvoosebno pripoved otroka, a po drugi strani so nekateri avtorji v takih primerih zmožni razviti samosvoj, zanimiv slog, ki deluje prepričljivo, s čimer se spretno izognejo preproščini. Navsezadnje je Mary Poppins tudi bolj duhovita, kajti varuška Mihca, Jane in dvojčkov je polna izvirnih, domiselnih presenečenj, medtem ko je teta Cilka predvsem razigrano otroška, če ne celo malo pootročena. Se pa knjiga Pamele L. Travers še v eni točki stika s Teto Cilko, in sicer v prepričanju, da otroci poleg pravil, omejitev in resnosti potrebujejo tudi naklonjenost in spodbude za domišljijo in akcijo. Tatjana Kokalj spretno prikaže, kako nesproščen je pravzaprav Maj, saj ob vsaki razigrani, sproščeni potezi tete Cilke zasliši mamin glas, ki kara, pridiga in svari, pokaže, kako mu zaradi maminih svaril pred očmi takoj vstanejo najhujši možni scenariji in kako mu primanjkuje telesnih spretnosti. Če Majeva starša predstavljata zavoro, potem teta Cilka predstavlja ročico za gas, prava mera pa je kot vedno nekje vmes. S svojim solidnim, a ne presežnim besedilom tako avtorica staršem, ki bi utegnili od daleč (kaj šele od blizu) spominjati na Majeve, požuga s prstom, otroke pa pozabava.
Teto Cilko je v svojem značilnem slogu, ki sicer zvesto spremlja besedila Primoža Suhodolčana, ilustriral Uroš Hrovat, čigar ilustracije so dinamične, a delujejo nekoliko kičasto, čeprav v tokratni črno-beli izvedbi - kot običajno - manj kakor v barvni. Zanimivo je tudi dejstvo, da je teta Cilka, ki je na začetku opisana kot šibka in krhka ženica, upodobljena kot vitalna, energična mlajša ženska (v besedilu v nadaljevanju zares tudi učinkuje kot takšna).
Nemara so bile knjige s teto Cilko v glavni vlogi zamišljene kot del knjižne serije, saj se na koncu pričujoče izdaje s kratkim napovednikom vsebine že napoveduje druga, ki pa očitno (še) ni realizirana. Ne bi bilo slabo, če bi teta Cilka medtem prigriznila kak kolaček in spila kako skodelico čaja z najslavnejšo varuško vseh časov.