839
Marko Kravos, Tretje oko
ANDREJ KOKOT, KAMEN MOLKA
Kokotova nova pesniška zbirka Kamen molka,* izšla je pri Cankarjevi založbi istočasno z zbirko Tretje oko Marka Kravosa, se v primerjavi z delom svojega tržaškega stanovskega kolege trdneje, razvidneje in zavestneje dotika tistih usodnostnih tem, ki jih doživljajska membrana poeta, koroškega Slovenca, zaznava kot odločujoče v osebnem in narodnostnem življenju. Andrej Kokot že v uvodnem ciklu Ujetost-Samota aktualizira temeljna izhodišča svojih koroških popotovanj in martirijev, razpetih med »vseenostjo«, »vdanostjo«,   »ujetostjo«,   »razdanost-
* Andrej Kokot — Kamen molka, Cankarjeva založba Ljubljana 1979, spremna beseda Matjaž Kmecl, opremil Matjaž Vipotnik, str. 74)
jo«, »osamelostjo«, »brezvestje«. Kokotova poezija je tragična v svojem za-vedajočem se doživljanju konca in v vztrajanju na svoji poti kot najtrdnejši dolžnosti, zavesti in vesti. Njegova elegična zaprtost i v vtizionarno doživljanje konfliktov intimnega sveta z nerazvidnim, a slutenim političnim svetom, ne išče stikov in možnosti razreševanj nasprotij; njuno temeljno razmerje je mimobežno, čeprav kavzalno.
V ciklu Kamen molka, tej najbolj pesimistični variaciji ene in iste teme, prekrite v metaforični jezik podob narave v njenih prelomnih, »pogubnih«, uničujočih odtenkih, Kokotova poezija napoveduje lastni poraz-molk. To ni praznina izpovedne (ne)možnosti, odsotnost pesniških tem in slutnja ne-odzivnosti določenega tipa pesniškega sporočila. Gre za veliko več, za proces načrtnega omejevanja, onemogočanja nastajanja (uveljavljanje je že druga, kasnejša dimenzija) pesniškega, jezikovnega ustvarjalnega procesa: »Pred moja usta (so zvalili kamen ponižanja) in vanj vklesali molk. / Pred moj dom / so položili mojo ubito besedo / in jo zapuli s cvetjem veselja«. Kokotova poezija v tem ciklu je neke vrste tragični ekspresionizem (Smrt pesnika), toliko bolj presunljiv spričo njegovih ne samo osebnih, bi lahko rekli, ampak že posplošenih razmerij do sveta. Kokotova poezija ne imenuje neposrednega »sovražnika«, povzročitelja »molka«, kot da je njegova vizija neimen-ljiva, spričo njegove vseobsegajoče in usodnostne, posplošene razsežnosti. Kokot se izogiba slehernih politoloških kategorij, ki bi svet zoževale v funkcijo mehanicistično-tehnokratskihreta-tističnih prepoznavnih znamenj. To bi morda počeli družbeni kritiki, ne pa pesniki. In Kokot je senzibilen pesnik v prisluškovanju svojemu notranjemu jeziku.
Šest Pesmi za ženo, kot neke vrste intermezzo, ne dovoljuje pravega razraščanja napovedane teme. To ni lju-
840                                                                                              Marijan Zlobec
bežen kot izrazit motiv Kokotovega pesniškega opusa, niti ne vir pesniških pobud z izvirnejšo izpovedno močjo. Ljubezen kot sporazumevanje in odzivanje v skupni, medsebojni življenski usodi, ne problematizira svojih izvornih temeljev, niti razvojne danosti. Kot da se kot tema umika drugim, bolj bistvenim ali vsaj »nevarnejšim« »grožnjam« konkretnega sveta.
V ciklu Zvestoba postane Kokotova poezija prvič politično angažirana in polemična. Njena kritična ost je znana in brez tančic naivnega zaupanja v pravični svet. / Napisi padajo, Zdaj ni časa, V vaših rokah. V bistvu je vseeno, Ostrine jezika/. Motto cikla: »Kadar se zemlja zatrese, / živali zbeže. / Ostane le človek, / živ ali mrtev«, ne razumemo samo kot človekovo polo-žajno danost, marveč, in to Kokotova poezija tudi nakazuje kot zvestobo bivanjskim, življenjskim načelom. In zanje se je nujno brezpogojno boriti. Kokotova poezija je v tem ciklu v dobršni meri agitacijsko polemična, kritična in izzivalna zaradi nedvoumne politične osti: »Zdaj vstalo bo, / kar nas je prekaljenih, / da pokličemo / v tih in nezlomljiv upor!« Nekaj tekstov v ciklu ima trenutno politični karakter, spričo znanih razmer na Koroškem (Napisi padajo, V vaših rokah, V bistvu je vseeno). Potrebno jih je razumeti v kontekstu avtorjevega spontanega narodnoobrambnega pesniškega angažmaja.
Marijan Zlobec