640
Listek.
povedovanjem,   ali  pa,  ako  bi bil   svojo razpravo   povzdignil na nekoliko višje
stališče po zahtevah moderne zemljepisne monografije.
Gosp. pisatelj je umno uporabil bistra opazovanja pogumnega hidrotehnika
Putika,  ki   značijo brez dvojbe znaten  napredek v spoznavanju prirodnih mo.či,
delujočih nad zemljo in pod zemljo v cerkniški okolici.   Tudi nekoliko drugega
književnega gradiva je  spretno  vpletenega,   in  g.  pisatelj   se na hvale   vreden
¦način   v  tekstu   sklicuje  na  razprave,  katere je   vpošteval — le žal, da se tej
dolžnosti ne odzivlje dosledno vseskozi, kjer je treba. Ali dokaj važnega gradiva
je bilo avtorju na razpolaganje že zbranega le v imenovanih knjigah Cvijicevih
in Kra u so vih — in vendar ga ni porabil. Moderna znanost je rešila marsikatero
vprašanje   o   Krasu  ter  razmotro vanje  o   Cerkniškem   jezeru  bistveno   dvignila
nad  Valvasorjevo  stališče naivnega  občudovanja.   Dandanes nam je jasno
delovanje   onih   prirodnih   sil,   ki   so    Cerkniško  kotlino   in  jezero   ter   njega
pritoke in odtoke ustvarile in jih vzdržujejo.   Žirovnikova vse hvale vredna
in nam dobrodošla knjiga bi bila brez dvojbe pridobila moderen značaj in trajno
vrednost v mladi   slovenski  poljudno-znanstveni   literaturi,   ako  bi  se  bila nad
golo, preprosto opisovanje povzdignila in nam razložila, zakaj in kako je vse to
nastalo, kar imenujemo »svetovnoznano cerkniško čudo«!
(Konec prihodnjič.)
Ferd. SeidL
Prvo splošno avstrijsko jubilejno romanje v sveto deželo. Spisal Jožef Zid anšek, prof. na kn.-šk. lavantinskem bogoslovnem učilišču. V Mariboru 1899. Založil pisatelj; tiskala tiskarna sv. Cirila. 8°. Str. 10 -f- 207. Mehkoveza-nemu izvodu je cena 40 kr., trdovezanemu 50 kr., v platno vezanemu 65 kr. Naroča se v tiskarni sv. Cirila v Mariboru. — Slovensko potopisno slovstvo o Palestini in sosednjih deželah je že precej naraslo. Prvo knjigo te stroke je dal Slovencem Mihael Verne pod naslovom: »Potovanje v Sveto Deželo v letu 1857«. Takisto kakor Vernetova je zastarela tudi Jeranova knjiga iz 1. 1872.: »Popotovanje v 'Sveto Deželo, v Egipt, Fenicijo, Sirijo, na Libanon, v Carigrad in druge kraje«. Pred nekaterimi leti je izšlo v »Družbi sv. Mohorja« lepo ilustrovano, tehtovito opisovanje svete dežele in svetih krajev iz peresa drja. Frančiška Lampeta. Njegov »Jeruzalemski romar« stoji na višini sedanjega palestinoslovja. Nanj in na nekatere nemške potopise se naslanja g. prof. Zidanšek v svoji gori oznanjeni knjigi. Pisatelj se je mudil izven svoje domovine dober mesec, od 13. dne aprila do 15. dne maja m. 1. Kar je izkusil na potu, ki gaje vodil preko sredozemskega morja in Egipta v Palestino, kar je opazil tja in nazaj gredoč, kar je čutil na svetih mestih, ki so vsaj po imenu vsakomu znana, to in še marsikaj drugega iz davne svetne in cerkvene zgodovine in iz bajeslovja je opisal v svoji knjigi v lahkotnem, mičnem, felj-tonskem slogu. Preprostim Slovencem, katerim je zlasti namenjen ta potopis, se gotovo prikupi ter bode vzbujal med njimi zanimanje za daljne jutrovske pokrajine. Knjigo zaljšata dve podobi. Ker je čisti dobiček, kolikor ga utegne prinesti ta lepa knjiga, namenjena naši šolski družbi sv. Cirila in Metoda, zato jo najtopleje priporočamo slovenskemu občinstvu.               —ar.
Vzgoja in omika ali izvir sreče. (Neobhodno potrebna knjiga za vsakega človeka, ki se hoče sam, lahko in hitro navaditi vsega potrebnega, da more sebe in druge blažiti in prav olikati). Spisal po najboljših virih in navodilih Jožef Valenčič. — Prvi natis. V Ljubljani, meseca junija 1899.   Založil in na
Listek.
641
svetlo dal pisatelj. Tiskala »Narodna tiskarna«. Str. 254, cena 1 gld 80 kr. — Tako slove popolni naslov knjigi, ki smo je omenili v osmi številki »Zvonovi«. Knjiga ni izvirno delo, pisatelj pa je pridejal marsikaj tudi iz svojega. Valen-čičeva knjiga podaje Slovencem vseh slojev praktična navodila, kako se naj vedejo v najrazličnejših položajih, v najrazličnejših razmerah z najrazličnejšimi ljudmi doma, v cerkvi, šoli, v družbi, na javnih zabaviščih, pri igrah, na plesu itd. Priznati treba, da je bil pisatelj jako natančen, daje obdelal svojo snov kolikor možno obširno ter da se je trudil, da bi bil razumljiv. Nedostatek knjige pa je pisateljeva gostobesednost in nekak pridigarski ton. Večkrat mu izgine tudi izpred oči meja, ki loči najvišje kroge od najnižjih (ali narobe), ter predpisuje vsem isto. Pisatelj je opazoval navade samo v enem — bržčas v rojstnem — kraju, pa misli, da so tiste navade znane in veljavne povsod drugod. Često-krat je v svojih predpisih tudi prestrog ter nadeva vse pretesne spone. Iz tega pa lahko nastane lesenost, neokretnost in okornost v vedenju in govorjenju. Želimo, da bi se učili Slovenci in Slovenke iz te knjige samo najboljšega! Pisatelj se nadeja v kratkem že II. izdaje; ne bilo bi torej lepo, ako bi mu brezbrižnost rojakov zamorila toli idealno nado.                                                                   X.
Stoletnica Blaža Potočnika. Stoletnice buditeljev Slovenstva se vrste druga za drugo. Pred durmi sta nam Slomšekova in Prešernova, letos pa je minila Potočnikova. Lepo so se je spominjali Šentvidčani, združeni z narodnimi društvi iz Ljubljane in okolice, v nedeljo dne 17. septembra t. 1. Hvaležni so svojemu nekdanjemu duhovnemu očetu, ker je za svojega 39letnega župnikovanja v Šentvidu toliko storil za njih prospeh. Zgradil jim je šolsko poslopje, ustanovil čitalnico, povzdignil mlekarstvo ter položil temelj sedanjemu razcvetu ondotnih obrtov. A Blaž Potočnik ni samo krajevno zaslužen veljak, njegovo ime se ne blesti samo v tesnem okviru šentviške povestnice, on je znamenit v zgodovini vesoljnega slovenskega naroda. Uspešni sledovi njegove mnogostranske delavnosti so globoko vtisnjeni v razvoju slovenskega politi-škega, kulturnega in slovstvenega življenja. Tem kratkim vrsticam ni namen, predočiti Blaža Potočnika politiško delovanje, pač pa bi radi z njimi izpod-budili rojake k hvaležnosti za njegove kulturne in slovstvene čine.
Pesnik in pevec — skladatelj — hkratu je bil Potočnik in pel je svete in posvetne pesmi. Kakšno borno pesemsko hrano so dajali v 18. stoletju razni Repeži, Redeskiniji . . . slovenskim cerkvam! Potočnik jez Gregorjem Riharjem pometel to spakudrano šaro z naših korov ter jo nadomestil s krasnimi, dostojnimi cerkvenimi pesmimi. Iz vesele domače družbe je izrinil nemško pesem. Namesto nje se je glasila poslej Potočnikova: »Pridi Gorenje . . .«, »Kdor ima srce . . .«, »Zvonikarjeva«. Pozneje se je pridružil Cebeli-čarjem. S pesmimi je zalagal »Slovenski cerkveni časopis«, »Novice«, »Ljubljanski časnik« in »Čebelico«. Prispel je na pomoč »Drobtinicam« in Vodnikovemu »Spominiku«. Na Potočnika je sprožil dr. Prešeren puščico »Prej pevcu potlej homeopatu«. Čebeličarja Potočnika jako hvali Čop: »Reinheit und Correctheit der Sprache geben seinen schriftstellerischen Erzeugnissen einen vorziiglichen Werth. An der Krainischen Biene nahm er gleich von Anfang thatigen Antheil. und seine Beitrage gehoren zu den ausgezeichnetsten in der Sammlung. Er trifft namentlich den eigentlichen Liederton gut, wie im Untcrkrainerliede (Dolenska I. 32), im Liede der Schnitterinnen (S. 45.) usw.« Iz Potočnikovih pesmi, ki seveda ne dosezajo sedanje višine naše  poezije,  odseva  vesela  narav  pesnikova,