TIBETANSKA MEDICINA Ralf Ceplak Mencin IZVLEEEK ABSTRACT Avtor v elanku predstavi splošni oris tibe-The article brings a general outline of Tibetan tanske medicine: njeno filozofijo, zgodovino, medicine, its philosophy, history, cosmology, kozmologijo, diagnostiko in zdravljenje ter diagnostics and treatment, and its influence on njene vplive na Zahodu. the West. KLJUENE BESEDE: alternativna medicina, KEY WORDS: alternative medicine, anthroantropologija, budizem, etnologija, Tibet, pology, Buddhism, ethnology, Tibet, Tibetan tibetanska medicina medicine Prisega tibetanskega zdravnika 1. Clovek, ki se loti zdravniške izobrazbe, mora globoko spoštovati svojega Ucitelja, ceniti ga mora kot boga. 2. Verjeti mora, kar ga Ucitelj uci in ne sme dvomiti v Uciteljevo ucenje. 3. Globoko mora spoštovati medicinske knjige. 4. Ohranjati mora dobre, prijateljske odnose s kolegi in jih spoštovati. 5. Do pacientov mora gojiti socustvovanje. 6. Izlockov pacientov ne sme obcutiti kot umazanijo. 7. Zdravniškega Budo in druge zdravnike mora upoštevati kot skrbnike medicine. 8. Zdravniške pripomocke mora ceniti kot svete predmete in jih dostojno hraniti. 9. Medicina mu mora biti nekaj zelo dragocenega, nekaj, kar izpolni vse želje. 10. Medicino mora razumeti kot nesmrtni nektar. 11. Medicino mora razumeti kot daritev Zdravniškemu Budi in vsem drugim zdravniškim božanstvom. Rechung Rinpoche: Tibetanska medicina Ralf Ceplak Mencin Uvod Tibetanska medicina je edinstven sistem zdravilstva in predstavlja eno najstarejših še živih zdravilskih tradicij sveta. Kljub temu pa se zahodni zdravniki in drugi strokovnjaki za njo niso kaj dosti menili. Ta odnos se v zadnjih desetletjih, še posebej konec 20. stoletja, spreminja, tako da tibetanska medicina v zgodovini medicine pocasi zaseda mesto, ki ji pritice. Tudi v svetovni antropološki literaturi je ukvarjanje z etnomedicino in etnobotaniko trend zadnjih desetletij, tovrstne raziskave pa financno izdatno podpira farmacevtska industrija, ki se zaveda možnosti uporabe za zdaj zahodu še malo znanih tradicionalnih medicinskih znanj. V Sloveniji informacij o tibetanski medicini prakticno ni. Po pregledu 110 slovenskih ucbenikov zgodovine medicine1 in nekaterih drugih publikacij sem ugotovil, da zelo površno in splošno omenjajo kitajsko medicino, deloma tudi indijsko Ayurvedsko, o tibetanski pa ni napisanega skoraj nicesar.2 Namen tega clanka je zaorati ledino in predvsem seznaniti slovensko bralstvo z najosnovnejšimi in najsplošnejšimi pojmi o tibetanski medicini. Sam nisem ne zdravnik ne farmacevt, že dobrih petnajst let pa se zanimam za tibetansko kulturo in želim v naše okolje prenesti cim vec informacij o njej. Zdravilstvo, ki ga danes imenujemo tibetanska medicina, izvira sicer iz indijske, kitajske in deloma tudi starogrške medicine, vendar so ga v Tibetu vse do danes nadgrajevali in razvijali s svojim znanjem in izkušnjami. Pozornost zbujajoca ucinkovitost tibetanske medicine je bila znana po vsej centralni Aziji, Tibet pa je veljal za “deželo zdravilstva” ali “ deželo zdravilnih zelišc”. Zadnjih petdeset let je tibetanska medicina v samem Tibetu zaradi politicnih razmer vse bolj ogrožena in v nevarnosti, da za vedno izgine. Kitajci po okupaciji Tibeta sistematicno preganjajo tibetanski budizem kot ekskluzivni in dominantni element življenja Tibetancev. V sodobnem Tibetu (tibetanski avtonomni pokrajini Ljudske republike Kitajske) so Kitajci, ki imajo prav tako starodavno medicinsko tradicijo, sicer ohranili številne recepte tibetanskih zdravil in jih tudi razširili po vseh provincah Kitajske, odstranili pa so religiozne in duhovne aspekte, ki niso le pomemben del tibetanske medicine, ampak predstavljajo njen temelj, izvor in bistvo. To je pravzaprav tisto, zaradi cesar je tibetanska medicina tako edinstvena – nobena druga medicinska tradicija na svetu ni v filozofskem in metafizicnem smislu tako koherentno razvita. Še živeci tibetanski zdravniki so zadnja generacija tisocletne kulture budisticnega Tibeta in prva generacija Tibetancev, ki je prišla v stik z “modernim” zahodnim svetom. Kot vso drugo tradicionalno kulturo poskušajo ubežniki s Tibeta v pregnanstvu ohranjati tudi tradicionalno medicino. Zato so v centru tibetanske vlade v pregnanstvu in sedeža N.S. dalajlame v Dharamsali v severni Indiji ustanovili majhen tibetanski medicinski center s kliniko, lekarno, bolnico in medicinsko šolo za potrebe beguncev. Z leti se je ta center 1 I. Pintar, Kratka zgodovina medicine, Ljubljana, 1950; Peter Borisov, Zgodovina medicine, Ljubljana, 1985; Franc Minarik, Od staroslovenskog vraštva do suvremenog lijeka, Ljubljana 1971. 2 Edini clanek o tibetanski medicini v slovenšcini, ki sem ga zasledil po opozorilu Živana Krevela (za kar se mu zahvaljujem), je: Ljudmila C. Stele, Tibetanska medicina – ugotavljanje diagnoze pri odraslem cloveku, Aura, Ljubljana, februar–marec 1999, str. 37–39. Tibetanska medicina Tibetanski šaman – zdravilec, na poti v Sakyo, Tibet, 1995 (foto: R. Ceplak Mencin) Ralf Ceplak Mencin razširil še v ostale begunske centre v Indiji. Poleg tega precej tibetanskih zdravnikov deluje v drugih himalajskih državah (Nepal, Sikkim, Bhutan) (Coleman 1993: 27). Kot smo rekli, je tibetanska medicina fascinantna in kompleksna prepletenost religije, misticizma, psihologije in racionalne medicine. Vkljucuje množico idej in konceptov, ki jih uporabljajo za zdravljenje skupaj s konkretnimi zdravili in postopki. Je produkt zelo stare kulture, ki se bistveno razlikuje od naše. Modernemu cloveku, še posebej cloveku, ki ne pozna budizma, je lahko prvo soocenje s tibetanskim nacinom zdravljenja, še posebej psihiatricnega, zelo tuje, arhaicno in nerazumljivo. Zelo težko je premostiti razlike med življenjskim nazorom tisocletja stare kulture in zahodne kulture modernega casa. Študij tibetanske medicine ponuja bogat vir informacij. Nudi vpogled v izjemno obsežno medicinsko literaturo, farmakopejo, nenavadne metode diagnoze in zdravljenja, eticne principe. Vse to znanje lahko prispeva svoj delež k poznavanju zgodovine medicine, k etnomedicini pa tudi k sami zahodni medicinski praksi. Razen tega pa lahko tibetanska medicina ponudi zahodni medicini številne zelo natancne in relevantne teoretske modele. Ti modeli vkljucujejo model holisticne medicine, model psihosomatske medicine, model duševnega zdravljenja, eticni model zdravnika in model uporabe bolezni za razvoj modrosti. Tibetanska medicina je izrazito holisticna. Poudarja odnos duha do telesa in utelešenega psiho-organizma do vesolja. S preventivnimi in zdravilnimi postopki se usmerja k vzdrževanju ali obnovi kozmicnega ravnovesja navznoter in navzven. Podobno kot vecina drugih tradicionalnih zdravilstev zdravje definira kot ravnovesje; so pa Tibetanci koncept zdravja kot ravnovesja pripeljali do najbolj subtilnih razsežnosti. Na relativni ravni je bolezen pomanjkanje harmonije znotraj cloveškega mikrokozmosa ali med njim in vesoljem; to vkljucuje vse kratkotrajnejše vzroke bolezni. Na absolutni ravni pa je bolezen disharmonija, ki izvira iz temeljne zmote o dualnosti in samoeksistenci ega. Tako je relativni cilj tibetanske medicine prepreciti in pozdraviti bolezen, skrajni cilj pa je koncna ozdravitev vsega trpljenja: razsvetljenje – nirvana (Burang 1974: 33). Mit o svetem izvoru znanja zdravilstva Po tibetanskem prepricanju ima znanje zdravilstva svet izvor. Pripisujejo ga modrosti Bud (Razsvetljenih). Buda, ki je Brahmo (indijski bog stvarnik) ucil zdravilstva, je bil Buda Kashyapa, tretji v liniji Bud našega vesolja in predhodnik historicnega Sakjamuni Bude (Gautama Sidarte). To je bilo v davnem casovnem ciklusu. Po budisticni mitologiji so v zgodnjem delu sedanjega casovnega cikla (ki ima štiri ere – yuge) ljudje živeli v stanju globoke meditacije, imeli so cudežno moc, izžarevali so svetlobo in ni se jim bilo potrebno hraniti. Nekega dne je zaradi pretekle karme padel na tla kos smole, ki jo je nek clovek pobral in pojedel. Zbolel je. Tako je bila prva bolezen slaba prebava, ki je najavila konec zlate dobe zdravja in blagostanja. Boga Brahmo je ob novici o clovekovi bolezeni prevzelo socutje, in cloveka je hotel pozdraviti. Spomnil se je medicinskega ucenja Bude Kashyape, da prekuhana voda zdravi prebavne motnje. Prekuhana voda je tako postala prvo zdravilo in s tem se je zacelo zdravilstvo v “sedanjem” casovnem ciklu. Brahma je medicinsko znanje posredoval cloveštvu. O zdravljenju je v “sedanjem” casovnem ciklu ucil tudi Buda Sakjamuni, tako kot je o njem v davnem casovnem ciklu Tibetanska medicina ucil Buda Kashyapa. Izrocilo govori, da je Buda Sakjamuni izvedel misticno transformacijo in prevzel podobo Zdravniškega Bude Vaidurje. V misticnem medicinskem raju, imenovanem Tanatuk (tibetansko: Ita-na-sdug), je medicinsko znanje posredoval v obliki tekstov Gyu-zhi (tibetansko: rGyud-bzhi) – Štiri tantre, ki so najpomembnejši teksti tibetanske medicine. Ucenje Gyu-zhi-ja o vzrokih in zdravljenju bolezni je zapisano v obliki dialoga med dvema emanacijama Zdravniškega Bude: emanacijo uma – modrecem Rigpai Yeshe-jem in emanacijo govora – modrecem Yilay Kye-jem. Medicinski raj Tanatuk je prostor, ki presega iluzijo subjekta in objekta (Finckh 1985: 45). Medicinski raj se upodablja kot mandala – kozmogram, ki kaže izžarevanje svete sposobnosti zdravilne moci, sposobnosti, ki je nelocljiva od vseobsegajoce narave Bude. Mandala je v bistvu tridimenzionalni pripomocek (ceprav je vecinoma naslikana v dveh dimenzijah; šele v zadnjem casu so na zahodu s pomocjo racunalnika dokazali 113 tridimenzionalnost) za meditacijo. Tradicionalna medicinska mandala ima tri razlicne ravni: zunanjo, notranjo in skrito. Predstavlja osnovno obliko budisticne medicinske mitologije in tudi temelj Ayurvedske zelišcne terapije. Mandala, ki predstavlja misticno zunanjo lokacijo, naj bi bilo naše vesolje s sveto goro Meru (gora Kailash v Zahodnem Tibetu) v sredini (ki predstavlja os sveta oz. center mandale). Sakjamuni Buda kot Medicinski Buda Vaidurya pociva v centru mandale – v središcu vesoljnega mesta v prozorni kristalni palaci, kjer sedi na prestolu iz lapis lazulija (poldragega kamna, ki simbolizira medicino v budizmu; Vaidurya pomeni lapis lazuli). Medicinska mandala se pojavlja v mnogih ikonografskih upodobitvah tibetanskega budizma (Meyer 1983: 88). Zgodovina tibetanske medicine Do 8. stoletja n. š. so v Tibetu obstajale Bon šamanisticne zdravilske prakse, odtlej pa je vse tibetansko zdravilstvo tesno povezano z budizmom. V 7. stoletju n. š. se je budizem, ki se je v sosednjih deželah (Kitajska, Indija, Nepal, Kašmir, Afganistan) razvijal že dobrih 1100 let, zacel širiti tudi na Tibet, in sicer med vladavino tibetanskega kralja Srongtsen Gampa, ki je vladal od 629 do 650 n. š. To je bilo obdobje razcveta tibetanskega kraljestva in kulture. Tibet se je v tem casu iz prvotnega majhnega kraljestva v dolini reke Jarlung (Brahmaputra) razširil vse do severne Indije in do meja kitajske dinastije Tang, prestolnica rastocega kraljestva pa je postala Lhasa. Kralj Srongtsen Gampo se je porocil z nepalsko princeso Bhrikuti in kitajsko princeso Wencheng in prav preko njunega vpliva je budizem postal državna religija v Tibetu, ceprav je šele v 8. stoletju s širjenjem Vajrajana budizma3 postal nelocljivo povezan s tibetansko kulturo (Waddell 1991: 173). Obe princesi sta pomembno vplivali tudi na razvoj tibetanske medicine. S prihodom budizma sta se namrec v Tibet razširili tudi indijska Ayurvedska medicina in kitajska medicina. Kitajska princesa Wencheng je v Tibet prinesla kompendij kitajske medicine Kot smo omenili, je imel budizem za sabo že bogato 1000-letno zgodovino. Razvili sta se dve glavni smeri budizma: Hinajana in Mahajana. Hinajana, imenovan tudi Teravada, je crpal iz originalnega Budovega ucenja, ki spodbuja vsakega posameznika, da doseže nirvano. Mahajana pa je spremenil orientacijo od individualnega prizadevanja k razsvetljenju k težnji postati bodisatva. Bodisatva je bitje, ki je tako popolno, da se zacasno odpove nirvani iz socutja do drugih trpecih bitij in njegov cilj je osvoboditev vseh bitij. Filozofsko Ralf Ceplak Mencin in astronomije. Tako so Tibetanci od Kitajcev prevzeli diagnozo srcnega utripa, pregled jezika in akupunkturo. Tibet je v tem casu razvil svojo pisavo – prilagojene crke iz sanskrta. V Tibet so povabili budisticne menihe in zdravnike iz Indije, Nepala in Kitajske, ki so zaceli prevajati in zapisovati stare budisticne tekste iz sanskrta in jezika pali v tibetanšcino. Tibetanski medicinski svetnik Yutok Yonten Kongpo, ucenec kitajskega zdravnika Tashi-Donsongonwa (njegovo kitajsko ime se je izgubilo), je napisal “Medicinsko klasiko v štirih delih”, ki je postala kánon tibetanskega zdravilstva. Kralj Srongtsen Gampo je organiziral prvo mednarodno medicinsko koferenco v Tibetu in nanjo povabil zdravnike iz Indije, Perzije in Kitajske. Vsak je eno od domacih medicinskih knjig prevedel v tibetanšcino in jo poklonil kralju, napisali pa so tudi skupno monografijo (Norbu 1976: 72) V 8. stoletju je bila indijska Ayurvedska medicina na višku. Razvijala se je vec kot 1000 let kot visoko razvita zapisana tradicija. Pretok Ayurvedskega medicinskega znanja v Tibet je potekal približno tisoc let, od 7. pa vse do 17. stoletja. V poznejših stoletjih se je ta pretok pretrgal in v Indiji se je ayurvedsko znanje celo izgubilo in pozabilo. V Tibetu pa se je to znanje ohranilo, se nadgradilo z vplivi zdravilskega znanja iz Kitajske in anticne Grcije preko Perzije ter z domacimi predbudisticnimi šamanisticnimi zdravilskimi praksami in se razvijalo vse do danes (Norbu 1976: 91). V tibetanšcino so iz sanskrta prevedli 17 Ayurvedskih tekstov, ki sestavljajo šest debelih knjig Bstan-‘gyur-ja (zbirke klasicnih tibetanskih svetih spisov) in štejejo vec kot 4000 strani. Najstarejši indijski medicinski teksti, ki so jih prevedli v tibetanšcino, so Chandranandanove Štiri tantre ali Gyu-zhi. Prevedli so jih v 8. stoletju n. š. in postali so temeljna klasika zdravilskega študija. Komentarje k Štirim tantram so pisali stoletje za stoletjem. Regent petega dalajlame, Desi Sangye Gyatso, je v 17. stoletju napisal obsežen komentar k temu tekstu, ki je po izcrpnosti in razumljivosti zasencil vse dotedanje komentarje. Indijski originalni teksti so se izgubili, tibetanski pa so se ohranili in predstavljajo izjemna besedila o zdravilnih eliksirjih. Zadnje medicinsko delo, ki so ga prevedli iz sanskrta in vnesli v svete spise Bstan-‘gyur, je bilo delo Regenerator vida, prirocnik o higieni, terapiji in ocesni kirurgiji. Prav tako so prevedli štiri dela indijskega misleca Nagarjune, med njimi Yoga Shataka in Jiva Sutra. Yoga Shataka je bila med najpopularnejšimi knjigami zdravniških nasvetov in so jo uporabljali od Centralne Azije do Sri Lanke (Clifford 1994: 69). Zelo pomemben za razvoj tibetanske medicine je tudi peti dalajlama, Lobsang Gyatso (1617–1682). Bil je izjemen državnik, znanstvenik in pisec številnih tekstov najrazlicnejših tem, tudi s podrocja medicine. Dal je zgraditi celo vrsto samostanov in templjev, med drugim znamenito palaco Potala v Lhasi. Samostani so predstavljali centre šolanja in ozadje Mahajana budizma je izjemno kompleksno. Mahajana budizem se je razširil v Tibet, kjer je prevzel stare prvine Bon religije, s sabo pa je prinesel tudi prvine tantrizma iz Indije. Mahajana budizem je ustvaril panteon bodisatev, bogov, demonov itn. in na ta nacin je bil razumljivejši ljudem, ki so že prej castili vrsto bogov. Mahajana budizem je v Tibetu, na Kitajskem, v Koreji in na Japonskem prevzel v svoj panteon številne lokalne bogove. Specifika Mahajana budizma v Tibetu je tudi prevzem tantrizma oz. Vajrajana. Budovo ucenje je bilo zapisano v sutrah, ucenci Vajrajane pa so trdili, da je Buda zapustil skrivno ucenje le nekaterim izbrancem v tantrah. Tantriki so trdili, da se da s posebnimi tehnikami skrajšati pot do razsvetljenja oz. do bodisatve. Ena izmed poti je identifikacija s skrbnikom božanstva in recitiranjem mantre. Najbolj znana mantra je “Om mani padme hum” — mantra Avalokitešvare, zašcitnika Tibeta ( Waddell 1991: 137). Tibetanska medicina Knjižnica (tudi medicinskih tekstov) v Sakyi, Tibet, 1995 (foto: R. Ceplak Mencin) znanja (tudi medicinskega). Imeli so bogate knjižnice.4 Peti dalajlama je ustanovil tudi prvo in najznamenitejšo “medicinsko fakulteto”, skupaj z bolnico in samostanom Chagpori (Železna gora), v Lhasi. Po ustanovitvi Chagporija je njegov regent Sangye Gyatso ukazal, da mora v vsakem vecjem samostanu delovati vsaj en lama-zdravnik. Ce upoštevamo, da je bilo pred kitajsko okupacijo leta 1959 v Tibetu približno 6000 samostanov, si lahko predstavljamo impresivno število tibetanskih zdravnikov. Koliko jih je še ostalo, je bela lisa. To dejanje regenta Sangye Gyatsa je pomenilo zacetek skrbi za javno zdravje Tibetancev. Vecina Tibetancev je bila sicer nomadov, tako da niso bili deležni (razen ob romanjih v samostane oz. svete kraje) vsega tega medicinskega znanja. Izobrazba je ostajala v samostanskih okvirih, nomadi pa so bili odvisni predvsem od lastnih izkušenj in znanja. Kljub temu pa je tibetanska medicina zaslovela dalec naokrog, še posebej diagnosticiranje s pomocjo analize urina in pa zdravljenje z zelišci (Coleman 1993: 45). Lame-zdravniki so bili zelo spoštovani. Nadeli so jim zvenece naslove Kralj bogov ali Ta, ki vse ve. Enacili so jih celo z bodisatvami. Od lame-zdravnika so pricakovali socutje do vseh bitij in popolno predanost svojemu poklicu in zavedanje, da je tibetanski zdravnik predstavnik Medicinskega Bude. Tako je pravzaprav vse medicinsko znanje le del Dharme – Budovega ucenja. Tibetanski zdravnik naj bi s poglabljanjem socutja in modrosti poglabljal tudi medicinsko znanje in na ta nacin služil fizicnim, custvenim in duhovnim potrebam pacienta. Najboljši zdravniki so bili tudi najboljši lame, katerih 4 Verjetno so tisk prevzeli od Kitajcev. Še danes v samostanih vidimo menihe, ki rezljajo svete tekste v lesene deske in jih uporabljajo kot klišeje. Tiskali so na poseben papir pa tudi na blago (npr. molilne zastavice). Ralf Ceplak Mencin filozofska modrost in globina meditacije je dalec presegala meje profanega zdravilstva. V 19. stoletju je izstopal lama Jamgon Kongtrul, guru 15. Gyalwa Karmape.5 Njegove medicinske knjige vkljucujejo medicinski prirocnik, ki ga še danes uporabljajo tibetanski zdravniki. Prav tako je bil zelo pomemben lama Mibham, ki je živel konec 19. in na zacetku 20. stoletja. Napisal je impozantno delo: 32 knjig o glasbi, logiki, astrologiji, alkimiji in medicini. Napisal je tekste o zdravilnih ucinkih dragega kamenja, zdravilnih zelišcih in komentarje h Gyu-zhi-ju. V zacetku 20. stoletja, v casu 13. dalajlame je dal lama Khyenrab Norbu zgraditi novo medicinsko šolo – Hišo medicine in astrologije v Lhasi (Meyer 1983: 103). Po zasedbi Tibeta so Tibetanci preselili Hišo medicine in astrologije iz Lhase v Dharamsalo v severni Indiji, kjer je tudi sedež dalajlame in tibetanske vlade v pregnanstvu. V ustanovi, ki se danes imenuje Tibetanski medicinski in astrološki inštitut, se izobražujejo bodoci tibetanski zdravniki. Tu tudi izdelujejo tibetanska zdravila. Študij traja najmanj sedem let. Za razumevanje tibetanskih medicinskih tekstov je potrebno znanje tibetanske lingvistike, slovnice in poezije. Prva štiri leta študirajo štiri temeljne medicinske tantre Gyu-zhi. V petem letniku študenti iz te materije opravljajo ustne in pisne izpite. V petem in šestem letniku se udeležujejo prakse pod mentorstvom izkušenega tibetanskega zdravnika v enem izmed oddelkov Inštituta. Danes je vec kot 30 oddelkov v Indiji in Nepalu, poleg tega pa obstajajo tudi zasebne klinike (Coleman 1993: 272). Tibetanska medicina je kompleksna in združuje tri aspekte: medicino Dharme (Budovega ucenja), oz. filozofijo zdravja, Tantre (tajnih spisov) oz. jogijsko medicino in klinicno medicino (diagnostiko in kurativo; medicino v zahodnem smislu). V praksi so vse tri kategorije integrirane v eno. Medicina Dharme – filozofija zdravja Budisticna psihološka nacela so zapisana v svetih spisih, ki se imenujejo Abhidharma. Ti spisi vsebujejo filozofske osnove budisticne psihologije in natancno analizo in klasifikacijo narave zavesti in delovanja duševnosti. Budizem je prvenstveno psihološka religija v nasprotju s teološkimi. Njen cilj je razumevanje narave duha in razvijanje zavesti in socutja (Birnbaum 1979: 63). Za razumevanje temeljnega odnosa med budizmom in zdravljenjem je potrebno vedeti, da je historicni Buda sam o koncni resnici govoril v pojmih medicinske analogije. Celotno Budovo ucenje temelji na vprašanju, kako olajšati oz. prepreciti clovekovo trpljenje. Buda uci, da trpimo zaradi frustracije, ki je inherentna bivanju; zaradi nestalnosti bitja in zaradi neskoncnega hrepenenja, ki izvira iz osnovne zablode o samozadostnosti ega. Navezanost na ego je po budisticni filozofiji, psihologiji in medicini izvir vseh zablod, trpljenja in bolezni. Za preseganje trpljenja in zablod je Buda predpisal zdravilo: ucenje – Dharmo. Bistvo ucenja je ukrotiti duha in preobraziti negativne emocije. Buda je ucil, da je cloveški duh osnova vseh fenomenov. Duh ustvarja materijo, pa tudi bolezen in zdravje. V tem je temeljna psihosomatska podmena budisticne medicine. Po Budovem nauku popolnost clovekovega duha preprecujejo oz. zamegljujejo 5 Karmapa je reinkarnirani vodja ene od štirih glavnih tibetanskih sekt. Tibetanska medicina Prodajalec zdravilnih zelišc in zdravil iz Tibeta, sejem v Daliju, Yunnan, Kitajska, 1986 (foto: R. Ceplak Mencin) Prodajalka zdravilnih pripomockov iz Tibeta, sejem v Daliju, Yunnan, Kitajska, 1986 (foto: R. Ceplak Mencin) kleshe (sanskrt) oz. nyon-mongi (tibetansko). Na zahodu jih imenujemo negativne emocije, duševne motnje. Vzrok tisocev klesh so t. i. “trije strupi”: navezanost, sovraštvo in zabloda. Vsi izhajajo iz temeljne nevednosti in nezavedanja. Osrednja koncepta budizma in (budisticne) tibetanske medicine sta karma in reinkarnacija. Karma pomeni realizacijo zakona vzroka in posledice. Vsaka zavestna ali nezavedna aktivnost telesa, govora, duha se odraža v tem ali v naslednjih življenjih. V kontekstu reinkarnacije (ponovnega utelešenja – rojstva) karmicna sila, ki se znova rodi, ni locen ego oz. samostojna identiteta. Je psiho-moralno nadaljevanje (kontinuum), ki se generira v prejšnjih življenjih posameznika. Karma deluje kot neskoncna pravicnost, kot subtilen naravni zakon v toku ponavljajocih se rojstev. Ker so ucinki karmeprejšnjih življenj zaznavni v sedanjosti, so (po budisticnem verovanju) nekatere bolezni duhovnega ali karmicnega izvora. Teh bolezni ni moc pozdraviti z navadnimi zdravili, temvec zahtevajo duhovno oz. religiozno zdravljenje, ki odgovarja ravni njihovega izvora. Ideja karmicne bolezni je specificna znacilnost tibetanske medicine. Karma lahko vpliva celo na odnos med zdravnikom in pacientom, kajti ce med njima ni karmicne povezanosti, niti najboljši zdravnik ne bo uspel pozdraviti pacienta. Zato je v tibetanski medicini tako pomembna astrologija in študij tibetanske medicine se povezuje s študijem astrologije (Birnbaum 1979: 86). Praksa Budove medicine – Dharme je zasnovana na clovekovem lastnem trudu, na spoznanju nestalnosti, na kontroli duha in zmanjševanju hrepenenja. Z budisticnega zornega kota lahko pomenita fizicna bolezen in trpljenje pomoc za poglobitev prizadevanja k razsvetljenju. Lahko je tudi pomoc za razvijanje socutja. Ko smo bolni, Ralf Ceplak Mencin lahko preusmerimo trpljenje v pot do razsvetljenja. S prakso Dharme lahko spoznamo negativne navade in vzorce, ki povzrocajo trpljenje in bolezen, in jih lahko zmanjšamo. Medicina – Dharme zdravi z duhovnimi in psihološkimi tehnikami. Cilj je spoznanje narave clovekovega duha in kontrola negativnih emocij. Zdravljenje vkljucuje meditacijo, moralni razvoj, molitev in druge religiozne prakse (Birnbaum 1979: 103). Medicina tantre Tantricna medicina deluje na vmesni ravni med mentalnim in fizicnim. Uporablja psiho-fizicne jogijske tehnike, s pomocjo katerih lahko pacient transformira subtilne vitalne energije znotraj telesa kot sredstvo zdravljenja samega sebe ali drugih. Pogosto 118 ustvarja psihicne ali “magicne” ucinke. Subtilni energetski tokovi vsebujejo življenjsko silo oz. prano (sanskrt) ali srog-lung (tibetansko). Tibetanci verjamejo v reciprocni znacaj duha in življenjske sile. Ce smo sposobni kontrolirati in uravnotežiti duha, uravnotežimo tudi življenjsko silo in obratno. To je temeljni princip joge. To laže razumemo, ce pomislimo, kako je naše dihanje odvisno od emocionalnih stanj. Dihanje je popolnoma drugacno, ce smo jezni ali razburjeni, kot ce smo skoncentrirani. Zato lahko vplivamo na duha in zavest z manipulacijo dihanja. Z jogijsko kontrolo dihanja se harmonizirajo energetski tokovi zunanjega sveta z energetskimi tokovi notranjega – subtilnega sveta. Na ta nacin se zdravimo in krepimo psihicne moci (Burang 1974: 65). Tibetanski tantricni sistem je prevzel od indijskega Ayurvedskega tudi sistem caker (sanskrt) oz. khor-lo (tibetansko) – “kolo”. Cakre so krožni centri (energetski vozli) na centralnem stebru, kjer se prepletajo številni subtilni energetski tokovi. Ce so cakre “ocišcene” in “odprte”, postanejo notranje mandale petih vrojenih Bud. Cakre se cistijo od spodaj navzgor. Najnižji center predstavlja seksualno energijo, najvišji pa popolno ozavešcenost. Ker je najnižji – seksualni center povezan s tolikimi užitki, predstavlja inertno silo, ki mnoge ljudi prisili, da je niti ne poskušajo preseci. Obstajajo tantricne prakse, ki za spoznavanje modrosti uporabljajo prav silo seksualnega centra (Burang 1974: 73). Zahodna medicina povsem racionalno razlaga “cudežne” jogijske prakse (npr. znojenje v hudem mrazu, upocasnjeno bitje srca, upocasnjeno dihanje itn.) s kontrolo vegetativnega živcevja. V zvezi z jogijskimi in duhovnimi kategorijami tibetanske medicine so nastale specificne religiozne, meditativne in vizualizacijske tehnike zdravljenja, ki postajajo vse bolj popularne na zahodu, kjer tovrstne tehnike uvršcajo med t. i. alternativne oblike zdravljenja, nekonvencionalno medicino oz. komplementarno medicino. Seveda pa sta prav ti dve kategoriji tibetanske medicine– medicina Dharme in Tantre podvrženi najvec ocitkom in predsodkom, saj so ucinki takega zdravljenja težko preverljivi. Tibetanska klinicna medicina Tibetanska klinicna medicina temelji na Ayurvedski indijski medicini, vsebuje pa tudi elemente kitajske in starogrške medicine in lastna tibetanska spoznanja. Mikrokozmos telesa in makrokozmos vesolja sta po tibetanskem budisticnem prepricanju v stalni interakciji. Ce se harmonija med njima poruši, nastane bolezen. Makrokozmos Tibetanska medicina združuje z mikrokozmosom pet osnovnih kozmicnih elementov. Vsa živa in neživa narava je sestavljena iz teh petih elementov – principov – energij: zemlje, vode, ognja, vetra in prostora. Zemlja je princip strjevanja ali oblikovanja, voda je princip kohezije, ogenj dozorevanja, veter princip ohranjanja, prostor pa podpira vse štiri osnovne principe. V cloveškem telesu se odraža pet osnovnih principov (elementov) tako, da pomenijo meso in kosti zemljo, kri in limfa vodo, telesna temperatura ogenj, živcni sistem in motoricne funkcije veter in zavest prostor. Ves budisticni medicinski sistem sloni na vzajemnem delovanju teh petih elementov. Te izjemno subtilne notranje elemente opisujejo kot zelo precišcene energije, ki izžarevajo pet razlicnih barv svetlobe. Tudi zdravila, ki naj bi pozdravila bolezen (disharmonijo med temi petimi principi), so sestavljena v odgovarjajocem razmerju teh petih elementov (Dönden 1986: 133). Na fizicno-organski ravni Tibetanci dojemajo cloveško telo v kontekstu “telesnih 119 sokov”. V cloveškem telesu se pretakajo trije “telesni sokovi”: zrak (veter oz. vitalna sila, tibetansko: rlung), žolc (vitalna energija, tibetansko: mKhris-pa) in sluz (tibetansko: badkan). Sluz naj bi nastala zaradi nevednosti, zrak zaradi hrepenenja in žolc zaradi sovraštva. Od razmerja teh treh telesnih sokov je odvisno naše zdravje. Na telesne sokove lahko vpliva prehrana ali klimatske spremembe. Prehrana je izjemno pomembna za zdrav nacin življenja, pa tudi za zdravljenje. Nekatere kombinacije prehrane so lahko strupene, ker slabo vplivajo na telesne sokove. Npr. kombinacije: rib in mleka, medu in arašidov, pišcanca in jogurta, jajc in rib itn. Na telesne sokove vplivajo tudi razlicne življenjske aktivnosti, psihološka stanja, astrološke in “nevidne” sile in duhovni pogoji ter karma, katere vzroki so v sedanjem ali v prejšnjih življenjih. Ti trije telesni sokovi predstavljajo osnovno triado tibetanske klinicne medicine (Dönden 1986: 181). Dejstvo, da duh in telo sestavljata nerazdružljivo celoto, upoštevata diagnostika in zdravljenje. Diagnosticiranje bolezni poteka v skladu z Gyu-zhijem, temeljno literaturo tibetanske medicine. Zdravnik opravi s pacientom temeljit intervju, pri katerem upošteva vse dejavnike vedenja, prehrane, custvenega in družinskega življenja, okolja, duhovnega in tudi seksualnega življenja. Ugotoviti mora, v katerega od telesnih sokov sodi bolezen. Natancno tudi pregleda pacienta, njegov izgled, nastop, postavo, držo, govor itn. Potem nadaljuje diagnozo z merjenjem pulza in pregledom urina. Prav pregled urina in diagnosticiranje s pomocjo rezultatov je posebnost tibetanske medicine. Potrebno je mnogo let prakse, da tibetanski zdravnik postane mojster merjenja pulza in pregleda urina. Tudi astrologija igra pomembno vlogo pri diagnozi bolezni in poznejšem zdravljenju (Marais 1991: 92). Najpopularnejši nacini zdravljenja se izvajajo s t. i. mehkimi metodami (tibetansko ‘jam-pa che) naturopatije: mineralnimi in zelišcnimi kopelmi, masažo z zdravilnimi olji ali mažami, dieto, zažiganjem in vdihavanjem kadil, prilagajanju okolju itn. Mocnejše metode (tibetansko rtsub che) vkljucujejo uporabo zdravil, izdelanih iz izjemno bogate zelišcne farmakologije, do akupunkture, moksibustije, pušcanja krvi itn. Nasilne ali radikalne metode zdravljenja (tibetansko drag-po che) pa predstavljajo manjši kirurški posegi in izžiganje. Ce se le da, se tibetanski zdravniki teh metod izogibajo (Clifford 1994: 130). Tibetanci so odlicno poznali cloveško anatomijo, ker so že od nekdaj izvajali Ralf Ceplak Mencin Prodaja živalskih zdravilnih pripomockov iz Tibeta, sejem v Daliju, Yunnan, Kitajska, 1986 (foto: R. Ceplak Mencin) t. i. zracne pogrebe. Trupla so razsekali in izpostavili jastrebom. Tibetanski zdravniki so poznali tudi razvoj fetusa in delili nosecnost na obdobje ribe, obdobje želve in obdobje prašica. To znanje je pomenilo veliko odkritje v sodobni embriologiji (Finckh 1985: 77). Pri tibetanskih zdravilih ni tako pomembna ena sama substanca, temvec kombinacija vec substanc, ki povzroci zaželen ucinek. Pomembno pa je tudi, kje, kdaj in kako nabirajo zdravilna zelišca oz. zdravilne substance. Zdravila izdelujejo najvec iz zelišc, pa tudi iz dreves, rastlinskih sokov, smole, živali, zemlje, kovin, kamenja itn. 95% vseh zdravil je izdelanih iz zdravilnih zelišc in dragocenih kovin. Pri sestavljanju oz. izdelovanju zdravil je pomemben odstotek petih elementov – principov – energij: zemlje, vode, ognja, vetra in prostora v zdravilnih substancah. Zdravila klasificirajo tudi po okusu, notranjih moceh in sekundarnih kvalitetah. Po Gyu-zhiju se da pravzaprav iz vsake substance na Zemlji narediti zdravilo. Tibetanska zdravila zdravijo najrazlicnejše bolezni, najvec pa kronicne bolezni, kot so revmatizem, ulcerus, kronicne prebavne motnje, astma, hepatitis, problemi jeter, ekcemi, problemi s sinusi, anksioznost in bolezni živcnega sistema (Meyer 1983: 123). Smrt ima v budisticni religiji in v tibetanski medicini osrednjo vlogo. Gyu-zhi posveca celo poglavje znakom (omen, sanje, fizicni simptomi) prihajajoce smrti. Še posebej pa je smrti posvecena Tibetanska knjiga mrtvih (tibetansko Bardo Thodol)6, ki naj bi jo napisal Guru Padmasambhava. Zelo natancno opisuje bar-do – stanje med smrtjo in ponovnim utelešenjem. Tako po medicinski kot religiozni teoriji smrt ni trenutek, temvec 6 Od leta 1992 imamo Tibetansko knjigo mrtvih tudi v slovenskem prevodu Iva Svetine. Tibetanska medicina Prodaja zdravilnih zelišc iz Tibeta, sejem v Daliju, Yunnan, Kitajska, 1986 (foto: R. Ceplak Mencin) proces. Najprej razpade pet elementov, ki sestavljajo fizicno telo, potem se zavest osvobodi telesa in izgine v vesolje. Potem pokojnik ali prepozna žareco naravo duha in realnost kot praznino ali pa zazna raznoterost halucinacij in ga sila karme porine v prijetne ali neprijetne izkušnje, vse dokler se ponovno ne utelesi (reinkarnira). V trebuhu ima še pred rojstvom mnoge zavestne izkušnje. Trenutek, ko se zavest osvobodi telesa in izgine v vesolje, je odlocilen za budisticno tantricno prakso. Vesolje pomeni Dharmakayo – cisti sijaj. Osebam, ki so duhovno zelo napredovale in v meditaciji že opazile cisti sijaj, se bo zavest spojila z Dharmakayo. Dosegle bodo razsvetljenje – nirvano. V skladu s tibetansko medicino naj clovek ne bi umiral pod vplivom mocnih drog ali blažilcev bolecin, saj tako ne more prepoznavati stopenj umiranja in se temu primerno vesti. Na doživljanje v stanju bar-do vplivajo posameznikova karma, mentalni vzorci, ki jih je razvil v teku življenja, in zadnje misli umirajocega (Burang 1974: 115). Sklepne misli V casu, ko se moderna zahodna medicina vse bolj zaveda psihosomatskih izvorov bolezni, vplivov negativnih emocij na kemijo cloveškega telesa in vlogo vere ali pozitivnih emocij v delovanju placebo efekta, lahko duhovne, psihicne in jogijske tehnike zdravljenja tibetanske medicine poglobijo naš vpogled v skrivnosten odnos cloveškega duha in zdravja. Bolniki na zahodu se k praksam tradicionalnih holisticnih zdravilstev zaradi nedostopnosti, nepoznavanja in predsodkov, ki jih do teh zdravilstev goji zahodna Ralf Ceplak Mencin medicina, zdaj še zatekajo predvsem takrat, ko obupajo nad rezultati zdravljenja po doktrinah zahodne medicine, ko se zdi, da nimajo nicesar vec izgubiti. Zdi pa se, da – sicer pocasi – predsodki uradne zahodne medicine do teh vednosti le izgubljajo moc, kar dokazuje npr. priznavanje akupunkture kot metode zdravljenja, še bolj pa I. mednarodni kongres tibetanske medicine l. 1998 v Washingtonu, v ZDA. Na zahodu nastaja vse vec tibetanskih centrov, kjer poucujejo osnove tibetanske medicine ali zdravijo po njenih metodah. Tibetanska medicina se je preko Mongolije razširila tudi v bivšo Sovjetsko zvezo in danes v Burjatskem znanstvenem centru Ruske akademije znanosti (sibirski oddelek) intenzivno proucujejo tibetansko medicinsko literaturo in farmakološke ucinke tibetanskih zdravil. Na internetu najdemo spletne strani, ki se posvecajo tibetanski medicini. Tudi knjig na to temo izide vsako leto vse vec. Vsa ta dejstva kažejo na 122 globalizacijo cloveškega znanja, ki bo cloveštvu odkrilo neštete neznanke iz drugih kultur in pomagalo k skupnemu napredku – k novim kvalitetam zdravljenja in zdravja. LITERATURA BIRNBAUM, Raoul, The Healing Buddha, Boulder, 1979. BORISOV, Peter, Zgodovina medicine, Ljubljana, 1985. BURANG, Theodore, Tibetan Art of Healing, London, 1974. CARRIER, Jean-Claude, Moc budizma: pogovori z dalajlamo, Ljubljana, 1997. CLIFFORD, Terry, Tibetan Buddhist medicine and psychiatry, Delhi, 1994. COLEMAN, Graham, A handbook of Tibetan Culture, London, 1993. CROW, David, In Search of the Medicine Buddha: A Himalayan Journey, New York, 2000. DÖNDEN, Yeshi, Healling from the Source, New York, 2000. DÖNDEN, Yeshi, Health through Balance, New York, 1986. DUMMER, Tom, Tibetan Medicine and other holistic health-care systems, London 1988. FINCKH, Elisabeth, Foundations of Tibetan Medicine, London, 1985. GOVINDA, Lama Anagarika, Tibetanska mistika, Beograd, 1987. MARAIS, Gill, Right over the mountain, travels with a Tibetan medicine man, Longmead, GB,1991. MEYER, Fernand, Gso-Ba Rigpa. Le Systeme médical tibetain, Paris, 1983. MINARIK, Franc, Od staroslovenskog vraštva do suvremenog lijeka, Ljubljana 1971. NORBU, Dawa (ed.), An Introduction to Tibetan Medicine, New Delhi, 1976. PINTAR, I., Kratka zgodovina medicine, Ljubljana, 1950. RAGPAY, Lobsang, Tibetan Medicine – a holistic approach to better health, Dharamsala, 1984. RECHUNG, Rinpoche, Tibetan Medicine, London, 1973. SOGYAL, Rinpoche, Tibetanska knjiga življenja in umiranja, Ljubljana 1998. SVETINA, Ivo, Tibetanska knjiga mrtvih: smrt, sanje, rojstvo, Ljubljana, 1992. TSARONG, Jigme (et. al.), Fundamentals of Tibetan Medicine, Dharamsala, 1981. VITIELLO, Luigi, Introduction to Tibetan Medicine, Naples, 1983. WADDELL, L. Austine, The Buddhism of Tibet or Lamaism, New Delhi, 1991. Tibetanska medicina BESEDA O AVTORJU Ralf Ceplak Mencin, dipl. etnolog in psiholog, muzejski svetovalec. Je clan številnih domacih in mednarodnih strokovnih društev in združenj. Njegovo raziskovalno delo je usmerjeno na podrocja muzeologije, sinologije in tibetologije. Na Kitajskem je preživel leto dni (1985/86) in se vracal leta 1993 in 1994. V Tibetu je bil v letih 1986, 1994 in 1995. V Ladaku (“Malem Tibetu”) in Dharamsali pa leta 1992. Objavil je sto trideset clankov, dve etnološki knjižici, bil soavtor Vodnika po slovenskih muzejih, soiniciator Slovenskega muzejskega sejma in Muzeoforuma. Pripravil ali soorganiziral je štirinajst muzejskih razstav. ABOUT THE AUTHOR Ralf Ceplak Mencin, is a B. A. in ethnology and psychology and a museum adviser. He is a member of many Slovene and international professional societies and associations. His research work focuses on museology, Sinology and Tibetology. He spent a year in China (1985/86) and returned there in 1993 in 1994. He was in Tibet in 1986, 1994, and 1995, and also visited Ladak (“Little Tibet”) and Dharamsala in 1992. Mr. Ceplak Mencin has published one hundred thirty articles, two ethnological booklets, and is the co-author of the Guide to 123 the Museums of Slovenia, co-initiator of the Slovene Museum Fair and of Muzeoforum. He has prepared or co-organised fourteen museum exhibitions. SUMMARY TIBETAN MEDICINE Tibetan medicine as part of the exceptionally rich and ancient Tibetan culture is a holistic traditional system of medicine with a history of over 2500 years. It is imbued with Buddhist philosophy and was strongly influenced by traditional Chinese, Indian, and even (through Persian influences) by ancient Greek medicine. It is also inseparably connected with astrology and astronomy: according to Tibetan Buddhist traditions health indeed depends on the harmony and balance between the cosmic macro-cosmos and man’s micro-cosmos. Health requires the physical, psychological and spiritual elements of man’s existence to be balanced. In the West the interest in Tibetan medicine has increased only in recent decades and parallel to the interest in other oriental medicines and philosophies. Due to their political exile Tibetan doctors also came to West to practice medicine. They organise courses or even establish schools of Tibetan medicine. All the related literature is published in English and in other West-European languages. At the same time there are also Western doctors, who search for knowledge on Tibetan medicine in India and Nepal. In Slovenia Tibetan medicine is yet unknown.