Poštnina plačana v gotovini življenje: in svet- Tedenska revija Štev. 13. Ljubljana, dne 30. marca 1928. Letali. I. Kakor zarjavel železen žrebelj je strašno odkritje že tretji dan boleče dražiio krotko dušo Mary Wanceove. Zastiralo ji je živo dnevno luč; ko pa se je znočilo, ji je prinašalo grozne prikazni v sanjah. Videla je uboge duše. ki trpe ognjene muke, videla je zakajeno roko. ki jo je stegoval njen mož iz črne ladijske votline. Vse to je trajalo že tri dni. Kaj neki je uročilo dušo kapitana Jamesa Wancea, ki je bil še pred kratkim poln čudno robate nežnosti, — dušo tistega Jamesa Wancea. s katerim je od poročnega dne križarila po oceanu? Ali ga morda sploh ni nikoli poznala, nikoli zaslutila tiste groze, ki se je pred kratkim razkrila pred njo kakor zijajoč prepad? Kajti nenadoma se je bil izpreme-nil, kakor da bi ga bil začaral kakšen vedež: Divji srd je preobrnil njegov mehak značaj narobe; spačen obraz mu je postal besno mrk. Ves dan je bil nenehoma razvnet; včasi, ko je moral govoriti z moštvom svoje ladje, je bruhnil v divje psovke. Bil je potrt in sključen pod težo preobilnih skrbi, to pa prav od onega dneva, ko so bili zapustili Boston. Večkrat ga je videla lepega in visokega, z brado povodnega kralja, kako je stal na krovu, prekri-živši roke na hrbtu, s težko povešeno kodrasto glavo in je zrl pene, ki so letele izpod »Serapisove« krme. Ali sto-prav poslednje tiri dni je izvedela vso resnico. V ženini navzočnosti se je kapitan nekoliko oprostil svoje .namršenosti. Njegov oster glas je postal bolj prijazen. Ali moštvo je vedno bolj sovražilo tisto neznano nastrojenje. ki ga ni moglo doumeti. Duševno in kot edina žena tudi telesno osamljena, odtujena soprogu zaradi neznosne, težke skrivnosti, ki se ji je nenadoma razkrila, je bila Mary Wanceova sama samcata kakor ljubi Bog in se je počutila čisto izgubljeno v senci splošne pobitosti, ki je zavladala na »Serapisovem« krovu. SolnČni žarki pa so kakor nalašč razbelili morski zrak ob »Serapisovi« poti. Zdelo se je, da v teb žarkih preži nevidna, a občutno morilna misel, namenjena ladji s tovorom cementa in apna, ki je bila na poti v Callao. Mary Wanceova je bila Šotinja, Wance jo je srečal pred petimi leti v Dundeeju. Kmalu nato jo je bil tudi vzel. Bila je na moč pobožna, kakor žene v davno minulih časih. Tudi zdaj je nagonsko iskala pomoči v molitvi: vlivala jo je v valujoče vode, pošiljala jo po vseh vetrovih. Pred tremi dnevi jih je presenetil vihar. Zakaj neki se je kapitanu VVanceu videlo potrebno, natovoriti živež v rešilne čolne? Cemu ie zanesel tja zemljevide in instrumente? Mar ni »Serapis« z lahkoto prestal še vse večjih preizkušenj? Bilo je prav tisto noč, ko je Mary Wanceova zapazila, da se je njen mož vzdramil ob zgodnji jutranji uri in previdno splezal v skladišče. V njegovih očeh, ki jih je za trenutek oplazila luč iz svetiljke. je zagledala poprej ji neznan izraz. Čemu je šel ob tem času v skladišče? Zakaj je bil tako tih in potuhnjen, poln grozovite odločnosti v pogledu in kretnjah? Zakaj je izostal toliko časa in še vedno ga ni bilo nazaj? S polnimi otožnimi očmi, pod vplivom strašnega in razburljivega nemirnega občutka, ki jo je tlačil toliko dni, je žena zapustila posteljo, si nataknila mehke copate na bose noge in ie odhitela neslišno kakor prikazen navzdol po strmih stopnicah in vzdolž ozkega hodnika, ki je vodil v ladjino notranjost. Daleč spredaj, pod hrastovimi tramovi, kjer je med mogočnimi ladi'skimi rebri drhtela rdeča luč svetiljke in razsvetljevala neskončne zaprašene pokrove sodov.s portlandskim cementom in živim apnom, je žena ugledala v krvavi luči pretečo črno senco glave svojega moža. Grozeče sence, ki so spremljale njegove kretnje so stekle naproti nji. Ladja se je zibala, zarivaje se v težke valove, ki so rohneli v viharju. Hrastove pre-graje in deske so boleče tožile ob vsakem ladjinem skoku. Mary se je previdno plazila med sodi in je čakala v temi svojega moža. Opazila je. da je nakopičil ob vznožju srednjega jambora razbite zaboje, stare konopce, mašilo in z oljem napojene kose jadrovine. — Jimmy, Jimmy, za božjo voljo, kaj počenjaš? Bleda kakor breztelesen duh je stala pred njim. V očeh se ji je svetila vznemirjenost; njen glas je bil poln očitkov in žalosti. James Wance se je obrnil, kakor da bi ga bilo oplazilo razbeljeno železo. Zaletel se je v njo z zverinskim rjovenjem, z bogoskrun-skimi kletvami. Oči so mu žarele in stisnjena pest je togotno obvisela nad ženino glavo. Prestrašena je skočila korak nazaj. Moževa roka je počasi obvisela, pest se je odprla in že prihodnji trenutek jo je bil prijel za dolge raz-puščene lase. Stala sta si nasproti kakor angel in satan. Njegove oči so s plameni prebadale njen groze in solz polni pogled. — Mary! — je zahropel. — Mary! Še trenutek, pa bi te bil ubil. Kaj delaš tukaj? Vrni se v kajuto! Trepetajoč je odšla žena v temo: пјз-na bela obleka je izginila kakor sapica iz ognjeno rdečega kroga svetiljke, iz območja tistih blaznih pogledov. Prihodnjega dne ni kapitan črlinil ženi niti besede. Z živili obloženi in za morje pripravljeni rešilni čolni so se še vedno težko pozibavali v stojalih. Prvi krmar mister Monrow je namignil, da bi se bili lahko raztovorili, toda kapitan ga je surovo zavrnil. Hotel je voditi ladjo skozi Magelanov preliv namesto da bi bil obkrožil rtič: tako bi pridobil toliko časa, da je kazalo tvegati. Seveda je dobro poznal pot, ali — saj je »Serapis« stara škatla. Nikjer še ni bil nihče tako po krivici obsojen, kakor je bila obsojena dobra stara ladja z besedami samega kapitana VVancea. »Serapis« je bil zgrajen iz skrbno posušenega svetlega hrastovja. Njegove stene so bile težke in močne; v stikih je bil nanovo zamašen in osmo-ljen, njegovi jambori so bili iz najboljših norveških borovcev. Pred dvanajstimi leti ga je spustila v vodo znana ladjedelnica v Belfastu. Od tega časa ni doživel nobene neprilike ne ob obali, ne na odprtem morju. Temnozelen, v penastih lisah med črnim bleščečim skalovjem in z razce-franimi zobčastimi čermi, ki so dvignile svoje bazalne glave iz grgrajočih vodâ, se je odprl pred »Serapisom« Magelanov preliv. Divje, brezupno zroče pečine. so stale po obeh straneh kakor velikani, ki opazujejo tega morskega ptiča z belimi perutmi, ki pogumno leti naravnost ob njihovem težkem vznožju, slo-nečem na penastih robovih peska, koder leže bela okostja ponesrečenih ladij. Neprestan dež in megla kraljujeta v tem raju bojevitih življev. Vzlic temu je »Serapis« brzo in srečno dovršil svojo pot skozi prelivske vrtince in je stopil čez viharna vrata v leni, tihi Veliki ocean. Zdaj so že šumeli njegovi valovi ob stenah »Serapisa«. Minilo je več dni, a »Serapis< je bil še vedno od krme do kljuna poln kapi-tanove slabe volje. Mary Wanceova je stala ure in ure na sprednjem krovu, pričakujoč kakšno znamenje ali slutnjo. Pogledi njenih modrih oči so tavali po neskončnih morskih prostorih in nekaj iskali na vedno gladkem obzorju. Duša nesrečne žene je trpela, zakaj vedela je, da se v notranjosti njenega moža bori tudi njegova duša. Sleherno živo bitje med onimi, ki so bili nameščeni v »Se-raipisovi« notranjosti, je občutilo to pretečo bridkost, medtem ko je ladja pogumno, z razprostrtimi širokimi pe- rotmi nadaljevala pot proti severu. Zdaj pa zdaj so se bledo zasvetili skozi siivo morsko meglico na vzhodu ostri snežnobeli vrhovi Andov. — Kje smo, mister Monrow? — je vprašala kapitanova žena, ko se je bil prvi krmar opoldan s šestilom obrnil proti solncu. — Štiri in petdeset južne širine, šest in sedemdeset in ena in trideset minut zapadne dolžine — je odvrnil. — In krmarimo? — Naravnost proti severu. — Kdaj bomo ob Tigrovem zobu? — Mislim, da pridemo tja. če bo pital sedanji veter, ob štirih. Ko so se razšli po vodni gladini tihi počasini udarci zvona, je Mary pokleknila k »Serapisovi« ograji. Obsevali so jo ugašajoči plameni zahajajočega soinca. V rokah je imela šopek belih in sinjih cvetk, revnih zmečkanih umetnih cvetlic, ki jih je bila strgala s starega klobuka. S tihim ljubečim pogledom jih je drhté vrgla v bele, okoli ladje kipeče pene. Pol milje daleč proti vzhodu je molil kvišku v krogu ktpečih čeri oster, čekanom podoben vrh. Bil je Tigrov zob. Žena .je sklenila roke k molitvi in je naslonila na nje svoj strogi voščeni obraz. Mornarji so molče, po prstih hodili mimo nje. To noč je ležal kapitan Wance na svoji postelji in je strmel s široko odprtimi, od prečutih noči vnetimi očmi v temo, ki je bila prepojena s pretečo za-tohlostjo. Ni mogel zaspati kakor vedno zdaj in je ugledal drobno postavo svoje žene, ki se mu je približala v slabotno brleči luči, v odsevu zvezd na morju. Pokleknila je poleg njega; bele roke so mu objele vrat in ko je približala ustnice njegovemu ušesu, je občutil, kako mu je kanila solza na lice. — Ji'mmy, — je rekla, — ali si danes videl čeri? — Ne. — je odgovoril. — Samo nekaj ur poprej smo se nahajali, Jimmy, na 76 stopinji, 31 minut zapadne dolžine ter na 54 minutah, 23 južne širine. — Nu, in kaj potem? — Ali se res nič ne spomniš? Prav pred tremi leti in pol milje daleč od Ti-grovega zoba? Ali se ne spomniš najinega dragega otroka, najinega Robina iin temačnega dne, ko sriTo prav na tem kraju spustili v morje njegovo mrtvo telo? O, nisem pozabila tega, Jimmy! Danes, ko smo jadrali mimo, sem vrgla cvetlice na njegov grob in zmoliia molitev. Saj smo danes pluli nad njegovo kodrasto glavico, Jimmy. Zdelo se mi je, da vidim najinega ljubljenca, kako leži ondi na dnu morja, sredi tesne trave in košatih koralov. Meso najinega mesa počiva tam globoko spodaj. Grozna strašila plovejo okoji njega, okoli njegove zlatolase glavice in jasnih modrih oči, ki so gledale vame skozi globoko vodo. Pri najinem dragem detetu in pri deci, katere nam ni sojeno imeti, pri tvoji neumirajoči duši, te rotim in vprašam: saj ne boš zažgal ladje, — povej Ji-nimy, saj je ne boš zažgal?! Kapitan Wance se je oprostil objema belih rok. Glas, ki je siknil skozi njegove suhotne ustnice, je bil poln bridkosti: — Pusti me. žena. pusti me samega z mojimi mislimi, Mary, obetam ti... Mary Wance je s poljubom pritisnila pečat na njegove ustne. Odšla je z vzradoščeno bleščečimi očmi. A James Wance ni mogel slej ko prej zatisniti oči. Zdelo se mu je. da zrak postaja čedalje bolj zatohel. Možgani so mu goreli kakor da bi se jih lotila ognjena vročica. Privid, ki mu je bil v teku vsega potovanja neznosna muka, je stal spet pred njim: živ, preteč, nepozaben. Bila je to temna pisarna Marcusa Hooda v Bostonu, kjer je ta mož sredi zaprašenih knjig, umazanih zemljevidov. odrgnjenih vzorcev in najrazličnei- ših oguljenih stvari z vseh štirih delov sveta, predel kakor pajek svoje mreže. Ondi je motril izza svoje od prstov umazane in s črnilom polite mize skozi zaprašeno okno pogumno in močno ladjo v pristanišču. Marcus Hood je bil »Serapisov« lastnik in Wance je vnovič doživljal v smrtnem boju svoje skušnjave in svoj padec. Hoodove kretnje so bile široke in svobodne; glas mu je donel zdaj surovo, zdaj doneče, ko je kazal kapitanu krasno ladjo, ki se je videla skozi siva okna. — Sežgi jo. potopi jo ali pusti sredi čeri, preden prideš v Callao. Wans. — je rfekel — in odštejem ti večji del zavarovalnine. Zavaroval sem jo v Liver-poolu dvakrat tako visoko, kakor stane s tovorom vred. Glede sebe lahko govorim popolnoma odkrito, kar pa se tebe tiče, boš lahko opravil ta posel. Ce boš pameten, postaneš gospodar svoje usode in posestnik lastne ladje. Kajti z izkupičkom, ki ga dobiš, si boš lahko kupil »Isandulo«. Poželenje je bilo tako močno, kakor da bi bili podtaknili kapitanu Wanceu samega hudiča v srce. Hrepenel je po krasni »Isanduli« in po neodvisnosti, kakor hrepeni moški po ljubljeni ženski. Tako je prišlo pred tremi meseci ob tisti prokleti uri do tega. da sta si kapitan in lastnik ladje stisnila roke in potrdila brezvestno kupčijo z zvesto ja- drnico, ki je natovorila blago v pristanišču. Kapitan je hotel že minuli teden izvršiti dejanje, h kateremu ga je sililo poželenje. A tistikrat je vse preprečila žena, ki se je prikazala kakor očitajoči serafin z ognjenim mečem. Nocoj je prišla zopet in je predočila njegovim grešnim očem čisto in blestečo sliko njunêga izgubljenega otroka. Mati in dete sta skupaj molila za rešitev na smrt obsojene ladje. Po stopnicah je zadonel trd korak, nato se je čulo trkanje. Monrow, prvi krmar, je stopil s svetiljko v kajuto. S krvjo podplute kapitanove oči so se uprle v njega. — Prosim vas, pojdite z menoj, sir, — je rekel krmar. — Bojim se, da se utegne zgoditi kaj slabega. Krov pod njunimi nogami je bil topel. Kapitan je velel, naj odprejo spredaj lo-puto. S potuhnjenim hlastajočim plamenom pomešan curek dušljivega dima je prisukljal skozi odprtino. — Zapreti lo-puto! — je zavpil. Loputo so zaprli in pustili odprto samo ozko špranjo, v katero so vtaknili konec požarne sesalke. Voda je brizgnila in je padala v sikajo-čih udarcih na sode v skladišču. — Tovor se je vnel, sir, — je rekel mister Monrow. Niso mogli videti, ali je prihajala voda do tlečih ladijskih sten. Z oljem napoje-na, na tesno zložena jadra so povzročila vročino, nato pa ogenj, prav tako naglo, kakor da bi bila kup premoga ali sveženj slame. Med »Serapisovimi« rebri so se skrivale grozovite grče. Sodi živega apna so pokali pod vodnim pritiskom. Njih vsebina je sikala, vrela, se zlivala kakor iz ognjenika ali vročega vrelca in je izpremenila ladijski trebuh v pravi pekel. Cement se je sti-. skal in je počasi kamenel v sodih. Potem so zletele lopute v zrak. Črni dim in bela sopara so zavili ladjo v snežene oblake. Ogenj se je stegoval iz loput kakor debele kače in je segel s svojimi pobesnelimi jeziki do zvezd na ob-nebju. Postave mornarjev so se nemirno gibale sem in tja. Zdaj so se izgubile v valovih grgrajoče slepilne sopare, zdaj so se prikazale kakor črne sence sredi malinastega plamena, ki je prebadal noč. Ljudje niso več mogli stati na krovu. Smola in lak sta vrela v mehurjih iz špranj. »Serapis« je postal s tekočim apnom in skakajočim ogniem napolnjena lupina, skrivaje v svoji 110- tranjosti rdeče in nepremagljivo uničenje. — Okreni! — je zaklical kapitan Wance sredi bele sopare. — V čolne! Pričel je tavati proti svoji kajuti. Tam ob vratih se je skoro zaletel v ženo. Bila je celo sredi divjajoče luči požara obupno bleda. Vsaka poteza njene postave in obraza je kazala neomajno, železno prepričanje o neodpustljivem zločinu njenega soproga. Kapitan jo je pograbi! za roko in jo je potegnil na krov. Sledila mu je brezvoljno, ne da bi čula, kar je govoril, ne da bi videla grozo okoli sebe. — Spremi Mistress Wance v kak čoln, je velel drugemu krmarju in se .ie povrnil skozi ogenj in dim v kajuto. Ko se je prikazal zopet s svežnjem papirjev v roki, je že hotel poslednji čoln zapustiti gorečo ladjo. Skočil je vanj in obsojeni »Serapis«, plavajoča ognjena grmada, je ostal brez gospodarja. — Na vesla! — je zakričal kapitan in čoln je zletel kakor blisk iz kroga, ki je bil razsvetljen po predirljivem ognju plapolajoče ladje. »Serapis« je pričel krožiti kakor ranjena zver. nagibal se je na bok po vetru in je stegoval kljun proti severu. Jadra so pričela plahutati in so se napela od zraka. — Kje je moja žena? — je vprašal kapitan. — Mislim, da je v čolnu drugega krmarja. sir — je odgovoril mornar. — Mary! — je poklical Wance v drugi čoln, ali si ti? — Ni dobil odgovora. »Serapis« se je omahovaje oddaljeval čedalje bolj. Ta trenutek se je prikazala kakor v odgovor na klic bela postava Mary Wanceove zgoraj ob krmi goreče ladje. V čolnih se je pričelo kričanje in preklinjanje. — Pritisni, pritisni! — se je razlegal kapitanov klic. Mornarji so se kakor pri tekmi sklanjali nad vesli. Toda v gorečo odejo zaviti »Serapis« je hitel vedno bolj urno in sigurno naprej. Med ladjo, ki je sijala kakor baklja, in čolnom, ki je napenjal moči, je počasno in neizogibno rasla stezica, — pisana proga ognjene vode. — Skoči. Mary, skoči! — je vpil njen mož. — Skoči, rotim te pri Stvarniku! — Mary Wance je obrnila proti njemu široko odprte, od žalosti prešinjene oči. Videl je še enkrat, da njen obraz izraža vedno isti neizrekljiv očitek. Stala je ondi kakor mučenica na mo-rišču. Zadaj se je dvigal jambor kakor ogromen sramotni steber. Stala je tik rožnatega, iz plamenov spletenega venca, ki je ovijal ladjo. Sredi slovesno lepega oceana in ognjenih jezikov se je njena postava videla sveta in ožarje-na. Sklenila je roke in je mirovala nepremično kakor da bi molila. Podobna svetnici v vročem žrelu razbe'jene peči je odhitela izpred njihovih bolečih oči in od groze presunjenih src. Veliki zgornji jambori, ki se jih še ni dotaknil ogenj, so sijali kakor težke zlate pole na temnem zvezdnem nebu. Dim in snežno-bela apnena sopara sta se zvija'a v zraku kakor poletni oblaki, vsi rožnati in pozlačeni po rdeči žerjavici njihovih ugaslih src. Ladja je odhitela na sever in morje okrog nje je postalo ognjeno, odsevajoč ladjino smrt. Zvezde so obledele in »Serapisova« sled je posta'a krvava. S solznimi, od dima skelečimi očmi so gledali bleščečo, osamljeno postavo kapitanove žene, ki ni zapustila svojega prostora ob krmi. Bila je obdana z bruhajočim p'amenom in kade-čim se dimom; zlate zvezde isker so jo pokrivale s svetniško glorijo. Velik prečni drog je s sikanjem padel v morje. Takšno so jo videli, dokler ni »Serapis« postal zgolj rdeči madež sredi večno hladnih nebes, dokler ni izginila plavajoča ognjena vojska, dokler se ni iz-premenila v žareč ogeljček sredi obzorja in potem v bleščečo iskro, ki se ie izgubila sredi utrinkov. Kmalu so se nakopičili nr nebu ogromni oblaki in izlili potoke vode nad pomirjeno morsko gladino. Dva dni pozneje so pristali čolni ob strmi čilenski obali. In »Sera-pis«? Ah, »Serapis«... II. V zgodnjih letih življenja naše zemlje, ko je priplavala Amerika iz oceanskih globin in se je otepala vode, sušeč se v vročih žarkih mladega solnca, je bilo izklesano za »Serapisa« počivališče. Sredi obale, južno od ustja Da-ryane, se je dvignil visok skalnat zid. Nato je prišel potres in je na pol raz-klal zid od temelja na morskem dnu do vrha v bleščeči solnčni luči. Naposled, sto tisoče let pozneje je dal ta zid v kameniti razpoklmi zavetišče ubogemu trudnemu »Serapisovemu« životu, počrnelemu okostnjaku, ki ga je preganjala smrt ali usoda. Razpoklina je postala ob tem času že struga rečice. Pragozd jo je obkolil od obeh strani in kmalu je bilo ozko ustje napolnjeno z gostim tropskim drevjem, nepredirnimi poganjki najrazličnejših rastlin in grmovja. »Serapis,« zakrinkan večni mornar, proklet drobec, je ohranil svojo ograjo, kakor črni prst ponosno v nebo štrleč sprednji jambor in se je pomikal proti ravniku. Potem so ga vjele močne in vstaške viharjeve roke; vrgle so ga na kopno in zagozdile v skalnato ozko sotesko. Tukaj je »Serapis« počival, oplakovan po prijazni rečni struji in penasti plimi, ki je dvigala lahko rečno gladino. Njegov edini jambor je čepel ponosno in tiho pod čipkasto kupolo tropskega listja, ki je viselo kakor zeleni izrezljani okraski po visokih so-teskinih stenah. Nekoč pa je razzibal težak potres leno razgreto kopno in po strmih bregovih je zdrvel potok sesute zemlje in rastlin. Vse to je zabobnelo po »Serapisovem« krovu ki je zasul ladjine boke. Le-te so kmalu zopet sprostili nežni rečni prsti. Vendar je ostal na krovu velik sloj rodovitne zemlje. Drevesa in cvetke so hitele posejati po novi ladijski odeji semena. Na krovu se je razcvetel zelen, pisan vrt. Tam so vzrastle sloke bukve; ovi-le so jih plezalke in okinčale cvetke v stoterih oblikah in barvah. Na mrk jambor so se vzpele žilave divje trte; kakor zelene kače so se oprijemale gladkega lesa in so ustvarile mogočen zeleni šotor. Čudne potuhnjene živali so izkopale luknje in zgradile brloge v zemljj, ki je težila ladijska prsa. Tako je počival »Serapis« v teku sedmih let, pokopan v cvetličnem in listnatem grobu. Njegovo ime je bilo pozabljeno v morskih daljavah... A v sedmem letu njegovega spanja, ob času velikega dežja (tropska zima), je opustošila huda povodenj gore in notranje doline, dokler niso zagrmeli in zadoneli v ozki soteski odmevi podivjanih voda. Dvignile so »Serapisa« iz njegovega ležišča. Bil je iztrgan iz žilavega objema plezalk in divje trte ter. izplunjen nazaj v morje. Ondi je plaval leno kakor starodavna svečanostna barka, kakor odtrgan kos prekipevajočega nedotaknjenega pragozda. Počasi se je pomikal po volji poljubnega vetra in kateregakoli toka ter je vlekel za seboj žalostno travnato in listnato vlečko. Hude slane so kmalu umorile marsikatere mlade poganjke; viseli so raz njegove črne stene in ograje kakor zarjavela, gnijoča jadra. Nekaj ptic, pestrih papig in ognjenih tukân (poprovec), ki so že zvalile mladiče in so bile nagonsko vezane na svoja gnezda, je ostalo v plavajočem gozdu. Morske kokoške so priletele, se vsedle na razprostrte veje in so krožile z rezkim krikom nad čudnim plavajočim otokom. Oceanske izpremenljive struje so ga vlekle najprej na zapad, potem pa na jug. Nekoč ponoči pa se je križala njegova pot s progo sidneyskega oceanskega parnika. Če se mu ne bi bil slučajno izognil v pičli razdalji dolžine etlega čolna, bi trčil železen orjak z lesenim strašilom. Zadela bi čelo v čelo kakor dva razjarjena bika. Mornarji na pomolu so potem z grozo pripovedovali o plavajočem otoku, mimo katerega je Švignil parnik ponoči v taki bližini, da so veje dreves zadele ob jamborove vrvi. Kapitan jih je ošteval s pijanimi bebci, dokler ni ugledal odlomljeno zeleno vejo, ki je obtičala med konopci in se je z vlažnim listjem zibala v vetru. Takrat je stisnila njegovo srce preteča groza. Oblastno, skoraj neslišno je priletela iz nočne teme krasna brza jadrnica, ki je vozila proti jugu, iz Vancouvera v Kingston na otoku Jamajki. Vsa jadra so bila razpeta, prečni drogi so peli v vetru. Zdelo se je, da ladja nima trupa, temveč da obstoji iz samih širokih raz- prostrtili peroti. Njen kapitan je stal ob kljunu, obrnjen z obličjem proti krmi in je nerazločno gledal. Krmarjeva postava se je majala kakor senca v nestalni luči viseče svetiljke .Desno in levo od kapitana sta žarela živo in ostro rdeči zeleni ogenj kakor oživeli dragulji. To so bile ladjine oči. Črna grmada, v svoji sleposti okrutna In topa grmada mrtve ladje, je dvignila svoje pošastne oblike v boj zoper živo ladjo. Zadonel je oglušujoč udarec, ki je pretresel dva sveta. Tenka in votla železna lupina kraljevske brze jadrnice je bila prebita in zmečkana kakor pločevinast list pri udarcu v trden hrast, ojačen po težkih cementnih kepah, ki so podpirale ladijske stene. Ranjena jadrnica je obstala in zadrh-tela liki dirkaški konj, če se zaleti nenadoma z glavo ob zid. Voda je udrla v notranjost ladje. Ko se je razlegel udarec pri trčenju, je zletel navzdol visok »Serapisov« jambor, ki ga je bil vrgel sunek iz napol segnitih nosilcev (ali napol trhlega vznožnega tramov-ja). Jambor je vlekel s seboj rastline in cvetke, ki so ga toliko časa zavijale. Zrušil se je kakor nebeško kladivo na kljun jadrnice, strmoglavil je njenega gospodarja in ga pokril z zelenjem. Sunek težkega hloda je neusmiljeno zadel kapitana iin ga za trenutek zavil v čudne vonjave. Jadrnica se je hitro potapljala. Spustili so čolne in oprezno položili v enega izmed njih nepremično telo one-sveščenega kapitana. Plemenita, smrtno ranjena ladja se je zazibala kakor p:jana in se potopila v globino. Ustvarila je hud tolmun z vrtinci in udarci valov, ki so se srečavali nad potopljenim krovom in s pohlepnimi jeziki obli-zovali jadra. Štirje čolni so ostali na vodi kakor osamljene črne pike. Prav blizu se je zibalo mrko okostje zapuščene ladje. Njegov jambor se je sprostil objemov potopljene jadrnice in je tiho ležal na valovih. Preplašene ptice, ki jih je vznemirila nesreča, so kricé krožile v zraku. Strah in težka začudenost sta prevzela mornarje. Veslali so proti plavajočemu strašilu. Pod visečo zeleno odejo so razločili ladjin trup. Pristali so in splezali nanjo. Njih temne postave in pridušeni glasovi so prebudili in napolnili z življenjem ta pogubni otok, ta vrt prismojene smrti. Mehka, kakor goba prožna tla, so prvič nosila človeške korake. Preplašeni mornarji so prenesli kapitana na odkrit prostor ob krmi, položili ga tja nemočnega in obupno zmečkanega ter postavili zraven ladijsko svetiljko. Umirajoč je odprl oči. — Kje sem? — je vprašal in njegov pogled se je ustavil na visečem vejevju tamariskov. — Na zapuščeni ladji, s katero smo trčili, sir — je odgovarjal prvi krmar. — Vsa je pokrita z zemljo in zelenjem; kar čudno je to. — Kje pa je moja ladja? — Potopila se je, sir, — je rekel krmar z otožno povešeno glavo. Kapitan je onemoglo zatisnil oči. Svetilijkma luč je padala na njegov mrliško bled obraz, vokvirjen s sivo brado in z dolgimi, nekam zarjavelimi lasmi. Neki mornar je odrinil z roko mlade poganjke ob krmi in je čital napol izbrisane, nekoč zlate črke. — »S-e-r-a-^p-i-s,« — »Serapis«, je rekel. Prvi krmar je surovo zaklel. Umirajoči kapitan je ujel ime, kljub temu, da so mu čuti çedalje bolj slabili. — Mister Monrow, — je zašepetal — saj je rekel »Serapis«? — Mh, sir, »Serapis«, — naša nekdanja ladja. Z velikim naporom se je kapitan napol dvignil in je obsedel. Imel je široko odprte oči, kakor da bi se bil začudil. Oči so se zagledale v zvezde južnega križa, ki so venomer vzplamtevale in zopet dozdevno ugašale v ozki odprtini med zelenimi vejami nad glavo. — »Isandula« je šla na dno, »Sera-pis« pa je še vedno na valovih. In vendar je bilo pred sedmimi leti, ko sem ga videl zadnjič, plamtečega kakor baklja, hitečega nekam v globoko noč. Usmiljeni Bog! — James Wanceova duša je morala zopet gledali neumrjočo prikazen. Zastrl si je z rokami obraz. Mornarji, priče grozovitega smrtnega obreda, so stali molče okoli njega. Nato se je kapitan zopet spustil na tla. Videti je bilo, kako se mu je razlil po obrazu notranji mir. — Mister Monrow, — je rekel komaj slišno in krmar se je sklonil k njemu: — jaz sem končal. — Uro pozneje me ne bo več tu. Mislim... slutim jo... Mary je še vedno tu. Tako se mora tudi zgoditi. Naj ležim tu, poleg nje, ki mi je bila zvesta in dobra žena, tu na stari ladji, ki nama je bila ženitovanj-ska postelja, zibelka najinega otroka in njen grob. Zato me pusti tu, stari prijatelj, ki si bil vsa ta leta z menoj, pusti me tu, dokler ne bo morje vsega vzelo. Njegova roka se je iztegnila in je zadnjič stisnila krmarjevo roko. Ko se je jelo svitati. so skopali z vesli v globokem sloju prsti na »Serapisovem« spodnjem krovu kapitanu grob. V globini nekaj čevljev so prišli na sâm krov. Nenadoma so zadeli ob ostanke tega. kar je bilo nekoč telo Mary Wan-ceove. Povečali so jamo. Mož in žena sta se končno vlegla drug k drugemu, pokrita s toplo, mastno prsteno odejo. Eden izmed mornarjev je postavil na grob okoren križ, drugi je pokril gomilo z rušo in cvetkami. Dan pozneje je zagledal britanski parnik znamenja lijudi na zapuščeni ladji in je odpeljal »Isandulino« moštvo v Valparaiso. »Serapis«, plavajoči grob, je plaval brez cilja vedno bolj proti jugu in je križal pota številnih ladij. Kapitan za kapitanom se je pritoževal zaradi te nevarnosti, ki je prežala na mornarje ob chilenski obali. Naposled je poslal pomorski minister republike torpedo-vec, ki je dolgo iskal zapuščeno ladjo. Končno je zagledal izvidnik daleč na jugu mrko črno okostje, ki se je tiho pozibavalo na valovih. Veter in voda sta njegovim drevesom in rastlinam vzela listje. V tej žalostni noči je bil podoben blazni vdovi, ki tava brez smotra po oceanu. Beli, nagli torpedovec se je približal »Serapisu«. Dvakrat je vzplamtel ogenj; zletela sta dva oblačka dima in po vodi se je razlegel gluh grom. Jeklene granate so se razletele v kose sredi nedotaknjenega, pretrdnega za gnilobo hrastovja viteške ladje. Zmagovalni valovi, ki so morali tako dolgo čakati, so zašumeli nad njegovim srcem. Tako se je potopil sredi sikajoče in razburkane vode, čije glasovi so bili zahvalna pesem ob odrešitvi. Potopil se je sredi tesne trave in košatih koralov, o katerih je sanjala Mary Wanceova. In morje, ki vse premaguje in ostane ne-premagano, ki vse sprejme, ne da bi kaj vrnilo, se je zaprlo vrh »Serapisa« kvečjemu polovico milje proč od Tigro-vega zoba. F. C. £ N OBUb odočji vojni Da naša povest «Pošastno krde'o», ci je naslednja poglavja bodo opU sovala strahote plinskega napada na mesto, ni prazna domišljija, prti čuje naslednji sestavek, ki ga p»--snemarr.o po «Pfitomnosti» z dne 8. marca t. L Svet ne gre docela slepo nasproti grozotam bodoče vojne. 2e v Bruslju se je mednarodna konferenca bavila z vprašanjem, kako naj bi se civilno prebivalstvo zavarovalo pred modernim vojnim pripomočkom — strupenim plinom. Dejstva, da se je vršilo to posvetovanje, nikakor ne gre omalovaževati. V naših dneh še strah pred plinskimi napadi brzda vojno navdušenje. Če bi iznašli zanesljivo obrambo civilnih prebivalcev pred plinskimi napadi, ali če bi se dali ljudje prepričati, da bo v bodoči vojni zaledje varno pred strupenimi plini, tedaj bi bilo v raznih deželah več nastrojenja za vojevanje. Bojevite vlade bi imele izdatno manj pomislekov glede nove vojne. A tudi človekoljubje utegne postati eden izmed zvitih načinov oboroževanja. Sigurno lahko trdimo, da bi se vojna industrija vseh deželâ z navdušenjem lotila izdelovanja plinskih mask za civiliste, ker bi ji to vrglo težke milijone. Pod to ali ono krinko se bo že lahko upeljala človekoljubna propaganda za nakup plinskih mask za prebivalstvo. A če bi te vrste kupčija še tako cvetela, se civilno prebivalstvo vendar ne bi moglo dodobra zavarovati pred plini. Saj ni mogoče, da bi bilo zmerom pripravljenih zadosti plinskih mask za več milijonov ljudi! Otrokom, bolnikom in slabotnim ženskam tudi ne bo mogoče postaviti mask na glavo, ker se ž njimi otežkoča dihanje. Naglo dora-ščajoče mladine ne bodo mogli vsakega pol leta ali eno leto navajati na nove maske! Najvažnejši ugovor pa je to, da vzlic vsemu tehniškemu napredku še vedno nimajo filtra, ki bf učinkoval tudi nasproti najfinejšim plinom, kakor so bili nedavno iznajdeni; Potrebovali bi nekak »univerzalen filter« — ali pa bi moral vsak državljan imeti v zalogi nekaj filtrov. Ko bi pretila nevarnost, bi ga bilo treba javno opozoriti, kakšen plin uporablja sovražnik. Univerzalnega, za vse pline veljavnega filtra pa nimamo. Na bruseljski konferenci so se zavedali teh vrzeli, zato so groteskni načrt o upaljavi plinskih mask za civilno prebivalstvo odložili za poznejšo dobo. Zaenkrat so sklenili, propagirati misel, da naj se gradé v večjih mestih posebni podzemni prostori, v katerih bi bili ljudje varni pred sovražnikovimi plini. Ali tudi ta misel se da izvesti le v omejenem obsegu. Prebivalstvo bi bilo bolj na varnem, če bi imela vsaka hiša tak prostor; to pa je lažje reči nego izvršiti. Vsak takšen prostor bi predstavljal ogromno plinsko masko. Električen motor s precejšnjo gonilno silo, ki bi črpal čist zrak in odvajal izdihanega, bi nadomeščal pljuča. Pri plinskem napadu na mesto pa bi morali brezhibno delovati vsi električni motorji ogroženega mesta. V ta namen bi morala obstojati posebna električna centrala. Treba je, da kak sovražnikov agent na skrivaj tik pred napadom pokvari stroje v elektrarni in vsi prebivalci so izgubljeni. Imamo več načrtov o takih prostorih. Kleti nikakor niso priporočljive; boljše je stopnišče. S takšnim pribeže-vališčem pa bi morale nujno biti združene shrambe za živila in stranišča. To pomeni, da bi se bila morala vsaka hiša posebej preustrojiti v ta namen. Drugi načrt zamišlja v vsakem stanovanju posebne sobe. v katerih bi bili ljudje varni pred plini. Ali praktična izvedba takega načrta zahteva, da je treba hiše še bolj preurediti in preskrbeti še več motorjev. Nadaljnji načrt se bavi z ureditvijo posebnih pred plinom varnih lokalov na prometnih križiščih. Rusi nameravajo v ta namen urediti biografe, gledališča in cerkve. Toda koristi takih pribeževališč bi bili deležni zgolj ljudje, ki bi bili takrat v bližini. Ker pa se moderni plinski napadi izvršujejo praviloma ponoči, bi to pomenilo, da bi se v takih prostorih obvarovalo le omejeno število mestnih prebivalcev. Vsi načrti imajo skupno hibo: slone na napačnih sklepih. Bistvo modernega plinskega napada je presenečenje in njegov smoter, da sovražnik v trenutku vojne napovedi pomori s plinom prebivalstvo najvažnejših industrijskih središč. Računati je treba s slučaji, da se bo napad izvršil preje nego bo večina prebivalstva izvedela, da je vojna izbruhnila. Na aktivno obrambo lastnih letal se ne smemo preveč zanašati. Ker branilec ne ve, s katere strani utegne prodreti zračna pošast, se sam slabi, če razpošlje letala na več strani, da čakajo sovražnika. Sovražnik prodira z osredotočeno silo. Če bi branilec čakal z vsemi letali na določenem mestu, pa bi lahko branil samo tisti del; drugim bi nudil obrambo prepozno. Domnevam že iz strategičnih razlogov, da se civilno prebivalstvo niti ne bo skušalo braniti z letali pred plinskimi napadi, marveč bo poslalo domača letala na sovražnikovo ozemlje, da ondi pomore mestno prebivalstvo; tako bi se vojna izpremenila v navadno tekmovanje, kdo bo preje pomoril večje število civilistov. i, Račune takega »obračunavanja« med raznimi vladami bo plačevalo preprosto ljudstvo, ki bo najmanj zavarovano in bo poginjalo v množicah. Svet še ni videl pokoljev, kakor jih utegnemo doživeti v novi vojni. Ti pokolji bodo sicer nekrvavi, ali to nikakor ne zmanjša njih grozote. Ljudje, ki pripravljajo vojno, se bodo brez dvoma dobro skrili in zavarovali in tudi razni pregoreči hujskači bodo poskrbeli v izdatni meri zase. V danem trenutku bo ljudstvo vseh slojev, staro in mlado, zdravo in bolno, trumoma umiralo od plina, zakaj nobeno sredstvo ne bo dovolj močno, da bi zavarovalo življenje množic. V tem pogledu se ne moremo nadejati uspešne pomoči od nobene konference, kajti še tako iskrena posvetovanja ne morejo izpremeniti načina bodočega vojskovanja. Slej ko prej bo v vojnem viharju dobro sleherno sredstvo, ki ga bo nudila tehnika. Nobena vlada se v času vojnih blaznosti ne bo iz človekoljubnih ozirov odrekla sredstvu, ki ji obeta zmago. Zato obstoji zgolj ena možnost, da postane vojna bolj človekoljubna: da do vojne sploh ne pride. Sicer bodo vojne tem bolj strahovite, čim bolj popolna bo tehnika. Pomlad v lircjitki rfepi Med svetovno vojno je tudi marsikaterega našega človeka zaneslo v Tur-kestan. To je svojevrstna azijska po» krajina: v nedogled se razprostirajo peščene pustinje, suhe stepe in večna zasnežene gore. Neskončna ravan brez vode je pokrita z drobnim peskom ali z golo, od solnca razpokano glino; mrtvilo vlada vsepovsod, kamor pogleda oko, nikjer življenskega znamenja. Cele tedne lahko potuješ po teh krajih, ne da bi se pokrajina bistveno izpremenila. Težka tišina, nepremičnost prirode, ne-izmernost prostora, neskončnost ur in celo večnost trajajoče turkestansko popoldne — to te nenehoma spremlja na poti. Z okostij ponesrečenih karavan, ki jih je razbelilo pustinjsko solnce, veje brezup in žalost. A v megleni daljavi se dvigajo k večno vedremu obnebju mogočne gore, raztezajoče se v daljavo več ko dva tisoč kilometrov. Sto in sto brezimenih gorâ in ledenikov dosega višino skoraj osem tisoč metrov, — nakopičeni so kakor mogočni oblaki. V širšem pomenu besede je Turke-stan tisto obsežno ozemlje, ki sega do Kaspijskega morja na zapadu ter do puščave Gobi in k mejam Tibeta na vzhodu; na jugu ga omejuje pogorje Kopet-Dag-Hindukuš, vendar pa je tu meja še najmanj naravna. Zapadna meja (obrežje Kaspijskega morja) je oddaljena od vzhodne meje (s Kitajsko) 2500 km, t. j. približno toliko kot je od Prage do Severnega tečaja ali iz Londona do Carigrada. Oddaljenost severne in južne meje je ie nekoliko manjša (2300 km). Površina Turkestana meri 2 milijona km®; na tem ogromnem ozemlju pa živi komaj 9'^ milijona prebivalcev, tako da ne pride niti 5 duš na 1 km2. Že te številke govore o zapušče-nosti Turkestana. Silovita Je turkestanska priroda; človek še ni postal njen gospodar. Tu šele razumeš, kaj je priroda, tu spoznaš njeno pravo obličje. Pri nas ne moremo reči, da bi bila lepo obdelana polja in smotreno zasajeni gozdovi prava priroda. Tu je vsako drevo sešteto in po Turkestanske stepe in ravnine so izsušeno morsko dno. Nekoč je tod valovalo morje. Zato se nobena turkestanska reka ne izliva v odprto morje, marveč v jezera, ali pa se izgublja v puščavi. Voda ni tukaj geološki činitelj, ki bi odnašal vse produkte mehanskega KAMELE SE PASEJO V STEPI sleherni stezi gre vsak dan kak človek; tu veš, kam smeš stopiti in kam ne smeš. Docela drugače je v Turkestanu. Tam je priroda divja, neukročena, vsemogočna. Površino Turkestana delimo po sestavi zemeljskih tal na dva dela: rav- in kemičnega razkroja na zemeljski površini v morje. Ti produkti ostanejo tu in veter jih prenaša iz kraja v kraj v podobi neizmernih oblakov prahu, ki nenadoma izpremene dan v noč in izenačijo z zemljo vse, kar moli iz tal. Tako nastaja tista gladka, ravna povr- KIRGISKF. ŽENE Z OTROCI nlno in gorovje. Prva zavzema več ko */« celotne površine in je pokrita z brezvodnimi ali le neznatno vlažnimi puščavami in stepami, medtem ko ostalo četrtino zavzemajo gore. Šina turkestanskilh ravnin z njih enoličnim rastlinstvom. Tisoč kilometrov prepotuješ in še vedno se ti vidi, da si na enem in istem mestu. Ta enoličnost daje pokrajini najmočnejše obeležje. Ravninski del Turkestana je pokrit na severozapadu med Kaspijskim morjem in Aralskim jezerom s stepo Ust-Urt, ki je bila v dobi razvoja aralsko-kaspijslkega morja velik polotok, razvodje kaspijskega in aralskega vodovja. Na severu meji Turkestan s Kirgi-ško stepo z Uralom in Sibirijo. robno preprogo. Po pisanih tleh se raz-krope neštete črede ovac, kamel in koz, ki jih pasejo Kirgizi, narod, ki nima stalnega bivališča. Tu in tam se v podobi temnih peg odražajo od zelenega žameta — kibitke, pastirske jute. Vrhu teh vidiš na vsakem koraku jate čapelj, orlov, sokolov. Orli so tu veliki in drz- V ŠOTORU KIRGlt ŠKEGA BOGATAŠA Kirgiška stepa je žalostna podoba kakor miza ravne, ilovnate stepe, pokrite z osatom, pelinom in Aso foetido. V daljavo uprti pogled zaman išče konca in obzorja, ki se izgublja nekje daleč, zli-vaje se z večno vedrim, višnjevim nebom. Spomladi, ko se otaja sneg in se tla pokrijejo z zeleno travo, postane stepa pravljica, čudež. Mrtva, razpokana tla •ч na mah izpremenijo v prekrasno, ča- ni. Nič jih ne more zlahka prestrašiti. Smelo gledajo s svojimi divjimi oomi na človeka, ki si drzne prodreti v njihovo kraljestvo. Tisoči želv se grejejo v travi na solncu in slave svoje svatovske slavnosti. Pa tudi za pastirske Kirgize je pomladni čas doba največjega veselja. Vsak pastirski rod ali aul (izgovori a-ul) kočuje leto za letom o sporno vodila kolo med balkanskimi državami in vsa znamenja so kazala, da ji je usojena še velika in sijajna bodočnost. Toda, ko so bili Bolgari tik pred ure» sničenjem svojih idealov, so se, pač na staro pot slovanske in iskrene jugo« slovenske politike. Njegov poskus je bil še preuranjen, za to je padel kot prva žrtev velike ideje on sam. No, danes je v Bolgariji na poslu na tisoče idealnih mož, ki nadaljujejo delo tam, kjer je bilo prekinjeno 1. 1912. Vedno bolj se jasni obzorje tudi tam in vodno SOFIJA: Sobranje (parlament) največ po krivdi carja Ferdinanda In njegovih dvorjanikov, izneverili stari, v uspehih preizkušeni politiki, ki je na= pravila Bolgarijo slavno in močno, iz» dali so slovansko stvar ter se zatekli pod okrilje vekovne sovražnice Slova» nov. Avstro»Ogrske. Kazen za to ne» premišljeno dejanje jim je sledila za petami... Pokojni Aleksander Stambolijski je skušal svojo domovino povrniti nazaj bolj se utrja prepričanje, da je bodoč» nost in veličina bolgarske craljevine za» sigurana samo v trezni ,v prošlosti preizkušeni politiki, ki bo iskala prijatelj» ske zaslombe predvsem v sosedni Ju» goslaviji, bratske pomoči in podpore pa pri Srbih, Hrvatih in Slovencih. Ob 50»letnici bolgarske neodvisnosti bi naj bolgarski državniki in rodoljub: poznali samo eno vodilno geslo: Nazaj k politiki iz L 19%. in 1912.1 ?a zIato deZeLp || V deželi Chile, ki jo poznajo naši kmetje vsaj po čilskem solilru, se je 300 let vojskovalo neznatno indijansko pleme zoper Špance. Prinašamo nekaj strani te krvave zgodovine težkega boja med svo» bodo in pohlepom po zlatu. V Parizu je izšla nova chilenska zgodovina.1 Iz te zanimive knjige posnemamo za naše čitatelje nekatere podrobnosti o 300 let trajajočem boju Araukancev, .prvotnih prebivalcev te lepe dežele, s španskimi napadalci. Lepi, visoki in pogumni Araukanci so dokazali, da so najbolj neomajno ljudstvo v Ameriki. Kaj vse so ti Indijanci žrtvovali v boju za svojo prostost! Vsak poglavar je imel sle, ki so izročali posameznim rodovom vojno znamenje: s pušico prebodeno • jelenovo srce in dolg jermen. Jermen je imel vozle s številom dni, ki so ostajali do boja. Rod je izročal znamenje rodu in določenega dne se je zbrala vojska. Na enak način so se zbirali Araukanci tudi začetkom 16. stoletja, ko so pridrveli prvi španski conqui-statores (osvojevalci). Iskali so deželo, o kateri so pravila izročila, da je bilo v nji več zlata nego železa. Pustolovca Pizarro in Almagro sta se izkrcala na čelu 300 vojakov v Peru, kjer je tisti čas divjala meščanska vojna. L. 1532. je ujel Pizarro samega cesarja (Inko) z imenom Atahualpa. Jetnik je vedel, kako hrepene Španci po zlatu. Ponudil jim je za prositost toliko zlata, kolikor merijo tla njegove ječe. Španci so se mu smejali. Tedaj je ponudil Inka še več. Namcstu da bi bil samo pokril z zlatom tla, je obljubil napolniti vso ječo do polovice zida visoko s samim zlatom. In res so prinesli nekaj dni pozneje zlatnino iz svetišč in palač. Vse skupaj je merilo okrog 70 kubičnih metrov zlata, t. j. nad 650 milijonov Din sedanje vrednosti. Španci so pograbili zlato, ali 1 Leonardo Pena. Histoire du Chile. Librairie Alcon 1925. Atahualpa je bil vzlic temu obsojen2 na grmado. Očitali so mu, da so njegovi pristaši umorili njegovega brata, s katerim se je bil vojskoval za prestol. Nesrečni »Kajn« je moral umreti. Izkazali so mu milost šele v trenutku, ko je od trpinčenja izmučeni cesar pred smrtjo privolil, da se da krstiti. Zdaj so grmado nadomestili z vislicami. Zadnjega Inko so obesili ob prepevanju »Čreda«. Preostali princi iz rodbine Inkov so se hoteli za vsako ceno iznebiti Špancev. Zato so jim rekli, da leži proti jugu dežela Chile, ki je polna zlatih rudnikov; odondod potekajo tudi zakladi pokojnega cesarja Atahualpa. Pizar-rov tovariš, neustrašeni Diego de Almagro, je odšel s 500 Španci po zlato. Tako se je pričela »pot obupa in smrti«. Ob strašnem mrazu so morali Španci preplezati zasnežene visoke Kordiljere. Domačini so se poskrili pred osvojevalci, saj so se grozovito-sti, ki so jih počenjali v Peru, izvedele daleč naokrog. Almagro je zažgal vsako »pagansko« vas in je ujete Indijance navezal drugega z drugim z vrvjo okoli vratu. Tako privezani so morali Špancem nositi plen, strelivo in živila. Če se je kak revež onemogel zgrudil, so mu odsekali glavo, da ne bi bilo treba v mrazu odvezovati zavozlane vrvi. Vzlic telu Almagro ni prišel v Chile. Moral se je vrniti v Peru. Šele osem let pozneje je poizkusil pustolovec Pedro de Valdivia zopet osvojiti zlato deželo. Imel je samo 150 vojakov, zato pa so bili le-ti tem bolj oboroženi. Nosili so jeklene oklepe in jezdili izborne konje. Valdivijevo sedlo je bilo okrašeno s podobo Device Marije. Zadaj na konju je sedela njegova ljubica, edina žena v tej tolpi, bajno lepa Ines de Suarez, ki jo je bil ugrabil staršem. Valdivia se je nič manj ko dve leti trudil, da bi prodrl do 2 O delovanju Spancev v južni Ameriki glei tudi »Življenje in svet« 1928 Stev. 1., članek -Ntznaua Špaaija«. vznožja sneženih Kordiljerov. Njegovo taborišče se je razrastlo v utrjeno mestece, v katerem so se Španci skrivali pred Indijanci. Neko noč pa je izbruhnil v Santiagu upor. Potlačeni Indijanci so vstali zoper belce, izrabivši za vstajo odsotnost vojskovodje Valdi-vija. Zdaj je morala dona Ines prevzeti poveljništvo nad trdnjavo. Pozneje je prihitel Valdivia in je osvobodil garnizijo, toda od mesta so ostale zgolj kadeče se razvaline. Edin ostanek vsega bogatega gospodarstva sta bila petelin in kokoš. Indijancem v Chileju neznani ptici, ki se ju niso upali dotakniti, spoštujoč vsako neznano jim prirodno bitje. Valdivia je slavnostno izročil »strašni ptici« svoji pogumni sopotnici, ki je kmalu napolnila kur-nik. Število Špancev pa se je tako skrčilo, da je Valdivia poslal svojega pobočnika s petorico jezdecev nazaj v Peru po pomoč. Toda pomožna četa je zopet dospela šele dve leti pozneje. Stoprav takrat, 10 let po prihodu v Chile, si je drznil Valdivia naprej in je prišel do reke Bio-Bio. ki je tvorila mejo »nezlomljivega« araukanskega ljudstva. Tako so Španci sami imenovali Araukance. Osvojevalci niso imeli nikdar pravega miru; Indijanci so jih venomer napadali. V krvavi bitki ob Concepcionu so poklali Španci več ko dva tisoč Araukancev in ujeli 400 ljudi. Vsakemu ujetniku so odrezali nos in desnico, nato pa so jih spustili na prosto, češ, naj bodo strah in svarilo še nepodjarmljenim rodovom. Zdaj so se Araukanci umaknili v hribe in ondi zbirali svoje moči. Nenadoma so dobili dragoceno pomoč. Mladi Arauka-nec z imenom Lorato, ki je postal v ujetništvu Valdivijev konjar, je srečno pobegnil v domačo vas. V ujetništvu je pridno opazoval, kako se španski vojaki urijo in je postal sijajen vojaški reformator svojih rojakov. Kmalu so podrli Araukanci neko špansko trdnjavico. Valdivia je osebno odšel k reki Bio-Bio. da kaznuje neugnane nasprotnike. To pot se ie uštel. Namestu nerodne tolpe je srečal dobro izvežbane oddelke, ki so korakali sem in tja na Loratovo povelje. Španci so bili uničeni. Valdivia je sâm prišel v ujetništvo. Pripeljali so ga k vrhovnemu poglavarju Kakolikanu, ki uživa v zgodovini sloves, da ie zedinil vse rodove v boju zoper sovražnike. Španec si je hotel odkupiti prostost. »Če mi daš prostost, se bom umaknil z vašega ozemlja in dobiš dva tisoč ovac odkupnine« je obetal. Toda Indijanci so že imeli izkušnje, koliko veljajo španske obljube »nečistim malikovalcem« in so se grozno maščevali. Odsekali so Valdiviju roke, jih spekli in s slastjo pojedli vpričo krvavečega, pohabljenega sovražnika. Tako maščevanje jim je narekovala magična vera. da se zmagovalec na ta način navzame poguma, ki ga je oči-toval nasprotnik v boju. Po nepopisnih mukah, ki jih ne morem tu opiso\ati, so vlili Valdiviju v usta tri funte stopljenega zlata. Najstarejši navzoč Indijanec je rekel: »O, Valdivia tu imaš naše bogastvo. Nihoi v ž.vljenju nisi imel zadosti zlata. Pii ga tedaj in uživaj do konca življenja/« Nepopisni zverinski boj za Chile se je nadaljeval. Redki poizkusi, da bi se ustavila vojna, so se vedno izjalovili. Araukanci so rajši umirali, kakor da bi postali sužnji, dočim Španci niso mogli izrabljali naravnih zakladov chilen-ske dežele, ne da bi zasužnjili domačine. »Chilenski Scipio-n« — Lorato je padel v boju, še preden je bil dopolnil 30 let. 2 njim so izgubili Španci najnevarnejšega nasprotnika. Novi conquista-tor don Garcia se je dobro pripravil za gorsko vojno in je kmalu podjarmil deželo. A Kapolikan je prav tako kmalu zopet vzpostavil araukansko neodvisnost. Španci so ujeli slavnega vodjo šele po dolgem boju in samo s pomoč-■ jo izdajalca. Obsodili so ga na najstrašnejšo smrt, ki jo je poznala tista grozna doba. Peljali so jetnika na grič, da bi lahko videli številni araukanski ujetniki, kako umira njih vodja. Popolnoma gol. vklenjen Kapolikan je mirno stopil na morišče. Dolgo je gledal premagano množico, nato pa se je obrnil k rablju. Onazil je. da je bil rabelj afriški zamorec. Indijanec se je zgrozil. Umreti od roke črnega sužnja se mu je zdela še večja sramota od same smrti. »Ali nisem zaslužil udarca z mečem?« je vzkliknil Kapolikan. »Nič mi ni do smrti, ali rad bi umrl od roke pogumnega vojaka.« Z udarcem v težke verige vklenjene noge je nerodno pahni! zajetnega zamorca z hriba. Tedaj sta stopila na morišče dva Španca in sta dvignila Kapolikana na visok, oster, lesen kol. Vsedel se je sam nanj. Ostrina ga je prebodla skoz in skoz; čreva so se vsula iz trebuha. Ali Araukanec ni zastokal niti enkrat do samega konca strašnih muk. To je samo eden izmed neštetih krvavih dogodkov v boju za lepo in bogato chilensko deželo. Po strašni Ka-polikanovi smrti so bili Indijanci primo-rani sami braniti svoje po-stojanke, ne da bi prišli čez reko Bio. A ta boj je bil uporen. Ko so Španci ujeli Kapoli-kanovega naslednika Halvarinoja in mu odsekali obe roki, je ta nastavil še vrat: »Obglavite me, sicer bom vedno žejen vaše krvi!« Toda Španci so izpustili pohabljenega glavarja. — »Le varujte se, prokleta zalega!« je zagrozil ob odhodu. »Ostal bom najneizpros-nejši vaš sovražnik. Ubijte me, da vam ne bo žal, da ste mi pustili življenje!« Halvarino se je izkazal kot mož beseda. Španci so morali to priznati in ga niso več izpustili živega, ko je bil drugič ujet. Slavni Cervantes je zasmehoval v onih časih čitatelje viteških romanov, ki so pripovedovali o pozabljenih ju- nakih. Toda v daljnem Chileju so bile pustolovščine »vitezov žalostne postave» vsakdanja resnica. Nerazsoden pogum je drugoval nepremišljeni krutosti. Kolonizacija divje dežele se je iz-prevrgla v krvav obračun z neupogljivimi domačini. Pretežno večino osvo-jevalcev novega sveta so tvorili surovi vojaki, ki niso poznali drugega dela kot vojevanje iji ki niso visoko cenili tuje ali lastno življenje. Seveda so bile posamezne častne izjeme, ki so tudi kaj storile za gospodarski razvoj. A gubernator, ki je obiskal Chile 100 let po osvojitvi, je pisal španskemu kralju, da tvorijo posebnost dežele tolpe šapastiih, enorokih, slepih in brez-nosih Indijancev, ki so včasi tudi brez ušes. Na ta način so hoteli Španci ustrašiti Američane. Toda beli ljudje so se ušteli. Indijanci so dobili jeklene meče in pušike. Borili so se čedalje vztrajineje. španski poveljniki tistega časa so priznavali, da nikjer na svetu ni boljših vojakov. Še žene so pokazale čudovit pogum, maščujoč se za mo- CVETNA NEDELJA V LEDENI DEŽELI. Ali je to afriška pal' ma? — vprašujeta se> verrtjaka. V resnici je le skromen severni bo» rovec... že In deco. Španija je večkrat hotela izprazniti Chile, da ustavi neskončen, obupen in poniževalen boj z malim barbarskim narodičem. Ali chilenske oblasti so trepetale za svoja zemljišča in so vedno obljubovale Madridu, da bodo Araukanci kmalu popustili. To pa se je zgodilo šele po letu ISOO. Zedinjene država Severne Amerike so dosegle že 1. 1783. svojo neodvisnost. Po francoski revoluciji in junaškem uporu Buenos Airesa zoper Angleže je pričelo vreti tudi v Chili. Dežela je postala samostojna. Araukanci so postali prosti državljani in so odložili orožje. Ohranili so vse telesne in duševne lastnosti svojih prednikov. Priznali so postave čilske republike, ker obdelujejo s krvjo svojih dedov polito zemljo. Imajo svoje poslance in v šolah poučujejo poleg španščine domač jezik. Predvsem pa varujejo Indijanci spomin na svoje junaške in dolge boje za svobodo. Spomenik teh bojev je tudi velik »ep« »Araukana«, ki ga je spisal koncem XVI. stoletja španski vojak in pesnik don Alonso de Erchilla y Zuncha Tunicha. V tej znani pesnitvi opeva brez zlobe in maščevalnosti tudi junaške Indijance, ki jih je spoznal kot udeleženec araukanskih vojn. koncem XVI. stoletja. POPRAVI. V 12. številko na str. 366 se je vrinila pomota: v 43 vrsti čitaj: na trebuhu (namesto na hrbtu). «fa fi'n o uP^meu Nihče ni vedel, kaj se pripravlja v mestu. Povsod se je čutila napeta negotovost . — Ti si torej za kapitulacijo! — je rekel Blažič pikro. — Kako imenuješ to? — je vprašal Pleskovič odločno in možato. — Kapitulacija? Polom socializma? Ne! Treba je iti skozi pekel s kar najmanjšimi izgubami. To je vse. Pekel nastaja — aH hočtš utajiti to, kar vidiš? N si kriv ne ti, ne jaz, ne kdo drugi! Gospoda v Ženevi si umiva roke. Nihče ni kriv. Vrag si ga vedi, kje je krivec .Ali dejstvo je tu, tik pred nami. Z rdečo lučjo nas ščemi v oči. Tiskano je, po zrakiu hodi, radio ga ponavlja. Vojna je! In vsi smo zapleteni vanjo. V našo kri bodo pomakali peresa, seštevajoč svoje imperijalistične račune. Kdo so ti računarji? Kje so? Išči- jih, lovi jih! Ni jih. Glej, to so življenske nujnosti, pred katerimi se ustaviš. — In vendar je mogoče kaj storiti! Najprej odpor, hkrati pa apel na ves omikan svet, na svetovni proletarijat. — Zastarelo. V tem trenutku zastarelo... Oprosti, voditelj naroda, da te poučujem. Vse je bilo. Zdaj je samo to, kar je. Kaj bo jutri, — kdo ve? Stroj se je sprožil... 7. Sejalci smrti Inž. dr. Vergun je zapustil konferenco vznemirjen. Zopet je stopila pre-denj usodna zapletenost in nejasnost položaja. Imel je občutek, ki preveva raziskovalca, kadar stopi na t'a neznane dežele, Ni se bal pošastnih zverin, ki so tu prežala nanj, saj jih je kot znanstvenik dobro poznal; vzlic temu mu je jela iznova prihajati bojazen. Ali popuščajo živci ali pa so to spoznanja logično delujočega uma? — se je vpraševal, med tem ko je njegov avto v odmerjenem, čeprav pospešenem tempu vozil po ulici. Prav za prav je mnogo razlogov za. bojazen, — je premišljeval dalje. Ce- dalje bolj spoznavam, aa so nas do-goaki dejansko prehiteli. Moja vneta in premišljena propaganda je našla več gluhih ušes nego sem mogel realno računati. Vzlic tolikemu pisarenju in go-vorenju množice še vedno ne poznajo zadosti preokreta v pojmovanje vojne. Ta revolucija se je odigrala v omejenih krogih in nie kolobar :i so se širšega življenja kaj slabo dotaknili. In tudi odločilni činitelji — si je rekel inž dr. Vergun v mislih ter si obudil filmsko naglo sliko pravkar zaključene konference — še vedno niso doumeli nove vojne v njenem bistvu. Ti možje so sami zgodovinarji, ki mislijo, kako je bilo Dobro je, da naš generalni štab preveč ne zaostaja. Malce nazadnjaški so še vedno, — seveda, tradicije dosedanjih vojn z orožjem, s topovi, z osebnimi naskoki. Na fronti in v zraku pa se bomo vendarle držali. Naši aeropiani morajo prav tako sejati smrt po sovražnikovem ozemlju kakor sovražnikovi po našem. Ali tam preko so se mesta bolj pripravila na to... Inž. dr. Vergun se je spomnil, kakšna razlika je med nami in Italijo v statistiki civilnih plinskih mask. Delala so naša društva — ie razmišljat dalje — ali vedno s pretiranim človekoljubjem. Vsem se je zdelo, da je to le priprava za skrajne, neverjetne, kdo ve kako oddaljene dogodke. Mislili so. da so plinske maske za maškarado. Da se prave, težke maske, ki stiskajo pljuča, nosijo s tako lahkoto kot imitacije, karikature plinskih mask, ki si jih lahko v dvorani natakneš na glavo, da je maškarada bolj groteskna. Oh, gorje jim — morda še nocoj, morda jutri! Dr. Vergunu se je videlo, da avto nikamor ne pride, da vožnja tra'a predolgo. Pogledal ie na uro. Tri minute. In še hitrejši tempo bi bil potreben. Zdaj bi morali vsi ljudje pospešiti svoje gibanie za tri četrtine normalnega gibanja. Hitreje misliti, sklepati, d'elati. Življenje postaja račun, izenačevanje raznih sil splošna enačba. Življenje se pretvara v znanost. Obstoj stotisočev ljudi zavisi od brezhibne funkcije električnih motnriev. Treba se je za vsa^o ceno usužnjiti strojem, meharrki, da potem zopet zmaga človeškost. Take so strahotne protuberance življenja. Cikloni človeških strasti ki gredo nnd na" mi, podiram in pustošijo — dokler se ne izgube na obzorju. < Avto se je ustavil pred Uradom za mestno zaščito. Načelnik se je brž dvignil po liftu in je stopil v svoj urad. Uradništvo je bilo v permanenci. Vojna služba se je bila že začela. Referenti posameznih sekcij so mu poročali o stanju v mestu. Pregledal je z aparatom, ki je sproti fotografiral vse mesto, posamezne mestne dele. Povedali so mu. da so gasilske čete že razvrščene po vsem mestu in da ima vsak gasilec pripravljeno plinsko masko. Aparati za oblivanje ozračja z vodo kot mehaničnim sredstvom zoper pline so stali na vseh večjih ulicah. V zraku so krožili mestni aeropiani — zračne straže izvidnice. Bil je zadiovoljen s trenutnim položajem. «.«кл — Ore, gre za prvo silo! Mislil je: Moj urad funkcijonira. Skušali bomo ščititi mesto, kolikor se bo dalo. — Ali ste že razposlali monterje v plinske hiše? — je vprašal referenta oddelka, ki je skrbel za notranje varstvo hiš. — Pravkar jih oregledujejo po vsem mestu. Dobil sem že nekaj poročil, da so motorji v redu. Plinske hiše so imenovali v raznih javnih poslopjih na važnih mestnih križiščih posebej prirejene dvorane za pribeževališče Iiudi v slučaiu zračnega napadla s plini. Tudi v mnogih zasebnih hišah so že bile take sobe. Po zakonu, ki je bil sprejet dokaj pozno — stoprav leta 1935. — so morale imeti vse nove stavbe posebne pred plinom varne sobe. — Premalo jih je, — je pripomnil referent. — Dogodki so nas presenetili. Načelnik dr. Vergun je samo namr-šil čelo, rekel ni nič. Zdaj ni časa za propagando. Kar je, je. — Elektrarna je trdno zaprta in zastražena! — je poročal drugi referent. — A4 je tudi rezervno osobje že v elektrarni? — je vprašal dir. Vergun. — Da, vsi so v tovarni. Izpopolnili smo rezervna živila s svežo zalogo. — Prav ie. Gospod svetnik, — se je obrnil dr. Vergun k starejšemu uslužbencu — kako je kaj s plinskimi maskami? — V zalogi jih imamo samo še dva tisoč. Trenutek preje je prišlo obvestilo, da sta dva vagona na poti. Prispeta z vlakom ob polnoči. — Kako se glase zaupna poroci'a o sovražnikovih pripravah? — je vprašal. Prinesli so mu sveži stenogram. Prebral ga je hlastno in napeto. Tri sto letal je letelo nad beneškimi lagunami. Ob desetih. Nimamo slabe špijonaže! Kam se bodo obrnila? Še nobene vesti. Kakšna letala? A. Milan. Zaseben radio javlja: »Ptiči imajo debele vampe. Smrdi.« Izborno: aeroplani so se založili s plinskimi bombami. — Kai pa naši? — je vprašal dr. Vergun nestrpno. Dali so mu druge steno-grame. Vse ie pripravljeho za polet čez mejo. Oh, tudi pri nas so se ptiči nažrli. Dobro. Šilo za ognjilo. Zazvonil je telefon. General je sporočil, da bo troje domačih vojaških letal poletelo šč ta hip v zrak. Z plinskimi bombami. Vojna je torej že v polnem teku. Bolj nego se sanja navadnim meščanom. Ce se v teh peklenskih trenutkih sploh še ljudem ka' sanja. Resničnost sama postaja sen. Groza se izpreminia v vsakdanjost. Svet se obrača narobe. — Razglasite po lokalnem radiu in s svetlobnimi napisi, da naj prebivalstvo, ki nima plinskih mask ali v stanovanjih varstvenih sob, zapusti mestno središče. Pod Slemenom vojaki že urejajo zasilna skladišča šotorov. Mobilizirano moštvo mora ostati in dobi ob polnoči maske. Odhod mobilizirancev iz mesta se kaznuje s smrtjo. — To je označeno že na mobilizacijskih lepakih — je rekel eden izmed referentov. — Pa ponovimo tudi z naše strani! Zazvonil je domači telefon. — Halo! Zdravstveni urad? Tube s kužnimi bacili, pravite? Kje so jih našli? V središču mesta? To se pravi, da jih trospo sovražnikovi agentie. Ali ste sigurni, da so to bacili azijske kuge in kolere? Mikroskopična preiskava! — Vražje delajo. Naj policija izpelje obsežno preiskavo. Te zverine je treba nemudoma iztakniti in postreljati. Povedal je referentom, da so sovražnikovi agente že pomešani med ljudstvo. Trosijo kulture kužnih bacilov. Bati se je, da se bodo že jutri pojavili slučaji kuge in kolere. Vidi se smotre-no delo. Cisto po načrtu. V najkrajšem času je treba pomoriti kar največ civilnih ljudi. Sovražnika ugonobiti pri koreninah. — Odredite, da naj še skrbne je pazijo na vsa javna poslopa, na električne in vodovodne naprave. Voda naj se nemudoma kemično preišče in preiskuje poslej vsako uro znova. Dr. Vergun je občutil, s kakšno silo ga pritiska položaj. Bil je kakor ptič, ki so ga vrgli iz svobode v kletko. Lotevala se ga je utrujenost. — Glej, takšne človešk 7emstvn 1 In nol dolaria na leto Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adolf Rihnikar. — Za «Narodno tiskarno d. d.» kot tiskarnarja Fran Jezeršek, — Vsi v Ljubljani