T.  Doksov:  Moja sreča.                                                  659
meni, da imajo samo nekateri vzrok do pritožbe, ampak, kar bodo poročali njih poverjeniki, za tem teže, tega žele, to hočejo vsi ubogi občanje in podložniki bleske graščine. Dalje prosijo, naj škof ukrene, da bi jih Pucheimov oskrbnik, zato, ker prosijo pravice, »ne vtikal v luknjo in deval v klado«. »Sosebno pa se pritožujemo: ako kdo umrje, bodisi gospodar, bodisi gospodinja, osvoji si oskrbnik očin-stvo in materinstvo, izžene ali razseli uboge sirotice in vzame njih imenje«.
Na te pritožbe je odgovoril graščinski imetnik, Jurij pl. Pucheim, da on sam ni obteževal kmetov niti z novo tlako, niti z novimi davki. »Kakor se mi je izročilo od prednikov, tako je ostalo«, ali: »Kakor se je ravnalo, prav tako se še ravna«, bile so njegove besede. On govori toliko prav, kolikor sta že uvedla njega prednika, Jurij in Hartmann pl. Kreyg novih davkov in naklad. Kadar pa se ni mogel izgovarjati na imenovana Kreyga, pozival se je na go-spodstvo, po katerem je dol in plan, stan in zemlja, krčevina in planina, iz kratka, ves kranjski svet, z vsemi ondu bivajočimi sužniki in sužnicami last gospodov in ne — kmetov in da se tem podari milost le takrat, kadar je prosijo »prav lepo in pridno«.1) Kaj jim je škof odgovoril, ni moči zvedeti iz bleskih listin, toda po nastopnih dogodkih ni dvojiti, da je zavrgel njih pritožbo v glavnih stvareh. Prav tako je bilo njih sosedom in zaveznikom v Radovljici in Polhovem Gradci, s katerimi so se cesarski poslanci že prej poganjali v Kranji. Toda glas, v katerem se je zagovarjal Jurij pl. Pucheim in utrjal gospodsko pravico, dal je kmetom vedeti, da jih hoče glede na imenje in življenje spraviti pod samosiistvo graščinsko in ukleniti v težki jarem prvotne sužnosti nemške. Da se te ubranijo, zgrabili so za orožje.
i) XII., str.   145.
Moja sreča.
¦D
om ne hrani moj  pokojni                              In ta zaklad, ki mi dražji
Svetlega bogastva v sebi,                                Kot svetL zlato   bliščeče,
Veuder v njem jaz čuvam zdklad,                  Milejši kot svit očesa:
Kakor ni ga, svet, na tebi!                           Moj  otr6k je  —  vir mi sreče.
T. Doksov.
42*