Januš Golec: OU2_.OLJ. 13 Posestnik mlina je jbil v mlajših letih Steklar v Loki pri Žusmu in v olimski glažuti. Zaslužil si je pri težavnem steklarskem dela t-oliko, da je kupil že bolj v moškili letih mlin z nekaj posesti. Oženil se je, dobil skrbno kmečko gospodinjo, ki mu je umrla kmalu, zapustivši mu hčerkico Barbiko. Nl si iskal druge življenske družice, ostal je udovec celo življenje, katerega je posvetil otroku, mlinu in obdelovanju posestva. Amonov Drejc je bil na glasu kot pošten mlinar, dobra duša, ki je znal v sili p-omagati tudi bolni živini. HČerko edinko je vzgojil v krščanskem duhu strogo, da mu je bila v pomoč ter oporo na stara leta. Precej veliko, brhko in Ijubeznivo Barbko je pogl.dal rad vsakdo z veseljem, duhtel je pač z nje dekliški cvet v neprisiljeni milini in dobrosrčnosti. Kot dobro vzgojena ličerka je uživala spoštovanje pri vseli, ki so nosili v mlin ali jo gledali ob nedeljah. ter praznikih v farni cerkvi na Prevorju. Fantje so lukali za Barbko, bila je pač ¦edinka štedljivega očeta in nikoli tamkaj, kjer je bil razuzdani dirindaj pri škripanju harmonike, vinu ter plesu. Starejši gruntarji so radi kazali na Amonovo s povdarkom, da b-o vozil dobro skozi življenje, kateri jo bo dobil za ženo. Radi največje krivice, s katero je zabodla Guzaja Klakočarca, je postal sovražen ženskemu spolu. Ko je pa videl prvič ljubko Barbko pri perilu ob domačem jezu, ga je nekaj ugriznilo prav na dnu srca. Uprašal je brezskrbno pevajočega dekleta za pot iz doline na Dobje ter proti Planini. Dekletce mu je opisalo stezo tako prijazno, da jo je poprosil za njeno ter hisno inae. SmehIjajoča Barbka mu je razkazala radevolje lepo urejen mlin, kuhinjo, o.etovo izbo in svoj štibelc, ki je lukal na vrtec. Okno in vrt sta bila v cvetlicah, ki so pričale o posebni negi tcr Ijubezni. Čodno napravljeni lovec se je zahvalil doklini za Ijubeznivost in jo prosil, če jo še sme ogovoriti, ko ga bo vodila p>ot večkrat tod mimo po opravkih. Barbka se mu je smehljala dobrodušno in mu zaupala, da je malodane vedno doma, ker mora opravljati že staremu in od dela izmučenemu očetu čisto sama celo gospodinjstvo, delo na par njivah in v hlevu. Lovec je pohvalil njeno delavnost, ljubezen ter skrb za očeta, odlomil preko nizkega plota iz vrta vršič rožmarina in si ga utaknil z njenim sramežljiviin privoljenjem za klobuk. Čebljala sta še nekaj časa, da je poznal vse prilike pri Amonovih in je zavil razigrane volje od mlina navkreber proti Dobju. S hriba se je ozrl še enkrat na žuboreči gorski potok in na mlin, ki ga je vabil sicer osamljeno, a prisrčno po ljubki legi in po veselem ženskem bitju, ki ga je oživljalo ter ogrevalo. Priznati si je moral, da še ni naletel na deklino, iz katere bi bilo kipelo toliko mladostnega življenja, veselja in odkritosrčnosti, kakor ravno iz te Barbke. Nekaj ga je vedno vleklo, da je postajal, se obrn?f).l in zrl v dolinico protl mlinu, kjer je raz- vešala Barbka med petjem perilo. Ko se je vračal v noči mimo mlina nazaj na Košenco, je bilo v mlinu temno ter tiho. Hčerko in očeta je zibal brezskrbni — trdi senj. Ni se upal postopati ter prisluškovati krog voglov, zdel se mu je ta kraj presvet, da bi ga onečastil s ponočnjaškimi običaji. Od prijatelja Drobneta je zvedel o Amonu in hčerki vse najboljše ter najlepše. Dobro mu je dela pohvala, bila je resnična, v katero je verjel trdno tudi on Guzaj, ki je tiščal človeka v brezno laži, pokvarjenosti in hudobije. Sanjalo se mu je o samotnem mlinu ob Bistrici in o Ijubki Barbki. Vstal je dobre volje in sl priznal, da pleše ter vriska po njegovem srcu in da pravijo ljudje taki srčni razigranosti prva žrjavica ljubezni ali zaljubljenost. A naj je premišljal, kar je hotel, vedno mu je stala pred očmi Barbka na hrbtu prekrižanih rok in s smehIjajočim zagotovilom: »Le zataknite si vršiC rožmarina za klobuk, ga imam dovolj in vam ga podarim z veseljem.« Kako lepo in v srce sega1or.e so prižuborele te besede iz ust nedolžnega kmečkega dekleta, ki je poznalo le resnico in košček sveta ob bistriškem potoku v luči veselja in dobrote. Tako neprisiljeno ljubeznivo mu še ni dovolila rožmarina nobena ženska kakor priprosta Amonova Barbka. Celo srečanje si je ponovil ter poklical v najbolj živi spomin po stoin. stokrat na dan. Tretji dan ga ni zdržalo doma. Dasi je zatrjeval sam pri sebi, da ne bo usmeril korakov proti Prevorju in navzdol pr-oti Bistrici, je to vendar le storil, da se sam ni zavedel, kedaj prav za prav je naletel na starega Amona, ki je sedel zadovoljno na brunu pred mlinom, vlekel ter puhal iz pipe. Stari ga je pozdravil v naprej in ga povabil na klop, slišal je že o njegovi Ijudomilosti od Barbke, ki je nekje po opravkih na njivi. Že po prvih besedah je prepoznal stari Drejc, da ima opravka z domače prijaznim graščinskim gospodom, katerega še bo gotovo potreboval, ko bo Šlo za listje in drva, gozdiča namre. ni bilo pri mlinu. Kot dolgoletni steklar je ustal s težavo, se oprostil ter izginil v mlin. Vrnil sc je s hlebom doma.ega kruha in poličkom tepkovca, ki tekne na potu tudi sicer vina vajenemu gospodu. Od dela omajana kmečko delavska dobričina je zaupal logarju in ga prosil pri podajanju poliča iz roke v roko za milostno oko, ko bo rabil izpod njegovega nadzorstva na zimo steljo za dve kravi in drva za kuho in peč. Stari Amon in lovec sta že bila prijatelja, ko _.. jc vrnila Barbka in bila vidno vzradoščena, ko je videla prijaznega graščinskega lovca z očetom pri kruhu in poliču. Ko si je umila z rok zenrljo, je utrgala sama na vrtecu rožmarin in ga zataknila logarju na suknjič z opazko, da raste dekliški pušelc tudi za potokom v dolini in ne samo na hribih po grajskih vrtovih. Lovec Je bil ponosen na darilce in zrl tako ognjevito ter žareče v dekletce, da je zarudela, povesila oči in polukavala vanj izpod dolgih trepalnic tako sramežljivo ljubko le z enim očesom. V srcih obeh je pač že nekaj tlelo, kar je sililo na dan skozi oči in razodevalo veliko — veliko —! Gozdar je krenil le pod pretvezo izgovora, da ima opravka v lesu na Dobju, preko potoka, v resnici pa bi bil najrajše ostal kar pri Amonu za vedno. Do noči je sedel na bukovem štoru na hribu nad Bistrico in zrl proti mlinu, krog katerega se je sukala danes že vsa njegova Barbka. Prvič v življenju je čutil, kako nekaj blaženega jc Ijubezen do nepokvarjeno prisrčnega ženskega bitja, ako začne kapljati na srce tudi odraslega moža, ld je imel doslej opravka le z izmečki ženskega sveta. Že pozno v noč se je vzdramil iz sanjarij, kak raj bi užival tukaj na zemlji, ako bi bil kedaj poprej naletel na Barbko. In kaj sedaj? Kako dolgo bo še mogel gledati temu nepokvarjencmu cvetu v oko, ne da bi mu razodel, da on ne spada na gredo njenega srca, ampak na gn.« jišče? Kaj bi rekla ona in oče, ako bi vedela, kedo in kaj da je? Bo li mogel prikrivati resnico in napraviti vsaj enkrat v življenju par sladkih požirkov iz čaše nedolžne ljubezni? Vsa ta uprašanja so se zaletavala vanj, ko je stopal na povratku po prstih mimo mlina. Na klancu proti Prevorju je zopet nekoliko posedel in se povzpel do zaključka, da za enkrat še nikakor ne sme in ne more na dan z resnico, ki bi bila za dobra dva človeka ob potoku prehuda in prebridka. Pa bil je tudi on človek, ki je preganjal in se boril le proti krivici ter hudobiji in sta mu še bila vedno: poštcnost, delo in revščina svetost. ^H-.IV Guzaj in Baibka v razgovoru.