IZHAJA vsak četrtek
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, tel./fax 040/630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst, 431. Poštni tekoči račun (C.C. post.) Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
T E D NI K
NOVI UST
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA Letna 55.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 60.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70% Pubblicita inferiore al 50%
settimanale
st. 1912
TRST, ČETRTEK 3. MARCA 1994
LET. XLII.
1
Bela knjiga!
Predsednik deželne vlade Tra-vanut je v govoru na otvoritveni slovesnosti sinhrotrona pri Bazovici med drugim dejal, kako je “Važno, da novi parlament čim-Prej odobri zakon o varstvu slovenske manjšine, kot je tudi treba odobriti zakon o ukrepih v korist italijanskega prebivalstva v Sloveniji in na Hrvaškem.«
Predsednik osrednje rimske vlade Ciampi, ki je na slovesnosti govoril za Travanutom, je dejal: »Zelo smo občutljivi za italijansko manjšino. Ta zdaj ni Predmet enakega ravnanja, če-Prav ji to zagotavlja italijansko-krvaško-slovenski memorandum z dne 15. januarja 1992. Kon-struktivno in odprto nameravajo nadaljevati z delom na dvoranskih pogajanjih z republiko Slovenijo in Hrvaško. Kar se nas Uče, pa mislimo pripraviti belo knjigo o stanju varstva sloven-ske manjšine v Italiji.«
Tako torej. Medtem ko pred-sednik deželne vlade pred mini-shskim predsednikom jasno na-Slaša, da bo moral novi parlament čimprej odobriti zakon o Varstvu naše manjšine, Ciampi v ^kakšnem odgovoru napoveduje belo knjigo. Zdi se nam, da Poslušamo stara stališča in stalna Ovajanja tržaških listarjev, mi-sovcev in ostalih nacionalistov, °eš da je naša slovenska manjši-119 že dovolj zakonsko zaščitena,
pa bi bilo koristno obstoječe zaščitne ukrepe lepo in smotrno zbrati. To z drugimi besedami Pomeni, da je treba pripraviti “belo knjigo o stanju varstva slo-venske manjšine v Italiji«, kot je v Bazovici dejal predsednik os-rednje vlade.
Res je, da smo v svoji dolgi Poklicni praksi marsikaj slišali iz Ust naj višjih italijanskih predstavnikov v zvezi z našo manjšino, vendar zares nismo pričako-vali, da bodo rimska »predavanja« Camberja in tovarišev po-Vsem osvojila srce in pamet samega Carla Azeglia Čiampija. “°g daj, da bi v nekaj tednih bi-vanja v palači Chigi — mnogo ju jih že tako ne ostane več — zares pripravil napovedano belo kuj igo, medtem ko naj novi par-'juent končno le odobri to, kar n^a manjšina od njega pričakuje pravično varstvo namreč z be-0 knjigo ali brez nje.
DRAGO LEGIŠA
BLIŽNJI VZHOD IN BOSNA ŠE NEVARNI ŽARIŠČI
»To je znamenje časa. Poti nazaj ni več. To zgovorno dokazuje prav zadnji pokol. Prekinitev mirovnega procesa bi namreč imela za posledico nadaljnjih tisoč He-bronov.« Tako je izjavil izraelski pisatelj David Grosman, ki je zelo znan tudi v tujini. Takoj po pokolu v Hebronu se je udeležil manifestacije pred izraelsko vladno palačo. Priredila jo je organizacija »Mir zdaj«, da bi svetovno javnost opozorila, kako obstaja tudi drugačen Izrael, ki se bistveno razlikuje od rasističnega, vojno-hujskaškega, mrkega Izraela, kot ga predstavljajo koloni v kraju Kyriat Arba. Tu je živel zločinec, ki je izvršil pokol v mošeji, pri čemer je bilo ubitih kakih 60 muslimanskih vernikov, nad 200 pa jih je bilo ranjenih.
Prav zaradi tega pokola je grozila in še grozi resna nevarnost, da bi se prekinili pogovori in pogajanja med Izraelci in Palestinci. Kako je bil mirovni proces v nevarnosti, priča med drugim dejstvo, da je takoj izredno odločno ter ostro pristisnil vrh ameriške diplomacije na obe prizadeti strani in da je nastopil celo sam ameriški predsednik Clinton ter najvišje predstavnike Izraela in Organizacije za osvoboditev Palestine povabil, naj pogovore nadaljujejo v VVashingtonu.
Krvavi dogodki v Hebronu so pokazali, da je obstoj kolonov na
zasedenem ozemlju trenutno največja ovira za nadaljevanje mirovnega procesa. Palestinska organizacija zahteva, naj se kolonom takoj odvzame vse orožje, njihova naselja pa so že tako obsojena, da bodo prej ali slej izginila. Pisatelj Grossman v tej zvezi meni, da bodo koloni res morali zapustiti zasedena ozemlja, vendar pravi, da bi se to moralo uresničiti postopno. Če bi zdaj na primer razorožili vse kolone, bi jih dejansko prepustili na milost in nemilost palestinskim skrajnežem. O teh pa je znano, da radi in pogosto pobijajo nedolžne civiliste. »Pokol v Hebronu predvsem dokazuje — je dejal Grossman — da se mora mirovni proces nadaljevati z veliko naglico«. »Menim — je pristavil — da je dogovorjeno petletno prehodno obdobje odločno predolgo in tudi silno nevarno. V petih letih skrajneži na obeh straneh lahko ponovno prikličejo k življenju terorizem in njegovo logiko represalij«. »A poti nazaj kljub temu ni — je zaključil pisatelj — kot najbolje dokazujejo množične manifestacije nasilja na vsem palestinskem ozemlju«.
Stanje na prizadetem območju je tako napeto in kočljivo, kot ni bilo od leta 1948, to je še pred rojstvom izraelske države. Marsikdo se sploh ne more sprijazniti z mislijo, da bi Izraelci in Palestinci lahko uredili medsebojne odno-
se. Kot se morda čudno sliši, je treba tudi zadnji atentat v krščanski maronitski cerkvi v Libanonu smatrati za poskus blokiranja mirovnega procesa, ki se je bil začel s pogajanji med Izraelci in Palestinci. Temu je treba gotovo do-
Iz vsebine:
Umrla je gospa Zala Besednjak
(str. 3) A. Pregare:
Pesnik svojim Brežanom
(str. 4) M. Artač:
Agonija hrepenenja (str. 6) J. Paljk: Kaj me moti pri slovenskih časnikih (str. 7-8)
dati tudi zadnji napad na judovski kombi v New Yorku. Skrajneži imajo namreč skupen cilj: ohraniti pri življenju stara sovraštva in za vsako ceno onemogočiti sožitje in sodelovanje med različnimi.
KAJ PA BOSNA?
V bistvu enaka logika je osnova tudi za dogajanje v Bosni. Nekdo ima ves interes, da med prizadetimi stranmi ne bi prišlo do pametnega in za vse sprejemljivega sporazuma. Nadaljevanje krvavih D.L. Illl*- 0
Zimske olimpijske igre so za nami
Odlična bera za slovenski
Nasvidenje v Japonskem Nakanu čez štiri leta! Končale so se pravljične zimske športne igre v severnoevropskem Lillehammerju, igre, na katere se bomo spomnili zaradi odlične organizacije in prijaznih ljudi, zaradi obilice snega in čudovitega zimskega vzdušja, zaradi ekološke prisotnosti in pozornosti. Spomnili se jih bomo tudi, žal, kot 10. obletnico iger v nekdanjem veselo razpoloženem in ponosnem Sarajevu, kjer danes na tedanjih tekmovalnih progah in objektih pustošita le smrt in orožje. »Sarajevo, ne bomo te pozabili. Še naprej ti bomo po-
magali«, so bile besede predsednika Mednarodnega olimpijskega komiteja Samarancha na zaključni slovesnosti.
Slovenski in italijanski atleti so dosegli izjemne rezultate. Mlada slovenska reprezentanca je osvojila tri bronaste kolajne. Prvo, najbolj nepričakovano, je prejela Alenka Dovžan v kombinaciji. Z odločnim nastopom v smuku in nato v slalomu je v skupnem seštevku le za pičlih 7 sekund prehitela na tretjem mestu Italijanko Moreno Gallizio. Drugi nepričakovani bron si je prismučala temperament-
na Katja Koren v slalomu, tretjega pa je prav tako v slalomu osvojil Jure Košir, ki se je z odlično drugo vožnjo uvrstil takoj za Albertom Tombo. Veselje v slovenskem taboru je nepopisno. Vsem trem atletom so ob prihodu v Ljubljano pripravili veličasten sprejem. Na osrednjem trgu jih je pričakala desettisočglava množica, dogodek pa je neposredno prenašala tudi državna televizija. Praznovanja so se nato nadaljevala še v Mariboru, kjer je doma Katja Koren ter v Mojstrani za ostala dva olimpijca.
Darko Bradassi III* 0
Slovesno odprtje sinhrotrona Elettra
Predsednik vlade Ciampi je prerezal trak in s tem slovesno odprl sinhrotron Elettra	(foto	S.	Ferrari)
Sinhrotron Elettra pri Bazovici je v soboto, 26. februarja, začel uradno delovati. Otvoritve se je poleg italijanskega ministrskega predsednika Ciam-pija udeležilo še veliko uglednih gostov iz političnega in znanstvenega sveta, med temi tudi slovenski minister za znanost in tehnologijo Rado Bohinc. Udeležencev slovesnosti, ki je potekala v sinhrotronskem kolobarju, je bilo kakih tisoč. Gostje so predvsem poudarili pomen tega svetlobnega pospeševal-nika, ki naj bi nudil nove možnosti tako na področju znanstvenega kot tudi industrijskega raziskovanja.
Predsednik Ciampi se je v svojem govoru dotaknil predvsem vprašanj, ki zadevajo Trst in sploh skrajni italijanski severovzhodni del, razvojne možnosti mesta in potrebe po sodelovanju s sosednjimi državami. Dotaknil se je tudi manjšinskega vprašanja in nujnosti po čimprejšnji pomiritvi na Balkanu. Tržaški župan Illy in deželni predsednik Travanut sta v svojem nagovoru predvsem opozorila na gospodarske in druge probleme v deželi FJK in njenem glavnem mestu. V pogovoru, ki ga je imel slovenski minister za tehnologijo Rado Bohinc z italijanskim kolegom Umbertom Colombom in predsednikom družbe Sincrotrone Trieste Carlom Rubbio, je predstavnik Slovenije predvsem izrazil željo, da bi prišlo do internacionalizacije tega znanstvenega projekta in da bi lahko sodelovale v njem tudi države, ki niso članice Evropske skupnosti.
Tudi znanost je svojevrsten šport
RADIO TRST A
■ ČETRTEK, 3. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andric: »Most na Drini«; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Kulturne diagonale: Dvignjena zavesa;
15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dopisnice z najbližnjega vzhoda.
■ PETEK, 4. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Dopisnice z najbližnjega vzhoda; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andrič: »Most na Drini«; 10.00 Poročila;
10.30 Intermezzo; 11.45 Okrogla miza;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Orkestralna glasba; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Otroški kotiček: »Poslušajmo, rišimo in pišimo!« (Meri Ozbič);
14.30 Krajevne stvarnosti: Od Milj do Devina; 15.00 Nekaj minut z...; 15.30 Mladi val; 16.45 Postni govori; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Kulturni dogodki.
■ SOBOTA, 5. marca ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.00 Z zdravo hrano do zdravega duha; 10.00 Poročila; 10.10 Kogojevi dnevi '93; 12.00 Krajevne stvarnosti: »Ta rozajanski glas« — oddaja iz Rezije; 12.45 Krajevne stvarnosti: Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
14.10 Krajevne stvarnosti: Nediški zvon;
15.00 »Ena se tebi je želja spolnila« — romantični sprehodi v neponovljivo obdobje umetnosti; 16.00 75 let po 1. svetovni vojni; 17.00 Poročila in kulturna kronika;
17.10 Mi in glasba; 18.00 Prežihov Voranc: »Doberdob«.
■ NEDELJA, 6. marca, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder: »Dvojne počitnice« (Brane Dolinar); 11.45 Vera in naš čas;
12.00 Srednjeevropski radijski obzornik;
13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Dante Alighieri: »Božanska komedija: Vice«; 14.45 Glasba za vse okuse; 15.30 Glasba za vse okuse; 16.00 Šport in glasba; 17.00 Krajevne stvarnosti: Z naših prireditev.
■ PONEDELJEK, 7. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila; 8.10 Iz Četrtkovih srečanj: Vaš Pepi in papači;
9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andrič: »Most na Drini«; 10.00 Poročila; 11.45 Okrogla miza; 12.45 Zborovska glasba na Gregorčičevo besedilo; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Kmetijski tednik;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nagradna abeceda — radijska kviz oddaja za otroke; 15.30 Mladi val; 16.45 Postni govori; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Brezposelnost: teorija in praksa.
■ TOREK, 8. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andrič: »Mošt na Drini«; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 12.45 Zborovska glasba na Gregorčičevo besedilo; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika;
16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Dante Alighieri: »Božanska komedija: Vice«.
■ SREDA, 9. marca, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Srednjeevropski radijski obzornik; 9.00 IZ STUDIA Z VAMI: 9.15 Ivo Andrič: »Most na Drini«; 10.00 Poročila;
11.45 Okrogla miza; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Krajevne stvarnosti: Na goriškem valu; 15.00 Made in Italy; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Šaljivo-resno.
»Prepričana sem, da je šport temeljnega pomena za vzgojo fantov in deklet. Uči nas spoznavati lastno telesno in duševno moč ter spoštovati nasprotnika. Vsi seveda niso navdušeni za šport, prav tako nimajo vsi telesnih sposobnosti, ne znajo trpeti in se žrtvovati in nimajo želje po uveljavitvi. Kdor pa te darove ima, se ne sme pritoževati, ko mora ure in ure ponavljati ene in iste dolgočasne vaje, ker se mora premagovati in žrtvovati čas, ki bi ga drugače lahko namenil zabavi.«
»Kar zadeva mojo osebno izkušnjo, moram priznati, da športu zelo veliko dolgujem. Po značaju sem bila plaha in zavrta, pri sklepanju prijateljstev sem imela veliko težav in nisem imela veliko zaupanja v lastne sposobnosti. Po prvih vajah, prvih zmagah, prvih deželnih uspehih in končno s povabilom na tekme za vsedržavno prvenstvo sem postopoma začela zaupati vase, prav tako pa tudi nisem imela več takšnih težav v stikih z drugimi in mi je začelo ugajati lojalno tekmovanje. Tekmovalni duh mi je pomagal v znanstveni karieri. Tudi znanost je svojevrsten šport, ki zahteva žrtvovanje in trdo delo. Prizadevaš si, da bi spoznal skrivnosti
Narave, da prvi obrazložiš nek fizikalni pojav. Naša zlata medalja je odkrivanje zakonov, ki urejajo Naravo.«
Margherita Hack, Corriere della Sera, 25.2.94 * * ★
Združenje in zbornica lekarnarjev prirejata od 14. do 26. marca v Trstu »teden krvnega pritiska«. Kdor bo želel, si bo lahko v tem času dal brezplačno izmeriti pritisk v eni od 67 tržaških lekarn.
4IIII D
bojev in čedalje hujše trpljenje prebivalstva imata za posledico, da se mir vedno bolj oddaljuje. Res je, da se je stanje v Sarajevu v zadnjem času nekoliko umirilo, vendar po ostali Bosni in Hercegovini klanja nikakor noče biti konec. Tudi sicer uspešen, odločen poseg letal Atlantske zveze proti srbskim »galebom«, ki so bili raketirali tovarno orožja na ozemlju pod nadzorstvom Muslimanov, dejansko še ni povsem jasen. Kaj pomeni naravnost vratolomni tek
Odlična bera za slovenski in italijanski šport
4llll o
Italijanski atleti so skupno osvojili 20 kolajn, kar je najboljši dosežek vseh časov. Rekord iz Albertvilla so izboljšali za 6 kolajn. Junakinja v italijanskem taboru je nedvomno Ma-nuela Di Centa, ki je v smučarskih tekih osvojila dve zlati, dve srebrni tet eno bronasto kolajno, slednjo v štafeti. Uspeh ženske reprezentance v nordijskih disciplinah dopolnjuje brotj Stefanie Belmondo. Med moškimi je italijanska štafeta 4x10 km osvojil11 zlato kolajno, Marco Albarello in Silvio Fauner pa sta prejela po en bron-V nordijskih disciplinah, ki jih zarodi težavnosti in napora lahko primerjamo z maratonskim tekom, so italijanski atleti torej osvojili kar 9 kolajn med temi pa več kot polovica pripade Manueli Di Centi. Malokdo si lahke predstavlja, koliko truda in žrtvovanji pa tudi kolikšne sposobnosti stojijo 2* temi izjemnimi dosežki. Di Centinj olimpiada bo nedvomno ostala zapi' sana z zlatimi črkami v zgodovini italijanskega športa.
Velik uspeh so v italijanskem taboru zabeležili tudi v sankanju. Jul' notirolski atleti so osvojili dve zlath eno srebrno ter eno bronasto kolajno■ Po dolgih letih se je Italija vrnila med najboljše tudi v bobu dvosedu, kjer je osvojila bron. Nekoliko pod pričakovanji je šlo v moškem smučanju, kjer je edinole Alberto Tomba osvojil srebrno kolajno v slalomu, med ženskami pa je bil izkupiček dober. Deborah Compagnoni je v veleslalomu osvojila zlatd, presenetljiva Isolde Kostner pa kar dva brona, in sicer v superveleslalomu ter v smuku.
* * *
Popularni italijanski pevec Luci° Dalla je imel konec prejšnjega tedna v tržaškem gledališču Rossetti dva koncerta. Med drugim je predstavd pesmi iz svoje zadnje plošče »EIenna“i zapel pa je tudi nekaj svojih najbolj znanih uspešnic. Poslušalci, ki jim je uspelo dobiti mesto v nabito polneč gledališču, so bili navdušeni. Dalla bo s turnejo nadaljeval v drugih italijanskih mestih.
bosansko srbskega veljaka Karad' žiča v Moskvo? Ali ja ne misli, da bo koga preslepil in morda cel° prestašil z brenkanjem na »slo' vansko vzajemnost«, o kateri vS1 vemo, da je ni? Kaj pa je s pak' tom med Miloševičem in Tudj' manom? Kaj je s pogovori med Hrvati in Muslimani v ZDA?
Bosna je torej še vedno veli' kanska zagonetka in ves Balka11 še zdaleč ni od sebe odvrnil suh1' nje, da je oziroma utegne biti evropska smodnišnica, bojnim leta' lom Atlantske zveze navkljub.
Bližnji vzhod in Bosna še nevarni žarišči
Slovenska skupnost o govoru predsednika Ciampija
Potrebujemo pravično zaščito, ne pa novo študijo
Govor, ki ga je imel predsednik “Pijanske vlade Ciampi ob odprtju s,nhrotrona pri Bazovici, v več točkah Pleneča, ko se dotika manjšinskega vprašanja in slovensko-italijanskih odnosov, je zapisalo v tiskovno poročilo nezelno tajništvo Slovenske skupnosti.
. Pomemben je poudarek, da so pravde manjšin zahteva časa in pogoj za nur, moti pa neravnovesje pri obravnavi položaja Slovencev v Italiji in talijanov v Istri ter nekakšno enačenje položaja v Sloveniji in na Hrvaškem. Ciampi pravzaprav kaže večje Zanimanje za »liberalizacijo nakupov ‘n Ponovne pridobitve nepremičnin« fr za »prosti promet ljudi, blaga in apitalov«, pri čemer omenja »upra-Vjceno pričakovanje italijanskih držav-!an°v, ki so se rodili na tistem obmo-CJU iri ga niso zapustili prostovoljno«, ot pa za narodnostne pravice itali-lariske manjšine v Istri. O tem pra-f' da se je z razkrojem Jugoslavije ončala homogenost ravnanja z manj-.ln°, ki da jo je poleg tega priznavala ttajansko-h rvaško-srbska spomenica z dne 15. januarja 1992.
Pri tem pa pozablja, opozarja Ssk svojem poročilu, da »homogenosti« * prej ni bilo, ker so Italijani v Slonji uživali, in še uživajo, visoko °Pnjo zaščite, poleg tega pa Slove-fla omenjene spomenice ni podpisa-a ravno zaradi izsiljevanja italijan-
skih pogajalcev, ki niso hoteli priznati italijanskih obveznosti do slovenske manjšine.
O naši narodnostni skupnosti pa Ciampi pravi le, da misli vlada pripraviti »belo knjigo« o položaju manjšinskega varstva. To, kar potrebujemo, je pravična zaščita, ne nova študija, pripominja deželno tajništvo Ssk.
Ob koncu je v tiskovnem poročilu rečeno, da ob pomembnem znanstve-no-raziskovalnem dosežku, ki ga prinaša svetlobni generator, ni mogoče mimo dejstva, da je bila njegova lokacija vsiljena domačemu prebivalstvu in predstavlja hudo rano na naselitvenem ozemlju slovenske manjšine. Toliko bolj je torej vredno obsodbe, da so obljube oblasti iz aprila 1990 v glavnem ostale na papirju, pa naj gre za 11 točk dokumenta, ki ga je podpisal predsednik vlade, za pismo tržaškega župana v 7 točkah (vključno o dvojezičnih krajevnih napisih!) ali pa za pismo predsednika Raziskovalnega področja.
* * *
V Tržaški knjigarni so se v teh dneh pričeli popusti. Knjige po znižani ceni od 10 do 50% bo mogoče kupiti vse do konca meseca marca. Naprodaj so knjige raznih založniških hiš z obeh strani meje.
P središču pozornosti bližnje volitve
Dne 24.2. je pokrajinski svet ovenske skupnosti v Trstu pod Predsedstvom Jožeta Škerka na-a,)eval z obravnavanjem točk Revnega reda prejšnje seje, med ^aterimi je bila tudi izvolitev no-'n vodstvenih organov. Uvodo-c a je politični tajnik Martin Bre-reJ P°jasnil razloge, zaradi kate-, Je svojo izvolitev sprejel s pri-0/ 'n so zadevali notranje r nv°se v strankinem življenju. Po Zciščenju spornih zadev je taj-Urnaknil pridržek.
I ledila je razprava o značaju in °gah strokovnih komisij, ki naj ® ujejo v okviru pokrajinskega eta. Ustanovljene so bile tako avna, šolska, gospodarska, pro-s, rska in socialna komisija. Se-Va komisij bo dopolnjena še z i Ugiroi čian{^ kj jjh b0C}0 izbrale fisije same.
sv * U§’ ^ sele pokrajinskega Veti	^ posvečen izčrpni os-
2i s Poklicnega položaja v zve-•Ua ^ar^airientarnimi volitvami 27. Ua rC9/v s posebnim poudarkom v Pričakovanja in zahteve slo-kot	narodnostne skupnosti
pr Političnega subjekta. V raz-Vl je bilo ugotovljeno, da pri
oblikovanju kandidatur žal ni prišla dovolj do izraza slovenska manjšina kot pluralistično razvejan politični subjekt, kar bi lahko imelo tudi negativne posledice pri volilnih izbirah naših ljudi. Celotno vprašanje je v proučevanju deželnih strankinih organov. Odločilno vlogo ima po statutu deželni svet stranke, ki se bo sestal v prvi polovici marca in določil temeljne smernice o zadržanju do posameznih omizij, strank in kandidatov. Vsekakor je treba obžalovati dejstvo, da Demokratičnemu zavezništvu ni uspelo pravočasno zadostiti vsem formalnostim za kandidaturo njenega predstavnika na volitvah za proporčno izvolitev poslancev.
Pokrajinski svet Ssk vabi slovensko javnost in volivce, naj skrbno sledijo predvolilnim dogajanjem in še zlasti zadržanjem posameznih kandidatov do naše manjšinske problematike. Stranka Slovenske skupnosti bo tako na pokrajinskih ravneh kot na deželni ravni pravočasno pojasnila navodila slovenskim volivcem, kako naj se ravnajo pri izbiri kandidatov, katerim naj bi zaupali glas.
Trstu pred natančno 50 leti, in sicer 10. marca 1944.
Rajna gospa Zala se je v mladih letih aktivno udejstvovala v slovenskih katoliških kulturnih organizacijah na Goriškem in bila tudi v veliko oporo svojemu očetu Antonu, ki je bil eden vidnejših predstavnikov slovenskega krščansko-socialnega gibanja na Goriškem. V tistem krogu je spoznala svojega kasnejšega moža dr. Engelberta Besednjaka, s katerim je kasneje delila dolga leta emigracije, najprej v Avstriji in nato v medvojnem Beogradu. Z mo-
Žalovanju ob smrti ZALE VUK
vdove po poslancu v rimskem parlamentu in borcu za narodne pravice Slovencev v Italiji dr. Engelbertu Besednjaku se pridružuje
Slovenska skupnost
Žalovanju ob smrti gospe Zale Besednjak, podpredsednice Zadruge »Novi list«, se pridružujejo lastnik in osebje tiskarne »Graphart«.
V torek, 1. t.m., je po krajši bolezni umrla naša draga sestra, svakinja in teta
Zala Vuk vd. Besednjak
Žalostno vest sporočajo sestra Mila, Jela, Zofka in Mirijam, svakinja Natalija, nečaki in nečakinje z družinami.
Pokopana je na pokopališču v Mirnu pri Gorici, kjer že četrt stoletja počiva njen mož dr. Engelbert Besednjak.
Trst, Miren, Livorno, 3. marca 1994
Upravni svet in nadzorni odbor Zadruge »Novi list« se klanja spominu svoje podpredsednice
Zale Vuk - Besednjak
ki je umrla v tržaški bolnišnici, v torek, 1. t.m. Plemenito gospo bomo ohranili v trajnem spominu.
Trst, 3. marca 1994
Umrla je gospa
V tržaški bolnišnici je po krajši bolezni v torek, 1. t.m., umrla gospa Zala Vuk vd. Besednjak. Stara je bila 85 let. Rajna izhaja iz znane Vukove družine iz Mirna pri Gorici in je sestra Stanka Vuka, slovenskega pisatelja in političnega delavca, ki je bil zahrbtno ubit skupno z ženo Danico v
žem sta se lahko vrnila na Primorsko sredi leta 1950 in se za stalno naselila v Trstu. Tu je mož nadaljeval s svojim političnim in časnikarskim delom. Po njegovi smrti je postala predsednica upravnega sveta Zadruge »Novi list«, v zadnjih letih pa je bila podpredsednica.
Gospa Zala Besednjak je bila široko razgledana, govorila je več evropskih jezikov in bila kremenitega značaja ter globoko verna.
Pokopali so jo na pokopališču v Mirnu, kjer že četrt stoletja počiva njen mož dr. Engelbert Besednjak. V našem uredništvu in upravi jo bomo hudo pogrešali in se je bomo vedno spominjali z ljubeznijo in spoštovanjem. Ko se klanjamo njenemu spominu, izrekamo sorodnikom globoko občuteno sožalje.
Ob slovenskem kulturnem prazniku
Pesnik svojim Brežanom
(iz nastopov v Borštu in Mačkoljah)
Konferenca Svetovnega slovenskega kongresa
za Furlanijo-Julijsko krajino
vabi v petek, 11. marca, na
OBČNI ZBOR
ki bo v Prosvetnem domu na Opčinah z začetkom ob 20. uri v prvem in ob 20.30 v drugem sklicu.
Na dnevnem redu so med drugim volitve organov Konference in delegatov za drugo svetovno zasedanje.
Kadarkoli spregovorimo besedo kultura, dregnemo z njo ob tako občutljivo struno, da nam zabrni po vsem telesu, se pravi, da se v nas sproži vzgib, ki nas takoj opozori, kakšen je odnos do nje. In vendar je prvi občutek, ki nas pri tem spremlja, kot da je kultura nekaj neotipljivega, a globoko zaznavnega. Ko pa začnemo o tem instiktivnem pojavu razmišljati, postane nekak kulturni samogovor, kar je hkrati sistem sa-movzgoje, ki nam pričara vse tisto, kar nam je nudilo okolje, v katerem smo zrasli, okolje, v katerem se gibamo; je pa tudi odraz naše izkušnje, ki smo jo pridobili z branjem knjig, prisluhnili besedi, ki so nam jo zapisali umetniki ali jo podali v svojih nastopih, gledali sporede na televiziji ali na filmskem platnu, vtis, ki nam ga zapušča radijski glas, skratka, vsrkali smo vse tisto, kar nam je požlaht-nilo življenje, ki je s tem postalo lepše, znosnejše. To kot samogovor.
Toda svetopisemsko reklo: človeku ni dobro biti sam, nam dograjuje spoznanje, da je kultura splošno dobro, da je kultura bogastvo posameznika in hkrati dobro in pa bogastvo neke družbe; v našem primeru najprej v dobro okolju, v katerem se najlažje sporazumevamo.
In prav kultura je merilo obnašanja neke skupnosti, tako znotraj nje same kot navzven, nasproti drugi skupnosti — tudi v soočanju z njo, tudi v trezni konfrontaciji s kulturnimi lastnostmi od nas različnih, včasih nenavadnih in na prvi pogled nam nedoumljivih neznank, s katerimi se ti »različni« stapljajo. Vendar — o kulturi ni več sledu, ko te »različne« od nas ne sprejemamo, ko smo neodzivni, ko brez pomisleka odrinemo od sebe vse, kar nas v tistem trenutku zmoti; ko se od »različnega« obrnemo, da bi ubranili svojo zaverovanost vase, še več, branimo se tako, da imamo svojo (ne)kulturnost za nekaj nedotakljivega, svetlega, vsepresežne-
ga-
Ko sem npr. pri svojem zadnjem delu »Božji vitez na slovenski zemlji«, to je odrska zloženka o Slomšku, pregledal vse, kar mi je bilo na dosegu, sem spoznal, da se je, recimo, ta svetniški škof znal tudi opravičiti in prositi za odpuščanje, kar pri drugih avtorjih ni zaznati; ti pač menijo, da je to opravil samo v smislu bičanja samega sebe, torej v globoki intimnosti; sam pa trdim, da se je ta svetniški mož, po samospraševanju znal obrniti vsaj k nekaterim posameznikom in jim odkriti svojo duševnost, pa tudi narodu — čeprav sem to izpoved postavil v njegov postumni okvir.
V tako stanje nas pripelje samo modrost poslušanja in prisluha dru-
gim. In v poslušanju je velika modrost. Modrost, pravim, in ne zvijačna uglajena preračunljivost, kateri tako radi nasedemo, je pravi temelj kulture.
Vprašali me boste: ali to lahko počne vsakdo, ali je prav vsakdo tako nadarjen in pa nosilec takih segmentov? Je, prav vsak izmed nas, zakaj prasmisel besede kultura je (v latinščini) ne samo gojenje, vzgoja, ampak tudi obdelovanje zemlje. In prav to je prabitno opravilo. Ko zemlja ni bila to, kar z grozo danes opazujemo okrog sebe (se pravi, zrak, ki ga vdihavamo, voda, ki ni več čista, pre-mnogokrat tudi nepitna, živčno in nasilno potegovanje asfalta v vse smeri), je bila prav ta ista zemlja ponujena človeku v preobrazbo, da bi z njeno pomočjo ohranil sebe in svoj rod. Vsakdo pravim, vsakdo s kakim drobnim dejanjem lahko pripomore k gojenju kulture. Tudi mi, predvsem mi, za nas same. Mi, ki smo (nasplošno) ob spoštovanju — in ne strahospoštovanju — do drugih kulturnih stvarnosti uspeli iz razformiranosti, spojitvi in delitvi, združitvi in preseljevanju,
ob stotih zastojih in pospešitvah, ob zelo hudih in malo srečnih trenutkih, iz nekdanjih pastirjev in obdelovalcev zemlje ter lovcev ohraniti tisti rod, ki mu pravimo Slovenci. Slovenci pa smo zato, ker se razpoznavamo v eni in edini kulturi, ki je samo naša.
Prav iz smrti tistih prarodov in rodov, od katerih smo prevzeli besedo kultura, smo to svojsko in izvirno oblikovali, po svoji meri pač, kot spretni krojači. Tako imamo danes omiko, imamo ustvarjalce, ki nam pričarajo rojstvo in smrt, mladost in starost, hrupno veselje in grenko žalost. Smo pravi, celovit narod. In če nam tudi kdo (recimo naš italijanski sodržavljan) včasih oponese, češ, zakaj slovensko, to je trd in grob jezik, ima isti človek dolžnost, da temu jeziku najprej prisluhne, da spozna njegovo klenost, ki je vsa zajeta v glagolih, torej na stvarni življenjskosti, dinamiki in delavnosti. Slovenski človek je torej svoj jezik prilagodil svojemu značaju, zakaj prav klenost je postala soznačnica za njegovo vzdržljivost in vztrajnost. Bil pa je slovenski človek vedno na prepihu, v primežu ve-
liko močnejših sosedov, zato se je moral še trše bojevati kot drugi, že zdavnaj izumrli rodovi, boriti se za svoj »jutri«, tisti »jutri«, ki je največkrat presegel življenje samo, torej presegel smrt.
Tistemu »jutri« ni smrt nič v napoto, ker je smrt rojstvo novega. Tudi po zimski neplodnosti — s čimer hočem poudariti, da je bila slovenska kulturna bera včasih siromašnejša drugič bogatejša — se je znala naša beseda spet oviti v pomladno razkošje.
In še nekaj je znal slovenski rod/ sicer v manjši meri, vendar pa dokaj trdno ohraniti: to je zemlja, navezanost nanjo (tu ne gre za plahte iztrgane nam zemlje); pomislimo vendar na Kras, vse do obale, kakor tudi naši paštni in ograde, to je vse skupaj sinonim za slovenstvo, naše ogledalo. Ta Breg, vaš in moj Breg, je hkrati vest in humus našega ustvarjanja if pesnenja. Seveda govorimo o ten1 koščku zemlje na različne načine, veliko je tudi medizrazja; toda če bi 0 njem ne spregovorili, ga opevali, žalovali za njim in se nanj jezili, pomeni, da Breg sploh ne obstaja in s ten1 bi bila vsa naša kultura osiromašena' O njem pa govorimo predvsem zato, ker nas skrbi naš »jutri«, tisti, ki ga bodo živeli zanamci. Smrt ne bo nikol* izbrisala naših zapisov, pesmi, naše navezanosti in razmišljanja o tem našem koncu zemlje; to bo ostalo tu, na papirju, kot opozorilno in opogumljajoče znamenje naše radosti in bolečine.
Nič čudnega, da je tudi Prešeren/ čigar obletnico smrti (in ne rojstva) danes proslavljamo, mislil na svoj lfl naš jutri. Videc in graditelj boljšega človeštva in utemeljitelj velike kultur-ne razsežnosti svojega naroda. Ne ffe za pogrošen kult nekega, v tem pr1' meru njegovega imena, gre za simbol kulture v njeni najžlahtnejši inačic1.
Če si bomo to s spoštovanjem, zanosom in trmo še naprej, leto za le' tom ponavljali in v prešernovsko Kulturo verjeli, se nam ni bati smrti; pr£' segli jo bomo.
Aleksij Prega^
Proslave v imenu kulture
Tako je bilo na Prešernovi proslavi v Prosvetnem domu na Opčinah
(foto S. Ferrari)
Ves mesec februar je bil tudi na Tržaškem posvečen kulturi, saj so se v raznih slovenskih društvih, ustanovah in šolah zvrstile Prešernove proslave. Prijetna in na visoki ravni je bila prireditev na liceju F. Prešeren v Trstu, kjer so imeli tudi nadvse uglednega gosta — lanskega Prešernovega nagrajenca, pisatelja Draga Jančarja. Svoj kulturni praznik so imeli prejšnji teden v Ric-manjih, Skednju, na Colu, na Opčinah in še kje.
V Ricmanjih je proslavo priredila domača Godba na pihala, vezni tekst je napisala Mirna Kapelj, predstavo pa je zrežirala Tatjana Turko. V Škednju je treba predvsem opozoriti na dejstvo, da je bila proslava ob kulturnem dnevu skupna. Organizirala so jo tri društva: Ivan Grbec, Dom Jakoba Ukmarja in PD Kolonkovec. Društvo Kraški dom pa je priredilo proslavo na Colu, ki je bila posvečena likovni in besedni umetnosti. Vezni tekst je napisal Marij Čuk, ob tej priložnosti pa so tudi odprli razstavo.
Prijetna in dobro obiskana je bila tudi proslava v organizaciji SKD Tabor z Opčin. Prireditelji so jo posvetili štirim domačim ustvarjalcem: Zori Tavčar, Alojzu Rebuli, Vinku Beličiču in Marku Sosiču. Sodelovali so domači pevski zbori in dramske skupine.
Pogovor z deželnim odbornikom Tizianom Chiarottom
V V'
l
Novi deželni odbornik za kmetijstvo in gozdove je Tiziano Chiarotto, do-Sedanji predsednik — zaradi nezdružljivosti funkcij je odstopil — pokrajinske ZVeze neposrednih obdelovalcev iz Pordenona. Srečali smo ga 15. februarja Predsobi skupščinske dvorane deželnega sveta. Rad je privolil v krajši raz-S°vor za naš časopis.
Gospod odbornik, kaj predvi-program novega deželnega odbora za kmetijstvo v Furlaniji Julijski krajini in še posebej za rzaško pokrajino?
Gre za precej obsežne smernice.
Prejeti bomo morali vrsto pravilni-°V’ prilagoditi zakone evropskim nor-^ativam in bomo med drugim ne-vfrnno imeli možnost za investicije , ° lastne blagajne kot s sredstvi,
1 riam jih nakazujeta državna vlada f;r evropska gospodarska skupnost. rstu bomo posvetili pozornost, saj ,nenim, da ima ta pokrajina v kmetij-s Vu pomemben potencial.
Katere pobude načrtujete?
, Ža mlade, ki bodo nadaljevali z de-
v tem sektorju ali ki se mu bodo e posvetili, bodo na voljo posebne uSodnosti. Menim, da jeza Trst zelo P°memben razvoj agrituristične dednosti, ki lahko ovrednoti krajevno dizvodnjo in tako postane pomem-en vir dohodka.
,. Kakšne so po Vašem perspek-
,'^e za neposredne obdelovalce v
zaški pokrajini in kakšno vlo-
bo imela krajevna Zveza v od-
°sih do nove deželne uprave in
* zlasti do odborništva, ki ga vodite?
SLOVENSKO stalno gledališče
Samuel Beckett
NE JAZ in POSLEDNJI TRAK
Režija Mario Uršič (enodejanki)
V soboto, 5. marca, ob 20.30 v nedeljo, 6. marca, ob 18.00
Odbornik Tiziano Chiarotto
V Trstu imate več organizacij, ki predstavljajo kmetovalce. Z njimi sem stalno v stiku, saj mi ne pomenijo le spodbudo za delovanje, temveč tudi oporo. Skupno z njimi bom skušal proučiti najnujnejše probleme in odprta vprašanja, da bomo lahko izoblikovali primemo stategijo za razvoj Trsta.
Kakšen odnos želi vzpostaviti novi deželni odbor s kmetijskim sektorjem in katere so naj-revnejšeejše težave?
Največje težave so seveda v pomanjkanju finančnih sredstev. Menim, da smo vsaj za leto 1994 deloma že dosegli ta cilj. Sedaj je pomembno, da pomagamo pri razvoju najšibkejših sektorjev. Predvsem je treba določiti, komu dodeliti podpore. Prepričan sem, da moramo upoštevati zlasti profesionalne kmetovalce, torej tiste, ki so zaposleni izključno v tem sektorju. Ne smemo pa pozabiti tudi na druge, ker je za napredek in razvoj kmetijstva na Tržaškem potrebno delo vseh.
D.B.
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL
GORICA
ŠTIRIDESET LET GLASBE NA PLACUTI
KATOLIŠKA KNJIGARNA - Predstavitev publikacij Petek, 11. marca 1994, ob 18. uri
CERKEV SV. IVANA - Spominska hiša Sobota, 12. marca 1994, ob 19. uri
KATOLIŠKI DOM - Osrednja prireditev Nedelja, 13. marca 1994, ob 18.30 uri
Vljudno Vas vabimo, da z nami praznujete naš jubilej.
v
Zerjalove »Sanje o Krasu« v Mačkoljah
Prosvetno društvo Mačkolje je za proslavljanje kulturnega praznika priredilo razstavo novih akvarelov tržaškega umetnika Edija Žerjala. V Torkli v Srenjski hiši v Mačkoljah se je v petek, 25. februarja, zbrala lepa skupina ljudi, da bi se udeležila odprtja razstave. Večer je uvedel Niko Tul, na kratko je predstavil dejavnost društva, zlasti glede na prirejanje likovnih razstav, in napovedal spored. O umetniku in njegovem delu pa je spregovoril Marko Tavčar. Kratko je predstavil dosedanjo umetniško pot Edija Žerjala, ki se je doslej v glavnem posvečal grafiki, odslej pa si je izbral novo, svežo akvarelno tehniko, ki sicer omogoča hitro ustvarjanje, istočasno pa zagotavlja nekatere prefinjene barvne učinke. Gre za tehniko laviranja risb, ko slikar z akvareli ali raznobarvnimi tuši ustvari sliko. Te barve pa z raznimi lužili redči in odstranjuje, tako da dobi izredno zanimive učinke, ki v nekem smislu spominjajo celo na grafiko, vsaj glede pretakanja barv.
Edi Žerjal je torej izbral novo izrazno pot. Ostal pa je zvest svojim tradicionalnim temam, to sta kraška pokrajina, razni detajli iz nje in delo človeka na tem koščku zemlje. Sanje o Krasu nam torej odkrivajo domačo pokrajino. Zdi se nam znana, saj se nam obrisi gričev, kraških zidkov, griže ali posameznih kamnov, ki se kot biseri svetijo v soncu, v daljavi Nanos ali pogledi na obsončeno morsko gladino, vsi nekako zaviti v neko sanjsko meglico ali nedoločenost, predstavljajo kot nekakšna materializacija podzavestne podobe o svojem rojstnem kraju, ki jo vsakdo od nas nosi v svojem spominu in zavesti. Zaradi tega bodo te lavirane risbe gotovo nagovorile obiskovalca razstave.
Na večeru je z imenitnim sporedom nastopila tudi Trobilna skupina iz Ricmanj. Predstavila je zanimiv spored domačih in tujih avtorjev. Gre za komorno skupino, ki se je razvila iz ricmanjske-ga pihalnega orkestra in ki prav gotovo pomeni kvaliteten doprinos h glasbenemu življenju.
Prešernova	proslav
V nedeljo, 27. februarja, so Fantje izpod Grmade in Dekliški zbor Devin priredili na svojem sedežu Prešernovo proslavo. Na večeru, ki ga je povezoval Gregor Pertot, je za uvod nastopil moški zbor »Fantje izpod Grmade«. Pod vodstvom Iva Kralja je zapel štiri pesmi. Tajnik zbora Marko Tavčar pa je podal nekakšen širši obračun o kulturno-narodnem utripu na širšem področju okrog Grmade. Ugotavljal je pozitivnost najrazličnejših področjih ustvarjalnosti, kot se to izraža v raznih oblikah delovanja, tudi političnega. Izrazil pa je željo, da bi znala obstoječa slovenska društva privabiti k delu čim širši krog ljudi, da bi aktivno in ustvarjalno preraščali skušnjave, ki hromijo globljo duhovno in človeško rast posameznika in posredno skupnosti.
Na prireditvi v Devinu se je v nedeljo predstavilo Kulturno društvo »Skala« iz Gropade. O delovanju društva je spregovoril Aleksander Možina, ki je tudi povezoval nastop mešanega pevskega zbora »Skala«. Taje pod vodstvom Anastazije Purič zapel zanimiv izbor pesmi Ubalda Vrabca, Brede Ščekove, Pavleta Merkuja, Milana Pertota in drugih primorskih skladateljev. Zbor je pokazal veliko temperamentnost in interpre-tacijsko sposobnost.
Na stenah prireditvenega prostora pa so bila na ogled likovna dela gropajskih ustvarjalcev, ki naj jih vsaj predstavimo. To so
Darij Berce, Rado di Giorgi, Ka-terina Kalc, Darja Milkovič in Me-gi Uršič Calzi.
Gropada se je torej predstavila v Devinu in pokazala, kaj ta vas, ki šteje 280 ljudi, zmore na kulturnem, likovnem in glasbeno ustvarjalnem področju. Večer pa se je nadaljeval ob pogovoru in petju še pozno v večer.
* * *
»Igra zamenjav« v Marijinem domu v Trstu
Letos obhajamo mednarodno leto družine, ki sta ga oklicala Cerkev in Organizacija združenih narodov. Ob tej priložnosti je gledališka skupina Slovenskega kulturnega kluba pripravila novo celovečerno odrsko postavitev, ki nosi naslov »Igra zamenjav« ali »Skupaj je lepše«. Veseloigra je decembra in januarja že doživela prve uprizoritve, v nedeljo, 6. t.m., pa jo bodo mladi člani gledališke skupine SKK ponovili ob 17.15 v Marijinem domu v ulici Risorta v Trstu.
Igra govori o dveh dekletih, ki sta si strašno podobni in ki se prvič srečata na nekem letovanju. Kaj vse bosta nakuhali, pa boste lahko sami izvedeli, če si boste igrico ogledali.
Veseloigro je po Kastnerjevi mladinski povesti priredila, dramatizirala in opremila s pesmicami Lučka Susič, za glasbo je poskrbel Štefan Bembi, za sceno pa Jasna Merku.
Krleževa drama v režiji Borisa Kobala
Agonija hrepenenja
Ogromno, neizprosno nihalo časa kraljuje na scenskem ozadju in odmerja zadnje nihljaje umirajočemu meščanskemu sloju, umirajoči zakonski zvezi, umirajoči ljubezni. Vse ena sama dolga agonija, ki so jo v tržaški odrski postavitvi Krleževe drame V agoniji podčrtovale scenske izbire scenografa Tomaža Marolta. Masivno črno pohištvo, deloma prekrito s sivimi rjuhami, dragocene trofeje in kopije znamenitih slik. Navidezno razkošje zagrebškega meščanskega stanovanja, ki je obenem tudi šiviljski atelje, skriva zakonske in finančne probleme, ponarejene menice,
dela izpostavil individualne razsežnosti družinske tragedije in problematiko zakona med bivšim avstro-ogr-skim podpolkovnikom baronom Len-bachom in njegovo precej mlajšo ženo Lavro, hčerko avstrijskega generala. Kajti propadajoči meščanski zakon in neutešeno Lavrino hrepenenje v režiserjevem videnju preraščata v paradigmatično podobo odnosov med moškim in žensko.
V konverzacijski drami s tragično poanto izstopajo natančno izdelani dialogi: v prvem dejanju med Lavro in njenim možem baronom Lenba-chom, v drugem pa med Lavro in od-
Prizor iz Krleževe drame V agoniji. Na sliki so (z leve) Maja Blagovič, Vladimir Jurc in Jurij Souček	(foto	S.	Ferrari)
duhovno in čustveno praznino. Kot ugotavlja odvetnik Križovec: »Vse je obupno, prazno, vakuum.«
Turobno vzdušje odmiranja soustvarjajo odsotnost vsakršne glasbene spremljave (ki zadoni le v sklepnem prizoru) in dolgi trenutki tišine. Bian-ka Adžič Ursulov je podkrepila občutek propadanja z izbiro temnih kostumov. Izjemo predstavlja bogata, sončno pisana toaleta ruske emigrantke Petrovne, ki je edina — v barviti interpretaciji Mirande Caharija — vnesla v dramo nekaj trenutkov življenja.
Tragedija V agoniji predstavlja drugi del znane trilogije o Glemba-jevih, v katero sodita tudi drama Gospoda Glembajevi in komedija neke predpustne noči Leda. Krstna uprizoritev igre se je odvijala v zagrebškem Narodnem kazalištu 14. aprila leta 1928. Z letošnjo uprizoritvijo pa se je Slovensko stalno gledališče iz Trsta sklenilo oddolžiti spominu velikega hrvaškega književnika in dramatika Miroslava Krleže, saj je lansko leto potekala stoletnica njegovega rojstva.
Režiser Boris Kobal je izhajal iz prvotnega dramskega besedila v dveh dejanjih, kateremu je Krleža po treh desetletjih dodal tretje dejanje. Drama V agoniji se odvija leta 1922, rase pa iz širšega družbenega in ožjega družinskega dogajanja. Kobal je kljub družbenemu poudarku Krleževega
vetnikom Ivanom Križovcem. Beseda ima svojo moč v vseh svojih odtenkih, vendar ni nikdar groba, ampak bolj meščansko uglajena, včasih celo filistrska. Baron Lenbach je v svojem odnosu do žene razdvojen, saj od formalnega vikanja prehaja k tikanju in nasprotno. Ta besedna razdvojenost ponazarja dvoličnost Lenbacho-vega zakona, ki je na zunaj zgleden in neoporečen, vendar brez vsakršne ljubezni, gola formalnost.
Pomembno lektorsko nalogo je opravil Jože Faganel. Krleževi dialogi so živa podoba meščanskega pogovornega jezika: vanj vdirajo tujke, prepletata se francoščina in nemščina, zelo sveže pa učinkuje rusko obarvana govorica emigrantke Petrovne.
V prvem dejanju je Jurij Souček krepko izrisal značaj barona Lenba-cha, vase in v nekdanji položaj zaverovanega podpolkovnika, ki se utaplja v dolgovih in alkoholu, toda skuša na vse načine ohranjati zunanji videz. Igralec je suvereno prehajal od ponosne gospodovalnosti v odvisnost od alkohola, v popolno brezmoč in obup, ki sta ga ob koncu prvega dejanja privedla do samomora.
Toda pravo tragedijo doživlja Lavra. Mesec dni po poroki je kot devetnajstletno dekle spregledala in odkrila pravo moževo naravo. Baron Lenbach pa ji ne dovoli razporoke, am-
pak jo priklepa nase z najpodlejšimi pretvezami in prošnjami, zlasti ko gre za denar. Maja Blagovič je z interpretacijo Lavrinega lika dokazala svojo igralsko zrelost, s katero je presegla vse svoje gledališke kreacije zadnjih let. To zlasti v prvem dejanju, ko je razkrila svojo novo igralsko podobo: podobo hrepeneče in trpeče zakonske žene, ki s svojo samozavestjo in ponosom močno spominja na Ibsenove ženske like. Lavra je emancipira-na ženska: živi od svojega šiviljskega dela, s katerim mora vzdrževati zapitega moža in poravnavati njegove dolgove. Hrepenenje po iskreni ljubezni se ji lesketa v podobi odvetnika Ivana Križovca, s katerim se shajata že tri leta.
Blagovičeva je v drugem dejanju utelesila pravo metamorfozo dezilu-zije. Spoznala je, da je bila le objekt, le igračka v rokah odvetnika Križovca, ki ga je z pravšnjo mero cinizma odigral Vladimir Jurc. Ko si je po Lenbachovi smrti snel masko družinskega prijatelja, se je namreč pokazal v pravi podobi ženskarja in zapeljivca.
Kakšna je torej Krleževa ženska? Ekonomsko neodvisna, a čustveno krhka. Madeleine Petrovna se preživlja z manikiranjem, Lavra s šiviljstvom. Slednjo prevzema atavični občutek krivde, in vendar ni kriva moževe smrti, čeprav si jo je želela. Ko se ji ob Križovčevi indiferenci razblinijo sanje o veliki ljubezni, doživi pravi psihični šok. Čustvenost jo stre, niha med odhodom in smrtjo, a odloči se za smrt. Izjemno tragična psihološka drama, ki se odigrava v intimni sferi glavne junakinje.
Krleža je o iskanju prave dramaturgije povedal tudi tole: »Ne more biti torej dobre drame brez notranjega psihološkega volumna kot glasbila in dobrega igralca kot glasbenika, ki na tem glasbilu dobro igra... odločil sem se, da pišem dialoge po vzoru nordijske šole devetdesetih let z namenom, da notranji razpon psihološke napetosti razpnem do čim večjega spopada, te spopade pa da čim bolj približam odsevu naše stvarnosti. Tako je prišlo do mojih zadnjih dram, ki niso in nočejo biti nič drugega kakor psihološki dialogi, ki se prvič oglašajo v naši dramatski književnosti s štiridesetletno zamudo.«
Torej je Krleža v trilogiji o Glem-bajevih ubral pot, ki jo je utrla dramaturgija Ibsena in Strindberga. Ko-balova režija Krleževe drame pa se je dosledno usmerila v psihološko analizo konflikta med žensko in moško stranjo neba, še posebno v analizo ženske duševnosti in Lavrine osebne tragedije.
Majda Artač Sturman * * *
Tržaški pomorski klub Sirena je na nedavnem občnem zboru zelo pozitivno ocenil delovanje v lanskem letu. Poleg dobrih uspehov jadralke Arian-ne Bogateč se lahko društvo pohvali tudi z dobrimi rezultati, ki so jih dosegli nekateri drugi člani, z dobro organizacijo regat in z uspehi na področju športnega ribolova.
Prva letošnja Mladika
Prva letošnja številka revije Mladi' ka, ki jo v Trstu izdaja Slovenska pt°' sveta, je prav pred kratkim prišla iz kame. Uvodni članek je napisal S<$ Rudolf o tragični smrti Saše Ote, Marci Luchette in Daria D'Angela, ki jih]1 v Mostarju pokončala granata.
Prijeten in zanimiv je intervju pt°r Zore Tavčar v rubriki »Slovenci za danes« z mlado znanstvenico — raziskO' valko dr. Vesno Sosič, ki je po rodu U Trsta in je tu tudi obiskovala sloveF sko klasično gimnazijo. Sedaj živi in dl' 1 la v Ameriki, ob Pacifiku, kjer preučuje delovanje človeških možganov.
V spomin na pokojnega Franca Ji' zo ob 10-letnici njegove smrti je objav j Ijen članek Saše Martelanca. V tokrat' ni Mladiki je še en spominski članek j Napisal ga je Drago Stoka, posvečen f , je lani umrli igralki Tei Starčevi. ■
Tudi mladinska priloga revije »Rast' ; je tokrat bogata in zanimiva. Med drU' ( gim objavlja intervju s slovenskim ob rambnim ministrom Janezom Janšo, k je bil častni gost praznika »Slovenif party« v organizaciji Slovenskega kut' turnega kluba iz Trsta. Večina članol kluba sodeluje tudi pri oblikovanju pT loge Rast.
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Miroslav Krleža V AGONIJI
Režija Boris Kobal
V ponedeljek, 7. marca, ob 16.00	ti
ABONMA RED H	„
v sredo, 9. marca, ob 16.00 n ABONMA RED G	(
v četrtek, 18. marca, ob 16.00	$
ABONMA RED H	i
--------------------------------J	(
V	V
Februarski Škrat ,
Sredi februarja je Sklad Mitja Č<^ > z Opčin izdal novo številko revije ' šolarje in starše škrat. Tokrat je p°' svečen predvsem kulturi, jeziku, ra0' 1 či in pomenu besede. V tej številki s° I objavljeni prispevki osnovnošolce'1' * Vsakdo je, po svojih sposobnostil1' narisal pesnika Franceta Prešerna zraven »improviziral« kratek sonet*1' v venec, tako da prve črke vsakega vef' 3 za sestavljajo besedo kultura.	1
Berta Golob je napisala članek 0 ^ tem, kakšno težo imajo v resnici be' ^ sede in je treba zato zelo paziti, »kal ^ nam leti iz ust«, kot so pravili neko*-'
O vlogi učiteljev v sodobni šoli raZ' mišlja dr. Viljem ščuka, pisateljica1 ^ Vipavskega Marija Mercina pa o zM nju jezika, ki je življenjska nujnos* / Ker je Škrat izšel sredi februarja |Q je nekaj prispevkov posvečenih tu^1 j navadam in običajem v pustnem ^ su. Jasna Merku piše o maskah nek«?- y. in danes, Tanja Tomažič pa o efl1 p. najznačilnejših pustnih šem na Sl°' venskem, to so kosmati kurenti. T*e p, ner Mario Čač daje v tej številki škf* S|( ta nekaj nasvetov in predlogov za p°' p. pestritev ur telovadbe v šoli.
k
Uspela akademija v Gorici
Globlji pomen klasične
Naj bo to razmišljanje posvečeno ^'jakom slovenskega klasičnega lice-la iz Gorice in vsem tistim ljudem, ki s° kdajkoli študirali latinščino. Mor-^a je tak uvod malce zaletav in tudi Vključujoč, a sem se vendarle zanj za-vestno odločil, ker sem bil namreč v ^edeljo na zelo lepi in še bolje obis-ani proslavi v čast Horaciju ob dve-Vsočletnici njegove smrti. Dijaki klatene gimnazije in klasičnega liceja dnrož Trubar iz Gorice so namreč Popravili izredno uspelo akademijo, na kateri so prikazali z recitacijami in peljem, kako velik je bil Horacij in ka-smo tudi Slovenci navezani nanj. endar gre pomen proslave Horaci-)a še dlje, saj nam kaže še na pomembnost klasičnega liceja za Slo-vence v Italiji.
Dijaki so na doživet način recitirali Pesmi Horacija v latinskem jeziku in Njihov zbor, ki so ga sestavljali tako Sedanji kot bivši dijaki, je pod vod-f^om Hilarija Lavrenčiča, ki je tudi 'vši licealec iz Gorice, zapel nekaj Uglasbenih Horacijevih pesmi. Slav-r'°stni govor je imel klasični filolog in Prevajalec Horacija v slovenski jezik r- Kajetan Cantar, ki tudi predava la-!lr|ščino in grščino na ljubljanski leposlovni fakulteti. Na zanimiv način ^Prikazal Horacija in njegov pomen *a vse svetovno pesništvo ter s tem oi njegov vpliv na slovenske pes-I'1^e/ zraven tega pa je razpredel še ^aj zanimivih misli o umetnosti asične gimnazije in liceja v sloven-* ' družbi. Prof. Gantar je v bistvu ^e)al, da je slovenski klasični licej iz Orice bil med redkimi, ki so v polnih letih ohranili poučevanje la-
tinskega jezika in s tem naredili velikansko delo, saj so v Sloveniji latinščino poučevali le na semeniški gimnaziji v Vipavi in na univerzi, po drugi vojni so namreč v bivši Jugoslaviji in s tem seveda tudi na Slovenskem ukinili poučevanje latinskega jezika. Profesor Gantar je še dejal, da je bil in je klasični licej izredno pomemben prav zato, ker so na njem lahko dijaki spoznavali lepote jezika, ki je podobno kot grški jezik temeljnega pomena za nastanek sodobne Evrope, saj sta prav latinska in grška kultura ob judovski in krščanski veri temeljna kamna naše Evrope.
Ko sem pred dnevi povprašal ravnatelja klasičnega liceja iz Gorice Milka Renerja kaj pravzaprav pomeni za Slovence v Italiji klasični licej, mi je zelo preprosto odvrnil, da si na Goriškem dejansko ne more predstavljati javnega in kulturnega življenja
Slovencev brez te pomembne ustanove, iz katere so izšli vsi, ali domala vsi goriški povojni kulturni in javni delavci slovenske manjšine v Italiji. Nadaljeval je z mislijo, da je sicer res, da so važne tudi druge slovenske šole, a da je prepričan v umestnost klasičnega liceja in v njegov pomen. Predvsem zato, ker klasični licej le pripravi dijake in nadaljnji študij z neko dobro humanistično bazo, s katero si lahko potem v življenju pomagajo, in jim daje tisto potrebno znanje, na katerem lahko pozneje gradijo.
Strinjal sem se z njim, ko je rekel, da je vloga slovenskega klasičnega liceja nezamenljiva tudi v času tehnike in v družbi, ki sloni samo na tehnoloških napredkih in protezah, katere nam na vse načine olajšujejo življenje. Licej pa po mnenju ravnatelja Milka Renerja le ni tako elitna šola, da bi se je moral bati. Ta njegova trdi-
SLOVENSKI CENTER ZA GLASBENO VZGOJO EMIL KOMEL
GORICA Koncertna sezona 1993/94
FLAVTA IN KITARA SKOZI ČAS
Giorgio Marcossi, flavta Giulio Chiandetti, kitara
Bach, Giuliani, Castelnuovo-Tedesco, Piazzolla
Katoliški dom, sreda, 9. marca 1994, ob 20.30
Dijaki imajo prost vstop
tev se nanaša najbolj na dejstvo, da je na klasični licej iz leta v leto manj vpisanih, malo zato, ker hočejo dijaki sedaj čim prej priti do kruha in malo tudi zato, ker se skoraj vsi dijaki bojijo zahtevnega študija, ki ga vsekakor vpis na klasični licej prinaša.
Čestitam dijakom za uspelo akademijo v čast Horaciju, ki nam je dal toliko življenjskih resnic, da se jih niti ne zavedamo vseh. Ena teh je tudi tista o zmerni poti v življenje, katero pa uči tudi goriški licej. Prav zato tudi želim, da bi se letos vpisalo v prvi letnik klasičnega liceja v Gorici več dijakov, ki jim ne bi bilo žal napornega študija. Da se tak študij splača, lahko povejo tisti, ki so ga že opravili, še najlepše pa lahko o umetnosti in važnosti klasičnega liceja govorijo bivši goriški dijaki, katerih je veliko. To, da jih je veliko, so dokazali tudi v nedeljo, 27. februarja, zvečer, ko so napolnili Katoliški dom do zadnjega kotička. In vsi so bili srečni, da so bili na Horacijevi proslavi, še bolj pa zato, ker so nekoč bili dijaki slovenskega klasičnega liceja v Gorici.
J.P.
* * *
Odličje v spomin na Sašo Oto
Dolinski občinski svet je prejšnji teden odobril proračun za leto 1994. Ta pomemben dokument za upravljanje občine predvideva dokajšen presežek, tako da naj bi v tem letu ne zvišali dajatev za občane. Župan Marino Pečenik je na seji tudi povedal, da namerava uprava podeliti Odličje prijateljstva ricmanjskemu kulturnemu društvu Slavec ob 100-letnici ustanovitve in v spomin na domačina Sašo Oto, ki je med opravljanjem svojega poklica umrl v Mostarju. Pobudo za podelitev odličja so dala društva Slovenec, Valentin Vodnik, Breg in dolinska Majenca.
iig/ Paljk
Kaj me moti v slovenskih časnikih
v Zadnje čase se mi dogaja, da vse prevečkrat ugotavljam, ko berem sionsko dnevno časopisje iz sosednje republike Slovenije, da ga že zelo težko Pten
-Tašam. Še vedno ga berem, da se razumemo, ker le tako izvem, kam plove j.i	°	r
V
manj, televizija pa te že tako z novico in sliko dobesedno povozi in ni-
v slovenska ladja in tudi zato, ker je, čeprav na splošno slab, dejansko še 'mo edini vir informacije, ob kateri se lahko malo zamisliš; radio ti tega
aš niti časa, da bi nekoga pošteno preklel, ko ti že servirajo drugo sliko in ru8i dogodek.
^ Mislim, da je velik problem vsega slovenskega tiska v Sloveniji v tem, . 8a delajo isti ljudje, ki so ga delali včasih, za časa režima, da se razume-kot se temu najlažje reče. Isti ljudje, ki so takrat, če so hoteli ta poklic d na neki ugledni ravni, vsi morali biti »moralno in politično neopore-lov"’ so dsd l)udie' Ki so včasih pisali o tem, kako je Tito dober, najboljši £,ec in najboljši čebelar in so ga zato predlagali za častnega predsednika Zveze
de
je prvič videl letalo!), to so bili tisti ljudje, ki..., v nedogled bi lahko ^'leval. Danes ti ljudje zvečine pišejo o tem, kakšna mora biti demokrati-p^a Slovenija, in o tem, kako morajo politiki ukrepati, da bo Slovenija čim-5|e) v Evropski uniji, dajejo nasvete Peterletu itd. V trenutku namreč, ko so Veriski časnikarji ugotovili, da se je slovenski narod s plebiscitom odločil, ne b0 več tam, kjer je prej bil, in se je odločil za svojo državo, so tudi slo-
0------I	O-	I------------^
(.	arjev Slovenije, ko jim je obenem tudi uspelo zabeležiti Dolančeve be-
l	zakaj je to res (Še danes se tega dogodka spominjam z jasnostjo otro
venski časnikarji postali razred zase. Kar naenkrat jih je bilo na kupu neverjetno število in kar naenkrat so vsi postali demokrati in so vsi vedeli povedati, kako so oni že prej vedeli, da bo šlo tako, nekaj najbolj poniglavih in umazanih duš pa je šlo celo tako daleč, da je sedaj začelo služiti drugim gospodarjem...
To me niti toliko ne moti, res ne, ker se ve že najmanj dva tisoč let, da je »duh sicer voljan, a da je meso slabo«, kot so nas včasih dobri slovenski duhovniki učili pri verouku v času »enoumja«, kot danes moji slovenski kolegi domala vsega slovenskega tiska imenujejo čas socializma v Sloveniji. Res sem nekje slišal, da je poklic časnikarja druga najstarejša obrt na svetu, takoj za tisto, o kateri se ne sme nikdar na glas govoriti, ker da je nespoštljivo. Kot da bi bilo vse drugo spoštljivo! Vseeno pa sem mislil, da je med slovenskimi časnikarji še nekaj takih, ki imajo nekaj ponosa, a kaže, da jih večina z veseljem raje prebira slovenskega pesnika moderne in njegov verz »Trs sem, ki se v vetru maje«, bi lahko postavili za vodilo teh ljudi, ki so tudi najbolj glasni, vsaj sedaj še.
Seveda so med njimi tudi izjeme, a mirno lahko zapišem, da jih resnično ni veliko. Drugi pa jamrajo o tem, da nimajo kadrov. Tretji pravijo, da so sedanje slovenske časnikarje na fakulteti za novinarstvo v Ljubljani učili isti, ki so učili prejšnje, če pa oni ne, da so jih njihovi učenci, vsi po vrsti pa, da so bili zares »pravoverni« in tako smo v začaranem krogu in tako naprej. Tudi to me ne moti, ker vem, da moramo dati času čas.
Moti me tista pritlehnost in tisto bevskanje proti Cerkvi in kristjanom, ki je prisotno še vedno v domala vseh glasilih in javnih občilih na Slovenskem, v medijih, kot učeno radi v Ljubljani rečejo, ker se jim zdijo besede, kot so časnik in javna občila, premalo svetovljanska in premalo evropska. Kot se nekemu »šeftarju« iz Sežane zdi dosti boljše imenovati svojo trgovinico Ciao, namesto da bi ji dal ime Dober dan.
Mednarodna kolesarska dirka v organizaciji KK Adria
Pogovor	z	Radijem
V nedeljo, 6. marca, ob 12.40 bo iz Lonjerja štartala 18. mednarodna kolesarska dirka za amaterje, ki jo -prireja KK Adria pod pokroviteljstvom Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Gre za tradicionalno pobudo, ki si iz leta v leto pridobiva vse večji ugled po Italiji in Evropi. Med drugim velja za najpomembnejšo kolesarsko dirko amaterjev v naši deželi, prav gotovo sodi med najpomembnejše v severni Italiji. Na njej so se v preteklih letih zbrali vrhunski kolesarji — takrat skoro neznani — kot so npr. Moreno Argentin, Maurizio Fondriest, Primož Čerin, leta 1992 pa je zmagal Fabio Casartelli, ki je nato osvojil zlato olimpijsko kolajno v Barceloni.
V Lonjerju vlada prava kolesarska mrzlica, celotna vas je na nogah dan in noč, zato da bi vse steklo v redu. Med neutrudnimi organizatorji moramo še posebej omeniti Radija Pečarja, ki je duša dirke, saj se v prvi osebi ukvarja z organizacijo že od vsega začetka. S kakšnimi občutki se pripravljate na letošnjo izvedbo?
Organizacija dirke mi postaja po eni strani rutina — to delam že veliko let poleg priprave drugih pomembnih tekmovanj — po drugi strani pa pomeni vedno nov izziv, nekaj novega. Vsaka izvedba je poglavje zase. Vsako leto so določene novosti. Upam, da bo tudi letos dirka potekala v redu, predvsem pa, da bodo gledalci zadovoljni. Menim, da bo kvaliteta na tako dobri stopnji kot v preteklih letih in da bomo lahko z zadoščenjem sledili najboljšim amaterskim kolesarjem bodisi iz Italije kot iz bližnjih držav, predvsem iz Srednje Evrope. Na štar-tu bodo kolesarji, ki veliko pomenijo v svetovnem merilu, tako da bomo imeli res kvalitetno udeležbo.
Lonjerja — predviden prihod na cilj približno ob 16.20, op. ur.), to pa zaradi težav s cestami v tržaški pokrajini. Na startu bomo imeli več držav kot doslej, saj bodo med drugimi tekmovali Poljaki, Nemci, Avstrijci, Cehi, Slovaki in verjetno Ukrajinci, ki so na pripravah v Venetu. Tudi pomoč pokroviteljev nam bo omogočila, da bo dirka res kvalitetna.
Rekli ste, da boste pri organizaciji sodelovali le še dve leti in da boste nato prepustili krmilo mladim. Vaša izjava je naletela na številna nasprotovanja, ker si namreč ni mogoče zamisliti te kvalitetne kolesarske dirke brez vašega doprinosa. Ali je bil to le
IZZIV:
Kakšne so letošnje novosti?
Proga je enaka kot lani (iz Barko-velj preko Ronk do Gorice in nazaj od-
Mislil sem zelo resno. Vsake igre je enkrat konec. Mislim, da se po dvajsetih letih človek lahko tudi utrudi in mu zmanjkajo nove energijejn stimulacije, da bi nekaj naredil. Čez dve leti bom prenehal nositi organizacijsko breme, ne pa sodelovati. Sodeloval bom tudi pri drugih pobudah, ki pa jih morajo mladi prevzeti v roke. V obratnem primeru bi v nekaj letih vse propadlo.
(Dar)
Pridelujmo več graha
Med povrtnino, ki bi ji morali posvečati več pozornosti, gotovo spada grah. To je stročnica, kije torej tudi zelo dobrodošla za kolobarjenje, saj podobno kot fižol ali lucerna obogati zemljo z dušikom. Prav zato je važno, da po pobranem pridelku rastlin ne populimo iz zemlje, temveč pazimo, da korenine ostanejo v zemlji.
Grah najbolje uspeva na prepustnih in rodovitnih, lahno kiselkastih tleh. Če ga posejemo zgodaj spomladi, je priporočljivo, da ga sejemo na lažja tla, ki se prej ogrejejo. Graha ne gnojimo s svežim hlevskim gnojem, kvečjemu lahko ob pripravi tal pognojimo z gnojilom, ki ima v razmerju z dušikom vsaj dvakrat ali trikrat toliko kalija in fosforja. Ta stročnica kali že pri temperaturi od 4 do 6 stopinj C. Težko prenaša temperaturo nad 25 stopinj in pogosto se zgodi, da rastlina odvrže cvetove in stroki zakrnijo. Nizke sorte graha bolje prenašajo mraz od visokih in so zato še posebej primerne za sedanjo, zgodnjo spomladansko setev.
V naših krajih, ob obali, ga zato lahko sejemo že konec januarja ali prve dni februarja, na Krasu ali kje v notranjosti pa za setev počakamo na marec.
Poznamo nizke, srednjevisoke in visoke sorte graha. Če želimo biti zgodaj na trgu, ko lahko dvignemo ceno, moramo sejati nizke sorte kot so npr. Me-raviglia dTtalia ali Fiesta, v Sloveniji pa priporočajo sorti Kalvedon ali Mali provansalec. Za nizek grah velja, da ne potrebuje opore. Sadimo ga v vrste kakih 20 do 25 cm narazen, semena naj bodo v razdalji vsaj 5 cm eno od drugega. Za srednje sorte je opora priporočljiva, ni pa nujna, za visoke sorte je vsekakor obvezna. V zadnjih časih
se uveljavlja uporaba raznih opomb mrež, zato tudi visoke sorte lahko sef' mo v vrste. Navadno pa smo sejah J grmičke, ker smo za oporo uporablja veje — fraške.
Oporo moramo postaviti, ko rastf1’ ne dosežejo 8 do 10 cm višine. GredF1 opejemo in ob vrsti razpnemo mrežo $ kole, da imajo rastline primemo opon za vzpenjanje.
Grah cveti postopoma in tako zori. Rastlina potrebuje veliko vode > posebej ob cvetenju in razvoju stroki Vsekakor zalivamo ob res suhem vrert1' nu. Prve stroke pri nizkih sortah bo’11' pobrali že tri tedne po začetku cvek nja. Redno jih obiramo, ker tako sp bujamo cvetenje. Za visoke sorte pa Ija, da stroki dozorijo v četrtem ted",: po cvetenju, ker so večji.
Ko je grah še nizek in če imamo P hen vrt, lahko med vrste sejemo sold1 berivko ali redkvico. Obe vrtnini neb' sta naredili grahu nobene škode, rtiif se bomo izognili zapleveljenju tal. Kolt sokim sortam postavimo oporo, law solato ali redkvice poberemo.
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vrša j.
Fotostavek iti tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
I
Član
Združenje periodičnega tiska v Italiji
Ni potrebno biti izredno inteligenten in tudi veliko ni potrebno prebirati, da vidiš kako so še vedno vsi mediji torej sovražno nastrojeni do Cerkve in človeka, ki javno pove, da hodi v cerkev in skuša živeti po krščanskih načelih. Moti me to bevskanje in podtikanje slovenskih časnikarjev, katerega so se učili na univerzi in predvsem potem, ko so delali kariero, v prejšnjih časih, za časa »enoumja«, kot radi rečejo, zelo me moti to bevskanje.
S tem nočem reči, da dajem vedno slovenski Cerkvi prav ali pa vsem katoličanom prav, ker sem nasprotnik vsakega klerikalizma, ker vem, kaj je klerikalizem za Cerkev, njegova rakasta rana je vedno bil in je še, če se pojavi, in iz zgodovine tudi vem, kako je bilo slabo za Cerkev vedno, ko se je preveč zanimala za svetno oblast, kot vem seveda tudi, kako se je s Cerkvijo delalo v časih »enoumja«.
Naj tu zapišem, da mi gre ta beseda strašno na živce, ker zajema vse Slovence, ki da smo živeli in mislili vsi v »enoumju«. Jaz recimo nisem, ker sem obiskoval semeniško gimnazijo v Vipavi, edino večje slovensko malo semenišče v času »enoumja«, iz katerega je izšlo, vedno v času »enoumja«, čez tristo (sic! sic!) slovenskih duhovnikov in vsaj še toliko slovenskih krščanskih intelektualcev, ki niso bili vsi v »enoumju« vzgajani. Ne vem, koliko slovenskih duhovnikov je bilo v tem času posvečenih v katoliški Italiji, tega res ne vem, zanimivo bi bilo vedeti ta podatek in ga primerjati z vipavskim semeniščem, z vsemi predsodki, ki jih take primerjave nujno izzovejo in z ustreznimi merami seveda!
Ko sem že pri vipavskem semenišču, naj povem samo to, da ne bi rad videl, da bi se kar naenkrat pozabilo na njegovo velikansko vlogo za slovensko Cerkev in za ves slovenski svet, posebno še sedaj ne, ko bo glavna beseda na tem področju tekla spet v Ljubljani, kjer se dela spet vse na veliko... in niti rečeno ni, da vedno najbolje. To, da so mladi fantje iz vseh krajev lepe slovenske dežele hodili študirat v malo semenišče na primorsko provinco — v Vipavo — štirideset let, pa se na žalost pozablja! To skorajda pozablja sedaj tudi verski tednik Družina, saj premalo piše o vipavskem bivšem semenišču in sedanji škofijski gimnaziji. Kot bivši gojenec te za vse Slovence slavne gimnazije se upravičeno lahko počutim užaljenega, ker se o velikanski vlogi vipavskega semenišča ni nikdar obširneje pisalo. Bilo je pomembno vsaj toliko
kot tista škofijska gimnazija v Ljubljani (mimogrede: bila je druga sloveni' državna gimnazija ne prva, ker je bila prva v Gorici).
Vem, da so slovenski časnikarji bili vzgajani v »enoumju« in rezultati5' vidni še danes! Pa jim je najbrž kar prijalo, sicer res ne bi bili vedno til11’ kot so bili, po načelu: plača dobra, vse dobro. Vseeno pa me neverjetno jeZ', ko berem vse tisto, kako smo kristjani pokvarjeni, in vse tisto znano, k3*1' se slovenska Cerkev hoče spet vrniti v politiko. Saj je morda kje res kaj nafl’
be, a da človeku, ki veruje, zvito prepoveš in mu onemogočiš, da na javn'
$
mestu to pove! Ja, fantje, kje pa je demokracija tukaj, če so že časi »enourri'1 minili?
Popolnoma se strinjam s tem, kar so slovenski škofje govorili v tiste. slavnem pismu o slovenskem javnem stanju, in mislim, da je njihova do1* nost, da so to povedali na glas, ker pač tako evangelij od njih zahteva. pa se jih potem vlači kot vlačuge po časopisju kot klerikalce, no ja, to je t v duhu »enoumja«. In tu naj še enkrat zapišem, da ne prenašam te besed za katero skrivajo časnikarji iz Slovenije vse in nič in sami sebe in svojo p(t teklost istrskih goničev.
Tu še majhna slika: najboljše pero likovne kritike iz Ljubljane je ob ih1 novanju dr. Capudra za kulturnega ministra vzdihnil, da ni mislil, da bo čakal dan, ko mu bo komandiral duhovniški črni talar. Sedaj mu ne gre11 živce nihče več, a je slovenska kultura v še slabšem položaju, kot je bil3 2, časa dr. Capudra, pa čeprav jo vodi sedaj z ministrskega stolčka dovčeraj^ raprezentant dovčerajšnje stranke »enoumja«. Da ni nič boljše pri kulturi/
najbrž kriv sedanji minister, ampak staro in še danes veljavno dejstvo, kič
• ir
je vsaka slovenska kmečka ženica nekoč vedela, ko ni mogla speči kruh3
je zato samo lačnemu možu in otrokom v kuhinji suho rekla: »Ne morem sp' kruha zato, ker ni moke.« Nihče pa tega človeka ne linča v medijih, kot' je to počelo s Capudrom, ve se tudi, zakaj je tako.
To me res moti v slovenskih časnikih, namreč ta poniglavost in pritleh1’ lajanje in bevskanje proti kristjanom. Da niti ne govorim o nivoju olik3
et
spodobnega obnašanja nekaterih slovenskih politikov, pisateljev in slo'" j skih javnih mož, ki jih najdete vedno v pismih bralcev dovolj, vedno pa t3
ko, da vam gre lahko prav hitro na bruhanje. Če jih še berete, seveda-