IV ASE DUHOVNO ZI VE JEN JE
Buenos Aires, dne 28. oktobra 1933.	Številka 24
Evangelij za praznik Kristusa Kralja
Jan 18, 33—3T.
Šel je tedaj Pilat v sodno hišo in poklical Jezusa ter mu rekel: “Ti si judovski kralj?” Jezus je odgovoril: “Praviš to sam od sebe, ali so ti o meni povedali drugi?”
Pilat je odgovoril: “Sem mar jaz Jud? Tvoj narod in veliki duhovniki so te meni izročili. Kaj si storil?”
Jezus je rekel: “Moje kraljestvo ni od tega sveta; ko bi bilo moje kraljestvo od tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da bi ne bil izročen Judom; tako pa moje kraljestvo ni odtod.”
Bekel mu je tedaj Pilat: “Torej kralj si?” Jezus je odgovoril: “Tako je, kralj sem. Jaz sem zato rojen in sem zato prišel na svet, da spričam resnico. Vsak kdor je iz resnice, posluša moj glas.”
Evangeljska misel: Ali Ti priznavaš Kristusa za svojega duhovnega Kralja? če ga ne priznavaš, nimava midva ničesar skupaj in Ti ne govorim, če pa ga priznavaš, kje je Njegova kraljevska čast in kje je Tvoja pokorščina njegovim kraljevskim postavam in zapovedim?
Cerkveni koledar
29.	oktober — dvajset prva pobinkoštna nedelja, praznik Kristusa Kralja —- ob desetih sveta maša pred izpostavljenim svetim Kešnjim Telesom, po maši blagoslov, oznanilo in cerkveni govor pred mašo. Popoldne ob štirih govor o Kristusu Kralju,
uato sveti rožni venec, litanije presvetega imena Jezusovega, posvetilna molitev in blagoslov.
30.	oktober — pondeljek — spomin svetega Pon-cijana, papeža in mučenca.
31.	oktober — torek — spomin svetega Alfonza Hodrigueza, iz reda očetov jezuitov, znamenitega bogoslovnega pisatelja. Ena izmed njegovih knjig, znamenita in obširna “Vaja v krščanski popolnosti”, jo bila pred kratkim prestavljena tudi na slovensko.
1.	november — sreda — zapovedan praznik vseh svetnikov. Ob desetih dopoldne sveta maša kakor ob nedeljah, s slovenskim petjem in slovensko pridigo. Popoldne ob štirih govor za vse svete, in slovesno mrtvaško opravilo za vse v tujini umrle slovensko izseljence, v Ameriki prvikrat opravljeno po novem slovenskem obredniku.
2.	november — četrtek — spomin vernih duš v vicah. Ob pol osmih sveta maša za duše v vicah s slovenskimi molitvami za rajne. Nadalje bo cerkev ves din odprta za pobožne molilce.
3.	november — petek — spomin svetega škofa Huberta.
4.	november — sobota — spomin svetega milanskega nadškofa in kardinala Karla Boromeja.
5.	november — dvajset druga pobinkoštna, zahvalna nedelja — slovenske božje službe na Pa-ternalu, Avalos 250, po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
Vsi verniki, ki so se spovedali in prejeli sveto obhajilo morejo prejeti tolikokrat popolni odpustek, koliko! krat obiščejo cerkev od srede opoldne do polnoči od četrta na petek, in molijo po namenu svetega očeta na primer šest očenašev in šest zdravamarij. Te odpustke pa morejo darovati samo dušam v vicah.
Prilika za spoved bo poleg sobote vse popoldne in v nedeljo dopoldne, še vse popoldne v torek, v sredo od sedmih do desetih dopoldne in popoldne po večernicah, in v četrtek od sedmih do osmih zjutraj.
Cerkvena kronika
Zakrament svetega zakona sta sklenila Angela Černe in Franc Vodopivec pred pričama Emilijem Koc in Frančiškom Čota. Bilo srečno!
Zakrament svetega krsta je prejel Marij Danilo Volk. Bclrovala sta mu gospa Gabrijela Ušaj in gospod Alojzij Koron.
Previden s svetimi zakramenti je po zelo mučni bolezni umrl naš rojak Anton Glavan in bil pokopan na pokopališču Chacarita. Naj v miru počiva!
V Gospodu je zaspala mlada Marija Konavec in bila pokopana na pokopališču Chacarita. žalostnim starišem naše sožalje!
Trideset članic in dvajset in šest članov se je priglasilo doslej bratovščini živega rožnega venca. Nadaljne prijave sprejema začasno Slovenska katoliška misija Buenos Aires, Avalos 250.
Osemdeset in šest pesov so zbrala slovenska dekleta za nabavo baldahina, prestola nad tabernakljem, ki je po cerkvenih postavah predpisan, da se sme izpostaviti sveto Bešnje Telo, ki ga pa naša nova cerkvica še nima. Znesek zadošča za skromen baldahin, če bi pa kdo želel v ta namen še kaj darovati, bo baldahin seveda toliko lepši, prelep pa za Kristusa Kralja nikoli ne bo. Morebitno darove je mogoče izročiti gospodični Romani Ko-radin, Salguero 2109, U. T. 71-1977, ali pa Slovenski katoliški misiji.
V domovino se je vrnil gospod Anton Zalar. Cerkveni pevski zbor, katerega vzoren, navdušen in požrtvovalen član je bil ves čas, mu je priredil na domu gospoda pevovodja Jekšeta poslovilen večer, ki je potekel v prav veselem in prijateljskem razpoloženju. Ob odhodu nam je poslal gospod Zalar lepo pismo v katerem v izbranih besedah navdušuje Slovence za lepoto domače božje službe v tujini. Mi se mu zahvaljujemo, želimo mu srečno-pot in vso zadovoljnost v domovini med ljubljeno družinico, in ga najlepše pozdravljamo.
Nadangel Rafael
je spremljal mladega Tobija v daljno tujo deželo, da je izvršil neko važno očetovo naročilo. in ga je po izvršenem nalogu bogatega srečno nazaj pripeljal in obvaroval na potu vseh premnogih in vsakovrstnih nevarnosti.
Izseljenci, ki so že od nekdaj odhajali v svet, da si prislužijo kruha in premoženja
in se potem srečno vrnejo v svojo domovino, so že zdavnaj izbrali nadangela Rafaela za svojega varuha in zaščitnika.
Naj torej tudi nas varuje nadangel Rafael, katerega cerkveni praznik smo obhajali v torek dne 24. oktobra, na vseh naših nevarnih potih, naj nas vedno spominja obeh naših domovin, večne v nebesih in časne tam v srcu Evrope, in naj nam obe domovini tudi še kdaj videti da. Tudi nam namreč velja, in za obe naši domovini, kar je Rafael zagotavljal mlademu Tobiju: “Ko se vrneš h očetu. . . veselil se bo, da te spet vidi,”
Sa vse svete
ne pozabimo pregledati, urediti in popraviti grobov naših v tujini-umrlih rojakov,, prijateljev in sorodnikov, in pomoliti za pokoj njihovih duš. Morda se dogovorimo, da bi se brala v ta namen sveta maša ob aku-pni udeležbi vse kolonije.
EvaiigeltJ praznika vseli, svetnikov
Mt 5, 1—12.
Ko je Jezus videl množice, (ki so v trumah prihajale od vseh strani, da bi poslušale njegovo besedo), je šel na goro in ko je sedel, so stopili k njemu njegovi učenci; ih odprl je usta in jih učil:
Blagor ubogim v duhu 1), zakaj njih je
nebeško kraljestvo.
Blagor krotkim, zakaj ti bodo deželo 2) posedli.
Blagor žalostnim, zakaj ti bodo potolaženi.
Blagor lačnim in žejnim pravice, zakaj ti bodo nasičeni.
Blagor usmiljenim, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli.
Blagor čistim v srcu, zakaj ti bodo Boga gledali.
Blagor miroljubnim 3), zakaj ti bodo otroci božji.
Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani, zakaj njih je nebeško kraljestvo.
Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnjivo govorili. Veselite in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih. Tako so namreč preganjali preroke, ki so bili pred vami.
1)	. Ubog v dahu jo oni, ki v svojem srcu pravilno presoja vrednost zemeljskih dobrin, ne hrepeni neredno po bogastvu, če ga nima, in ne navezuje svojega srca nanje, če ga ima.
2)	. Dežela pomeni najprej judovsko “obljubljeno deželo”, to je Palestino, v prenesenem pomenu pa nebesa, katerih predpodoba je bila obljubljena dežela.
3)	. Iz grškega originala je jasno razvidno, da pomeni ta “miroljubni” tiste, ki se trudijo za mir in prijateljstvo med ljudmi.
Sp©d®M s© ist Je pravieis®«, priisiens® lai zvelfžav-m®, sla se tl zalivaljsijem® vedia® s si p®vs®«l, sveti ©®-sperdo vseiai®g®eaii @c«e, večati lieg« p© Krlstissa Š3®sp®-eifi našem, v katerem nam Je. zasijal® upanje Maže« nega vstajenja @st mrtvili, sla nas telaži ©MJiiSta pi®I-Iiesinje nesmrtiaesti, ki stas žalosti gotova as®sla sms*« ti. Saka j tv® Jim vernikom, ©#sp®s!, se (eli smrti) življenje spremeni, ne pa isniei. In p® keneanjta sienaa na zemlji, jim Je pripravljen® veen® Mvališee v ne-itesili. Zatorej z angeli in nadangeli, s prestoli in gospostvi, In z vs® latitožie© nelteškilt zborov hvalnic® tvoje slave lirez konca pr epe vam®: Svet, svet, svet si ti, Gospotl, Hog neltesitili čet. Polna s® neltesa ist zemlja tvoje slave. Hozaata na vlšavalt. Blagoslovljen, ki priliaja v imenn Gospodovem, llozaita na višavah!
Uredniška listnica
Da bi bila ta vsesvetska številka čim enotnejša, smo pripravili zanjo poseben “film” ki naj bi zavzemal vso tretjo in četrto stran in govoril o “smrti v Argentini”. Zanimivi film pa se je tako raztegnil, da ga ni mogoče spraviti v eno številko in tudi dve ne, za tako dolgo pa ne kaže prekinjati dosedanjega . lepega filma o igrali v Argentini. “Smrt v Argentini” bomo začeli torej prinašati, ko bo današnji film končan.
'Ko izvolijo novega poglavarja Cerkve, papeža v Rinili, zažgo pred njim velik šop prediva, ki zagori v silnem plamenu, pa brž spet ugasne, in naj pouči visokega novega, dostojanstvenika: Sveti oče, tako mine slava tega svetal
Tako podobno se mi zdi, je zagorela — in ugasnila slava “očeta slovenskega naroda”
Janeza Bleiweisa.
Ob svoji sedemdesetletnici, leta 1878, je žel Janez Bleiweis toliko slave, časti in priznanja kakor morda še noben Slovenec, gotovo pa več nedeljenega in splošnega priznanja, kakor do današnjih dni katerikoli drugi zaslužni Slovenec za svojih živili dni. Danes, petdeset let po njegovi smrti, pa se očeta Bleiweisa le še malokdo spominja.
Nam se zdi oboje napačno in bomo po svojih najboljših močeh postavili v tem listu očeta Bleiweisa ua tako mesto, kakor mu med odličnimi Slovenci po pravici gre.
Janez Bleiweis je bil sin premožne trgovske družine v Kranju. Srednje šole je dovršil v Ljubljani, na Dunaju pa visoke šole. Postal je zdravnik in živinozdravnik in profesor dunajske živinozdravniške šole.
Tri in trideset let star se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal profesor takratne ljubljanske zdravniške šole. Naslednje leto j postal hkrati tajnik Kmetijske družbe za Kranjsko, in leta 1849 še ravnatelj podkov-ske in živinozdravniške šole. Te tri službe je opravljal potem vse do svoje smrti.
Bleiweisova glavna zasluga so Kmetijske in rokodelske Novice, ki jih je ustanovil že drugo leto po svojem prihodu v Ljubljano, in urejeval do svoje smrti leta 1881, to je dolgih devet in trideset let!
Poglaviten namen Novic je bila sicer splošna in strokovna izobrazba slovenskih kmetov in rokodelcev, torej najširših ljudskih slojev, vendar so bile hkrati tudi glasilo posvetne in duhovske slovenske inteligence, kolikor je je pač čutilo socijalno in narodno. Novice so bile dolgo časa edin slovenski časopis, kulturno središče vseh Slovencev, ne samo Kranjcev. V Novicah so se reševala vsa vprašanja, ki so kakorkoli zanimala slovensko skupnost in javnost.
Oče Bleiweis je bil glavni zagovornik ta-koimenovane slogaške slovenske politike, to
je skupnega in prijateljskega dela vseli Slovencev in na vseh poljih, in je skrbno pazil, da se riso zadele Novice ne na levo, ne na desno. Zna! si je pridobiti velik del slovenske duhovščine, čeprav sam ni bil ravno globoko veren. Daši so se kulturno-politična nasprotstva na Slovenskem že zdavnaj začela in so. morale že leta 1875 ugotoviti same Novice, da bo sprava med Staroslo venci in Mladoslovenci, kakor sta se imenovali obe stranki po češkem vzorcu, šele tedaj mogoča, “ko se bo kača na ledu grela”, vendar je znal oče Bleiweis vse do svoje smrti obraniti vsaj navidezno, zunanjo slovensko enotnost.
Zelo veliko Bleiweisovih sodobnikov je zagovarjalo neki vseslovanski ali vsaj skupen jugoslovanski jezik. Nekateri so hoteli privzeti kar ruščino. Bleiweis je bil prepričan, da bo dc skupnega slovanskega ali vsaj jugoslovanskega književnega jezika samo po sebi prišlo. V Novicah je vendar zagovarjal slovenščino, češ da bi bil novi skupni jezik slovenskemu ljudstvu tuj in ljudski izobrazbi v kvar.
Ko je prineslo znamenito leto 1848 avstrijskim narodom vsaj za nekaj časa več svobode, posebno več tiskovne svobode, se je tudi Bleiweis v svojih Novicah zavzel za “Zedinjeno Slovenijo”, to je za združitev vse Slovencev, Kranjcev, Štajercev, Korošcev in Primorcev v eno samo državno-pravno enoto, kar je zagovarjal tudi kot poslanec kranjskega deželnega zbora, kjer se je hkrati odločno boril za pravice, slovenskega jezika v vsem slovenskem življenju, kakor tudi za zdravstvene in gospodarske koristi slovenskega ljudstva: Zedinjeno Slovenijo je zagovarjal celo na avstrijskem cesarskem dvoru.
Tako katoliški, kakor liberalni slovenski prvaki pa so videli v Bleiweisovem večnem slogaštvu miselno nejasnost in duhovno zmedo, v katero je začel kmalu po Bleiweisovi smrti posebno glasno klicati poznejši krški škof, učeni Goričan in veliki kladivar in razbijalec slovenske sloge Anton Mahnič, češ, da jc treba “več luči”, več jasnosti, in da je vendar že enkrat treba “ločiti luč od teme”.
Tudi znanstveniki in leposlovci z očetom Bleiweisom niso bili zadovoljni, ker je vse presojal s stališča takojšnje gospodarske koristi posebno kmečkega ljudstva. Znano je, da je nastopal proti Bleiweisa in Novicam žc pesnik Prešeren. Bleiweis pa nasprotno ni priznaval Prešerna za kakšnega posebnega slovenskega pesnika in je stavil nad njega na primer Koseskega, svojčas v nebesa poveličevanega, danes pa ravno tako in še bolj pozabljenega, kakor je oče Bleiweis sam.
V;svoji duhoviti Novi pisariji se je Prešeren temeljito ponorčeval iz ljudi Bleiwei-sove sorte.
V Bleiweisov zagovor je treba povdariti, da je bil izredno priden praktični slovenski kulturni delavec in mu Slovenci moramo biti hvaležni. Resnici na ljubo je treba povedati, da ni bil ženij, ki bi nam dal novih misli, ki bi delovale še pozne rodove po njegovi smrti. Senca *a njegovem spominu pa ostane, da je v svoji mogočnosti brezobzirno potisnil k tlom vsakogar, ki se je drznil na svojo roko, brez “očetovega” dovoljenja in odobrenja, javno nastopiti in se uveljaviti.
Mi. bomo tako končali naš kratki člančič o Bleiweisovem dolgem slovenskem javnem delovanju:
Da zasluži oče Bleiweis naše veliko priznanje in hvaležnost, da pa od enega človeka ni mogoče vsega zahtevati, da dela tudi napake kdor resnično dela in da je kritizirati lažje ko delati.
ARGENTINSKI FIJLMI
Piša Franc Dalibor
II. FILM: LOTERIJA, KONJSKE DIRKE, QUINIELA IN RULETA
Končno se domisli eden izmed družine: kaj pa, bo bi vtaknil rajni oče srečko v žep svoje rudarske uniforme, v kateri je bil na razstavi in v kateri so ga pokopali?
Po daljšem ugibanju se je predstavila družina oblastem: da bi smeli izkopati mrliča. Dovoljeno. In — v levem žepu rudarskega jopiča, prav nad srcem, so našli srečko, ki je zadela glavni dobitek.
Kakor sem pozneje zvedel, je poročila lepa Lilly enega Vaerhagenovih sinov.
Kako čudno se vendar včasih sreča igra!
* *
*
Moja prva služba v Argentini me je pripeljala v neko veliko buenosajreško banko.
Bilo j c na Silvestrovo leta 1913.
Ko sem prišel zjutraj v banko, je silno deževalo in sem si močno zablatil čevlje. Vsi vemo, kaj pomenijo v Buenos Airesu blatni čevlji, posebno še v bančni službi. Dasirav-no plača mesečnih 175 pesov ni bila ravno obilna, si se moral vendar precej potruditi in čedno oblačiti, če si je kotel biti deležen.
Bil sem zadovoljen. Tisto popoldne sem imel namreč potegniti mesečno plačo z agui-naldom vred, to je dvojno mesečno plačo, celih 350 pesov!
Ko sem šel ob enajstih na svoj opoldanski odmor, je bila moja prva skrb, da si dam osnažiti čevlje.
Zavil sem torej v čistilnico ulice Cangallo, ki je bila hkrati trafika in — prodajalna loterijskih srečk.
Ko so bili čevlji očiščeni in sem plačal svojih deset centavov, stopi predme pobalin kakih 13 ali 14 let, in mi pomoli pod nos pet ali šest desetink Silvestrevske loterije, ki je imela biti žrebana še istega dne.
“Compreme, Senor, compre un decimo que va sir su suerte”, je silil pobalin.
Vzel sem v roko desetinke, ki še niso bile odtrgane ena od druge, videl sem, da je bil glavni dobitek tristo tisoč pesov, številka srečke pa 11.111, torej petero zaporednih enojk.
Nekaj nad pet pesov je veljala desetinka. Toliko denarja sem še premogel, čeprav je šel mesec proti koncu. Že sem omahoval za trenutek. Ampak številka se mi je zdela tako neumna, da me je minilo vse veselje. Vrnil sem pobalinu srečke in odšel.
Kaki dve kvadri je tekel vsiljivec za menoj, vihtel srečke v zraku in venomer ponavljal : Compreme, Senor, compre que va ser su suerte' Kupite, kupite si svojo srečo!
Stopil sem v neko lecberijo, da z mlekom in jajci umirim želodec, ki je hotel svoje. Niti tu mi pobalin ni dal miru, dokler ga ni
gospodar enostavno in grobo pognal na cesto.
Popoldne ob petih smo dobili obojno plačo, vse navskriž smo si želeli srečno novo leto 1914, in se razšli vsak na svoj dom. Še par malenkosti sem kupil spotoma za družinico, ter stopil na tramvijo.
Bil sem že blizu doma, ko začno razkriče-vati pocestni prodajalci prve večerne časnike. Kupim si Razon ali nekaj podobnega.
V debelih črkah čitam na četrti strani: la grande de hoy 11.111!
Mislim, da mi je zastalo srce! Ko sem moral kmalu na to izstopiti, sta me prijela dva ljudoinila sopotnika pod roke ter me peljala domov.
T<- je bilo joka in stoka, ko sem se nekoliko umiril in izpovedal. To je bil najžalostnej-ši vseh mojih Silvestrovih večerov.
Pravijo da enkrat v življenju vsakogar sreča išče. Mene je iskala na Silvestrovo leta 1913 v buenosajreški ulici Cangallo. Na vsak način se mi je hotela usiliti in jaz nesrečnež sem jo nad vse vstrajno pehal od sebe in nazadnje s silo in grobostjo pognal. Zato pa tudi od takrat več ne mara zame, čeprav sem jo pogosto z vso vnemo iskal.
* *
*
Na zelo obljudeni buenosajreški ulici San Juan, približno na višini 1900, se nahaja založna knjigarna Napolitanca Ferrarija.
Možakar zalaga bolj knjige, ki računajo na nižje instinkte, ki pa zato pridno polnijo blagajno.
Zanimivo je, da Ferrari ni videl šolskih klopi, da komaj, komaj zna pisati in čitati, pa je vseeno knjigarnar in založnik. Kar ni končno v Argentini nič tako čudnega. Saj je na primer tudi Irigoyen v svoji prvi prezi-denci imenoval nekega restavratorja za — argentinskega poslanika v Švici, in še več podobnega.
Ta knjigarnar je piši, reci in beri: zadnjih osem let štirikrat zadel la grande!
Aj, ljudje božji, kakšna nesmiselna krutost se skriva v loterijskem bobnu, ki enega zasiplje z dobitki, drugega pa pusti Čakati in hrepeneti po njih dokler ne dočaka — Chacarite.
* ❖
*
Največja loterija sveta je španska božična loterija, katere glavni dobitek znaša celih petnajst milijonov peset. Srečke španske
božične loterije se ko veletok razlijejo vsako leto po vsej latinski Ameriki, od Meksike pa vse do Magallanes ali Punta Arenas. Ko sem potoval širom Argentine sem božični čas našel le malokaterega trgovca, ki bi ne imel nobene dvajsetinke Španke božične loterije.
Morda bi koga zanimal program te vele-loterije, ki ima:
En dobitek za petnajst milijonov peset ,,	„	,, deset	-	,>
?) pet	;>
„	„	„	tri milijone	„
„	„	„	en milijon	„
„	,.	„	pol milijona	„
„	„	„	tristo tisoč	„
„	„	„	dvesto petdeset tisoč „
„	„	„	dvesto tisoč	„
pet dobitkov po stotisoč	„
„	„	„ osmdeset tisoč	„
,.	„	„ šestdeset tisoč	„
petnajst dobitkov po petdeset tisoč „
Pomisliti je treba, da sta igrali za božič 1932 na Španskem dve seriji,kojih vsake glavni dobitek je bil po petnajst milijonov peset!
Božična loterija je na Španskem glavni dogodek božičnega časa. Vsa velika politična vprašanja stopijo one dni v ozadje, španski narod ne govori in ne ugiblje drugega kakor koga da bo osrečila loterija, in kaj da bo kdo napravil, če se ga sreča spomni.
Madridska loterijska zgradba se nahaja na eni izmed glavnih madridskih ulic Puerta del Sol. Večer pred žrebanjem se zberejo pred loterijsko palačo sredi najhujšega mraza tisočglave množice, in čakajo vso ljubo noč, da bi drugi dan čim prej zvedeli za izžrebanje številke. Neki španski almacenero, ki je bil lanski božič doma v Madridu mi je pravil prav zanimive loterijske podrobnosti.
Tako je lansko leto španska Fortuna z debelim očesom pogledala znanega politika Melquiades Alvarez-a in še nekatere člane njegove rodbine. Del drugega glavnega dobitka je tudi pripadel znanemu španskemu politiku soeijalistične smeri, ki pa je imel to neizrečeno smolo, da je umrl — štiri dni pred žrebanjem. Tinje madridski trgovski pomočniki so kupili lani skupno srečko in zadeli četrt milijona peset. Najprej so si kupili eleganten avto in pijani veselja so drveli
po madridskih ulicah, Ali, Madrid ni vaška gmajna! Ni bilo dolgo, da so zadeli v obcestni kandelaber. Dva sta bila na mestu mrtva, tretjega so pdjali v — norišnico.
Neki cestni pometač je zadel v božični loteriji pet tisoč durov, to je petindvajset tisoč peset, mi je naprej pripovedoval zgovorni almacenero. Ko so mu naznanili blago vest, je visoko v zrak zagnal svojo dolgoletno prijateljico, metlo, in se je veselja razjokal. Ne brez vzroka. Saj se je njemu in družini osmih otrok težko in skrbi polno življenje naenkrat spremenilo v brezskrbnost in blagostanje.
Na Španskem je igranje v loteriji taka: vkorcninjeno, da igrajo, po zatrjevanju mojega informatorja, celo cerkveni krogi, nad čemer se nihče ne zgraža.
Na srečki, ki je zadela lanski glavni dobitek španske božične loterije, je participi-ral s petimi pesi tudi madridski poštni uradnik Navarrete, znan po svojem bratu,, ki je pred tremi leti izredno predrzno napadel ekspresni vlak, ki je vozil denarno pošto visokih vrednosti iz Madrida v Cadiz. Toda nobenemu izmed bratov sreča ni bila mila Prvega Navarrete so prijeli, drugi pa je prodal srečko na katero je odpadlo 37.500 peset, neposredno pred žrebanjem, in si je kupil drugo — ničvredno.
Če je razdelila Sreča velike dobitke med kakšne resnično revne in potrebne ljudi, se nam zdi na splošno prav umestno in primerno. Ampak, da z novim bogastvom obdaruje koga, ki ima že itak vsega preveč! Take je zadel pred par leti glavni dobitek argentinske božične loterije posestnik šestih estancij, katerih vsaka je velika za eno naše starokrajsko okrajno glavarstvo, ali kakor danes pravijo srezko poglavarstvo! Poleg vsega je šel v njegov žep celotni in nedeljeni glavni dobitek dveh milijonov pesov, ker je tudi srečko kupil celotno in nedeljeno. Loterijska sreča je res slepa!
Omembe vredno je še, da stane vsaka srečka španske božične loterije čedno svotico dva tisoč peset! Vsaka številka pa je razdeljena na dvajset delov, tako da stane dvaj-setinka sto peset, in še to kupi dostikrat skupno po dvajset in še več oseb, ki so potem seveda tudi morebitne dobitke sorazmerno dele.
(Dalje prihodnjič.;
Mi smo naprej vedeli, da bodo takole zdehali in se dolgočasili vsi naši mali prijateljčki in eitateljčki, ker že štirinajst dni niso ničesar slišali o našem ljubem Storžku. Pacieneia, kaj hočemo! Le dobro si jih oglejte, samo nikar jih preveč ne posnemajte! Zadnjič naš gospod finančni minister ni dovolil, da bi Storžka tiskali, čes da ima mesec oktober pet nedelj, on pa ima denarja samo za štiri številke \sak mesec, danes pa je naš gospod stavec pozabil Storžka staviti. Prihodnjič pa se bo Storžek že spet prikazal, ves vesel, spočit in korajžen. Bog ga živi!