dinamika in funkcioniranje družine 

kot dejaVnika tVeganja za razVoj odVisnosti od PsihoaktiVnih snoVi 
the DyNaMics aND fuNctioNiNg of the faMily as a risk factor for the DeVeloPMeNt of substaNce use DisorDer 
Katja Dular, dr. zakonske in družinske terapije Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča, Linhartova 51, 1000 Ljubljana katja.dular@gmail.com 
Povzetek 
V raziskavi nas je zanimalo, kateri rizični dejavniki funk­
cioniranja družine prispevajo k razvoju odvisnosti od psi­
hoaktivnih snovi (PAS). Merili smo jih z dvema vprašalni­
koma o družinski dinamiki in funkcioniranju družine. V 
raziskavo smo vključili odvisne osebe (klinična skupina), ki 
so bile vključene v zdravljenje na Centru za zdravljene odvi­
snih od PAS (N = 101), in osebe brez odvisnosti (kontrolno 
skupino) (N = 96). Rezultati vprašalnikov kažejo statistično 
pomembno nižje vrednosti v družinah odvisnih oseb na 
večini merjenih dimenzij družinske dinamike (kohezivnost, 
ekspresivnost, neodvisnost, organizacija, intelektualna in 
rekreacijska usmerjenost, avtonomija in intimnost) kot pa v 
družinah brez odvisnosti. V družinah oseb z odvisnostjo je ta 
pogosteje prisotna tudi že pri prejšnjih generacijah. Dobljeni rezultati kažejo dejavnike tveganja za razvoj odvisnosti in sklepamo lahko o pomembnosti vključevanja poglobljene družinske terapije v programe zdravljenja odvisnosti od PAS. 
ključne besede: odvisnost od psihoaktivnih snovi, rizični 
dejavniki, funkcioniranje družin, zdravljenje odvisnosti. 
AbstrAct In our study, we sought to determine which risk factors of family functioning contribute to the development of sub­stance use disorder. The factors were measured using two questionnaires on family dynamics and functioning. Our research included individuals suffering from substance abuse (clinical group) who had undergone treatment at the Centre for treatment of drug addiction (N = 101), and individuals with no addiction (control group) (N = 96). The results of the questionnaires show statistically significant lower values in most measured dimensions of family dynamics (cohesion, expressiveness, independence, organization, intellectual and recreational orientation, autonomy, intimacy) among families of drug abuse clients than in families without drug abuse. Families of individuals with substance use disorder frequently report instances of drug abuse in prior genera­tions. The results obtained reveal certain risk factors for the development of substance use disorder. Drawing on that, we can conclude that it is highly important to include in-depth family therapy in substance abuse treatment programs. 
keywords: substance use disorder, risk factors, functioning 
of the families, substance abuse treatment. 
Uvod 
V zadnjih dveh desetletjih sta se razumevanje in pogled na odvi­snost spremenila in danes vemo (Carnes, Delmonico, Griffin in Moriarty, 2010; Kastelic in Kostnapfel-Rihtar 2006; Maisto, Galizio 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
in Connors, 2008), da je odvisnost bolezen, ki pri posamezniku z odvisnostjo dokazljivo spremeni delovanje možganov in afektivno regulativne mehanizme ter vpliva na njegovo telesno, duševno in socialno blagostanje. Na podlagi mnogo raziskav (Arteaga, Chen in Reynolds, 2010; Tafa in Baiocco, 2009) lahko ugotovimo, da pri razvijanju odvisnosti pomembno vlogo nosijo dejavniki, ki vpli­vajo na oblikovanje psihičnega aparata v zgodnjem otroštvu. V literaturi je opisanih mnogo eksogenih in intrapsihičnih rizičnih ter zaščitnih faktorjev pri razvoju odvisnosti od psihoaktivnih snovi (Friedman, Terras in Kreisher, 1995; Hawkins, Catalano in Miller, 1992; Wills, Sandy, Yaeger in Shinar, 2009). Med zuna­njimi dejavniki raziskovalci največji vpliv pripisujejo starševski zlorabi substanc, ki se povezuje z zlorabo psihoaktivnih snovi pri mladostnikih (Bidokhti, Yazdandoost, Birashk in Schottenfeld, 2006). Po drugi strani ne moremo mimo pomembnosti družinskih odnosov in družinske dinamike, za katere poročajo, da napovedu­jejo boljši izid zdravljenja in lažjo separacijo: bližina – kohezija in navezanost, organizirana družina, usmerjenost k ciljem, starše­vski nadzor, sodelovanje v socialnih in rekreacijskih dejavnostih in manj konfliktov v družini (Bidokhti idr., 2006; Bray, Adams, Getz in Baer, 2001; Moos, 1990; Moos in Moos, 2007; Slesnick in Prestopnik, 2004). 
Namen te raziskave je bil ugotoviti, v katerih značilnostih funkcioniranja se razlikujejo družine z odvisnim članom od družin brez odvisnosti. Posledično lahko ugotovljenim dejavnikom tvega­nja znotraj družinskega funkcioniranja namenimo več pozornosti v procesu zdravljenja odvisnosti od PAS in tako pripomoremo k vzpostavitvi stabilnejše abstinence pri osebah, odvisnih od PAS. 

Definicija odvisnosti od PAS 
Sindrom odvisnosti od psihoaktivnih snovi (PAS) je mogoče določiti, ko povežemo fiziološke, vedenjske in kognitivne dejav­nike, ki enopomensko opredeljujejo bolezen odvisnosti. Osnovna značilnost tega sindroma je želja po uživanju psihoaktivnih snovi z namenom produciranja užitka (pozitivno ojačevanje) in zmanjševanja neprijetnih čustev (negativno ojačevanje) (Ame­rican Psychiatric Association (APA), 1994; Maisto idr., 2008; Westphal, Wesserman, Messon in Sorensen, 2005; Winters, Fahnors in Botzet, 2007). 
V letu 2010 so na Inštitutu za varovanje zdravja RS (Drev, Štokelj in Krek, 2011) naredili analizo 18 slovenskih centrov (Centri za preprečevanje in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog (CPZOPD) in Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog (CZOPD)), kjer se zdravijo osebe, odvisne od PAS. Ugoto­vili so, da so izmed 3 332 oseb največji delež iskalcev zdravljenja med leti 2005 in 2011 tvorile osebe s težavami zaradi odvisnosti s heroinom (v 88 %), kokainom (27,5 %), sledijo alkohol (18,9 %), kanabis (18,3 %) ter hipnotiki in sedativi s 5,4 %. 
K razvoju odvisnosti od PAS in njenemu vztrajanju prispeva veliko različnih osebnostnih, psihodinamičnih, kognitivnih, genet­skih, vzgojnih, družbenih, (sub)kulturnih in navsezadnje tudi bioloških dejavnikov (Koob in Le Moal, 2010; Winters idr., 2007), ki jih bomo pogledali v nadaljevanju. 

Dejavniki tveganja za nastanek odvisnosti od PAS 
Dejavniki tveganja za nastanek odvisnosti so posameznikove lastnosti biološke in psihološke narave, ki v interakciji s social­nim okoljem povečujejo verjetnost, da nekdo postane odvisen (Archambault, 1992; Donovan, 2005). V literaturi obstaja veliko razvrstitev dejavnikih tveganja, a nobena ni idealna, saj se vzroki medsebojno prepletajo in vplivajo drug na drugega (Donovan, 2005; Lawson, 1992). Dejavnike tveganja v grobem razdelimo v tri velike skupine (Archambault, 1992): 
1. 	Biološki dejavniki tveganja: fizična odvisnost, bolezen ali bolezenska motnja, medicinsko povezani problemi, genet­ske predispozicije, hormonsko neravnovesje, psihiatrična motnja. 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
2. 	
Psihološki dejavniki tveganja: slabe socialne spretno­sti, nizka emocionalna raven, nizka samopodoba, negativen odnos do življenja, obrambni mehanizmi, mentalne obsesije, predsodki, slabe spretnost odločanja. 

3. 	
Sociokulturni dejavniki tveganja: etnične in kulturne razlike, nefunkcionalna družinska dinamika, nizka izobrazba, brezposelnost, nasilni odnosi s sovrstniki in nevarno šolsko okolje. 


V zadnjih 20 letih so strokovnjaki prepoznali številne dejavnike, s katerimi opredeljujejo skupine mladih, ki so bolj ogrožene za razvoj odvisnosti (Liddle idr., 2001; Robertson, David in Rao, 2003; Sullivan in Farell, 2002). Nacionalni Inštitut za zlorabo drog v Združenih državah Amerike (NIDA) je opredelil 50 do 70 dejav­nikov tveganja med osebami z odvisnostjo, njihovimi družinami in vrstniki, ki povečujejo verjetnost, da bo posameznik vpleten v rabo PAS (Dayton, 2001; Swadi, 1999), med obdobjem adolescence pa so med najpomembnejšimi družinski odnosi. 
Z vidika sistemske teorije (Cummings in Davies 2010), ki v zadnjem času pri zdravljenju odvisniškega vedenja pridobiva vrednost, se družino opisuje tudi s procesom vzajemnega razvoja (co-evolution), saj so tako otroci kot starši povezani v različnih razvojnih izzivih. Najpomembnejši cilj je omogočiti novi genera­ciji, da zraste, razvije občutek za ‚self‘ ter preraste in preoblikuje medgeneracijske vezi (Tafa in Baiocco, 2009), hkrati pa se poveča število dejavnikov (kulturnih, socialnih, individualnih, interper­sonalnih), ki so v povezavi z rizično uporabo alkohola, tobaka in PAS (Hawkins idr., 1992). Glede na namen našega članka bomo izpostavili le tiste dejavnike tveganja za razvoj odvisnosti, ki so povezani z vplivom družine (glej tAbelA 1, vir: Hawkins idr., 1992; United Nations office on drugs and crime, 2003). 
Analiza raziskav o rizičnih in zaščitnih dejavnikih v več kot 50 državah je pokazala, da med rizične dejavnike za zlorabo PAS pri adolescentih spadajo konflikti v družini in s prijatelji, ki zlora­bljajo PAS. Kot zaščitne dejavnike so prepoznali pozitiven odnos s starši, starši, ki omogočajo razviti strukturo in meje, pozitivno šolsko obdobje in verovanje (WHO, 2001). Delujejo lahko na 
tAbelA 1: Dejavniki tveganja in zaščite za adolescent, uporabnike drog 
Dejavniki tveganja zaščitni dejavniki 
Družina 

Kaotične domače razmere, konflikti v družini 
Nizka povezanost, pomanjka­nje zdrave navezanosti, vzgoje in slabi družinski odnosi 
Starši in/ali drugi družinski člani zlorabljajo PAS ali spodbujajo vedenja, ki vodijo k rabi PAS 
Slabo in nekonsistentno starševstvo, neučinkovito starševstvo, negativna komunikacija 
Nerealistična in previsoka pričakovanja 
Možnosti izobraževanja, socialni suport staršev (učenje staršev 
o ustrezni disciplini, reševanju konfliktov 
Starševsko spremljanje in nadzor z jasnimi pravili, s starše­vskim sodelovanjem v življenju otrok 
Varna in stabilna družina 
Močne vezi/navezanost med otroci in starši, suportivni in skrbni starši, družinska harmonija 
Močne družinske norme in moralna prepričanja 
Hawkins idr., 1992; Lane idr., 2001; NIDA, 1997 
Hawkins, Catalano in Miller,1992; NIDA, 1997; Spooner, Hall in Lynskey, 2001 
Hawkins idr., 1992; Marsh, 1996; NIDA, 1997; Spooner, Hall in Lynskey, 2001 
Hawkins idr., 1992; Lane idr., 2001; NIDA, 1997; Spooner, Hall in Lynskey, 2001; 
Spooner, Hall in Lynskey, 2001 
različnih ravneh: individualni ravni (poudarek na življenjskih izkušnjah, ki so pomembnejše kot genetska obremenjenost), na ravni vrstnikov (izbor vrstnikov in narava njihove podpore), na ravni družine (zgodovina zlorabe PAS, učinkovitost družinske dinamike, komunikacija, disciplina, struktura strategij spopri­jemanja, raven navezanosti med starši in otrokom, kakovost pravil in pričakovanj staršev, moč razširjene družine), na soci­alni in okolijski ravni (obstoječe socialne norme in stališča do rabe PAS, (ne)organiziranost življenjskega prostora) ter na ravni šole (odnosi z učitelji, uspešnost šolanja) (prav tam). Na to, ali bo otrok začel uporabljati PAS, vplivajo tudi naslednji splošni družinski dejavniki: šibka in nekonsistentna družinska skrb, 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
družinski konflikti in šibka povezanost družine (Hawkins idr., 1992). 
Praktične izkušnje kažejo, da vplivi omenjenih dejavnikov na zlorabo PAS ne delujejo izolirano in sukcesivno, temveč hkratno in so v medsebojni interakciji (Winters idr., 2007). Pomembni so tako stopnja stresa, učinkovitost afektivnih mehanizmov spopri­jemanja s stresom, otrokova stopnja temperamentne emocional­nosti (Molina, Chassin in Curran, 1994), kakovost starševskega spremljanja otroka (Chassin, Curran, Hussong in Colder, 1996) ob sovplivanju genetskih predispozicij (Lynskey, Ferguson in Horwood, 1994). 
Skupna napovedna moč za razvoj odvisnosti od PAS je naj­večja ob upoštevanju posameznikove starosti začetka rabe PAS, ob prisotnosti depresije, impulzivnosti, nizke samopodobe, delin­kventnih predispozicij, stopnje (ne)gotovosti med vrstniki in zgo­dovine zlorabe v otroštvu (Becker in Grilo, 2005). Kljub temu pa je posamezne negativne vplive možno znižati, kar lahko dosežemo s poznavanjem in vključevanjem zaščitnih dejavnikov. 

Rizični dejavnik starševske rabe alkohola in PAS 
Rizični dejavnik starševske rabe alkohola in PAS je poznan kot eden izmed najbolj pomembnih pri mladostnikovi zgodnji rabi PAS in spremljajočih vedenjih (Howard, 1992). Za starševski vzorec zlorabe PAS je ugotovljeno, da je neposredno povezan z zlorabo PAS pri mladostnikih. Odstotki odvisnih staršev se v eni izmed študij (prav tam) gibljejo okoli 30 in ob njih je 32 % otrok zlora­bljalo alkohol. Ugotovili so tudi (Howard, 1992; Anderson in Henry, 1994), da imajo mladostniki, ki pogosto zlorabljajo PAS, vsaj enega izmed staršev, ki tudi zlorablja PAS. 
Kljub veliki vlogi genetskih dejavnikov pri razvoju odvisnosti od PAS družinski model za zlorabo PAS bolj kot genetske dejav­nike poudarja predvsem starševska pričakovanja glede rabe drog ter mladostnikovo zaznavanje njihovih pričakovanj in pogostosti zlorabe PAS (Barnes, 1990). Pri vsem tem starševa zloraba PAS pogosto vpliva posredno, prek sloga vzgajanja in družinskega okolja (Swadi, 1994). 

Vloga nefunkcionalnih družinskih odnosov pri razvoju odvisnosti 
Poznavanje disfunkcionalnih vedenjskih vzorcev, ki se pojavijo znotraj družine z razvojem odvisnosti, je zelo pomembno, saj lahko v procesu zdravljenja različno interferirajo med seboj. Posledično lahko spremenijo dinamiko in funkcioniranje med družinskimi člani, pojavijo se različna negativna vedenja (samopoškodovalno vedenje, prenajedanje, odvisnost pri drugem članu družine) kljub najboljšim namenom celotne družine. Funkcionalnost družine je kontinuirana spremenljivka, pri čemer je glavni kriterij razlikova­nja med funkcionalnimi in nefunkcionalnimi družinami uspešnost spoprijemanja s stresom (Catherall, 1998). 
Nefunkcionalna družina z odvisnostjo se od funkcionalne družine razlikuje v več pogledih. Olson (2000) govori o treh dimen­zijah, ki so bistvene za funkcionalno družino: družinska poveza­nost, družinska fleksibilnost in dobra komunikacija v družini. 
Ker je družina omejen sistem, ki se mora prilagajati zuna­njim stresorjem, da ohrani ravnovesje, je za njeno funkcionalno delovanje nujno potrebno, da je kot sistem fleksibilna. Kadar v družino vdre odvisnost, postane ta komplementarni del sistema ter vpliva na oblikovanje mej in razvoj podsistemov (Saatcioglu, Erim in Cakmak, 2006). V takšni disfunkcionalni družini je raven stresa zelo visoka in družina je bolj kot v uresničevanje razvojnih nalog in emocionalne rasti usmerjena v spoprijemanje s posle­dicami nefunkcionalnosti. To se izraža prek značilnih karakteri­stik (Catherall, 1998; Connell Henderson, 2000; Muisener, 1993): 
•	 
zanikanje odvisnosti; 

•	 
poudarjanje prisotnosti normalnega stanja v družini za zunanjo okolico; 

•	 
poudarek na prelaganju in izpodrivanju občutka krivde na druge člane; 


k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
•	 
neposredna raven komunikacije, nenapisano pravilo o pre­povedi izražanja močnih negativnih čustev; 

•	 
konflikti v družini, kako se spoprijemati z odvisnim članom, kar pogosto privede k razpadu družine; 

•	 
vedenjske strategije, ki producirajo nasilje in zlorabo drog; 

•	 
visok delež transgeneracijskih odvisnosti v družini; 

•	 
prisotni so strukturni deficiti (pomanjkanje kohezije, rigidne vloge); 

•	 
manjša učinkovitost pri reševanju razvojnih družinskih problemov; 

•	 
pogosti zlomi v družinski dinamiki; 

•	 
težave z mejami v odnosih in med generacijami; 

•	 
težave z zaupanjem in intimnostjo; 

•	 
prevzemanje vlog, ki izražajo patologijo, nastalo zaradi odvisnosti; 

•	 
pogoste družinske disfunkcije: fizične, spolne in emocionalne zlorabe v družini, družine s starši s psihiatrično motnjo ali odvisnostjo. 


Prilagajanje družinskemu okolju z odvisnostjo terja razvoj novih mehanizmov: oseba z odvisnostjo manipulira z družino (da lahko nadaljuje z odvisniškim vedenjem), družina pa deluje v smeri pre­prečevanja zlorabe in odvisnosti. Odvisnost je za družino velik stres in zastopa glavno mesto osredotočenosti, a se družina še vedno trudi uresničevati druge naloge (vzgoja otrok, preživetje, zadovoljitev psihičnih, emocionalnih potreb). Odvisnost najbolj prizadene čustveno področje in družinski člani se, da zadovoljijo najnujnejše potrebe, odpovedo manj pomembnim, takšni kom­promisi med družinskimi člani pa zelo pogosto vodijo k razvoju disfunkcionalnih vzorcev interakcije (Connell Henderson, 2000). Do kakšne mere se bo disfunkcionalnost v odvisniški družini izra­zila, je odvisno od okoliščin, v katerih se pojavlja. Te okoliščine so lahko položaj odvisnika v družini (partner, eden od staršev, otrok), prisotnost odvisnosti, pomembnost vloge osebe z odvisnostjo v celotnem delovanju družine in zunanji viri opore pri čim boljšem prilagajanju na odvisnost. Nekatere družine odvisnost prikrivajo, spet v drugih je jasno opazna navzven. 
Jemanje drog enega družinskega člana pri članih družinskega sistema povzroča posttravmatsko stresno motnjo, ki je primer­ljiva z bivanjem v koncentracijskem taborišču (Bradshaw, 1996), stres pa se pri članih družine izraža v visokih ravneh fizične in psihološke obolevnosti (Copello in Orford, 2002; Velleman in Templeton, 2003). Če člani niso dovolj zgodaj deležni primerne terapije, lahko simptome prenašajo na naslednje generacije. 
Vpliv nefunkcionalnosti družine na razvoj odvisnosti se lahko čuti tudi v treh generacijah (Knauer, 2002), gre za tako imenovani transgeneracijski prenos travme ali odvisnosti, ko lahko zgoraj omenjene lastnosti družine zaznamo tudi pri članu družine v naslednji generaciji (Connell Henderson, 2000). 
Obrambni mehanizmi osebe z odvisnostjo so velikokrat nezreli in prispevajo k nerealni oceni samega sebe, zato otežu­jejo ali celo onemogočajo odločitev za zdravljenje. Po drugi strani pa so na določeni stopnji obrambni mehanizmi smiselni in vsak izmed njih ima svojo funkcijo (Rus-Makovec, 1994). 
Hovestadt s sodelavci (Hovestadt, Anderson, Piercy, Cochran in Fine, 1985; Yelsma, Hoverstad, Anderson in Nilsson, 2000) so ugotovili, da sta nizki stopnji avtonomije in intimnosti v družini pomembna dejavnika tveganja, ki kažeta na odsotnost zdravega funkcioniranja med člani družine. Avtonomija pri otroku je odvisna od števila in kakovosti kompetenc staršev, zlasti od komunikacije, postavljanja strukture v času in prostoru ter varnosti in prepo­vedi. Razvije se v zdravi družini, kjer se poudarja jasnost izražanja, osebno odgovornost, spoštovanje drugih ter odkrito soočanje s problemi. Spodbujanje emocionalnega izražanja omogoča otrokom, da se naučijo izražati svoje misli, občutke, kot tudi da sprejmejo podobna ali različna mnenja in občutke drugih (Yelsma idr., 2000). Hkrati pa posameznik v zdravi družini razvije intimnost z odpr­tostjo, ekspresivnostjo emocij, soočanjem s konflikti, s spodbu­janjem senzitivnosti med družinskimi člani, z ustvarjanjem pri­jetne atmosfere doma in z zaupanjem v dobroto človeške narave (Baumrind, 1991). 
Študije o kakovosti odnosov v družini ugotavljajo, da inti­mnost in avtonomija (morda tudi prek bolj odprte komunikacije) zmanjšujeta verjetnost zlorabe PAS pri adolescentu (Doherty in 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
Allen, 1994; Lerner in Ohannessian, 1999). Abstinenti – v primer­javi z mladostniki, odvisnimi od PAS – poročajo o večji bližini s starši, o boljšem medsebojnem razumevanju in želji, da postanejo taki kot starši. Starši zdravih mladostnikov so jih bolj spodbujali, bili bolj suportivni, zaupali so vanje in jim pomagali pri sooča­nju s problemi, postavljali so jim jasne meje, ki so se izražale bolj prek spodbude kot pa kaznovanja (Lerner in Ohannessian, 1999). 
Avtorja Hobfoll in Spielberg (1992) govorita o bistvenih dimen­zijah v družini, ki pomagajo pri spoprijemanju s stresom in travmo: fleksibilnost in prilagodljivost v nasprotju z rigidnostjo, povezanost v nasprotju z nepovezanostjo, odprta komunikacija v nasprotju s skrivnostmi, jasnost mej v nasprotju z nejasnostjo ter struktura in obvladovanje v nasprotju s kaosom in nemočjo. Pomembna kakovost funkcionalne družine je njena čustvena povezanost, ki prispeva k dinamiki družinskega funkcioniranja. S tega vidika so bistvene tesne emocionalne vezi med posameznimi družinskimi člani, in to je tudi razlog, zakaj so družinski člani pomembni v procesu terapije (Pequegnat idr., 2001). 
Za boljše razumevanje faktorjev, povezanih s ponovnim reci­divom (ponovno jemanje PAS), je izrazito pomembno, da se čim bolj izpopolni metode zdravljenja in pristope, izboljša izid zdra­vljenja in zmanjša verjetnost recidiva po končani detoksikaciji. Z vprašalnikom Family environment scale (FES) v raziskavah ugotavljajo povezave med zlorabo PAS in družinskimi dejavniki: 
1. 	
DRUŽINSKO OKOLJE je bilo karakterizirano kot primitivno, manj kohezivno in organizirano ter s prisotnostjo več jeze, konflikti (Stanton in Shadish, 1997) in manj ekspresivnosti, samostojnosti, interkulturnega in aktivno-rekreacijskega udejstvovanja, več moralno- religijskega poudarka (Peters, 1990; Wu, Wei in Zhong-Hua, 2004) kot v družinah brez odvisnosti. 

2. 	
Družinska kohezija Empirične študije poročajo o naj­nižji družinski koheziji pri odvisnih osebah, ki so zlora­bljale veliko različnih PAS (Moos in Moos, 2007; Piercy, Volk, Trepper, Sprenkle in Lewis, 1991). Ugotavljajo tudi šibko podporo in kohezijo v odvisnih družinah (Andrews, Hops, 


ary, Lichtenstein in Tildesley, 1991; Bidokhti idr., 2006; Fri­edman in Utada, 1992; Naderi; 2000). V slovenski raziskavi (Rus-Makovec idr., 2010) z odvisnimi mladostniki in nji­hovimi starši na zdravljenju so ugotovili pomembno nižjo oceno družinske klime. Potreba po starševski podpori med zdravljenjem se je pokazala za pomembno pri vztrajanju v programih zdravljenja. 
3. 	
DRUŽINSKI KONFLIKTI so statistično pomembno povezani z večjo zlorabo drog med mladimi (Madu in Matla, 2003). Izka­zalo se je, da sta visoka raven konfliktov in nizka družinska kohezija prisotni v družinah z odvisnostjo od PAS (Nation in Heflinger, 2006; Rouhalamini, 2002). Longitudinalna študija (Duncan, Duncan, Biglan in Ary, 1998) je potrdila, da bolj konflikten odnos otrok-starši in več druženja s prestopni­škimi vrstniki napovedujeta povečanje jemanja PAS v času. V programih zdravljenja so ugotovili, da več družinskih kon­fliktov in manj kohezije napoveduje povečanje jemanja PAS ter da izrazito vpliva na rehabilitacijo okolja in prisotnost psihiatričnih simptomov po koncu programov zdravljenja (Friedman, Terras in Kreisher, 1995; Godley, Kahn, Dennis, Godley in Funk, 2005; Orford idr., 2001; Wu, Lu, Sterling in Weisner, 2004). 

4. 	
Samostojnost Pogosto poročajo o družinskem vzorcu, kjer gre za mešanico starševske prevpletenosti (pogosto matere) in kriticizma ali zavrnitve, medtem ko imajo osebe z odvi­snostjo težavo, kako vzpostaviti funkcionalno samostojnost. Oseba z odvisnostjo zaradi vpletanja družinskih članov občuti veliko frustracijo, odpor in jezo, ki jo slej ko prej popelje k njej poznanemu mehanizmu razbremenitve (Bidokhti idr., 2006). Mednarodne študije odvisnih oseb in njihovih družin iz različnih držav (Združene države Amerike, Velika Brita­nija, Italija, Tajska) poročajo, da kar 60–80 % oseb, odvisnih od heroina živi s starši ali so v dnevnem kontaktu z njimi (Bidokhti idr., 2006; Stanton in Shadish, 1997). 


Dosedanje raziskave kažejo, da ima urejanje družinskih odnosov in dinamike pomembno vlogo pri napovedovanju boljših izidov 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
zdravljenja odvisnosti od PAS. Predvidevamo, da družine odvisnih posameznikov funkcionirajo manj zdravo v primerjavi z druži­nami posameznikov, ki niso odvisni (kontrolna skupina), in da bo pri klinični skupini odvisnost pogosteje prisotna pri katerem od družinskih članov. Posledično bomo prispevali k utemeljitvi smiselnosti vključevanja družinske terapije v programe zdravlje­nja odvisnosti od PAS in k osredotočanju na rizične dejavnike družinskega sistema tako pri preventivi kot v procesu zdravljenja. 

Namen raziskave 
Raziskava je bila opravljena med februarjem in aprilom 2010, ko sta klinična skupina (osebe odvisne od PAS) in kontrolna skupina (osebe brez odvisnosti) rešili vprašalnike o družinskem funkci­oniranju, ki so predstavljeni v nadaljevanju. Namen naše razi­skave je bil ugotoviti, v katerih značilnostih funkcioniranja se razlikujejo družine z odvisnim članom od družin brez odvisno­sti. Predvidevamo, da družine odvisnih posameznikov (klinična skupina) funkcionirajo manj zdravo v primerjavi z družinami posameznikov, ki niso odvisni (kontrolna skupina), in da bo pri klinični skupini odvisnost pogosteje prisotna pri katerem od družinskih članov. Ugotavljali bomo kateri dejavniki tveganja znotraj družinskega funkcioniranja najverjetneje prispevajo k razvoju bolezni odvisnosti od PAS. Cilji raziskave je tudi prispe­vati k utemeljitvi smiselnosti vključevanja družinske terapije v programe zdravljenja odvisnosti od PAS in osredotočanje na rizične dejavnike družinskega sistema. Posledično lahko ugoto­vljenim dejavnikom tveganja znotraj družinskega funkcioniranja namenimo več pozornosti v procesu zdravljenja odvisnosti od PAS in tako pripomoremo k vzpostavitvi stabilnejše abstinence pri osebah, odvisnih od PAS. 
Metoda 


udeleženci 
V raziskavi je sodelovalo 197 oseb, starih od 18 do 54 let. Med njimi je bilo 52 oseb ženskega in 145 oseb moškega spola. Osebe so bile razdeljene v dve skupini: klinična skupina (osebe odvisne od PAS na zdravljenju na Psihiatrični Kliniki Ljubljana – Center za zdravljenje odvisnih od prepovedanih drog) in kontrolna skupina (osebe na srednješolskem izobraževanju za odrasle). V klinični skupini je bil 101 udeleženec v starosti od 20 do 49 let (M = 30,43 let, SD = 5,8), od katerih je bilo 76 moških (75 % vzorca, M = 30,5 let, SD = 5,9) in 25 žensk (24 % vzorca, M = 30 let, SD = 5,8). Kon­trolno skupino je sestavljalo 96 oseb, ki so bile med raziskavo stare med 18 in 54 let (M = 31,99 leta, SD = 9,05). Med njimi je bilo 69 moških (72 % vzorca, M = 31,8 leta, SD = 9,1) in 27 žensk (28 % vzorca, M = 32,4 leta, SD = 9,1). Skupini sta izenačeni po spolu in starosti. 

PriPomočki 
1. Family Environment Scale 
Avtorja vprašalnika Family Environment Scale (FES) sta Rudolf H. Moos in Bernice Moos (1981, 2007). Vsebuje deset podlestvic, ki merijo značilnosti socialnega okolja vseh tipov družin. Lestvica ima 90 postavk, pri katerih se s križci ocenjuje, ali za osebo trditve držijo ali ne držijo. 
Deset podlestvic FES ocenjuje tri področja oziroma dimenzije: 
•	 
Družinski odnosi se merijo s podlestvicami kohezija (stopnja pripadnosti, pomoči in podpore v družini), eks­presivnost (obseg podpore v odprtem vedenju in neposre­dnem izražanju občutij) in konflikti (količina neposredno izražene jeze, agresije in konfliktov med družinskimi člani). 

•	 
Osebna rast ali orientiranost na cilje se meri s podlestvi­cami: neodvisnost (asertivnost, samozadostnost in samo­stojno sprejemanje odločitev), orientiranost k dosežkom 


k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
(vključevanje šolskih, službenih aktivnosti v okvir dosežkov), intelektualno-kulturna usmerjenost (zainteresiranost za politične, intelektualne in kulturne dejavnosti), usmerjenost k aktivnostim in rekreaciji (stopnjo udeležbe v socialnih in rekreacijskih dejavnostih), moralno-religijski vidik (stopnja poudarka na etičnih in religioznih vsebinah in vrednotah). 
•	 Vzdrževanje ravnotežja v sistemu se meri s podlestvi­cama organiziranost (pomembnosti jasne organizacije in strukture v načrtovanju družinskih aktivnosti in odgovor­nosti) in nadzor (obseg, v katerem družina uporablja posta­vljena pravila in postopke). 
Zanesljivosti posameznih dimenzij vprašalnika FES naše razi­skave so naslednje: .(Kohezija) = 0,863; .(Ekspresivnost) = 0,762; .(Konflikti) = 0,786; .(Neodvisnost) = 0,481; .(Usmerjenost k dosežkom) = 0,388; .(Intelektualno-kulturna usmerjenost) = 0,730; .(Usmerjenost k aktivnostim in rekreaciji) = 0,713; .(Moralno­religijski vidik) = 0,608; .(Organiziranost) = 0,684; .(Nadzor) = 0,527. Lahko rečemo, da večina koeficientov poroča o dobri notra­nji konsistentnosti dimenzij vprašalnika FES, razen dimenzij Neod­visnost, Usmerjenost k dosežkom, Moralno-religijski vidik, Nadzor, katerih rezultati so zaradi nižjih vrednosti koeficienta konsisten­tnosti manj zanesljivi. 

2. Family-of-Origin Scale 
Lestvica Family-of-Origin Scale (FOS) je delo avtorjev Hovestadt, Anderson, Piercy, Cochran in Fine (1985). Ima 40 postavk, ki opi­sujejo posameznikovo družino. Naloga udeležencev v raziskavi je, da na petstopenjski lestvici odgovarjajo, kako močno se stri­njajo oziroma ne strinjajo s posamezno oceno, pri čemer ocena 1 pomeni „nikakor se ne strinjam“, ocena 5 pa „se popolnoma strinjam, da to drži za mojo družino“. 
Avtorji poudarjajo, da se elementi avtonomije kažejo v jasno­sti izražanja čustev (JIČ), v odgovornosti (O), v medsebojnem spo­štovanju (MS), v odprtosti med člani družine (OMČD), v soočanju z izgubami ter ločitvami (SZL). Elementi intimnosti pa se odra­žajo v spodbujanju izražanja čustev (SIČ), ustvarjanju prijetnega družinskega vzdušja (UPDV), spoprijemanju s konflikti s čim manj stresa (SKČS), sočutju med člani družine (SMČD), zaupanju in razvijanju zaupanja (ZRZ). 
Seštevek pri vsakem posameznem elementu je največ 20 in najmanj 4 točke. Pri avtonomiji kot intimnosti je mogoče doseči najmanj 20 in največ 100 točk (skupni seštevek vsot pri vseh petih elementih za vsak posamezni dejavnik tveganja). Višji ko je rezultat, bolj sta v družini razviti avtonomija in intimnost. Skupno je pri seštevku vseh točk (za avtonomijo in intimnost skupaj) možno dobiti najmanj 40 in največ 200 točk. 
Hovestadt in sodelavci poročajo o zanesljivosti Cronbacho­vega . = ,75 in alfa na standardiziranih postavkah ,97. Koeficienti veljavnosti so ustrezni, vprašalnik dobro razlikuje med različ­nimi kliničnimi skupinami (med zakoni, v katerih so bili moški odvisni od alkohola, in zakoni, v katerih moški to niso bili). Tudi v slovenski raziskavi (Repič, 2006) se je izkazalo, da je preveden vprašalnik dobro razlikoval med skupino spolno zlorabljenih in nikoli spolno zlorabljenih oseb (Cronbachov . = ,97). 
Izračunane zanesljivosti alfa za posamezne lestvice vpra­šalnika FOS, ugotovljene na našem vzorcu, so naslednje: .(JIČ) = 0,714; .(O) = 0,616; .(MS) = 0,856; .(OMČD) = 0,820; .(SIL) = 0,804; .(Avtonomija skupaj) = 0,924; .(SIČ) = 0,787; .(UPDV) = 0,841; .(SKČS) = 0,845; .(SMČD) = 0,758; .(ZRZ) = 0,605; .(Intimnost skupaj) = 0,936; .(Vsota avtonomija in intimnost) = 0,964. Lahko rečemo, da večina koeficientov poroča o dobri notranji konsistentnosti dimenzij vprašalnika FOS, razen dimen­ziji O – odgovornost in ZRZ – zaupanje in razvijanje zaupanja, katerih rezultati so zaradi nižjih vrednosti koeficienta konsi­stentnosti manj zanesljivi. 


PostoPek 
Dovoljenje za izvajanje raziskave smo pridobili s strani Komisije za medicinsko etiko, ki je proučila vse postopke in odobrila naše izvajanje raziskave. Vprašalnike smo razdelili klinični skupini v popoldanskem času, ko so končali dnevne obveznosti na zdra­vljenju. Reševali so jih v učilnici v skupini po 10 oseb. Kontrolni 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
skupini pa smo razdelili pred začetkom izobraževalnih programov (srednja šola za odrasle) po vnaprejšnjem dogovoru s profesorji. Ko smo jim razložili navodila, so med reševanjem kadarkoli lahko vprašali za pojasnila. Seznanjeni so bili, da je njihovo reševanje prostovoljno, anonimno in da so rezultati uporabljeni izključno za namene raziskave. 
Za analizo podatkov smo uporabljali program SPSS. Za analizo medskupinskih razlik smo uporabili t-test za neodvisne vzorce z enako varianco in neparametrični test Mann-White­ney U za distribucije z nenormalno distribucijo rezultatov. Pri vprašalniku FOS smo na koncu s t-testi primerjali še povprečje skupnih vsot avtonomije in intimnosti, nato pa smo ti dve vsoti sešteli (seštevek avtonomije in intimnosti) in primerjali med obema skupinama. 
Rezultati 
V raziskavi nas je zanimalo, v katerih značilnostih družinskega funkcioniranja in družinske dinamike se klinična in kontrolna skupina razlikujeta (tAbelA 2 in 3) ter kakšna je povezava glede težav z odvisnostjo med anketiranci in njihovo izvorno družino (GrAf 1). 


funkcionirAnje izvirne družine oseb z odvisnostjo in brez nje 
Kot je prikazano v tAbeli 2, je primerjava klinične in kontrolne skupine v dimenzijah na testu FES pokazala statistično pomembne medskupinske razlike v družinskem funkcioniranju. Posamezniki iz družin brez prisotne odvisnosti poročajo o svojih izvirnih druži­nah kot o bolj kohezivnih, ekspresivnih, manj konfliktnih, z večjo stopnjo neodvisnosti, prav tako imajo boljše razvito organiziranost, v večji meri pa imajo izraženo tudi orientacijo k intelektualnim dejavnostim in telesnim aktivnostim. 
tAbelA 2: Izraženost posameznih dimenzij družinskega okolja (FES) v družinah, v katerih je bila prisotna odvisnost od PAS, in družinah brez odvisnosti 
KS KLS U (p) 
Me Q1–Q3 Me Q1-Q3 p 
kohezivnost  8,0  7–9  5,0  2–8  U= -5,87 (p < 0,001)  
ekspresivnost  7,0  6–8  5,0  3–7  U= -5,49 (p < 0,001)  
konfliktnost  2,0  1–4  4,0  2–7  U= -6,14 (p < 0,001)  
neodvisnost  7,0  6–8  6,0  4–7  U= -4,35 (p < 0,001)  
usmerjenost k dosežkom  5,0  4–6  5,0  4–6  U= -0,75 (p = 0,45)  
usmerjenost k intelektualnim – kulturnim dejavnostim  5,0  4–7  3,0  2–6  U= -3,42 (p < 0,001)  
usmerjenost k aktivnostim in rekreaciji  6,0  4–7  4,0  2–6  U= -3,51 (p < 0,001)  
moralno-religiozni vidik  3,0  2–5  3,0  2–5  U= -1,25 (p = 0,21)  
organizacija  6,5  5–8  5,0  3–7  U= -3,62 (p < 0,001)  
nadzor  4,0  3–5  4,0  3–6  U= -1,83 (p = 0,07)  

FES = Family Environment Scale; Me = mediana; Q1–Q3 = interkvartilni razmik; KS = kon­trolna skupina; KLS = klinična skupina; U = Mann Whitney U test; p = verjetnost za zavrnitev pravilne hipoteze. 

AvtonomijA in intimnost v izvirni družini oseb z odvisnostjo in brez nje 
Klinična skupina na vseh kategorijah avtonomije in intimnosti (merjene z vprašalnikom FOS) v povprečju dosega nižje vredno­sti od kontrolne skupine. 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
tAbelA 3: Izraženost posameznih dimenzij avtonomije in intimnosti v družinah, v katerih je prisotna odvisnost od PAS, in družinah brez odvisnosti, merjenih z vprašalnikom FOS 
KS KLS 
MSDMSD t/Z df p 
Vsota avtonomija 73,1 11,15 64,0 14,31 –5 188 (p < 0,001) 
jasnost izražanja čustev 14,9 2,69 12,9 3,54 –4,699 186 (p < 0,001) 
odgovornost 14,7 2,90 12,2 3,89 –5,15 185 (p < 0,001) 
odprtost med člani družine 15,2 3,30 13,1 3,73 –4,151 195 (p < 0,001) 

soočanje z izgubami 
14,4 3,67 13,1 4,11 –2,347 195 (p = 0,02)

in ločitvami 
medsebojno spoštovanje 14,5 2,10 14,0 2,66 –3,021a / (p < 0,001) Vsota intimnost 77,5 13,75 64,4 16,08 –6,139 195 (p < 0,001) spodbujanje izražanja čustev 15,9 3,36 13,4 3,85 –5,023 195 (p < 0,001) sočutje med člani družine 15,1 3,15 12,8 3,70 –4,522 195 (p < 0,001) 

zaupanje in razvijanje 
14,9 2,99 12,9 3,02 –4,347 195 (p < 0,001)
zaupanja 
ustvarjanje prijetnega 

16,0 3,22 13,0 3,99 –6,178a / (p < 0,001)
družinskega vzdušja 
spoprijemanje s konflikti 

15,0 3,58 13,0 4,07 –5,115a / (p < 0,001)
s čim manj stresa 

Vsota avtonomije 
150,7 24,30 128,4 29,47 –5,76 195 (p < 0,001)

in intimnosti 
a Vrednosti so dobljene z uporabo neparametričnega testa (Z) za primerjanje dveh neodvisnih vzorcev. 
FOS = Family-of-origin scale; M = aritmetična sredina; SD = standardna deviacija; KS = kon­trolna skupina; KLS = Klinična skupina; df = stopnje svobode; p = verjetnost za zavrnitev pravilne hipoteze. 


PovezAvA Glede težAv z odvisnostjo med AnketirAnci in njihovimi izvornimi družinAmi 
Kontrolna skupina 

Klinična skupina 


nihče 

starši, sorojenci, stari starši 

ni odgovora 
GrAf 1: Odvisnost od PAS v družinah iz klinične in kontrolne skupine v deležih. 
Analiza odgovorov na vprašanje: Ali ima v družini kdo od vaše 
družine težave z odvisnostjo? je pokazala, da ima v klinični skupini 
glede na to, da jih nekaj odstotkov ni podalo odgovora, kar v 60 % 
v družini še nekoga, ki ima težave z odvisnostjo (starši, stari starši, 
sorojenci). V kontrolni skupini o prisotnosti odvisnosti med pre­
ostalimi družinskimi člani poroča 19 % udeležencev. 
Razprava 
Z rezultati smo ugotovili, da družine posameznikov, odvisnih od psihoaktivnih snovi (klinična skupina), funkcionirajo manj zdravo v primerjavi z družinami posameznikov, ki niso odvisni od psihoaktivnih snovi (kontrolna skupina). Odvisniki poročajo o nižji kohezivnosti, ekspresivnosti, neodvisnosti, organiziranosti, kulturni in rekreacijski usmeritvi ter višji stopnji konfliktnosti. Da so družine odvisnikov načeloma bolj konfliktne, nepovezane in je manj prostora za izražanje občutkov, poročajo tudi drugi avtorji (Moos in Moos, 2007; Orford, idr., 2001; Peters, 1990; Sle­snick in Prestopnik, 2004), ki poudarjajo, da so družinski sistemi z odvisnostjo izrazito nefunkcionalni v svoji strukturi, dinamiki in odnosih. 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
Izrazite razlike med klinično in kontrolno skupino (Tabela 2) so se pokazale na prvi podlestvici vprašalnika FES – družinski odnosi, ki so v družini z odvisnostjo manj suportivni, manj eks­presivni in izrazito bolj konfliktni kot v družinah brez odvisnosti. Odvisni posamezniki tako svoje družine zaznavajo kot manj pove­zane in imajo občutek manjše pripadnosti med člani ter občutek, da ni vzajemne pomoči in podpore, ki ju potrebujejo. To potrjuje mnogo raziskav, ki ugotavljajo najnižjo kohezijo in podporo prav v družinah z odvisnostjo (Andrews idr., 1991; Bidokhti idr., 2006; Friedman in Utada, 1992; Moos in Moos, 2007; Naderi, 2000; Piercy idr., 1991; Rouhalamini, 2002). Tudi Rus-Makovčeva in sodelavci (2010) v raziskavi na slovenski populaciji odvisnih mla­dostnikov ugotavljajo, da ti na zdravljenju pomembno nižje oce­njujejo družinsko klimo v primerjavi z mladostniki, ki niso odvisni. 
Znotraj družin, v katerih je prisotna odvisnost, je več kon­fliktov v primerjavi z družinami brez odvisnosti in s tem pove­zanih komunikacijskih težav ter težav z izražanjem jeze in agre­sije. Mnogo avtorjev poroča o tem, da se bolj konfliktni odnosi v družini povezujejo tako s povečanim jemanjem PAS kot s priso­tnostjo odvisnosti v družini (Duncan idr., 1998; Madu in Matla, 2003; Nation in Heflinger, 2006). Ker raziskave ugotavljajo, da večja prisotnost konfliktov in manjša kohezija izrazito vplivata na uspešnost izida rehabilitacije po zdravljenju (Friedman idr., 1995; Godley idr., 2005; Orford, idr. 2001; Wu idr., 2004), lahko domnevamo, da so tu ključne in potrebne spremembe med zdra­vljenjem za zagotovitev poznejšega stabilnejšega domačega okolja. 
V naši raziskavi smo ugotovili mnogo statistično pomembnih razlik v smeri bolj zdravega funkcioniranja družin znotraj kon­trolne skupine brez odvisnosti v primerjavi s klinično skupino z odvisnim članom. Nekateri avtorji (Catherall, 1998; Connell Hen­derson, 2000; Muisener, 1993; Olson, 2000) to razliko opredelju­jejo kot razlikovalno med funkcionalnimi in disfunkcionalnimi družinami ter poudarjajo, da so družinski sistemi z odvisnostjo izrazito nefunkcionalni v svoji strukturi, dinamiki in odnosih. V kronično nefunkcionalni družini so družinski člani zaradi selek­tivne odrezanosti od mnogo občutkov prisiljeni k odigravanju stereotipnih vlog (odgovoren član – podrejena partnerica ali otrok, 
ki skrbi za odvisnika, funkcioniranje družine; družinski heroj – otrok, ki je zelo uspešen; grešni kozel – problematični otrok; klovn 
– neodrasel otrok, zabava za razbremenitev vzdušja). 
Naši rezultati so pokazali, da so v družinah s članom, odvi­
snim od PAS, v primerjavi z družinami brez odvisnosti statistično 
pomembne razlike tudi na drugi podlestvici – osebna rast. Dru­
žinsko okolje v družinah z odvisnostjo svojim članom ne dovo­
ljuje samostojnega sprejemanja odločitev, je manj usmerjeno k 
intelektualnim in kulturnim dejavnostim in tudi udeležbe v soci­
alnih in rekreacijskih dejavnostih je bilo izrazito manj. Pogosto 
prisotna je starševska prevpletenost in kriticizem ali zavrnitev, 
medtem ko imajo osebe z odvisnostjo težavo, kako vzpostaviti 
funkcionalno samostojnost. Podobno so ugotovili tudi v medna­
rodnih študijah družin z odvisnostjo, pri čemer poročajo, da kar 
60–80 % oseb, odvisnih od heroina, živi s starši ali so v dnevnem 
stiku z njimi (Bidokhti idr., 2006; Stanton in Shadish, 1997) in 
da je kar 88 % mater oseb, odvisnih od heroina, v pretirani emo­
cionalni navezavi s svojimi sinovi (Kaufman in Kaufmann, 1979). 
Razlike (tAbelA 2) pa so se prav tako pokazale kot stati­
stično pomembne na tretji podlestvici vprašalnika FES – vzdrže­
vanje sistema, kjer imajo družine oseb z odvisnostjo manj jasno 
organizacijo in strukturo pri načrtovanju družinskih aktivnosti 
in odgovornosti v primerjavi z družinami oseb brez odvisnosti. 
Mnogo statistično pomembnih razlik se je pokazalo tudi v 
manj funkcionalnem delovanju družin z odvisnostjo na vprašal­
niku FOS (tAbelA 3) v primerjavi z družinami oseb brez odvi­
snosti. Tako lahko podobno kot mnogo avtorjev (Baumrind, 1991; 
Doherty in Allen, 1994; Hovestadt idr., 1985; Lerner in Ohannes­
sian, 1999; Yelsma idr., 2000) ugotovimo, da sta avtonomija in 
intimnost pomembna dejavnika tveganja, ki kažeta na nefunk­
cionalno delovanje družine, v kateri je bila prisotna odvisnost. 
Statistično pomembne razlike na področju avtonomije med klinično in kontrolno skupino kažejo na to, da v družinah s pri­sotno odvisnostjo njihovi člani ne izražajo dovolj jasno svojih občutij, so manj osebno odgovorni in spoštljivi drug do drugega ter se ne soočajo odkrito s problemi in izgubami. Tudi drugi avtorji (Catherall, 1998; Muisener, 1993) poročajo o specifični dinamiki 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
družin s prisotno odvisnostjo, v katerih je raven komunikacije bolj negativna in neposredna, kar se posledično izraža pri izra­žanju nasprotovanj in konfliktih, manj učinkovitem reševanju razvojnih družinskih problemov, pogostih zlomih v družinski dinamiki, prisotnih strukturnih deficitih (pomanjkanje kohezije, rigidne vloge) in s strategijami reševanja problemov, ki povzro­čajo nasilje ter zlorabo drog. 
Če v družini primanjkuje zaupanja (Baumrind, 1991), empa­tije in sočutja, težko govorimo o spodbudnem okolju za izraža­nje čustev. Ustvarijo se togi vzorci funkcioniranja in nenehno nepredvidljivo okolje. Ne nazadnje smo ugotovili, da je tudi spo­prijemanje s konflikti s čim manj stresa statistično pomembno nižje pri družinah z odvisnostjo kot pri kontrolni skupini. Do podobnih ugotovitev so prišli tudi drugi raziskovalci (Catherall, 1998; Olson, 2000), ki pravijo, da znotraj odvisnega družinskega sistema prevladujejo disfunkcionalne strategije spoprijemanja s stresom, neučinkovito pa je reševanje problemov tudi zaradi pomanjkljivih spretnosti za reševanje problemov. 
Dobljeni rezultati o prisotni odvisnosti v družini (GrAf 1) se skladajo z raziskavami, v katerih ugotavljajo (Bidokhti idr., 2006; Friedman in Glassman, 2000), da je največji rizični dejavnik za razvoj bolezni odvisnosti starševska zloraba substanc, ki se pove­zuje z zlorabo PAS pri mladostnikih. V družinah odvisnih posa­meznikov je tako odvisnost kar trikrat pogosteje prisotna že pri nekem drugem družinskem članu kot v družinah posameznikov v kontrolni skupini. Tako so odvisni udeleženci raziskave živeli v nevarnem okolju, pod veliko večjim stresom in bili deležni nefunk­cionalnih odnosov, še preden so razvili odvisnost. Hkrati pa so odvisni posamezniki tudi genetsko veliko bolj obremenjeni za razvoj odvisnosti in posledično genske predispozicije pomembno vplivajo na vedenjsko komponento (Lynskey, Ferguson in Horwood, 1994). Pri interpretaciji rezultatov se moramo zavedati, da so lahko nekateri izmed odvisnih posameznikov odvisnost razvili tudi zaradi odvisnosti članov njihove izvorne družine (Knauer, 2002), ker je bil odvisen samo nekdo iz predhodne generacije (Connell Henderson, 2000). To prav tako ostaja pomembno področje, ki ga je treba nasloviti in predelovati v terapevtskem procesu. 

Sklep 
V sklepu lahko na podlagi dobljenih rezultatov naše raziskave podamo ugotovitve o specifičnih lastnostih družin, v katerih je prisotna odvisnost od PAS, ter o možnih rizičnih dejavnikih za razvoj odvisnosti. Rezultati kažejo statistično pomembno slabše družinsko funkcioniranje in dinamiko pri osebah, odvisnih od PAS, v primerjavi z osebami brez odvisnosti od PAS. Odvisne osebe, ki prihajajo iz družin, v katerih je bila prisotna odvisnost pri starših ali sorojencih, z nekonstruktivnimi oblikami komu­nikacije, iz emocionalno nespodbudnega okolja s pogostimi kon­flikti, družinskimi disfunkcijami (nižja kohezivnost, ekspresivnost, neodvisnost, organiziranost ter kulturna in rekreacijska usmeri­tev ter višja stopnja konfliktnosti) in z brezmejnostjo v odnosih kažejo večje težave pri prepoznavanju in regulaciji lastnih občut­kov. Predvidevamo lahko, da so poleg že znanih prav to dejavniki tveganja, ki prispevajo k manj funkcionalnim odnosom v druži­nah z odvisnostjo v primerjavi z družinami, v katerih odvisnosti ni. Omenjene značilnosti so se izkazale za dejavnike tveganja za razvoj odvisnosti od PAS. Z gotovostjo ne moremo trditi, da so ugotovljene lastnosti znotraj družin tiste, ki so pripomogle k razvoju odvisnosti, ali pa je odvisnost prispevala k razvoju teh lastnosti med družinskimi člani. 
Proces zdravljenja odvisnosti je poln vzponov in recidivov, obdobij kriz, zato je pri osebah z odvisnostjo pomembno učenje boljšega spoprijemanja z rizičnimi situacijami in predvsem kre­pitev prepričanja ter vztrajnosti, da je obdobje abstinence možno doseči kljub vedenju, da so si bolezen ‚pridelali‘ za vse življenje. Tako lahko ob zavedanju ugotovljenih razlik med obema skupi­nama v preventivnih programih in programih zdravljenja odvi­snosti namenimo več poudarka predelavi teh področij in s tem prispevamo k stabilnejšemu družinskemu okolju osebe z odvisno­stjo, ki končuje zdravljenje. Prisotnih bo manj rizičnih situacij za ponovni recidiv in posledično bo vzpostavljena trdnejša ter dlje trajajoča abstinenca. 
Pri opredeljevanju sklepov raziskave moramo upoštevati tudi njene omejitve. Vprašanja o funkcioniranju in delovanju 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
izvirne družine so se nanašala na regresivno poročanje na podlagi spomina udeleženca iz otroštva, kar lahko pomeni možno nevar­nost popačenosti podatkov. Prav tako bi bilo za bolj točne infor­macije o dejanskem družinskem funkcioniranju dobro povpra­šati preostale družinske člane udeležencev, kar bi bilo smiselno vključiti v naslednjo raziskavo. Ker so bili nekateri udeleženci med reševanjem vprašalnikov na oddelku za detoksikacijo, so se zaradi zmanjševanja substitucijske terapije morda težje zbrali ter so zato slabše odgovarjali na vprašanja. 
V Sloveniji se v zdravljenje odvisnosti vključujejo svojci, pre­težno v skupinsko terapijo ter v edukativne skupine, le redko pa se izvaja individualna družinska terapija za osebe, odvisne od PAS. Dobljeni rezultati naše raziskave lahko bistveno prispe­vajo k bolj učinkoviti in celostni obravnavi odvisnih oseb od PAS. Vrednost raziskave lahko vidimo predvsem v tem, da omogoča boljši vpogled v rizične dejavnike družinskega okolja in spodbudi terapevte, ki se ukvarjajo z zdravljenjem odvisnosti, k poglobljeni obravnavi ugotovljenih pomembnih področij, ki posledično pri­spevajo k boljšim izidom zdravljenja. V nadaljevanju raziskova­nja bi bilo smiselno izvesti poglobljeno raziskovanje o doseženih spremembah v družinski dinamiki po končanem terapevtskem procesu družinske terapije, kjer bi naslavljali tudi ugotovljene rizične dejavnike naše raziskave. Z nadaljnjim raziskovanjem bi utemeljili smiselnost vključevanja poglobljene družinske terapije v programe zdravljenja odvisnosti. 


literAturA 
Anderson, A. R. in Henry, C. S. (1994). Family System Characte­
ristics and Parental Behaviors as Predictors of Adolescent 
Substance Use. Adolescence, 29 (114), str. 405–420. Andrews, J. A., Hops, H., Ary, D. V., Lichtenstein, E. in Tildesley, 
E. (1991). The construction, validation and use of Guttman scale of adolescent substance use: An investigation of family relationships. Journal of Drug Issues, 21(3), str. 557–572. 
American Psychiatric Association (APA). (1994). Diagnostic and Statistical Manual of Mental disorders – 4th ed. Washington, 
D. C.: American Psychiatric Association. 
Archambault, D. L. (1992). Adolescence: A Psychological Cultural, and Psychological No Man’s Land. V G. W. Lawson in A. W. Lawson (ur.), Adolescent aubstance abuse. Etiology, Treatment, and Prevention (str. 11–28). Gaithersburs-Maryland: Aspen Publishers. 
Arteaga, I., Chen, C. in Reynolds, A. J. (2010). Childhood predic­tors of adult substance abuse. Children and Youth Services Review, 32 (8), str. 1108–1120. 
Barnes, G. M. (1990). Impact of the family on adolescent drinking patterns. V L. R. Collins, K. E. Leonard in J. S. Searles (ur.), Alcohol and the family: Research and clinical perspectives (str. 137–162). New York: Guilford Press. 
Baumrind, D. (1991). The influence of parenting style on adolescent competence and substance use. Journal of Early Adolescent, 11 (1), str. 56–95. 
Becker, D. F. in Grilo, C. M. (2005). Prediction of drug and alcohol abuse in hospitalized adolescents: Comparisons by gender and substance type. Behaviour Research and Therapy, 44 (10), str. 1431–1440. 
Bidokhti, N. M., Yazdandoost, R. Y., Birashk, B. in Schottenfeld, 
R. S. (2006). Family environment of detoxified opiate addicts in Iran and its relationship with symptoms of anxiety and depression. Contemporary Family Therapy, 28 (1), str. 153–164. 
Bradshaw, J. (1996). Bradshaw on the family: A New Way of Creating Solid Self-Esteem. Florida: Health Communications Inc. 
Bray, J. H., Adams, G. J., Getz, G. J. in Baer, P. E. (2001). Developmental, family, and ethnic influences on adolescent alcohol usage: A growth curve approach. Journal of Family Psychology, 15 (2), str. 301–314. 
Carnes, P., Delmonico, D. L., Griffin, E. in Moriarty, J. M. (2010). 
In the shadows of the net. Breaking Free of Compulsive online 
sexual behavior. Minnesota: Hazelden. 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
Catherall, D. R. (1998). Treating traumatized families. V C. R. Figley (ur.), Burnout in familes: The systemic cost of caring (str. 187–215). New York: CRC Press. 
Chassin, L., Curran, P. J., Hussong, A. M. in Colder, C. R. (1996). The relation of parent alcoholism to adolescent substanse use: a longitudinal follow-up study. Journal of Abnormal Psychology, 105 (1), str. 70–80. 
Connell Henderson, E. (2000). Undestanding Addiction. Mississippi: University Press. 
Copello, A. in Orford J. (2002). Addiction and the family: it is time for services to take notice of the evidence? Addiction, 97 (11), str. 1361–1363. 
Cummings, M. E. in Davies, P. T. (2010). Marital conflict and children: an emotional security perspective. London: The Guilford Press. 
Dayton, T. (2001). The Use of Psychodrama in the Treatment of Trauma and Addiction. V P. F. Kellermann in K. Hudgins (ur.), Psychodrama with Trauma Survivors: Acting Out Your Pain (str. 114–136). London: Jessica Kingsley Publishers. 
Doherty, W. J. in Allen, W. (1994). Family functioning and parental smoking as predictors of adolescent cigarette use: A six-year prospective study. Journal of Family Psychology, 8 (3), str. 347–353. 
Donovan, D. M. (2005). Assessment of Addictive Behaviors for Relapse Prevention. V D. M. Donovan in A. G. Marlatt, (ur.), Assesment of Addictive Behaviors (str. 1–48). New York: The Guilford press. 
Drev, A., Štokelj, R. in Krek, M.. 2011. Nacionalno poročilo 2011 o stanju na področju prepovedanih drog v Republiki Sloveniji. Slovenija – Novosti, trendi in poglobljene informacije o izbranih temah. Ljubljana: Inštitut za varovanje zdravja RS. 
Duncan, S. C., Duncan, T. E., Biglan, A. in Ary, D. V. (1998). Contributions of the social context to the development of adolescent substance use: A multivariate latent growth modeling approach. Drug and Alcohol Dependence, 50 (1), str. 57–71. 
Friedman, A. S. in Utada, A.T. (1992). The family environment of adolescent drug abusers. Family Dynamics of Addiction Quarterly, 2 (2), str. 32–45. 
Friedman, A. S., Terras, A. in Kreisher, C. (1995). Family and client characteristics as predic tors of outpatient treatment outcome for adolescent drug abusers. Journal of Substance Abuse, 7 (3), str. 345–356. 
Friedman, A.S. in Glassman, K. (2000). Family risk factors versusu peer risk factors for drug abuse- A longitudinal study of an African American urban community sample. Journal of substance Abuse Treatment 18 (3), str. 267–275. 
Godley, M. D., Kahn, J. H., Dennis, M. L., Godley, S. H. in Funk, R. 
R. (2005). The stability and impact of environmental factors on substance use and problems after adolescent outpatient treatment for cannabis abuse or dependence. Psychology of Addictive Behaviors, 19 (1), str. 62–70. 
Goodman, A. (2008). Neurobiology of addiction: an integrative review. Biochemical Pharmacology, 75 (1), str. 266–322. 
Goodman, A. (2009). The Neurobiological Development of Addiction-An Overview. Psychiatric Times, 26 (9), str. 1–14. 
Hawkins, D. J., Catalano, R. F. in Miller, J. Y. (1992). Risk and protective factors for alcohol and other drug problems in adolescence and early adulthood. Implications for substance abuse prevention. Psychological Bulletin, 112 (1), str. 64–105. 
Hobfoll, S. E. in Spielberger, C. D. (1992). Family stress: Integra­ting theory and measurment. Journal of family Psychology, 6 (2), str. 99–112. 
Hovestadt, A. J., Anderson, W. T., Piercy, F. P., Cochran, S. W. in Fine, M. (1985). A family-of-origin scale. Journal of Marital and Family Therapy, 11 (3), str. 287–297. 
Howard, M. C. (1992). Adolescent Substance Abuse: A Social Learning Theory Perspective. V G. W. Lawson (ur.) Adolescent substance abuse (str. 29–38). Gaithersburg- Maryland: Aspen Publishers. 
Kastelic, A. in Kostnapfel-Rihtar, T. (2006). Ob desetletnici organiziranega zdravljenja odvisnosti od prepovedanih drog v Republiki Sloveniji. V J. Golob, M. Burger in M. Faletič (ur) 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
Zbornik referatov s posveta: Problematika drog v Sloveniji I. in II. del (str. 58–67). Ljubljana: Državni svet Republike Slovenije. 
Kaufman, E. in Kaufmann, P. (1979). Family therapy of substance abusers. V E. Kaufman in P. Kaufmann (ur.), Family therapy of Drug and Alcohol Abuse (str. 95–103). New York: Gardner Press. 
Knauer, S. (2002). Recovering from sexual abuse, addictions, and compulsive behaviors: ‘Numb’ survivors. New York: Haworth Press. 
Koob, G. F. in Moal, M. (2010). Neurobiological mechanisms for opponent motivational processes in addiction. V T. W. Robbins, B. J. Everitt in D. J. Nutt (ur.) Neurobiology of addicition, new vistas (str. 7–23). New York: Oxford Univer­sity Press. 
Lane, J., Gerstein, D., Huang, L. in Wright, D. (2001). Risk and Protective Factors for Adolescent Drug Use: Findings from the 1997 National Household Survey on Drug Abuse. Substance Abuse and Mental Health Services. Pridobljeno 
20. 12. 2010, s http://www.samhsa.gov/oas/nhsda/NAC97/ report.htm#3.2. 
Lawson, W. G. (1992). A biopsychosocial Model of Adolescent Substance Abuse. V G. W. Lawson in A. W. Lawson (ur.) Adolescent aubstance abuse. Etiology, Treatment, and Prevention (str. 3–10). Gaithersburs-Maryland: Aspen Publishers. 
Lerner, R. M. in Ohannessian, C. M. (1999). Risks and problem behaviours in adolescence. New York: Garland Publication. 
Liddle, H. A., Dakof, G. A., Parker, K., Diamond, G. S., Barrett, K. in Tejeda, M. (2001). Multidimensional Family Therapy For Adolescent Drug Abuse: Results Of A Randomized Clinical Trial. The American Journal of Drug and Alcohol Abuse, 27 (4), str. 651–688. 
Lynskey, M. T., Ferguson, D. M. in Horwood, J. L. (1994). The effect of parental alcohol problems on rates of adolescent psychiatric diorders. Addiction, 89(10), str. 1277–1286. 
Madu, S. N. in Matla, P. M. (2003). Correlations for perceived family environmental factors with substance use among adolescents in South Africa. Psychological Reports, 92 (2), str. 403–415. 
Maisto, S. A., Galizio, M. in Connors, G. J. (2008). Drug Use and Abuse. Belmont: Thomson Higher Education. 
Molina, B. S., Chassin, L. in Curran, P. J. (1994). A comparison of mechanism underlying substance use for early adolescent children of alcoholics and controls. Journal of Studies on Alcohol, 55(3), str. 269–275. 
Moos, R. H. (1990). Conceptual and empirical approaches to developing family-based assessment procedures: Resolving the case of the Family Environment Scale. Family Process, 29(2), str. 199–208. 
Moos, R. H. in Moos, B. S. (1981). Family Environment Scale manual. Palo Alto, CA: Consulting Psychologists Press. Moos, R. H. in Moos, B. S. (2007). Family environment scale manual. Paolo AltoCA: Mind Garden. Muisener, P. P. (1993). Understanding and treating adolescent substance abuse. Thousand Oaks: Sage Publications. Naderi, A. (2000). Exploring cultural, social, economical and familial factors of substance abuse in addiction camps in Bistoon. 
Unpublished masters thesis (abstract), Arak: Azad Islamic 
University. 
Nation, M., in Heflinger, C. A. (2006). Risk factors for serious alcohol and drug use: The role of psychosocial variables in predicting the frequency of substance use among adole­scents. American Journal of Drug and Alcohol Abuse, 32 (3), str. 415–433. 
National Institute of Drug Abuse (NIDA). 1997. Principles of drug addiction treatment. Rockville: MD. 
Olson, D. H. (2000). Circumplex model of marital and family systems. Journal of Family therapy, 22 (2), str. 144–167. 
Orford, J., Natera, G., Velleman, R., Copello, A., Bowie, N., Bradbury, C. idr. (2001). Ways of coping and the health of relatives facing drug and alcohol problems in Mexico and England. Addiction, 96 (5), str. 761–774. 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
Peters, K. R. (1990). Parental factors related to alcohol/drug abuse among adolescents. Doctoral dissertation (abstract), Los Angeles: University of California. 
Pequegnat, W., Bauman, L. J., Bray, J. H., DiClemente, R., DiIorio, C., Hoppe, S. K. idr. (2001). Measurement of the role of families in prevention and adaptation to HIV/AIDS. AIDS and Behavior, 5 (1), str. 1–19. 
Piercy, F. P., Volk, R. J., Trepper, T., Sprenkle, D. H. in Lewis, R. 
A. (1991). The relationship of family factors to patterns of adolescent substance abuse. Family Dynamics Addiction Quarterly, 1 (1), str. 41–45. 
Repič, T. (2006). Avtonomija in intimnost v družini kot dejavnika tveganja za spolno zlorabo. Psihološka obzorja, 15 (1), str. 111–125. 
Robertson, E. R., David, S. L. in Rao, S. A. (2003). Preventing drug abuse among children and adolescent – A research based guide for parents, educators. Community leaders, 2nd edition, National Institute on Drug Abuse. 
Rouohalamini, N. (2002). Formative research on familial charac­terisstics of drug users in Iran. Unpublished masters thesis (abstract), New Haven, CT: Yale University. 
Rus-Makovec, M. (1994). Dejavniki, ki vplivajo na proces zdravlje­nja sindroma odvisnosti od alkohola. Psihološka obzorja, 3 (1), str. 65–80. 
Rus-Makovec, M., Sernec, K., Rus, V. S., Čebašek-Travnik, Z., Tomori, M. in Ziherl, S. (2010). Adolescent Substance dependency in relation to parental substance abuse. Zdra­vstveno varstvo, 49 (1), str. 1–10. 
Saatcioglu, O., Erim, R. in Cakmak, D. (2006). Role of family in alcohol and substance abuse- Review article. Psychiatry and clinical Neurosciences, 60 (2), str. 125–132. 
Slesnick, N. in Prestopnik, J. L. (2004). Perceptions of the family environment and youth behaviors: Alcohol-abusing runaway adolescents and their primary caretakers. Family Journal: Counseling and Therapy for Couples and Families, 12 (3), str. 243–253. 
Spooner, C., Hall, W. in Lynskey, M. (2001). Structural determinant of youth drug use ANCD research paper 2. Current Opinion in Psychiatry. Pridobljeno 
27. 12. 2010, s http://journals.lww.com/co-psychiatry/ Abstract/2002/05000/Public policy_and_the_prevention of substance_use.2.aspx. 
Stanton, D. M. in Shadish, W. R. (1997). Outcome, attrition and family-couples treatment for drug abuse: A meta analysis and review of the controlled, comparative studies. Psychologi­cal Bulletin, 122 (2), str. 170–191. 
Sullivan, T.N., Farell, A.D. (2002). Risk factors. V C. Essau (ur.), 
Substance abuse and dependence in adolescence: epidemiology, 
risk factors (str. 87–118). New York: Brunner-Routledge. 
Swadi, H. (1994). Parenting capacity and substance misuse: an assessment scheme. ACPP Review. Newsletter, 16 (5), str. 237–244. 
Swadi, H. (1999). Individual risk factors for adolescent substance use. Drug and Alcohol dependence, 55 (3), str. 209–224. 
Tafa, M. in Baiocco, R. (2009). Addictive Behavior and Family Functioning During Adolescence. The American Journal of Family Therapy, 37 (5), str. 388–395. 
United Nations office on drugs and crime – United Nations publication. (2003). Adolescent substance use: Risk and Protection. Pridobljeno 12. 5. 2011 s svetovnega spleta: http://www.unescap.org/esid/hds/pubs/2287/pub2287.pdf. 
Velleman, R. in Templeton, L. (2003). Alcohol, drugs and the family: results from a long-running research programme within the UK. European Addiction Research, 9, 103–112. 
Westphal, J., Wasserman, D. A., Messon, C. L. in Sorensen, J. L. (2005). Assesment of Opoid Use. V D. M. Donovan in G. A. Marlatt (ur.) Assesment of Addictive Behaviors (str. 215–247). New York: The Guilford press. 
WHO. (2001). Broadening the Horizon. Blancing Protection and Risk for adolescents. (2. 1. 2003). Pridobljeno 5. 5. 2011 s svetovnega spleta: http://www.who.int/childadolescenthe­alth/New_Publications/ADH/WHO_FCH_CAH_01_20.pdf. 
k. Dular: DiNaMika iN fuNkcioNiraNje DružiNe kot DejaVNika tVegaNja za razVoj oDVisNosti oD PsihoaktiVNih sNoVi 
Wills, T. A., Sandy, J. M., Yaeger, A. in Shinar, O. (2009). Family Risk Factors and Adolescent Substance Use: Moderation Effects for Temperament Dimensions. V A. G. Marlatt in K. Witkiewitz (ur.) Addictive behaviors: New readings on etiology, prevention, and treatment (str. 287–320). Washington, DC, US: American Psychological Association. 
Winters, K. C., Fahnhorst, T. in Botzet, A. (2007). Adolescent Sustance Use and Abuse. V E. J. Mash in R. A. Barkley (ur.) Assessment of Childhood Disorders (str. 184–209). New York: The Guilford Press. 
Wu, L., Wei, H. in Zhong-Hua, S. (2004). Study on the dysfunc­tional cognition status of the female heroin addict inmates in Reform Institute through Labor and Education. Chinese Journal of Clinical Psychology, 12 (4), str. 408–409. 
Wu, N. S., Lu, Y., Sterling, S. in Weisner, C. (2004). Family environment factors and substance abuse severity in an HMO adolescent treatment population. Clinical Pediatrics, 43 (4), str. 323–333. 
Yelsma, P., Hovestadt, A. J., Andreson, W. T. in Nilsson, J. E. (2000). Family-Of-Origin Expressiveness: Measurement, Meaning, and Relationship to Alexithymia. Journal of Marital and Family Therapy, 26 (3), str. 353–363. 
IzvIrnI znanstvenI članek, prejet maja 2012.