PRVA • ŠTEVILKA • VSEBINA

ZNANOST

UMETNOST

KRITIKA

GORŠE — Mahnič -
Prešeren

ODAR — Slovenski
katoličani in zna¬
nost

OSANA — Musiča pe~
rennis

JAKLIČ — Sv. Klemen;
Hofbauer in njegov)
vpliv na jurista Ba¬
rago

BUDNIK — Večer ne?
deželi

KOCIPER — Bogec na
Plavščctku

SREBRNIČ — Še ni¬
kdar tako — Moja
pomlad

DEBELJAK — V son¬
ce — Nad zvezdami
— Vrč v pampi

ŠULINOV — Preža-
lostne šriftice

VALIANT — Težke
ure

BORUT — Nihanje —
Tuja obal

BELIČIČ — Še eno
leto

RAKOVEC — Ega
sum vita

IDM — Angel in so¬
va — Pesem brez
umetniške vredno¬
sti.

1951  • PRVI • LETNIK •

REMEC — Krajina-
Motiv iz Trsta

VREDNOTE

MAROLT — Bara Re¬
mec in njena raz¬
stava v Buenos Ai¬
resu

GERŽINIČ - Dve oceni

VREDNOTE izdaja Delovno občestvo za Slovenski ka¬
toliški institut. Revija bo prvo leto izšla štirikrat. Urejajo
jo Vinko Brumen, Tine Debeljak, France Dolinar, Boži¬
dar Fink, Alojzij Geržinič, Ruda Jurčec, Albin Mozetič,
Jože Osema in Karel Rakovec.

Celoletna naročnina je v Argentini 80 pesov, v Združe¬
nih državah Severne Amerike 10 dolarjev, v Trstu in v
Italiji 5000 lir. — Posamezna številka stane v Argentini
20 pesov.

Naslov uredništva in uprave:

Ruda Jurčec, Olazabal 2338 dto 5, Buenos Aires

V Severni Ameriki pobira naročnino Rev. p. Robert
Mazovec, Slovenian Desk, NCWC, 238 E 19th St. New
York 3 — USA, v Italiji pa č. g. France Dolinar, Via San
Girolamo della Carita 63, Roma.

"LOS VALORES” Revista de Ciencias, Artes y Critica
— cuatro numeros por ano. Redaccion y Administra-
cion: Olazabal 2338 dto 5, Buenos Aires.

VREDNOTE

ZNANOST UMETNOST KRITIKA

195  1

Buenos Aires

360^/1

FRANCE GORŠE

ANTON MAHNIČ


FRANCE GORŠE

FRANCE PREŠEREN

ALOJZIJ ODAR

SLOVENSKI KATOLIČANI IN ZNANOST

Znanost je tako močan činitelj v javnem življenju, da se morajo baviti
z njo katoličani tudi kot taki, kadar na svojih zborovanjih začrtavajo smer¬
nice za razvoj svoje inteligence, pa tudi celega naroda. Slovenski katoliča¬
ni so se v preteklosti tega dobro zavedali- V svobodni domovini smo imeli
večkrat posebne študijske tedne za akademsko mladino, za posamezne inte¬
ligenčne poklice, kakor tudi za vso našo katoliško inteligenco. A tudi na
velikih katoliških shodih našega naroda se je govorilo o razmerju do zna¬
nosti.

Danes sta takšen shod in zborovanje v domovini nemogoča. Kakor bi
bilo potrebno, da bi v Ljubljani, v mestu petih slovenskih katoliških sho¬
dov na novo začrtali stališče slovenskih katoličanov do znanosti, ki jo je
pri nas doma precej že prepletla, kakor se zdi, materialistična marksistično-
leninska miselnost, se vendar to zdaj ne more zgoditi.

Že v svobodni domovini bi se moralo na proslavi petdesetletnice Slo¬
venskega katoliškega starešinstva govoriti tudi o vprašanju, kako sloven¬
ski katoličani izpolnjujemo svoje dolžnosti do znanosti, saj je v tem društvu
bil zbran cvet slovenske laične katoliške inteligence zadnjega polstoletja.
Še  bolj pa je potrebno, da razpravljamo o tem na tej proslavi, čeprav jo
obhajamo na tujih tleh, a svobodni.

* * *

Ni kulturnega naroda brez inteligence in ni inteligence brez znanosti.
V naši domovini za železno zaveso se znanost razvija, tega ne tajimo. Bolj
natančno povedano: nekatere znanstvene stroke se tam razvijajo, celo v
odlični meri. Toda ta znanost je prepojena z marksistično ideologijo. Zato
ne bo mogla biti v večjo korist našemu narodu, marveč mu bo prej v
škodo.

Kakor je vsak človek, ki misli, svetovno nazorno opredeljen, tako mora
biti opredeljena tudi inteligenca v celoti. Imamo na primer svobodomisel¬
no, marksistično in katoliško inteligenco. Ne pride mi na um, da bi vso slo¬
vensko katoliško inteligenco označil s katoliško. Le to bi rad poudaril,
da ima slovenski narod tudi katoliško inteligenco in da je ta igrala v njem
pomembno vlogo, kot zadostno izpričujeta Slovensko katoliško starešinstvo
in njegova polstoletna zgodovina.

Tudi ob znanosti se ljudje razhajamo po svetovnem nazoru. Mnoga
znanstvena vprašanja materialistično usmerjen znanstvenik drugače obrav¬
nava, kakor pa znanstvenik s teističnim svetovnim nazorom, kaj šele kri¬
stjan. Božje razodetje in znanosti si nikdar ne nasprotujeta, si tudi nasproto-

Govoril na petdesetletnici Slovenskega katoliškega akademskega
.starešinstva.

vati ne moreta, marveč se vedno le podpirata, kot je izrečno naglasil vati¬
kanski cerkveni zbor 1. 1870 v svoji tretji seji. Če pa kdaj kljub temu do
nasprotja pride, je zmota na strani znanstvenika ali pa je v tem, in to je
največkrat, da je znanstvenik prestopil meje znanosti.

Ni inteligence brez znanosti. Zato mora imeti katoliška inteligenca zve¬
zo z znanostjo. A katoliška inteligenca mora imeti to zvezo ne samo kot
inteligenca, marveč tudi kot katoliška.

Slovenska katoliška inteligenca v domovini danes ne more javno go¬
voriti kot katoliška v svojih odnosih do znanosti. Zato moramo to nalogo
opraviti mi.

* * *

Ko govorimo o razmerju med slovenskimi katoličani in znanostjo, se
razume samo po sebi, da pod katoličani ne mislimo le na to, kdo je katoli¬
ško krščen, marveč da nam gre za katoličane, ki se za take priznavajo.
Pod znanostjo pa umevamo v tej zvezi navadno vse znanstvene stroke in
tudi filozofijo. Izvzemamo le bogoslovno znanost in morda še sholastično
filozofijo. Če zadnji dve imenujemo cerkveni znanosti, so prve svetne. Cer¬
kvene znanosti zato izvzemamo, ker se svetni katoliški inteligenti navadno
z njimi ne bavijo, pri nas pa se še celo niso. Jasno je tudi, da izključujemo
iz našega pregleda, koliko se je zanimala za znanost hierarhična Cerkev v
Sloveniji, to je škofje in cerkvene ustanove kot take. Govoriti hočemo pač
o odnosih slovenskih katoličanov do znanosti, ne pa o odnosih slovenske
Cerkve do znanosti.

Bog ve kolikšnega pomena bi ne imelo, če bi našteval, kaj so posa¬
mezni katoličani storili za znanost. Saj nimamo namena dokazovati, da mo¬
re tudi katoličan znanstveno delovati in da so dejansko slovenski katoličani
znanstveno delovali. Tega dvojega med nami nihče ne osporava. A če bi
tudi hotel o tem razpravljati, bi v razmerah, v katerih živimo, ne mogel
najti zadosti domačih virov, da bi se moglo vprašanje izčrpno obdelati.

Sicer pa bi bilo tako razpravljanje zunaj naše stvari, ker bi še vedno
ne bilo ugotovljeno, ali je posamezni slovenski katoličan deloval v znano¬
sti kot katoličan, ali pa je deloval, čeprav je bil katoličan, po neki čudni
nedoslednosti, kakor bi rekel Josip Vidmar. Vrh tega pa poedini slovenski
katoličani še niso merilo, kaj delajo slovenski katoličani v celoti. Mi pa
hočemo govoriti o slovenskih katoličanih kot takih in njihovih odnosih do
znanosti. Vprašanje je torej treba zajeti bolj globoko. Gre za to: ali je slo¬
venska katoliška inteligenca kot taka v zgodovini izpolnila svojo nalogo
do. znanosti, in kaj bi bilo treba storiti v bodoče. Prvi del razprave se torej
ozira nazaj, drugi del pa bo kratko začrtal smernice za bodočnost.

* * *

Mejnik v razvoju slovenske znanosti je brez dvoma ustanovitev ljubljan¬
ske univerze po prvi svetovni vojni. Sicer smo Slovenci že prej imeli posa¬
mezne znanstvenike, toda organizacije v slovenski znanosti je bilo bolj ma¬
lo. Saj smo se morali boriti še za slovenske paralelke na nemških srednje¬
šolskih. zavodih na naših nacionalnih tleh.

A tudi v tej mračni dobi so slovenski katoličani že poznali pomen zna¬
nosti in opredelili Svoje stališče do nje. Za pričo naj navedem, le štiri slo¬
venske katoliške shode, od katerih se je prvi vršil 1. 1892 in zadnji 1. 1913.
Na petem katoliškem shodu 1. 1923 je odlični član Slovenskega katoliškega,
.starešinstva in eden naših najboljših zgodovinarjev dr. Karel Capuder

4

pregledno referircd o prizadevanju slovenskih katoliških shodov tudi za
znanost (Peti katoliški shod v Ljubljani 1923. Izdal Glavni pripravljalni
odbor. V Ljubljani 1924, 94-101).

Na prvem katoliškem shodu 1. 1892 so se v odseku za krščansko vedo
in umetnost sprejele naslednje resolucije: 1. Slovensko razumništvo naj se
temeljito seznanja s krščanskim modroslovjem in drugimi vedami, posebno
naj se bavi s filozofijo v smislu tistih pisem sv. očeta Leona XIII, v katerih
se priporoča modroslovje sv. Tomaža Akvinskega; 2. Naši literarni zavodi
naj preskrbujejo Slovencem potrebnih znanstvenih knjig, pisanih v krščan¬
skem duhu; zlasti naj Slovenci skrbno goje apologetiko, ki brani božje razo¬
detje in. katoliško vero, in to ne samo znanstveno, temveč tudi poljudno,
iz vzrokov, da se vera utrdi med našimi omikanci; 3. Ustanovi naj se slo¬
vensko vednostno društvo po zgledu dunajske "Leonine", katero prevzame
nalogo, skrbeti za višjo gojitev in razvoj krščanske vede. — Ni treba pose¬
bej razlagati, da iz teh resolucij govori dr. Anton Mahnič, ki se je tudi ve¬
liko prizadeval, da so se realizirale. Od vseh petih slovenskih katoliških
shodov je vplival na življenje najbolj prvi, ker je Mahnič, ki je našel vso
podporo v škofu Missiu, neprestano priganjal k realiziranju resolucij.

Na drugem katoliškem shodu 1. 1900 je tiskovni odsek s priznanjem
omenil delo katoliških znanstvenikov od I. katoliškega shoda dalje in na¬
glasil potrebo organiziranega slovstvenega delovanja. Poživi naj se Leono¬
va družba, ki je bila sicer po I. katoliškem shodu ustanovljena, a ni delo¬
vala. Leonova družba naj prireja začenši z 1. 1901 vsako leto vsaj en znan¬
stven shod in naj podpira Katoliški Obzornik-

Tretji katoliški shod 1. 1906 je med drugim priporočil skrb za umetniške
spomenike, ki naj jih imata v pregledu Leonova družba v Ljubljani in Zgo¬
dovinsko društvo v Mariboru.

Na četrtem katoliškem shodu 1. 1913 se je zopet referiralo o znanosti;
potrdili so se zadevni sklepi prejšnjih shodov in se je poudarjala važnost
apologetike in strokovne izobrazbe.

Na petem katoliškem shodu 1. 1923 je v referatu o znanosti referent
univ. prof. dr. Franc Lukman glede razmerja do znanosti v preteklosti na-
glašal najprej zasluge škofa Jegliča, ki je moralno in gmotno podpiral vsa
znanstvena prizadevanja pri Slovencih, nato pa nadaljeval: "Pred svetov¬
no vojno smo imeli celo vrsto društev, ki so ali izključno ali vsaj poleg dru¬
gega gojila znanost in izdajala znanstvene publikacije oziraje se predvsem
na praktične domače potrebe, kot n. pr. Muzejsko društvo na Kranjskem,
Zgodovinsko društvo v Mariboru, društvo Pravnik, Slovensko Matico, Šol¬
sko Matico, Socialno Matico. Zlasti je Leonova družba od 1. 1899 sem plo-
donosno delovala in obogatila naše slovstvo z deli trajne vrednosti, kot
sta Ušeničnikova Sociologija in Kosovo Gradivo za zgodovino Slovencev v
srednjem veku. Družba sv. Mohorja je objavila celo vrsto poljudno - znan¬
stvenih spisov, med katerimi gre brez dvoma prvo mesto Grudnovi Zgodo¬
vini slovenskega naroda. V Mariboru je na pobudo lavantinskega škofa dr.
Mihaela Napotnika od L 1898 izhajal Voditelj v bogoslovnih vedah in je dr.
Avguštin Stegenšek začel izdajati Ljubitelja krščanske umetnosti. Znanstve¬
nih spisov, ki so jih posamezniki objavljali na svojo roko, posebej niti ne
omenjam. Ako vpoštevamo težavne razmere, v katerih se je za znanstvo
mnogokaj ustvarilo, moramo izreči požrtvovalnosti in idealnemu navdu¬
šenju odkritosrčno priznanje." (Peti katoliški shod, 133).

5

Proti koncu referata je referent poudaril: "Zato je narodova dolžnost,
da za znanstvo vnetim svojim sinovom omogoči delo v inozemstvu. Ob pri¬
liki Mahničeve smrti je Leonova družba v smislu namenov svojega ustano¬
vitelja začela nabirati prispevke v Mahničevo ustanovo, iz katere naj bi se
podpirali mladi znanstveniki, ki se izpopolnjujejo ali ki vrše znanstvena
raziskovanja po raznih znanstvenih zavodih." (o. c. str. 136-37.).

Iz navedenih podatkov, ki so blii podani javno na javnih katoliških sho¬
dih in pozneje obljavljeni v tiskanih poročilih ter jih ni nihče ovrgel, sledi,
da so se slovenski katoličani tudi pred ustanovitvijo ljubljanske univerze
zanimali za znanost. Ne rečemo, da se na svobodomiselni strani niso, prav
tako so se nekateri socialisti; le to trdimo, da so se tudi katoličani kot taki.

Prvi štirje slovenski katoliški shodi so se dobro zavedali, da je naši
inteligenci potrebna globlja verska izobrazba, zato so vsi poudarjali po¬
trebo apologetike. Toda tudi za znanost v ožjem pomenu so se vnemali.
Že prvi je priporočal, naj se goje krščanske vede, to je znanost, motrena
s krščankega stališča. Naglašala se je potreba strokovne izobrazbe.

Spoznali so potrebo, da se slovstveno znanstveno delovanje na kato¬
liški strani organizira. Od tod ustanovitev Leonove družbe in pobuda za
njeno organizirano delovanje. Tudi ustanovitev Mahničevega sklada za
podpiranje mladih znanstvenikov je odlična priča za znanstveno zanimanje
slovenskih katoličanov.

Resnica je, da so bile gornje pobude za znanost izdane na štirih slo¬
venskih katoliških shodih, ki nam na avtentičen način izpričujejo tedanje
slovenske katoliško mnenje, usmerjeno bolj v praktično stran, navdihnjeno
bolj iz dušnopastirske skrbi za vero slovenskih inteligentov, kakor je to pač
prva naloga katoliških shodov, vendar nam razodevajo tudi zanimanje za
"čisto" znanost.

Na avstrijskih univerzah v Gradcu, na Dunaju in v Pragi, na katerih so
izvečine študirali tedanji slovenski inteligenti, je takrat močno prevladovala
protikrščanska miselnost. Bila je to doba nemških agnosticističnih filozofij,
pa tudi materialističnega pozitivizma v pozitivnih vedah. Velik del sloven¬
ske inteligence je zapadel tej miselnosti in jo importiral v ožjo slovensko do¬
movino. Zato so s katoliške strani tako naglašali potrebo apologetike.

Za dobo, ki je bila znanstvenemu delovanju na sploh v Sloveniji nena¬
klonjena, je zgoraj omenjenega znanstvenega delovanja kar precej. Ko da¬
nes v čisto drugačnih razmerah presojamo to dobo, moramo reči, da so slo¬
venski katoličani lepo izpolnili svojo dolžnost do znanosti.

Pač pa bi mogli očitati tedanjim slovenskim katoličanom glede znano¬
sti dve stvari. Prva je ta, da so premalo organizirali zanimanje za znanost.
Navzlic Leonovi družbi tega niso dovolj storili. Če odstranimo osrednji po¬
stavi Mahniča in Aleša Ušeničnika, je ostalih bolj malo, a še ti so osamlje¬
ni na svojih popriščih.

Druga, ki je s prvo v zvezi, a bolj usodna pa je ta, da so se slovenski ka¬
toličani premalo pripravili za ustanovitev ljubljanske univerze. Ljubljanska
mestna občina na primer, ki je bila v rokah župana Hribarja, je pomen bo¬
dočih univerzitetnih profesorjev bolje razumela. S svojimi štipendijami je
podpirala tiste, ki so se odločili za znanstveno specializacijo. Kakšna druga
ustanova, v kateri so bili gospodarji katoličani, bi nemara mogla storiti isto.
Nočemo obtoževati, naj bo s krivdo kakorkoli; dejstvo je, da so bili slovenski
katoličani premalo znanstveno organizirani, pa tudi v idejnem pogledu ne-

6

zadostno pripravljeni ob ustanovitvi slovenske univerze. Ta pomanjkljivost
je bila usodna, kakor bomo še omenili, za nadaljnji razvoj odnosov med
slovenskimi katoličani in znanostjo. Njene posledice se čutijo še danes zelo
močno. V prvem kadru ljubljanskih univerzitetnih profesorjev bi moralo
biti več odličnih članov Slovenskega katoliškega starešinstva, pa bi se bilo
marsikaj pri nas drugače razvijalo, kot se je.

A s tem prehajamo k drugemu delu kratkega zgodovinskega pregleda,
ki obsega dobo zadnjih trideset let.

* * *

Peti katoliški shod, ki se je vršil par let po ustanovitvi ljubljanske univer¬
ze, je v odseku za leposlovje, znanost in umetnost sprejel glede znanosti
tri resolucije (o. c. 331-32).

V prvi pozdravlja ustanovitev ljubljanske univerze in zahteva, naj se
ji zagotovita obstoj in možnost vsestranske izpopolnitve, da bo mogla slu¬
žiti svojemu cilju: Resnici.

Druga resolucija se je glasila: "Katoliški shod pozdravlja resno znan¬
stveno delo, ki so ga slovenski znanstveniki doslej vršili. Priporoča, naj se
podpirajo znanstvena društva in znanstvene publikacije; s katoliškega sta¬
lišča zlasti Leonova družba in Bogoslovna akademija ter njiju reviji Čas in
Bogoslovni vestnik. Započeta poljudna znanstvena knjižnica naj se kar
najhitreje nadaljuje. Katoliška založništva se poživljajo, naj omogočijo pu¬
blikacije znanstvenih del."

Tretja resolucija pa je določala: "Katoliški shod opozarja na potrebo
dati znanstvenemu naraščaju možnost, da se poglobi in izpopolni na ino¬
zemskih visokih šolah in znanstvenih zavodih. Zato najtopleje priporoča,
da se gmotno podpira Mahničeva ustanova Leonove družbe, ki ima namen
omogočati mladim znanstvenikom nadaljevanje študij v inozemstvu ali jim
nuditi podpore za znanstveno delo v inozemskih knjižnicah, arhivih in dru¬
gih znanstvenih zavodih."

Resolucije je utemljeval referat prof. dr. Lukmana, ki v idejnem pogle¬
du ni presegel ravni resolucij; obračal se je zlasti proti beograjskemu po¬
skusu ukiniti ali okrniti ljubljansko univerzo.

Ko danes gledamo s katoliškega stališča na te resolucije petega in do¬
slej zadnjega slovenskega katoliškega shoda, nam takoj pade v oči, da
niso začrtale razmerja, ki bi ga morala katoliška inteligenca zavzeti doi
znanosti. Take resolucije bi mogel z nebistvenimi opustitvami sprejati vsak
shod katere koli svetovno nazorne smeri, tudi vsake politične stranke. Re¬
solucije prejšnjih katoliških shodov so bolje rešile svojo nalogo. Govorila
so o katoliškem gledanju na znanost. Resolucije petega katoliškega shoda
pač mimogrede omenjajo katoliške ustanove in jih bolj ("zlasti") priporo¬
ča kot druge; toda za katoliško gledanje na znanost ne najde nobene be¬
sede, čeprav se je takrat na ljubljanski univerzi že začenjal boj proti veri
in za razkristjanjenje našega naroda.

Te idejno indeferentne resolucije petega katoliškega shoda pa niso sa¬
mo znak čudnega razumevanja tistih prvih povojnih let o tem, kakšno raz¬
merje morajo katoličani zavzeti do znanosti, ki se je z ljubljansko univerzo
začelo bujno razvijati v našem narodu, marveč so bile simptomatične za za¬
držanje velikega dela slovenske katoliške inteligence in njenih vrhov do
znanosti vseh naslednjih dvajset let prav do komunistične revolucije.

Svobodomiselstvo, ki je delno prehajalo pod vpliv marksizma in ko-

7

.munizma, je obvladovalo ljubljansko univerzo. Govorilo je sicer o neod¬
visni znanosti; toda pod plaščem čiste znanosti je trosilo svoj svetovni na¬
zor, dokler niso 1. 1945 plašča odvrgli in odkrito začeli razlagati marksistič¬
no - leninistično - stalinistično znanost z dialektično metodo historičnega
materializma.

Slovenski katoličani, ki so v prejšnjih desetletjih kazali precej poguma
na znanstvenem področju, so se dali zastrašiti. O katoliški znanosti se ni
smelo govoriti in se tudi ni govorilo. Katoličani med profesorji so zaradi
ljubega miru molčali in se hote ali nehote uklanjali diktatu drznih profe¬
sorjev protikatoliške usmeritve. Mlad človek, ki bi hotel biti katoličan, bi se
zlepa ne pripustil predavati v univerzitetnih predavalnicah, češ da je za¬
grizen in neznanstven. Razumljivo je, da so protikatoliško usmerjeni profe¬
sorji vsaj ceteris paribus raje izbirali za svoje znanstvene pomočnike in na¬
slednike take ljudi, ki niso bili izraziti katoličani.

Ugotoviti moramo skratka, da je bila ljubljanska univerza v verskem
pogledu indeferentna, v nekaterih seminarjih in kolegijih pa je vladala izra¬
zita protikatoliška smer.

Katoliška akademska mladina, prečiščena v spopadih s komunisti in
filokomunisti, je protikatoliško usmeritev naše univerze čutila; izražala je
svoje ogorčenje nad tem; a stanja spremeniti ni mogla.

Naš narod je bil po veliki večini katoliški. Njegov najvišji učni zavod
in obenem z Akademijo znanosti najmodernejši predstavnik znanosti med
Slovenci pa je bil po večini nekatoliški. Bila je čudna anomalija, ki pa ni
slovenska posebnost. Tudi pri drugih katoliških narodih se to večkrat do¬
gaja. Da pa je pri nas do tega prišlo, smo bili krivi tudi slovenski katoli¬
čani sami, zlasti inteligenca.

* * *

Naša krivda se je kazala zlasti v naslednjem:

1. Na ustanovitev ljubljanske univerze katoličani nismo bili zadosti pri¬
pravljeni. To je naš izvirni greh. Nismo imeli kadra katoliških znanstveni¬
kov, ki naj bi bili zasedli stolice nove univerze. Zato so jih večkrat brez
vsake konkurence zasedali drugi. Večini naših katoličanov se je nemara to
zdelo normalno. Niso slutili nevarnosti. Saj je še sam peti katoliški shod
bil začuda brezskrben, kakor smo videli.

A tudi to se je dogajalo, da so iz razlogov osebnega poznanstva, so-
šolstva, domačega sosedstva in zaradi Bog ve kakšnih intervencij prihajali
na univerzitetne stolice nekatoliški kandidati s pomočjo katoliških glasov,
čeprav je bil enako kvalificiran kompetent katoličan na razpolago. Nomina
sunt odiosa, zato jih ne navajam.

Na univerzah v državah, kjer vlada svoboda, profesorji po starodavni
navadi sami volijo nove člane svojega profesorskega zbora. Zato je umev¬
no, da v nekatoliško usmerjeni profesorski zbor zlepa ne bo prišel tak član,
ki bi bil izrazit katoličan. Pravkar omenjeno ravnanje katoliških profesorjev
in drugih katoličanov, ki so s svojimi glasovi in vplivom pomagali nekato-
liškemu kandidatu proti katoliškemu, je bilo zato dvakrat nespametno in
podobno temu, čemur vulgarno pravimo pljuvanje v lastno skledo. Če so
bili "odlični" katoličani med nami tako kratkovidni in omahljivi, nam seve¬
da ni bilo pomoči. Protikatoliški činitelji so bili dosti bolj zavedni in dosledni.

2. Slovenski katoliški inteligenti so bili zvečine premalo vzgojeni za
katoliške znanstvenike. Čeprav so bili nekateri sami zase v zasebnem

8

življenju zelo dobri katoličani, naravnost z nekaterimi potezami krščanske¬
ga heroizma, niso bili takšni v znanosti. Zapadli so modernemu pozitivizmu
in laicističnemu pojmovanju znanosti. Katoliška vera naj bi s svojimi zahte¬
vami ostala zunaj znanstvenih laboratorijev, seminarjev in predavalnic. Bi¬
li so skratka, kakor so take ljudi imenovali v dobi svetovno nazornega li¬
beralizma, katoliški liberalci.

Molitev in zasebna askeza sta zelo lepi stvari in za vsakega dobrega
katoličana nujno potrebni, toda zadostni nista. Katoličan mora biti v vsem
delovanju katoličan. Za katoliškega znanstvenika mora biti značilno, da je
tudi kot znanstvenik katoličan, ne pa, da je znanstvenik, čeprav je v oseb¬
nem življenju katoličan.

Katoliški znanstvenik bi se moral usmerjati po idealu, ki ga je v svo¬
jem življenju ustvaril veliki italijanski znanstvenik s področja rimskega pra¬
va Contardo Ferrini (roj- 4. aprila 1859, umrl 17. oktobra 1902), ki je bil
pred nekaj leti razglašen za blaženega in tako postavljen za vzor katoliški
inteligenci naših dni. Njegovi sodobniki priznavajo, da je bil velikan v zna¬
nosti, a še večji kot človek vere. Stalno se je zavedal, da sta njegova znan¬
stvena kariera in funkcija univerzitetnega učitelja bistveni sestavini po¬
slanstva, ki mu ga je izročila božja Predvidnost. Svoj glad in žejo za zna¬
njem je tešil z vestno opravljenim znanstvenim delom, ki ga je dvignil na
moralno in versko višino. Kot znanstvenik je gorel za dvojno ljubeznijo:
prva je bila ljubezen do resnice, druga pa ljubezen do znanstvenega dela.
Ni ločeval v sebi znanstvenika in katoličana. Bil je skratka svet znanstvenik.
Vsak, kdor je prišel v njegovo bližino, je začudil, da ima opravka s člove¬
kom, ki je tudi v znanosti svetnik. Kljub svetosti pa Ferrariju ni manjkalo
drznosti v znanstvenih spekulacijah. Kritika priznava njegovo modernost.
Ker je oral ledino, se je večkrat zmotil, a je zmote brez pridržka popravil,
ko jih je opazil. Za takim vzorom katoliškega znanstvenika bi morali stre¬
meti tudi katoliški slovenski inteligenti, ki se bavijo z znastvenim delom.
Profesor pa, ki je bil katoličan le doma in v cerkvi, a ne tudi na univerzi,
je pač nevoljno gledal poskuse katoliških akademikov, naj bi se na uni¬
verzi ne govorilo proti veri, ali pa celo, da bi se predavalo po katoliško.
Nekatoliški dijaki so dobivali oporo v profesorjih svoje smeri, katoliški pa
pri takih katoličanih ne.

Skušnja kaže, da se katoličanov, zlasti katoliških inteligentov, rad pri¬
me občutek manjvrednosti. Nekatoličan jim že s svojim nastopom imponi-
ra. Da bi se nasproti protikatoliško usmerjenim profesorjem, kazali zadosti
"objektivne" in konciliantne ter se otresli očitka "verske omejenosti in za¬
grizenosti", so takšni profesorji katoličani veliko popuščali-

3. Nismo sistematično pripravljali katoliških kandidatov za univerzitet¬
ne stolice. Nihče ne more postati dober univerzitetni profesor čez noč ali
celo s samim imenovanjem, marveč mora tak kandidat najprej imeti znan-
sveno kvalifikacijo, ki se dokaže z deli. Prav nobena krivica se nam katoli¬
čanom ni zgodila v takih primerih, ko ali sploh ni bilo na razpolago kato¬
liškega kandidata, ali pa ni imel zadostne znanstvene kvalifikacije ali pa
slabšo kot njegov nekatoliški konkurent.

Skušati osvojiti univerzo na kak drug način kot s kvalificiranim znan¬
stvenim delom, ne gre. Zato bi morali katoličani, če hočemo na univerzi kaj
pomeniti, ob pravem času in na sistematičen način vzgajati znanstveni na¬
raščaj. To pa se pri nas na žalost ni zgodilo. Če hočemo imeti prave kato-

9

liske znanstvenike in univerzitetne profesorje, ki bodo tudi v znanosti kato¬
ličani, ni zadosti, da izberemo kogarkoli, ki ima veselje in sposobnost za
znanstveno delo, in mu omogočimo pripravo za službo znanosti ter ga po¬
šljemo kamorkoli v inozemstvo, da se tam izpopolni, marveč moramo prvič
pri izbiranju paziti, ali ima kandidat ob veselju in sposobnosti za znanstveno
delo tudi globoko vero in moralno trdnost, in poslati ga moramo drugič na
katoliško univerzo, če je mogoče, da se bo tam navadil motriti znanost kot
katoličan in se navzel katoliškega čuta. Le tako bo mogel presaditi kato¬
liško obdelovanje znanosti na stolico naše univerze, ki jo bo morda pozne¬
je dobil. Če pa ga na katoliško univerzo ni mogoče poslati, naj si prisvoji
katoliško gledanje na znanost kako drugače. Glavno je, da brez njega ne
ostane.

Zamisel Mahničeve ustanove je bila v jedru pravilna, a premalo izčišče¬
na. Vzgajati moramo katoliške znanstvenike, ne samo znanstvenike na
sploh. Naš čas nam jasno kaže, da more znanost stopiti v službo protikato-
liške in protibožne ideje in postati strašen bič za katoličane in človeštvo
sploh.

Misel pa, da bo kdo že katoliški znanstvenik, če bo kot znanstvenik
ohranil katoliško vero v zasebnem življenju, je zelo zmotna. Katoliški libera¬
lizem nam je prizadejal ogromno škodo.

4. Nekaterih slovenskih katoliških krogov se je lotila apatija do slo¬
venske univerze; in to apatijo so prenesli tudi na znanstveno delo. Uvide¬
li so, da prihaja z univerze mnogo zla, pa so prehitro sklepali, da je vsa
univerza slaba, da se popraviti ne da in da bi bilo bolje, če bi univerze
sploh ne bilo.

Vse trojno sklepanje je zgrešeno. Z naše univerze je prihajalo mnogo
pozitivnega. Katoličani se veselimo znanstvenih rezultatov, pa naj pride do
njih kdorkoli. V papeško akademijo znanosti se na primer sprejemajo prva¬
ki v prirodoslovnih vedah, pa naj bodo kakršnekoli vere- Ljubljanska uni¬
verza je bila navzlic slabostim pozitivna postavka tudi za katoliško kulturno
življenje našega naroda. Vsak resničen znanstven rezultat je nov odsvit
Resnice in vsak vodi k Resnici. ''Resnica je povsod naša", je naglašal že
prvi kristjan filozof, mučenec Justin iz II. stoletja po Kristusu. Zlo, ki je pri¬
hajalo z naše univerze, bi se bilo dalo močno omejiti in njegov kvarni vpliv
paralizirati. Zlo je bilo težko zaradi tega, ker večkrat nismo mogli postaviti
proti odličnemu nekatoliškemu znanstvenemu delavcu enako kvaliciranega
katoliškega znanstvenika. Nekatoliški znanstvenik je tako postal "suveren".
Pri majhnem narodu, ki nima po več velikih znanstvenikov za isto stroko,
morejo postati taki suvereni usodni. Njih oblast postane absolutna na njih
mnenje dogma, tudi kadar je zunaj znanosti. Kdor bi se drznil upreti tej
oblasti, je upornik v znanstvenem svetu, ki takih uporov ne mara trpeti, in
kdor se ne pokorava tej dogmi, je neznanstven. Suveren v slovenski literar¬
ni zgodovini Kidrič je zavračal nasprotna Grafenauer jeva mnenja s ste¬
reotipno besedo: drugače Grafenauer, a zame nesprejemljivo. Niti navajal
ni, v čem je Grafenauer!evo mnenje različno in kje ga trdi.

To zlo bi mogli omejiti le na ta način, da bi se organiziralo na katoliški
strani znanstveno delo v isti stroki.

Pesimistično mnenje, da bi bilo bolje, če bi sploh ne imeli univerze,
kakor da imamo tako, ni upravičeno. Kaj bi bilo, če bi bili brez univerze?
Še slabše. Naši dijaki bi hodili na tuje univerze in bi se vračali domov še

10

slabši. Nimb lažne znanosti pa bi še močneje sijal in bi jih sklepil še bolj.

Z veseljem so slovenski katoličani pozdravili ljubljansko univerzo, če¬
prav že takrat to veselje ni bilo brez pelina. Res je tudi, da takrat niso
zadosti premislili, da bo s te univerze prišlo na slovenski narod toliko zla,
toda navzlic temu moramo biti veseli svoje univerze in rezultatov njenega
znanstvenega delovanja, obenem pa moramo skušati preprečiti zlo, ker se
je znanost na njej vsaj v velikem delu, če že ne v celoti, postavila v službo
nekatoliške misli.

5. Da slovenski katoličani v zadnjih pet in dvajsetih letih pred zmago
komunistične revolucije niso toliko pomenili v znanosti, kot bi mogli in mo¬
rali, sta veliko kriva tudi needinost in razcepljenost slovenske katoliške in¬
teligence. Vsem sta znana zlasti takozvano križarstvo in komunistična in¬
filtracija po krščanskem socializmu. Nadarjeni mladi ljudje, ki bi se bili
mogli uspešno posvetiti znanstvenemu delu, so zašli v nerealni svet ali pa
so bili omoteni od komunističnih idej. V obeh primerih so bili izgubljeni za
katoliško znanstveno delo.

Vdor obojne ideologije v katoliške vrste pa je tudi zahteval mnogo ener¬
gije, ko se je začel boj za izčiščenje katoliških idej med našo inteligenco. Ta
energija bi se bila mogla, če bi ta boj ne bil potreben, koristno uporabiti
na znanstvenem področju. Vrh tega pa boj ni bil končan do komunistične
revolucije. Razklani smo šli vanjo, zato so bile naše žrtve še težje.

* * *

Na katoliško znanost v naši domovini je z zmago komunistične revolu¬
cije legel temen oblak. . . Na vseh ljubljanskih visokih šolah (na univerzi,
na tehnični in medicinski visoki šoli) se obvezno predava "zgodovinski ma¬
terializem" ali osnove "marksizma-leninizma". Tudi v srednjih šolah se mla¬
dina vzgaja v komunistični ideologiji. Krščanska izobrazba izginja iz slo¬
venskega inteligenčnega naraščaja. Tako se podirajo osnove, na katerih
bi mogli zavedni katoličani graditi znanost. Komunizmu so se uklonili znan¬
stveni delavci, ki smo jih pred leti šteli za katoliške.

* * *

Iz povedanega pa moremo tudi sklepati, kakšne bodo naloge sloven¬
skih katoličanov glede na znanost v bodoče. Računati bomo morali z de¬
janskim položajem in se učiti iz napak, ki smo jih napravili v preteklosti.

Kolo časa se ne da ustaviti, še manj zasukati nazaj. Absurdna je zato
misel, da bi se dal vzpostaviti status quo antes. Od 1. 1945 dalje do danes
se je med našim narodom doma spremenilo veliko; Bog sam ve, koliko se
še bo, preden bo domovina odprta za svobodno misel.

Dejanski položaj bo slovenskim katoličanom v domovini naročal, da
naj takoj začno s sistematičnim prevzgajanjem slovenske mladine na te¬
meljih katoliške ideologije. Menda ne bomo katoličani več tako nespametni,
da bi molče trpeli ali celo zagovarjali v ideološkem pogledu brezbarvne
šole, da šol z materialistično usmeritvijo sploh ne omenim. Saj vemo, dq
so indiferentne šole le plašč, pod katerim se vtihotaplja protikatoliška mi¬
selnost. Komunisti so energično šli iz larpurlartistične smeri in zavrgli vse
ozire. Sklicevanje na svobodo, ki so ga bila prej njihova usta polna, od
prvega dne, odkar so na oblasti, ne poznajo več. Na univerzi in visokih šo¬
lah katoličani ne bodo smeli več dopuščati, da bi se trosila komunistična
ideologija. Prav tako ne bodo smeli več trpeti nobene materialistične filo¬
zofije. Odkrito bodo morali zahtevati, da se na vseh fakultetah uče elemen-

11

ti pametne logike in zdrave filozofije. Znanost naj ostane v mejah svojih
zakonov in naj ne širi materializma in neznanstvenega pozitivizma. Izpa¬
dov proti krščanstvu in katoliški Cerkvi, kateri pripada slovenski narod že
nad tisoč let, katoličani ne bodo smeli trpeti. To bi bil minimalen program,
ki ga bodo morali katoličani izvršiti na visokih slovenskih šolah.

Toda s tem bi še ne izpolnili svoje naloge do znanosti. Katoliški kolektiv
bo moral skrbeti, da si bodo mladi ljudje, ki bodo versko prežeti katoličani,
in bodo imeli veselje ter sposobnost za znanstveno delovanje, a tudi vztraj¬
nost za znanstveno delo, prisvojili čim boljšo znanstveno kvalifikacijo, da
bodo mogli zasesti univerzitetne stolice kot katoliški znanstveniki. Spodbu¬
jati bo treba stalno k idealizmu, ki je potreben za znanstveno delo. Ni prvo
znanstvena kariera, marveč nesebična ljubezen do znanstvenega dela, ki
naj bo kronana z odlično znanstveno .kariero. Komur je le za univerzitetno sto¬
lico, ne pa za nesebično službo resnici, tega naj katoličani ne podpirajo,
če hočejo sebi dobro.

Potrebna bo posebna katoliška univerza ali katoliški univerzitetni insti¬
tut — razširjena in močno na sodoben način izpopolnjena nekdanja Leono¬
va družba —• ki bo sistematično gojil znanost tako, kot jo goje .prepričani
katoličani. Ta institut bo omogočal znanstvenikom znanstveno delo; inteli¬
genci, zlasti akademični mladini pa nudil znanje na osnovi katoliškega
svetovnega nazora.

Organizarati bo treba izdajanje znanstvenih publikacij katoliške uni¬
verze ali katoliškega univerzitetnega instituta.

Zavest, da morajo skrbeti tudi za znanost, se bo morala med slovenski¬
mi katoličani ohranjati živa. Skrbeti za znanost morajo katoličani vsakega
kulturnega naroda. Če pa je narod številčno majhen, kot je naš, zadene ta
dolžnost poedinca veliko bolj kot pri velikem narodu.

To je kratek načrt za bodoče delo v domovini. Ali je le sen? Mislim,
da ne.

* * *

Tudi slovenski katoličani v tujini imamo dolžnost, da ohranimo naše¬
mu narodu katoliško znanost. To dolžnost imamo tudi danes, čeprav v do¬
movini še ni zasijala zarja svobode in čeprav še ne vemo, kdaj bo. Vsak
naj stori po svojih močeh, kar more v okoliščinah, v katerih živi. Že samo
zanimanje za znanost in motrenje znanstvenih vprašanj s katoliškega sta¬
lišča je zelo pomembna stvar. Omogočajmo naši nadarjeni mladini, da si
bo prisvojila znanost v skladu z načeli katoliške vere. Za znanstveno delo
sposobni naši katoliški inteligenti naj ne opuščajo priložnosti za delovanje
in izpopolnjevanje v svoji stroki. Znanstveno delo zahteva pač od tistega,
ki se mu posveti, nesebičnega idealizma, ki ga vzdrži pri delu tudi takrat,
ko se zdi, da je zaman.

12

JOŽE OSANA

MUSIČA PERENNIS

Morda se bo komu še vedno zdela nesmiselna trditev, da je čas bistvo-
glasbe.

A vendar je to edino rešilna pot iz miselne zmede, ki nam jo je prinesla
moderna glasbena doba s svojimi praktično teoretičnimi nazori, pomeša¬
nimi z navidez novimi, presenetljivimi in v bodočnost vodečimi estetskimi
idejami.

V iskanju resnice v glasbeni filozofiji mi je nakazala smer Steletova
Architectura perennis (1941); pot je vodila neizprosno v problematiko časa
kot osrednjega glasbenega vprašanja. (Glej moji razpravi: Znakovna umet¬
nost in čas, DS II .1943, in Čas — razvojna stalnica glasbe, DS II 1944.)

Pravilnost te teorije mi je v 1. 1950. potrdilo delo G. Brelet, Le temps
musical, Pariš 1949.

Kljub različnim izhodiščem so zaključki presenetljivo skladni, kar se mi
zdi posledica brezpogojnega upoštevanja glasbenih dejstev.

★

Beseda muzika prihaja iz grškega (jouaiKri ter je pomenila v antiki
umetnostno udejstvovanje na sploh, ker je bila vsa umetnost pod zaščito Muz.
V tej zvezi je bila muzika isto, kar danes razumemo pod besedo umetnost.

Ker pa so bile Muze posebne zaščitnice petja, je muzika v ožjem pomenu
besede pomenila tudi umetnost, ki se bavi na sebi lasten način z nekimi
merami v glasovih (certae dimensiones), ki so — kolikor moremo reči vna¬
prej — nedvomno nekaj časovnega- 1  V tem pomenu se je ohranila beseda
muzika do danes poleg različnih istoznačnih besed, kot n. pr. glasba, Ton-
kunst itd., kakor so že v rabi v posameznih jezikih.

Pojmovanje bistva glasbe je v glasbeni filozofiji in teoriji različno; neka¬
teri vidijo v glasbi samo čas, drugi zopet samo zvok, tretji pa oba približno
enako vrednotijo. Vendar pa ni nobenega pravega filozofskega sestava,
ki bi zavestno in sistematično reševal to vprašanje, posebno ne kar se tiče
časa. H. Mersmann sicer trdi, da je glasba čas; 2  skušal je tudi najti tej tezi
trdnejših znanstvenih opor, vendar ie — kakor mnogi drugi — ostal zgolj
v začetku in brez večjega uspeha.

Navadno se o problemu časa kot posebni glasbeni prvini sploh ne raz¬
pravlja, čeprav že antika o njem mnogokrat — dasi posredno — govori s
svojo problematiko števila v glasbi; šele v najnovejšem času se je pričelo
to vprašanje podrobneje obravnavati.

Eden naj znamenitejših filozofov števila v glasbi je brez dvoma Pitagora
(582 pr. Kr. —?). Pitagorejci so silno gojili nauk o številu v glasbi, tako da
so jih imenovali kanonike, ker so zakonitosti števila in mer v zvokih opa¬
zovali na pripravi, ki so jo imenovali kanon. Vendar pa je bilo število v tem

1  S. Augustinus, De Mus. I, 1, 1.

2  H. Mersmann, Zeit und Musik, ZS f. Aesth. u. allg. Kunstw., 1925, str. 64:
Musik ist schleehthin Zeit.

13

nauku nekaj tako temnega in težko umljivega, da je naletelo na splošno
nerazumevanje in spotikanje, češ da se bavijo z "matematiko" v umetnosti
in da je to v bistvu zgrešen in apriorističen pogled na glasbo.

Mnogo jasnejše in celo privlačno pa postane to gledanje, če pojmujemo
(kakor je najbrže Pitagora mislil) število kot mero gibanja; po starodavni
opredelbi je namreč čas število ali mera gibanja. 3  S tega vidika bi tedaj
ne šlo pitagorejski glasbeni filozofiji za "matematiko", marveč za umetnost,
ki se po svojem bistvu izraža v harmonijah časovnih mer, t. j. števil, česar
nikakor ni mogoče zanikati, ter je tako brez dvoma v zvezi z matematičnim
svetom števila in mere-

Aristoksenos (35? pr. Kr. —?), 4  mojster kanonikom nasprotne šole
harmonikov je oprl svoje nauke o glasbi na čutno dognana dejstva in
subjektivnost glasbenega snovanja. Danes moremo reči, da se obe antični
šoli nikakor ne izključujeta, marveč se skladno dopolnjujeta, česar pa zaradi
strastnega medsebojnega napadanja tedanji glasbeni filozofi morda niti
niso opazili.

Tretji veliki antični glasbeni filozof je sv. Avguštin (354—430). Znano je,
da je silno ljubil glasbo in jo v svojih spisih ob vsaki priliki omenja, jemlje
iz nje primere ali pa izraža svoj odnos do nje. V antiko ga moramo štetij
ker je ves nauk v prvih petih knjigah njegovega spisa "De Musiča" oprt na
klasično antično teorijo in filozofijo glasbe, v novo, krščansko dobo pa ga
postavlja šesta knjiga. Zasluga tega dela je nedvomno v tem, da nam sv.
Avguštin na sebi lasten, prefinjen način podaja antični nauk o ritmu ter mu
skuša postaviti globlje filozofske temelje. Delo obsega šest knjig o ritmu ter
je ostalo nedovršeno, ker — kakor sam pravi — zaradi prevelike zaposlenosti
ni mogel izvršiti še ostalih šest knjig o melosu, ki jih je imel v načrtu. Svoj
namen raziskati važnost števila v glasbi je uresničil v šesti knjigi, ki je že
tedaj vzbudila toliko zanimanja, da to sv. Avguštin sam omenja. 5  O tej knjigi
menijo raziskovalci, da je nastala mnogo pozneje kot prvih pet, in sicer po
spreobrnenju, 6  kar razodeva že uvod, ki je pisan v povsem drugačnem duhu
kot prvih pet knjig.

Zato je tem dragocenejše njegovo sporočilo, ker je sam doživel ne samo
izpreobrnenje iz poganstva v krščanstvo, marveč tudi novi pogled na proble¬
matiko glasbe, ki ga je s svojim svetovnim nazorom krščanstvo prineslo. Ta

3  Aristoteles, Phys. IV, 11, 5 in 12: ’Api0poq Kivr|crECoq koctcc to TrpoTepov Kai

ucrTEpov.

Čas je torej ni nič drugega kot število gibanja glede na prej in potlej; zato
čas ni gibanje, razen v kolikor ima gibanje število (mero).

4  Aristoxenos, Hj&rm. I, 1: r| Trepi p£Xouq ETnorrnjiri (ohranjena opredelba
glasbe).

5  S. Augustinus, Retractiones, I, 11, 1: Deinde, ut supra commemoravi (Retraet.
I, 6), sex libros de Musiča scripsi, quorum ipse sextus maxime innotuit, quoniam res
in eo digna cognitione versatur, quomodo a corporalibus et spiritualibus (sed muta-
bilibus) numeris perveniatur ad immutabiles numeros, qui iam sunt in ipsa immu-
tabili veritate et sic invisibilia Dei per ea, quae facta sunt, intellecta conspiciantur.

6  H. Edelstein, Die Musikanschaung Augustin’s nach seiner Schrift “De Musi¬
ča”, str. 69.

14

šesta knjiga je še vedno težko umljiva, ker je — kakor premnogokrat v svoji
filozofiji — malo jasen avtor sam in ker morda raziskovanja premalo upo¬
števajo poleg filozofskih in krščansko svetovnonazorskih podlag tudi problem
glasbenega časa.

Posebnost so v tej knjigi klasifikacije ritmov, ki so za sv- Avguština
značilne in originalne. Pri tem pa zaide slednjič tako daleč, da se zdi, kakor
da je na glasbo samo pozabil, in nehote občutimo, da je delo nedovršeno;
smatrati ga moramo za velik in važen fragment, ki mu manjka nauk o me¬
losu. Ta bi gotovo ne samo razjasnil mnogo nakazanih problemov v razprav¬
ljanju o ritmu, marveč bi moral rešiti tudi problem mere v višini tona, na
kateri melos temelji. To vprašanje je namreč že rahlo nakazano v razgovoru
o merah v trajanjih tonov, kjer se omenjajo intervali med visokomi in nizki¬
mi toni kot nekaj istovrstnega z ritmom . 7

Srednji vek ni prinesel v glasbeni filozofiji nič novega. Vsi teoretični
spisi iz tega časa navajajo v bolj ali manj svobodni obliki Avguštinovo
opredelbo glasbe, in še to brez podrobnejše razlage. Nato pa se bavijo zgolj
s teoretičnimi vprašanji.

Filozofska osamosvojitev estetike je tudi na glasbenem področju skušala
neomejeno zavladati. Kolikor je podčrtala vprašanje o glasbeno lepem (na
škodo razmišljanja o bistvu glasbe), je nekako potisnila v kot metafiziko
glasbe, ki rešuje vprašanje, kaj je glasba. Vendar pa je ob razvoju glasbene
prakse živelo to vprašanje vseskozi naprej ter je skušalo najti odgovor v
raznih, predvsem novejših filozofijah.

Bistvo glasbe je sicer nespremenljivo, vedar ga je treba filozofsko
izraziti in opredeliti v skladu z glasbeno prakso tako, da nam izražanje ni
tuje in neumljivo. Posebno je to važno, ker je glasba zapadnoevropskega
kulturnega kroga v zadnjih dveh tisočletjih doživela tak razvoj kakor no¬
bena druga glasbena kultura na svetu. Glasbena filozofija pa ji je skuša¬
la šele v novejšem času slediti. Tako si je hotel izgraditi R. Wagner svojo
glasbeno filozofijo ter je iskal bistvo glasbe v harmoniji 8 ; H. Riemctnn se
je oprl na Shopenhauerjevo filozofijo 9 ; vendar pa ne ti, ne njim podob¬
ni poskusi niso prinesli pravega uspeha. Zato moramo rešiti to še vedno
odprto vprašanje, opredeliti glasbeno umetnost in ji osvetliti večnostno
bistvo z današnjim pogledom na problem, da nam bo mogoče na tej pod¬
lagi umeti vse glasbeno snovanje in zlasti sodobno. S tem pa bomo pre¬
stopili prag v pravo umevanje glasbene umetnosti, kar naj bi bil končni
namen tega razpravljanja .

7  S. Augustinus, De Mus. I. 4, 5.

8  E. Wagner, Oper und Drama, passim.

9  H. Eiemann, Musikasthetik: Musik als Wille und Vorstellung.

15

I,

BISTVO GLASBE JE ČAS

1. Na prvi pogled se zdi presentljiva trditev, da je čas bistvo glasbe,
ker navadno velja zvok kot nekaj za glasbo bistvenega ter se osredotoča
vsa pozornost nanj: kajti zvok je edina, čutom dostopna prvina glasbe.

Glasbena filozofija stoji tedaj pred dilemo: čas ali zvok, ne da bi bila
to vprašanje dokončno in sistematično rešila.

Sodobna umetnostna in z njo tudi glasbena veda sta namreč zašli v sle¬
po ulico, ker sta se preveč opirali na razne filozofske sestave bolj ali manj
opravičljih "osebnih not". '

Zato skuša sedaj umetnostna veda najti pot zdrave filozofije ter išče
osnov v sholastičnem nauku, ki kljub temu, da se z umetnostnimi problemi
neposredno ne ukvarja, vendar nudi mnogo misli, ki jih nekateri avtorji
skušajo celo izgraditi v umetnostno filozofski sestav (Maritain).

Na podlagi tega gledanja skuša tudi glasbena filozofija najti resnico

na svojem področju, ker ji sodobna glasbena tvornost postavlja dokaj težke,
včasih celo skoraj nerešljive probleme, katerih rešitev nujno zahteva jasna
glasbeno filozofska načela, oprta na poznanje glasbenega bistva.

Nimamo opredelbe, ki bi v strnjeni obliki logično zajela ter podala bistvo
glasbe v določitvi vrste (genus proximum) in bistvene značilnosti (differen-
tia specifica). To dejstvo (poleg mnogih drugih) ponižuje glasbeno filozofijo
na stopnjo filozofskega amaterstva, ker vzbuja vtis, da o glasbi ni mogoče
nič pravega povedati. Dokaz, da si glasbena veda ni na jasnem, kaj je
glasba, je nepregledna vrsta opredelb. Povsem izven te množice pa stoji
antična opredelba glasbe, ki nam jo sporoča sv. Avguštin v svoji razpravi
"De Musiča".

V pozabo je zapadla verjetno iz dveh razlogov; površno poznanje Avgu¬
štinove filozofije s strani glasbenih filozofov ni nikdar pobudilo velikega za¬
nimanja zanjo, ker so imeli sv. Avguština za avtorja, ki se je zgolj ljubitelj¬
sko ukvarjal z glasbo. Prezrli, so, da je sv. Avguštin glasbo ne samo silno
ljubil, marveč je bil tudi glasbeno izobražen; kajti bistven del splošne
izobrazbe je bil tedaj tudi nauk o glasbi. Pravi filozofi pa so iskali pri njem
drugih problemov ter se niso bavili niti z glasbo, niti z Avguštinovim nazi-
ranjem o njej.

Drugi razlog pa tiči v dejstvu, da je glasba krenila s krščanstvom na-
povsem svojsko razvojno pot. Antična opredelba se je zdela vedno bolj
nesodobna in neumljiva, ker ni bila na prvi pogled v nikaki zvezi z novimi
pojavi večglasja in harmonije, pred katerimi so strmeli celo tedanji glasbeni
teoretiki in praktiki, ki so iskali novih teoretičnih podlag spontanemu pojavu
v glasbenem snovanju. Nihče pa se ni poglobil v pravi smisel Avguštinove
opredelbe, marveč so se bavili zgolj s teorijo in praktičnimi navodili. Zato
je dobivala ta opredelba hote ali nehote vedno bolj potvorjene oblike, ker
so jo navadno navajali v začetku srednjeveških razprav o kontrapunktu in
harmoniji, ne da bi jo zadostno filozofsko razložili.

16

Obstoje sicer še nekatere antične opredelbe, ki pa so vse manj pomemb¬
ne, ker nobena ni tako filozofsko jasno razložena kakor Avguštinova in
se vse omejujejo na antično glasbeno prakso, podobno kakor množica da¬
našnjih. Sv. Avguštin pa išče glasbeno metafiziko, glasbeno večnostno bi¬
stvo ter veže antiko s krščanstvom. Zato moremo samo nanj kot na največje¬
ga glasbenega filozofa krščanstva nakleniti naše iskanje glasbenega bistva.

Dandanes uporabljane glasbene definicije bi lahko razdelili v tri sku¬
pine. Prva skupina trdi, da je glasba umetnost, ki izraža čustva s pomočjo
kombiniranja tonov. Druga pravi, da je glasba umetnost ki ustvarja s toni
harmonije in melodije 10 . Tretja skupina pa niso opredelbe v pravem pomenu
besede, marveč aforizmi kot. "Glasba je čista forma" (O. Wilde), "Glasba
je čas" (H. Mersmcmn), "Glasba je tekoča arhitektura" (G. Adler), itd.

Opredelbe, ki vidijo bistvo glasbe v izražanju čustev, se zde sicer na
prvi pogled pravilne. Čim pa jih skušamo natančneje preizkusiti, se izkaže,
da je "izraz čustev" povsem nejasen člen v teh opredelbah, moral pa bi biti
najjasnejši, ker se kot "differentia specifica" nanaša na bistvo glasbe- Vloga
čustva v glasbi je namreč zelo nedoločna, še bolj pa je sporno, kaj vse si,
naj mislimo pod pojmom "čustvo ". * 11

Druga skupina opredelb ima sicer stvarnejšo podlago, ker se zdita poj¬
ma "melodija" in "harmonija" vsaj glasbeno teoretično mnogo bolj določna
in enoumna, kakor "čustvo"; a vendar nista dovolj jasna, da bi mogli z
gotovostjo vedeti, kaj naj pomenita. Ali gregorijanski koral ni glasba, ker ne
ustvarja harmonij? Ali morda "harmonija" kaj drugego pomeni? In kaj so
"melodije"? Saj je o tem toliko različnih mnenj v glasbeni teoriji! Zdi se, da
bi po tej poti zašli v "idem per idem", kajti pojma harmonija in melodija že
predpostavljata odgovor na vprašanje po bistvu glasbe.

Aforizmi pa so sicer duhovit izraz bistrega pogleda na glasbo, a brez
pravih filozofskih podlag.

Nasproti vsem tem stoji lapidarna Avguštinova: "Musiča est scientia
bene modulandi ", 12  na prvi pogled še mnogo bolj nejasna kot doslej naštete.
Čim pa se poglobimo v njeno vsebino, za kar nam daje ključ sv. Avguštin,
sam v svoji izvirni in duhoviti razlagi, moramo priznati, da nikakor ni neum-
Ijiva, marveč je od vseh znanih vsebinsko najbogatejša in najjasnejša, če¬
prav oblikovno tuja, ker je pač izražena v duhu latinskega jezika in antične
miselnosti.

Njena prednost je v tem, da je filozofsko utemeljiva in enoumno razlo¬
žljiva v vseh svojih členih, ne da bi se morala pri tem izgubljati v neskončno
vrste novih in težkih vprašanj, ter da se nanaša zgolj na čisto bistvo glasbe

10  D’Indy (Cours de composition musicale, str. 19) n. pr. definira glasbo takole:
Sans proposer ici une nouvelle definition, dont le seul effet serait d’accroitre le nom-
bre deja considerable de ses devancieres sans les mettre d’accord, nous dirons seule-
ment que la Musique a pour base les vibrations sonores, pour elements, le rythme,
la melodie, 1’harmonie, pour but, l’expresion esthetique des sentiments.

11  Odločno se je uprl takemu interpretiranju glasbe E. Hanslick v svojem delu
“Vom musikalisch-Schonen”, 1854, kjer že v prvih poglavjih poudarja, da se skuša
vsakdo, ki hoče prodreti v poznavanje bistva glasbene umetnosti, vprav oprostiti
temne nadvlade čustva ter ne more soglašati s tem, da se večina razprav neprestano
sklicuje na čustvo.

12  S. Augustinus, De Mus. I, 2, 2.

17

ne glede na njeno vsakokratno zgodovinsko obliko. Vendar nam razlaga te
opredelbe, kakor jo nahajamo v "De Musiča", ne zadostuje, ker je iz nje same
razvidno, da sv. Avguštin predpostavlja poznavanje nekaterih pojmov, ki
nam danes niso dovolj znani, kajti že pri pojmu "modulari" vzbudi
pozornost trditev, da je mera nekaj bistvenega za gibanje ter da je
"modulatio" neka spretnost gibanja; očividno se predpostavlja poznavanje
splošno filozofskega problema gibanja in mere in morda celo tedanji nauk
o njem. Zato bomo v nadaljnem morali nujno razjasniti to vprašanje. (De
Mus. I, 2, 2.)

Jasnejši je pojem "bene", ki pomeni, da mora biti omenjena spretnost
gibanja prikladna okolju (De Mus. I, 3, 4) in v skladu z razpoloženjskim
smotrom.

Zelo nejasen, čeprav najobširneje obravnavan pa je pojem "scientia"
(De Mus. I, 4, 5—1, 11, 12). Vendar je mogoče z veliko gotovostjo sklepati,
da je "scientia" sinonim za naš pojem "umetnost", ker imenuje glasbo tudi
“disciplina liberalis" (De Mus. I, 3, 4). 18

V šesti knjigi sv. Avguštin znova povzame svoje izvirno pojmovanje
opredelbe, (De Mus. VI, 10, 25) o kateri trdijo, raziskovalci, da jo je povzel
po Varronu, ter jo dopolni s prav tako svojsko razporeditvijo ritmov. 13

13  S. Augustinus, De Musiča, I, 2, 2:

Musiča est scientia bene modulandi...

Quid sit ipsa modulatio, quo uno paene verbo tantae disciplinae difinitio con-
tinetur...

Modulationem posse ad šolam mušicam pertinere, quamvis “modus” (unde flexum
verbum est) possit etiam in aliis rebus esse.

Itaque discutiamus primum quid sit modulari, deinde, quid sit bene modulari —
non enim frustra est definitioni additum. Postremo etiam, quod ibi scientia posita est,
non est contemnendum; nam his tribus, nisi fallor, definitio illa perfecta est.

Igitur (quoniam fatemur modulationem a modo esse nominatam), numquidnam
tibi videtur metuendum, ne aut excedatur modus aut non impleatur, nisi in rebus,
quae motu aliquo fiunt? Aut — si nihil moveatur — possumus formidare, ne praeter
modum aliquid fiat?

Nullo pacto.

Ergo modulatio non incongrue dicitur movendi quaedam peritia, vel certe qua
fit, ut bene aliquid moveatur. Non enim possumus dicere bene moveri aliquid, si mo¬
dum non servat.

Repete nune illud superius, quod de modulatione diximus. Nam ita eam posuera-
mus quasi quamdam movendi esse peritiam; et vide, ubi magis habere sedem debeat
hoc nomen: in eo motu, qui velut liber est, id est, propter se ipse appetitur et per
se ipse delectat, aut in eo, qui servit quodam modo. Nam quasi serviunt omnia, quae
non šibi sunt, sed ad aliquid aliud referuntur.

In eo scilicet, qui propter se appetitur.

Ergo scientiam modulandi iam probabile est esse scientiam bene movendi: ita,
ut motus per se ipse appetatur atque ob hoc per se ipse deleetet.

Ibidem, I, 3, 4:

Cur ergo additum est “bene” cum iam ipsa modulatio nisi bene moveatur, esse
non possit?

Poterat omnino nulla de hoc verbo controversia fieri, ut iam mušicam — sublato
eo, quod positum est, bene — tantum scientiam modulandi definiremus.

Musiča est scientia bene movendi. Sed quia bene moveri iam dici potest, quid*

18

Če  hočemo priti do nove glasbene opredelbe ter obenem nakleniti na
-antično Avguštinovo, bo treba tedaj predvsem dopolniti in razjasniti temna
mesta v tej razlagi, da ne bomo latinske verzije zgolj prevajali, marveč zajeli
njeno vsebino v celoti ter jo podali v obliki opredelbe, prikladne našemu
načinu izražanja tako, da bo skladna s sodobnimi glasbenimi dejstvi in z
večnostno naravo glasbenega bistva.

Uspeh našega razmišljanja naj bi bila torej opredelba glasbe, neob-
hodno potrebni temelj prave glasbene filozofije (De Mus. VI, 10, 25), ki naj
bi zadovoljevala zgoraj navedene zahteve ter naj bi se izoblikovala po na¬
čelih: filozofska jasnost v pojmih, poudarek na večnostni naravi glasbenega
bistva ter možnost, z njeno pomočjo brez velike težave presojati na logično
prepričljiv in neprisiljen način zgodovinsko in estetsko problematiko glas¬
bene prakse.

quid numerose — servatis temporum atque intervallorum dimensionibus — movetur
(iam enim delectat, et ob hoc modulatio non incongrue iam vocatur), fieri autem
potest, ut ista numerositas atque dimensio deleetet, quando non opus est (ut si quis
suavissime canens et pulchre saltans velit est ipso lascivire, cum res severitatem
desiderat), non bene utique numerosa modulatione utitur, id est ea motione, quae
iam bona ex eo, quia numerosa est, dici potest, male ille, id est incongruenter, utitur;
unde aliud est modulari, aliud bene modulari. Nam modulatio ad quemvis cantorem,
tantum qui non erret in illis dimensionibus vocum ac sonorum, bona vero modulatio
ad hanc liberalem disciplinam, id est ad Mušicam pertinere arbitranda est.

Ibidem, I, 13, 28:

Cum igitur ad ipsam rationem disciplinae huius — siquidem est scientia bene
modulandi — non possit negari omnes pertinere motus, qui bene modulati sunt, et eos
potissimum, qui non referuntur ad aliud aliquid, sed in seipsis finem decoris delecta-
tionisve conservant; hi tamen motus, si longo spatio temporis fiant inque ipsa di-
mensione, quae decora est, horam vel etiam maius tempus obtineant, non possunt
congruere nostris sensibus. Quam ob rem, cum procedens quodammodo de secretis-
simis penetralibus mušica, in nostris etiam sensibus, vel his rebus, quae a nobis sen-
tiuntur, vestigia quaedam posuerit... Omittamus ergo illas ultra capacitatem sensus
nostri porrectas temporum metas et de his brevibus intervallorum spatiis, quae in
cantando saltandoque nos mulcent, quantum ratio nos duxerit, disseramus.

Ibidem, VI, 10, 25:

Age nune, aspice in vim potentiamque rationis, quantum ex operibus eius aspi-
cere possumus. Ipsa enim — ut id potissimum dicam — quod ad huius operiš sus-
ceptionem attinet — primo, quid sit ipsa bona modulatio consideravit et eam in
quodam motu libero et ad suae pulehritudinis finem converso esse perspexit.

Deinde vidit in motibus corporum aliud esse, quod brevitate et productione tem¬
poris variaretur et magis esset minusve diuturnum, aliud localium spatiorum per-
cussionem in quibusdam gradibus celeritatis. Quae divisione faeta illud, quod in tem¬
poris mora esset, modestis intervallis et humano sensui aecomodatis, articulatim va-
rios efficeret numeros eorumque genera et ordinem usque ad modulos versuum per-
secuta est. Postremo attendit, quid in his moderandis, operandis, sentiendis, retinen-
dis, ageret anima, cuius caput ipsa esset. Hosque omnes animales numeros a cor-
poralibus separavit seque ipsam haec omnia neque animadvertere neque distinguere
potuisse cognovit eosque caeteris inferioris ordinis iudiciaria quadam aestimatione
praeposuit.

19

2. V najtesnejši zvezi z vprašanjem, kaj je glasba, stoji v glasbeni filo¬
zofiji vprašanje, kaj je umetnost.

Umetnost sodi v praktični (dejavni) red človekovih umskih sposobnosti,,
ker se ne ustavi pri spoznavanju samem, temveč teži vedno tudi še po nekem
delovanju in ustvarjanju. Umetnost je tedaj neka dejavnost, oblikovanje
umetnostnega predmeta, bodisi umetnega izdelka ali izvajanje umetnega
čistega gibanja (časovne umetnosti).

Vse stremljenje umetnosti je osredotočeno na umetnino kot predmet, ki
ga je treba v tvori izvršiti, ali gibanje, ki ga je treba opraviti. Zato ima
umetnost en sam osnovni zakon: popolnost umetnine.

Umetnino more zasnovati le umno bitje; zato je umetniško ustvarjanje-
in oblikovanje vedno uspeh umskih prizadevanj in ne zgolj posnemanje, ki
ga zmorejo tudi živali, ter nosi umetnina tudi kot snovno ali uresničena
dejstvo vedno pečat in značaj duha, ki jo je spočel in izoblikoval.

Lik umetnine je njena bistvena prvina, ki izhaja iz pravega prijema
oblikovanja umetnostnega predmeta — recta ratio factibilium 14  — po pra¬
vilih, svojsko lastnih vsaki posamezni umetnostni stroki.

Vsak "factibile" (umetnostni predmet) že sam po sebi vnaprej, določi
pravi prijem: zakaj prijem je odvisna premenljivka (funkcija) vsakokratnega
umetnostnega predmeta; če zamenjamo predmet, se spremeni tudi prijem.
Umetnostne stroke pa se ločijo med seboj prav po umetnostnem predmetu
(factibile): dramska umetnost naj predstavi izsek iz življenja, kiparstvo naj
v mrtvi snovi oblikuje živo telo, arhitektura ima za predmet izoblikovati
življenski prostor, glasba — kot bomo še videli -— naj poslušalcu ustvari
rozpoloženjski čas itd. Iz tega tedaj sledi, da ima vsaka umetnostna stroka
glede na svoj posebni predmet oblikovanja svoj posebni prijem 15 . Ta po¬
sebni prijem je za vsako umetnostno stroko prvo pravilo oblikovanja ter je
za vsako stroko tako bistveno, da se po njem (determinata media) nujno lo¬
čijo druga od druge, čeprav imajo vse isti smoter —- lepoto — ter umetnost¬
na filozofija s tega vidika upravičeno govori o eni sami umetnosti 16 .

Čim skladnejše je umetniško snovanje s temi prvimi pravili, odvisnimi
od nameravanega umetnostnega predmeta, tem pravilnejši je način obliko¬
vanja in tem popolnejši je učinek, izražen v stopnji dovršenosti umetnine.
Omenjeno prvo pravilo, svojska last in bistveni razpoznavni znak posamez¬
ne umetnostne stroke, se pač ne sme istovetiti s teoretičnimi pravili in teh¬
ničnimi navodili. To pravilo je notranji zakon vsake umetnostne panoge, ki
ga ni nikdar mogoče izpremeniti ali zamenjati, ne da bi s tem prestopili me¬
je, v katerih se more posamezna umetnost estetsko polnovredno izraziti, ali
pa bi s tem celo zanikali obstoj določene umetnosti same.

14  S. Thom. Sum. theol., I—II, q. 57, a. 4: ...ars est recta ratio factibilium...

15  Pri Maritainu nahajamo ponovno poudarjeno misel, da obstoji umetnost po
svojem bistvu v ostvaranju in oblikovanju nekega predmeta, upoštevajoč pri tem
zahteve in popolnost, lastne predmetu, ki naj se izoblikuje in uporabljajoč v dosego
tega namena posebne prijeme in načine realizacije, že v naprej določene po naravi
izbranega umetnostnega predmeta (prim. J. Maritain, Discurso sobre el Arte — Arte
y Escolastica, str. 113).

16  S. Thom., In Poster. Analyt. Lib. 1. lect. 1, 1: Imo nihil aliud ars esse vide-
tur, quam certa ordinatio rationis, quomodo per determinata media ad determinatum
finem actus humani perveniant.

20

V razvoju umetnosti opažamo tudi nek napredek svoje vrste in sicer ta¬
ko, da se redno spreminjajo in obnavljajo obstoječa teoretična in praktična
pravila kot individualni prijemi v okviru prvega pravila, uzakonjeni v delih
velikih genijev, ki so vtisnili vsaki dobi umetnostno zgodovinskega razvoja
tudi značilen slogovni pečat. Novi način utelešenja lepote postavi tedaj pred
mas novo prilagoditev prakse in teorije glede na prvo, večnostno in nes¬
premenljivo pravilo ter določi tudi nova, morebiti še neuporabljena, celo
presenetljiva sredstva.

Zato moremo pojmovati to večnostno pravilo kot nekako razvojno kon¬
stanto, ki po svoji nespremenljivosti veže naj oddaljenejšo umetnostno stva-
-ritev z najnovejšo, ter je mogoče v luči te kontinuitete zasledovati razvoj
— napredek ali propad — umetnostne panoge, obenem z njeno borbo za čim
popolnejše uresničenje večno mamečega in nikdar dosegljivega ideala, po¬
loženega v bistvo, t. j. v prvo pravilo vsake umetnostne stroke.

3. Zdi se, da je najmanj nesoglasja bodisi v obstoječih opredelbah, bo¬
disi v splošnem mnenju o tem, v katero vrsto človekovega dejstvovanja so¬
di glasba. Glasbo so na sploh vedno šteli v krog umetnosti: glede na vi¬
dik, s katerega so v raznih dobah delili umetnostne stroke, pa v krog "le¬
pih" umetnosti, katerih namen je utelešenje lepote, ter v krog "ritmičnih"
umetnosti (pesništva in plesa), pri katerih gre za izvajanje nekega avditiv-
mo ali vizualno zaznavnega gibanja.

S tem pa načenjamo vprašanje o umetnostni naravi glasbe, o kateri so
mnenja že mnogo bolj deljena. Iz razlogov, ki smo jih navedli v uvodnih be-
-sedah, se bomo opirali pri reševanju tega problema na antične in shola¬
stične podlage, ne da bi se spuščali v posamezne različice o tem vprašanju.
Priznati namreč moramo, da moderna veda v tem pogledu ni prinesla nič
novega, marveč je pogosto celo napačno ali nepopolno navajala mnenja
preteklosti z namenom, da se osmeši njih resnost in zavrne njih veljavnost.
Vendar se je zgodilo prav nasprotno: celo iskanja najnovejše dobe morajo
nujno v antiko in srednji vek. Tu pa srečamo davno filozofsko ločitev umet¬
nosti v svobodne in nesvobodne, kolikor je njih predmet tvarni izdelek (kip,
slika) kot posledica umetnostnega deja, ali umetnostni dej sam (gibanje V
časovnih — ritmičnih •— umetnostih)- Ta delitev tedaj posega globoko v na¬
javo umetnostnih strok.

Glasbo so šteli v krog svobodnih umetnosti, kjer je delila visoki naziv
"disciplina liberalis" (De Mus. 1, 4, 5) z aritmetiko in logiko: aritmetik na¬
mreč razumsko razporeja števila, logik pojme, glasbenik pa zvočne mere,
t. j. tone. V tem smislu moremo tudi mi pritegniti, da je glasba svobodna
umetnost, ker v njej dojemamo, spoznavamo in vrednotimo dej zvočnega
merjenja sam brez vsakršnega tvornega učinka in njega pravilnost.

Spoznavanje resnice je zato nekaj glasbi svojskega in ne samo nena¬
vadna metafora Avguštinove govorice 5 ; glasbena resnica je namreč lepota
■ glasbenih mer, tem večja, čim večja je njih pravilnost in čim nezmotljiveje
se odraža v njih razumsko jasna določnost razmerij med časovnimi deli, t. j.
na poseben način izražena resnica matematičnih odnosov 17 .

17  D’Indy, Cours de composition musicale, str. 19, op. 2: Hoene Wronski et apres
iui Camille Durutte appellent la musique un “art-science” et la definissent: la cor-
porification de 1’Intelligence dans les sons (Voy. Durutte: Technique harmonique,
p. VII).

21

Zato napravljajo slabo uslugo glasbi vsi, ki hočejo zanikati njeno ča¬
sovno aritmetično naravno v dobri veri, da je narava vseh umetnostnih'
strok ista. S tem v zvezi so zanimive tudi Avguštinove opazke o vzvišeno¬
sti glasbene umetnosti, ki je prednost samo tistih plemenitih duhov, ki s&
dvignejo v čisti in resničnostni svet števil in mer v zvokih ter v njih uresni¬
čujejo lepoto.

Zvočni izraz glasbenih zamisli, izgrajenih v duši, je torej zgolj posledica:
in sredstvo, ki omogoča, da se te glasbene konstrukcije človeku v čutni ob¬
liki zvočno ritmičnih zaporedij posredujejo 18 . Zato je prvenstveno poudarja¬
nje zvoka zmotno, če se pri tem pozablja njegova sredstvena vloga.

Bistvena stran umetnostne narave glasbe, položena v človekovo dušo
kot "scientia in sonis nervorum et tibiarum" (De Mus, 1, 4, 7) nas tako že
sama po sebi vodi v problematiko časa.

4. Za nadaljnje razmišljanje je potrebno spregovoriti o tonu in njegovih,
merah, ki jih gramatika ne pozna (genera sonorum, in quibus certae dimen-
siones observari possunt, quae genera fatemur grammaticae disciplinae non.
esse tribuenda; De Mus. I, 1, I).

a) Ton in šum. — Skupno tonu in šumu je, da sta oba enako slušna:
pojava, to je, dojamemo ju s sluhom, če se izvrši adekvatni dražljaj —
nihanje zraka — povzročen na različne načine, a vedno tako, da neko prožno
telo niha ter se to nihanje s pomočjo zračnega valovanja posreduje našemu
slušnemu organu. Nihanje zraka je tedaj zgolj sredstvo, brez katerega ne¬
bi bilo mogoče dojemati slušnih pojavov; prevajanje zvoka po kosteh ali
po kaki drugi poti je vedno nekaj izjemnega. V območju tona in šuma so
vsi slušni pojavi, ki jih sploh moremo dojeti. Moderna fizika dandanes po¬
sebej loči tudi zmesi tonov in šumov, vendar je med prvimi in drugimi tako
bistvena razlika, da predstavljajo povsem svoj svet toni in svojega šumi.

Bistvena razlika je namreč določena višina, ki jo imajo toni in je za
človeški sluh dojemljiva med mejama od 16—20.000 pravilnih nihajev prož¬
nega telesa v sekundi, ter je šumi nimajo. Sicer pravimo, da so tudi šumi:
visoki in nizki, a višine jim ne moremo določiti. Ton je namreč zvok dolo¬
čene višine. V vseh ostalih lastnostih pa so si toni in šumi skoraj enaki:
trajajo lahko poljubno dolgo, imajo svojo značilno "barvo" in morejo biti:
bolj ali manj jaki. Vendar tudi trajanje tonov in šumov ni povsem istovetno,

18  a) DTndy, Cours de composition musicale, str. 19; Consideree, suivant les epo-
ques et les pays, tantot comme art, tantot comme Science, la Musique tiexit en rea-
lite de l’art et de Science: aussi les nombreuses tentatives faites pour la definir-
n’ont-elles abouti pour la plupart qu’a jetter la confusion sur cette question.

b) S. Thom., Sum. theol., I-II, q. 57 a. 3 ad 3: Ad tertium dicendum quod'
etiam in ipsis speculabilibus est aliquid per modum cuiusdam operiš: puta construc-
tio syllogismi aut orationis congruae, aut opus numerandi vel mensurandi. Et ideo
quicumque ad huiusmodi opera rationis habitus speculativi ordinantur, dicuntur per
quamdam similitudinem artis, sed liberales; ad differentiam illarum artium quae or-
dinatur ad opera per corpus exercita, quae sunt quodammodo serviles, in quantum.
corpus serviliter subditur animae, et homo secundum animam est liber. Illae vero
scientiae quae ad nullum huiusmodi opus ordinantur, simpliciter scientiae dicuntur, nore
autem artes. Nec oportet, si liberales artes sunt nobiliores, quod magis eis conveniat.
ratio artis.

22

ker je trajanje tona ponavljanje pravilnih, trajanje šuma pa nepravilnih
nihajev ter je zato ton mera svojega trajanja. 19

b) Mere v tonu. — Antična opredelba popolnoma zamolči, da gre v;
glasbi za zvočno merjenje tonov in tega sv. Avguštin nikjer neposredno ne
opraviči. Iz tega moremo sklepati, da je za ton mera nekaj bistveno svoj¬
skega ali celo istovetnega. Akustična, fiziološka in psihološka analiza ugo¬
tavlja štiri možne prvine tona, in sicer: barvo, jakost, višino in trajanje. Od
teh barva in jakost nedvomno nista nikaki meri. Barva tona je namreč rezul¬
tanta sočasnih kombinacij čistih tonov, odvisnih od glasbila, načina izvajanja
ali artikulacije, ter se more njih krivulja razstaviti v sestavne delne krivulje:
jakost pa je odvisna od večje ali manjše amplitude nihaja odnosno od večje
ali manjše sile, ki spravlja prazno telo v nihanje. Problem mere v tonu se
nam tedaj omeji na višino in trajanje.

Ton je zvok določene višine. Razvidno je, da je "določena višina" bistvo
tona in da nam je mogoče to določnost višine s sluhom neposredno dojemati
in meriti. Eksperimentalna psihologija povsem pravilno trdi, da števila, ki 1
ga fizika postavlja kot vzrok višine, ne dojemamo, pač pa dojemamo začetke
in konce nihajev, saj se na podlagi izkustvenih dognanj zahtevata za občut
tona najmanj dva nihaja. To pomeni z drugimi besedami zahtevati določen
začetek in konec gibanja ter obenem dopuščati možnost, da med tem začet¬
kom in koncem dojamemo neko trajanje, ki se v enakih presledkih nepre¬
stano prekinja in ponavlja. Ne zahteva se torej celotno število nihajev V
sekundi marveč le njih mera, zato je jasno, da je umeti "število" kot mate¬
matični izraz mere, t. j. enote trajanja oziroma ponavljanja o kateri smo
pravkar govorili. Neprestano pravilno ponavljajoči se nihaj, določen s svo¬
jim trajanjem od začetka do konca kot enota gibanja, je tedaj tisto število
ali mera, ki jo imenjujemo v tonu "višina". Kljub temu, da so zvočni nihaji
silno majhni in kratkotrajni, jih moremo natančno meriti. Kajti nihanje prož¬
nih teles od 16—20.000 nihajev v sekundi, posredovano sluhu z nihanjem
zraka, je slušni adekvatni dražljaj, ter so mere trajanja teh nihajev sluhu
prikladne tako, da niso ne prevelike, ne premajhne, ter da more uho brez
težave razbirati v njih more in razmerja. Čim so prevelike ali premajhne,
jih ne dojamemo več, t. j. ne slišimo tona. Za nastanek tona je torej potrebno
pravilno nihanje prožnega telesa, t. j. gibanje, ki vsebuje čas kot določeno,
mero.

Če se izvrši v eni sekundi x nihajev nekega tona, traja en nihaj 3 /xr
čim večji je imenovalec, tem višji je ton in tem krajše je trajanje (čas) posa¬
meznega nihanja, jasno je, da naš sluh nima pojma o sekundah in o številu
nihajev v sekundi; je pa občutljiv za vsako spremembo trajanja nihaja, ki
ga zazna kot višji ali nižji ton. Čim se namreč po čutni zaznavi spremeni
nihanje zvočila v občut, se enakost ali različnost trajanja nihaja določa po

19  D. Nys, La notion de temps, str. 84:

L’uniformite, telle est la qualite fondamentale que doit revetir le mouvement —
mesure.

20  D. Nys, La notion de temps, str. 89:

L’equivalence de ces mouvements internes, au point de vue de leur duree, ne se
determine plus ici par les espaces parcourus, mais par 1’identite des sensations qu’ils
produisent.

23

identičnosti občuta, ki ga povzročajo pravilno ponavljajoči se nihaji, ka¬
kršna je že njih mera, v kateri se obnavljajo. 20

S tem smo rešili vprašanje o višini kot časovni meri zvoka. Antična
opredelba glasbe upravičeno ne loči posebej tona in mere v njem, ker je
ton višina, višina pa je mera. Zadostuje tedaj govoriti o meri sami, če govo¬
rimo o glasbi kot umetnosti tonov.

Trajanje je druga v poštev prihajajoča prvindt tona, če govorimo o glas¬
benih merah. Problematika teh mer je zelo sistematično obdelana v Avgušti¬
novi razpravi, ker se nanaša na ritem, ki je predmet razglabljanja v vseh
šestih knjigah "De Musiča". Trajanje, o čigar časovnosti ni nikakega dvoma,
ni lastno samo tonu, ker govorimo o trajanju najrazličnejših gibanj ali do¬
godkov. Zato je ta prvina skupni imenovalec vseh ritmičnih umetnosti kot
umetnosti gibanja, ter obenem opravičuje, da so antično pesniško teorijo
družili z glasbeno. Kajti glede na trajanje ni bistvene razlike, če nam zazvene
zlogi ali toni, ker merimo v duši le vtis trajanja, ki so ga pustile stvari v
spominu med prehajanjem. Človek ima namreč čut za časovne intervale ter
jih neposredno meri, če so dovolj kratki ter jih primerja med seboj. 21

Kar govori sv. Avguštin o trajanjih zlogov, velja tudi za tone glede na
njih trajanje: "cum ergo inter se syllabae conferuntur, motus quidam inter
se conferuntur, in quibus possint numeri quidam temporis mensura diutur-
nitcrtis inquiri" (De Mus. II, 3, 3,). V teh kratkih besedah je zajeta vsa pro¬
blematika ritma, 22  nad katerim vlada število časa v meri trajanja (diu et non
diu in motu). 23

21  D. Nys, La notion de temps, str. 90, 91:

En resume 1’homme possede, a notre avis, une sorte de sentiment du temps, en
ce sens qu’il peut percevoir dans un caractere special de ses sensations la mesure et
l’equivalence de petites durees temporelles. (Deux sensations de meme intensite nous
paraissent cependant differentes. L’effort deploye fut-il meme identique au total, la
difference de duree se ferait encore remarquer avec la meme nettete.)

22  S. Augustinus, De Mus. I, 1, 2:

Ergo... scias... illud... genus copulationis “rhythmum” a Graeeis... vocari,
latine autem dici... “numerus”. Sed quoniam haec nomina late patent et cavendum
est, ne ambigue loquamur, commodius utimur graeeis. Vides tamen... quam reete...
nomen sit... impositum. Nam quoniam... pedibus certis, provolvitur, peccaturque
in eo, si pedes dissoni misceantur, reete appelatus est rhythmus, id est numerus...
(propter nullam mensuram continuationis non debuit metrum vocari)... Rhythmi
anim nomen in mušica usque adeo late patet, ut haec tota pars eius quas ad diu et
non diu pertinet, rhythmus nominata sit.

23  D’Indy, Cours de composition musicale, I, str. 23:

Nous avons defini le rythme en general: “L’Ordre et la Proportion, dans 1’Espace
et dans le Temps”. Pour la musique, art de succession, basee sur la division estheti-
que du temps, le rythme est plus specialement: 1’ordre et la proportion dans le Temps.

Le rythme musical, en effet resulte des rapports des temps, etablis par “lesprit
humain, entre les nons pergus successivement par 1’oreille.

II est bien entendu que l’expression, rapports de temps doit etre interprete ici
dans son sens le plus large. Car le rythme s’applique son seulement a la diree-
relative des sons, mais encore a leurs relations ddntensite, et meme d’acuite, qualites,
qui derivent aussi de 1’idee de “temps”, quisqu’elles dependent de 1’amplitude ou de
la rapidite des vibrations sonores dans un temps donne.

24

Število vlada med sočasnimi in zaporednimi intervali v 'harmoniji in
melodiji tonov, pa tudi v vrsti alikvotnih tonov 24  naravne harmonije v tonu
.samem, ki so temelj vsej glasbeni harmonski problematiki, ker v vrsti celih
števil tvorijo najosnovnejše harmonije: v njih biva trizvok čiste kvinte in
velike terce, ki ga nauk o harmoniji smatra za edino, v naravi obstoječe
sozvočje: pravtako temelje v tej vrsti števil tudi najugodnejše zvočnobarvne
konbinacije, ki jih je na znanstven način iskal moderni impresionizem v
■glasbi. Prav tako je pod zakoni števila ali mere tonalnost in modulacija ter
celo sodobni problem atonalnosti.

Enako važni, kot melodični in harmonski sestavi, izvirajoči iz višine tona,
so zo. glasbo ritmični in metrični sestavi, katerim je posveti sv. Avguštin dve
tretjini svoje razprave o glasbi. V bistvu moderni nauk ne prinaša nič no¬
vega, razen kolikor skuša problem poenostavljati ali pa zanikati. Tudi fizio¬
loška problematika ritma je v Avguštinovem delu (VI. knjiga) že nakazana,
:in sicer v njegovi izvirni hierarhični razporeditvi ritmov . 13

Problem ritma posega tudi na področje glasbene oblike (forme), ki ni
drugega kot velika ritmika , 23  t. j. red in razmerje med večjimi in največjimi
.kompleksi glasbeno časovnega dogajanja.

Iz dosedanjega razmišljanja je mogoče povzeti naslednje:

a) V tonu razlikujemo notranjo in zunanjo mero; notranja mera je viši*
na, zunanja pa njegovo trajanje; obe izhajata iz časa kot mere gi¬
banja.

b) Gibanje, ki povzroča ton, je pravilno periodično nihanje; zato je no¬
tranja mera svojega celotnega trajanja - 19  Iz pravilnosti tega nihanja
izvira značilno ugodje, ki nam ga ton povzroča, ker v svojem traja¬
nju vsebuje mero višine. Dva tona, različna po svoj višini, sta po¬
dobna dvema gibanjema neenake hitrosti, ki pičneta na primer v istem
trenutku in tudi končata v istem trenutku: trajanje od začetka do
konca je sicer za obe gibanji isto ter ga more razum deliti v poljubno
število delov. Vendar pa so vsi ti deli med seboj ontološko povsem
različni ali drugače določeni, ker ima vsak drugačno notranjo mero . 26

24  Naravna harmonija obstoji v razmerju vrste celih števil: 1:2:3:4:5:6:7:8:9:10:
11:12:13:14:15:16..., ki se izraža v intervalih: čista prima, čista oktava, čista kvinta,
čista kvarta, velika terca, dve mali terci, štiri velike sekunde, dve mali sekundi, velika
sekunda, zvečana prima, mala sekunda, računajoč od danega osnovnega tona. Navede¬
ne intervale dobimo z delitvijo strune v dva, tri, štiri, pet, itd. enakih delov, ali na
naravnih pihalih in trobilih; osnovni ton je ton proste cele strune ali cevi.

25  A. Lorenz, Das Geheimnis der Form bei R. Wagner — Der musikalische Auf-
bau von R. Wagner’s “Tristan und Isolde”, Einleitung, str. 3: Form ist ja nichts ande-
res als grosse Rhytmik...

26  D. Nys, La notion de temps, str. 66: Si les deux mouvements d’inegale vitesse
commencent et finissent ensemble, la duree exprimee par la relation qui unit le
point initial au point terminal, sera la meme: 1’intelligence pourra fractionner cette
duree en un meme nombre de parties, mais avec cette difference toutefois que si
les parties l’un mouvemnt codlncident avec les parties de 1’autre, les parties corre-
spondantes des deux mouvements auront une valeur ontOlogique differente ou seront
d’inegale richesse.

25

c) Ton nastane iz enakomerno in pravilno razmerjenega periodičnega
nihanja prožnega telesa. Rezultat te njegove pravilne razmer j enosti
(ki je šum nima), je višina, ki je za ton torej bistvena. Višino samo
lahko istovetimo z mero, ki se za vsak ton določene višine da mate¬
matično jasno izraziti s številom.

Kakor je torej za ton bistvena njegova višina, lahko rečemo, da je za
ton bistvena mera. Ton torej ni nič drugega kot mera. Ker se glasbeni pred¬
met (čas) oblikuje s toni (merami), je jasno, da je pravi prijem oblikovanja
glasbenega predmeta v pravilnem merjenju. Ker jemlje glasba tone kot svoje
umetnostno izrazno sredstvo, bistveno vključuje problematiko mere ter obe¬
nem časa kot mere gibanja: zato ne bo napak na kratko pregledati problem
časa sam.

5. Čeprav je osrednje vprašanje našega razglabanja o bistvu glasbe
čas, ni umestno v tem okviru načenjati čisto filozofsko vprašanje, kaj je čas.
V skladu z našim načelnim gledanjem, se bomo omejili na pojmovanje časa
v smislu sholastične filozofije. Zmerni realizem te filozofije namreč na dovolj
utemeljen način prikazuje njegovo zagonetno naravo. 27

Dojemati čas se pravi vnašati v gibanje umsko razdelitev ter obenem
dojemati množ delov, za katere je značilno "prej in potlej", ne da bi se pri
tem prekinjala stvarna nepretrganost gibanja. Na ta način biva čas v
vsakršnem gibanju ter je čas nekaj gibanju lastnega, ker ju vedno doje¬
mamo skupaj.

Gibanje je snovna bit časa, ker se čas kot nepretrgano zaporedno
trajanje nahaja samo v gibanju, ki nudi umu v razdeljevanje vse prvine-
časovne stvarnosti: število, prej in potlej ter. stvarno nepretrganost, ki tvorijo
v gibanju kot prvine nedeljeno zaporedno celoto. Bistveno za pojem časa pa
je nepretrgana zaporednost, potekanje delov, za katere je značilno prej in
potlej. Realni čas istoveti tomistična filozofija z gibanjem ter je zato toliko
posameznih časov, kolikor je različnih gibanj. Ti časi so ''diu et non diu in
motu", kakor označuje sv. Avguštin različna trajanja, ki jih moremo meriti
v gibanju (Recipit ergo id, quod diu vel non diu dicimus, dimensiones huius-
modi et numeros., ut non sint spatia indefinitg et indeterminata, sed

27  Razni filozofski sestavi, ki razlagajo problem časa, se razlikujejo od zmernega,
realizma sholastične filozofije glede na to, koliko pripisujejo času pretirano subjek¬
tivno ali objektivno bitnost.

Glede na to se delijo v dve skupini:

a) subjektivistične in idealistične, ter

b) pretirano realistične teorije.

a) Subjektivistične in idealistične teorije predstavljajo: Kant, Leibnitz, Balmes,,
Descartes, Baumann, Locke, Spencer in M. Bergson.

b) Pretirano realistične teorije pa:

1. Lukrecij, Epikur in Gassendi: “čas je neka absolutna realnost”.

2. Clark in Newton: Čas je istoveten z božjo večnostjo”.

3. B. čičerin: “Čas je absolutni duh”.

4. Isenkrahe in Franz Žigon: “Trajanje je nepretrgano potekanje ustvarjenega
bitja”.

5. De San: “čas je neka realnost “sui generis”, ki je navzoča v vsem, kar traja”..

6. Dr. Haller: “Trajanje je količina eksistence”.

26

habeant ad se duo motus aliquem numerum: aut eumdem... aut nort
eumdem... et quidquid potest aliquid ad sese dimensionis obtinere — De-
Mus. I, 8, 14). Vsakemu gibanju ustreza njegov čas, zato z gibanjem preneha
tudi njegov čas. Človek ima nek čut za čas, ker more na poseben način,
zaznavati mero in enakost ali različnost kratkih časovnih trajanj, kajti čuti¬
mo časovne intervale in jih merimo med seboj. Te kratke časovne intervale,
prikladne našim čutom v razsegu gibanja, so imenovali "modus" ali "modu,-
lus", od tod beseda "modulari" v antični opredelbi glasbe.

Ker je čas mera, je v času samo tisto, kar se z njim meri: to pa je samo-
gibanje in sicer gibanje najrazličnejših vrst. Kajti gibanje — in predvsem
lokalno gibanje •— se meri s časom "per se". Tako pojmovani čas ni neka
zunanja mera, marveč je gibanju svojska mera, ki jo določa in šteje v giba¬
nju umno bitje, ker je v trajanju dana možnost merjenja. Zato pojmuje sho¬
lastična filozofija čas kot "ens rationis cum fundamento in re": realno je-
trajanje gibanja, idealno pa je štetje delov v njem.

Bitnost gibanja je silno majhna. Gibanje je namreč neka prehajajoča
količina, ki ima — kakor čas — vedno le kratek hip svoje biti. Ta hip je:
nestalni, iz prihodnosti skozi sedanjost v preteklost prehajajoči in preminja-
joči "sedaj", o katerem je vzkliknil Seneka: "Čas beži ter nas pušča v željnih,
spominih: kajti ni moje, ne kar bo, ne kar je bilo. Visim v trenutku bežečega:
časa". 28  Vendar pa čas ni ne hiter, ne počasen — kakor število s katerim-.
štejemo, 29  ter tudi ni gibanje, marveč je z gibanjem združena mera. 30

Če merimo čas, merimo čas enega gibanja s časom drugega gibanja:
ter primerjamo mero enega gibanja z mero drugega ali pa štejemo _ dele
trajanja v gibanju, a vedno od nekega začetka do nekega konca, t. j. bodisi
da je gibanje pričelo in končalo, ali pa da smo pričeli in končali mi in gibanje-
še vedno traja. Razvidno je tedaj, da ni druge mere gibanja kot čas, ki ga
nujno šteje naš um kot mero v nepretrganem zaporednem trajanju. Tudi s te
strani vidimo, da je antika glasbo pravilno nazivala "scientia", kajti “število-
gibanja" v različnih delih trajanja, t.j. ritem, vnaša v gibanje naš um, ker ga
razdeljuje v nepretrganem potekanju. Zato je določanje ritma v glasbi ali z.
drugimi besedami pravilno razmerjanje tonov, prvenstveno delovanje uma.

Mera časa je na sploh nekaj konvencionalnega: zato imajo tudi vsi melo¬
dični, harmonski in ritmični sestavi v glasbi ta značaj, ker temelje v času kot
meri gibanja. S tega vidika nikakor niso nemožni razni sekundni, kvartni, četrt-

33  Seneca, Nat. I, 6:

Fugit tempus et avidissimos sm deserit, nee quod futurum est, meum est, nee
qu.od fuit. In momento fugientis temporis pendeo.

29  Aristoteles, Phys. IV, 12, 2: Taxuq 5 e koci 6pa6uq ouk šcttiv ouSe yap 6
apiSpos <S apiGpoOpEv t axuq koci 6pa5uq ouSsic;.

30  a) Aristoteles, Phys. IV, 11, 2: "Oti  psv o5v oute Kivr|orq out’ dveu KivrjcrECoq
6 xpo v '°q ectt! gavspov.

b) S. Thoma, Opuse. De Tempore, c. II:

Quia ergo simul congnoscimus motum et tempus, manifestum est, quod tempus;
est aliquid ipsius motus.

27

tonski, osminskotonski sestavi ali sestavi s trinajstim tonom itd. Vprašanje
je le, koliko so praktično uporabljivi. Dilema, ki jo na videz postavlja mo¬
derna glasbena praksa — čas ali zvok ■—• stvarno tedaj ne obstoji. Kajti
zvok in njegova višina sta tako bistveno združena, kakor nihanje in njegova
mera, gibanje in čas ali snov in lik.

6. Nemogoče je prodreti v čuda in tajne pestro enovitega snovanja
glasbe in njenih uspehov, če nimamo jasno pred očmi njenega bistva. To
bistvo nam sicer ni tako skrito, da glasbe kot take ne bi mogli spoznati,
.zdi pa se, da se odteguje znanstvenemu in filozofskemu razglabljanju. Kajti
kljub temu, da je na tem področju res že mnogo dognanega, ne moremo
reči, da je vprašanje rešeno, čeprav mnogi filozofi vidijo bistvo glasbe v času.

Tako najdemo glasbo v službi Platonovega matematizma, Leibnitzovega
Intelektuaiizma, Schopenhauerjevega iracionalnega voluntarizma itd. Kako
bi mogla glasba enako učinkovito podpreti mnenja tako nasprotujočih si
metafizik! Nepotrebno bi bilo dokazovati, da je taka glasbena resnica nekaj
navideznega, ker ji gre le za potrditev določenega filozofskega sestava.

Schopenhauerju gotovo ni mogoče odrekati mnogo pravilnih in celo ge¬
nialnih spoznanj prav kar se tiče časa kot bistva glasbe. Ko pa naj pri¬
demo do pričakovanih uspehov in prepričljivih zaključkov, se misel preokre-
ne, izkustvo in dejstva se več ne upoštevajo in metafizika volje prične iz¬
krivljati sicer pravilne premise.

Glasbi zato ostane ta metafizika nujno tuja in doleč; čeprav je obetala,

■ da nas povede v jedro vprašanja o bistvu glasbe, obnemore v tehničnih
analizah in v povsem neodvisnih zaključkih.

Kljub temu, da je Schopenhauer na podlagi svoje metafizike pravilno
;.spoznal, da izvirnost in neodvisnost glasbe izhajata iz njene čiste časovnosti,
je nesprejemljivo njegovo pojmovanje glasbenega časa. Kajti zanj je glas¬
beni čas iracionalno uveljavljanje nezadovoljene volje, vedno razdvojene
ter vznemirjene same v sebi, neprestano usmerjene v irealnost nečesa dru-
•gega, neke izpremembe. Po njegovem je glasba javljenje volje, v katerem
prisostvujemo notranjemu razvoju čustvenosti, neprestano nihajoče med
•osnovnima poloma: veseljem in žalostjo, obupom in pokojem. Glasba naj bi
bila tedaj zgolj disonanca in konflikt, sicer prikrita, a vedno se pojavljajoča.

Za Bergsona je glasba neka nedoločno se prelivajoča časovnost in
glasbeni čas v luči te filozofije nazorna oblika pojma "čisto trajanje”. Tudi
Bergson je nepravilno pojmoval pojem glasbenega časa; glasbeni čas je
prav zanikanje takega trajanja kot ga on pojmuje; v njem je namreč ne samo
nedoločna kontinuiteta, marveč tudi določna mera. Zato filozofija čistega
trajanja ni nič bolj v skladu z glasbenim izkustvom in enako kakor Schopen¬
hauerjeva usužnjuje glasbeno filozofijo. To je spoznal in poudaril že Henri
!Delacroix (Psychologie de l'art, Pariš 1927), 31  ki je prvi uporabljal pojem
"glasbeni čas".

Gisele Brelet pa skuša v svojem najnovejšem delu "Le temps musical"
•essai d'une esthetique nouvelle de la musique, Pariš 1949, predvsem ostati
v mejah čiste glasbene filozofije, kar je brez dvoma odlika, ki jo nujno za¬
htevamo za pravo glasbeno filozofijo. Apriorna načela, ki so redno temelj
vsake filozofije, se v tem primeru dosledno omejujejo na čisto glasbeno pro¬
blematiko. Opaža se celo, da so ta načela deloma sicer last različnih filo-

si Brelet, Le temps musical, str. 48.

28

zofskih sestavov, vendar pa se ohranja prvenstveni poudarek na osrednji
problematiki glasbenega časa in s tem tudi enotnost filozofije, ki hoče biti
čisto glasbena. Čeprav se zaradi zvestobe glasbenim dejstvom ta filozofija
kljub mnogim idealističnim prvinam dokaj dosledno giblje v zmerno rea¬
lističnih mejah, je vendar ne moremo imeti za dokončno rešitev glasbeno
filozofske problematike, ker nesistematično druži in obravnava sproti meta¬
fizična in estetska vprašanja. Hoče biti sicer zgolj estetika glasbenega časa,
ki vidi metafiziko v glasbi sami. Ker pa je brez rešitve metafizičnih vprašanj
skoraj nemogoča rešitev glasbeno lepega, si ta estetika neprestano sproti
rešuje potrebna metafizična vprašanja, ter uporablja pojem metafizike po¬
gosto celo v metaforičnem pomenu. Več kot razvidna je zato potreba samo¬
stojne metafizike, ki naj neodvisno od estetike samostojno rešuje vprašanja
bistva glasbe ter z glasbeno estetiko skupaj šele predstavlja celotno glas¬
beno filozofijo. G. Brelet je zbrala v obsežni in popolni bibliografiji vso
možno in v poštev prihajajočo literaturo, ter dokazala, da je problematika
časa v glasbi dandanes sodoben in aktualen problem, kajti v glasbenem
času se izraža človekova praktična življenjska filozofija in nje odnos do
problema časa samega. Čas je nosilec glasbene metafizike, ker je glasbi
na poseben način lasten in svojski kakor nobeni drugi umetnostni stroki.
Zadnje vzroke zato je iskati v naravi tona, ki je kot snovna plat glasbe nekaj
bistveno časovnega.

Čas je za glasbo bistven, ker je glasba umetnost notranjih in zunanjih
časovnih mer v tonu, ki dajo tonu moč, oblikovati čas v službi glasbene
misli ter na njih temelji glasbena melodika, harmonika in ritmika, tri nespor¬
no bistvene prvine zvočnega slapa. Ton predstavlja v glasbi zgolj sam sebe
in svojo časovno vlogo, oblikovati glasbeni čas, ter je tudi sam kot časovna
stvarnost predmet glasbeno estetskega vrednotenja. Glasbeni čas ni samo
del človekovega življenskega časa, marveč je na poseben način razpoloženj¬
sko smotrno oblikovana celota v človekovem življenskem času in žvočnem sla-
pir. Čas je tedaj v glasbi nosilec umetnostnih in estetskih vrednot, ki človeku
posreduje razpoloženjsko opredeljenost ter življenje, prosto ubijajoče enako¬
mernosti in brezmejnosti neskončnega času. Zato opažamo v glasbi vedno tež¬
nji po čim bolj idealni rešitvi oblikovanega časa glede na človekove razpolo¬
ženjske zahteve; posamezne individualne rešitve pa so neposreden izraz u-
metnikovega časovno filozofskega nazora, ki postavljajo nove probleme
glasbeni psihologiji in tipologiji umetniškega ustvarjanja.

Glasba tedaj jemlje človekov življenski čas, da ga po svoje preoblikuje.
Tako pojmovan glasbeni čas je nujno dopolnilo naravnega časa, ki nas ubija
in ne pusti samih s seboj. Življenski čas se sicer bistveno ne izpremeni, ter se
komaj zavemo, da smo v glasbi zamenjali tega z onim. Razpoloženjsko ob¬
čutje pa je bistveno različno: v neoblikovanem času neprodirna neskončnost
in skrivnostnost, v oblikovanem pa jasna in izmerljiva stvarnost, ki povzroči,
da postane tudi v nas vse izmerljivo, dosegljivo in opredeljivo.

7. Sodobna likovnoumentostna veda skuša prodreti v bistvena vpraša¬
nja svojih področij na podlagi stalnic; stalnice ali konstante ji pomenijo tiste
činitelje, v katere je mogoče razčleniti vsako umetnostno stroko tako, da
se v njih obseže celotna umetnostna problematika ter so — praktično ne¬
ločljivi med seboj — vedno pričujoči v vsaki umetnini ali v celokupnosti
vseh umetnin ene stroke.

Tako navaja Fr. Stele (Archetectura perennis, Ljubljana 1941) trojico

29

takih stalnic: sredstvo, snov in smoter; za arhitekturo naj bi bilo sredstvo
•anorganska lupina, snov prostor in smoter življenjska ustreznost architektur-
nega prostora.

Sodilo, kateri teh stalnic pripada prvenstvo, pa vidi v razvoju prostora
kot tiste stalnice, v kateri je mogoče zasledovati napredek in razvojno kon¬
tinuiteto.

Tudi v glasbi je lahko odkriti troje stalnic, in sicer zvočni slap (sredstvo),
čas (snov) in razpoloženjsko ustreznost glasbenega časa (smoter): v njih je
obsežena vsa glasbena problematika, osredotočena v času kot razvojni stal¬
nici. Izven teh treh stalnic si ne moremo misliti nobenega glasbenega pro¬
blema, ki ne bi pripadal območju ene izmed njih.

V odnosu do čiste estetike je vprav z vidika stalnic dovolj jasno, da je
povsem upravičeno in potrebno poznati bodisi bistvo bodisi meje estetskega
izražanja posameznih umetnostnih strok, čeprav nekateri (Croce) v iskanju
absolutne umetnosti in lepote to zavračajo.

Če čisti estetiki zadostuje, da glasba uteleša lepoto, se glasbena este¬
tika s tem ne more zadovoljiti. Kajti glasbena lepota je ne samo drugačna,
kot v drugih umetnosnih strokah, marveč veljajo zanjo posebni, brez dvoma
izključno glasbeni zakoni. Kajti glasba ne more estetsko vsega izražati, če¬
prav so premnogi poizkusi v moderni glasbi skušali ovreči to dejstvo. Dosegli
so prav nasprotno!

Glasba more izražati zgolj tisto, kar je izrazljivo brez pojmov, s čistimi
časovnimi merami v tonu in je v nekem odnosu do namena, kateremu naj
določena glasba služi. Zato namen glasbe že nekako vsebuje njen razpo¬
loženjski značaj v najširšem pomenu besede, po kateremu se presoja raz¬
položenjska prikladnost, ter se to navadno pojmuje kot glasbena vsebina.
Zato bi mogli reči, da predstavlja smoter z besedami neizraženo glasbeno
vsebino.

Ker je prvo pravilo glasbe merjenje, je mogoče v glasbi izraziti vse,
kar moreta izraziti mera in red: zato je nered in brezmernost v bistveni
opreki z glasbo, razen kolikor je mogoče izraziti ta na pozitiven način in
kot videz. Kadar pa to ni mogoče, je treba poklicati moč besedo, da se
izrazi nekaj v glasbenem jeziku neizrazljivega. Ker glasba nima na razpo¬
lago pojmov, more izraziti le to, kar more povzročiti. Izključujejo se tedaj vsi
občuti bolesti, ki bi jih glgsba morala povzročati kot nekaj stvarnega in zato
neestetskega.

S tem pa glasba nikakor ni oškodovana in omejena v svojih izraznih
možnosth kakor so zmotno mislite razne neuspele in pretirano moderme glas¬
beno umetnostne struje.

Nasprotno ■—• glasba je znana že od nekdaj kot umetnost, ki najgloblje
pretrese človekovo notranjost s svojo govorico, kajti predmet njenega obli¬
kovanja je čas, ki je v nas samih, naš življenjski čas, ki ga zajame glasbeni
zvočni stap s svojimi merami v smotrno oblikovan, časovno opredeljen raz¬
položenjski tok. Tako glasba s svojim ritmom napravlja čas prikladen našim
zmožnostim ter razpoloženjsko življenje v tem času prijetno in vsebinsko
opredeljeno.

Če bi hoteli pozitivno določiti, kaj more glasba izražati s svojo prodorno
govorico, bi mogli reči, da vse, kar izhaja iz trajanja ali bolje iz dejstva, da
odkrijemo v sebi oblikovan čas. Ker glasba živi v našem življenjskem tra¬
janju, je spoznanje oblikovanega časa v njem vir vseh glasbenih čustev

30

in ugodja; kajti časova oblika slapa oživlja trpnost življenskega časa in mu
daje višjo popolnost.

Simbolizem, ki ga čas vsebuje in posreduje vsem svojim oblikam, ima
svoje zadnje vzroke v dramatični borbi med "biti" in "ne biti", med obstojem
in uničenjem, kakor jo vidi filozofija v problematiki bivanja. V tej borbi glas¬
ba ne sme podleči, da bi nad njo zavladal nered ter bi se zanikalo in porušilo
osnovno pravilo glasbe — merjenje trajanja. Zato se morajo tudi možno po¬
javi nereda, disonance in zapletena poliritmija ali ritmični sunki in prelomi
pozitivno rešiti in razvezati: kaji ritmika, melodika in harmonika ter njih
zakonitosti temelje v merski naravi časa, ki red in razmerje nujno pred¬
postavlja.

Prepričanje, da je razpoloženjsko ugodje v glasbeni čas neločljivo po¬
ložen smoter, nahajamo že pri naj starejših avtorjih, čeprav ne izraženo na
tako neposreden način. Tudi moderna, ki ga načelno zanika, ga skuša zastonj
odpraviti; to celo po svoje dokazuje njegovo neizogibnost.

Vzbujanje posebnih časovnih čustev je svojsko samo glasbi: tu gre
namreč za čustva, ki se nujno doživljajo ob glasbeni obliki slapa, kolikor je
časovna. Dojemati glasbeno obliko namreč pomeni, občutiti ta časovna
čustva, ker se glasbena oblika ne more tvoriti drugače, kot da. ta čustva
v nas vzbuja ter se vanje presnavlja. Ta čustva so tedaj uspeh časa, ki se
nam nudi v vsej svoji neposrednosti, vzbujajoč pričakovanje in občut celot¬
nosti, ki vsebuje preteklost, sedanjost in prihodnost; tem se pridružujejo še
čustva vzročnosti in smotrnosti, ki so v okviru glasbenega mišljenja izraz-
Ijiva brez pojmov, s časovnostjo glasbene oblike same.

Glasbeni smoter je tako v najtesnejši zvezi z glasbeno obliko ter ima
poudarjanje smotra v glasbi za posledico poudarek časa, kolikor se izraža
v časovnosti glasbene oblike.

Smotri se javljajo v neskončni vrsti, od najvsakdajnejših posvetnih do
najvišjih duhovnih in verskih, bodisi v skupinah, po katerih ločimo vrsto
•glasbe (plesna, zborovska, instrumentalna itd.), bodisi v tipih skladb (so¬
nata, tokata, kantata, koncert itd.), ali pa kot individualne rešitve danih
zamisli, ki so enkratne in neposnemljive v določeni skladbi.

Glasbena vsebina je tedaj skladna s posebnim načinom glasbenega
mišljenja, v katerem sta zvok in čas stvarnost; glasbena misel kot čisto mi¬
šljenje časa in zvoka se namreč izoblikuje, še preden je postala pojmovna-
Zato izraža v svetu tonov tiste kategorije, po katerih tudi zavest določa svoje
notranje dogajanje ter oblikuje čas s harmonijami mer časa, ki bivajo v
višini in trajanju tona. Merjenje, večnostno pravilo glasbe, je torej poseben
način glasbenega mišljenja. V glasbi se tako uveljavlja moč misli nad ča¬
som, ki se pri tem poslužuje tona kot najprikladnejšega sredstva.

Zato je pravilna trditev, da je vloga zvočnega slapa med stalnicami
zgolj sredstvena, ker se samo z njegovo časovno naravo more uveljavljati
moč misli nad časom ter se izvrševati pravi prijem oblikovanja glasbenega
predmeta — časa. Kajti čas je snov glasbenega mišljenja, prava vsebina
glasbe, estetsko oblikovana stvarnost čistih časovnih mer. Če kdo trdi, da
•čista, neprogramska glasba nima vsebine, se moti: kajti v tej glasbi se nam
nudi prava glasbena vsebina: smotrno razpoloženjsko oblikovani glas¬
beni čas.

Sluh nam s čudovito natančnostjo posreduje mere tega časa in omogoča

31

doživljati glasbeni čas, ker pomeni poslušati ton, soživeti z njim, t. j, čutno
doživljati umski dej, ki ga sluh posreduje zavesti pod vplivom nihajočega
prožnega telesa.

Ton nam s tem odpira dostop v notranji svet trajanja in zavesti: kajti
poslušanje je dej zavesti, analiza in sinteza časa, soigra spominjanja in pri¬
čakovanja ter doživljanje trajanja, kakor si ga mislimo. Ko poslušamo ton,
sodoživljamo njegovo nastajanje, združeni z njegovim časovnim razvojem,
in občutimo pri tem neko posebno čustvo ugodja, ki ga posreduje to sožitje;
to glasbi svojsko ugodje občutimo, ko se zavemo časa v samem sebi, ki je
kot živo trajanje v naši notranjosti vedno v stanu privzeti si glasbeno obliko.

Temu živemu trajanju, času naše notranjosti, vtisne misel obliko z giba¬
njem zvočnega slapa in ga s tem spremeni v oblikovan glasbeni čas z vsemi
lastnostmi razpoloženjsko smotrno oblikovanega trajanja. Glasba nam tedaj'
nudi čas v vsej njegovi neposrednosti in stvarnosti: živi v našem lastnem
trajanju ter nam ga smotrno oblikuje. Zato nas glasbeni čas zajame z vso
nujnostjo in neposrednostjo stvarnega časa kot neka popolnejša estetska
stvarnost, ki jo tudi kot tako doživljamo. Glasba je tedaj v popolni oblasti
časa, ki si more nadeti najraznovrstnejše oblike glasbenih zamisli.

Kot stalnica je čas snov glasbe, predmet njenega oblikovanja in sno¬
vanja ter njena prava vsebina; v njem gre za neprestano soigro spominjanja
in pozabljanja, zrenja in pričakovanja. Glasba povzroča s tem ne samo, da
si mislimo stvarni čas, marveč ga tudi doživljamo kot živi čas, ki spremlja
naše življenje in ki mu glasba izolira čisto bistvo. Videli smo, da je bistvo
časa mera: to bistvo glasba osvoji in po svoje smotrno oblikuje, da nam ga
posreduje v nam prikladnih merah, kajti njeno večnostno pravilo je meriti-
Brezličnemu trajanju naše notranjosti vtisne glasba lik, t. j. mero s svojim
časom, ki je sam po sebi mera — kar sledi iz narave tona in njegovih no¬
tranjih in zunanjih mer.

Glasba tedaj s časom zvočnega slapa oblikuje čas naše notranjosti.

Zato je glasbeni čas obvladanje in očiščenje psihološkega trajanja, brez-
ličnega, nepopolnega in trpnega ter neločljivo združenje trajanja in njegove
mere kot metafizična zveza snovi in lika. Glasba nima ne oblike ne smisla
izven stvarnega trajanja, ki je njen smoter, bit in snov, ker gre v njej za
neko čisto časovno dogajanje, namenjeno samo sebi in vklenjeno v seda¬
njost.

Pri tem se zavest počuti ugodno sproščeno in odrešeno svoje usodne
časovnosti kljub času in v objemu časa samega; kajti glasba nam usmeri
pozornost na sedanjost, kjer nastaja in poteka njen zvočni slap, ter nas s
tem izloči iz vsakdanjosti. Kljub izmikom domišljije v preteklost in prihod¬
nost živi glasba vedno v sedanjosti ter ji pripada s svojim zvočnim sla¬
pom kot najbolj živemu delu časa. Zvočni slap namreč vklepa svoje giba¬
nje v enovito sedanjost, ki izhaja iz nedeljive navzočnosti tona: s tem se
uveljavi večnostni značaj časa, ker se mora strniti v sedanjost, katere pr¬
venstvo poudarja ton in katere ugodje je najvišje med glasbenimi ugodji.

Glasbena sedanjost pa ni samo zveza med preteklostjo in prihodnostjo,,
marveč tudi skladnost zvočnega gibanja in nečasovne oblike, kjer izgine
nepopolnost nastajanja, ki obstoji v njegovi nemirni gibljivosti. Nastajanje
se rodi iz intervala, ki loči hrepenenje od njegovega uresničenja. Čim zavest
preneha hrepeneti, vstane v njej polnost dovršene sedanjesti; to polnost ures¬
niči slap, čigar izpolnjeni čas povsem zajame našo dušo.

32

Glasba tedaj napravlja stvarno dojemljivi čas uresničljiv sen, dan v
konkretnem in določenem tonu, ki prikliče čas iz globin našega življenja; ta
spoznatni in popolni čas, po katerem hrepenita misel in duša, je s konkret¬
no hitrostjo in edinstvenim trajanjem zvočnega slapa osvojeni glasbeni'
"tempo", ki izvira iz narave tona in daje skladbi stvarnost in razpoloženjski,
značaj. Skladba se zato ne razvija v enoličnem zunanjem času, marveč si
ga sama ostvarja v svojih merah, neločljivo od svoje oblike in snovne
zvočnosti.

Tempo, po katerem presojamo v glasbi njeno razpoloženjsko stran, se
sicer pojmuje kot večja ali manjša hitrost — a le metalorično. Kakor smo na¬
mreč videli, v gibanju število ali mera (čas) ne more biti ne hitro ne po¬
časno: zato tudi glasbeni "tempo" ni v pravem pomenu besede hitrost, mar¬
več je večja ali manjša mera v gibanju zvočnega slapa, ki pa vzbuja vtis
hitrosti in s tem neke razpoloženjske določnosti.

Glasbeni čas in čisti ritmični čas se med seboj bistveno ločita vprav po
tem, da abstraktni ritmični čas "tempa" ne pozna, za glasbeni čas pa je
"tempo” bistvena značilnost, izvirajoča iz narave stvarnega zvočnega traja¬
nja, ki s svojim živim dinamizmom višine kvalitativno, fizikalno in psihološ¬
ko izraža način, kako zavzema čas in poteka njem.

Čisti ritem določa v čistem trajanju presledke "prej" in "potlej", t. j.
trenutke, ki se zde kakor točke, med katerimi je praznina tišine in premol¬
kov. Ker tvori ritmični lik vrsta odnosov in ne vrsta vrednot, se v različnih
tempih nič ne izpremeni: živi v relativnosti čisto racionalnega časa kot okvir,
v katerega se naseli zvok s svojim stvarnim trajanjem.

Iz te zveze ritma in tona se oblikuje in nastaja glasbeni čas, ki ga izra¬
ža ritem shematično in abstraktno (število, mera), ton pa kvalitativno in
konkretno (višina in trajanje). Ton se tedaj nudi kot snovni vzrok v podlož-
nost in služnost likovni vzročnosti čistega ritma.

Glasbeni ritem je tedaj notranje združenje konkretnega zvočnega traja¬
nja s časom, t. j. s čistim ritmom, podobno, kakor snov in lik. Iz tega zdru¬
ženje se rodi melodija, glasbeni lik v prave pomenu besede, ali bolje kon¬
kretna glasbena misel. Časovna krivulja melodije nam ni nikdar dana kot
negibna celota, marveč jo je treba vedno znova ostvarjati. Glasbeni čas pa
se oblikuje onstran zvočnih in življenski trenutkov v nemi sedanjosti, kjer
vlada lik.

Neločljiv od problema melodije je v glasbi problem harmonije. Dokler
se glasba omejuje na čisto enoglasno melodijo, se harmonija nanaša ha
skladnost mer v melodični zaporednosti. Zato so stari Grki upravičeno ime¬
novali lestvico harmonija, ker je bila njih glasba izključno enoglasna. Čim
pa je zvočni slap ne samo zaporednost, marveč tudi sočasnost zvočnih mas,
se harmonija enako nanaša na sozvočja in zaporedja. Glasbena misel je-
nujno melodična in harmonska; kajti harmonija dokončno omogoča nasta¬
janje melodij kot glasbenih likov bodisi potencialno v čisti enoglasni melo¬
diji, ali realno v spremljani melodiji.

Tako vidimo, da vse bistvene prvine zvočnega slapa (ritem, melodija
in harmonija) in njegove oblike izvirajo iz časa. Zvočni slap ima zato nalo¬
go s svojim posebnim ritmom oblikovati čas ne samo kot stvarnost, mar¬
več tudi kot estetsko stvarnost: kajti lepota glasbene zvočne oblike je

lepota časa, ki živi v njej ter se nam nudi kot predmet estetskega vredno¬
tenja 32 .

Lepota godi umu, ker jo zre v stvari kot neko odličnost in popolnost,
kot lesk spoznanosti in reda — lesk lika. Lik je namreč počelo, ki po¬
sreduje svojsko popolnost vsemu, kolikor obstaja ter sestavlja stvari v njih
bistvu. Lik je v nekem smislu ontološka skrivnost, ki jo nosijo bitja v sebi
ter pravo počelo jasnosti in bistva.

Čas kot število ali mera (čisti'ritem) je v glasbi lik trajanja: zato je glas¬
bena lepota lesk časovnega lika, t. j. lesk razuma nad umno razporejenim
gibanjem zvočnega slapa.

V glasbi razum lahko intenzivno uživa lepoto časa, ker se do kraja oprosti
čutne snovnosti, a se vendar v njej zopet znajde, spozna sam sebe ter se
združi s svojo lučjo. Pri tem brez napora abstrakcije neposredno zre lesk
glasbeno umetnostne lepote, ki je v znanju prikladnega merjenja. Matema-
tičnost glasbene lepote je tedaj položena v njeno naravno samo.

V naj ožji zvezi z glasbenim časom je glasbeni zvočni slap.

Zvočni slap je pojem, ki ga uporabljamo za oznako vsega zvočnega v
glasbi, v nasprotju z neslišnim časovim, ki ga predstavlja tišina.

Razlog za izbiro tega pojma je v tem, da najbolj nazorno prikazuje svo-
bodnost zvočnega gibanja v tišini. Zdi se, da bi mogel pojem "zvočni tok",
ki se navadno uporablja v glasbenem izrazoslovju, zavesti v napačno miš¬
ljenje, da je zvok prvenstveno važen, ter vzbujati predstavo neke že vna¬
prej določene oblike, ki jo toku vedno daje struga ali jarek.

Slap pa jasno' kaže, kako praznina prostora vdira v vse njegove obli¬
ke ter jih določa — kakor tišina zvok: s tem se tudi dovolj podčrta bistvena,
likovna vloga časa glede na zvok in njegovo gibanje, ki je svobodno in važ¬
nejše od zvoka samega.

Čim ton nastane, prekine tišino in zamre v tišini. Zato tudi glasba riše
svoje oblike v tišino, ki jo vedno predpostavlja kot ozadje in podlago zvoč¬
nemu slapu. Glasba se rodi, razvija in dovrši — živi •— v tišini. Njeni liki
tišino določajo in bogate, vendar pa je ne odpravijo. Kakor ton, živi tudi
skladba s svojim zvočnim slapom med tišino svojega začetka in konca: vse
njeno življenje, prerajanje in umiranje zvesto spremlja tišina.

Glasba nujno predpostavlja tišino ter more nastati samo, če obrnemo
pozornost v našo notranjost, v kateri hočemo glasbe pričakovati, zreti in
spominjati se. Zato tišina, v kateri živi glasba, ni čista praznina, ker bivajo
v njej pričakovanje, nagled in spomin, tri zmožnosti duše, zajeti in združi¬
ti prihodnost, sedanjost in preteklost.

V glasbi se vsak ton in sozvočje — skladno s svojo čutno naravo —
spovrača eden za drugim v praznino tišine, prihajajoč iz prihodnosti skozi
sedanjost v preteklost. Zato je glasba v svoji zvočnosti vedno nedovršena;
dovrši se šele onstran tonov, v tišini, v kateri biva dej, ki jo ostvarja.

Tišina tedaj vodi urejeno nastajanje glasbe, ker riše obrise glasbenim
stavkom, jih veže med seboj ter tako ustvarja kontinuiteto zvočnega slapa.
Ta kontinuiteta, ki ni absolutna — absolutna kontinuiteta bi bila zmeda in
negibnost — je kljub temu prava kontinuiteta: ni zmedena in nedoločena —
kakor je mislil Bergson — marveč določno in smiselno razčlenjena v nasta-

32 G. Brelet, Le temps musical, str. 61: La beaute de la forme sonore, c’est la
beaute du temps vrai qui s’y exprime.

34

janju. Tišina tedaj loči in veže posamezne trenutke v melodiji in v nasta¬
janju glasbenih likov.

Stvarnost in neprestana navzočnost tišine priča o neprestani časovni
sedanjosti, ki opredeljuje in oblikuje časovno življenje tonov. Ker pa si mo¬
re tišina privzeti vse možne ritmične like, ker je do neskončnosti deljiva ter
izhajajo ritmični liki vprav iz njene razdeljenosti, je tišina simbol časa.

V zvočnem slapu se tedaj neprestano borita tišina in zvok, čas in gi¬
banje kot lik in snov- Likovna vzročnost pripada tišini, ki opredeljuje ton in
njegovo realno trajanje, snovna pa tonu kot stvarnemu trajanju, ki nosi lik
ritma.

8. Na podlagi dosedanjih razmišljanj sklepamo, da je čas bistvo glasbe,
in sicer fizično, metafizično in logično bistvo, kakor filozofi navadno opisu¬
jejo ta neopredeljivi pojem 33 . Fizično bistvo spoznamo iz fizično ločljivih’
delov bitja, metafizično iz njegovih bitnih vzrokov, logično pa v opredelbi.

Fizično bistvo glasbe se kaže v stalnicah, ki so deli njenega fizičnega
bistva. Kljub temu, da je mogoče zvočni slap, čas in smoter med seboj raz¬
likovati in ločiti kot stalnice, ki v živi glasbi vedno nujno in neločljivo sode¬
lujejo med seboj ter se zde vse tri enako važne, je med njimi čas najvažnej¬
ša stalnica in nosilka glasbenega bistva, ker se v njej kaže razvojna stal¬
nost in napredek glasbe. To je nedvomno eden najvažnejših problemov v
filozofiji glasbene zgodovine ter se bomo zato z njim še podrobneje
bavili. Dokaz, da je čas fizično bistvo glasbe, pa bi obstajal vprav
v njegovi razvojni stalnosti, katere kontinuiteto in obdobia ter za¬
konitosti moremo v zgodovini vseskozi zasledovati. Kajti čas je stalni¬
ca, ki se edina v svojem bistvu nikdar ni spreminjala; niti slap niti smoter
nista bila na ta način nespremenljiva. Slap se je spremenjal pod vplivom

33  Bistva ni mogoče opredeliti: opisuje se kot “prav tisto, po čemer neko bitje
je prav to, kar je” (Ušeničnik, Uvod v filozofijo I, str. 233, 262 sl., Ljubljana
1941, Izbrani spisi VII. zv).

Navadno se označuje bistvo pod tremi vidiki:

a) logično (glede na opredelbo) je bistvo tisto, po čemer se katerakoli stvar šteje
v svojo vrsto;

b) subjektivno (glede na razum) je bistvo tisto, kar razum na stvari najprej
pojmi;

c) efektivno (glede na učinke, ki jih povzroči na bitju), pa je bistvo prvo počelo
in vir vseh lastnosti in dejanj bitja.

Bistvo je nekaj objektivnega in stvarnega: spoznatno pa je samo umu, ker za¬
hteva neko abstraktivno zmožnost.

Deli se bistvo v realno in idealno.

a) realno bistvo obstaja izven našega uma ter je individualno in konkretno ali
pa vrstno in abstraktno. To bistvo je fizično, če so prvine neka celota v na¬
ravi ter nekaj bivajočega in fizičnega; metafizično pa, če motrimo stvar me¬
tafizično in abstraktno, t. j. abstrahirano od deja bivanja. V fizičnem bistvu
so deli fizično ločljivi, v metafizičnem pa le razumsko, logično.

b) idealno pa je bistvo, kadar metafizično bistvo pojmujemo univerzalno t. j.
kot vrsto (genus, species). V tem primeru imamo v mislih logično bistvo,
katerega deli so “genus prosdmum” in “differentia specifica”, t. j. opredelba
ki odgovarja na vprašanje, kaj je to? Logično bistvo obstoji torej le v umu.

35

raznovrstnosti glasbil, tehnike in okusa, smoter pa vedno zavisi od različ¬
nosti razpoloženjskih okoliščin in zahtev.

Metafizično bistvo glasbe pa spoznamo iz njenih bitnih vzrokov in sicer
iz obeh notranjih, likovnega in snovnega, ki jo notranje sestavljata. Čeprav
se zdi, da je glasba zgolj nek dej, je tudi tu mogoče ugotoviti neko izredno
subtilno snovnost konkretnega in kvalitativnega trajanja, ki ga nudi zvok,
da se v njem uresniči lik čistega ritma. Ta lik čistega ritma je tisti "nume-
rus", število ali mera gibanja, ki ga vsebuje opredelba časa kot funkcijo ra¬
zuma, ki v trajanju loči in šteje kontinuiteto zaporednih delov ter jih pri¬
merja med seboj. Čisti ritem in konkretno zvočno trajanje sta si tedaj kot
lik in snov: in ker je lik vzrok kajstva ali bistva, je tedaj čas (čisti ritem)
lik, t. j. vzrok bistva glasbe.

Tudi iz logičnega bistva je razvidno, da je bistvo glasbe čas- Logično-
bistvo vsebuje opredelba v svoji "differentia specifica", ki smo jo našli za
glasbo v merjenju kot njenem večnostnem pravilu. Iz narave tona, ki je
zato, ker je višina, mera časa, izhaja svojsko glasbeni dej merjenja v no¬
tranjih in zunanjih merah, kar pomeni oblikovanje glasbenega časa.

Po vsem tem nam preostane torej le še izoblikovati glasbeno opredel-
bo, ki bi na enoumen način podala to glasbeno bistvo ter odgovorila na
temeljno vprašanje glasbene metafizike.

9. Temeljno vprašanje glasbene metafizike, kaj je glasba, se na podla¬
gi navedenih dokazov, da je čas bistvo glasbe, razreši brez težav v opre-
delbi, ki je bila končen smoter vsega dosedanjega razpravljanja.

Predvsem ni treba iskati sprave med raznimi različicami glasbenih',
opredelb, ki časa kot glasbenega bistva posebej ne upoštevajo, ker so vse
in vsaka zase dovolj jasne in umljive z vidika osrednje problematike glas¬
benega časa — odkoder pa je razvidna tudi njih pomanjkljivost.

Pri reševanju naše naloge, izoblikovati in podati bistvo glasbe v nam.
umljivejši in glede, na današnji položaj glasbenega razvoja prikladnejši
obliki glasbene opredelbe, hočemo obenem tudi neposredno navezati na
antično opredelbo, ki nam jo podaja sv. Avguštin, ker ta opredelba brez¬
pogojno upošteva merjenje kot prvo pravilo glasbe. Antična opredelba
glasbe: Musiča est scientia bene modulandi •—- glasba je znanje prikladne¬
ga merjenja — se more tedaj izraziti z uporabo pojma stalnic in sicer tako,
da natančno zajame smisel in vsebino antične opredelbe. "Modulandi" —
merjenje — pomeni zvok v gibanju, t. j. zvočni slap, ki je neločljivo združen
s časom; "bene", ki pomeni razpoloženjsko ustreznost tega merjenja v zvoč¬
nem slapu, je smoter. Zato bi mogli to opredelbo po naše, takole izraziti:

Glasba je umetnost, ki oblikuje čas z zvočnim slapom glede na razpo¬
loženjski smoter.

V luči te opredelbe so razumljivi vsi bistri aforizmi, pa tudi vse nave¬
dene nepopolne opredelbe. Ta opredelba namreč daje zvoku, času in.
čustvom ustrezno vlogo in pomen s tem, da postavi v ospredje čas kot pred¬
met glasbenega snovanja, v katerem žive toliko osporavana in v romantiki,
pretiravana glasbena čustva, pa tudi "nečustvena" čista glasba.

36

JOSE OSANA

LA E S E N CI A DE LA MUSIČA ES EL TIEMPO

(RESUMEN)

Las definiciones de la mušica no aciertan a determinar la esencia de
-este arte. La unica que satisface desde el punto de vista filosofico, aunque
•obscura, es la antigua: Musiča est scientia bene modulandi.

La mušica pertenece al circulo de artes "ritmicas" (miisica, lirica, dan-
za), las que consisten en la ejecucion de un movimiento auditivo o visual.
Esta ubicacion coincide con la antigua division de artes en liberales y ser-
viles, segun sea su objeto un producto material (estatua, cuadro) como re-
sultado del acto artistico, o el acto artistico en si (movimiento en artes
"temporales" o "ritmicas"); pues el objeto es el que hace distinguir las
tarnaš del arte y requiere un tratamiento adecuado. Tratar adecuadamen-
te el objeto propio del arte (recta ratio factibilium) es la regla basica de
čada rama. Tal regla basica no es identica a las regi as teoricas y tecnicas;
es la ley intrinseca de čada una de las artes. Aquellas cambian en el des-
arrollo historico; esta es constante.

La herramienta de la miisica es el sonido con sus dimensiones. La
esencia del sonido es la altura definida, que no es otra cosa sino un cierto
mimero de oscilaciones uniformes. Con relacion al movimiento en el tiem-
po este mimero es su medida. Puede decirse que el sonido es altura, y la
altura es medida. Aunque la medida no es perceptible directamente, el
oido percibe cualquier cambio de la duracion de una vibracion como un
sonido mas o menos alto. Otro elemento que nos interesa es la duracion del
sonido que es el denominador comiin de todas las artes ritmicas. La esen¬
cia del ritmo musical es precisamente la medicion de los sonidos con res-
pecto a su altura y duracion. Si la altura es la medida interior del sonido,
la duracion es su medida exterior; ambas relacionadas con el tiempo que
es la medida del movimiento.

La miisica es el arte de los sonidos; y como el sonido es medida de mo¬
vimiento y esta es tiempo, puede decirse simplemente que la mušica es
el arte de tiempo. El tiempo en que vivimos es transformado por la mušica;
la miisica le infunde una realidad definible y medible por medio del so¬
nido.

En los estudios contemporanecs concernientes a las artes plasticas, se
van determinando, de čada una de ellas, las "constantes" caracteristicas,
las que incluyen en si la totalidad de sus problemas. En la miisica se ha-
llan las siguientes constantes; la cascada sonora (medio), el tiempo (ma¬
terial y let conformidad del tiempo musical con el sentimiento (fin).

El mimero o medida es la forma vertida sobre el tiempo informe. Por lo
tanto la belleza (splendor formae) de la miisica es el esplendor de la orde-
nacion (medicion) del movimiento de la cascada sonora.

De lo expuesto se sigue que el tiempo es la esencia de la miisica. La
esencia fisica es dada por las constantes; entre estas, el tiempo es la mas
importante y el portador de la esencia, pues conserva su continuidad en
el desarrollo historico de la miisica. La esencia metafisica, dada por las
causas internas (formal y material) es determinada por el ritmo puro (la

37

forma de la cascada sonora) y la duracion concreta del sonido (la mate-
ria de la cascada sonora). El tiempo musical (la union del ritmo puro y
del sonido) es la verdadera esencia de la mušica. La esencia logica es la
"differentia specifica" que en el caso de la mušica es la medicion: la
materia de la mušica (el tiempo vital) es modelado por medio de la casca¬
da sonora; por consiguiente, el adecuado tratamiento, el que hace distin-
guir la miisica de las demas artes, es la medicion ("modulandi" de la an-
tigua definicion).

Šobre esta base surge la definicion: La mušica es el arte de darle
forma al tiempo vital por medio de una cascada sonora con el fin de crear
sugerencias emotivas.

FRANC JAKLIČ

SV. KLEMEN HOFBAUER
IN NJEGOV VPLIV NA JURISTA BARAGO

(V celotnem okviru Baragovih vseučiliških let)

Za Baragovo življenje in delovanje je bilo posebno odločilnih tistih pet
let (1816—1821), ko je na Dunaju študiral pravo. Na Dunaj je prišel, da si
razširi obzorje ter pridobi juridično in drugo znanje, ki ga bo uporabljal
kot trebanjski graščak in kot javni delavec. Z Dunaja je pa odhajal s sklepom,
da takoj prepiše trebanjsko veleposest na moža svoje sestre Amalije, razdere
zaroko s krepostno hčerjo svojega botra in vzgojitelja profesorja dr. Jurija
Dolinarja in vstopi v bogoslovje. Ta duhovna premena se je izvršila v njem
zlasti po vplivu duhovnika-redemptorista Klemena Marije Hofbauerja, ki
je umrl 15. marca 1820, torej dobro leto prej, preden je Baraga končal pravne
študije, in ki ga je Leon XIII. L 1888, torej 20 let po Baragovi smrti, razglasil
za blaženega, Pij X. pa 20. maja 1909 za svetnika. Ko se je ugodno dovršil
informacijski proces za beatifikacijo in se je imel začeti apostolski proces, je
tudi Baraga, takrat škof v Sault Sainte Marie v Gorenjem Michiganu, 10.
oktobra 1865 naslovil na papeža Pija IX. tole prošnjo:

Vaša Svetost!

V veliko veselje je podpisani škof-prosilec izvedel, da je bil po njegovi
eminenci kardinalu pl. Rauscherju, preč. dunajskem nadškofu, započet in
završen informacijski proces o življenju, čednostih, sluhu svetosti in čudežih
služabnika božjega Klemena Hofbauerja, bivšega generalnega vikarja
kongregacije presv. Odrešenika izven Italije. Ta služabnik božji je kongre¬
gacijo presv. Odrešenika, ustanovljeno po sv. Alfonzu Liguorijskem, presadil
v severne dežele in razširil. Odlične čednosti, s katerimi se je ta služabnik
božji v življenju proslavil, so mu pri vseh dobrih prinesle toliko spoštovanja
in tolik sloves, da so njegovo ime, spomin in delo še danes ne le na Dunaju,
ampak tudi v drugih delih avstrijskega cesarstva v največji časti. Njegovo
delo in prizadevanje za povzdigo pobožnosti in njegovo oznanjevanje božje
besede je bilo tolikega pomena da je v prestolnem Dunaju čudežno vzcvela
katoliška vera, ki je bila v času poprej zelo opešala. Prosilec je bil

38

vsemu temu živa priča, kajti v mladih letih je pet
let študiral na dunajskem vseučilišču ob času č. o.
Klemena Hofbauerja in je tri leta užival izredno
dobroto, da je imel tega služabnika božjega za
duhovnega vodnika. To dobroto šteje in bo do
smrti  štel med največje milosti, ki mu jih je
božja  previdnost podelila. (Podčrtano v aktih).

In zdaj prosilec najponižneje in najprisrčneje prosi Vašo Svetost, da bi
čednosti tega moža izročili zreli presoji Kongregacije za svete obrede, da
apostolsko sodišče končno prizna služabniku božjemu o. Klemenu M.
Hofbauerju rajske časti, vernikom pa postavi v posnemanje nov zgled.

Končno v globoki vdanosti do Vaše Svetosti prosi apostolskega blago¬
slova: Vaš najpokornejši Friderik Baraga, škof marianopolski, prosilec.

(Besedilo navaja dr. p. Hugo Bren O. F. M. v članku “Klement Hofbauer
in Friderik Baraga" v koledarju Ave Marija 1951, str.40—41. Kar je razprto
tiskanega, navajajo tudi nekatere Hofbauerjeve nemške biografije).

O teh odločilnih Baragovih letih na Dunaju povedo precej njegov
dnevnik in njegovi dve pismi, ki sta se ohranili v prepisu. Drugih osebnih
poročil o njem pa iz tistih let skoraj ni. Treba je torej izvedeti iz Hofbauer-
jevih biografij, kako je svetnik ravnal z mladeniči, zlasti z akademiki, in
v kakšnem duhovnem območju so živeli v njegovi družbi.

I. HOFBAUER, APOSTOL DUNAJA (1, 1808—1820)

Jeseni 1. 1809 je Napoleon v Varšani podpisal odlok, da morajo vsi re-
demptoristi, ki niso Poljaki, oditi s Poljske. Zaplenili so jim vse imetje in jih
v zaprtih vozovih peljali do meje. Sv. Klemen Hofbauer je bil 20 let pro--
vincialni vikar redemptoristov na Poljskem. Njegovo dvajsetletno dušno-<
pastirsko in karitativno delo je bilo s tem Napoleonovim odlokom uničeno.

Izgnane sobrate je napotil v južno Nemčijo in Švico; sam se je pa z
mladim klerikom napotil proti Dunaju. Slutil je, da ga na Dunaju čakajo
velike težave in ovire, saj je še vedno prevladovala miselnost razsvetljen-

V domovini sem preučil nekaj nemških biografij o Hofbauerju. Eno izmed teh
je spisal njegov duhovni učenec-redemptorist kmalu po njegovi smrti. Čeških biografij
med vojsko nisem mogel dobiti. Sestavil sem svetnikov življenjepis, ki je pa ostal
v Ljubljani. V uvodu so navedene uporabljene Hofbauerjeve biografije.

Snov za to razpravo jemljem iz teh virov; 1) Iz Baragovega dnevnika. Nekaj ga
citira knjiga “Misijonski škof Irenej Friderik Baraga”, ki je izšla 1. 1931 pri Mohorjevi
družbi v Celju. Iz te knjige zajemam tudi nekaj drugih podatkov. Prepis vsega
Baragovega dnevnika iz let 1816—1822 je dr. Bren poslal društvu Minnesota Historical
Society v St. Paulu v Minnesoti. Pisan je v nemščini s tajno pisavo, ki jo je razvozljal
dr. Bren. Ing. Jožef Gregorich (Oak Park, Illinois) ga je v angleščini dal kot Dodatek
2—1 k 2. poglavju angleške knjige o Baragi, ki jo sestavlja, 2) Iz obeh Baragovih
pisem sestri Amaliji, ki jih v odlomkih citira zgoraj omenjena Mohorjeva knjiga,
celi ju pa ima ing. Gregorich v Dodatkih 2—4 in 2—5. Drugo teh dveh pisem je
ing. Gregorich prevzel iz članka dr. Brena v koledarju Ave Marija 1938, str. 65—74.
3) Iz rokopisa prvih dveh poglavij knjige o Baragi, ki jo piše ing. Gregorich. 4) Iz
že omenjenega članka dr. Brena “Klement Hofbauer in Friderik Baraga” v koledarju
Ave Marija 1951, str. 32. — 41. 5) Iz zapiskov Baragove sestrične, ki mi jih je bil
dal na uporabo njen vnuk, višji magistratni svetnik Bojan Drenik. Celotno sem jih
uporabil v rokopisu za 2. izdajo knjige o Baragi, ki je pa tudi ostal v Ljubljani.

39

cev in janzenistov in še zmerom je bila v veljavi zakonodaja Jožefa II., ki je
kratila pravice Cerkve in hromila versko življenje. Celo k zapovedani ne¬
deljski maši jih je le malo hodilo. Bila je po navadi brez pridige in hladna,
brez zunanjega bleska. Med tednom so prihajale le kakšne ženice k maši.
Spovednice so samevale, razen v postnem času, zato jih je tudi ob večjih
praznikih le malo prejemalo sv. obhajilo. (Gl. Bren 32-33).

Tedanju dunajski nadškof Žiga grof Hohenwart, rojen na gradu Ko-
lovcu pri Kamniku, je Hofbauerja in njegovega sobrata nastanil pri malo
obiskani "Italijanski cerkvi", v kateri je smel maševati in spovedati, pridi¬
gati pa že skoraj ne. Čez tri leta ga je imenoval za duhovnega očeta pri
uršulinkah. V njihovi cerkvi ne daleč od univerze je imel zanje in za nji¬
hove gojenke in učenke mašo in pridigo in jih je spovedoval. Cerkev je
bila odprta tudi za zunanje ljudi. Blizu nje je imel o. Hofbauer na uporabo
1. in 2. nadstropje majhne hiše; v pritličju je stanoval cerkovnik. V 1. nad¬
stropju sta bili dve sobi, v katerih se je naselil Hofbauer s sobratom. Večja
soba je bila obenem sprejemnica in je imela dolgo mizo s stoli, velik sta¬
rinski naslonjač in posteljo. V 2. nadstropju je stala postelja njegovega
sobrata. Tam je o. Hofbauer polagoma na skrivaj začel z noviciatom za bo¬
dočo avstrijsko redovno provinco. Obema so hrano dajale uršulinke.

Hofbauerjeve pridige so tudi na Dunaju kmalu vzbudile pozornost. Kakor
v Varšavi, tako je tudi tukaj pridigal preprosto in iskreno, goreče in v pravem
katoliškem duhu. Videlo se je, kako govori iz lastnega doživetja. Iz pridig je
dihala njegova osebna svetost. Brez hrupa in borbenosti je zavračal krive
nazore janzenistov in jožefincev. Iz poprej malo znane uršulinske cerkve se
je zdaj po Dunaju širilo — seveda le prav počasi — resnično katoliško
mišljenje in življenje. Preprosti in izobraženi so ga hodili poslušat v tolikem
številu, da so mnogi morali stati zunaj.

Nekateri poslušalci, ki so jih pridige ganile, so prosili o. Hofbauerja,
naj jim pomaga opraviti dobro spoved. Janzenistovski in jožefinski duhovniki
so s pretirano strogostjo odvračali ljudi od spovednice. Hofbauer je pa v
smislu Kristusa, dobrega pastirja, imel veliko usmiljenje in potrpljenje s
spovedanci, pri katerih je videl resničen kes in sklep poboljšanja. Brž je
pregledal spovedančevo dušno stanje. Mnogim je svetoval dolgo spoved
čez vse življenje. Dajal je zelo točna navodila za nadaljnje življenje. Mnogi
so stalno hodili k njemu k spovedi in po duhovno vodstvo.

Če so ga klicali, je tudi hodil v mesto previdevat bolnike. Poprej in
spotoma je molil zanje rožni venec. Malokdo ga je odklonil. Nekoga, ki o
spravi z Bogom ni maral nič slišati, so pretresle in pripravile do boljših misli
Hofbauerjeve besede ob slovesu: "Hočem videti, kako umrje in gre pred
božjo sodbo človek, ki na vsak način hoče biti pogubljen."

Obiskoval je reveže, zlasti bolne, in jim pod širokim redovnim plaščem
nosil živil, perilo in obleko. Ko je pri premožnih prosil zanje, je bil večkrat
grdo žaljen. Tudi na druge načine je za siromake storil neizmerno dobrega.

Dunaj je postajal duhovno središče nemške romantike in sicer prav zato,
ker se je zopet vračal h katoliškemu življenju. Le škoda, da je Metternich
skušal vpreči katoliški živelj v svoj absolutistični režim in s tem budil kot
reakcijo "freigeiste". — Romantika, ki je vstala kot odpor proti hladnemu,
razumarskemu klasicizmu, je poudarjala čustvo. Romantiki so gledali in
doživljali, koliko prisrčnosti in vzvišenosti je v katoliškem bogoslužju in
verskem življenju v nasprotju z enolično protestantovsko službo božjo. Zato

40

so se oklepali katoliške vere. Več jih je iz protestantizma prestopilo vanjo.
Hofbauer je kmalu postal znanec, duhovni svetovalec in hišni prijatelj
vodilnih dunajskih romantikov, tako n. pr. bratov slovstvenikov in pesnikov
Avgusta in Friderika Schlegla, vzgojitelja Šveda Klinkowstr6ma, pruskega
pesnika Friderika Zaharije Wernerja.

Werner je bil v času Hofbauerjevega delovanja v Varšavi tamkaj pruski
uradnik, prostozidar in hud nasprotnik redemptoristov. L. 1810 se je v Rimu
spreobrnil. Postal je duhovnik,se nastanil na Dunaju in deloval med
izobraženci. V svojih vehementnih pridigah se je včasih obtoževal svojega
prejšnjega življenja ter dopovedoval, da moreta resnega človeka samo vera
in nravno življenje trajno osrečiti. Svoje znance iz pridig je rad usmerjal
k Hoibauerju. Pisal je pesmi in prozo za dunajske katoliške liste. Kmalu ga
je pa pobrala jetika. Hofbauer mu je bil spovednik in ga je tudi pripravil
za večnost.

Hofbauer sam ni nič pisal za tisk. Vedno je pa imel pred očmi potrebnost
katoliškega tiska: širil ga je in mu dovajal sodelavcev in dobrotnikov.

Zahajal je v Klinkovrstromov vzgojni zavod, kjer so se plemiški sinovi,
bodoči vplivni uradniki in javni delavci iz vse Avstrije odgajali in poučevali
v smislu katoliškega svetovnega nazora. Nasprotniki Cerkve so se dobro
zavedali pomembnosti tega zavoda, zato so se srdito zaganjali vanj. Hofbauer
je pa Klinkovstromu vedno znova dajal poguma.

V letih 1814 in 1815 se je vršil dunajski kongres. Iz svoje ubožne spre¬
jemnice je Hofbauer imel velik vpliv na tiste kongresne seje, ki so odločale
o položaju Cerkve v državah, zastopanih na kongresu. Katoliški prvoborci
so hodili k njemu po navodila in nasvete; pri njem so sestavljali predloge
za kongres.

Tako je ta redovnik, ki je kot izgnanec iz Varšave protipostavno prišel
na Dunaj, postal “apostol Dunaja”. Dunajsko mesto je pa dobivalo po
Napoleonovem padcu velik vpliv na ostalo Evropo. Tudi tja je torej neopazno
valovila Hofbaurjeva dejavnost, zlasti po njegovi smrti.

Posebno dobroto je sv. Klemen Hofbauer izkazal Dunaju in Avstriji kot
duhovni vodnik mladih mož, zlasti intelektualcev. Vzgajal jih je za apostole
med njihovim okoljem, med njihovimi stanovskimi tovariši. Po njih je še
dasetletja po smrti nadaljeval svoje delo. Bili so iz raznih stanov. Veči¬
na jih je bila iz vrst akademikov in akademskih poklicev. Vsak izmed njih
je, ko se mu je predstavil in se razgovoril o zunanjem in notranjem življenju,
dobil podrobna navodila, kako se naj pripravi za spoved čez vse življenje.
Ko jo je opravil, je hodil k njemu k spovedi, na obiske in na skupne sestanke.
Proti večeru so se shajali v njegovi večji sobi. Hofbauer je vsakega osebno
pozdravil, povprašal po osebnih zadevah, včasih diskretno na kaj opozoril.
Posedli so se okrog dolge mize, na naslonjaču in po stoleb okrog sten.
Svetnik je prosil, naj mu bero iz sv. pisma, iz dogmatične, moralne ali
■cerkvenozgodovinske knjige, nakar je sledila njegova razlaga in aplikacija
na življenje. Odgovarjal je na vprašanja; dajal navodila, v čem in kako naj
■apostolsko vplivajo. Razpravljali so o javnih dogodkih, o publikacijah, nana¬
šajočih se na vero in Cerkev. Ti sestanki so bili resni, a tudi živahni in veseli,
'ker je bil svetnik šegav in je ljubil šalo in smeh. V poletnem času so se vršili
zunaj na vrtu. K sestankom so hodili tudi nekateri drugi duhovniki, kakor
Zaharija Werner in profesorja Stein in Weintridt.

Vsak mladi gost je moral ob prihodu kaj prigrizniti, tudi bogati, da se

41

revnejši niso sramovali. Uršulinke in drugi dobrotniki so skrbeli, da je bilo
v manjši sobi vedno dovolj zaloge. Nekateri so ostajali tudi pri večerji. Pri
zasliševanjih za Hofbauerjevo beatifikacijo je nekaj oseb pod prisego izjavilo,
da so na lastne oči gledali čudež, kako je o. Hofbauer radodarno delil med
goste in so potem prihajali še novi, vendar jedi ni zmanjkalo in so vsi dobili.

Sestanki so se včasih potegnili pozno v noč.

Kadar je bil svetnik ves dan zaposljen, je mlade goste pozval, naj
nadaljujejo s sejo; sam se je pa opravičil, se usedel nekoliko vstran od miz®
in se vglobil v duhovno čtivo. Najrajši je bral iz Apostolskih del.
Navzoči so pa govorili bolj potihem. Včasih so opazili, kako se je zamislil
in zazrl. Ustnice so se mu tiho premikale. Zamaknil se je v nadnaravni
svet, v Boga. Gosti so odšli, sam pa je ostal zamaknjen, dokler ga ni nočni
čuvaj, s katerim je bil domenjen, zgodaj zjutraj z močnimi udarci na čknico
opomnil, da mora iti v cerkev.

Hofbauerjevi učenci so večkrat šli skupno h kakšni cerkveni slovesnosti,
ali za procesijo, pri kateri so peli in molili rožni venec( Gregorich, 2. pogl.).

Svetnik jih je vodil, zlasti ob nedeljah popoldne, na skupne sprehode.
Če jih je večerni zvon zatel v mestu, na široki cesti cdi na trgu, so se ustopili
okrog njega in ne meneč se za ljudi glasno molili angelovo češčenje. Svetnik
jih je vzgajal v jeklene katoliške značaje in pogumne katoliške javne delavce.
Tudi zato je bil rad z njimi pred očmi javnosti, ker so ga jožefinske oblasti
venomer sumničile in zalezovale.

Pekla jih je njegova zvestoba do Cerkve, njegova sinovska vdanost do
sv. stolice. Radi bi bili strli silno moč njegove volje in zlomili njegov jekleni
značaj. Hoteli so ga oplašiti od njegovega neutrudljivega, preudarjenega,
vsestranskega delovanja. Tožili so ga nadškofu Hohenwartu, ki ni bil jože-
finec in je odobraval Hofbauerjevo dejavnost. L. 1816 ga je poklical, da se
stvar razčisti tudi v očeh nasprotnikov, pred cerkveno sodišče. Ko so pa
poniževalno postopali z njim in mu stavili neprimerna vprašanja, se je
poklonil in odšel. Nato so ga črnili pred cesarjem Ferdinandom, da vohuni
za Vatikan zlasti pa da je član reda redemptoristov, ki v Avstriji ni bil
priznan in ki ima vrhovnega predstojnika zunaj države. Dali so mu na
izbiro, da izstopi iz reda, ali pa da odide iz države. Odločil se je za odhod
v Ameriko. (Baraga je pozneje izpeljal to njegovo misel.) "O  njegovi nameri
sta seveda izvedela tudi nadškof in nuncij msgr. Lardi. Prvi je šel takoj da
cesarja, mu pojasnil vso zadevo ter izjavil, da bo v tem primeru ob svojega
najboljšegg duhovnika. Drugi pa je v istem smislu poročal papežu Piju VII.,
h kateremu se je cesar prav takrat odpravljal na obisk. Ko pride k papežu,
mu ta med drugim čestita, da ima v svoji prestolnici tako svetega apostola,
kot je Hofbauer. Cesarja je bilo kar sram in delal si je očitke, da je premalo
storil zanj. Zamudo je skušal popraviti s tem, da mu je dal še s pota sporočiti,,
naj predloži potrebne listine za priznanje njegove kongregacije v državi
Poslej je imel mir." (Bren, Kol. Ave M., str. 35.).

Svoje duhovne sinove je o. Hofbauer pošiljal k bolnikom. Nosili so jim.
živil in drugih potrebščin, jim prestiljali postelje, pometali sobe in delali
druge usluge. Tako jih je vzgajal v usmiljenju in socialnem čutenju, v hva¬
ležnosti do Boga za to, kar so imeli, in v ponižnosti.

Med Hofbauerjevimi akademiki je bil tudi poznejši dunajski nadškof
in kardinal Jožef Otmar vitez pl. Rauscher. Oče mu je bil cesarski tajni
svetnik. Kljub vsemu razkošju v hiši se je Jožef Otmar ohranil v nedolžnosti.

42

Vsako jutro je šel k maši, vsako popoldne molit pred sv. Rešnje Telo. Bil
je nenavadno nadarjen in priden za učenje. Študiral je pravo. V svetu ga
je čakala blesteča prihodnost, pa se je odločil za duhovski stan. Hofbauer
mu je svetoval, naj ne vstopa v bogoslovje, dokler ne bo končal pravnih
študijev, ker so bili starši, zlasti mati, zelo protivni njegovemu duhovskemu
poklicu. Svetnik se je mnogo razgovarjal z njim in je mnogo pripomogel do
njegove visoke stopnje v Cerkvi in njegove goreče delavnosti za Cerkev v
Avstriji. Rauscher je bil tisti, ki je pozneje sprožil in z avstrijskim dvorom
vztrajno podpiral delo za Hofbauerjevo beatifikacijo.

Od 1. 1832 do 1838 je bil obenem z Barago misijonar v Severni Ameriki
tudi Franc Hatscher. Tudi on je bil iz Hofbauerjevega kroga. Rodil se je
1. 1784 — bil je torej 13 let starejši od Barage — v Rossauu pri Dunaju.
V mladosti ni bil ravno pokvarjen, pač po zelo lahkomiseln in razposajen.
Ušel je materi, ki ga je že imela za mrtvega. Slučajno je slišal Hofbauer¬
jevo pridigo o nemirni vesti, ki muči grešnika. Tako ga je pretresla, da je
takoj šel prosit Hofbauerja, naj ga spove. Ta ga je prijel za roke, ljubeznivo
pogledal in peljal na svoje stanovanje. Imel ga je nekaj dni pri sebi. Na
klečalnik mu je dal podobo razbičanega Jezusa, naj pred njo premišljuje,
Fant je ves strt opravil dolgo spoved. Jeseni 1. 1814 ga je Hofbauer sprejel
v red redemptoristov in poslal v Rumunijo, kjer je postal duhovnik. L. 1821
se je vrnil na Dunaj. Morda se je Baraga takrat seznanil z njim. Kot duhovnik
je deloval na raznih postojankah, tudi v Angliji in 6 let v Ameriki, kjer je
ustahovil provinco svojega reda. Bil je izredno ljubezniv, vedno vesel, zelo
gibčen in vnet. Ko je gledal Baragovo delovanje med Indijanci, je zapisal
17. sept. 1832 v pismu do Leopoldinskega misijonskega društva na Dunaj:
"Med Otavani vrši čudeže zveličanja. Jako je ubog in živi kakor trapist, a
je ob vsem tem presrečen. Jaz to dobro razumem in bi bil rad deležen trplje¬
nja in tolažbe tega izrednega moža."

Ko je bil red redemptoristov v Avstriji dovoljen, je več Hofbauerjevih
učencev stopilo vanj. Privabil jih je njegov svetniški zgled.

Goreči, neupogljivi, a z vsakomer iskreno dobri in ljubeznivi, sebe pa
popolnoma pozabljajoči in venomer se pokoreči duhovnik se je v delu,
odpovedi in dušnem trpljenju postaral in izrabil. Zadnja leta je bolehal na
drobovju. Od začetka leta 1820 je šlo z njim vidno navzdol, čeprav so njegovi
prijatelji zdravniki vse storili zanj. Prve dni marca je obležal. Njegovi duhovni
sinovi SO’ se noč in dan vrstili v njegovi večji sobi in mu stregli. Ležal je
tih in molčeč, obrnjen proti steni; le kadar so na glas molili angelovo
češčenje, se je s trudom oprl na komolec in šepetaje molil z njimi. Duša
mu je bila že pogreznjena v skrivnost večnosti. Opoldne 15. marca je umrl
v 69. letu starosti. Cerkev slavi na ta dan njegov spomin. Ko je papež Pij
VII. zvedel o njegovi smrti, je dejal, da je katoliška vera v Avstriji izgubila
z njim najmočnejšo oporo, imenoval ga je blesk dunajske duhovščine
in branilca Cerkve.

Ko je o. Hofbauer ležal v cerkvi sv. Štefana na mrliškem odru, se je
Dunaj v množicah poslavljal od njega. Visoke osebnosti, ljudstvo, reveži so
ga hodili kropit. Tretji dan po smrti je bila v stolnici pogrebna maša. Iz
cerkve sv. Štefana so ga nesli njegovi duhovni sinovi. Oni so tudi svetili
ob krsti. Potem so truplo peljali pokopat v dunajsko okoliško vas Maria
Enzensdorf. Dne 4. nov. 1862, tik preden se je začel proces za njegovo

43

'beatifikacijo, so ga prepeljali v mesto, v redemptoristovsko cerkev Maria
•Stiegen. Tam je še sedaj v stranskem oltarju.

n. HOFBAUER IN BARAGA

Kdor bo imel priložnost prebirati poročila o prvih dunajskih redempto-
ristih in morda tudi lastne zapiske katerega izmed njih, bo odkril
■še to in ono podrobnost, nanašajočo se tudi na Barago. Pa tudi tako se
.nam pred Hofbauerjem, njegovim delom ter ožjim in širšim krogom učencev
in sodelavcev dovolj razločno riše duhovni lik akademika Barage.

1. Baraga po prihodu na Dunaj

Kot abiturient z odličnimi spričevali se je jeseni 1. 1816 z moravškega
■gradiča Belneka pripeljal na Dunaj.

Dognal sem, da so bili Baragovi predniki iz cerkniško-loške doline, kjer
ta priimek še danes živi. Slovničar dr. Anton Breznik, ki je prav takrat
preučeval izvor in zgodovino slovenskih priimkov, mi je rekel, da je ime.
Baraga starega slovenskega porekla, nastalo iz ženskega imena Bara
(Barbara) in stare končnice -oga; prvotno se je torej glasilo Baroga.

Baragov ded je bil oskrbnik graščine Naališek pri Sv. Trojici na Notranj¬
skem. Tudi njegova sinova Janez Nepomuk, Friderikov oče, in Ignacij sta
•šla za grajska oskrbnika: Ignacij na moravški Belnek (Wildenegg), Janez
Nepomuk pa tudi na enega izmed moravških gradov, nato pa na mirenskega;
z njega se je kot vdovec priženil na graščino Malo vas, kjer se je Friderik
rodil. Iz oporoke Friderikovega očeta iz 1. 1812 se vidi, da je imel iz prvega
zakona sina Franca, ki pa je bil telesno nebogljen in za delo nesposoben.
Za časa francoske Ilirije je bil Janez Nepomuk Baraga kot trebanjski graščak
tudi "maire" in je sinu Francu preskrbel majhno javno službo, trafiko ali
.nekaj podobnega. V oporoki mu je oče izgovoril dosmrtno oskrbo. Najbrže
je pa kmalu po očetovi smrti umrl, ker ga nobeden izmed treh Baragovih
v pismih ne omenja. V trebanjskih mrliških knjigah ga nisem našel.

Pred smrtjo je Janez Nepomuk Baraga določil sinu Frideriku in
hčerama Amaliji in Antoniji za varuha svojega brata Ignacija, ki je bil
prvotno oskrbnik, tedaj pa lastnik belneškega gradu. Ko ga je kupil, se je
zelo zadolžil in dolg ga je tri vse življenje. K temu zelo dobrosrčnemu stricu
Ignaciju je Friderik kot študent z obema sestrama hodil na počitnice iz
Ljubljane od svojega botra dr. Jurija Dolinarja, bogoslovnega profesorja-
laika, pri katerem so vsi trije stanovali. Stric Ignacij je imel enega sina in
dve hčeri: s tem bratrancem in s tema sestričnama je bil Baraga v mladosti
domač kakor z lastnim bratom in z lastnima sestrama.

Ko se je 9. okt. 1816 s poštnim vozom pripeljal na Dunaj, je imel 19
let. Bil je srednje velike, vitke postave. Goste, svetlorjave, nekoliko kodraste
lase je imel takrat bolj na kratko ostrižene; vsaj Langusova slika ga kot
kaplana takega kaže. Resne in razumne oči so bile temno modre barve.
Nos je imel rahlo upognjen, usta bolj ozka. Govoril je počasi, preudarno in
s poudarkom. Glas je imel prijetno barvan in gibljiv. Tudi kretnje so. bile
preudarne. Vedenja je bil rezerviranega, uglajenega in ljubeznivega, kakor
se ga je navadil od staršev in od Dolinarjevih. Z njim si je pozneje zlahka
utiral pot do src, zlasti do src Indijancev in belih priseljencev okrog Michi¬
ganskega, Gorenjega in Huronskega jezera. Uglajeno in ljubez¬
nivo vedenje ga je pozneje tudi pomagalo pomakniti do škofovske časti.

44

V deški dobi je bil bolj rahlega zdravja; z zelo urejenim življenjem in>
ob dobri oskrbi pri Dolinarjevih in pri stricu se je pa okrepil. Bil je nadarjen,
vesten in plemenite, nesebične miselnosti.

Kot lastnika trebanjskega gradu in veleposestva — ki je pa bilo precej
hudo zadolženo — so mu pravne vede še najbolj kazale. Najbrž mu jih
je nasvetoval dr. Dolinar, ki je bil tudi sam jurist. ,

Že ob prihodu na Dunaj je bil resen do sebe in je težil po notranji'
izpopolnitvi. Že 'v Ljubljani je pisal dnevnik in ga na Dunaju nadaljeval.
Ni ga pa pisal redno; včasih po cele mesce ni nič vpisal. Zapisoval je tiste
zunanje in zlasti notranje doživljaje, ki so se mu zdeli vredni, da se pozneje
spomni nanje in ki bi jih brez vpisa v dnevnik morda pozabil (Gregorich,
2. pogl.).

V dnevniku si je odkritosrčno priznaval nekatere napake in nepremišlje¬
nosti in jih sproti obsojal Tako beremo n. pr. v prvi polovici 1. 1817 (brez.;
datuma); "Svarilo. Previdno počakaj s svojo sodbo o ljudeh in rečeh. Ne
izreci je takoj po prvih vtisih, ampak šele potem, ko si se po ponovnih
skušnjah- dodobra prepričal o njihovih dobrih in slabih lastnostih. Na ta
način ti ne bo treba več tako pogosto spreminjati svojega mnenja. (Na
primer profesor Stein.)" Dne 5. julija je vpisal samo: "Opominjan od pro¬
fesorja Steina." Tega profesorja najbrž ni prav mogel in se je kdaj neugodno
izrazil o njem. Zato je dobil ukor, ki ga je zelo resno vzel. Pozneje se¬
je lahko sam prepričal o visokih lastnostih tega moža, ki je tudi hodil na
sestanke akademikov k Hofbauerju in z njimi tudi na sprehode (Gregorich,
2. pogl).

Po materini smrti mu je bila starejša sestra Amalija kakor druga mati.
Z njo se je zaupno o vsem pomenil. Po prihodu na Dunaj je težko prenašal'
toliko oddaljenost od nje. Večkrat sta si pisala. Baragova pisma pa niso
bila pogrevanje kakšnih omlednih vzorcev, ampak lep izraz globoke bra¬
tovske ljubezni do sestre. Ta ljubezen ga je v velemestu pomagala ohranjati
v nedolžnosti. Vse njuno življenje je ostala prisrčna, zaupna in delavna.
Z mlajšo sestro Antonijo si pa po srcu nista bila kaj blizu. Bila je posvetna,
neuravnovešena in zmedenih verskih nazorov. Vse življenje se ji je poznalo,
da je mati, ki ji je tako zgodaj umrla, ni mogla skoraj nič vzgajati. Baraga
je imel z njo mnogo skrbi in težav.

Po daljšem iskanju sem bil v Ljubljani našel hišico, kjer je versko in
od ljudi zapuščena umrla 21. maja 1871. Je to prav nizka hišica, ob kateri
se zavije iz Metelkove ulice proti glavnemu kolodvoru. Hišica je še sedaj
taka, kakor je bila ob njeni smrti. Vrata v 1. nadstropje so tako ozka, da¬
je res, kar so si bili ljudje zapomnili: da so morali krsto po vrveh spuščati
skozi okno. Tam je torej umrla zadnja izmed treh Baragovih.

Za prijatelje si je Baraga na Dunaju izbral samo slovenske akademike,
ki jih je poznal še iz ljubljanske gimnazije.

Posebna prijatelja sta si bila z Jovanom Veselom-Koseskim. Ta je bil.
po starosti in po šolah eno leto za njim. Dobra znanca sta si bila zlasti s
počitnic, ki sta jih preživljala v isti moravški župniji, Baraga na Belneku,
Vesel v Kosezah. Baraga dvakrat omenja Vesela v dnevniku in ga obakrat,
imenuje "moj ljubi Vesel". V dnevniku pravi, da je od 24. avg. do 3. okt.
1819 nadomestoval Vesela kot domači učitelj pri nekem L. Dne 15. marca
1820, prav na dan Hofbauerjeve smrti, je prevzel pri istem L. to službo za:
Veselom in ostal v njej do 2. novembra.

45

Zelo prijatelj si je bil tudi s sošolcem iz gimnazije Jožetom Kavškom
{Gregoričih 2. po Brenu). V dnevniku ga 28. sept. 1820 imenuje "moj ple¬
meniti in dobri Kavšek". Od 2. nov. 1820 je stanoval skupaj z njim.

Spomladi 1. 1817, dne 26. maja, je napravil izlet v dve uri od Dunaja
-oddaljeni Maria-Brunn, kjer je bila takrat gozdarska visoka šola (Gregorich
2.); Šel je obiskat tri "Kranjce", znane mu že iz gimnazije, ki so tam študirali.
Bili so to Jožef Koller, Jenko in Duller. V dnevniku je zapisal, da sta 17.
.sept. istega leta prišla za njim na Dunaj — tudi znanca iz ljubljanskih šol —
Mav in Mahin, 3. okt. pa Teuschel.

Kakor torej pove dnevnik, je Baraga na Dunaju rad prevzel službo-
domačega učitelja. Zdi se, da mu stric ni mogel pošiljati kakšne bolj visoke
vzdrževalnice, saj sta bili trebanjska in belneška graščina močno zadolženi.
Selil se je večkrat; stanovanja in hrane, kakor ju je bil vajen pri Dolinarjevih
in pri stricu, pri tujih ljudeh pač ni mogel dobiti.

V tistem času je na Dunaju častno zastopal Slovence Jernej Kopitar,
.slavist svetovnega slovesa. Bil je pa jožefinec in nečustven, samotarski
znanstvenik. Slovenski visokošolci pač niso zahajali k njemu.

Poleg prava se je Baraga učil angleščine, italijanščine in španščine.
Vadil se je naprej v francoščini, ki se je je bil učil v srednji šoli pod Francozi
{1810—1812). Vežbal se je v slikarstvu, za katero ga je bil navdušil zlasti
Matej Langus, hišni prijatelj Dolinarjevih in tudi Baragovih.

Vse to je Barago držalo doma. Včasi je pa vendarle šel v dunajsko
okolico, v kak zgodovinsko važen kraj, ali pogledat kako slovečo cerkev,
spomenik itd.

2. V šoli sv. Klemena Marije Hofbauerja

Devet mesecev po prihodu na Dunaj se je Baraga seznanil s sv. Kle¬
menom Hofbauerjem. Napotil ga je k njemu profesor-duhovnik o. Weintridt,
ki so bila njegova versko-filozofska predavanja obvezna tudi za juriste.
(Prvi letnik prava se je imenoval "3. leto modroslovja", torej nadaljevanje
obeh letnikov filozofije na liceju.) Z o. Weintridtom se je Baraga pobliže
seznanil ali v spovednici ali pa na univerzi. Dne 12. jul. 1817 je beležil v
-dnevnik: "Bil sem pri o. Weintridtu, ki me je napotil k č. o. Hofbauerju."
Bilo je torej sredi izpitov za poletni semester 1. 1817, ko je akademik Baraga
potrkal na vrata Hofbauerjevega stanovanja. Svetnik ga je ljubeznivo sprejel,
peljal v večjo sobo in sedel z njim k dolgi mizi. Tisto uro se je odločilo, da
.se bo ta dvajsetletni visokošolec, sodelujoč z notranjimi in vnanjimi milostmi,
hitro dvigal v duhovnem, nadnaravnem življenju, čez nekaj let postal du¬
hovnik, nato misijonar in končno misijonski škof.

Trinajst dni potem, na sopraznik apostola Jakoba Mlajšega, je v popol¬
danski uri, ko je po dunajskih ulicah popuščala vročina, Baraga pokleknil
v spovednici uršulinske cerkve pred o. Hofbauerja, se obtožil pogreškov
.svoje nedolžne mladosti in z njim precizno formuliral sklepe za prihodnost.
V dnevniku pravi: "Dne 25. julija popoldne sem opravil pri č. o. Hofbauerju
dolgo spoved. Ta dan mi mora ostati v vednem spominu zaradi neizrekljive
milosti, ki mi jo je Bog tam podelil."

Od tistega dne je tudi on redno hodil v uršulinsko cerkev ali pa na
.Hofbauerjevo stanovanje k spovedi. Od Hofbauerja se je nehote učil spove¬
dovanja in duhovnega vodstva, ki je zaradi njiju pozneje tako na daleč
.slovel. Najbrž je poslej hodil tudi k nedeljski in prazniški Hofbauerjevi maši

46

in pridigi. Tudi prvi pouk v pridiganju, v katerem je bil kot duhovnik velik
mojster, je torej nehote prejemal s Hofbauerjeve prižnice.

Ali je pa zahajal na Hofbauerjevo stanovanje tudi k večernim sestan¬
kom? Je hodil z drugimi Hofbauerjevimi visokošolci tudi na skupne sprehode,
na cerkvene pobožnosti? V dnevniku in obeh pismih Amaliji tega nič ne
omenja. Zakaj ne? Ali ni zahajal? Ali pa je zahajal, a ni imel za potrebno,
da to vpisuje v dnevnik, v katerega je vpisoval le izredne notranje in zunanje
dogodke? Pa saj tudi o svojih doživljajih na univerzi ni —- razen konflikta
s profesorjem Steinom •— ničesar zabeležil.

Lahko si je misliti, da je tudi on hodil k sestankom, na skupne sprehode
in verske prireditve. Morda ne vselej, ker je vse življenje bil rad v svoji
sobi. Pač pa vsaj večkrat. Ni dvoma, da je Hofbauer tudi njega želel imeti
redno ob sebi, ga prepajati s katoliško miselnostjo in vzgajati v katoliškega
javnega delavca. Če ga je vabil, ali mu je Baraga odrekel? Ali se mu ni
zdelo škoda pustiti vnemar tako važno šolo za življenje?

Predpostavljajmo torej, da je bil tudi on dosti reden gost pri sestankih
pri Hofbauerju; da je tudi on na skupnih sprehodih iskal ob njem oddiha,
razvedrila in neprisiljenega pomenka; da je tudi njega svetnik včasi poslal
k siromašnim bolnikom z darili, kakor je že v Trebnjem kot deček z materjo
obiskoval bolnike. Predpostavljajmo, da se je tudi on seznanjal ne samo
s Hofbauerjevimi akademiki, ampak — vsaj od daleč —■ tudi s širšim
Hofbauerjevim krogom, z borci za verc> in Cerkev, in se tudi ob njihovem
zgledu krepil v dosledni in dejavni katoliški miselnosti.

Gledal je, kako dunajski romantiki čutijo, pišejo in delajo za katoliško
vero. Seznanjal se je s katoliškim tiskom, zato je tudi sam kot duhovnik ta¬
koj prijel za pero in ga tudi v Severni Ameriki uporabljal za božjo stvar.

Mesec dni potem, ko je opravil dolgo spoved, je obolel. En teden je
polegal doma, nato sta ga prijatelja Lužar in Kavšek spravila v bolnico
usmiljenih bratov. O Kavšku piše v drevniku: "Nikdar ne bom pozabil, kar
je storil zame v moji bolezni. Vsak dan je prišel ta dobri angel k moji bol¬
niški postelji in mi prinesel krepčil. Brez tega skromnega, dobrosrčnega
prijatelja bi se mi bilo v moji bolezni slabo godilo." Dne 11. sept. je zapustil
bolnico.

O velikih počitnicah ni hodil na Belnek. Zdelo se mu je škoda časa in
tudi vožnja je bila draga. Študentje so o počitnicah radi potovali in v žup¬
niščih so bili vselej gostoljubno sprejeti. Tudi Baraga se je odpravil na taka
potovanja. Na njih si je širil obzorje in risal prizore iz narave.

Z Dunaja je poslal Amaliji dve zbirki sličic, vsega skupaj 60, ki so re¬
producirane v raznih spisih o njem. V dnevniku pove, da jih je začel izde¬
lovati o božičnih počitnicah 1. 1817 in jih dovršil 6. apr. 1818. Iz njih se vidi,
da je imel precejšno zmožnost za slikanje (Gregorich, 2).

Dnevnik pove, da ga je zlasti to leto 1818 risanje tako zaposlovalo, da
se je že njemu preveč zdelo. Risal in slikal je tudi po 8 ur na dan. To ga je
tudi oviralo v učenju. Ob koncu semestra, 3. avgusta, je beležil v drevnik;
"Kar je tako silno, navadno ne traja dolgo". Sklenil je, da se bo omejil. Leto
nato, 3. avg. 1819, pa prizna, da sklepa ni držal.

V začetku jeseni 1818, od 12. do 24. septembra, je potoval po Ogrskem.
Ko je nato doma štiri dni počival, se je vzdignil proti Moravski in Češki.
Morda je spotoma videl Hofbauerjev rojstni kraj.

Še naprej je pazil nase. Na vernih duš dan istega leta 1818 je prevzel

47

službo, najbrž kot domači učitelj, z vso oskrbo, pri nekem Schrichi. Že 20.
nov. je pa službo pustil. Zabeležil je: "Ta korak je bil pač eden najbolj ne¬
premišljenih, kar sem jih kdaj storil. Iz tega moram povzeti nepozabni nauk:
kar delaš, delaj po pameti in glej na konec." Čudno, da je bila pri njem,
ki je bil na zunaj tako preudaren, prenagljenost skoraj glavna mladostna
napaka značaja. Nekolikokrat ga je zmagala tudi pozneje v moški dobi.

V prepisu se nam je ohranilo pismo Amaliji 6. maja 1819. V njem piše
Baraga: "Ti si in boš ostala razveseljujoč predmet mojih misli. Četudi se
moja duša včasih bavi z drugimi mislimi in se jih raduje, je pri tem veselje
moje duše le kratkotrajno. Po njem tu in tam nastane V* mojem srcu pusta
praznina, ki jo morejo izpolniti le blage misli na Boga in njegovo večno lju¬
bezen in na Tvojo sestrinsko ljubezen. Čedalje bolj spoznavam, kako ljubez-
zni željno srce mi je ustvarila večna Ljubezen in kako neskončno milost mi
je izkazala s tem, da je temu mojemu srcu podarila drugo srce, ki je zmožno
sprejemati kipeča čustva mojega srca in mi jih zopet stotero vračati. Lju¬
bezen je vedno le eno in isto čustvo, ki se pa na razne načine razodeva. Za¬
to, o ljubljena Amalija, ako bi moje srce ne bilo zmožno bližati se isti stop¬
nji svete ljubezni, s katero krščanska duša ljubi večno Ljubezen... Bog
sam mi je podaril Tebe, da me s tem darom spominja svoje dobrote in lju¬
bezni do nas... Tako je torej v rokah vsemogočne modrosti božje to ze¬
meljsko čustvo, čustvo ljubezni do Tebe, pripomoček, s katerim pripravlja
najini srci za nebeška čustva in ju čedalje bolj vleče nase... Kolikorkrat
prav prisrčno čutim blagor, ki mi ga je večni Bog podelil s Tvojim milim in
blagim srcem, se moj duh dvigne k Njemu v neizmerne prostore, da ga
zahvali za neprecenljivi in nezasluženi dar; potem se zopet vrne v (zemsko)
domovino k blagemu čustvu, ki ga je dvignilo v višave... O Amalija, s še
bolj gorečo in s še drugačno, posebno ljubeznijo ljubiva njo (večno Ljube¬
zen), kakor je pa ta, ki jo je vžgala v najinih srcih. Najina ljubezen nama
bodi najvišje na zemlji. Njega, Boga, pa ljubiva s še prisrčnejšo ljubeznijo, če
je mogoče. Da, da, Amalija; je mogoče. S še bolj prisrčno ljubeznijo ga obje¬
majva."

Akademik, ki tako piše, je imel nenavadno globoka čustva, tiha in u-
merjena, in jih je zato znal tako lepo izraziti, ker je mnogo razmišljal o
njih. Njegovo bratovsko ljubezen je ožarjala ljubezen do Boga in jo dvi¬
gala k sebi. Iz te lepe, nesebične bratovske ljubezni je dobivala moč tudi
ljubezen do bližnjega, ki ga je peljala do duhovstva in misijonstva.

Dne 14. jul. istega leta 1819 je pa proti pričakovanju prejel od Ama¬
lije pismo, da se bo omožila z Ljubljančanom Jožefom Egidijem Gresslom.
Navdušeno mu je opisala svojega ženina, ki ga Baraga osebno ni poznal.
Prosila ga je, naj ji čim prej odpiše, kako misli. Odpisal ji je še isti dan, če¬
prav je imel zaradi poletenskih izpitov malo časa. Čestita ji k sreči in upa,
da bo njen zakon srečen. Potem pa pravi: "Ker prav pogosto mislim nate,
ljuba moja, sem včasih tudi premišljeval, kaj bi mi bilo ljubše: da bi se
poročila ali da bi se ne. Večkrat sem želel, da Ti odkrito povem, to zadnje
in sicer iz tega razlega, ker bi potem bolj gotovo ostala skupaj, ko bi se
vrnil domov." Želel je torej izpolniti očetovo željo in gospodariti na trebanj¬
ski posesti, a samski, ob gospodinjstvu Amalije. Že mu je torej stopal pred
oči evangeljski svet vednega devištva.

Dalje piše: "Pa kmalu sta prevladala ljubezen in zrelejši preudarek in.
za mojo željo je postalo vse eno, ali se poročiš ali ne, kajti — mislil sem

48

si —, če se bo moja dobra, plemenita, pobožna, ljubezni polna Amalija odr
ločila za ta korak, ki sega v večnost: o potem ga gotovo ne bo naredila
lahkomiselno, brez najbolj zrelega preudarka in brez prepričanja; in če
dobi takega, sem si dalje mislil, bi jo jaz malo ljubil, ako bi je te najvišje
zemeljske sreče, srečen zakon, ne želel iz srca. Tako sem si mislil, moja
iskreno ljubljena, o tej važni točki; in vse ljubeča Previdnost, ki nas s svo¬
jo roko pelje od milosti do milosti skozi življenje, je tako ukrenila, da bo go¬
tovo k Tvoji največji sreči.. . Pozdravi v mojem imenu dobrega, vrlega,
ljubega zaročenca! Če  ga bom ljubil? O Amalija, kako bi ne mogel ljubiti
moža, ki ga ljubi moja Amalija in ki mu tako prisrčno' vrača ljubezen?
Kako odkritosrčno Ti želim to lepo srečo!" Ne moremo si misliti lepše bra¬
tovske ljubezni, kakor je ta, ki nič ne misli nase in ki zato ni nič ljubosumna.

3. okt. 1819 je nehal nadomestovati Vesela-Koseskega pri družini L.
Dva dni nato se je odpeljal s poštnim vozom proti Trebnjemu. Teden dni je
potoval. Dne 18. okt. bila Amalijina poroka. Iz Trebnjega je šel k stricu na
Belnek in je tam ostal do 10. novembra. Gotovo' je v Ljubljani obiskal tudi
Dolinarjeve, še vedno v smislu, da je Anica njegova zaročenka. Na povrat¬
ku proti Dunaju se je za 4 dni in pol ustavil v Gradcu pri Dolinarjevem sinu
Janezu, ki je bil tam za uradnika. Še zmeraj ga je imel za svojega bodo¬
čega svaka. Ta mu je leto nato, 27. sept. 1820, na Dunaju vrnil obisk. Vidi
se, da je Baraga ostal z Dolinarjevimi v prisrčnih stikih. Gotovo so si več¬
krat pisali. A nobeno pismo se ni ohranilo (Gregorich 2). Baraga omenja v
dnevniku samo prvo pismo, ki ga je od Dolinarja prejel 23. okt. 1816.

Po vrnitvi iz Trebnjega se je še posebno zavedel vrednosti časa. Hotel
je čim prej dovršiti študije in se vrniti k svojim. Imel je pa tudi višji nagib:
nič ne delati iz ničemurnosti. Zato je sklenil pustiti španščino. Konec 1. 1819
— brez datuma — piše v dnevniku: "Čemu mi bo? .. .Kako morem plače¬
vati za toliko reči, s katerimi se obremenjujem? (Kdor se loti preveč reči, jih
malo izpelje.) Odkrito priznam, da sem se lotil učenja španščine zgolj iz
ničemurnosti in samo ničemurnost bi me mogla pripraviti do tega, da bi ga
nadaljeval." Iz istih dveh nagibov je 9. jan. 1820 hotel pustiti tudi anglešči¬
no. "Do tega sklepa me je pripeljalo branje in premišljevanje nekaterih mest
iz zlate knjige Tomaža Kempčana, ki so kakor nalašč zame. Odkrito reče¬
no, sama ničemurnost me je nagnila do tega učenja. Nikoli nisem imel
pred očmi drugega cilja kakor ustreči svoji ničemurnosti. O Bog, koliko
izgubljenih ur!" Na srečo tega prenagljenega sklepa ni držal, ker kaj bi bil
počel prva leta v Ameriki brez angleščine? Za sedaj je pa mislil, da bi mo¬
gel ta čas bolje porabiti za učenje prava ali pa za molitev. Mesec dni na¬
to je sklenil isto glede slikanja. Takole beleži: "Dne 10. februarja je božja
milost zopet izbojevala v meni zmago nad mojo veliko ničemurnostjo. Na¬
meraval sem namreč drugo jutro dobiti si učitelja za slikanje, da bi z nje¬
govo pomočjo napredoval od skiciranja narave do slikanja z oljem. Po
globljem premišljevanju okoliščin sem prišel do tega, da bi mi ta umetnost
delala več škode kakor koristi, zdaj in tudi v mojem poznejšem položaju,
ker bi zavoljo nje zanemarjal važne dolžnosti. Ta umetnost bi mi služila V,
mojem stanu samo za razvedrilo in za ustrezanje moji ničemurnosti. In ali
naj ji žrtvujem toliko dragocenega časa?"

Pri Hofbauerju se je seznanil z drugimi njegovimi učenci. Ti so mu po¬
zneje, če že ne omogočili, pa vsaj zelo ugladili pot v misijone in mu dobi¬
vali podporo zanje. Posebno važno je bilo njegovo poznanstvo z Lichten-

49

bergom, poznejšim tajnikom Leopoldinskega društva. Od Hofbaurja prežet
z ljubeznijo do vere in Cerkve, se je Lichtenberg ves posvetil delu za seve-
vernoameriške misijone. Ostal je v svetnem stanu. Brez Lichtenberga bi
društvo ne bilo tako hitro in s tako odprtimi rokami sprejelo Barage za svo¬
jega misijonarja in bi ga ne bilo tako velikodušno podpiralo. Ko je Bara¬
ga ob odhodu v misijone urejal na Dunaju vse potrebno, ga je Lichten¬
berg imel vseh 12 dni pri sebi in ga spremljal k raznim vplivnim oseb¬
nostim.

L. 1836 je Baraga prišel iz La Pointe v Evropo po sodelavce in denar.
Tedaj so mu dunajski ugledni možje, bivši Hofbaurjevi akademiki, poma¬
gali nabrati več ko 6000 goldinarjev. Pomagali so mu tudi do avdijence
na dvoru. L. 1854 je Baraga takoj po škofovskem posvečenju zopet prišel
v Evropo po duhovnike in po materialno podporo za svoj apostolski vika¬
riat Sault Sainte Marie. Obojnega je dobil v veliki meri. Njegovi dobri znan¬
ci iz bivše Hofbaurjeve družbe so mu pri tem pač šli na roke. Predvsem
kardinal Rauscher. Gotovo mu je pomagal tudi do avdijence pri cesarju
Francu Jožefu in cesarici Elizabeti, kjer je dobil dragocene darove. Že ob
tej priliki je kardinal Rauscher morda govoril z Barago o nameravanem
procesu za Hofbaurjevo beatifikacijo, ali mu je pa pozneje pisal o njem
v Sault Sainte Marie in je Baraga na njegov poziv poslal omenjeno prošnjo
v Rim.

3- Vprašanje poklica

Že pred odhodom na Dunaj si je bil Baraga izbral za nevesto Dolinarje¬
vo edinko Anico. Bilo je skrbno vzgojeno, krepostno, prikupno dekle. V ko¬
ledarju Mohorjeve družbe za 1. 1866 piše nepodpisan sodobnik o njej: "To
dete sem poznal; bilo je lepo, ljubeznivo, sveto in bogoljubno kakor ne¬
beški krilatec.”

Zapiski Baragove sestrične povedo, da se je še kot precej velik fant
rad igral po belneških poslopjih in travnikih. Telesno se je torej pozno raz¬
vil. Drugih deklet razen svojih sester, obeh sestričen in Dolinarjeve Anice
pred odhodom na Dunaj najbrž ni kaj bolj poznal. Z Anico sta skupaj do-
raščala v isti družini in sta si bila tovariša. Na njej je videl vse to, kar si
je tedaj kot pravkar dorastli fant mislil, da je potrebno za dobro ženo in
gospodinjo. K tej izbiri ga je pač nagnila tudi hvaležnost do svojega botra
in vzgojitelja dr. Dolinarja, očetovega prijatelja, in do njegove gospe.

Do dna globin pa ta le bolj iz preudarnosti izvirajoča ljubezen Bara--
gi ni segla. V obeh ohranjenih pismih Amaliji Anice ne omenja. V pismu
6. maja 1819 pozna le dve vrsti ljubezni: do Boga in do sestre. Amaliji pi¬
še: "Ljubim te bolj kakor vse pozemeljsko." Dne 1. dec. 1820 je zaupal dnev¬
niku: "Želja po duhovskemu stanu mi je vstajala že v 3. letu modroslovja."
Takoj prvo dunajsko leto je torej že premišljal, ali bi ne šel v bogoslovje.
Spoštovanje do duhovskega stanu je prejel že od svojih staršev. Mater so
svoj čas pomagali vzgajati hišni duhovniki na gradiču Mala vas. Kateri du¬
najski duhovnik mu je zbudil prvo misel na duhovski stan, ne vemo. Mor¬
da Wemer; morda Weintridt.

Tej misli se je pa ustavljal, ker je bil prepričan, da ga božja Previd¬
nost po zunanjih okoliščinah in po očetovi želji na smrtni postelji ne kli¬
če drugam kakor v Trebnje. Tudi se je čutil dolžnega skrbeti za sestri.

V istem vpisu v dnevnik 1. dec. 1820 tudi pravi, da se mu je želja po

50

duhovskem stanu, po enoletnem presledku — morda ga je Hofbauer neho¬
te odvrnil od nje, obrnivši mu pozornost na splošno duhovno življenje —
obnovila v 2. in 3. letu prava, to je v študijskih letih 1818/19 in 1819/20.
A se ji še vedno ni vdal- Sredi novembra 1819 smo ga kar 4 dni in pol vide¬
li v Gradcu pri Dolinarjevem sinu, katerega je imel še vedno za svojega
bodočega svaka. Konec septembra 1820 smo pa videli Dolinarjevega sina
Janeza na Dunaju, ko mu je kot bodoči svak vrnil obisk.

V svoji negotovosti je Baraga molil in zaupal, da mu bo Bog ob pra¬
vem času že poslal potrebno spoznanje. Dne 8. okt. 1820 je v neki cerkvi
slišal pridigo o zaupanju v Boga. Kar vidi se, kako je je bil potreben in ka¬
ko globoko mu je segla v srce, saj jo je v dnevniku precej na dolgo opisal
(glej Jaklič, Baraga, str. 25).

Dne 31. okt. 1820 je zapisal v dnevnik: "Danes mi je prijatelj Baum-
garten z veliko odločnostjo zatrjeval, da Netti (Anica) ne bo nikoli moja
žena. Jaz sem pa še z večjo odločnostjo trdil nasprotno. V nekaj letih se bo
pokazalo, če Bog da, ali imam prav ali ne." Baumgarten je bil Ljubljan¬
čan, poznejši ljubljanski odvetnik, pri katerem je bil Prešeren za odvet¬
niškega pripravnika. Barago, Dolinarjeve in Anico je iz Ljubljane dobro
poznal. Baraga ga imenuje "prijatelja"; z njim se je torej večkrat zaupno
pogovoril. Baumgartnovo prijateljsko oko je gledalo, kako v Baragi kopni
misel na Anico in kako mu duhovski stan vedno bolj hodi na misel. Videl
je, da je Baraga pošten in značajen fant, ki se svoji zaročni besedi ne bo
lahkomiselno izneveril. In vendar mu je zadnjega oktobra 1820 "v veliko od¬
ločnostjo" povedal v obraz, da z njegovo poroko ne bo nič. Baraga si gle¬
de poklica še ni bil na jasnem. Pri njem je veljalo to, kar je dognano do
jasnosti. Zato je "še z večjo odločnostjo" odgovoril Baugartenu, da še zme¬
rom misli na Anico. Popolnoma trden in miren pa v srcu ni bil. Dvomil je.
O tem nam pričajo besede, ki sledijo v dnevniku: "V nekaj letih se bo po¬
kazalo, če Bog da, ali imam prav ali ne." Po končanih izpitih bo šel torej
v Trebnje in tam nekaj let gospodaril. V mirnem delu sredi narave bo raz¬
mišljal, kaj naj stori.

Pa mu ni bilo treba tako dolgo čakati. Že po enem mescu mu je za¬
sijalo polno spoznanje. Dne 1. dec. 1820. je zabeležil v dnevnik: "Želja

po duhovskem stanu. . . se je 1. decembra vzbudila v meni s tako silo, da
sem se za trdno odločil, po dovršenih pravnih skupšnjah vstopil v bogo¬
slovje in postati duhovnik, če se bo najsvetejša božja volja strinjala z mo¬
jo najprisrčnejšo željo."

Poslej je še več preklečal v dunajskih cerkvah. Zahvaljeval se je Bogu
za milost duhovskega poklica in ga prosil moči, da bi svojemu sklepu ostal
zvest. Dne 20. jan. 1821 je beležil v dnevniku: "Po navodilu bi. Alfonza Li-
guorijskega sem začel z obiskovanjem Zakramenta ljubezni. Ne morem iz¬
reči z besedami, koliko tolažbe čutim pri tem." Na knjižico sv. Alfonza L.
o sv. Rešnjem Telesu ga je gotovo opozoril kak redemptorist, če ga ni bil
že Hofbauer. Vsekakor pa mu je bil Hofbauer priporočal adoracijo.

Kako je o. Hofbauer pomagal Baragi tudi pri tej spoznavi, da ga Bog
kliče v duhovski stan? Na tri načine:

Že s svojim zgledom, zgledom svetega duhovnika. V Ljubljani in tudi
pri Dolinarjevih je Baraga spoznal več duhovnikov. Ti mu pa spričo svoje¬
ga janzenistovskega in jožefinskega mišljenja niso mogli buditi posebne-

51

ga veselja do duhovništva. Weintridt in morda tudi Werner, oba s pristno
katoliško miselnostjo, sta ga pa brž poslala k Hofbauerju.

Preden je Cerkev proglasila Hofbauer ja za svetnika, je izjavila, da je imel
vse kreposti, tudi duhovniške v junaški meri. In tega duhovnika-svetnika je
mogel Baraga od blizu opazovati skoraj tri leta. Poznal je njegovo dolgo
in trdo pot do redovništva in duhovništva. Gledal je, kako upravičeno ga
preprosti in izobraženi spoštujejo in občudujejo kot svetega in apostolske¬
ga duhovnika. Gledal je od blizu njegovo goreče delo za duše, njegovo
pobožnost, vsestransko odpoved samemu sebi in neprestano združenost z
Bogom, ki je prehajala v zamaknjenost. Na Hofbauerju je gledal, koliko od¬
povedi in molitve je treba, da je kdo svet duhovnik. Gledal je pa tudi več-
nostne dobrine, ki jih duhovnik posreduje ljudem. Na njem je gledal vzviše¬
nost in učinkovitost evangeljskega sveta devištva. Zato ni čudno, da je tu¬
di v njegovi plemeniti duši vstala želja, stopiti na to sveto pot.

O. Hofbauer je Baragi nehote budil misel na duhovstvo tudi s siste¬
matičnim gojenjem notranjega življenja, ki doseza svoj višek v popolni lju¬
bezni do Boga. Iz obeh Baragovih pisem Amaliji iz 1. 1819 se vidi, kako je
ta fant, živeč sredi velemesta, ljubil Boga. In od te močne in nežne ljubezni
do Boga ni bilo več daleč do sklepa, da se bo odpovedal zemski ljubezni
in kot duhovnik ljubil in iskal samo Boga.

Glede svojega duhovniškega poklica se je pa s Hofbauer jem gotovo
tudi naravnost razgovarjal, v spovednici ali zunaj nje. Ako je predelal z njim
vse važnejše dušne zadeve, bi bilo čudno, če bi bil molčal o tej. Svetnik
je pa v svoji nadnaravni bistroglednosti nedvomno tudi sam zaslutil in spo¬
znal njegov duhovniški poklic in mu ga je previdno, a vztrajno gojil in kre¬
pil. Baraga je 10. okt. 1865 v prošnji v Rim z veliko hvaležnostjo omenil, da
je tri leta užival izredno dobroto Hofbauerjevega duhovnega vodstva in
da bo to dobroto do smrti štel med največje milosti, ki jih je prejel od Bo¬
ga. Kot duhovnik, kot misijonar in kot misijonski škof je pri tem gotovo mi¬
slil zlasti na svoj duhovniški poklic.

Iz pisma 1. dec. 1820 se vidi, da v prvem letu prava, to je v prvem letu
Hofbauerjevega duhovnega vodstva, o poklicu še nista mislila in govorila,
ker je bilo najprej treba postaviti temelje duhovnega življenja. Razpravlja¬
la sta pa pozneje, v drugem in tretjem letu prava, do Hofbauerjeve smrti.

Lahko si mislimo, kako je Baraga trpel v tej borbi za poklic, kako je
premišljeval, molil, branil zaročenko pred samim seboj. Naposled se je pa
trdno oklenil tega, kar je spoznal, da Bog hoče od njega. V prošnji za spre¬
jem v semenišče 22. okt. 1821 je mogel z vso upravičenostjo zapisati: "Od¬
ločil sejn se študirati bogoslovje, ker čutim izrazito nagnjenje do duhovske-
ga stanu" (Jaklič, Baraga 28).

Enako kakor Rauscherju je pa Hofbauer tudi njemu — če se odloči za
duhovski stan — svetoval, da napravi vse juridične skušnje. S tem ga je
hotel zavarovati za primer, da se premisli; hotel mu je omogočiti polno
pravno znanje in kot duhovniku utrditi ugled pri sobratih in vernikih.

Po 1. decembru 1820 je svoj sklep, da gre v bogoslovje, razodel samo
sestri Amaliji.

Verjetno je tudi on sprva mislil vstopiti k redemptoristom. Njegov du¬
hovni voditelj o. Hofbauer je pa nekoliko prehitro umrl. Red mu je najbrže
tudi pozneje, v hudi in skoraj brezupni borbi z janzenisti in jožefinci na
Kranjskem, hodil na misel. Škofu Reseju je pozneje v nekem pismu omenil,

52

da je svoj čas mislil na redovni poklic, da bi imel zasluženje redovne po¬
korščine, a da mu Bog ni dal te milosti (Bren, Kol. A. M. 1951, str. 36). V Ame¬
riki je imel tesne stike z redemptoristi. Oo. Hatscherju in Sanderlu je on pri¬
pravil pot v Severno Ameriko in ju je imel blizu svojih postank. Nato je mislil
vstopiti v dunajsko bogoslovje, ker je pač želel ostati na Dunaju in biti bli¬
zu svojih prijateljev in znancev iz Hofbauerjeve duhovne šole.

"Dne 3. januarja (1821) sem dovršil zadnjo sliko v svojem življenju.
Iskreno sem vesel, da sem z božjo pomočjo končno pustil slikanje, ki mi
je vzelo zelo dosti časa", tako piše v dnevniku. Bila je to velika slika Dobre¬
ga pastirja. Ni pa bila to njegova zadnja slika. V Šmartnem pri Kranju še
zdaj visi v cerkvi slika sv. Alojzija, ki jo je bil kot tamkajšnji kaplan napra¬
vil. V Ameriki se mu je zdelo za slikanje škoda časa. Za svoje misijonske
postojanke je naročal slike iz Ljubljane, zlasti od Langusa.

Zelo mnogo je Baraga prejel od Hofbauerja, neposredno in posredno.
Zato mu je bilo, ko je stopal ob njegovem mrtvem truplu, morda s svečo
v roki, in ga je morda tudi sam pomagal nesti, kakor da na zadnji poti
spremlja svojega drugega očeta- Z negotovostjo in z rahlim upanjem gle¬
de poklica se je zaziral v svojo prihodnost in prosil Boga, naj bi čim bolj’
odgovarjala Hofbaurjevim načelom in osebnim navodilom. Kot duhovnik,
kot misijonar in kot misijonski škof je pozneje med Slovenci, med Indijanci
Otavani in Očipvejci in med belimi priseljenci-rudarji na severnem robu
Zedinjenih držav širil z govorjeno in tiskano besedo Hofbauerjevo dosled¬
no katoliško miselnost. Posnemal ga je v brezpogojni zvestobi do Boga in
Cerkve in v apostolski gorečnosti. Cerkvena molitev za Hofbauerjev spo¬
minski dan 15. marca slavi moč njegove vere in nepremagljivo stanovitnost
ter prosi Boga, da bi bili po njegovi priprošnji tudi mi prav tako trdni v
veri in vneti v ljubezni. Baraga je bil. Gotovo se je vse življenje potem
priporočal Hofbauerjevi priprošnji. Kot hvaležni mu duhovni sin se je ra-
doval, ko je slišal in bral o njegovi vedno večji posmrtni slavi.

4. Vrnitev

Jeseni 1. 1821 se je dvajsetletni France Prešeren pripeljal na Dunaj, da
se vpiše na juridično fakulteto. Na isti fakulteti je pa nekaj mescev poprej
Friderik Baraga naredil zadnje skušnje. Dne 21. avgusta mu je bilo izdano
spričevalo o vseh štirih letih prava. Za leto 1817/18 je dobil iz naravnega
prava, iz splošnega državnega, mednarodnega in kazenskega prava, kakor
tudi iz državnoznanstva v obeh semestrih same prve rede z odliko. V L
1818/19 je dobil iz rimskega prava v L polletju in iz cerkvenega prava v
2. polletju prvi red z odliko. Za 1. 1819/20: iz avstrijskega zasebnega prava
v 1. polletju prvi red z odliko, v 2. polletju prvi red; iz nadarbinskega pra¬
va v 1. semestru prvi red z odliko, iz trgovskega in meničnega prava v 2.
semestru prvi red. Za 1. 1820/21 je dobil iz političnih ved v obeh semestrih
prvi red, iz sodnega poslovanja in uradniškega stila v 1. semestru prvi red
z odliko, v 2. semestru prvi red (Jaklič, Baraga 25 nasl.). V poznejšem živ¬
ljenju so mu pravne vede zelo prav hodile.

Po opravljenih zadnjih izpitih je pisal stricu na Belnek, da se bo 22.
avgusta s poštnim vozom odpeljal z Dunaja. Sestri sta ga šli iz Ljubljane
na Belnek pozdravit. Ko ga je hlapec 26. avgusta pripeljal s poštne postaje,
so mu sestri in obe sestrični tekle naproti na konec vrta. Veselo so ga po¬
zdravile in mu čestitale k opravljenim skušnjam. Potem so ga takoj vpraša-

53

le, kdaj bo poroka z Anico. Pa jim na to vprašanje ni odgovoril in je bil
sploh molčeč in tih.

Stricu je zvečer povedal, da bo študiral bogoslovje. Prosil ga je, naj da
takoj drugo jutro zapreči in se pelje z njim v Ljubljano. Šla sta k Dolinarje¬
vim nasproti rotovža in tam je Baraga odpovedal Anici. Dobro, skrbno vzgo¬
jeno dekle je ob odpovedi, o kateri ni nič slutilo, gotovo prebledelo in u-
tihnilo; življenjski up se ji je v tem hipu sesul. Seveda je to bila zanjo tra¬
gika; v petih letih jo je pomagala spraviti v grob. A njen zaročenec je bil.
zaslišal višji klic in treba je bilo iti za njim; ne bi bil prav storil ne za božjo
stvar, ne zase, ne za tolike množice, ko bi bil ta božji klic preslišal. V vse
to se človek zamisli, ko na kamnitem spomeniku, ki še stoji na levi strani,
ob cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, bere zgoraj ime dr. Jurija Do¬
linarja in njegove žene, spodaj pa ime njune hčere Ane. Hladni kamen in.
mrtve črke; za njimi pa ležita dve življenski zgodbi, povsem različni: Aniči-
na in Baragova.

Od Dolinarjevih je šel Baraga v škofijski dvorec. Treba mu je bilo iti
samo preko ceste in ob dveh hišah. Takrat je bil za škofa v Ljubljani Av¬
guštin Gruber, poznejši solnograški nadškof in sloveči pedagoški pisatelj.
Pred tega moža je zdaj stopil absolvirani jurist Friderik Baraga, da se do¬
meni o vstopu v dunajsko nadškofijo in dunajsko bogoslovje. Škof Gruber
je že gotovo kaj slišal o njem, vsaj od profesorja Dolinarja. Zdaj ga je z
veščim očesom ocenil in ga pridržal v Ljubljani-

Med počitnicami je Baraga prodal trebanjsko veleposest svaku Jožefu.
Egidiju Gresslu. Izgovoril si je bajto, ki je bila očividno prikupljena k vele¬
posestvu, potem letno rento in določeno količino vina določene kvalitete.
Sestri Antoniji je zapisal doto 5000 goldinarjev. Prodajno listino mi je dal v
prepisu bivši ljubljanski advokat dr. Ivan Sajovic; njegova pokojna gospa
Marija je bila Baragova pranečakinja. Listina se nahaja v mojem rokopisu,
za 2. izdajo knjige o Baragi. Na listini je prepis še z istega dne, da se Ba¬
raga odpoveduje bajti, renti in letni dajatvi v vinu. Trebanjska veleposest
je bila zadolžena; vendar je bila mnogo več vredna, kakor je pa znašal
dolg. Gressl si pač ni upal shajati, če bi moral poleg obresti plačevati tudi
rento in dajati vino; zato se je še isti dan premislil. Baraga je pa tudi sam.
sprevidel, da bi svak težko zmogel obe dajatvi, in se jima je odrekel.

Dne 22. okt. 1821 je Baraga vložil prošnjo na ljubljanski škofijski kon-
zistorij za sprejem v bogoslovje. Na vernih duš dan je prestopil prag ljub¬
ljanskega semenišča.

Isto jesen 1. 1821 je vstopil v celovško bogoslovje Anton Martin Slom¬
šek, ki je obenem z Barago naš kandidat za blaženega.

Še prej ko po dveh letih bogoslovja, dne 21- sept. 1823, je bil Baraga:
v ljubljanski stolnici sv. Nikolaja posvečen za mašnika. Hofbauerjeva du¬
hovna setev je v njem prinesla stoteren sad. Poslej je pa tudi sam bil seja¬
lec, sejalec nepreglednim množicam.

54

Dr. Theol. FR. JAKLIČ

HOFBAUER AND BARAGA

(Summary)

Those five years (1816—1821) when he studied at the University of
Vienna were particularly decisive for Baraga. He came to Vienna to acqui-
re juridical as well as general knowledge, which would be useful to him
as the lord of the castle of Trebnje. He left the Austrian metropolis deter-
mined to renounce the castle, break the engagement to the virtuous:
dcrughter of his godfather and educator Dr. Julius Dolinar, and enter a
theological seminary. This spiritual change was brought about in him in
the first plače under the spiritual guidance of St. Clemens Hofbauer.

The present paper sketches the principal points of Hofbauer's life and
describes his 12-year pastorship among university students and young men
in general. Baragas life while študent of law is set into this frame. Detailed
account is given of his struggle for vocation, his victory, and his return
from Vienna.

55

BOGDAN BUDNIK

VEČER NA DEŽELI

Zapad je temnordeč,, težak, visok kot stena ilovice,
svetloba dneva se v svilen, mehak pepel spreminja,
na nebu kot žerjavica v nečkah se žar utrinja,
in glog je v polju bel kot vrgel nanj bi kdo plenice.

Daljave so poniknile v temo kot sinje reke.. .

Tam se beli zvonik svetlo kot žarek mesečine,
tam okna hiš blešče se rdeče, zreta kot maline,
tam strehe slamnate vise čez okenca kot veke.

Za poljem gozd se dviga črno kot noči nasip,
tema kot ajdovo testo kipi do zvezd vrhunca;
in zrak je rosen in hladan in zdrav kot smrček junca,
in sapa rahlo bije v lice kot sred utrip.

Na klancu breze kot srebrni svečniki stoje,
kot curek mleka teče cesta skozi dno dobrave;
tam sleme hleva je uleknjeno kot hrbet krave,
tam jagnedi kot kapniki visoko v noč kipe...

Glej, zadnji krajec vstaja, kriv kot ovna zviti rog,
okrog vasi stoje kozolci, težki kakor sloni...

Obstali v mrtvem miru so vsi gibi in zagoni;

nad zemljo, potopljeno v noč, molče se sklanja Bog.

Zdaj čas je molka in miru, oddiha in počitka.

Vsi gibi spe, samo srce se venomer odpira,
pa še njegov škrlatni vir ves čist, svetal izvira..,
Zaspi še ti sladko to noč, o duša trudna, bridka!

Telo izmučeno nocoj na posteljo položi
in razbremeni težo dne, izvij se rokam truda;
napij se novih sil, o človek, da boš zdrav kot gruda -
in jutri v novem soncu v novo delo dlan izproži! —

56

STANKO KOCIPER

BOGEC NA PLAVŠČAKU

I.

Veste, kakšen je raj na zemlji? — Figo veste.

Ni ga več kot za dober predpasnik in nekaj čez. Vsaj goričanci na Plav-
ščaku so ga tako ocenili.

Saj je zares bilo Lipovčeve šolanje komaj več, kot bi je lahko pokril z
Zavratnikovim predpasnikom. Zato je pa tudi bilo Zavratnika za pet dru¬
gih dedcev. Ni čuda, da je pre za obrok pojedel pol teleta in spil lagviček
piva. V ogenj seči si ravno ne bi upal zaradi te trditve. Toda živinski me-
šetarji so se na to pridušali. No, živinski mešetarji so se tudi na jalovo kra¬
vo pridušali. Naj že bo, kakor je pač bilo. Debeli Zavratnik je že dolgo
mrtev, Bog mu daj miren počitek. Ko se boste z njim srečali nad zvezdami,
boste lahko sami ugotovili, koliko je na tem resnice.

Da pa Lipovčeve žalarije ni bilo veliko, je za pri moj sedemkrat res¬
nično-

Na priliko. Če je v dniki pod Lipovčevo žalarijo oral Poštrakov hlapec,
je stari Poštrak navadno sedel na brani, ki je čakala na vrat eh. Hlapec
je bil vrhovljanec. Konji ga niso preveč ubogali. Posebno mlada Gidra ne.
Tako ji je bilo ime. Bila je tudi kobila, da ji je moč kar slišno silila iz na¬
petega zadka. Stari Poštrak se je razumel na konje. Kadar mu je zadosti
zavrela kri, je zagrabil grudo. Komu je bila pravzaprav namenjena, bi bi¬
lo težko ugotoviti. Včasih se je res zaprašila ob blestečem se Gidrinem
kolku, včasih pa se je tudi zamolklo razletela ob prepotenem hlapčevem
hrbtu. — Pa to ni vredno, da bi izgubljali besede. Tudi stari Poštrak je
pred leti spil zadnjega janževca in hlapec je poslej že dobro oral. Gidra
je prišla v leta. Ni ji bilo več do norčij. Bog ne daj da bi moral spiti vino,
ki ga je z vlačila po blatnih klancih! Tudi takšnole Gidro kmalu mine ve¬
selje do norčij, kadar mora izvleči poln voz polovnjakov iz slinaste ilovice,
ki sega do pesti. — Kadar je stari Poštrak zalučal grudo, je že tudi izmeril
Lipovčevo žalarijo- Potem si lahko mislite, da je zares ni bilo veliko.

Sicer je res, da je v dniki bila najožja. V ovinku jo je zaokrožal poto¬
ček. Izviral je iz studenca pod Praprot jakovimi goricami. Od tod je pol vrha
tovorilo vodo v strme rebri Plavščaka. Čez dan so iz potoka pile vodo Hr-
gove krave, pod noč pa je v mladolesu ob njem pel slavec.

Od tod se je po rebri navzgor vzpenjala Lipovčeva žalarija. Jurek Li¬
povec jo je imenoval raj. Sedaj veste vse.

Proti sredi Plavščaka se je žalarija napela kot mlade grudi. Prav tu so
bile zasajene prve rozge silvanca in muškata in rizlinga in dobre žlahtni-
ne, ki so redale vse gori do vrha. Tu je imel Jurek Lipovec tudi svojo kučo.

Na sprotoletje so proti dniki cvetele slive, jablane, hruške in češnje.
Med njimi se je vila shojena ozka pot. Tod je Jurek Lipovec tovoril vodo iz
Praprotjakovega studenca. Kadar so pod glogom v dniki odprle zasanjane
oči vijolice in so po rebri razlile veselo rumenilo trobentice, se je med nji¬
mi zapikoval v zemljo kos. Poleti so cingljale vdiljen navzgor po strmini si~

57

niče, taščice, pa ščinkavci, kovački in drozgi. Koliko jih je bilo. sam Bog
vedi. Pred košnjo so med travo drgetale Marijine solzice in rožičaste iskri¬
ce, pa plave zvončnice in dolge slinaste kislice in tisoč rož, ki jim Jurek Li¬
povec nikdar ni vedel imena. Tako jih je imel rad, da še kose ne bi zagnal
mednje, če se ne bi ravno o pravem času same od sebe osule.

Kadar je za Sv. Bolfenkom na Kogu jutro odprlo zlato zenico, je najprej
poljubilo Lipovčevo žalarijo. Potlej so se spustili s trtinih listov na nastav¬
ljajoče se jagode mladih grozdov tisoči biserov, ki jih je stkala rosa noči.
Oplodili so jih z opojnostjo, ki jo je ščemeči dan nad Pldvščakom zoril v
sladkost goričke zemlje.

O veliki maši je Jure Lipovec nad hramom posadil dolg smrekov ščop
in nanj nataknil klopotec. Takrat je bila jesen. Po bratvi je klopotec zopet
snel in ga spravil na podstrešje. To se je zgodilo v mesecu odpadajočega
•listja. Nekaj tednov je potem v kleti pod hramom skrivnostno šumelo in
dražeče dišalo vse gor do vrha. O sv. Martinu se je šumenje ustavilo in Ju¬
rek Lipovec je pod hramom imel dva, tri polovnjake vina. Kakršna je pač
bila letina. Ko ga je prodal, je dobil toliko denarja, da je na sprotoletje lah¬
ko znova začel pridelovati darove jeseni.

Več kot je zemlja dala iz sebe, ni zmogla. Za Jureka Lipovca je bilo za¬
dosti. Bil je Bogu za vse hvaležen.

"Veš, Bogec, če bi smel tudi po smrti kar tu ostati, bi bil čisto zadovo¬
ljen. .. Ne potrebujem lepšega raja..

O sv. Urbanu je prižgal v kotu pred bogcem debelo svečo in zmolil vse
tri dele rožnega venca na mah. V zahvalo in prošnjo.

"V čast sv. Urbani, ki naše vinske gore brani."

Jurek Lipovec je vedel, da bi mu včasih brez sv. Urbana huda pred¬
la, kadar je Pohorje puhnilo iz sebe črne oblake in jih zapodilo čez vinske
gorice.

Leto za letom so neke mirne noči izpod nizkega neba začele padati ve¬
like snežinke in Lipovčevo žalarijo pokrile z debelo belo odejo. Vso zimo
se je potem na Plavščaku iskril odsev bledega sonca. V mesečnih nočeh
so po dolinah tulili psi in zajci so prihajali v bližino hrama.-

Takšen je bil raj na zemlji. Za dober predpasnik ga je bilo in nekaj čez.

Jurek Lipovec je žalarijo podedoval od očeta. Takšno kot je bila. Ju¬
rek Lipovec je mislil, da takšen pač mora biti raj. Prav takšen in nič dru¬
gačen. Da bi moglo biti še kje kaj lepšega, si ni mogel misliti. Bil je hva¬
ležen rajnkemu očetu in Bogu. Bogu še bolj, ker ga je zanj ustvaril ravno
na Plavščaku.

Zato je Jurek Lipovec tudi bil poznan na tri fare. Zaradi žalarije ne.
Svoj raj so imeli tudi drugi, da so se lahko v njem z delom ubijali. Stvarnik
je vdiljen po teh sončnih vinskih bregovih raztrosil takšnele koščke raja.
Poznali so ga zavoljo molitve in zaradi svetnikov, ki jih je Bogu v čast in
zahvalo rezljal iz suhe lipovine.

Daleč naokoli ga ni bilo mrliča, kamor bi ne bili povabili Jureka Li¬
povca, če ni kar sam prišel. — Moliti je zares znal kot mogoče samo še sta¬
ri'Bizek. Imel je tako globoko bobneč glas, da ga je slišal ves sprevod, ka¬
dar je stopal tik za križem, ki je kazal zadnjo pot mrtvemu goričancu iz
zemeljskega v nebeški raj. Molitev je pa zatrdno znal več kot sam gospod
župnik. Vsaj takšnih kot Jurek Lipovec, gospod župnik zatrdno niso po¬
znali, če se jih že niso naučili od njega. Molil je goričancem naravnost

58

iz srca. Kar so drugi samo nosili kot mehko pobožnost v srcih, je Jurek
Lipovec za vse glasno izpovedoval. In kako glasno! Moliti ga zares ni
bilo sram. Zato pa mu je Bog dal košček raja prav na Plavščaku.

Zavoljo tega Jurek Lipovec kajpak še zdaleka ni bil mevža, kakor svet
preveč rad misli o ljudeh, ki nosijo v sebi strah božji. Marsikateremu na¬
pihnjenemu čehaku je ohladil vročo betico in v vojski je zaradi hrabrosti
prišel celo do kaprola, kar ni bila majhna reč. Bogme, zaslužil ga je, če je.
bilo vse res, kar je pripovedoval.

Bil je iz krvi in mesa kot vsi goričanci. Bog jih je takšne ustvaril in.
najbrže so mu bili po volji, če jih je postavil prav med te bregove, da so
postavljali klopotce ne samo škorcem v strašilo, ampak tudi Njemu v čast..
Kajpak. Ko so ponoči goričanci trudni polegli po ležiščih, so rahle sape
čez vinske vrhove poganjale klopotce, da so hvalili Boga.

Če 1  se je Jurek Lipovec vračal s sedmine, kjer je za pokojnikov mirni
počitek zmolil pred vsako jedjo vse tri dele rožnega venca, in pridodal na
vrh še nekaj svojih molitvic, se je tu in tam zgodilo, da je obnemogel nar
prisojnih vrateh ob Poštrakovi pšenici. Vino teh vinskih bregov je namreč
težko. Nihče mu tega ni štel v zlo. Tudi Bog najbrže ne. Sicer bi ne bil dal
ravno njemu daru, da je iz lipovine rezljal ljubke Jezuščke pa tudi velike
strpinčene Križance. In zatrdno jih je izrezljal lepše kot je bil tisti nezna¬
ni svetec na levem oltarju stare jeruzalemske cerkve, ki se je že tako=
čudno režal, da si ga ženske v drugem stanu niso upale pogledati. Bog
pomagaj; bil je že tudi tako star, da so mu črvi sipali iz brade cele kupe
prahu. Jurek Lipovec, ki se je razumel na takšne stvari, se ni zgražal nad’
njim.

Takšen je bil Jurek Lipovec, ki je imel svoj košček raja na Plavščaku,
zaradi katerega je Bogu v zahvalo rezljal božje podobe in glasno molil za;
vse goričance.

Svojo pomanjkljivost pa je imel tudi Lipovčev raj. Jurek Lipovec je
na sončni rebri Plavščaka živel sam. Šel je že v leta, pa se tega še zavedal
ni. Nikoli ni pomislil, da je strmina pod hramom kot nalašč pripravna za¬
to, da bi se po dehteči trati valjali otroci in se podili za pisanimi metulji,,
kadar hodijo vasovat k zapeljivim rožam. Jurek Lipovec je sicer bil pravi
goričanec, ženske pa ni poznal.

Toda ljubi Bog, ki mu je dal raj na zemlji, je poskrbel tudi za to, —
ker možu ni dobro biti samemu... --

II.

To se je zgodilo takrat ko je umrl stari Poštrak.

Svet se je zavečil. Nebo se je spustilo na zemljo kot umazana plahta..
Med vrbačami po dnikah in med obranimi goricami so se plazile razcefrane
megle. Poti so bile sklizke, kot da jih je kdo s salom namazal. Dva dni je
že lilo. Ne sicer v debelih curkih. Počasi, na drobno, pa vztrajno.

Vrhovljanci, ki še niso utegnili nagrabiti listja, so se potihem celo jezili
na starega Poštraka.

"Ni mogel vsaj še štirinajst dni počakati...?"

Drugi so mu očitali:

"Zakaj ni izhropel poleti, ko je suša žgala otave in mlade ajde.. ."

"Bog mu daj vse dobro; ni bil slab človek!"

Zares; stari Poštrak ni bi! slab človek. Šintarov Tunek, pa Fajfarov Peter,.

59

pa nori Majcen niso šli nikdar s prazno malho od hrama. Kolikim vrhov-
ljancem so njegovi konji za božji Ion preorali strma kopanja! Če je rad
srkal iz slatinščaka pridelek svojega vrha in zato sedaj za njegov pogreb
vztrajno prši izpod neba, Bog pomagaj! Drugi bi tudi, če bi že od kadi ne
bili prodali vina, da so lahko davke poplačali. Hvala Bogu, da je tako!
Sicer nad temi veselimi vinskimi bregi najbrže ne bi nikdar sijalo sonce.
Še sreča, da ga ni lokal kot debeli Slavinec! Ko so njega pokopavali, je
moral stari Novak skakati po krsti, da mu je ni voda iz groba odplavila.

Takšna je ta zadeva z goričanci, kadar umirajo.

Jurek Lipovec ni bil prav nič nevoljen zaradi starega Poštraka. Za šeko
in dva prašička v hlevu je naphal že zadosti stelje v list jak pod kapom. Zato
je na čelu sprevoda, ki je staremu Poštraku posodil zadnjo pot, molil prav
tako pobožno in glasno kot pri pogrebu mlade Borkove Lizike, ko je sijalo
tako čisto sonce na cvetoče bregove, da so se kar bleščali.

"Že prav, že prav tako", si je dopovedoval, ko je drsal po blatni cesti
proti Plavščaku.

Kajpak je bilo tako prav. V spomin rajnkega so se pogrebci pozno pod
večer mastili. Jurek je zmolil mnogo rožnih vencev. Grlo se je sušilo. Če bi
bil sončen dan, bi Jurek Lipovec najbrže spet obnemogel na vrateh pod
žalarijo. Tako pa se mu je sicer močno sklizalo po mastni ilovici, prerival pa
se je le naprej.

Ko se mu je nekoliko bolj spodrsnilo, da je ravno še ujel ravnotežje,
je dejal:

"Para, kako je sklizka pot. — Bog mu daj mir, staremu Poštraku; bil
je dober mejaš."

Srečno se je prilovil čez ozko brv. Ustavil se je'pri glogu ob potoku,
da bi nekoliko odpočil. Na treh postatih se je iz polteme še zelenilo v zemljo
zbito perje repe, ki je čakala, da jo poskube.

Nekaj ga je vzpodbodlo.

"Kaj," se je Jurek Lipovec obrnil, kot da bi ga kdo med rebra dregnil.
Imel je tenka ušesa. Zdelo se mu je, da je pod glogom nekaj bolestno
zajavkalo.

Napel je oči in pridržal sapo.

Po odpadlem listju je narahlo praskal dež. Nič drugega.

Pač.-

Jureku Lipovcu se je dozdevalo, da se med rahli šum dežja meša dih...
— Bolj je napenjal ušesa, jasneje je razločeval... — —

"Pa ne da bi ga imel toliko pod klobukom; kali...?"

Ne. — Pod glogom je nekaj zares dihalo. Pridržano, bolestno...

"Da bi bil jazbec? — Kaj bi iskal, ko so koruze že pospravljene...?"

Ko bi vsaj glog ne bil tako gost, da bi lahko kaj z očmi razločil!

Srce mu je glasneje udarilo.

"Brrrhaaa.

. Če je jazbec, bo že skočil. — Pa ni. Nič se ni ganilo. Samo trepetajoče
dihanje se je mešalo med šum dežja. Vmes rahli, pridržani, drgetajoči stoki...

Jureku Lipovcu je zazvenelo v ušesih.

"Da bi stari Poštrdk iskal miru...?"

Jurek Lipovec se ni mogel domisliti, da bi s pokojnim imela še kakšne
neporavnane račune. Za vsak slučaj je le siknil:

"Bog ti daj večni mir in pokoj in večna luč naj ti sveti, mejaš; amen..

60

Če je stari Poštrak, bo sedaj odnehalo.

Ugotovil je, da so mu zobje narahlo zašklepetali. Stisnil je čeljusti.

"Para, tu nekaj ni v redu," si je dejal čez čas, ko se grm ni umiril.

Stari Poštrak torej ni bil.

Poizkusil je še zadnje. Sprožil je desnico in napravil velik križ v mokri
nočni zrak...

"Če si krščanska duša, pomolil bom zate; pomiri se in pri miru me pusti!
— Če si hudi, v sončni prah se spremeni pred tem znamenjem!"

Nič.-

Torej ni bil ne jazbec, ne stari Poštrak, ne druga nemirna krščanska
duša, pa tudi — oni ne, ki mu še imena ni dobro izreči...

Dihalo pa je in drgetajoče stokalo...

Tako Jureku Lipovcu zares ni preostajalo nič drugega kot samo še
sklizka strma pot proti vrhu... Ej, če bi jo s polno puto vode na hrbtu ubral
tako hitro, bi šeka nikoli žeje ne trpela! —

Odrinil je vrata s tako silo, da se je krava v hlevu oglasila. Čuk na
starem orehu je samo pisnil in se neslišno preselil v noč.

Jurek Lipovec je za hip obstal kar sredi sobe. Izpod klobuka mu je po
čelu curljal vroč pot. Srce mu je udarjalo v goltancu. Lica so mu žarela.

Kaj bi to moglo biti? — Ni mu dalo miru. Čim bolj je premišljal, tem
večji nemir mu je legal v dušo.

Ko se je nekoliko ohladil, se je domislil:

"Kaj če je kdo v nesreči? — Bog se usmili..."

Jurek Lipovec je imel srce.

Prižgal je svetilnico. Toda za vsako priliko je izza očrnelega trama le
vzel blagoslovljeno vodo. Kaj veš!. Zemlja med temi vinskimi bregi je polna
skrivnosti...

Spustil se je nazaj v dolino. Dva, trikrat je sicer rajši zavrl z zadnjico,
kot da bi se na črepinjo prekopicnil. Luč in blagoslovljeno vodo pa je le
vedno o pravem času dvignil v zrak, da ju ni razbil in zgubil.

Noč je bila pokojna. Le nekje v daljavi je zatulil moker pes in osamel,
pozabljen klopotec je počasi udarjal ob topo desko.

Ob repi na vrateh je obstal. — Voda v potoku je žuborela, kot da bi
se z nočjo pogovarjala. V glogu je šepetal dež.

Jurek Lipovec je prisluhnil. — Še je bilo tam.

"Para,..." si je dejal.

Trikrat je glog v znamenju križa poškropil z blagoslovljeno vodo. Počasi,

kot da tehta vsak korak, je stopil naprej. .. --

"Ah...-"

Če bi Jurek Lipovec videl, kako je odprl usta in kako je izbuljil oči, se
ne bi prepoznal. Samo dihnil je:

”Za pet ran božjih..."

Kar padel je na kolena v razmočeno travo. Visoko je dvignil svetilnico.

Pod glogom je v klopčič zvita ležala — ženska...

Sedaj šele, ko si je že močil kolena v travi, se je prav zavedel. Da mu
je baba pripravila takšne trenutke! Tako se je razjezil, da bi jo najrajši
brcnil z blatnim škornjem pod rebra. Pa je ni. Samo za ramo jo je zgrabil
in stresel.

”Če si se šmarnice napila, baba, dvigni se in domov pojdi! Tu se boš
prehladila in trešlike nalezla."

61

Ni se ganila. Samo zateglo je zastokala. — Po vinu ni smrdela. Zato
se je Jurek Lipovec nekoliko umiril.

"Ti je slabo?"

Jureka Lipovca je zaskrbelo. Da bi na njegovi žalariji izhlapela krščan¬
ska duša kot nemo živinče!

Blagoslovljeno vodo in svetilko je postavil na tla. Poprijel je žensko pod
pazduhami in jo privzdignil. — Njena glava mu je mrtvo padla na prsi.
Preko obraza ji je zdrsnil moker pramen las. Medla svetloba svetilke je vrgla
preko njenih lic mehke sence. Skozi na pol odprte ustnice je piskal rahel dih.

Jurek Lipovec je onemel. Še nikdar ni videl ženskega obraza iz tolikšne
bližine. Še nikdar ni nikogar pestoval v svojih težkih rokah. — Nepoznana
mehkoba mu je legla v oči in ustnice so mu zadrhtele. Klečal je v razmo¬
čeni travi pod glogom in samo gledal. . .

Nekje v notranjosti se mu je trgalo nekaj, česar še nikdar ni občutil.
Kai je bilo, bi ne znal nikoli povedati. Bilo je sladko in boleče obenem. V
drgetajoče prste mu je silila mehka sla, da bi narahlo pobožal bledi obraz.
Razlivala se mu je po vsem telesu in se spreminjala v omamno bol. Ustnice
so se rahlo razklenile, oči so ga zaskelele. — Klečal je pod glogom in bil
brez moči. Izza krajcev klobuka mu je dež kapljal za rokav in za vrat. Ni
se mogel ganiti. Samo narahlo je držal bledi obraz na svojih prsih in drhtel;
In vendar ga je neizrazna bojazen priganjala, da bi pustil svetilko in blago¬
slovljeno vodo in bežal, bežal. ..

Čutil je, da mora nekaj storiti. Kaj?

Samo to je vedel, da jo mora varovati. Moral jo je pestovati. •— Položil
je polovico odpetega suknjiča preko njenega mokrega hrbta. Globoko se je
sklonil nadnjo, da ji ni dež močil bledih lic.

Tako je ostal pri njej. . . — Kako dolgo, ni vedel. . . --

Odprla je oči. Temna brezna so se zastrmela nekam v izgubljeno nedo-
glednost. Luč iz svetilnice je vrgla trepetajočo senco preko njih. — Oči so
blodno iskale poti v življenje. — Ustavile so se v ostrih sencah Jurekovega
obraza, preko katerega je drsal blesteč curek.

"Oh..."

Jurek Lipovec se je prestrašil.

"Pssst..

Naglo ji je položil roko na ustnice. Kot da se je prestrašil njenega živ¬
ljenja. Zopet mu je bilo, da bi bežal, samo bežal od tod... Pa so mu kolena
v mokri travi odrevenela... In tako lepo je bilo klečati tu.. . —

Z begajočimi očmi je bičal črno noč okoli sebe. Kot da je pričakoval,
da se mora nekaj zgoditi... Nekaj velikega...

V mladolesu je zateglo zahuškala sova. .. Jureka Lipovca je zgrozilo,

"Umrla bo..

Tu pod njegovim glogom? — On pa jo drži v rokah in mu je tako boleče
lepo v notranjosti.. .

Sova je priletela bliže. Huškala je zoprno zateglo, grozeče. . .

Vse v Jureku se je napelo. Hotelo mu je zamegliti oči.

"Ne. Tu ne sme umreti!-Ne sme umreti. .

Tako se je bal. — Tiste bolečine, ki mu je tako sladko mrtvila telo?
Njene smrti?

"Prokleta sova. — šššš..

Sova je neslišno odletela, on pa je še dolgo v noč klečal pod glogom...

62

— V ohlapno telo se je počasi, nezadržno vračalo življenje.. .

Oblaki so se na ozko pretrgali. Izza Plavščaka je pomežiknila drobna
zvezda. Jurek Lipovec se je odločil.

Prijel jo je pod pazduhami in postavil na noge. Mrtvo se je zaletela
naprej, da jo je moral naglo poprijeti. Ovil si je njeno roko okoli vratu in
jo prijel čez pas. ■— Utrujeno mu je sledila. Glava ji je padla na prsi, noge
je s težavo vlačila za seboj. In vendar je Jureku Lipovcu bilo, da bi šel tako
do konca bregov...

Ko sta prišla v sredo rebri do hrama, so se črni oblaki že raztrgali v
cunje. Tisoči zvezd so trepetali nad jesenskimi goricami. Za Plavščakom je
srebril nebo prihajajoči zadnji krajec...

Veter, ki ie pihnil čez mokre bregove, se je zvil med vetrnice osamlje¬
nega klopotca, da je skoraj veselo zaklenkal.. .-

III.

Tisto jesen je Hrgov Filpa odslovil deklo. Goričanci 'so mu zelo zamerili.
-— Ste že kdaj slišali, da bi dober gazda na zimo postavil družinče čez prag?
Kjer je poleti delalo, tam naj ima pozimi tudi koline!

Toda resnici na ljubo bodi povedano, da je Filpa pravzaprav ni spodil.
-—• Hujša kot on je bila žena Barika. Barika ni podpirala samo treh oglov
Hrgove domačije, ampak je pre tudi hlače nosila. Družinče poleg takšne
gospodinje ni imelo lahkega življenja. Ker je bila sama takšna, kot da bi
hotela bika za roge preobrniti, si je kajpak tudi služinčad morala svoj kruh
trdo prislužiti. Saj je še Filpa imel včasih hude ure poleg Barike.

Belčeva Gerika ni bila več tako mlada deklina, da bi ji neumnosti
motale glavo. Pa vendarle Hrgovi Bariki ni in ni mogla biti prav po volji.
Ko se je tisto jesen o bratvi še nekaj prehladila, da jo je včasih kar sredi
dela začelo stresati, je že vedela, da bo najbolje kar culo navezati in iti.
Naposled je morala celo leči. Barika, ki je bila vedno zdrava kot vročekrvna
kobila, za to seveda ni imela preveč razumevanja. Tako se je zgodilo, da
se je Belčeva Gerika tisti deževni večer, ko je Hrgov Filpa zalival Poštrakovo
pogrebščino, dvignila in šla, čeprav ni imela kam iti.. .

Toda med temi vinskimi bregi Bog tudi nesreče obrača na dobro stran.

Jurek Lipovec je Belčevi Geriki zrahljal ležišče in čeznjo vrgel težko
blazino. Skuhal ji je bezgovega čaja. Sam se je preselil v zapeček in mislil.

"Spotila se bo deklina in jutri bo dobra, da bo lahko šla svojo pot. —
Dobro delo sem storil..."

Spal ni Bog ve kaj. V zapeček je natlačil samo stare prnje, pa ga je
povsod tiščalo, kamorkoli se je obrnil. Buljil je oči v bledo noč, ki jo je me¬
sečina potiskala skozi mala okna v sobo. Nekje v svislih je pridušeno javkal
ujeti veter. Z razmočenega slamnatega kapu so se spuščale zaostale kaplje
in trkale ob podstenje. Jurek Lipovec je mislil da stori najbolje, če jih šteje,
dokler ne zaspi. Deklina je mirno dihala. Zaradi nje torej ni bilo potrebno,
da bi bedel.

"Jutri ji skuham svežega mleka..."

Pa ni pomagalo. Kapljic ni nikoli preštel. Zaspal tudi ni. Povsod v bledi
noči je lebdelo ono mehko, razbolelo lice. . . Čeznje ozek pramen temnih
las, v katerih se lesketa dež... Če je na silo zaprl oči, se je obraz še jasneje
začrtal. — Tiste črne oči... Kot skrivnostna brezna, ki jih boža trepetajoča

63

senca... — Na prsih je čutil tisti obraz, da je z razkrečenimi prsti grabil
v praznino...

"Čakaj, Filpa, jutri ti jih napovem! — Je to krščansko, bolno družinče
kar tako poriniti čez prag?"

Čez nočno nebo hitijo razcefrani oblaki. Na njih se vozi čez gorice sre¬
brni odsvit mesečine. V Jurekovo izbo kuka in mu ne da spati. Ravno na
napol odprte ustne bolne dekline se je prilepil svetli sijaj, da se je Jurek
Lipovec naglo dvignil in kot okamenel strmel predse...

V kurniku je zakikirikal petelin.

"Para... jutro bo že.. ."

Sedaj se je spomnil, kaj mora storiti.

”Za vse uboge verne duše v vicah.

Šepetaje je zmolil pet očenašev.

Potem je zares zaspal.-

Z zapečka je zlezel čemeren. Po prstih je stopil na podsienje. Noč je
bila mimo. V očeh ga je zaščemelo svetlo jesensko jutro, ki se je spuščalo
nad nizke megle po dolinah. Izza borovja se je rdečil visoki dimnik Hrgovega
doma. Tenek curek dima je kipel navpično v nebo in se izgubljal nekje v
bledi sinjini. Jurek Lipovec je bil nevoljen zaradi neprespane noči in je
pljunil proti borovju. Potlej je šel molzt šeko, da bi Geriki skuhal svežega
mleka.

"Potem bo šla.

Gerika je pila mleko v tenkih, počasnih požirkih.

"Jurek, Bog ti povrni.. . — Sedaj bom šla. .

Jurek Lipovec si je grizel čubo in gledal v tla. Skomigal je z rameni kot
neroden šolar. Srce mu je udarjalo tako glasno, da je zardel.

Gerika se je skušala dvigniti. Soba se je z Jurekom vred divje zavrtela
pred njenimi očmi. Padla je nazaj na hrbet, kot da ji je nekdo izpodsekal
roke. Iz vročih prsi ji je hušknil votel stok...

Jurek Lipovec je zaloputnil vrata in se zaletel v dolino. Kar po sredi
goric. Preskakoval je grabice in pulil čevlje iz mastne ilovice.

"Filpa, takšne pridige ti še pater Janez niso o misijonu povedali..."

Pritekel je do gloga ob potoku. — V razmočeni zemlji so še zevali sle¬
dovi njegovih kolen. Stal je ob glogu in čutil, da se mu po notranjosti pre¬
taka topla mehkota. Zamahnil je z roko:

"Kaj bi se s sosedi kregal... Skihala se bo deklina in šla."

Obrnil se je nazaj v breg.

Za potokom so zacvilile oje. Blato je cmokalo pod konjskimi kopiti. Rezek
pok biča je presekal dolino.

"Hej Jurek, dobro jutro."

Bil je Hrgov Filpa. Jurek Lipovec se je zmedel. Še odzdravil ni.

"Kako si sinoči hodil v breg, da si tako čemeren?"

Po Jureku Lipovcu je zagomazelo. — Da bi Filpa že vedel, koga ima
pod streho? Na široko je odprl usta in z vlažnimi očmi gledal čez potok.
Bilo mu je, da bi kričal ali se pogreznil. Samo od sebe mu je prišlo na jezikr

"Repo bi bilo treba populiti, pa je preveč blatna."

”Ko se bo Poštrakova gomila posušila, bo tudi tvoja repa godna. Lepo
vreme bomo imeli. Poglej, kako ravno kipi dim v nebo..."

Počil je nad konjskimi hrbti. Blato v kolniku je zopet zacmokalo pod

64

kopiti. Voz se ie zibal proti ovinku, da se je Filpa moral poprijemati ročic.

V Jureku Lipovcu je vse zagorelo.

"Tako... Še omenil ni, da je sinoči v dež in mraz nagnal družinče...
— Čakaj, prase..

Skočil je preko brvi za vozom.

"Sedaj ti jih napojem..

Zagrabil se je za ročico. Voz ga je vlekel za seboj. Klecal je po glo¬
bokem blatu.

"Čakaj. .. čakaj..."

Kri ga je žgala za ušesi. Nozdrvi so se mu širile.

"Kaj boš povedal, Jurek?"

Jurek Lipovec je stisnil pest in udaril po vozu.

"Filpa..je  zakričal. "Filpa..je  ponovil že tiše.

Potem je vse v njem nekam propadlo. Gluha, nedoumna praznina je
zazevala v notranjosti. Nad njo je lebdela samo čudovita vročina, ki ga je
omamila.

Potlej je rekel: "Filpa. .. — -— Prositi sem te kanil, da bi mi pozimi pri¬
peljal drva iz križniških gozdov... — Če bo dober saninec..."

"Ej Jurek, za to je še dosti časa..

Jurek Lipovec se ie nerodno nasmehnil:

"Pa se srečno vozi! — V božjem imenu..

Ko je Hrgov Filpa zapeljal za ovinek, je Jurek Lipovec mislil:

"Dober sosed je zlata in srebra vreden... — Bo že ozdravela. .. Kaj
bi to...?  Še vedel nihče ne bo..."

Naglo je šel v breg.-

Gerika je ležala zakopana v blazini in sunkoma dihala. Jurek Lipovec
je stal ob vznožju postelje in gledal trpeči obraz. Bolestna, grenka drhtavica
mu je lezla na ustnice. — Tiho je poklical:

"Gerika..."

"Jurek... — Jurek...,' je dihnilo preko suhih ustnic.

"Ti je zelo hudo, Gerika.. .?"

"Jurek. . . samo... samo... da ne bi-tu umrla...-Kaj bodo

rekli ljudje...?"

Naglo, nezadržno ga je sunilo naprej. Boječe, rahlo ji je položil drtečo
dlan na potno čelo.

"Jurek. .. — Kako to lepo hladi... — —"

Mehka nežnost se mu je razbohotila po vsem telesu. Bilo mu je, da
bi se razjokal. Priprl je oči in dolgo gledal v vročični Gerikin obraz.

Potlej se mu je pogled preselil skozi okno na breg.

V mastni zemlji je odseval jesenski dan. Z visokih jagnedi je rahel
veter pihal zadnje listje. V vrtincih je padalo na tla in se izgubljalo v blatu.
Sršaste rozge v goricah so se krivile kot izžete starke. In vendar je skriv¬
nostna moč v njih bila živa. Na sprotoletje bodo pognale rumene popke.
Takrat bodo po rebri cvele trobentice. Pod glogom v dniki bodo zopet
sanjale vijolice. Tople pomladne sape bodo sipale nanje prgišča mladega
sonca. Glog bo ves bel. Velika, opojno dišeča bela kepa. In v mesečnih
nočeh se bo v mladolesu oglasil slavec. — Gorice bodo zelenele in cvele,
ko bodo nastavile grozdke, takrat bo poletje vdiljen čez napeti breg nasulo
pisano cvetje. Prileteli bodo metulji in sedali nanje. Taščice in penice se

65

bodo cvrčeče  pogovarjale z drevesa na drevo. Pa se bodo samo tuji šolarji
podili po visoki travi in delali kvar...

Jureku Lipovcu so se orosile' oči...

“Jurek... Zakaj si me pobral...?-Tu ne smem umreti..

Trpka ginjenost mu je stisnila grlo.

O veliki maši se prične grozdje mecati. Sam ga bo hodil poskušat. In
klopotec bo drdral nad hramom, da ga bodo vrhovljanski otroci hodili zijat...
— Zima bo žez žalarijo pogrnila razkošno belo odejo. Samo nedeljski ma-
šarji bodo po njej delali ozko gaz. Nobenih sledov sank navzdol od hrama,
kjer je strmina tako vabljiva. . . Jurek Lipovec bo sedel za pečjo in rezljal'
iz lipovega lesa male bogce in velike križance... Samo šeka v hlevu bo
včasih zateglo zamukala in prašiček se bo oglasil, ko bo lačen...

Jurek Lipovec se je stresel... —

Počasi je odmaknil roko z Gerikinega čela. Po prstih je stopil v priklet.
Odprl je vrata na podstenje. Ob zidu se je vlekel do list jaka, ki je visel nad
strmino. Kot da se krade od hrama. ,.

Potlej se je nenadoma zaletel v dniko. Kot da ga je neznanska sila
sunila navzdol. Drsal je po sklizki zemlji med slivjem, padal in se dvigal.
Tekel je skozi borovje in se prekopicaval ob koreninah. Kot gonjen lisjak
je preskočil potok. Ko mu je na sklizki, popašeni jesenski travi zdrsnilo, je
kar po štirih zakolovratil navkreber proti Hrgovi domačiji.

Hrgov pes je divje zalajal in napel verigo.

Jurek Lipovec je padel na dver. Barika je stala pred kumenom v kuhinji
in prestrašeno zakričala.

Kot da ga je nekdo z vso silo zagrabil za vrat in pritisnil k tlom, je
Jurek Lipovec tresnil na kolena. .. Sklenil je roke:

"Barika... Barika.. . Kot Mater božjo te prosim... Vzemi Geriko nazaj
pod streho...! Samo toliko da ozdravi... Nič več... — In konja mi posodi,
da ne bo prepozno..."

Ni čakal odgovora. Sam je zdrvel v hlev. Odbrcnil je psa, ki se mu ni
utegnil umakniti.

Samo odejo je vrgel čez konja in mu nataknil uzdo. Kot maček se je
zavihtel nanj. Mlada žival se je usločila in vzpela za napetimi vajeti. Za¬
cepetala je, se zavrtela na zadnjih nogah in se v divjih skokih pognala skozi
slivje na cesto. Blato je frčalo od kopit, kot da je zajahal blazen jezdec...
Gosi na travniku so prestrašeno kričale. Ljudje so stopali na podstenja in
gledali za jezdecem, ki je drvel v dalj... ■—

Pod večer je za Jurekom Lipovcem prijahal na Plavščak stari zdravnik
Hajs iz Ormoža. Njegov belec ni mogel slediti mladi živali, ki se je penila
pod Jurekom Lipovcem. ..

Hrgova Barika je presedela dneve in noči oh Gerikini postelji, dokler
ni toliko okrevala, da jo jo lahko prepeljala nazaj na svoj dom.

Ko so se za sveto noč milijoni zvezd iskrili nad zasneženimi goricami
in goričancem kazali pot k polnočnici, je Belčeva Gerika že bila zdrava. V
predpustu je v dniki pod Plavščakom vriskal klarinet in vesela harmonika
mu je odpevala takšne napeve, da je peta kar sama poskakovala...

Hrgov Filpa je Belčevi Geriki in Jureku Lipovcu napravil tako gostu-
vanje, da so vrhovljanci pozabili na jezo in so ga poslej samo hvalili.

Jurek Lipovec je bil Ženih, da so stare vrhovljanke majale z glavami:

"Bog se usmili, kadar se vname star panj..."

66

IV.

Poslej je Jurek Lipovec še večkrat stal na predoknih in gledal navzdol
po pisanem bregu, da je lahko ugotovil:

"Raj, vam rečem... raj..."

Celo ljudem je toliko pripovedoval o svoji sreči, da so sami goričanci
poslej žalarijo imenovali Lipovčev raj.

Kajpak. Če je že prej bil Jurek Lipovec hvaležen pokojnemu očetu, da
mu je zapustil žalarijo, kako bi ne bil sedaj! Sončne poletne dni v slivju
ne čivkajo več samo penice in taščice. Kadar se vdiljen po visoki travi pre¬
kopicujeta in podita za metulji dve kuštravi deklini, Jurek Lipovec bogme
včasih ne ve, ali je zacingljalo peničino grlo, ali je bil smeh njegovih otrok.
V pšeničnih laseh se jima ujema odsvit sonca in v velikih očeh se zrcali
neskončno plavo nebo nad goricami. Jurek Lipovec drži ženo za roko. Pri
duši mu je, da bi zasukal Geriko in se sam zapodil za deklinama. Prekopi-
caval bi se po dišeči travi, otepal z rokami po dražečih cvetih in rezgetal
kot mlad konj; če bi ne bilo preveč neumno. .. Lahko bi ga kdo videl...

Zato se Jurek Lipovec samo ozira v nebo. V vlažnih očeh mu žari sončni
dan, na ustnicah mu trepeta sreča.

"Bogec, hvala Ti. .. hvala. . . — Je že prav tako. Za vse naj bo hvalje¬
no in češčeno Tvoje ime na vse večne čase — amen...-Ampak. . .

takole malo... čisto malo. .. Bogec, veš... si me le privščipnil...-Že

veš.. . He, he...," se je Jurek Lipovec pogajal z Vladarjem svoje sreče.

Jurek Lipovec je namreč računal, kako bi bilo, če bi se z deklinama po
slivju kopičkal se majhen čehakec. Takšenle, veste... s kuštravimi zlati¬
mi lasmi in kot zrelo jabolko napetimi lici, da bi se sončni žarki kar dričali
ob njih...

"Saj nič ne rečem.. . — Kar prav je vse tako, kot je.. ."

Na tihem, čisto na tihem pa si je le mislil, da je za svoje molitve, ki jih
je opravljal za vse mrtve goričance, in za bogce, ki jih je izrezljal iz lipovi-
ne, le zaslužil tudi sina. Kali?

"Vseeno... Pozimi izrezljam velikega bogca, da bo z vrha Pldvščaka
varoval gorice... — V zahvalo... v zahvalo..

Mogoče se bo pa Bogec le še omehčal... —

Za deklicama namreč v Lipovčevi kuči že nekaj let ni hotelo nič več
zajokati. In to je takole čisto narahlo, bogaboječe kljuvalo v Jurekovem
srcu. . .

Tisto jesen pa je Gerika prijela Jureka za roko in mu veselo pogledala
v sprašujoče oči.

"Jurek. . . — Ti... -Sedaj pa bo. .."

Samo zazijal je:

"Ha..?"

Potem je planil na predokna. Zahajajoče sonce se je še z zadnjimi žar¬
ki lovilo za vrh Pldvščaka, da je žarel kot velik dragulj. Razpel je roke, kot
da bi se hotel sam pribiti na križ. Strmel je proti zahajajočemu soncu. Prsi
so mu kipele. Ves se je tresel.

"Takšnega, vidiš, takšnega bogca bom zrezljal za vrh Pldvščaka..."

Naslednje jutro še ni dan dihnil izza Sv. Bolfenka na Kogu, ko je Jurek
Lipovec že tekel nekam v dobravske šume, kjer je že dolgo vedel za hlod
suhe lipovine.

”Ej, dober je Bog. . , dober. .

67

Potemtakem zares ni moglo biti dvoma, da bo sin.-

Neke tihe noči je božje prgišče streslo na gorice sneg in zaprlo goričan-
ce v kuče. Samo rogovilasto kolje je molelo izpod debele belime, da so>
lahko sestradane vrane sedale nanj. Gorice so spale.

Jurek Lipovec je privlekel lipov hlod v sobo in nabrusil dleta. Vsi koti
so potem bili polni tresk, da sta se lahko deklici igrali z njimi in da je Ge-
rika imela s čim podkuriti peč. Jurek Lipovec tudi mnoge noči ni spal. Pla¬
val je v ožarjenih sanjah in zato premišljal, kako bi bogca napravil čim lep¬
šega. ..

'Takšen mora biti, da ga bodo v treh farah poznali. — Za toliko sre¬
če..."

Blaženost se je preselila tudi na Gerikina lica. V živem pričakovanju je
gledala Jureka pod roke in jih blagoslavljala. Les je hitro dobival oblike
Odrešenikovega trpljenja.

Ko so odjuge začele izpodjedati debeli sneg, je Jurekovo delo že šlo
proti koncu. Čisto gotovo kajpak še ni bilo. Manjkalo je še tisočev udarcev,
da bi mrtev les postal to, kar je Jurek hotel iz njega izoblikovati. Ne trpeča:
lica, ne roke, ne noge še niso bile dodelane.

"Ej Bogec, če bi Te takšnega pribil na križ, bi se ti čehaki posmihali. .

Jurek Lipovec je hotel narediti bogca, da bi v treh farah o njem go¬
vorili. —

Odjuge so pritiskale vedno bolj. S kapov so se spuščale debele kaplje,
ki jih je mesečna noč začarala v pošastne cime, da so visele okoli kuč. Drev¬
je se  j e  otresalo snega. Z ropotom je padal na tla in plašil sestradane pti¬
ce. Hiše na prisojnih pobočjih so že začele kazati črne lise slamnatih streh,
ki so se znebile bele teže.

Lipovčeva kuča je še vedno stokala pod debelim snegom, če se je moč¬
ni jugec zaletel v svisli. Jureka Lipovca je včasih kar skrbelo, da se mu ne
bi streha sesedla.

"Nič ne pomaga. Popravila je potrebna. — Listjak je že čisto nagnjen v
dniko..."

Tako je mislil Jurek Lipovec tisti večer, ko je hodil okoli hrama in po¬
magal Geriki pri opraviči.

Od Drave se je zaletaval v Plavščak jug, da so oskubene jagnedi žviž¬
gale napeve umirajoče zime. Čez vrh je letela jata črnih vran. Njih zoprni
krik je odmeval izpod neba in se izgubljal v odmevih dnik. Nekje v vrhu je
slfvkal lačen pes.

Jurek Lipovec se je ozrl za vranami. Oči so mu zopet obstale na vrhu
Plavščaka.

"Tam boš stal, bogec. .. Med tiste jagnedi bom zakopal križ, da te
bodo videli čez vse bregove: .."

Po podstenju gre Gerika. Ta Gerika! Jurek Lipovec jo gleda in okoli
usten ga žgečka nasmešek. Misli na pogreb starega Poštraka, na glogov
grm v dniki, na deževno noč.. . — Sedaj pa hodi Belčeva Gerika po Li-
povčevem podstenju in krmi njegovo šeko in prašička. V topli sobi kričita
deklici, da bi si pregnali strah prihajajočega večera. ■— •— Potem bo pri¬
jokal še čehakec, da bo več veselja, kadar se bodo trije drli. Na sproto-
letje. . . Takrat bo Jurek Lipovec med jagnedi na vrh Plavščaka postavil
velikega bogca, da bo zahajajoče sonce spletalo okoli njega božji sij.

"Še ni gotov.. . Še ni pravi..."

68

Saj tudi zime še ni konec.

Jurek Lipovec gleda na Geriko. Po podstenju gre proti nagnjenemu
iistjaku in z njo hodi — sin... Sin. .. Jurek Lipovec si mora s pestmi zade¬
lati oči, da mu veter ne spodi solz čez topla lica. ..

Veter se zaletava v svisli, da pritajeno ječijo. Hiša narahlo trza, da bi
.se otresla snega. Cime se trgajo in se razbijajo ob podstenju.

"Križ božji. . .-"

Mrtveča groza stisne Jureku Lipovcu grlo, da samo zacvili iz prsi:

"Geeeriiikaaa..

Veter nosi pošastne odmeve preko mračnih dolin.

Na slemenu se odpira črna lisa. Slamnata streha sili počasi izpod sne¬
ga. Listjak pod kapom se nagiba proti strmini. Debele prosnice hreščijo,
•tramovi se trgajo od stene.

"Geeerikaaa..

Gerika si nalaga listje, da bi nastlala šeki in prašičkoma. Suha stelja
. šumi. Gerika ne sliši, kako ječi tramovje nad njego glavo.

Jurek Lipovec skoči preko zasneženega dvora. Noge se mu udirajo glo¬
boko v razmehčani sneg.

Listjak počasi, nezadržno leze proti dniki. ..

Jurek Lipovec zagrabi soho. Z vsem telesom se upre ob listjak. Z des¬
nico se krčevito zagrabi ob tram na oglu.

Glasu ni iz grla. Samo ustnice hlipajo v večerni zrak, dokler ne pisne
med hreščanje popuščajočih tramov:

"Geeriiikaaa... bežiii... —"

Jurek Lipovec čuti, kako lega teža listjaka nanj. Vse v njem poka. Pe¬
koča bolečina v zaledju in trebuhu mu omamlja zavest. On pa drži nagi¬
bajoči se listjak, da bi se ne prevrgel na Geriko in ubil sina...

Na blodne oči leze zoprna siva megla... Trepeta skozi vse telo ne ču¬
ti več.. . Samo ustnice še zašepetajo:

"Ge-ri-ka..

Krčeviti prsti oprasnejo ob stari tram. Nohti se lomijo... —

Jurek Lipovec ne vidi več, kako njegova Gerika plane iz listjaka in
grozničavo zavpije. Tramovje poka, hrastova soha drsa raz kamenih pod¬
stavek. .. —

Sneg se naglo spusti s strehe. Topo zabobni med hreščeče tra¬
movje. —

Ko so Jureka Lipovca izkopali izpod podrtega listjaka, ni čutil nobene
bolečine več. Čudovita pokojnost se mu je razlila čez telo. Samo čutil je,
da pri njem kleči Gerika in joče. Odprl je oči.

"Hvala Bogu, Gerika... hvala... da te ni — — dobilo... — Sedaj
bo sinek..."

Z medlimi očmi se je ozrl proti vrhu Plavščaka, kjer se je dan bratil
z nočjo.

"Takšnega... lepega... bogca... bom postavil tam gori... med jag-
nedi... Tako lepo ga bom naredil..."

Pa ga ni več.

Takrat Jurek Lipovec še ni vedel, da mu je padajoči listjak načel hrbte¬
nico in zmečkal kosti desne roke, s katero se je krčevito lovil za tram...-

Toda ko je Gerika pod konec sprotoletja deklinama dala malega če-
hakca, da bi ga varovali, kadar bo jokal, so na vrhu Plavščaka le posta-

69

vili križ in nanj pribili Jurekovega bogca. Takšnega, kot je bil... V obraz
je res bil še nekoliko natečen in prebodeno desnico je imel paklavo kot
Jurek Lipovec. Gorice pa bo le čuval pred hudo uro in videli ga bodo čez
vse bregove... —

Jurek Lipovec poslej ni več hodil za križem, da bi glasno molil za zadnjo
popotnico mrtvim goričancem. Toliko pa so ga le zmecali, da je ob lepih
sončnih dnevih sam zlezel s predoken na vrh Plavščaka.

Sedel je v travi na sepu in si bogca ogledoval.

“Pa si zares malo čuden... Tudi paklav si — kot jaz; ne jemlji mi tega
za greh... — Tako lepega sem te hotel narediti... — Za zahvalo...-"

Sedaj Jurek Lipovec nosi zahvalo samo v srcu.

Sedi na sepu in gleda proti dniki.

Ob potoku valovi zelena pšenica, kot da se vsa vzpenja proti vrhu.
Po krompirjevim se sprehaja pisana sraka in sojka šegeta nekje v mladole-
su, kjer bo zvečer gostolel slavec. Med ravnimi redi goric hodi Gerika.
Škropi mlade grozdke, da jih ne bi peronospora načela. Iz slivja kukajo
drobni nastavki in češnja ob goricah se zares že rdeči. Med drevjem čiv¬
kajo ptice. Po pisani trati se kopičkajo otroci. Deklini cvilita in čehakec se
kar davi s smehom. Čehakec...

Na vrhu Plavščaka stoji veliki bogec. Preko njega visoke sape podijo
srebrne oblake, da brišejo neskončno sinjino neba nad goricami.

Tu sedi Jurek Lipovec. Moli za vse te bregove, ki jim oko ne vidi kon¬
ca, kadar stoji sonce nad njimi...-

70

SLAVKO SREBRNIČ

ŠE NIKDAR TAKO

Še nikdar tako
rahlo nisi padal
dež na zemljo,
kakor padaš danes.

Še nikdar tako
tiho nista zelenela
senožet, drevo
in breza bela.

Še nikdar tako
svetli niste bili
kamni, ki z vodo
v strugi ste se umili.

Še nikdar tako
nisem čutil, zemlja,
da družina smo
jaz in trava ena.

SLAVKO SREBRNIČ

POMLAD — NEKOČ

Led in zmrzal kopnita,
sonce v višavo želi,
južna sapa je zlita
v polja — vlaga diši-

Mož in žena
s sočutno roko
tehtata semena,
trosita v zemljo.

Vigred mi umiva zenice,
trka na srce —
nad mano preletavajo ptice,
prve trave zelene.

71

TINE DEBELJAK

V SONCE

Brez vriska, brez zastave — kot na umiku.
Zastava je naša — mrtvaški prt,
pregrnjen čez hoste naših brd,
čez jame, vrtače, čez tišine v logu,
krvav kot grla vzdih v zadnjem kriku:
nad srcem vihra nam, ne ladji na drogu.

Vihra iz oblakov je bičala vale —
danes žar sili se skoz meglovino.

O vihra, ki šla je čez Domovino,
podrla hraste — jambore ponosite,
odprla jim brezna — vrtnice v skale,
nas vrgla na te poljane valovite!

Zdaj sedli na brod smo — pobegli škorci
z doma, predanega od tujcev na dražbi.
Brezdomci — doma so: z obupom v tolažbi. ..
Brezdomci na morju smo: izbranci Usode,
v viharje upov blodeči pomorci —
ne veterani! — borci nove Svobode!

Ni vriska na ladji, čeprav je z verige
spuščena in se iz vihre opoteka.

Težko slovo je človeka od človeka —
težje od rodnega pogorišča...

Izgnanci svobodni iz ljubezni in brige,
plovci za Soncem — hej! — kdaj čez grobišča

razlijemo v ruše ga — mlečno Sočnost! •—■
da v rože 1  požene nam mrtvo goščo?

Kdaj zavihtimo ga kot Prerok ploščo
z gore k nam v noč, da razdrobi se v Dan?
Kdaj ga izbruhnemo v temno bodočnost
z bliskom in gromom — nov vulkan?!

Hej! Vozi v Sonce, kapitan!... V Ocean!...

72

TINE DEBELJAK

NAD ZVEZDAMI

Nad Atlantido

Mesečina.. . srebrnina...

Ocean: jekleni
Ladja drsi čez podlesk.

Od zvezda lije jasnina —
nebnih rož pelodovina
čez valove kot pršič...

Kje si, slavec, sladki ptič?

Ves posut kot glog sem s cveti,
ves zalit od lesketanj
bledih rož čez trne ran.

Slavec v srcu, daj zapeti!

Daj se od zvezda razvneti!

Mesec kliče! Ziblje brod!...

Slavec nem tišči v perot.

Tožno sklonim svojo glavo
čez ograd, v sap belih hlap,
nad srebrnopeni slap,
broda našega zastavo,
svetel trak čez vso daljavo:
ves je od meseca zalit,
ves od šumov v sen zavit...

Mesec gleda me iz gladine,
zvezde z njim... O zvezda živa!
Zlata ribica igriva!

Iz dna se dvigne, z valom sine,

utrne spet se v pokrajine,

potopljene v dnu morja...

nova se zalesketa...

tretja... peta... o zvezdice!

Dvigajo se v slap srebrni

in izginjajo pod krni.. .

svetijo mi v dno brzice,

vidim: mesta... dom... gorice...

zvezdnato nebo nad njim...

Nad zvezdami v globel strmim,
v zlate utrinke Atlantide:
z neba v morju do valov ■—•
z vala skozi slap domov
v potopljene grajske zide
v sen otrokom... in spet vzide
v beli slap... v moj spremni tok. ..

Slavec, kaj budiš se v jok?

73

TINE DEBELJAK

VRČ V PAMPI
(Iz neobjavljene zbirke “Rože v trnju")

V pampo sem odvržen vrč iz gline
med osat, bodiljaste lišaje.

Mraz mi nočni je odbil ročaje,
kdo naj dvigne zdaj me, razbitine?

Tuja zvezda dna mi ne prešine,
mesec ne, vso noč me zalivaje —
poln sem ruš... Skoz nje brstim vzdihljaje:
klice rož... vzkale mi v trnovine.

O srce! Kaj jočeš z vetrom v travi?

Krhki glini se zaganjaš v boke —

ženeš krila?... Kam bi v let?... — Njej v roke!

Dvigni, veter, me! K vzglavju postavi
njenemu me — vazo, kakor včasih:
cvetoči grm — ji vsujem rož po lasih...

Tine Debeljak

1 . 8 . 1950 .

74

BINE ŠULINOV

...P  R E Ž A L O S T N E ŠRIFTICE...

"Saj ne vem, če bi ti pisal ali ne... Čevlje sem dobil. Dva meseca in
pol je hodil zavoj, pa je le prispel. Žal so čevlji za dve številki premajhni.
Pa bo že dobro tudi tako. Je pač noga bolj občutljiva. Saj boš razumela.
Aprila gremo v sedeminšestdeseto. Saj to ni starost, ampak ti sam najbolje
veš, kako nama je bilo življenje postlano s cveticami.

Hvala Njemu! Tudi teta je vesela, da si ji poslala ogrevalo za noge.
Sva pač stara. Poslano nama je vse prišlo prav, zdi se nama le težko, ker
razumeva, da tudi tam ni vsega na uporabo. Torej ne pošiljaj zavojev! Se¬
veda: prav pridejo. In če te ovirajo pri vsakdanjem delu, tudi ne pošiljaj,
bomo potrpeli. Seveda četudi je majhen paketček, vedno prav pride. Meni
ni treba nič pošiljati; če že kaj hočeš, raje mami: stara je, pa ima rada
sladko črno kavo. Pa še da ne pozabim — saj ne da je treba, ampak sta¬
remu človeku se dobro zdi, če se ga kdo spomni če bi mi poslal naramnice
(hozentregerje po domače. Če ne veš, ti bo Anica povedala, kakšne)..."

"Dragi, tudi jaz nekaj vrstic, čeprav vem, da bo pismo predolgo. Pa ne
zameri: hvala Ti za vse. Nama je obema zelo dobro, posebno meni- Nič ni
treba pošiljati, če pa že hočeš, daj kaj za ata: včasih bi mu kozarček vina
dobro prišel in tudi slanine se ne bi branil. Seveda, če ne moreš, nikar, am¬
pak ko že tako siliš, da moramo pisati, kaj potrebujemo in da boš sicer po¬
slal kakšne neumnosti, ki jih sploh ne bomo rabili in boš tako denar zavrgel,
Ti pa raje pišem. Bili smo pred mesecem dni na Mirkovem domu v Trstu.
Še vedno ima dosti rož in ga prijatelji radi obiskujejo. Škoda, da smo ta¬
ko daleč narazen: bi ga šli večkrat obiskat. Kakor smo zvedeli, si mu ti pla¬
čal najemnino za deset let. In potem, če midva med tem umrjeva, kdo bo
skrbel zanj? Vsaj šopek rož, da bi mu poslal kdaj pa kdaj. Pa kaj, ko si ta¬
ko daleč... Da ne pozabim: naj ti ljubi Bogec poplača za kavni mlinček.
Ne veš, kako sem ga čakala. Eno leto preden sem se ti upala pisati in spet
še eno leto. Prav tak je, kakor smo ga imeli v Mariboru, ko smo bili še vsi
skupaj, tudi onadva. Kava me vedno spominja na tiste dni in kolikor dam
sladkorja vanjo, vedno je grenka. In kje si ga dobil? Saj se še spomniš pun¬
ce, ki je šivala na Viču pri sosedovih? (Tista črna, ki je tako rada posluša¬
la kitaro!) Pisala je bratu v Argentino, pa ji je poslal vse mogoče stvari,
samo mlinčka ne. Pravi, da jih ni tam, ker vsi ljudje kavo že mleto kupu¬
jejo. Kaj ne zgubi tako vsega duha? Torej zato sem bila tvojega toliko bolj
vesela. Oprosti, da ti tako na dolgo pišem- Gotovo imaš malo časa za pisma,
ampak že eno leto ti je samo ata pisal in jaz nič in morda spet eno leto
ne bom, če sploh še bom in zato vem, da ne boš hud, če sem več napisala,
kakor sem hotela.. . Oprosti pisavi; je videti, da nič ne pišem. Pa komu bi
in zakaj, saj sem vedno pri tebi.

"...Vidiš, tako je, draga mamica. Oni dan sem hodil po cesti in se
spomnil, da sem Ti obljubil glavnike, tiste upognjene za kite. Stopil sem v
trgovino in se ustavil pred steklenimi omarami. Lepa prodajalka se je pri¬
bližala.

75

"Ali bi mi, prosim, dali te glavnike. .. Štiri, pet, oziroma. .. Povejte mi
gospodična, koliko takih glavnikov je prav za prav treba za. .. Kako se
pravi po špansko?"

"Šest, gospod!"

"Mi jih daste, prosim!"

Pogledala me je, malo čudno se ji je zazdelo in se je nasmehnila, mor¬
da je bilo nagajivo.

"Za. . . svetlolasko. . . ali za temnolasko?"

Pogledal sem jo v lepe oči in zdelo se mi je, kakor da sem jo šele tedaj
zagledal.

"Za bele lase, za čisto bele lase, gospodična. .

".. .ne bodite hudi, gospod prezident, da Vas motim. Vem, da ne mo¬
rete imeti dosti časa, vem, da je moja španščina grozna, ampak moram,
moram Vam pisati.

Morda je slabo, da Vam pišem, kajti iz teh vrstic boste videli, da še ni¬
sem državljan, in ko bom, da bom slab. Storil sem zločin proti državi. . .

Trinajst let sem star in sem sam tukaj, tam onkraj morja pa imam ma¬
mo. No, pa se je zgodilo, da mi je pisala, naj ji pošljem iglo. Tako iglo, na¬
vadno, za šivanje, gospod prezident, tako iz jekla. Iglo. V vsem kraju tam
naokoli tam pri nas nihče nima igle- Pa sem jo kupil, da jo pošljem mami¬
ci. Nisem vedel, če delam kaj nepravilnega, in sem kupil precej veliko,
svetlo, kakor jo je imela mama, ko mi je šivala hlačke. Prvič v življenju sem
kupil iglo in potem, da je ne bi zgubil kakor Poldrugi Martin, sem jo prav
lepo zavil in shranil.

Poglejte: včeraj sem oddal zavoj. Stal sem v vrsti tam na pošti in prav
ko se mi je približal tisti mož s pečatnim voskom, sem zaslišal: "No, senor,
igel pa ne smete poslati! Ni dovoljeno!" Tako čudno mi je bilo nenadoma
v grlu. Ni mogoče! Taka majčkena igla, pa da je ne bi smel poslati! Poglej¬
te, gospod prezident, jaz nič ne vem, kako so zakoni in zakaj so, vem samo,
da je treba pošteno delati in ubogati, pa sem si dejal: pazi fant, da se tebi
in drugim kaj slabega ne zgodi. No, približal sem se tistemu gospodu, ki
pregleduje. Vse je lepo pregledal, pogledal me izpod kosmatih obrvi in se
mi nasmehnil. Potem je rekel: vse je v redu. Pa ni bilo, kajti jaz sem iglo
dal v nogavice in sem mu zašepetal: Oprostite, gospod! Kaj pa to. . .? Po¬
gledal je, odmajal z glavo in me spet pogledal. Grozno je bilo. Spomnil sem
se, kako mi je mama dvakrat pisala, da nimajo z ničemer zašiti krp, pa kaj
sem hotel. Požrl sem slino in počasi stegnil roko, da vzamem iglo iz noga¬
vice. "Za koga je?" je vprašal mož in sem ga videl kar dvojnega, dokler
si nisem. potegnil s prsti preko oči. "Za mamo. Za mojo mamo!" Potem sem
ga pogledal prav navzgor in zašepetal: "Samo ena, samo ena je! Saj vem,
da se ne sme, je zakon, ne? Ampak... ampak... če bi vaša mama..."
Nisem mogel več, videl sem samo, kako je spet pogledal na iglo, kako jo
je spretno zavrtel med prsti in..  . ne vem, nisem več dobro ločil, igla se mi
je zasvetila skozi solze. Ko sem si z rokavom obrisal oči, je mož še vedno
stal pred menoj. Lepo počasi je zavil iglo in jo dal spet nazaj v nogavico-
Potem se je obrnil in ne vem, saj mu nisem nič hudega dejal, ampak sem
videl, res sem videl, da so mu solze šle po licih.

Po mojem zato, gospod prezident, ker je storil nekaj, česar ne bi smel.
In najhuje je to: jaz sem kriv, da se je pregrešil, in zdaj si pravim: fant, ka-

76

ko boš dober državljan, če že danes ne samo ne spolnjuješ zakonov, ampak*
še druge kvariš. ..

Kar vidim, gospod prezident, kako bo pri nas čez en mesec. Stari Lovše
— to je cerkovnik, pa je obenem tudi poštar — bo prinesel zavoj v hišo.
In potem se bo zbrala vsa vas in bodo gledali in bi bili zelo užaljeni, če bi
kdo odprl zavoj, ko njih ne bi bilo zraven. Gledali bodo in gledali •— dokler
se ne prikaže igla. Potem bodo nehali dihati in mama bo dejala:

"Od njega je, od njega v Argentini..

In tisti dan bo pomenila Argentina nekaj, česar niso poznali, nekaj dalj¬
nega, nekaj bogatega.

"Argentina!" in glas bo povedal, da je to dežela, kjer imajo vse. Vsef
"Imajo igle. .."

In zvečer bo ded izvlekel iz kota veliki še avstrijski atlas z zemljevidi,
tisti atlas, katerega je še najstarejši v zadnji vojski padli sin rabil v šoli irr
na katerem je drugi vnuk risal parkeljne z rdečimi dolgimi jeziki in ga je
zato ded udaril, tako da je mali padel in si zbil konec nosu, kar se mu še
danes pozna. Potem bodo odprli zemljevid Južne Amerike in dedov suhi,
žuljavi prst bo potoval preko morja in kmalu zatem bodo še drugi suhi prsti
sosedov potovali preko zemljevida, se suvali in premikali in potem bo ded.
dejal: Še bolj dol, tam dol; tam, kjer je konec sveta. Tukaj!

In vsi mali, s plavimi očmi tik na robu mize, bodo začeli črkovati:
Ar - gen 1  ti - na...

To je tam, kjer so igle.

Saj me razumete, gospod prezident. Ne vem, če je kdaj kakšen argen¬
tinski diplomat povzročil, da ljudje tam preko morja celo noč niso mogli
spati. Ta iglica pa. Ta mala igla, ki bo šla iz večera v večer iz ene hiše v
drugo in jo bodo povsod gledali in ves večer pri ognju govorili o tisti ču¬
doviti deželi ob srebrni reki...

Hvala vam, da imate tako slabe uradnike, pravim. Saj me razumete,
kaj mislim povedati. Na, prav to je bilo še zdaj potrebno, vse sem zapa¬
cal. . . Ampak ne bom še enkrat cele strani napisal, ker mi gre strašno po¬
časi izpod rok in je ura že čez polnoč in jutri moram zgodaj na delo. Saj
ne boste hudi, če mi je solza padla na pisanje. Če je že hotela, bi naj vsaj"
prej, ko sem pričel. Bom kar nadaljeval. Spomnim se, bilo je takrat, ko mi.
še niso očka ubili, kako so mi večkrat pravili: če boš priden, boš še za pre-
zidenta. Pa sem bil še kar priden in glejte, zdaj sem tukaj. In premišljujem:
če bi bil kdaj prezident, ali ne bi hotel biti raje tak, ki ima tako slabe'
uradnike pod seboj, ali pa take dobre, ki so nas iz hiše pognali in jo za¬
žgali, ker so hoteli dobro in vestno izvrševati svojo službo in kakor so tisti,
ki mojo mamo sedemdeset let staro še vedno silijo, da koplje cestne jarke.. .'

Zdaj, ko sem Vam vse to povedal, upam, da boste pomežiknili na*
desno oko in rekli: če se huje ne boš pregrešil, sin moj tuji..

"...vem, dragi arbiter, diplomatska služba Ti ne dopušča dosti časa..
Prav zato se Ti toliko bolj čudim za poslani pergament s tisto presenetljivo
zgodbo. Položil sem ga med svoje stvari: leži med malo rimsko svetiljko in
čudovito izrezljano staro bombillo za mate na preveč disciplinsko stkanem,
prtu, ki mi ga je Lada poslala iz Valencije. (Njeno zadnje pismo: črno. Dosti
vprašajev in pikic. V zunanjem življenju dolgčas. Rada bi preživela jesen
v Rimu. Kdo je ne bi?) Tako leži Tvoj pergament: nekaj neznanega iz dalj¬
nega vzhoda, da druži stari in novi svet. Da ne pozabim: dobil sem dva pre-

77

krasna vzorca težkih zapestnic; motiv: v karavani hodeče lame; tolčeno bo¬
livijsko srebro. Eno Ti pošljem ob priložnosti obenem s filmom (Tvoje po¬
čitnice v Tirolih 1947; še zdaj ne vem, kako se je to zmešalo med moje pa¬
pirje) in obenem z neko drugo stvarjo- Morda Te bo razveselilo, če boš med
pošto z raznimi dolgočasnimi povabili in uradnimi pismi našel tudi zgodbo,
posebno še, ker sem jo skušal čim verneje napisati, kakor mi jo je pripo¬
vedoval Tvoj poklicni tovariš B., ko sva sedela pri Avedikianu. Še vedno
bi presedel celo noč ob arabskih slaščicah. Edino, zaradi česar se potoži,
je to, da ni take postrežbe, kakor je bila v Rimu. Morda ne veš, da tukaj
strežejo samo moški. .. Je sijajen človek; nekoliko me moti, ker večkrat po¬
navlja iste zgodbe. Recimo: vsaj nekajkrat sem že slišal, da sem jaz verjetne
še sedel v gimnaziji, ko je on že jedel baclagua in arise in ne vem še kaj
tam v Kairu. Sicer je čudovit. Povsem se je potegnil iz javnega življenja in
kaj nenavadno preživlja nekatere dneve. Kadar mu je prav dolgčas, pošilja
pisemca na "Courrier du coeur" v "Elle" in se podpiše "Le coeur desole"
ali "Pauvre coeur desampare" in potem čaka na odgovor in na ljubezenske
nasvete. Pravi, da je to eden največjih užitkov, kar jih ima, in da mu je ne¬
verjetno poboljšal prebavo v zadnjih časih.

Da ne bom predolg, tukaj Ti je zgodba.

Mati mu je pisala:

"Samo še enkrat bi rada slišala tvoj glas, sin moj nesrečni. Glej, nimam
želje, da bi ti poljubila oči, greh bi bilo to želeti, niti da bi te stisnila na
prsi in začutila tvoje močne roke, ki bi me varovale pred vsem... ne, bilo
bi nespametno. . . Čudno, sin moj: želim si, da bi slišala tvoj glas, da bi mi
še enkrat dejal: moja mala mamica... tako kakor si mi dejal, ko sva se
zadnjič videla tam na meji in ko tvoji in moji vojaki niso pustili, da bi mati
sina poslednjič preko čela prekrižala, kakor sem te prvič takrat, ko si mi
zajokal v naročju in sem rekla: Moj Bog, daj da ga bom pokrižala vedno,
kadar bo prišel in kadar bo odhajal... Pa vidiš, sinko, Bog nam da včasih
velike stvari, majhne pa jemlje. In jaz sem dvignila pest proti Njemu, takrat
ko so tvojega starejšega brata ubili in mu s čevlji pogazili glavo, da je ni
ostalo in da mu niti mrtvemu nisem mogla prekrižati čela.. . tebi ne žive¬
mu. . . Zdaj pravim: On ve, zakaj tako hoče. On tudi ve, zakaj hoče imeti
takega tretjega sina, tvojega brata, ki je ostal z menoj tukaj, pa mi ne pu¬
sti, da bi ga pokrižala. On je zdaj od novih. Strašno se je spremenil in če
bi ti slišal, kako o Bogu govori, bi te zabolelo krog srca, kakor kdaj mene
zaboli in mislim, da me bo konec. Tretji. . . O tebi nikoli ne govori, pa vem
-— oprosti, da ti tako pišem, a saj si edini, komur se še lahko potožim —
pa vem, pravim, da te sovraži- Dalje ko si hodil, bolj ko si se oddaljeval od
nas, bolj je raslo njegovo sovraštvo. On je njihov: mrk, sovražen, nezaupljiv
do vseh, tudi do mene. Ponoči zginja in se vrača zjutraj in ga ne smem
vprašati, kod je hodil, kaj je delal. Ljudje se ga izogibljejo po cesti. Kdaj
premišljujem: kaj sem storila, da sem rodila take sinove. Mislim na vaju, ki
sta še živa: če bi vaju postavil nasproti, bi se ubila. Zakaj? Kaj se nista
spočela v istem telesu, od istega moža? Mar se nisva imela z očetom tako
rada takrat, ko si ti rasel v meni, kakor takrat, ko je rasel on, tvoj brat?
Kaj vama nisva dala iste krvi, z istimi ustnicami poljuba v pozdrav,
za srečo in blagoslov na življenski poti? Vem.. . stara sem, ne razu¬
mem, kaj učeni ljudje govorijo in mislijo. Ustvarjajo ljudi kakor jih

78

ubijajo: seštevajo in odštevajo mrtve številke. Danes so tukaj samo še mrtvi
ljudje. Pravim mrtvi, kajti ko bodo telesno umrli, saj ne bodo umrli, saj so
bili samo številke. In številka ne umre... Se še spomniš, ko sva nekoč ob
petrolejki sedela in si mi razlagal, kako je število pojem in kako je ta po¬
jem bil že takrat, ko ljudje še niso imeli besede zanj in za to, koliko imajo
prstov na roki... Ti si morda pozabil na tisti večer, saj je vendar bil samo
eden izmed mnogih lepih, jaz nisem. Kajti ko sem te pokrila, prekrižala
preko čela in poljubila, sem mislila: Moj Bog, samo poglej, kaj je vse v tej
glavici pod mojimi ustnicami. V tej glavici, ki še pred štirinajstimi leti ni
mogla niti same sebe pokonci držati in sem jo z mehko roko morala pod¬
preti in prinesti na prsi...

Zdaj sem sama. Zvečer, ponoči pride on: tih, mrk, črn... še pozdravi
ne in kadar govori, mi govori kakor tujki. Groza me je pred njim. Groza...
Mogoče je zato, da sem si tako strašno zaželela tvoje besede, tvojega glasu,
da bi te samo enkrat še slišala..."

Fant je zložil pismo. Sklonil se je preko kolen in roki sta mu drhteli, ka¬
kor da bi vsak hip hoteli zmečkati nerodno popisani papir... Samo še en¬
krat da bi slišala... Nenadoma se mu je zazdelo, da pred letom dni, ko je
dobil to pismo, sploh ni razumel materine želje. Še se je spomnil- Našel ga
je nekega jutra pod pragom, spravljal se je v službo in šele v vlaku med
gnečo ljudi ga je preletel. Ni mogel razumeti, kako je bilo njej, ko je pi¬
sala. ..

In potem se je zdrznil.

Kako da mu takrat že v samem prvem trenutku ni prišlo na misel:
plošča, gramofonska plošča! Dal bo sneti ploščo, govoril bo svoji mamici,
kakor bi ji govoril na uho... poslal preko morja. .. Kakor bi se zbal, da bi
bilo prepozno, je skočil in zdrvel po stopnicah na cesto. ..

Tiste dni je bil grozno nestrpen. Trgovina, kjer so snemali plošče, je
bila zaprta in dnevi do ponedeljka so se mu zdeli neskončni.

Osemnajst centimetrov krat dva milimetra aluminija in... solze in lju¬
bezen in vsa nežnost človeka, tisoč milj oddaljenega od matere, ki je nikoli
več ne bo videl.. . da ji zadnjič pove, kako jo ima rad, kako strašno jo ima
rad. Osemnajst centimetrov krat dva milimetra in na njih tisoč in tisoč
minut pred spanjem, ko bi človek preklel svet in trenutek, ko mu je prvič
svetloba udarila v drobne oči — in spet tisoč in tisoč, ko človek blagoslavlja
Njega in blagoslavlja njo, ki mu je dala utrip srca, ki mu je dala ta lepi tre¬
nutek, ki je zginil in je vendarle večen. Ko blagoslavlja njo, ki mu je dala,
da je mogel ujeti ta zrak, to besedo, to podobo in tisti hip, ko je prvič zagle¬
dal pred seboj njen obraz in ni razumel ničesar, kakor ne razumemo niče¬
sar, kadar se kaj velikega, lepega pričenja goditi.

Sedemkrat je sonce leglo za pampo in sedemkrat je ista njegova svetlo¬
ba udarila v triglavski ledenik in takrat je prišla plošča do matere.

Ko ne bi nikdar prišla! Ali vsaj tedaj ne.. . Ni mogla razumeti, kaj je
v tistem okroglem zavitku, in ko so ji dopovedali, se je zjokala še bolj.
Saj ni minilo niti tri mesece, odkar ji je zdrsnilo po zledenelem lesenem
stopnišču in si je pretresla glavo. Od tistega jutra ni slišala ne mlekarja, ki
je trikrat pozvonil, niti poštarja, ko je potiskal pismo pod vrata...

Nemo je držala ploščo v rokah in gledala ljudi, kakor bi bila zblaznela.
Prsti so ji počasi zadrhteli preko brazd in zavedela se je, da je tam on, nje-

79

gov glas, njegova beseda, vse, kar ji je hotel povedati v slovo... Pogledala
je sosede in kakor bi jo bilo nečesa sram, se je vsa drobna splazila po
strmih stopnicah navzgor v svojo sobico.

Proti večeru se je preoblekla in se odpravila k sestri, da bi ji povedali,
kaj je na plošči. Pa se je zbala: najmlajši njen je tudi ves spremenjen. Ka¬
dar jo sreča, ji ne pogleda več v oči... Sedla je spet na posteljo... Se¬
veda, utegnil bi komu kaj povedati... In sploh. ..

"Če sem znala počakati toliko dni..."

Od tistega večera je bila plošča vedno pri njej. Vsako noč si jo je položi¬
la pod vzglavje in drobni izsušeni prstki so ji tipali preko hrapavih brazd
in zazdelo se ji je, kakor da spet sliši njegov smeh in jok in da občuti vso
ljubezen iz njegovega glasu. Noč za nočjo se je pogovarjala z njim. Obu¬
jala sta spomine, včasih ji je pravil, kako mu je v novem svetu... Zavra¬
čala ga je, kadar jo je opeval kot svetnico in jokala je, kadar se je zjokal
on. . .

Skrivala je ploščo pred sinom, ki se je ponoči vračal domov, in srce ji
je bilo kakor blazno, ko je legel, in je pazila, da ji ne bi noht preglasno po¬
tegnil preko plošče in bi on kaj zaslišal, zasumil. .. morda vzel. ..

Nekega dne je zvedel: prestrašila se je, obstala vsa majhna in bleda v
kotu sobice — tako grozno velika se ji je nenadoma zazdela — in ga gle¬
dala, kakor nekaj, kar druži vso grozo tega sveta v sebi. Držal je ploščo v
roki, se nasmehnil nekam negotovo in jo zagnal na posteljo. Ko je odšel
iz sobe, je planila k ležišču, s solznimi očmi komaj našla ploščo in vsa obu¬
pana pričela premišljevati, kam bi jo skrila.

Od takrat je ni več pogledala podnevi; samo noči so še bile njune.
Spet sta se z daljnim sinom pogovarjala in neke noči se ji je zazdelo, da je
zvedel, kaj se ji je zgodilo. . .

Minevali so tedni in on na plošči je bil vedno drugačen, vedno več ji
je povedal, vedno bolj jo je znal tolažiti, bil je, kakor da bi zaživel na novo.

Nekega jutra je prišel poštar. Navadno je puščal pisma v pritličju, zdaj
pa je prišel prav gor v stanovanje in ji na skrivaj pokazal majhen list. Naj
pride k njim, če hoče slišati ploščo. Ni se ji treba nikogar bati, so sami za¬
nesljivi in ji bodo povedali, kaj ji sporoča sin. Samo nasmehnila se je. Saj
ve, kaj je na njej, in kako bi moglo biti več, kakor ji je že povedal...

"Dragi moj sin nesrečni ali srečni", je šlo potem njeno pismo preko
morja, "sam Bog naj Ti bo plačnik za to, kar si mi storil. Brat Tvoj se je ne¬
kam spremenil, kupil mi je gramofon in kadar sem sama, poslušam Tvoj
glas. Kakor da mi govori še vedno tisti, ki mi je govoril na meji, ko sva se
zadnjič poslavljala... Zdaj bi rada umrla. Vem, da si ostal, kakor si bil in
da bi me danes prav tako pogledal v oči, kakor si me takrat, ko sem Te
zadnjikrat pokrižala preko čela, pa čeprav ima zdaj morda že nekaj gub..

Kadar je sin prihajal ponoči domov in je vstala, da mu pogreje večerjo,
ga ni več gledala kakor nekoč. Nekaj čudnega je opazil v njej. Postala je
bolj mirna- Kakor da so njene misli drugod zaposljene. Začutil je, da se ne¬
kaj novega godi v njej. Nekdo je vstajal med njima, nekdo, ki ji ni bil samo
bliže kakor on, ampak je postajal del nje. Mati se je spreminjala iz dneva
v dan, postala je bolj vedra, nekoč se je celo nasmehnila. Bila je srečna in
ta sreča je rasla v njej, se večala, kakor je v njenem sinu rasla mržnja do
njega, ki je bil onkraj morja, a vendarle bliže njej. Sam se ni zavedal, kaka

80

BARA REMEC

KRAJINA

se je ta mržnja vsesala vanj, kako je vedno večkrat na dan premišljeval
s sovraštvom o bratu.

In potem nekega dne, ni vedel, kako se je zgodilo in kdaj, je sovraštva
prešlo na nekaj bližjega, na nekaj otipljivega: na okroglo brazdasto ploščo.
Nikoli je ni slišal, nikoli je ni več videl, vendar je predstavljala onega dru¬
gega. Zrak se mu je zdel vedno bolj nasičen s ploščo, kakor bi se spre¬
minjala v dišavo. Počasi je mržnja zrasla v bes in če se ne bi bal tistega ma¬
terinega čudovito mirnega obraza, tistih nemih oči, ki so dobile tako moč
nad vsem v zadnjih dneh... Včasih se je smejal sam pri sebi: kako more
neki biti tako neumen: Ljubosumen — ha, beseda še iz pubertetne dobe —
kako sploh more zgubljati toliko časa s tako neumnostjo, z nekaj centimetri
zrezljonega aluminija. Kako mu neki more taka neznatna stvar jemati mir,
kratiti spanec...

Nekega dne se je ujel, da misli, sklepa o tej mrtvi plošči kakor o živem
bitju. Kaj je torej v njej? Mar je res samo toliko in toliko gramov neke tva¬
rine, ali morda res samo njegov glas? Nekaj drugega mora biti v njej. Ne¬
kaj, kar je tudi gluhi materi povedalo in zdaj pravilo dan na dan stvari, ki
jih on ni razumel, sploh ni zvedel.

Sploh ni zvedel!

Takoj se je premagal in se nasmehnil, toda zobje so se mu zarili glo¬
boko v stnice. Zvečer, ko je legel, mu je misel prišla na tiste drobne brazde,
na katerih je počivala materina roka in jih božala. Zazdelo se mu je, da
naravnost čuti, kako preko njenih prstov prehajajo v celo njeno telo čudo¬
viti glasovi, kako ona zatrepeče ob njih skrivnostni glasbi. Neznani glasovi*
tolažeči, ponavljajoči, morda celo ščuvajoči...

Ščuvajoči...

Jasno. Kako bi sicer ona tako gledala nanj, kako bi sicer mogla kdaj
brez pogleda stopiti mimo njega? Zakaj ga včasih tako mogočno in ponosno
pogleda, prav kadar jo hoče z besedo raniti...

Bolestno se je nasmehnil in se obrnil pod odejo- Hotel je zaspati, silil
se je v dremanje. Zamislil se je v delo v tovarni, ustvaril si je pred seboj ko¬
lesa stroja, tako grozno uspavajoča sredi popoldanskega dela... Počasi je pri¬
čel zginjati, pa se mu je nenadoma iz daljave privrtelo veliko kolo. Vedno
večje in svetlejše je postajalo. Sunkovito se je stresel: bila je plošča in misli
so mu zaplavale v brazdo, brzele vedno dalje, vedno bliže osi in ko je
mislil, da je na koncu, je opazil, da se plošča še vedno vrti in da je os izgi¬
nila nekam v daljavo. .. Strašen trud ga je zagrabil. . . Vedno hitreje, ved¬
no dalje se je vrtela plošča, v brezkončnost. Hotel se je znebiti te more,
podzavestno je stresel glavo, pa spet se je povrnil v neznano večnost se
zgubljajoče brazde... Ves poten se je skrčil in potem dvignil. Zunaj je za¬
vijala burja in ko je globoko in neenakomerno dihal, je tudi njemu zapiska¬
lo v nosnicah, da ga je čudno spreletelo. S kazalcem si je obrisal znojno
čelo in počasi spet legel.

Ščuvajoči glasovi! Proti njemu. Krčevito se je obrnil in zadrl zobe v bla¬
zino. Blazno mu je vedno močneje udarjalo v možgane božanje njenih'
prstov po plošči, udarjanje je raslo v grmenje, kakor bi se hotelo spojiti s
pišem burje, ki je divjala krog oglov in udarjala v zadelane oknice... planil
je pokonci. Počasi se je pričel plaziti k materini postelji, prižgal je lučko in
jo zasenčil z dlanjo, da bi ublažil udarec svetlobe. Obrnil se je, ne da bi'
odmaknil roke od svetilke, in zagledal njeno suho, belo roko. Ležala je, ka-

81

kor da bi mu kazala, naj se vrne v posteljo. Oči so se mu uporno zasvetile
in skozi možgane mu je udarilo: nikdar še ni videl materine roke tako raz¬
galjene. Razdražilo ga je, krog oči ga je zapeklo, zazdelo se mu je, da je
burja vdrla prav med temne stene. Med krikom je planil k postelji in zagra¬
bil za roko.

Potem je spet odprl usta in izvil se mu je hropeč krik- Bil je drug, dru¬
gačen krik. Krik človeka, ki v poznih nočnih urah zagrabi mrtvo mater za
roko.

Zazdelo se mu je, da je minila cela večnost, čeprav mu je lastni krik
še vedno plaval v ušesih. Čudno se je nasmehnil in zazdelo se mu je, da
je zaznal nove črte na svojem obrazu. Ali morda stare, pozabljene? Navse¬
zadnje je le otrok tistih starih dni, one dobe. . . Potem se je preplašil. Čigav
otrok? Kaj bi dejali oni, njegovi, če bi ga zdaj videli, če bi slutili, da misli...
da sploh misli. Če bi vedeli, da je v tej grozni uri prvič, odkar je postal
drug človek, pomislil nekaj, kar je bilo z njim, samo z njim v zvezi...

Čelo se mu je zmračilo. Kakor morilec, ki se je prikradel v stanovanje
in našel svojo žrtev že mrtvo, je pogledal krog sebe, skočil k vratom, jih
zaklenil in potem spustil črni papirnati senčnik preko luči. Začutil je, da
hitreje diha. Telo je prehitelo natančno izraženo misel in predno se je dobro
zavedel, je potegnil blazino izpod matere. Dolgi črni šivi so se razparali
kakor prepereli pod močnimi prsti in šele potem je zagledal tenko črno
ploščo v materini desnici. Prav s silo jo je moral potegniti iz rok in za hip
ga je zagrabila groza: prsti so se ji stegnili, kakor bi hoteli seči po nje¬
govi roki. Burno je zadihal in hitro stopil s ploščo proti vratom. Naglas
se je zasmejal in jo položil na omaro. Krog odprtih ust mu je drhtel nervo¬
zen smehljaj in z globoko nagubanim čelom, ki ga je zravnal šele, ko so
ga oči začele peči, je nemirno gledal krog sebe- Nenadoma je planil k oma¬
ri za posodo, vzel iz nje aluminijasto pokrivačo, odlomil ročaj in jo zavil
v strgano blago vzglavnika. Drhteči prsti so potegnili iglo z nitjo iz škatle,
sešite iz barvastih razglednic. Položil je pokrivačo na blago in pričel šivati.
Zgrabil je zašiti žakeljček, uravnal aluminijasto pokrivačo in jo skrbno po¬
ložil, pod materino vzglavje in se začudil: tako čudovito miren je postal.
Snel je plašč z žeblja, da mu je kar sam padel preko ramen, in si potisnil
ploščo pod pazduho. Kakor bi se bal, da koga ne zbudi, je potihem odprl
vrata in ugasil luč. Pod njim se je dolgo stopnišče izgubljalo v temo.

Ko se je na koncu hodnika stisnil skozi priprta vrata in se pričel spušča¬
ti po škripajočih stopnicah v klet, ga je zalil pot in šele ko je začutil ilnata
tla pod bosimi nogami in je stopil pod umazano okno, skozi katero je od
cestne svetiljke prihajala slabotna svetloba, se je oddahnil.

Sovraštvo mu je zasijalo preko obraza. Dolgo zadržani bes mu je pla¬
nil iz oči, zdel se je kakor maščevalec nad človekom, ki mu je moral biti
dolga leta prijazen, ker se ga je bal in je zdaj šele napočila ura... Z
drhtečimi prsti in ne da bi odvrnil oči od plošče na tnalu, je v temi iskal
in potem zagrabil sekiro. Kakor bi se hotel dvigniti preko vsega sveta, se
je povzpel na prste, dvignil roki s sekiro in pričel blazno udarjati. Vedno
močneje in ko je začutil, da je med tnalom in sekiro nekaj upornega, je
udarjal vedno hitreje in potem se je ves zasopel ustavil. Odprl je pekoče
oči in pred seboj na parobku zagledal zmaličeno kepo nečesa čudnega,
kar se je počasi gibalo, borilo, kakor da se noče ustaviti, umiriti, umreti.

Sekira mu je padla iz rok na boso nogo in šele ko se je vlačil po tem-

82

nih stopnicah navzgor, je začutil nekaj toplega med prsti in topo narašča¬
jočo bolečino...

Pogreb je minil mirno, kakor je minila ona. Malo ljudi je stalo ob gro¬
bu, ko so jo spuščali v jamo. Krsta se je zibala kakor prazna na širokih
umazanih trakovih, da so se pogrebci čudno spogledovali. Skoraj ni bilo
slišati molitve, pač pa šepetanje, da so ji v krsto položili tudi ploščo, go¬
vorjeno ploščo od sina v Ameriki. Ministrant je povedal, sam jo je potipal.

Še pred koncem pogreba je sin nekam zginil in ko so se ljudje že pri¬
čeli razhajati, se je nenadoma šepajoč priplazil izza starega nagrobnega
spomenika. Ustavil se je pred grobom in se dvakrat, trikrat blazno, narašča¬
joče zagrohotal. Ljudje so zapuščali pokopališče in zamrzelo jih je preko
.hrbtov. Preplašeni so se ustavljali med velikimi, črnimi železnimi vrati, a
nihče se ni vrnil.. .

Smejal se je, smejal, nežno dvigal roko in grobarju, ki se je bližal, že od
daleč govoril, naj hodi bolj tiho, da ne pregluši glasov. On sliši, sliši čudne
stvari... Zaprl je oči in roka se mu je v zraku ustavila, kakor da bi nalete¬
la na nekaj trdnega, nevidnega, pokazala nekaj okroglega, in bil je videti
kakor slepec, ki s prstom bere in sprejema vase.

Mali hišnikov sin pravi, da včasih sliši, kako se spodaj v kleti ponoči
•dva pogovarjata, da ječi in moli in se nekaj smeji.. . Pa kaj vedo otroci!
Vsak šum se jim zdi beseda in vsak veter jim je jok. Kaj bi razumeli, pravi
'hišnica in položi malemu roko preko ust in boječ pogleda proti vratom.. .

* * *

Dragi moj arbiter: kaj praviš o modernem Kajnu in kaj bi naredil sta¬
ri Sušnik, če bi kdo od nas pri književnosti dejal, da je Dickens dolgočasen,
■da Poe ni poznal groze in da je Proust premalo realen?"

MIRKO ŠUŠTERŠIČ — VALIANT

TEŽKE URE

Dan pekoč
gre na zapad,
pesek vroč
zalije

mračen hlad;
brez zvezd je noč.

Črn vihar
skoz pampo plane,
vrtinec črnih misli
v duši vstane:
zanje ni daljav,
ne morij ne višav —
kot za mrtve ne:
v težkih urah
vseh teh noči
misel nanje
žari, žari...

83

BORUT

NIHANJE

Bolnik.

Beli oblaki.

Modro nebo.

V duši nemir.

Zadnji vprašaj.

Večnost? Je ali ni?

Kje so brezkončna obzorja?

Blaznosti krik.

Drevja šelest.

Sonca zaton.

Mrtva jesen.

Bučanje vetrov.

Dež trka na okno.

Bog. ..

BORUT

TUJA OBAL

Neznana

širina

oceana.

Senca viharja
ob ladjo udarja.

Želja že išče
breg, pristanišče.

Zadnji še val.

Tuja obal.

Mesto bleščeče.
Misel trepeče.

Pesem se čuje.
Ceste so tuje.

Strašna povest
miljonskih je mest.

84

VINKO BELIČIČ

ŠE ENO LETO

Slišim prvega kosa — kri mi utriplje na koncu prstov! Zdaj sem poplačan
za neusmiljeno januarsko burjo, ko so se hiše stresale. Pred mano je pomlad,
najljubša med vsemi deklicami: pride in se ti ponudi, vzameš jo, a še preden
si se je naužil, je že ni več. Hrepenel bom po nji in jo klical, in se bo vrnila
lepša in vdanejša nego kdaj prej — in spet bo vriskalo moje srce.

Sinoči se je v blisku, gromu in viharju razdivjalo neurje. Vsa rast se
je napila novih moči. Glej, umiti hribi na severozahodu strmijo nepremično
v popolnoma jasno nebo; ali so beli od snega ali od kamenja? In s kraške
planote vidim preko lagun in Barbane globoko v modro Italijo. Zdaj spet
lahko diham, prijetno in bogato je življenje.

Bori šumijo in slavčki pojo, meni pa nočejo iz spomina besede, ki jih
je nekdo iztisnil v gnevu:

"Zapad je ko stara ladja, ki na vseh straneh pušča vodo in je ljudem
na nji zoprno tesnobno."

Trpko sem ga pogledal, on pa je zrl v tlak, po katerem sva stopala,
in nadaljeval:

"Zapad je brbljav: samo izjavlja in izjavlja. Jezi me to neprestano izjav¬
ljanje raznih veličin. Utruja me! Moral bom manj brati časopise in manj
poslušati radio, če nočem postati čisto zmešan. Vzhod ve, kaj hoče: molče
gre svojo ravno pot, saj ima trden cilj pred sabo. Priznati moram, da obču¬
dujem to jasno linijo, četudi se za cilj ne morem navduševati. Zapad preveč
govori, kaj bi rad. Ali veš ti, kaj Zapad sploh hoče?"

Medtem ko zvesti Vil spi v grmu in vsenaokoli pojo ptice in nad bori
plavajo samotni blesteči oblaki po sijajno modrem nebu, gleda .moje srce
v uboga pleča s štrlečimi lopaticami, v rjavo letensko obleko, pobledelo od
znoja in dežja in sonca in vetra; sklonjena pleča gredo v klanec mojih ljubih
Otavic in se mi skrijejo — skrije se mi zadnja podoba materina. Potolažil
sem jo bil ob slovesu:

— Še eno leto potrpite, mama, potem bo vojne konec! —

Sama stopa v klanec in veruje: Ko bodo drugič dozorele hruške pri
skednju, bo vse dobro, vse urejeno. Še eno leto — kaj pa je to! Za eno
leto je še moči v životu, vera v srcu pa je neizčrpna.

Minilo je tisto leto. .. vojne ni bilo kraj. Mati se je grizla z zemljo in
z vodenico, zapuščena v samoti sredi ptic in vetrov. Moj glas ni segal do
ija, da bi jo spodbudil še za eno leto — za poslednje leto potrpljenja. Strašno
gluh je bil tisti čas, in v marcu, ko so stare slive razmajali viharji in so se
zarumenile trobentice, je mati omagala v boju z zemljo in z vodenico. Tako
ji je bila prihranjena strašna pomlad, ko je v nekaj dnevih izkrvavelo v
■grozi in mukah več ko deset tisoč mladih in močnih življenj... ena cela
vojska!

Kako naj jaz vem, kaj Zapad hoče! Toda moj drug je ves jedek.

''Kakor vsak človek, tako je tudi vsak narod v bistvu sebičen. Vsak
narod, da, in močnejši tem bolj! Ideal Zapada je zlato. Zato ne misli na našo

85

pobito vojsko, za katere si niti rok ni umil. Šteje zlatnike in daje izjave na:
tiskovnih konferencah, da z njimi meša poštene ljudi. Povej mi: Kam naj se
danes pošten človek obrne, da ne bo razočaran? Na koga se je še mogoče
zanesti?"

Morala sva se ustaviti na križišču, kjer nama je hrupno prečkala pot
vrsta vozil. Moj drug je potem z mislijo grebel dalje.

"Mi smo, da tako rečem, dedno obremenjeni z idealizmom — menda'
zato, ker je naša domovina venec vseh naravnih lepot- Zato smo za krivice
še posebno občutljivi. Najbolj pa nas boli nehvaležnost — saj žvečimo njen.
grenki kruh že dolga stoletja. Močneje v nekoga verujemo, huje smo razo¬
čarani. Seveda: ali poštenje in zlato moreta skupaj?"

"Torej kaj: ali naj se vsi pobesimo?"

"Vpiti je treba, vpiti, najsi je svet še tako gluh! Četudi bomo glas vpi¬
jočega v puščavi, vsaj sebe bomo rešili pred usodo Sodome in Gomore. Če
bomo mi molčali, kdo bo svetu izpraševal vest? Če bomo jenjali vpiti, bomo
še sami utonili v mlakuži."

V tistem trenutku sem spoznal, kako globoko sem že.

"Nič v življenju me ne more več presenetiti," sem rekel, "kajti vidim:
na svetu je vse mogoče. S tem se je treba sprijazniti... vsakdo ima svoj
prav..."

"Iz mlakuže govoriš!" je vzkliknil moj drug. "Zalivajo te umazani valovi'
sveta, daljne zvezde pa jočejo za tabo."

Šel si je z levico preko čela in las.

"Kdor danes molči, ko se na ves glas šopiri laž, ni ne moder ne ponižen,.
temveč strahopeten. Kdor danes samo razmišlja v samoti in tišini, namesto
da bi dvignil prst in spregovoril, je kriv tujega greha, čeprav ima sam še
tako jasne pojme."

"Toda kaj naj mi praznih rok ob tem strašnem Avgijevem hlevu?" sem
ga nemočno pogledal.

"Izkidati ga ne moremo, to je res, ali vpiti moramo, kako smrdi vedno
huje, tako da nas bo lepega dne zadušil, če se mu ne bomo postavili v bran."

Kako lepo je o poletnih večerih gledati bliskavico v temnih oblakih tik
nad obzorjem! Tiho vztrepetava za bori in griči, tako da zemlje 1  sploh ne
čutiš. In po prvem mrzlem oktobrskem dežju ti zasijejo Alpe v belini, kot
bi bile iz najčistejšega sladkorja.

Majski popoldan obliva hiše in dvorišča s svetlim razkošjem.

Vstopil je, pozdravil in se srečno smehljal. Nato je v zadregi iztegnil',
roko, da sem jo moral sprejeti. Kdo je to?

"Ali se me še spomnite?"

Gledal sem ga. Svetle lase je imel počesane nazaj, oči so bile velike in .
sive in na levo je lahno škilil. Na obrazu je bila sled prestanega trpljenja..
Nekje sem že videl ta obraz — in spet ga nisem videl.

"Če ste Slavič, ste se hudo spremenili," sem odgovoril negotovo.

"Torej ste me spoznali!" je veselo vzkliknil.

"Kaj je z vami?"

"Tu sem spet, vidite — prebežal sem z Vzhoda, ušel sem iz raja. Po
štirih letih sem spet tu. Še veste, kako je bilo tedaj v Trstu?"

Dobro vem, kako je bilo, pa se ne spominjam rad.

"Vem, kako je bilo, Slavič! Veliko se je spremenilo ta čas."

86

"Krivo smo vas sodili in nismo vam verjeli. Prišel sem vam povedat, da
ste imeli prav."

"O  Slavič, kako je bilo z vami ta leta zgoraj?"

Njegove oči so skrivnostno zasijale. Rekel je zmagoslavno:

"Kaj bi govoril — spoznal sem resnico!"

"Nismo vam mi dali mature, marveč oni. Toda veliko več kot papir je
vredna življenjska zrelost, ki ste jo dosegli. Vidim, da ste cel mož. Večina
vaših sošolcev se je raztepla po svetu za kruhom in svobodo — kaj mislite
pa vi?"

"Tudi jaz pojdem."

Zabolelo me je v dno srca.

"Tudi vi pojdete, Slavič," sem rekel brezmočno. Potem pa je duh pre¬
magal človeško slabost v meni. "O, pojdite kot plamenica, ki jo je proti svoji
volji prižgal Vzhod, in razsvetljujte temo Zapada!"

Razdelil sem zvezke za zadnjo šolsko nalogo, eden pa mi je ostal v
rokah. "Pavlovec Marija". Moja najboljša učenka! Del sem ga na kateder.
Zvezek leži sam in sinji kot daljno morje in nebo, med katerima plove njena
ladja v Avstralijo.

Saj pojdem tudi jaz nekoč... toda eno leto bom še tu. Še enkrat hočem
čuti žametni alt v bliščobi, ki jo mlado sonce izseva na morje in se od tam
vsa mehka razliva na Kras. Še enkrat bi rad začutil srčne utripe na koncu
prstov.

87

KAREL RAKOVEC

i

EGO SUM VITA

O žitni klas, zemlje naj dražji plod!

Kako te čaka srp, da dozoriš
nevesta mu v objem in vreže križ
ti v hleb, da živel bi človeški rod.

Otrok, ljubezni materine sad!

Nestrpna šteje dneve, kdaj ponudi
mu prvič prsi, ko porodni trudi
človeštvu podare poganjek mlad.

Ko nas kesne za vero bog napuh
je pahnil v smrt, si Bog, ljubeč stvarjenje
se izničil v prah in dal na les razpeti.

In da bi blagovest "Jaz sem življenje"
vsaj s srcem doumeli, si kot dete
prišel in v naši sredi ostal kot kruh.

88

I. M. D.

ANGEL IN SOVA

V poletnem večeru gore so otožne,
gozdovi šumijo

in voda stoji;

še dolgo svetloba ostane.

Meglice kapljajo na njive pobožne,
svetilke gorijo
z nebeških poti
in dolgo se veter ne zgane.

Prav kot da še enkrat Boga so ubili,

temno je postalo;

nihče ne zvoni,

nikdo ne pozdravi Marije.

V zvoniku pa angel z mrtvaškimi krili
premakne kazalo,

da sova zbeži;
nihče ne zaprosi Marije.

I. M. D.

PESEM BREZ UMETNIŠKE VREDNOSTI

V nedeljo popoldne oblaki stojijo,
nevidno raztekajo sence po tleh,
le hrasti šumijo, šumijo.

Na brdih ugaša veseli nasmeh,
pod dimniki vžigajo belkasti les,
le bori in bori šumijo.

Še preden odsveti, utihnejo ceste.

A zemlja se skloni k naročju nebes,
potrta, odkar je ne ljubim.

89

MARIJAN MAROLT

BARA REMEC

IN NJENA RAZSTAVA V BUENOS AIRESU

V ulici Florida, kjer so najelegantnejše trgovine, je tudi vrsta razstavnih
salonov, skoraj vseh, kar jih ima argentinska prestolica, V enem teh, v ga¬
leriji Antu, je razstavljala od 27. marca do 8. aprila 1950 slovenska slika-
rica Bara Remec 26 olj in s temi deli oba prostora ne napolnila, pač pa
pregledno opremila. Kipar France Ahčin je z dvema malima plastikama in
s portretom pisatelja dr. Antona Novačana v nadnaravni velikosti prispeval
tri skulpture, ki so sicer nesporna odlična umetniška dela, a so služile spri¬
čo močnih učinkov Barine palete za večino obiskovalcev predvsem ugodnej¬
šemu celotnemu vtisu te slovenske umetnostne prireditve v naj večjem južno¬
ameriškem mestu. Razstava je bila med tistimi, ki so razstavno sezono 1950
odprle.

Buenos Aires ima vse, kar zahteva likovno-umetnostno življenje od mo¬
dernega velemesta: slikarsko galerijo, umetnostno akademijo poleg šol
manjše veljave, pa tudi že večje privatne zbirke starih in novih umetnin.
Večkrat prireja razstave določenih zgodovinskih razdobij in povabi celo
kakšen evropski narod, da pokaže svojo umetnost. Zato ima poleg številnih
umetnikov raznih smeri in narodnosti tudi stalno umetnostno publiko, ki
hodi po Floridi od galerije do galerije, in to publiko je tudi kolekcija Bare
Remec privabila na oglede. Kolikor smo jo mogli opazovati, je z velikim
zanimanjem komentirala razstavljene podobe. Seveda to mesto ni kakšno
umetnostno središče v tem smislu, da bi bilo merilo sodobnosti kot Pariz ali
Monakovo, pa tudi ne kot Ljubljana ali Zagreb, kjer izzove vsaka pomemb¬
nejša razstava pristojne referente časopisov in revij k pojasnilom ali celo k
polemikam. Tu gospodarsko življenje tako zelo prevladuje, da ima vse u-
metnostno ustvarjanje le bolj nekakšen komoren značaj, pri čemer domač
akord ali celo disakord še vse bolj poboža paisanovo srce kot v mestih več¬
je umetnostne tradicije.

* * *

Za Slovence je razstava v lanskem velikem tednu pomenila mnogo več
kot za argentinskega obiskovalca. Ko je Narodna Galerija v Ljubljani pri¬
redila 1. 1922 prvo zgodovinsko razstavo slovenskega slikarstva, je Izidor Can¬
kar (v ZUZ) napisal poročilo, kjer pravi nekako takole: "Z  vseh strani so
prihajale slike, a čeprav smo gradivo doslej zelo skromno poznali, smo
kaj kmalu lahko videli, če pripada delo slovenski umetnosti ali ne. Tista
razstava takrat je pokazala, da imamo že v prejšnjih stoletjih opraviti s po¬
sebno slovensko umetnostjo." V čem je ta umetnost, tega niti Cankar ta¬
krat niti kdo drug za njim še ni mogel z besedami izraziti. Umetnostno —
znanstveni jezik za taka dognanja, ki jih posreduje bolj čustvo kot pa stil¬
na analiza, še ni dovolj bogat. Po petletnem tavanju skozi Italijo in konč-

90

no tudi mimo izložb tukajšnjih trgovin z umetninami pa je tudi slovenski
obiskovalec Barine razstave občutil nekaj podobnega kot pred 28 leti slo¬
venski umetnostni zgodovinar v Ljubljani. Čeprav je slovenska pokrajina
na razstavi zelo skromno zastopana z dvemi, tremi opusi iz tržaške in obe¬
nem slovenske periferije, si se zavedel koj ob vstopu v prostore galerije
Antu, da si v hramu slovenske umetnosti, da je vse to tako naše, da si more
res do sitega napasti oči s temi platni samo naš človek. In to vkljub temu,,
da dela slikarica danes v tujini precej drugače, kot smo jo poznali pred le¬
ti v Ljubljani. V čem je ta domačnost, je pri moderni slikarici prav tako tež¬
ko povedati, kot pri slovenskem baroku, če tudi je eden stilnih elementov,,
slikovitost, gotovo pri Slovencih bolj prevladujoč kot pri sosednjih Italijanih,
ali celo Nemcih. Toda to edino nam je gotovo ni toliko približalo; tu zadaj'
tičijo subtilnosti narodnega življenja in izživljanja, ki jim ne vem imena,
niti še bistva ne. Rajni dr. Stanko Vurnik je ob takih težavah, ko česa ni
mogel dognati ali razložiti, dejal: 'To se more le z muziko izraziti". Pa kot
vidimo pri Bari Remčevi sedaj, tudi s čopičem.

V svetovni likovni umetnosti se je le redka ženska — kot Benečanka
Rosalba ali Nemka Kaethe Kollwitz — povzpela do splošne pomembnosti,
čeprav posebno v zadnjem času slikaric, kiparic in arhitektinj nikjer ne
manjka. Pri nas so se lotile slikanja najprej nekatere ljubljanske uršulinke
v prvi polovici prejšnjega stoletja; učitelj jim je bil Matevž Langus in na¬
tančno po naukih svojega učitelja so gojile portret in nabožno slikarstvo..
Kot Kranjica se jim je v dobi poznega biedermeierja pridružila grofica Ma¬
rija Auersperg s cvetličnimi tihožitji. V dobi realizma in impresionizma sli¬
ka dobra štiri desetletja Ivana Kobilica; izrazita impresionistka je tudi Ani¬
ca Zupanc. Njeni sodobnici Henrika in Avgusta Šantel po začetnih samo¬
stojnejših obetih zapadeta vplivu sorodnika Saše. Roza Klein, Sternenova
žena, je slikarstvo pozneje opustila, ko menda ni mogla slediti takemu ve¬
likanu, kot je bil njen mož. Helena Vurnik, žena arhitekta Franca, se je pod
moževim mentorstvom uveljavila v knjigi in liturgični opremi ter v sten¬
skem in oltarnem slikarstvu. Po prvi svetovni vojski so se pojavile kiparica
Karla Bulovec, pozneje keramičarka Dana Pajnič, slikarica Mara Jeraj, ki
je popolnoma zašla v manire svojega moža Toneta Kralja, in poleg raznih
ilustratork in celo arhitektinj manjšega formata tudi Bara Remec. Žene so*
priredile enkrat v Ljubljani tudi posebno razstavo umetnic. 'Žena je v slo¬
venski likovni umetnosti dobro zastopana, bolj kot v leposlovju ali cela
v glasbi, toda ob bok svojih velikih moških kolegov se morejo postaviti le-
genialna Ivana Kobilica, morda Anica Zupanc, a prav gotovo še Bara Re¬
mec.

V njeni ljubljanski dobi bi jo postavili nekam med Pavlovca in Muši¬
ča, v generacijo, ki je sledila revolucionarnemu ekspresionizmu bratov
Kraljev in Vidmarjev in se, čeprav izučena v inozemstvu, vrnila v slikovi¬
tost, ki so jo domači impresionisti tako zasidrali v umetnostno življenje..
"Čisti" impresionizem to kajpak ni bil več, predmet je le premočno izstopal,,
motiv je postal važnejši kot splošno vzdušje in interes za oblikovanje posa-
meznične forme je dostikrat prevladal nad celotnim vtisom. Primerjati je
treba le, postavim, Groharjevo starološko s Pavlovčevo ježiško cerkvijo, obe
naslikani med drevjem in obe viseči v Narodni Galeriji. Pri Groharju vto-
ne cerkev v splošno občutje krajine, pri Pavlovcu izstopa vitkost cerkve¬
nega stolpa prav tako kot svojstvene oblike obdajajočega drevja, toda obe

91

sliki sta slikoviti. Po vsem tem, kar je naša slikarica že v dobi begunstva
pokazala v svojih grafičnih listih, v katerih je kot nekoč Goya izrazila stra¬
hote vojske in revolucije, ki sta divjali v njeni domovini, pa bi si jo bilo tež¬
ko predstavljati še takšno, kot jo pomnimo iz Jakopičevega paviljona v
Ljubljani.

Ta njena grafika, lesorez, pomeni znaten pogon v smeri proti idealiz¬
mu. Idealizem v slovenskem slikarstvu pomeni linearnost, ploskovitost, brez-
prostornost in vezano kompozicijo. Lesorez bolj kot katera druga grafična
panoga idealističnemu umetniku služi, da v njem oblikuje svoje navdihe,
ker kar izziva k linearnemu in ploskovitemu pa brezprostornemu podajanju.
Po svoji vsebini pa pomeni idealizem v likovni umetnosti odmik od pred-
metnosti k ideji: važen ni upodobljeni človek z zunanjimi značilnostmi ali
v razmerju do svetlobne sence, temveč je važna ideja, kateri služi ali kate¬
ro predstavlja. Pri Bari Remec in njenih lesorezih bi bila ta ideja žrtev za
Boga in domovino ali simbol: krizantema — mrtvaška roža, ne snov tiho¬
žitja; lučca iz katakomb — večna luč mučeništva, ne sujet, ki ga je našla
na potovanju skozi Rim itd. Vendar je Remčeva preveč zasidrana v slikovi¬
tem stilu, da bi mogla kar preskočiti v skrajno linearnost in ploskovitost, kot
smo jo srečavali pri zgodnjih bratih Kraljih, včasih v Maleševi grafiki in pri
Plečnikovih vinjetah. Spomnimo se le njenega lesoreza Brezjanske Matere
Božje. Značilne konture figuralne kompozicije in preprosta milina Mariji¬
nega obličja so ljudem že tako v spominu, da ju risar ali grafik lahko v ne¬
kaj potezah linearno reproducira. Svojčas je vzbujala pornost Jakopičeva
"kopija" Brezjanske Marije, ki jo je naslikal v več varijantah, a vse so bi¬
le izrazito slikovite in je marsikdo ob pogledu nanje zmajeval z glavo, češ
tako se vendar ne kopira. Če zdaj primerjamo lesorez Bare Remec z La-
yerjevim originalom ali katerokoli njegovo verno kopijo (n. pr. Koritnikovo),
potem pa z Jakopičevo, kot jo imamo v spominu, potem je njen lesorez
vkljub tehnični zapeljivosti v linearnost in ploskovitost dosti bližji Jakopiču
kot Layerju ali Koritniku. Vkljub naklonu k idealizmu, ki sta ga ob razsta¬
vi ugotovila dr. Debeljak v uvodu h katalogu in kritik R. Jurčec v Svobod¬
ni Sloveniji, je glavna stilna značilnost umetnice še vedno slikovitost, kot
brez nje tudi ni bil še za življenja poznega helenizma prvi idealizem krščan¬
ske dobe v obeh Rimih. Ta primerjava s tako pomembnim umetnostnim
svetom naj prepreči kakšno morebitno očitanje stilne neenotnosti. Dosled¬
ne in izključne idealistične, naturalistične ali realistične dobe so redke in
kratkotrajne; dosti pogostejše in daljše so dobe prehodov in prelivanj. Zato
tudi o dosledni brezprostornosti ali celo vezani kompoziciji pri slikaričinih
lesorezih ne moremo govoriti.

V Buenos Airesu je razstavila Bara Remec dva portreta, pet tihožitij
in devetnajst krajin. Le - teh je pet iz Trsta in okolice, enajst iz Italije, ena
iz Avstrije in dvoje iz Buenos Airesa. Samo krajino komaj kdaj slika. Največ¬
krat jo poda v zvezi s človekom ali živaljo, a kadar slika mestne pre¬
dele, si izbere take, kjer je tudi nekaj narave: drevja ali morja. Arhi¬
tektura jo zanima dostikrat zaradi njene posebne oblike, n. pr. rimski,
okroglemu templu podobni paviljon z razgibano fontano; včasih jo zanima
tudi krajina zaradi svojstvene oblike kot valovanje srednjeitalijanskega
gričevja ali nenavadno oblikovan otok v morju. Prav posebno pa jo privla¬
čuje oblika dreves, pa najsi bodo to od vetra razgibane jagnedi, ali kri-
venčaste oljke, prirezana dreveza v dredoredu ali kar neskončna reka dre

92

vorednega drevja. Na drugi sliki spet je vzbudilo njeno pozornost omrežje
telefonskih žic, skozi katero gleda na tržaško pristanišče. Interes za nekate¬
re oblike, posebno dreves, je gotovo realističen element v njeni umetnosti,
ki pa vendar služi tudi slikovitosti in morda celo "ideji", kot upognjeni to¬
poli ali zverižene oljke. V takih primerih pridejo konture bolj do veljave
kot v drugih slikah.

Kakšne posebne poglobitve ali omejitve prostora, čeprav je ta včasih
zaključen z vencem gora ali arhitekturnim ozadjem, ne podaja, pač pa se
dostikrat prostor le izgublja v ozadju, a drugod spet bi lahko govorili o sko¬
raj enotni prostorni ploskvi. Posebno zanimiva je slika iz tržaškega pred¬
mestja, kjer se krajina s številnimi hišicami ne konča z nebom, ampak se¬
ga čez vrhnji rob slike in si jo moramo predstavljati še nadaljevano nad
okvirom. Čeprav slikarica naravnih oblik ne deformira, kot so to zavestno
delali ekspresionisti, bi vendar natančen opazovalec dejal, da je na nekem
tihožitju ležeča steklenica perspektivno zarisana, a mislimo, da se je to
zgodilo vendar iz (umetnici podzavestnega) teženja k ploskovitosti, kot so
zopet marsikje pri rožah in drevesih razni izrastki "pristriženi" na bistveno
formo rože ali drevesa.

Naj dalj e v smeri idealizma je šla slikarica v otroškem portretu. Menda
je to neki postržek, že skoraj izgubljen, iz Rima. Nehote se moraš spomniti
zgodnjih bizantinskih mozaikov, ne le v poudarjanju značilnih potez v ob¬
razu, ki naj karakterizirajo upodobljenca, ampak tudi v silno pestri barvni
kompoziciji, ki je sploh poglavitna značilnost Bare Remec v begunski do.bi
ustvarjanja. To je zlasti očitno na pokrajinah, ki so slikane v soncu, med¬
tem ko krajine v senci še najbolj spominjajo na njeno ljubljansko delo.

V barvah se slikarica zelo oddaljuje od naturalizma. Tudi pri impre¬
sionistih, spomnimo se le Jakopiča, je vse blestelo v barvah, da je včasih
kar vid jemalo, toda tiste barve so prehajale kot v mavrici druge v drugo.
Bara Remec pa ljubi večje barvne ploskve — tudi neke 1  vrste ploskovitost —
brez prelivanja, četudi ne moremo govoriti o jasnih konturah teh ploskev.
Na vseh slikah prevladujeta rdeča in zelena barva, ne vedno isti, temveč
v številnih odtenkih, ki sta jih barvi zmožni, pa tudi spojeni z drugimi bar¬
vami, toda vedno tako, da še lahko rečemo: to je zeleno, to rdeče. Če teh
barv na predmetu ni, si jih naša umetnica ustvari sama. Največkrat jih pa
vsaj nekaj že na predmetu poišče. K tema dvema barvama, ki zavzemata
povprečno po dve tretjini platna, rada pridruži v manjši ploskvi kakšno
toplo modrino. Naslikala je n. pr. tihožitje z rdečo in belo krizanteme; belo
krizantemo je morala senčiti zeleno, čeprav rahlo olivno. Še značilnejši pri¬
mer je portret gospoda; tudi pri njem sestavljajo barvo obličja olivno —
zelene ploskve in rdeče črte. kar je po ugotovitvah umetnostnih zgodovi¬
narjev tudi izredna lastnost našega ekspresivnega slikarja 18. stol. Fortu-
nata Berganta, le da uporablja Remčeva obe ti barvi s krepkejšim zama¬
hom in brez prelivanja ene v drugo. Potemtakem bi rekli, da je slikarica,
kakršna se je pokazala na tej razstavi, idealistka predvsem v izberi barv,
pri njih uporabi pa stopa slikovitost v ospredje.

Če bi se končno lotili še slikaričinega znanja, potem bi s hvalo ne bilo
treba skopariti. Včasih njeno znanje že meji na bravuro. Kako ti ta ženska
z eno samo potezo čopiča poda prepričljivo naprej nagnjenega vozača na
konjskih dirkah, res ni karsibodi. Da, znati je treba, če hočeš kaj napraviti.

93

ALOJZIJ GERŽINIČ

DVE OCENI

Jeremija Kalin, Velika črna maša za pobite Slovence. Buenos Aires 1949
Založila Založba Svobodne Slovenije. (Z uvodom in pojasnili založnika. Z le¬
sorezi in linorezi K. Mirtiča) 220 strani.

Iz slovenske emigracije je po kratkem bivanju v Argentini vzšlo delo,
ki mora začuditi zunanjega opazovalca po sili obeh sodelujočih umetnikov
in po višini opreme (opaziti je pač nekaj motenj v stavku). Delo oživlja sno¬
vi, ki še krvave iz neposredne preteklosti, v njem je prepolno zgodovinskih,
idejnih, skupinskih in osebnih problemov in najbolj prijemljive poedinosti se
vrste z dogmatičnimi in političnimi razpravljanji. Prav to je značilnost, ki te
prva premaga: vsebinska raznolikost, z njo pa prepletanje kompozicijskih
silnic in bohotnost oblikovne rasti. Po pesnikovi izjavi najdeš ključ v to za¬
pletenost, če jo razumeš kot glasbeno fantazijo, ali kot pravi uvod: pesnitev
"ni niti lirična, ne epična in dramatična, temveč res le besedno-orgelska
simfonija na liturgične molitve. . ." (str. 6). Vendar nas to ne more odvezati,
da ne bi skušali razložiti instrument, iz katerega valove zvočne struje, in
kompozicijo ter harmonijo teh struj.

Preglejmo najprej sestavne dele Črne maše! Uvod predstavlja, v kolikor
se to da, pobude, klice, predstvariteljsko razpoloženje v pesniku. Je učenja-
ški, zadihan, zgoščeno-eliptičen. Zanimiv za književnega in kulturnega zgodo¬
vinarja, za pesnitev kot dokončano delo pa nepotreben (kaj šele "temelj vsej
pesnitvi" (str. 217!) Tako sta prava priprava k maši speva De Profundis in
Poškropi me. Prvi je očrt celotnega dela. Kako polno se po razsekanem, tože¬
čem poročilu začuje melodija: "Kdo bo obstal, Gospod?" (viola!), kako zbere
vse zasluge kontrasta prvo idilično mesto: "Si po vsej zemlji slovenski razsul
majske cvete?. .." (flavta, pozneje visoka godala!). In tu smo pri ideološkem
temelju begunstva:

"Naša jadra: Tvoj Plašč,

Naša zastava: Tvoja Volja. . ." (21).

In drugo:

"Visoki dvigni, Bog, slovensko žrtev!" (26).
Vetrinjski psalm: trikraten stopnjevani klic:

"Tabor brezdomnega človeka!

Sramoten žig v čelo Evropi!

Tenčina črna čez lice Sloveniji
Nož skozi srce Materinje!

Naši bataljoni, naši križevopotci. In tu tretje: misel vstajenja.

Pristopni del maše same postavlja dogajanje pri nas v okvir vesoljstva:

"Ves svet je postavljen po Tvojem Križu v razdor": fronto, ki jo je videl škof
Bonaventura in doživel Gregorij. Dies irae potanko, včasih preveč nadrobno

94

riše plazove nesreč, ki so se vsuli na našo domovino. Zavrla jih je slovenska
vojska. Zmaga je priborjena, vse je pripravljeno na slavje: "Zdaj!":

Mrtvorojeno dete... —

Tretji maj. ..

Zmago krogla spodnese na Vzhod. . .

Fanfare: Pogrebni pohod. . ." (73).

Ta kontrast gotovo ni ustvarjen s poetičnimi sredstvi: crescendo in acce-
lerando in živa zasedba orkestra do pavze — dvopičja, potem štirje v molk
vdelani takti brez barve, brez gibanja — to je glasba. Slede iz Sveta in do¬
ma znani, tu rahlo prenarejeni odstavki Koščena piščal, Mrtvaški pohod. V
breznu: neizčrpna tragika domobranskega pogina:

"O  Bog,

moja piščal je zdaj le še votla kost —"

. .koraka za bataljonom bataljon
brez vojaških pesmi, bez fantovskega smeha,
le rane nam zelene po telesu kot rožmarin in majaron,
roka pa kri stiska krčevito. . .

Nepozabni prizori! Končno:

"Zadnji glas je umrl.

Zemlji v srce je pal — ubiti slovenski zvon. .

Torej mora sonce prevzeti nujno nalogo:

"O Sonce, zavpij čez ves svet z gorečo trombo
o pokolju in pokopu slovenskih vojščakov.

Berilo in Evangelij sta dve globoki, izvirni parafrazi, čudovita zlasti
prva. Manj uspela, nekako utrujena, je parafraza Čreda; brez dvoma iz¬
redna težava za poetično obdelavo. Škoda je polemike s komunističnim le¬
takom. K označitvi slovenske vojske ne prinese nič.

Spet znano iz Sveta in doma je Darovanje, učinkovitejše od Recitativa
zgodopisca v Dies irae-

Poezija zvoka je Sanctus. Iz njega veje vedra naivnost, celo humor.
Težko se zdi vključiti ta del v slovesnost Črne maše.

V Kanonu bi bilo čutiti pešanje navdiha. Naj navedem nekaj slabših
verzov: str. 123 spodaj ("Daj kretnji topli stisk Darovalca" itd.), str. 125 zgo¬
raj (". . .a on, z očesom, ki vidi v daljavo. . ."); str. 126 ("ki se kot Kajnov
dim po zemlji vlegajo in slovenske duše begajo , itd.); str. 127: ("oči ji od¬
pira solz nasilje, molitve so le črne bilje").

Na srečo zraste navdih h koncu (Mašnik v sebi), prav v to, da se

ideološkim temeljem emigracije postavi vrh: "O Bog, če so potrebne še žr¬
tve k naši žrtvi,

naj bomo mi tisti zreli trsi,
da iztisneš iz nas vso kri
za rešitev teh apokaliptičnih duš.

95

Dopolnilo dobi la ponudba v Očenašu

("Narod, moj Narod, Božje jeze ne kliči!

Bič, Tebi namenjen, preprezamo begunci..." 140),
ki je sicer vzporedje, a mnogo močnejše, h Credu. Vsebuje naš narodni
program

"Pridi k nam Tvoje kraljestvo,

Kristus, naš kronani Kralj!

Slovenija bodi kristal
najžlahtnejši v Tvoji kroni,. . .

rod, ki imej eno skrb:
pognati ves iz Tvojih Bes^d,
vzrasti se ves v Tvoj Red.

Agnus Dei je še enkrat obnova satanovih uspehov in pogina njegove¬
ga rjavega in črnega jezdeca, — nato pa prikaz sedanje moči tretjega, rde¬
čega. Neusmiljena je analiza sodobja:

"Satan — Gad že čez pol sveta vihra...

.. .ves svet ledeni rep kot nov ekvator obdaja."

Ob tem pa:

"O svet Zahodni:. ..

So tvoje bakanalije, ob vinu prečute
v razglasju godb v Parizu. . . Berlinu... UNU,
graditev trdnjave proti krvavemu sunu
Viharja z Vzhoda, ki se bliža v gomotu?!

. . .O pada. .. vse pada... razpada...

Evropa. . . Amerika. . . Svet!"

Brezupno! Glej pošastno-nedolžne štiri stihe, ki slede (str. 163 spodaj)! Ne,
v človeštvu ni nešitve, rešitev je v Jagnjetu!

Zadnji del obrne upanje še k našim pobitim: Njih "kri: svoji zemlji rod¬
ni je stekla v plodno drobovje."

Njih kosti so razmetane (Slovenija — Gora mrtvaških lobanj), le posa¬
mezne pridejo že zdaj v zavetje križa (krasna Balada o materi), a vse za¬
hteva zmagoslavja teh mrtvih (Kapelica v gozdu). Mrtvaškemu pohodu mo¬
ra slediti Zmagoslavna pot:

"Zvon... zvon... zvon...

Čez vso Slovenijo gre veliki don."

Pred krstami s kostmi pa:

"Bel konj
in na njem

On!" — Kristus Kralj. V oltarju sprejme pobite čete in
mašo za njih pokoj. On sam konča črno mašo z alelujo. Poveličanje zvestih
in usmiljenje z rodom — žrtvijo.

A vse to je še v božjih rokah. Za zdaj smo potrebni blagoslova (zaklju¬
ček maše z blagoslovom), da bo naše življenje zvesta hvalnica Gospodu
(Laudate Dominum).

* * *

96

BARA REMEC

MOTIV IZ TRSTA

Tako je zgrajena Črna maša. Iz snovi, ki kliče po oblikovanju, a mu je
še nevarna. Ponekod se zdi, da sama nosi pesnika, drugod se mu upira, mu
ne da do sebe. Razumljiva je torej menjavajoča se prepričljivost. Odvisno
je to tudi od prijema: mnogo, preveč je kronike; ta se povzpenja v rapsa-
diko, še rajši v retoričnost; navzgor (ne v pomenu kvalitete!) gre v vizije.
Ob tem bujnem toku najdeš sem in tja čisto lirične koščke, tu fine psihološ¬
ke poteze, tam spet aforizme. S tem smo tudi že pri slogu. Naukrotljivo re¬
toričen je. To je slog period, vrinkov, vzklikov, stopnjevanj, tropov, glasov¬
nih ali celo grafičnih figur. Prim. sintaktično košatost v rožnem vencu Mr¬
tvaškega pohoda: vsak del domala je le po en stavek- Prim. kopičenje sub¬
jektov in atributivnih stavkov v Credu str. 93 ("...sveti Avguštin, ki...,
sveti Tomaž, ki..." itd.); prim. zmagoslavje glagolov istotam na str. 94/5
("Verujem v Sina-Boga..."), zmagoslavje imen (v slovičnem smislu) v na¬
slednjih odstavkih (str. 95: "verujem v tega Sina..." do "in njuni, drugi..
str. 96), zmagoslavje sed. deležnikov na str. 132. ("O, vsi ti tisoči in stoti. . .
živeči. .. blodeč, tresoč se. .., verujoč. .., okušajoč.. ., prepričajoč se (!),,,,
odpirajoč."); zmagoslavje prislovnih določil na str. 187, ali na str. 189. V
Sanctusu se je pesnik kar predal svoji neusahljivi tvornosti besed (str. 117,
118 in preko). Glej prosilno retoriko na str. 123 ("Daj srcu. . ., daj kretnji.. .,
daj kretnji. .., daj kretnji.. ., daj mu") ali na str. 168; glej gnevno opisanost
sedanjega propalega času (n. pr. str. 164). — Tako sintaktično figurativno
pregnetanje je Jeremiju Kalinu tisto čarobno sredstvo, ki prestavlja dogodke,
misli, hrepenje v nov svet. Zgodi se včasih, da prenos ne uspe: tam, kjer
ostane to sredstvo brez odmeva v pesnikovi notranjosti. Drugače povedano:
Kalin je večino snovi prestavil v svoj notranji svet in od tam se mu je raz¬
lila v tem razgibanem, krepkem, okrašenem slogu. Kjer pa je zmanjkalo vse¬
bine, je bilo treba razporediti in pognati v tek še na pol mrtvo besedno
snov. Ali pa je bila volja po ugnetanju presilna, tako da je preveč izrezlja¬
la doživljaj, ki je bil velik in preprost.

V ta, v celoti elementarni tok pa režejo mogočni jezovi. Prim, ponav¬
ljanje prošnja (Usmili se nas! in dr.) v Pristopnih molitvah, v Darovanju in
dr., ponavljanje in povzemanje klicev (prim. V breznu str. 81.) — Še moč¬
neje je tam, kjer se tok sam nenadno ustavi: ko zazveni tišina (prim- Mr¬
tvaški pohod, str. 75; Balada o materi). Poseben je vtis kratkorečja v dra¬
matičnem poročilu kot na str. 102

("Že na sredi poti je. ..

ustavijo ga partizani: "Tovariš umira v logu!"

Hiti, da reši dušo: zdravega obhaja v brlogu...

Še roko mu da v slovo: obhajanec ga —

s kolom pobije.").

Mnogi odstavki v Dies irae so taki tudi zaradi pritiska kratkih vrst in
rime.

Potem najdemo mesta, kjer za hip požene ekspresionističen cvet:

"Naj obstane naš brod, ves ubog,
na Tvojo Milost pripet..." (21),

"postavi jim k vzglavju gozdne tesnobe
svoj križ ..."  (25)

»7

"verjamem slepim očem,
ki vidijo kretnjo krika!" (82).

Ali pa zadiši preprosta poezija:

"naj mi zapoje vse telo,

' čisto in svetlo

f  - ■ ' ’ •" ‘ kot na Tvojem vratu kraguljček mili..." (154).

"Jezus moj, pridem!" (173. — prelepo v tisti zvezi!)

Prav tako napravlja zveza nekaj presunljivo preprostega iz besed:

"Sem tvoj sin.

Bojim se volkov" (180: mrtvec materi!).

Pogreb na str. 183. Prim. še verze:

"Bel konj
in na njem —

On!" v zvezi (Zmagoslavna pot).

Vse to — mogočni figurativni tok, pasove tišine, zatišja preproste poe¬
zije in idilike — nosi skoro ves čas prosti ritem v najrazličnejših tempih in
taktih, kombiniran z naglasnimi stiki (n. pr. odstavek o Mariji na str. 22-26).
Razmeroma redke so kitične zveze, redne in razkošne pa vezi rime. Visoko
stopnjo pesnikovega obvladovanja snovi izpričuje dejstvo, da se ritem in
rima tako skladno pridružujeta vsem drugim vsebinskim in oblikovnim se¬
stavinam — tako da se vse med seboj podpira in ojačuje. Če naj navedem
posebno prepričljiv primer, bi bila to Zmagoslavna pot. — Med izjemami o-
menim nerodno premaknitev ritma v začetku Paternostra (str. 139); razpust
v prozo:

"Družba človeška, nekoč povezana Enota,
rastoča na ustvarjajoči Božji Besedi,
je zdaj apokaliptična pošastna Strahota." (157 — raz¬
diralno delo rime!— Podobno na str. 57 "o ženska.. nekatere prisiljene
kratke kitice v Dies irae (Gla Boga!). Ponekod daje rima poseben pouda¬
rek besedi, ki ga smiselno ne sme imeti, drugod je preveč zvončkljanja. V
recitaciji tega ne bo toliko, ker je precej — optičnih rim. Sicer pa so pes¬
niku — po večini po pravici — nekatere malenkosti res le malenkosti. Su¬
vereno si množi besedni zaklad in lasti svoboščine, (V besednem zakladu
so značilne pogoste zgodovinske in dnevne tujke: kamijoni, Gestapo, mitra¬
ljez, krematorja (gen!), konferenca, jazzband, Čeka, Ozna, UNO, UNRRA,
IRO; omeniti je, da je Kalin nadomestil izraz "kraške jame" v Svetu in do¬
mu okt. 1946, z izrazom: "kraške fojbe" (str. 76). Drugod je šel po besede
v dialekt in v svojo delavnico: križasta kljuka, ljubezen domovinja, dvojno-
ruda lava, mogoti, rožni kranc, ubijač, trobač, reza, sun, zvezda tečine, ne-
samovit, žrmo, brezmeja, mlivka, grod. Primeri tvornosti še: za v vek iz veka;
si postavljam križ na čelo, na srce, na stebre ramen; odrinil na visoke va¬
love množic slovenskih; na verige teme priklenjen, se glas kot na krilih
vzravna; o vsi Vsi Sveti!; nas maščevanje; v dlaneh srca nosim sv. obhajilo.
Svoboščine: poln nade (4 zložno!), prot Dekalogu, vedno šire). — Naš jezik je
odrasel in odrasli si sme več privoščiti kot dete. Občudovanja vredna je

98

asimilatorna sila angleščine, španščine, nemščine. Pri nas pa toliko straho¬
petnega purizma!

Ozrimo se po teh nadrobnostih spet na celotno delo! Preprezajo ga šte¬
vilne kristalizacijske silnice. V kompoziciji je pač najbolj vidna delitev po
mašnih delih. Gotovo je bila za pesnika vabljiva naloga zlitje liturgičnih
oblik, verske vsebine in vsega, kar je naš narod zadelo v svetovnem spo¬
padu. Izredna naloga! Pa je uspela. Kot si oblikovne sestavine, te in vse¬
binske, tako si tudi vsebinske prožijo pomoč in se poganjajo, tarejo in stap¬
ljajo. Temu služijo tudi ostala kompozicijska sredstva:

1. simetrična porazdelitev vlog med begunce — mrtve — žive, njih'
skupen nastop v povzdigovanju, nato pa zopet: živi — mrtvi — begunci.

2. Medsebojno vplivanje nadnaravnega sveta in človeških bojev.

3. Kontrastno — vzročno razmerje med trpljenjem pa poveličanjem,
smrtjo pa vstajenjem.

4. Vmesna poglavja — po navadi nujen člen v celoti, včasih pa skoro
samostojen vložek (Balada o materi). Delitev teksta med mašnika, strežni¬
ke, zbor, vse in dr. Od vsega tega kompliciranost celote, preprezanje in po¬
navljanje motivov. Slutiti je, da bi učinkovitost zrasla z večjim poudarkom
na monumentalnost kompozicije, s pomnožitvijo čisto Doetičnih delov in kro¬
tenjem besednega pogona in zvočnosti. — V teh strugah se spuščajo Kali¬
nova verska jasnost, narodnostna vznesenost, razvnetost za duha človečan-
stva. osebna prizadetost in umetniška ter besedna invencioznost. Tako je
Maša prav ponaelektrena z asociacijami. Pokazal sem že 4 glavne vrste
asociacij: teološke, narodno-ideološke, zgodovinske, slovstvene in poetične.
Teološke črpajo razen iz liturgije največ iz Apokalipse. Sv. Janez je mode¬
ren in moden pisatelj! Jezusa gleda Kalin predvsem kot Jagnje: Jagnje —
Odrešenika in Jagnje — Zmagovalca. Močna in iskrena je cerkvena zavest.
Osnovna krepost pesnitve je vera in po njej je Črna maša največja religioz¬
na pesnitev v slovenski književnosti. Pokazalo se je znova, kako vera dvi¬
gne vsega človeka (Tomaž Kempčan: "Ljubezen božja namreč premaga vse
in razširi vse dušne moči."), tudi človeka kot umetnika. Kako velik in veli¬
časten, ker resničen, je svet Jeremiju Kalinu; kako majhen in grd, ker lažen,
pa materialističnemu "umetniku"!

Iz vere edino se moreš zavedeti smisla vsega, skozi kar je naš narod
moral iti, moreš oceniti vrednost žrtev, določiti mesto nas v emigraciji in
onih doma. Vse to je živec Črne maše. Pri pregledu vsebine je bilo nazna¬
čeno, kako smo v njej postavljeni v obči boj, ki ga posebno ostro v naših
dneh bijeta "Ljubezen srca in Sovraštvo duha"; kako smo s pokoro in mo¬
litvijo in z naravnimi sredstvi trebili zlo izmed nas; kako nas je udarila ne¬
umnost in zloba sveta, a ne tako, da to ne bi bilo v načrtih božje Modrosti
in Dobrote; kako smo begunci s podarjenimi življenji veliki, če sprejemamo
nam namenjeno nalogo: borbo za vero in vdanost Bogu kot rod-žrtev in ka¬
ko je naš narodni program služba Kristusu Kralju. Tako globoko zasnovane
in s takim izrednim gradivom izdelane narodnostne pesnitve doslej ne pre¬
moremo.

Zgodovinske asociacije neprestano skrbe, da se opisana leta ne izgube

v osamljenost in dajejo poseben priokus neštevilnim odstavkom. Marsikaj
te vrste bo s časom obledelo.

Končno: poetične asociacije. Po pesnikovi lastni izpovedi bi bil Kaspro-
wiczev himnični način tisti daljni spomin, ki je oplodil ustvarjanje Črne
maše. Mickiewicz naj bi bil pokazal, kako je moči obdelati sodobne ljudi in
vsem znana dejanja v poeziji. Asociacije se dotaknejo še ostalih 2 velikih
poljskih romantikov: Slowackega brodnje po krvi, Krasinskega poznanje
človeške hudobije. Vseh treh pa kot poetičnih reševalcev narodnostne in
begunske usode. — Poskusov celostnega razumevanja človeške zgodovine
je dovolj v svetovni književnosti, pa kako revna je tu poganska razlaga s
sodelovanjem med seboj sprtih bogov (Homer in posnemovalci) in kako
umetniško težko, izvedljiva med kristjani!

Naših književnikov spomnijo bolj kakšna posamezna mesta, tako Žu¬
pančiča

"Je sam sebe razdejal,
bo poginil moj Rod?! (20).

"Uho nastavljam k Zemlji, da ujamem trupel rastočo skrivnost:" in še ne¬
kateri sledeči verzi (str. 177), in Šalija, redko Balantiča, izjemno celo Levsti¬
ka ("Nebo zavriska s slednjega jim svoda. .." (117), "Božja Slava grmi po
vsem nebeškem svodu" (120) in Aškerca (prizor v nebesih, kitica str. 113,
114); Gregorčičeva misel o krogotoku v naravi pa je doživela novo obdela¬
vo na str. 177. Narodno pesem pozove pesnik sam z ribo—faroniko, pa tu¬
di v dikciji na enem mestu, ki ga zdajle ne najdem več. — V celem je Ka¬
linova umetnost samosvoja, sposobna pa tudi asimilacije. Če se še enkrat
ustavimo ob Župančiču, ju bliža jezikovna sila, smisel za miselne in do¬
mišljijske umetne ognje, sicer pa je Kalin proti onemu retoričen, vizionaren
tip z baročnimi težnjami po nevezanosti.

Pesniku je bilo dano zadoščenje, da mu je stal ob strani umetnik, ki je
šel vsebini do dna in ji dal živeti na lesorezih. V slogu sicer ni enakosti s
pesnikom : —■ Mirtičev ekspresionizem je varčen s sredstvi in gledalca primo¬
ra k osrednji značilnosti predmeta in od tam razumeš, čutiš, drhtiš, črno-
beli prikaz je izkopal tisto, kar nosijo verzi, včasih še več (Judežev poljub,
Talec, Graditelj piramid). Najlepša skupna umetnina pa je Balada o materi
in ilustracija k nji. — Več povedati o lesorezih mora kdo drug, ki je v teh
stvareh doma.

Zaključno o Črni maši. Ostala bo vedno v naši kulturi kot dokument
najhujše dobe, kot izraz vere, priča veličine katolicizma, odpornosti našega
naroda in plod velikega umetniškega hotenja ter stvariteljske moči.

Dr. Metod Turnšek, Država med gorami. Drama v petih dejanjih. S sed¬
mimi zgodovinskimi reliefi opremil akademski kipar prof. France Gorše,
spremne besede napisal Rado Lenček. Trst 1948. — 121 strani.

Prevažna je vloga Trsta v sedanjem razbitem in ponižanem sloven¬
skem svetu. Tudi v kulturi, dasi so redki vidnejši pojavi od tam znamenje,

100

kako so energije napeljane najprej na druga področja. Med ljudmi peresa
je neutrudljiv dr. Turnšek. Z velikim zanimanjem smo vzeli v roke njegovo
večkrat pohvaljeno zgodovinsko dramo.

Tako kot je knjiga izšla, je gotovo koristna, a bolj drugod, ne tam, kjer
naj bi bil njen prvi pomen in odkoder naj bi se širil blagodejen vpliv: v
dramski književnosti. Delo je nastalo iz plemenitih namenov, je skrbno pri¬
pravljeno, a razmeroma malo doseže zaradi estetske šibkosti. Snov — do¬
slej res umetniško pičlo obdelana. doba slovenske državnosti, pridno na¬
brani zgodovinski in narodopisni podatki in obe glavni ideji: narodnostna
in verska — je zaživela v Goršetovih reliefih, medtem ko ji je dal Turnšek
samo zunanji okvir vezane besede in dramske ureditve. Ni treba ponav¬
ljati, da so na področju umetnostne tvornosti velike ideje in tendence hva¬
ležno gradivo estetskemu oblikovanju, če ostanejo samo tvarni vzrok; tvor¬
nemu vzroku pa mora biti mogoče slediti ne samo Avguštinovo geslo: Lju¬
bi in delaj, karkoli hočeš, temveč tudi: Bodi pesnik in delaj, karkoli moraš.

Naš oder in naša književnost sta že mnogo škode trpela zaradi samo¬
rasle narodopisne romantike ali pa narodopisnega učenjakarstva. Tudi v
Državi so razvlečeni prizori (III,8 ima prav namen zadrževanja) te vrste,
ki jih ni nič treba. Ali ni nekaka demagoška zmota v košatenju folklore in
umetnosti, češ: slovensko (slovansko, germansko, "naše") je, ali naj bi
bilo, ali je bilo, torej se vsak pravi Slovenec (Slovan, German, "naš") mora
navdušiti? Dejansko pa je največkrat nasilno vržena v igro ali povest, od
vrača pozornost od vaznega, dolgočasi nestrokovnjaka in navdušuje ta¬
kega gledalca, ki naj bi se rajši za kaj drugega navdušil.

Zgodovinska "točnost" je druga taka kleč, ki je razbila že marsikateri
literarni brod. V Državi beži pred njo vsako dramatsko življenje; psihološka
resničnost pa ima sovražnika zlasti v kombiniranju obeh idej — narodnost¬
ne in verske — in v odsotnosti poezije. Narodnostna tendenca izsili nekaj
prenapetih izjav: Gorazd: "Nikoli tudi in nikjer ne bomo" — namreč Slo¬
venci klonili; Borut: "Smo svoja samostojna država svobodna. }e bila, bo¬
de." (1,7); Mojmir: "Kdo kdaj je še slovensko moč izmeril?" (1,17); Borut:
"A jaz duha slovenskega ne vklonim" (zaključni verz III. dej. — po sramot¬
nem in neumnem padcu v bavarsko sužnost). Zdi se, da utegnejo taki ver¬
zi pri mnogih poslušalcih vzbuditi nasprotje tega, kar bi hoteli. "Konflikti",
ki naj bi nastali med idejo državnosti in ljubezni (II, 10, 12,), med krščan¬
stvom in poganstvom (Gorazd, IV, zlasti 6) so prav tako slabokrvni kot n.
pr. prerekanje med Slovenci in Bavarci, kdo je zmagal in kdo je vladar
(III, 16) ali kot podrtje stene na koncu IV. dejanja.

Temeljni nedostatek dela pa je zmota, da nastane poezija iz vezanosti
besede, obračanja besednega reda in dostavljanja atributov. Prva naša,
zdaj tri četrt stoletja stara zgodovinska tragedija je v vsakem pogledu, zla¬
sti pa v poetični moči daleč pred Državo. Ta spominja bolj na Aškerca v
zadnji dobi kot pa na Jurčiča in Levstika: "Pri križih zdaj pa osmih.. .", "ve¬
seli znak pomladi tople prve" (I, 1). "Kaj rod naš slovenski le tam pod Obri"
(prestaja) (I, 4) (mašila!), ”Da, pregrozno, zločinsko to početje." (I, 1); "Ah,
mala si!", "...  dorasle, male, mile kakor ti si" (I, 1), itd., itd. Posebne ne¬
prijetna pa je manira asindetičnega kopičenja sinonimov. Za primer naj sle¬
dijo samo verzi iz III. dejanja 3. prizora, ki obsega le eno stran: Jaz le si-

101

rota sem, brez krova, kruha. . . .in Svetka vešč je kuhi, peki vsaki; — no
pasla bom vam ovce, koze, junčke. — Zdaj prosim, snubim te za drago
roko (Atributi drag, ljub, blag so podobna manira). Brž pošljem, skočim
ponjo.

Spremne besede so lepe, a govore žalibog o tem, kaj je Država med gora¬
mi hotela biti, ne pa o tem, kaj je.

102






Imprenta "Dorrego'', Dorrego 1102, Buenos Aires, T. E. 54-4644



■