244
Kratkočasnica.
Peter   Klepec.
Narodna pripovedka.
v
Peter Kiepec je bil v Cubru rojen. Na zelenih tratah čubranskih je v mladosti ovčice pasel. Bil je šibkega telesa, in močen prav malo; zatoraj so mu neporedni tovarši radi nagajali. Vsem je bil revež hlapček, za plačilo pa mu je večkrat kaka vroča priletela. To se je ubozemu Peterčku milo zdelo, in ko je enkrat sam bil na trati v sredi svojih ovac, povzdigne oči proti nebu in moli in prosi Boga, da bi mu dal moči zoper hude tovarše. Še preden odmoli, za-doni glas iz oblakov: „Peter, tvoje ude sem pokrepčal in uterdii; primi za germiček in ga izderi!" In on prime za germiček in ga izdere s korenino.
In zopet se čuje glas: „Peter, moč ti je dana, primi za brezo, in izderi jo!" Peter vesel brezo zgrabi, in breza gre iz tal, kakor spodjedeno žito.
In tretjič zagromi: ?)Peter, ude sem ti pokrepčal in moč sem ti dal — izderi hojo!" Peter stori, in stara, debela hoja leži pred njim kakor bilka slame. Kako vesel je bil pastirček zadobljene moči, kako iz serca mu je hvala puhtela proti nebu! In tovarši so se tresli pred njim kakor šiba. On pa je bil usmiljenega serca, in jim je odpustil vse burke, ki so jih dotakrat ž njim počenjali, in je rastel, in božja moč je rastla ž njim.
Hudi časi so prihajali. Ošabni Turek je gnal svoje čete nad kristjane. Cesarju je vroče stopilo v glavo, ko je zaslišal hude novice. Njegova vojska je bila že v prejšnih bojih večidel razbita. Kaj početi? V Reko gre naproti sultanu, da bi kako mir sklenil s kervolokom. Al zastonj! Ošabni Turek se ne uda lepim besedam. Vendar pa toliko odneha, ako cesar velike vojske noče, naj  bi se dva, eden
245
Turek, eden nas posamezen bila. Imel je pa grozovitega orjaka v vojski turški sultan, na tega se je zanašal. Kakor Goljat nekdaj Izraeljce je zasmehoval nejeverni zmaj pravega Boga in vse kristjane. Tako je rekel turški cesar našemu cesarju, naj urno tudi on si izbere svojega možaka.
Po celem križanem svetu cesar pisma piše, pa nihče se ne oglasi, nihče si ne upa s Turkom se skušati. In kdo bi se bil? Povsod so znali dobro, dobro, kakošen grozovitež je turški pesoglavec: Sultan pa ga v tem le še bolj pase komaj pričakujoč dne, ki je bil za boj odločen. In že se bliža predvečer. Cesar v tej zadregi malo da ne obupa. Sonce je davno potonilo za gorami, rudeča zarja je plavala na večernem nebu; ptičje petje v logu je potihnilo, in na-topir je sferfotal s svojega gnjezda, — v neznani muki je cesar v svoji sobi glavo podpiral na zlati mizi; čelo mu je bilo vroče kakor žerjavica; pot mu je vrel po obrazu, in roke so rile po zmeršenih laseh. V njegovih persih so razsajali hudi boli, kakor ojstri meči ga je suvalo v blago serce, in obupljiva tuga ga je tlačila.
Zdaj stopi mladeneč v zlato sobo, borno je bil oblečen, in strahljivo se je bližal  — Peter Klepec.
Komaj in s silo se je bil pritinil do cesarja. Zdaj pa stopi k njemu, ponižno ga pozdravi in mu razodene namen svojega dohoda. Blagi knez pa se britko nasmeja in z glavo maje, misleč, tako mlad in tako šibek mladeneč, kakor je Klepec bil na videz, kako, kako bi mi ta orjaškega Turčina premagal! Pa ga poprašuje dalje to in uno in verli junak mu dobro odgovarja. Pove mu tudi, kako je močan, in kako mu je Bog ta prečudni dar podelil, — zdaj se cesar zdrami iz grozne zamišljenosti, v ktero je bil potlačen; kakor mornarju v megleni daljavi zelen breg, se mu veselo upanje zasveti. Zopet si odahne, našemu junaku pa veli z najboljšimi jedrni postreči, kar jih koli dobijo okrog in okrog. Toda Peter popije maselc vina in za groš kruha poje — to mu je bilo zadosti. Pri jedi pa so se cesarski služabniki, ki so mu streči imeli, kterih pa ni dosti potreboval, eden proti drugemu posmehovali, ančeš, Bog se usmili, kaj ti bo to šemešče proti Turku; saj nam ga bo mohamedanska pošast kosmatega snedla v capah, kakor je. In tako v smehu mu prinesejo staro konjsko podkev in ga prosijo prav lepo, naj jo zlomi, če je res tako močan, da si nad Turka upa. Klepec se jim pa tudi za-ničljivo posmehlja, kakor oni njemu, pa jim veli, sedem podkev prinesti, pa novih, in on — vse je zdrobil v eni roki, ravno tako, kakor kak cesarski fant kos kruha. Vsi so se mu čudili, vsi so ga debelo gledali, cesar sam, on pa se je koj spat spravil, urno ko je povečerjal. Tako se je pripravljal na boj, ko je v tem turški zmaj vole hental. Ko se je zjutraj zarano v turško ležišče zvedilo, da je dobil cesar bojevavca, gre turški namestnik svojemu zo-perniku naproti. Tudi Klepec gre za časa zjutraj. Na planjavi blizo turškega ležišča si prideta nasproti. Ko Turek mladega Klepca zagleda, hej! se za trebuh prime, in res malo, da mu počil ni, tako se je hahljal. „Dobro jutro, stric!" ga pozdravi Klepec. „Da si mi zdrav, mili momče!" odgovori Turek, ter Klepcu rahlo v roko seže. Čak! si misli Klepec, pa mu jo odterga. Be! zdaj zatuli Turek, kakor lev zatuli in udari pervi. Toda Klepec, uren, se mu umakne. Nato poči pa on, in Turek se zverne, in se valja in tuli po tleh, kakor ostreljen medved, pa ne ustane več. Sultan čuti, da je zmagan, zarezi to hrabro besedo: Nisem zmagan, zavoljo enega strahopezdljivca; še celo vojsko imam zdravo!" in zapove svojim Turkom, Klepca pomandrati in vse kristjane, ki jim pridejo na pot. Komaj je torej Klepec zopernika polomastil, že pade celo Turško nad-nj. On pa se dolgo ne pomišlja, — zgrabi, zdere pervo bližnjo hojo, pa jih opleta iu treska in bije, in Turki padajo kakor dež; ne eden je ni odnesel. — Tako je klepal Peter Klepec, vreden svojega imena, na tešče zjutraj za rano.
In to je vse zgolj   resnica,  to vam rečem,  ne da bi
lagal. Meni so jo lani o veliki noči ali kdaj je bilo, moj oče povedali; njim verjamem. Kdor pa misli, da res ni vse to, ta pa naj gre naravnost tje doli v Cubar. tam mu bodo že povedali, in še hlod mu bodo pokazali, kakor jih je rajnki Peter Klepec pulil z eno roko, kakor jih je v butarah prinašal z gore domu.   Klepec je bil mož, da malo tacih.
A. Š.