• - •;--


Anton Funtek

Tisk in založba Društv. tisk.
D. Hribar

mr  C3

| 1 ‘ 1  111, .»...in n nuni n in in i


CE LJE, 1891

Tisek in založba Društv. tiskarne D. Hribar

jflll ?

Prejeto od urada
ZQ upravljanje imovine
upornikov

I.

visokem božjem hramu sveti večna
luč. Mračna nje svetloba trepeče po
zlatih oltarjih, igra na marmorna¬
tih svetniških kipih, odseva na sten¬
skih podobah. Skozi obokana okna
se razlijajo bledi mesečni žarki; skrivnostne sence
vstajajo po tihotnem prostoru, kjer plove duh več¬
nosti; svetost preveva božji hram. V ta mir ne
zvene glasovi viharnega življenja, toda življenje,
brezmejno življenje hrani ta mir! Karkoli vre zu¬
naj, karkoli vzbuja in mori človeška srca, to pre¬
naša človeštvo v sv.eto tihoto; žive svoje želje
razodeva v kipečih molitvah, blaženstvo in gorje
se spajata tu . . .

Premnoge rodove je zrla večna luč. Rod za
rodom je postajal pred njo, rod za rodom iz¬
ginjal in legal k pokoju. In kadar izmre sedanji
rod, molil bode nov pred njo . . . Siromaštvo v
slabo zakrpani obleki, bogastvo v preščrnem svil¬
natem krilu kleči na kamenitih tleh; bledi bo¬
lestni obrazi, katerim je življenje vtisnilo neiz-

1

brisni svoj pečat na čelo, cvetoča jasna lica se
obračajo tu navzgor; vela ustna prosijo pomoči,
rdeča ustna šepečejo tod . . . Pred večno lučjo mre
ugaslo oko, iskri živi pogled; suhotne tresoče
roke in mehke dražestne ročice se sklepajo tu . .
In vse raznovrstne želje, katere so podnevi vztre¬
petale v dišeči zrak, vsa radost in vsa bolest,
katera polje k nebeškemu Očetu — vse se druži
tukaj v ponočnem miru, in tajni glasovi se bude
po temotnih prostorih . . . Večna luč sije pokojno
med njimi; ona zre povesti človeškega srca,
zgodovino človeškega rodu! In vedno so iste po¬
vesti, in zgodovina je ista! Iz temnih čustev,
kakeršna begajo duha, iskri se jasna blaginja, ka¬
tero je nebo samo položilo v dušo človeško, in
zlate luči se dvigajo iz senčne zgodovine . . Ali
te luči naj požgo, kar ni plemenitega v duši;
sovraštvo se raztopi v žarkih vesoljne ljubezni,
brez katere izdaja, pobija brat brata! ... V srci
človeškem gori večna luč — prižgana v prvem
človeku, ugasnila ni v viharnih stoletjih, katera
so vršela ob nji; gorela bode, dokler ne izdihne
poslednje bitje. . .

Gori torej, živi, krepčaj se, večna luč ve¬
soljne ljubezni, goreča na oltarji srčnem, živeča
ob olji nesmrtnih vzorov, plemenite poezije! -


II.

oročni oltar, ženin, nevesta . . . Du¬
hovnik je zvezal roke, prisega skle¬
nila srci. Zlat prstan se leskeče na
rokah, čista sreča v očeh. Luči gore
veselo, dih božji plava blagoslavljaje
po zraku; s sklonjeno glavo stoji nevesta, ali
slovesna čustva ji dvigajo srce...

Prišel je torej usodni hip, bridak in vender
tako vesel! Zaprla so se vrata dekliške slobode;
iz sveta brezskrbne mladosti je stopila v živ¬
ljenje polno skrbij, a polno tudi veselja. Nevesta,
blagost ti! Kakor bi ‘bilo včeraj, tako živo se
spominjaš blaženega hipa, ko si prvič zrla nanj,
ki ti bode spremnik v bodočih dneh; dno nepo¬
pisno veselje ti polni tudi sedaj dušo, ali danes ga
posvečuje slovesnost trenutja; kakor rahla solza
ti trepeče v očeh. Kako bi ne zrla nazaj, kako
bi ne gledala tudi naprej? Mirno domovanje, kjer
si vzrasla, oklepalo je svet za se; tod je pila
duša tvoja čisto ljubezen blagih ljudij; samo tem
je bilo odprto domovanje. In jasno solnce je sve-

l*

i

tilo v tvojo mladost; če se je hipoma pokazala
meglica, zatemniti ni mogla obzorja in razpršila
se je hitro, kakor je prišla. Z zlatimi spomini
ostavljaš domačo hišo, blagoslov očetov in materin
te spremlja v novi dom. Ta dišeči venec, ki ovija
glavo tvojo, kropile so materine solze; drhteča
roka sive žene ga je pripela na zlate lase; bleda
ustna očetova so molila svoj blagoslov nad njim. . .
Ljubila bodeš ti plemeniti bitji, dokler bodeš di¬
hala, ali srčno bodeš ljubila tudi njega, čegar
roka sedaj počiva v tvoji. Blagost ti! Samo jeden
pogled v te resne njegove oči — vso prihodnjo
srečo svojo čitaš iz njih! In dičen sčn se poraja
v duši tvoji: miren, prijazen dom gledaš pred
sabo, cvetoča žena vlada v njem, mila deca ga
oživlja. Zdajci čuješ stopinje, vrata se odpro: on,
soprog, oče, prestopi prag, vesel pozdrav mu
zveni naproti, ljubeče roke se mu privijajo . . .
Iskren poljub mu dahneš na čelo, in hipoma se
mu zgladijo temne gube — posledice trudapolnega
boja za žitje, hipoma se razjasni oko, katero je
zrlo kakor v tanki megli . . .

Blagost ti! Zlat je ta sen pred oltarjem
zlatim, in zlata bode resnica! Kdor sanja tako,,
moli nevede: nehotoma se dviga srce v nadze¬
meljske prostore, iskreno prose, da nebo blago¬
slovi prisego zvestosti. — Z dveh srčnih oltarjev
puhti molitev pred stol božji . . . Usliši jo, do¬
brotni Bog! Ne daj, da bi ugasnile luči srčne, ne
daj, da bi v viharji zamrla molitev! . . .

III.

olnce tone, mrak zavija zemljo. Iz vi¬
sokih poslopij se vračajo delavci;
ogenj je ugasnil na ognjiščih, mo¬
gočni stroji mirujejo; lahkoten obla-
čec plava nad začrneliini dimniki.
Telo je utrujeno, onemogel tudi duh. Doma čaka
družina reditelja; svetle luči se užigajo po oskrom-
nih prostorih; preprosta večerja stoji na mizi.

Pač si jo zaslužil, zagoreli mož, ki tu po
stranskem poti stopaš domov. Delal si od ranega
jutra do poznega mraka, da si priboriš svoj kruh.
Delal z bolečimi rokami, potnim čelom. Vsakomur
moreš ponosno pogledati v obraz: trd je kruh,
ali pošten; kar uživaš, to je tvoje; življenje ti je
neprestano delo; delal si, odkar se zavedaš, delal
bodeš, dokler ne izdihneš. Roke so trde, žuljave;
v domovanji tvojem se ne košati bogastvo, niti
blaginje ni — kako li je ubožna hišica, kjer je bival
oče, kjer stanuješ sam! Zaslužek toliko da za
vsakdanje potrebe, privoščiti si ne moreš dosti, ali
pošten si, težkega madeža ni na tvojem življenji.

In te roke, res so črne od prahu, ali Ciste so,
kakor roke nedolžnega deteta, in kakor oko ne¬
dolžnega deteta, tako zrč tvoje oko. Tvoje po¬
stenje, ponos tvoj ! . . .

Dospel je v svojo hišico in prižgal svetilko.
Siromašen dom, kakeršnega ima samoten, ubožen
človek. Miza, stol, omara, postelj . . . Nikogar, da
bi mu iztegnil roko v pozdrav, da bi ga čakal pri
vratih. Drugje ni tako, drugje čakajo otroci, žena.
In bodi lice še toli temno, v domačem krogu se
razjasni. In tisti črv, ki gloje srce, miruje za hip;
v domačem krogu pozabljajo tovariši, da so de¬
lavci, sužnji neizprosne moči denarne; v doma¬
čem krogu je delavec človek, oče, soprog, redi¬
telj družini. Tu je njega dom, tu je gospodar on,
ki mora podnevi služiti drugemu gospodarju, da
sam ne ve, čemu . . .

Da sam ne ve, čemu? Ne, tovariši, katere
gleda v mislih samotni mož, dni vedo, čemu slu¬
žijo! Jedna sama misel vodi njih delovanje, misel,
da niso sami na svetu, da se izteza po dvoje, čve-
tero ali tudi več rok po črnem kruhu, katerega jim
režejo. In samotni delavec ve, da ta misel ni
tožna, nego da krepi, podvaja telesne moči, da se
roka, katera se je povesila za jeden, dva hipa, s
ponovljeno silo iztegne po delu — ali ni že opažal
tovarišev v delavnici? Ali ni videl, kako so de¬
lali, da se je moral čuditi tej neizčrpni mčči te¬
lesa in duha; ali ni slišal, kako bodre pesmi so
zvenele z bradatih usten, kakor bi nihče ne znal,

da je delavec le mrtvo orodje, katero oživlja
drug, srečnejši človek prav s tem, da mu odkazuje
in odločuje področje? Videl jih je, slišal tudi in
pozabil samega sebe med njimi, pozabil, da je
sam na svetu, tako sam, da bi se razjokal ka¬
kor dete ... Ta ima obitelj, dni sivolaso mater,
katero mora živiti, ta dela, da nedoraslim bratom,
sestram lajša življenje ... on nima nikogar! Če
danes prestane z delom, nihče ne bode imel škode,
in če danes prične delati s podvojeno močjo, ni¬
komur ne bode dobička . . . Toda bilo je nekdaj, ko
je o svojem veselji, skrbeh in upih svojih go¬
voril dragemu bitju, ko je hotel zgraditi sam
svoje ognjišče. Ali to bitje je videl na smrtni po¬
stelji, položil v grob. Kako da sam ni umrl tedaj,
tega ne ve. Vender, če mu ni umrlo telo, če mu
ni zdvojila duša, umrlo mu je veselje -- drug člo¬
vek je vstal z jadne gomile, kamor je položil
najdražje, kar je imel na svetu . . . Okrog usten
se mu je vsekala bridka poteza, kakeršne ni bilo
doslej, žalost mu je obsenčila čelo, kakor še ni¬
kdar. Ostal je sam in ostal bode sam s strtim
svojim življenjem. Niti veselih mladostnih spo¬
minov ne pozna, iz katerih bi srkal novih močij
v moški dobi — nič, vse temno, uboštvo je gledal
vsekdar in zgodaj je čutil skrbi, kakeršnih ne
čutijo drugi, ki se rode na blazinah. Sedaj živi
samo, da dela, ali bolje, dela samo, da živi, in
kadar dojde doba, ko ne bode mogel iztegniti rok,
ko bodo opešale mišice, tedaj se prične — ne, ni

8

da bi mislil na to! In vender: pride tudi tista
doba, in naposled dojde hip, ko se zapro utru¬
jene oči, ko mu drugi sklenejo otrple roke na
prsih in potisnejo križec mednje — tedaj se zapre
delavnica, delo prestane, in pokoj bode, večen
pokoj . . . Ležal bode mehko v črni zemlji, kakor
bi ne bil nikdar izkusil bridkosti življenja, mehko
kakor bogatin, kateremu je posojal moči in mu s
trdimi rokami postiljal mehke blazine . . .

Ali večni sodnik bode sodil bogatina in si¬
romaka! In pregledal bode obe življenji in sodil
pravično . . . Zakaj: delo - ponos, delu bodi plačilo!

IV.

zimska noč. Dolge sence vsta-
) po mestnih ulicah, kjer je utih-
> življenje, ali jasno se leskečejo
la, na katera se vsipljejo me¬
ni žarki. Kakor prozoren ovoj se
prostira rahla megla po mestu; zmrzli sneg po
strehah se iskri v mesečini; glasno odmevajo
udarci stolpnih ur po svetlem zraku, na ulicah
kriči ponočni čuvar polnočno uro; luči so pogas-
nile, mesto spi. . .

Srečen je malokdo, kdor čuje ob tej uri!
Telo je utrujeno, duh želi počitka; gorje mu, kdor
mora  čuti, komur tudi ponoči trka skrb, po¬
treba na vrata! Glej, ondu v visoki hiši sveti luč
iz uboge podstrešne sobice; brez miru ubada tam¬
kaj suhotna bela roka šiljasto šivanko v belo
platno; v dve gube sedi ubogo žensko bitje pri
nizki mizici — kako jo ščeme oči, kako bole roke !
Glava se ji veša, roka zastaja — da bi zdajci
mogla pustiti svoje delo in v postelji okrepčati

KI

utrujeno telo — zdi se ji, da bi jo za teden dnij
okrepčal takSen pokoj! . . . Kako rezak dih pri¬
haja skozi mala okna, kjer cveto ledene cvetice,
kako ledeni sapa v slabo kurjenem prostoru! To¬
liko da more še držati šivanko, toliko da se ne
zgrudi na tla, da ne zaspi, bodisi na veke! Kaj
ve to ubogo dekle o veselem življenji, katero dru¬
gim srečnejšim sestram podaja svet! Kakor krasne
neverjetne pravljice se glase tiste povesti, katere
govore o svetlih dvoranah, o razkošnem bogastvu,
o breskrbnem uživanji! . . . Nje dvorana — mračna
sobica; nje bogastvo — to ubogo imetje, katero
zaklepajo štiri gole stene, nje uživanje — delo,
bridko siromaštvo! Kako je vesela, kadar more
vsaj za jedno, dve uri zapustiti ta tesni prostor;
nedelja ji je res dan Gospodov, dan počitka, in
rahlovesela se pač pomeša tedaj med praznično
oblečene ljudi, hiti na sveži zrak, da se ji okrepe
slabotna pluča, gleda svet, kakor bi zrlo dete na
pisane igrače . . . Takrat niti ne vidi, kako se to
in ono oko sočutno ozira po šibkem nje telesi,
po bledem obrazu, po rdeče obrobljenih očeh —
takrat je srečna, toli srečna, da se niti skrbi ne
morejo naseliti v nje dušo. V teh trenutkih se ve¬
seli tujega bogastva, kakor bi bilo bogastvo njeno;
nikomur ne zavida, samo rahlo ji vstaja misel,
kako srečna bi bila, da ima le majhen del onega
imetja, katero imajo drugi! In nikakor ne more
umeti, kar čuje o priliki, da nikomur ni dovolj,
da pohlepnih rok sezajo po večjem bogastvu . . .

11

Le majhen del, le toliko, da ne bi delala ponoči!
Saj dela rada: podnevi, ko se solnčni žarki tako
prijazno vsipljejo v nje sobico, tedaj je delo toli¬
kanj prijetno, celo lahna pesem se časih glasi iz
njenih ust, ali ponoči, ko utihne spodaj zadnji
glas, ko sije mesečina skozi mala okna, tedaj jo
obhaja bridkost, da bi jokala glasno. Marsikatero
dnih dragih oblek, katere je šivala spretna nje
roka, pokropile so nje solze — skrbno jih je po¬
brisala vselej, kadar so v slabotnih hipih padale
na tuje blago . . . Pekoče solze iz pekočih očij! . . .
Nikakor, jokati ne sme; Cula je, da slabi oko,
kadar je rose preobile solze. In nje oko je sla¬
botno; kakor tanka megla ji polje časih pred
očmi, da prav ne vidi; dobro ve, kako nizko se
mora pripogibati k delu, in kdo zna, utegnil bi
priti dan, ko popolnoma ugasne luč očij, ko se
nepredorna temina prostre okolo nje . . . Večna
noč! Gorje ji tisti hip, ko bi zlati solnčni žarek
zaman posvetil na ugaslo nje oko! Dobrotni Bog,
tega ne! Če mora biti, trpela, delala bode še je-
denkrat toliko, samo večne noči ne! Dokler vidi,
more živeti, kadar oslepi, takrat mora umreti . . .
Kako iskreno moli, kadar prihajajo glasovi zvo¬
nov na nje uho, kako presrčno prosi, da bi jo
nebo krepilo v težkem življenji, kako pobožno
prosi luči duševne in luči telesne! . . . Iz borne
lučice na mizi pa se tedaj dvigne svetal plamen¬
ček, in kadar za hip prestane z delom, zdi se ji,
da vidi v plamenu škodeželjen spačen obraz, zdi

se ji, da čuje iz luči hudoben glas, ki ji pripove¬
duje strašno povest o ugaslem očesi, o večni sle¬
poti .. . Telo ji zatrepeče, pošastna obsena zbeži. ..
Nebo, zanesi ji! Pošlji smrt, ali ne daj, da ugasne
luč izkaljenemu očesu 1

v.

,čna luč; na mizi srebro in zlato;
ob nji postaren mož šiljastega o-
braza. Pohlepno grebe suhotna tre¬
soča roka v bogastvu, izbira svetle
denarje in jih poklada na kupe;
male sive oči se upirajo srepo nanje, ves život se
trese od razburjenosti. Poleg srebra in zlata vred¬
nostni popirji v precejšnjem neredu — koliko si¬
romakov bi pač moglo osrečiti imetje, ki se raz¬
grinja tod, koliko vročih solza bi moglo posušiti!
Vender ne: zaklet je denar; na svetli kovini se
leskečejo bridkostne" solze; blagoslova božjega ni
na njem. Zakleto je tudi pretrdo srce, katero bije
v prsih samotnemu možu; zaklete so roke, ka¬
tere so sezale po zadnjem vinarji siromakovem;
oplenjena domovja molče in vender glasno kličejo
kazni nebeške na brezčutnega bogatina. Gorje,
kogar je kdaj prisilila potreba, da je prišel v to
hišo iskat pomoči; srčni svoj pokoj, zadnji del
blaginje svoje je pustil v nji. Neizprosno je terjal
upnik svoj delež nazaj; oni bledi mož, čegar telo


14

in dušo je sklonilo neprestano uboštvo, klečal je
zaman pred njim; nedolžne roke so zastonj pro¬
sile odloga, solze so zaman rosile upala lica . . .
Samo skomizgnil je z ramami in zahteval pravico
svojo; obraz je nabral v resne gube, ljakor bi se
boril s človeškim čustvom — slepilo samo! Tu
notri ni srca; v teh koščenih prsih je zagreben
kamen, ki se odzivlje samo tedaj, kadar zveni
srebrna, zlata kovina ob njem . . . Družino za dru¬
žino je tiral z dednega doma in slastno izračunjal
dobiček svoj. Gotovo, sreča ga spremlja pri vseh
dejanjih — bedak, kdor misli, da ni sreče brez
poštenja! Poštenje je dim, razum samo velja! In
kdor ima razum, tak razum, kateri ne umeje no¬
benega srčnega glasu, tisti suče vse te slabotne
poštene ljudi po svoji volji in računja ž njimi
prav tako lahkotno, kakor z mrtvimi številkami
na popirji. Kolikor daljša je vrsta, tem večji je
uspeh; kadar dojde ura, ko bode treba zapreti
mOtne oči, tedaj bode še jedenkrat samosvestno
pogledal na svoje življenje in priznal si bode -
ne, dovblj, teh mislij ni treba, dne mrzle polti, ki
ga obvzemlje od glave do nog, tudi te ni treba 1
Ali je zaman bistril um od rane mladosti do
sedaj, trpel od ranega jutra do pozne noči in pojil
oko z iskrečim sijajem, uho z zvonkimi glasovi
samo zategadelj, da naposled ničesar ne vzame s
seboj? Ali je živel samo zato, da je pogubljal
druge in iz njih pogube srkal moči svojega živ¬
ljenja? Kaj mu li podaja življenje? Ni reči ne

15

more, da ga uživa; strada, trpi žejo, ker je škoda
svetlih stvarec, ki leže dobro zaprte v železnih
zabojih; ponoči, ko leži v temi na ubožni postelji,
obhaja ga strah, da bi mu tuja roka ne odnesla
bogastva, podnevi si ne upa z doma . . . Smešno,
če misli, da je gospodar iskrečemu zlatu — su¬
ženj mu je z dušo in telesom! Gorje mu, kdor je
tako! Kadar gleda na svetle žarke, tedaj sezajo
skozi oko doli v srce in požigajo še tista boljša
čustva, kolikor jih je ostalo; s požganimi čustvi
pa se tudi na zlatu samem suše bridkostne solze,
katere so morda obvisele na njem, izginjajo pege,
katere so temnile njega sijaj — haha, kdo more
sedaj ločiti to zlato od drugega zlata! Kakor spev
nebeški se potem odzvanjajo vsi dni drobni glaski,
kateri so bili zakovani v rado; oglašajo se tako
vabeče, pripovedujejo in šepečejo toli krasne po¬
vesti o bogastvu, prešerni blaginji, o svetov¬
nem gospodstvu, da se širi oko lastnikovo od
srčnega veselja, da pridržuje sapo, da mu trepe¬
čejo udje otrpli . . . To„je užitek, takega ne bi dal
za vse tiste duševne vrline, s katerimi se baje
ponašajo nekateri nerazumniki — sem pridite, vi
poštenjaki, kateri prepovedujete o čistih rokah, o
nravnovisokem žitji človeškem, katero se mora
otresti zemeljskega prahu in seveda zlatega tudi
— sem pridite in poslušajte te povesti, katere
vstajajo iz jasnega bogastva, to je poezija, ob
zlatem viru srkajte poezijo zlato!. . . Ali smrti
ne, o smrti molčite! To je zla beseda — da izre-

— 16  —

čete to slovo, hipoma utihnejo glaski, in hipoma
se izgubi čar. Telo vztrepeta pod težo izprego-
vorjene besede, in o vsi poeziji ostane le tesni
grob, kamor zaprd truplo, zlato pride drugam,
kdo ve, kam. Vse tisto zlato, za katero se je
trudil do konca dnij! Srečni dediči pa se bodo
smijali v pest in pili na dober spomin osamelemu
možu, ki jim je pridobil toliko — o, zblaznel bi!
— dolžniki njegovi, oplenjeni očetje siromaški,
bodo pa preklinjali prav tisti spomin in deci svoji
pravili o mdži, ki se je zameknil v zlato, izročil
dušo in telo njemu v last in trpel in se trudil
samo zaradi zlata; o mdži, ki je v grozni zaslep¬
ljenosti svoji tiral družine iz mirnih domov in —
kdo ve, če se ni moglo zgoditi tako — mračnemu
gospodarju podzemeljskega bogastva izročil živo
srce in prejel srce kamenito ali pa zlato zanje . . .
Tak spomin bode pustil za seboj, duh pa ne bode
imel pokoja v grobu . . .

O smrti molčite!

VI.

ocoj se je poslovil od rojstvene hiše,
od roditeljev, bratov in sestra; zdaj
sedi sam v podstrešni sobici, ka¬
tera mu je bila pripravljena vselej,
kadar so se zaprli prostori mestnih
učilnic, kjer se bistri duh in pripravlja za bodoče
življenje. Še mu trepeče v srci mili glas materin,
ki je jokaje objela ljubljenca svojega; zdi se mu,
da še oklepa roko osivelega očeta, ki je s treso¬
čim glasom poživljal nanj blagoslov nebeški; še
vidi solzne obraze manjših bratov in sestra, in z
neznosno silo mu lega na prsi tisto nepopisno
čustvo, da je doma in vender ne več doma! Po¬
slednja noč! Jasna mesečina sije skozi okno, sla¬
botno brli svetilka na mizi. Tolikanj hudo mu je
pri srci, toli zatohel zrak se prostira po sobi, da
mu zapira sapo; zadušiti ga hoče. Zdajci odpre
okno in gleda v noč. Kako lepo se razgrinja tod
dni veseli svet, katerega je vsekdar ljubil tako,
na katerega je tolikokrat mislil v mestu! Tudi
od tega sveta se je treba posloviti nocoj. Glej,

2

ondu se širi zeleni gozd prav tako, kakor se je
širil tedaj, ko je prvič zapustil rojstveno hišo;
oni pisani travniki so taki, kakor so bili nekdaj,
daljne sinje gore stoje tako, kakor pri prvem slo¬
vesi. Ali te gore so mu nekdaj mejile svet;
mislil ni, da se za njimi razgrinja tujina, kamor
stopi jutri. Poslednjo noč na domu ožive spomini;
zdi se mu, da prihaja v tesno sobico davna zlata
mladost, da ga pozdravi še jedenkrat in se po¬
slovi od njega; zdi se mu, kakor bi moral seči v
roko samemu sebi in se posloviti sam s seboj! . ..
Nazaj in naprej mu gleda duševno oko — tako
ni gledal še nikoli! Znan mu je veseli deček, ka¬
terega vidi na domačem svetu, znan tudi resni
mladenič, kateri ustvarja življenje svoje na tujih
tleh. Lepe slike se vrste tu in tod; zahvaljati
mora Boga, da mu je dal tako neizkaljeno in
srečno mladost; prositi ga mora, da bi čuval mla¬
deniča v daljini in blagoslavljal naporno delo nje¬
govo. Boječe ne stopa v tujino; resni lepi sklepi
ga spremljajo na pot. Obsežno mu je duševno
obzorje, ali širše mora biti, to je dolžan samemu
sebi. Zategadelj bode delal tam zunaj neumorno
marno; če sam v sebi ne bode imel opore, na
koga li se hoče naslanjati? Telesno ne bode trpel,
to ve; oče ne bode pozabil sina svojega, duševni
napor pa ni trpljenje. Nikoli mu ni bil, zakaj z
naporom mu je rasla moč. Ako se mu je tudi
zresnilo oko, nič ne de, z otroško dušo in otroško-
veselega obraza ne more stopiti v svet. Kakšno pač

19

si misli bodočnost! Sedaj stoji Sele na pol pota;
drag mu je dom, ali dražji mu je poziv, ki mu
veli z doma. Često se bode oziral v domači svet
in srkal novih spominov na mladost in domovino.
Kadar pa se vrne, pride častno, dojde, da stopi v
dejansko življenje. Ali zvesto v srci bode vedno
nosil plemenite nazore, katere mu je vcepila
mladost; srce in dušo hoče posvetiti domovini in
rodu svojemu. Ta misel mu lajša slovo in lajšala
mu bode tudi težki pot skozi življenje; ko odide
jutri, pa ve, da bode marsikatero srce prosilo
zanj; sam ne bode v tujini. Sladka je ta zavest;
ali gorje njemu, ki odhaja z mislijo, da se ga ne
bode nihče spominjal, da ga ne spozna nihče, ko
se vrne . . .

Nocoj še oživite, spomini na minulost ; od¬
pri se, daljna bodočnost, da se lože loči užaljeno
srce!

VIL

rijazna sobica; predalniki polni knjig;
miza posuta s popirji; nad njo po¬
dobe, kipi učenih mož. Pri mizi
mlad bledoličen mož visokega čela,
duhovitega obraza. Iz peči žehti do¬
brodejna toplota po sobi; prijetno luč razširja
svetilka po mirnem domovanji. Zunaj mete; z
ulic se čuje smučanje sanij; sicer mir. Jednako-
merno tika nihalo na stenski uri; pozno je v noč,
skoro utihne življenje po mestu. Mladi učenjak-
samotar čita, lista v debelih knjigah, izpisuje od¬
stavke; išče in novič spopolnjuje rokopis. Resno
in vender živo mu zro oči; lica se rdč; z vsemi
silami bistrega svojega duha se uglablja v veliko
delo, katero bode, ako Bog da, njemu na čast,
znanstvu v prospeh ....

Dan za dnevom dela tako; pozno v noč še
gori svetilka v učenjakovi sobi. Dan za dnevom
mu hiteva pero po popirji, da zapisuje misli, ka-

tere rodi izobraženi um, postavljajoč mogočno po¬
slopje duševno. Znancev ni iskal nikoli, vender ga
pozna vse mesto; udano ga pozdravljajo, kadar¬
koli se prikazuje; marsikatero oko se ozira spošt¬
ljivo po njem. Daleč izven mestnega ozidja slovi
njega ime; učenjaki prve vrste sodijo častno o
njem. Njegov glas velja v znanstvenih stvareh;
brez ugovora se pokarjajo izrekom njegovim, ka¬
tere izraža čudovito bistro in duhovito. Ali tudi
rezka, uničujoča je njegova sodba, kadar treba
ščititi znanstvo proti oholemu nazadnjaštvu, ka¬
tero se zaletava kakor ponočna vešča v svetlo
luč resnice. Plaho se umiče tedaj mračna svojat
jasnemu duhu njegovemu, in sence zbeže, kamor
posije solnce njegovega znanja . . .

Sam ob sebi se je popel na vzvišeno sto¬
pinjo; nikjer ni iskal priporočil visokih pokrovi¬
teljev; priporočalo ga je delo sžmo. Res mu do¬
hajajo trenutki, ko se z višine svoje ozira nazaj —
komu bi ne dohajala^ akotudi stoji oskromno v
nižini? Pred očmi mu vstaja vse dno trdo duševno
delo, katero ubija človeka bolj od telesnih napo¬
rov, za sabo zre jedinščino, katera je hotela uni¬
čiti visoke načrte njegove . . . Malokomu je bilo
jasno življenje dijaško; malokdo ni še čutil, kako
pretresa mraz, šileč v nekurjeno sobo, kako mori
glad, ki se oglaša navzlic krepki volji, katera ga
hoče zmagovati šiloma; malokdo ne ve, kakd
bridko je zaslužen dni pičli denar, za katerega
mora mladi mož prodajati moči in klanjati glavo

pred prešernim duševnim, uboštvom! Če takšen
siromak, uklenjen v neznosne spone bridke po¬
trebe, naposled opeša na poti življenja, če se iz¬
neveri pozivu svojemu in nastopi poguben pot —
kdo ga sme soditi strogo? Nadarjenost ni moč,
in sreča ji ni sojena vselej! V teh letih se čisti
značaj mladeničev, kakor se čisti kovina v ognji;
ta leta ustvarjajo kip njegov, postavljajoč ga na
krepko stojalo prvih izkušenj, katerih ne more
razmekniti, razsuti nobena poznejša dOba, ki po¬
hlepno gloje ob njih ...

Takov dovršen kip je mladi mož v tesni
sobici, kip tako trden, kakor da je izklesan od
kamenja. Misli, katere se mu porajajo za visokim
čelom, izkusile so že marsikateri odpor, ali osla¬
bele niso; kadar brani načela svoja, ne gleda ni
na levo ni na desno; trdno prepričanje, katerega
se ne loči, sije mu tedaj iz očij; oživlja besede,
da padajo pogubonosno na protivnika in pobijajo
v prah, kar se odevlje z bliščečim plaščkom uče¬
nosti, krijoč duševno goloto . . . Toda mehko mu
je tudi srce! Ljubeče se oklepa sorodnih src, dvi¬
guje jih k vsi ogromni visokosti, katero je v ne¬
štetih vekih nanosil človeški duh, da si postavi
veličasten oltar, kjer se klanja večnolepim vzorom
človeškim; odpira se prijazno vsakomur, kdor pri¬
haja odkritega srca. Tedaj je človek s človekom,
in čudovito umeje spajati svoje misli s prepro¬
stimi nazori, tajno jih blažeč in povzdiguje v višje
solnčne kroge . . .

23

Ali v tem ravno se pojavlja visoki duh, da
ni prikovan na vzvišeno stališče; tudi nizdolu se
spušča in jemlje pod svoje okrilje preprostega
duha, kateremu še niso dorasle peruti, da bi se
2 njimi dvignil k luči resnice!

VIII.

loboko pod zemljo koplje rudar; tesna
jama, dušeč zrak. Svetilka brli; iz
težka diše močni mož. Silne grrde
lomi njega orodje; tla se tresgo,
ko padajo prčdenj. Zamolklo zvene
udarci po rovu in odmevajo na zemljo, kjer je
toli velik dan, tako svež, krepilen zrak. Kdor je
gori, ne umeje, kako hudo je živeti dan za dne¬
vom pod zemljo, delati v nepopisni samini in ti¬
hoti . . . Družbe ni; pesem umre, kadar stopi rudar
v preduh; razgovarjati se nima z nikomer, in
težko tudi, da bi se hotel. Ali misel se mu poraja
za mislijo; rSči ni, da bi bile vesele. Tudi tega ne,
da bi se čuti naposled privadili tej mračni svetlob
in neznosni tišini; nikdar, za tako delo ni ustvar¬
jeno telo človeško! Kako željno pričakujejo i
bledi, suhotai možje trenutja, kadar smejo zopet
na dan, da se pozive na čvrstem zraku; videli
je, kakor da so pustili spodaj podzemeljskega de¬
lavca in se izpremenili zopet v ljudi med ljudm.
Ondu v siromašnih kočah se vesele življenja 4

družino, hvaleči Boga, da jih je čuval nesreče,
smrti celo. Smrti! Najtršemu rudarju zatrepeče
srce pri tej besedi. Kadar dela nizko spodaj, ne-
vedoč, kje in kdaj ga čaka poguba, tedaj se mu
pač vzbuja misel na smrt. In roka, katera je toli
krepko krušila težko kamenje iz osrčja zemelj¬
skega, omahne oslabela. Glej, prav tukaj nad glavo
visi ogromna skala — kdo mu je porok, da se
zdajci ne izproži nanj ? Nekoliko prehudo se stresi
zemlja, in kameniti sklad ga zasuje; nihče ne
zasliši poslednjega vzdiha njegovega . . . Gori na
zemlji smrt ni toli strašna! Tam stoje svojci
ob smrtni postelji; ozre se lahko še jedenkrat
nanje in se poslovi s slabotno roko. Tukaj utegne
umreti, da nikdo ne ve, kdaj, izdihniti, ko še ni
opešalo telo. Mehak človek ne sme biti! Naj se
naposled privadi misli na smrt, dan za dnevom
ji gledajoč v obraz, nekaj mu vender še trepeče v
srci, ali je strah, ali samo hipna slabost, kako Iti
znal? Sosebno, če mu, žive ljubljenci, za katere
mora skrbeti. Nanje misli pri delu; saj ni prilike,
da bi premišljal kaj drugega! Pred njim se ne
razgrinja svet, da bi mu kazal slikovite prizore;
jednakomerno živi od zibeli do groba, neprestano
skrbeč za družino in zase. Zato se mu je že za-
rano zresnilo oko. Molče pozdravlja tovariše, kadar
se spušča v jamo, resno, kadar prihaja iz nje.
Doli pa odbija grude, ne razmišljuje, čemu bodo
in kako utegnejo koristiti človeštvu. Njemu dajo
kruh, nevaren sicer, ali kruh venderle. Zato jih

ljubi po svoje, in se čuti v jasnejših hipih celo
nekako mogočnega, ko se vale pred njim . . .

Tako bode delal v predoru, dokler ga ne
spuste v drugo jamo. Tedaj ne bode čutil za¬
tohlega zraka, ki mu teži prsi; ničesar ne bode
vedel o brezglasni tišini, v kateri bode spalo
truplo . . ,

Ali vender: nikar, da bi skoro prišel dni dan!



IX.

jg fupej prvega reda; samoten potnik v

njem. Mimo širega polja v mesečini
drdra vlak proti severu; sicer no¬
benega glasu. V takem času, ko
ondu na stropu brli svetilka, lega

spanec na oči; nehotoma se niža glava; meglene
podobe vstajajo v spominu; naposled se razlijajo,
utrujeno telo počiva.

Ali potnik ne spi. Res se mu je povesila
glava,- oči pa strme na tla; zatisniti se ne morejo.
Premnogo mislij mu roji po glavi, da bi spal. Od
velikega mesta do sedaj se jih ni mogel iznebiti.
Tudi se jih ni hotel. Precejšen dar je stisnil v
roke izprevodniku, zato da je sam. Nazaj v malo-
jasno minulost mu hite pogledi; ozira se tudi na¬
prej v bodočnost, katera se toli vabno, tako svetlo
razgrinja pred njim, v bodočnost, kažočo mu zlato
slobodo, šumno veselje, razkošno uživanje . . . Take
podobe gleda rad vsakdo, ali gleda jih najrajši sam.
Tuje oči so nadležne; nekatere znajo predobro
brati v duši! Skrbno na prsih hrani dragocene
popirje, ki bodo vir takemu življenju; nekoliko

še — in za njim bode kopna zemlja, ki mu ni
dala ničesar. Potem se bode zibal na morskih va¬
lovih in se peljal v oni srečni del sveta, kjer ga
ne pozna nihče, kamor ne seza roka žaljene pra¬
vice. Izgovorjeno je: roka žaljene pravice! Čiste
niso roke, na katerih se leskečejo zlati prstani;
pošteno ni imetje, shranjeno na prsih v usnjati
listnici! Uhajač je, na katerega prežo zaščitniki
pravice, in dokler ne stopi na ladjo, hvaliti se ne
sme, da ne bi začutil roke, trde, težke kakor že¬
lezo, na rameni, da ne bi vztrepetal pod besedami:
„V imeni zakona!“ . . . Brr! Tako miren ni, kakor
se kaže; takih mislij ni treba. V dalji vidi prizor,
kakeršen mu ne prija: samotno začrnelo zidovje,
kamor nikdar ne prisveti luč nebeška, med zidovi
pa moža, ki mu je podoben do pičice, moža, ki
od iznemoglega srda stiska pesti in preklinja vso
to brezumno svojat človeško, ki ne dopušča, da
bi si človek, koperneč po neomejenem uživanji,
na svojo roko in na kvaro drugim — „sobratom“
- haha! ‘— ustvarjal življenje . . .

Nejevoljno strese z glavo in vstane. Takega
prizora ne mara; tudi ni treba, da bi ga gledal.
Čemu neki te misli? Tedaj, ko je v brezglasni
noči stal pri odprti blagajnici in jemal zavoj za
zavojem, bilo jih ni. Da so mu prihajale, zadušil
bi jih bil. Ječa! Kdo li ga spozna? Ali si ni po¬
črnil las, pristrigel brade, da samega sebe ni spo¬
znal pred zrcalom? Ali se ni umil s čudovitim
sokom, da se je nagubalo čelo, da §e je hipoma

izpremenil v dozorelega moža? Jedino oči so
ostale, kakeršne so bile; njih iskrečega izraza ne
zabriSe nihče. Oprezen je bil in premeten; toli
oprezen, da je bil po volji samemu sebi. Precej
po zvršeni tatvini — grda beseda sicer! — ostavil
ni mestnih zidov, nego čakal teden dnij in §e
delj v zakotjih, kjer bi ga ne bil iskal nihče, in
ondu se je zadovoljno smijal v pest. Na ječo ni
mislil in rogal bi se bil samemu sebi, ko bi mu
bile prišle take brezumne misli. Tudi kesal se ni
dejanja; saj ga ni zvršil, ko bi ga bilo morda
prevzelo bogastvo, nego odločno, prepričan do
cela. Kaj de to, da si je nasul žepe s svojino bo¬
gatega mogočnika, ki prav nič ne bode čutil iz¬
gube? Besnel bode res in koval naklepe proti
osebni varnosti ubežnikovi, ali če Bog da, zaman.
Ne tako! Božjega imena ni smeti vpletati v take
misli in besede! Pravica božja, pravijo, seza dalje
od pravice človeške; poleg tega pravijo, da je
Bog brezkončen, kakor v .kazni, tako v dobroti...
Ha, dobroti! . . . Ali je bila to dobrota, da je od
rane mladosti, ko je toli hrepenel po čistem zraku
in živem solnčnem soji, moral prebivati v zatohli
sobi, v temnih zamreženih prostorih, zaveduje se,
da rojstvo njegovo ni bilo pričetek samo telesni,
nego tudi duševni smrti; da je pozneje sedel pri
velikih knjigah, ko .je le oko videlo nepregledne
vrste suhoparnih številk, želje pa so hitele drugam?
Ali je bilo dobro, da se je moral pokarjati sko¬
pemu gospodarju, ki se ni menil za prešerna po-

30

željenja njegova, nego najprej terjal pokorščine
in strogega izvrševanja naloženih dolžnostij ? Kleto
življenje tako v onih tesnozamreženih prostorih,
ko človek ni človek, nego stroj v oblasti drage
mogočnejše roke! Živo srce mora otrpniti, dih ve¬
selja zastati, kjer se prostira oni neznosni zrak.
Suženj je bil dobro dolgo in posojal najboljše
moči nenasitnemu gospodarju. Kar je dobival, ni¬
koli ni plačevalo dela, nikar še ustrezalo potrebam,
kakeršnih ima vsakdo, okolo kogar vrč veselo
življenje. Prav to je bilo: da ni vedel, kako žive
drugi, vztrajal bi bil in jedel kruh, dasi ne zado¬
voljno, vender ne s solzami; prihajal bi bil v temno
sobo rano za jutra in delal, pisal, številil do poz¬
nega večera in se zatapljal v stvari, katere ga
niso zanimale nikoli, ker niso imele kipečega živ¬
ljenja. Delal bi bil tako, dokler bi ne bil ugasnil
mladostni ogenj v njega žilah in osiveli plavi lasje
— ali sam sredi glasnega veselja — vztrajaj, kdor
moreš! Ko je prikipelo do vrha, oprostil se je sam.
Naposled, kaj je poštenost? Kje nje začetek, kje
konec? Poštenost je pojem, sila razsežen. Trgovcu,
katerega je služil, nihče ni očital nepoštenosti;
kakor bi se sploh reklo, tudi ni bil nepošten. Ali
lokavo je prežal na zadrege trgovskih prijateljev
in uporabljal ugodnosti tako ali tako, da mu je
le uspevalo. Ravnanje seveda, dovoljeno vsakomur!
Ali strog nravni sodnik bi bil sodil drugače in takemu
počenjanju vtisnil pečat, ki čudovito zvesto spomi¬
nja na znamenje, s katerim žigosajo nepoštenost...

Sl

Toda čemu vse to, čemu olepšavati zvršeno
delo ? Ali hoče oprati samega pred seboj ? Ali hoče
lagati samemu sebi, da se je obogatil po pravici?
Zaničljiv smeh mu igra na ustnih: Prijatelj, po¬
znava se dovolj; nama ni treba takega slepila!
Denar je denar, odkod — komu do tega? Ondu
za morjem ne bode nihče vpraševal po njega iz¬
viru; tisoč rok se izteza povsod po svetli kovini;
nikdo ni toli preprost, da bi dejal: „Prijatelj, stoj!
Ali pa tudi ni madeža na tem, kar mi nudiš ?“
Dovolj torej, glavo kvišku, zadovoljen nasmeh na
ustna — živela bodočnost, živela zemlja, kjer člo¬
vek brezskrbno in pokojno uživa imetje svoje!...

Dalje drdra vlak, ali počasneje. Že se v
dalji svetijo luči velikega mesta, kjer je konec
dolgi vožnji. Tamkaj bode izstopil samosvestno in
ponosno, kakor gre imovitemu možu. Prešerno
bode stopal mimo nadležnih stražnikov, ki se tako
sumnjivo ozirajo po sleharnem potniku, kakor da
je vsakdo hudodelec. To ve,..da je tudi v to mesto
prinesla brzojavna žica novost, kako se je v stol¬
nem mestu zvršila velika tatvina; natančno je
opisan tat — škoda truda! Njega ne spozna nihče
— kdo tudi bi slutil, da je tat ta resni mož, ki
se nosi toli mogočno? Res tolče srce potniku hit¬
reje, lice mu bledi — kolika slabost! Stojfeč na
obratišči življenja svojega, ne sme biti boječ; v
poslednjem hipu mu ni smeti malodušno pokva¬
riti in uničiti vsega: minulosti, sedanjosti in bo¬
dočnosti . . .

Vlak obstane; potniki izstopajo. Srčno dalje,
moški, kakor bogatin, ki se zaveda vrednosti svoje!
Kako ga meri tu jeden teh javnih stražnikov;
zdajci bode položil roko nanj — nič ni, obrnil se
je. Srce utriplje prosteje, prsi dihajo lože. Kolika
gneča pri izhodu! Sedaj dospfe do drugega straž¬
nika; nehotoma se zadeneta — kaj je to? Ali ni
bilo prav tako, kakor da mu je pala tista strašna
roka svinčeno-težko na rame ? Zaman vse junaštvo
— zdrzne se od nepopisnega strahu; plašno strmi
na ostrozročega moža; čelo se rosi, ko ga merijo
te sive oči. Ugleda še, kako se zasveti v njih kakor
žarek spoznanja — stemni se mu; kakor bi sa¬
njal, čuje strašne besede, katerih se je bal toliko,
vidi, kako prihiti drug stražnik, sliši zamolklo
šepetanje okolo sebe — zdajci začuti na rokah
mrzlo železje — zadušen vzklik — zaman torej,
vse zaman! . . . Res, še živi pravica božja in po¬
svetna ; pravica ni prazna beseda: gorje vsakomur,
kdor se ne klanja večnim nje zakonom! —

X.

emnica; na mizi sveto razpelo med
dvema svečama; pri mizi jetnik.
Pred vrati straži orožnik z nasaje¬
nim bodalom; toliko da se gane
časih, tedaj pa bliskoma premeri
nesrečnika, čegar izgubljeno življenje konča pri¬
hodnji dan. Oni podpira vročo glavo; uro za uro
sedi tako, in čelo se mu rosi od smrtnega strahi.
Hipoma vstane in hodi nemirno po sobi. Na trdno
sklenjenih ustnih se giblje nekaj kakor zadušena
bolest; oči gore; prsi hrope; roke se stiskajo.
Jutri! Nocoj, v poslednji noei, ko mu je skleniti
z življenjem, in se na veke posloviti od samega
sebe, sili mu nenavadna mehkost v srce. Zbegano
se mu vračajo misli v minulost, da se iz nova —
poslednjič obnove slike, ne vesele, nego mračne
slike, lsakeršne je uprizarjal ponajveč sam z ne-
kročeno zlobo svojo. Kako li more ti spomini,
kako se vzbujajo vsa dna grozna čustva, katerim
se ne more nihče upirati v noči usodni! Vse iz¬
gubljeno življenje od prvega hipa, ko se je pričel
zavedati, do nocoj, ko stopa predenj smrt, neiz-

prosilca gotova smrt, polje pred njim, in nehotoma
se zgrudi na stol, da ne omahne. Ta strašna za¬
vest, da se človeštvo studoma obrača od njega,
da se ni jedno oko ne porosl za njim, ko stopi
jutri na morišče, ta neznosna misel, da nima
iskati pomoči ni v ljudeh ni pri Bogu, da niti to¬
lažbe ne more iskati nikjer, ta misel mu raz¬
vnemlje možgane, da, hujša je od smrti same!
Umrl bode! Ali ne tako, kakor umirajo pošteni
ljudje, kateri stopajo čistega srca in čistih rok
pred božji sodni stol — sramotno se bode ločil
od sveta, in potem, kaj potem? Dolgo ni, kar se
je v otrplosti in zaslepljenosti svoji rogal bese¬
dam o posmrtnem življenji in z bogokletnimi mis¬
limi skrunil skrivnosti neznanega sveta, kamor
vodi smrt — nocoj se ne roga ničemur, ne skruni
ničesar! Potrt je slušal tolažilne besede o dobroti
božji; bleda ustna njegova so molila s čestitim
možem, kateri ga je pripravljal na smrt; celo
bridke solze so se blestele v ščemečih očeh. Ako
sploh kdaj, nocoj se kesa življenja svojega, in Bog
sam mu je priča, da bi živel drugače, ko bi ža¬
ljena pravica ne tčrjala smrti njegove. Umreti
mora, da se kaznuje greh, ali ime mu ne bode
umrlo, nego živelo v prekletstvu leta in leta, do¬
kler ga mah pozabljenja ne zakrije tako, kakor
bode zeleno živo mahovje prepreglo sramotni
grob,kateremu ni posvečena zemljani odločena. ..

Velik siromak je ugledal svet; v telesno in
duševno izprijeni družbi preživel leta mladostna.

Predrzna nesramnost prepalih tovarišev mu je
zamorila boljše kali, ako jih je sploh imel kaj.
Oče malokdaj trezen, mati slabotna — mlado oko
je gledalo nepopisno žalostne prizore, uho Culo
zgolj surovosti. Za to ne more, da se je porodil v
takem okuženem zraku; tudi to ni pregreha nje¬
gova, da ni zapiral očij in ušes podlostim, ki so
mu zastrupile življenje na veke. Da se je porodil
v pošteni družbi, da mu je skrbna mati vodila
mladost in zastirala, česar ni smeti gledati mla¬
demu nedolžnemu očesu, razvil bi se bil drugače.
Dorasel bi ne bil v temi, nego na svetlem solnci,
ki ne sveti samo na telo, nego tudi v dušo. Po¬
vedali mu niso, čemu je končno ustvarjen človek;
tudi tega ni vedel, da ne žive vsi tako, kakor
svojat v zapuščenih zakotjih svojih. Boga ni po¬
znal, ali žalil ga je s sleharno besedo. Tako je
dorastal, in hudobnost je rasla ž njim; morda se
je sam ni zavedal. Ko so ga prvič zalezli tatu in
zaprli v temnico, tedaj šele je spoznal, da na
svetu, v pošteni družbi človeški, zloba ni dovo¬
ljena, da nikomur brez kazni ni smeti sezati po
tuji svojini. Ali ko mu je zasvetila ta zavest,
bilo se mu je srce že zakrknilo od grehote. Ke¬
sati se ni mogel dosedanjega življenja, nego besnel
je v ozki temnici in klel pravico, katera mu je
bila vzela slobodo. Potem je. padal čimdalje niže
in se nevdržno pogrezal v brezdno. Solnčnega
dne je v zeleni šumi zvršil grozno zlodejstvo:
ubil na samotni stezi veselo pojočega potnika in

si prisvojil novce, katerih si pošteno ni hotel,
morda tudi ni mogel služiti. Potem je pobegnil v
goščo, ali ljuto ga je spremljal spomin na ubitega
mladeniča; osteklele oči njegove so ga strašile noč
in dan. Kesal se ni dejanja, toda bal se je tega
strašila ter s pijačo mamil telo in duha . . . Ka¬
kor plašna zver je bežal zasledovalce, ali ušel jim
ni. Ko je naposled stal pred sodniki, priznal je
svoj zločin in trdovraten zaslišal obsodbo. Vender
toli trden ni bil, kakor se je delal; beseda „smrt“
ga je pretresla do srca, in toliko da se ni zgrudil
na klop. Vender še ni izgubil upanja; od dne do
dne je čakal pomilostitve, toda zlodejstva mu ni
mogla oprostiti pravica človeška, in jutri — jutri
ga odvedo na morišče, da se zvrši zakon! ...

Jutri? Ne, danes! Kakd se brani te misli,
ali rešitve ne pričakuje! Pobegniti ne more, to vč,
in ne otme ga nihče. Kadar posije beli dan skozi
gosto omrežje, stopi na zadnji pot. Smrt mu ne
more biti rešnica, kakor je bolniku, vzdihujočemu
od bolečin: krepak je in živel bi rad! Mračno
strmi v svečo,- malone dogorelo — kadar ugasne,
tedaj — tedaj bode konec! Vender, še je tema po
svetu, še mu je odmerjenih nekaj ur. Ali kako
potekajo te ure! Zdi se mu že, da se bori dan z
nočjo — nikakor, ne more biti res! Ta prostor
je teman, ko je razsvetljen vesoljni svet; svetlo
ne more biti! Ko bodo vstajali ljudje, da gredo
zopet okrepčani na delo, to je, na pošteno delo,
odpro se tudi njemu vrata in se zapro za njim;

37

nazaj ga ne bode . . . Sedaj ga duši v grlu, na¬
sloni se ob mizo in od nepopisne bolesti zajoče
na glas. Začuden se ozira stražnik po njem, po¬
tem se obrne — mož ni vajen takih prizorov!
Bodi obsojenec še toli duševno prepal, smili se
mu v dnb srca, ali pomoči mu ne more; pravica
je pravica! Ko čuje te molitve, okorne sicer ali
iskrene, zdi se mu, da mora tudi on moliti ž njim
in prositi mile sodbe duši, ki skoro stopi pred
stol vsevidečega in brezkončno pravičnega Sod¬
nika . . .

Luč umira, sence se razbegavajo po zemlji,
dan je.

Minila je strašna poslednja noč.

Nekaj hipov še . . .

„Bog, dobrotni Bog, zanesi duši moji!“ moli
jetnik, in mrzle srage mu stopajo na čelo . . .

Sum na hodniku — trdi koraki — vrata se
odpro — dan pogleda v temnico — orožniki —
končano ! . . .

Naprej na zadnji, na smrtni pot!

XI.

ndu na prostranem polji so si stale
nasproti sovražne četo; topovi so
bruhali smrt in pogubljenje, jeklo
je sekalo ljute rane, kri je tekla
potokoma. Sedaj je noč, sedaj je mir.
Jasne zvezde gledajo na morišče, kjer se je izbo¬
jeval strašni bbj; mesečina sije na blede obraze
ubitih junakov, sije pa tudi na one, ki med mrliči
ječe po rešiteljih svojih. Na tisoče ranjencev so
odpeljali v bližnja sela, kjer dobrotne roke obe-
zujejo bridke rane; na tisoče jih bodo odpeljali še.
Tam so pripravljene za silo bolnice; karkoli vzmore
ljubezen usmiljenega srca človeškega, to se podaja
ondu prijatelju in sovražniku; jednako skrbno pre¬
iskujejo zdravniki vsakogar teh bledih okrvavlje¬
nih mož. katere je domovinska dolžnost pozvala
na bojišče, in jednako skrbno otimajo, kar se da
oteti ... In nežne roke onih ženskih bitij, katera
so vse svoje življenje posvetila zgolj strežbi bol¬
nikov. nežne roke teh plemenitih bitij ondu poda¬
jajo krepil žejnim ustnorn s tistim nepopisnim

sočutjem, kakeršno se more porajati jedino v
mehkem ženskem srci; neprestano strežejo ranje¬
nim varovancem svojim.

Mračne luči sijejo po širem prostoru; za¬
molklo ječanje se čuje tu in tam. Bodi še tolika
duševna krepkost, telesnih muk ne more zmagati.
Kakor dete stoče tu bledi mož, kateremu bela
obeza previja glavo, stoče izvestno le v nemirnem
spanji, ki je naposled premagalo utrujeno telo;
vroče srage se mu bleste na čelu. Sočutno sloni
ob njegovem ležišči sestra usmiljenka; milo nje
oko se pazno ozira po ranjenci. Vsekakor: to ni
prvi, katerega vidi tako trpečega, in zadnji tudi
ne bode, ali srce ji ni omrzelo za trpljenje, saj je
toli gorko to plemenito srce! Videla je vso grozo,
katero prinaša vojna, gledala ranjence z grozovito
razstreljenimi udi, da jo je obhajala slabost, ali
privaditi se ni mogla takim žalostnim prizorom.
Za to ne more, da ji često silijo solze v oči; sra¬
movati se jih ni smeti. Tudi hipne slabosti je ni
treba biti sram — mehkočuteče srce ni ustvarjeno,
da bi moglo utripati mirno, kadar se pojavlja te¬
lesno gorje. Ali ne samo to: tudi brezmejne du¬
ševne bolesti je priča ta bdlnica! Bridka je smrt,
ko umira soprog, oče, na daljni tuji zemlji, ko mu
zadnja trenutja greni misel, da tam daleč za go¬
rami, katerih ne prestopi več, ljubeča soproga,
nedolžna dec-a čakajo reditelja svojega, da dan na
dan prosijo Boga zanj, samo zanj! . . . Sestra
usmiljenka jo videla tako smrt in drhtečega srca

i  o

poslušala zadnje hrepeneče besede umirajočega
junaka! . . . Težka je smrt, ko cvetoč mladenič
v poslednjih trenutkih misli na sivolaso, onemoglo
ženica, ki trepeče za drago življenje sina svojega
— tudi takšno smrt je videla često . . . Gorjupa
je smrt, ko mladenič v ljutih bolečinah kliče ime
ljubljene mladenke, katere podobo nosi verno v
srci do zadnjega diha — sestra usmiljenka je vi¬
dela tudi tako smrt! . . . Kadar pa so zagrebli
mrliča, tedaj so jo vedle misli v daljno zemljo, in
vzbujali so se ji prizori, toli žalni prizori, kaker-
šnih ne gleda rado živočuteče oko; če drugega ne,
vsaj molila je za pokopanega junaka, za svojce
njegove . . .

Ali gledala je tudi srečne vesele prizore!
V grob niso položili vseh bojnikov, kar jih je pri¬
šlo ranjenih v bolnico. Krepka moč življenja je
preobladala smrt; kalno oko je oživelo, lahna rde¬
čica se je pokazala na upalem obrazu. Kar jih
je moralo umreti navzlic požrtvovalni strežbi in
delovanju tihe, prave krščanske ljubezni, ti niso
mogli zahvaljati in blagoslavljati neumorne skrbi
plemenite strežnice svoje, ali solznih očij se je
ločil od nje marsikdo, ki se je ozdravljen vračal
v domovino. Tedaj je res oskromno odvračala za¬
hvalo, toda srce ji je trepetalo od tihega veselja.
Sladka je zavest, da je kolikor toliko s svojo
skrbnostjo otela malone izgubljeno življenje; upra¬
vičeno ponosna bi mogla stopiti pred soprogo,
mater, mladenko: „Evo ti njega, po katerem si

— 41

želela tolikanj — moja  strežba gaje otela smrti! 11
— ali ona ne prihaja iz samote. Dovolj ji je, da
je vestno izvrševala svojo dolžnost, človekoljubno
nalogo svojo, in dovolj ji je, da hvaležnega srca
odhaja oni, kateremu je stregla toliko dnij in to¬
liko nočij Na daljnih tleh pa jo bode blagoslav¬
ljala osrečena družina — to je nje plačilo, in go¬
tovo: najlepše plačilo! ...

Čast takemu delovanju, takemu duševnemu
junaštvu! —

XII.

ost sneg nalčtuje. Nemo stoji samotna
gorska vas, kjer so že ugasnile luči
po ubožnih domeh; mirno kipe vi¬
soke gore z golimi gozdi, sivimi
skalami. Zametene so vse gazi; više
in više se dviguje bela odeja na tleh . . .

Srečen, kdor more v taki sneženi noči uži¬
vati pokoj na toplem, ali hudo je njemu, kdor mora
na ponočni dolgi pot! Glej, ondu iz vasi se bliža
lučica, zvonček poje v temo; sedaj moreš razločiti
sivolasega duhovnika s Cerkvenikom in za njima
moža v kmetski obleki. Tam pri zadnji hiši za¬
vijejo vkreber; po debelem snegu stopajo v goro.
V visokem selu koperni bolnik po svetstvu za
umirajoče; hiteti je treba, da se ne loči duša od
slabotnega telesa, predno ni splavljena z Bogom.
Kako je hitel nizdolu sin, da ustreže zadnji želji
umirajočega očeta; s tresočo roko je pozvonil pri
duhovniku. Hudo mu je bilo, da mora tirati v
mrzlo noč slabotnega gospoda, kateri je toli po¬
treben miru in toplote; boječe je stal pred njim

in povešal oči, izrekajoč svojo prošnjo — jedna
sama mehka beseda je storila, da je dvignil glavo
in pogledal v mile oči duhovnega očeta; potem
je stopil bliže in iskreno poljubil velo suhotno
roko . . . Ko bi ne znal nikdar prej, zakaj ves po-
gorski narod daleč v okrožji toli verno ljubi pa¬
stirja svojega, vedel bi bil v tem hipu! Med go¬
rami je osivel dobrotni mož; malone do zadnjega
župljana je pokopal prejšnji rod, krstil vse mla¬
deniče, vsa dekleta, ki sedaj še ne mislijo na smrt,
učil jih je tildi z očetovsko rahlo besedo; brez
števila rok je zvezal pred oltarjem, delil radost
s svojimi župljani, bil jim je zvest tolažnik v ne¬
srečah . . . Ločen od vsega sveta, ustvarjal si je
nov svet; plemenit poslanec božji je z milimi opo¬
mini, s presrčno prijazno besedo blažil trdosti,
kakeršne se vsekdar pojavljajo pri gorskih ljudeh,
in seme, katero je sejal v njih srca, rodilo je bo¬
gat sad. Kadar mu bode stopiti pred sodni stol,
stopil bode z lahko vestjo, ker ve, da je prav raz¬
umel vzvišeni svoj poziv, ker ve, da se ni nikdar
strašil truda, ko je bilo treba učiti in tudi sva¬
riti. Skrben oče je, ki s svetlim vzgledom odvrača
deco svojo od zla in jo polagoma vodi do nrav¬
nega življenja — tako je živel pošteno in osivel
častno med ljudstvom svojim! Nase misli malo¬
kdaj, na vernike svoje vselej. Jedno mu je, ali ga
kličejo k bolniku od blizu ali od daleč, bodisi po¬
dnevi, bodisi o polnoči; ako je slabotno telo, šibak
ni duh. Prav ta krepki duh pa hoče, da se tel<5 ne

44

pokarja slabosti, katero prinašajo stara leta; ši¬
beče noge morajo  hoditi, utrujene oči morajo
gledati. Tako prihaja k bolnikom, in čudno vpliva
prihod njegov na opešane moči. Njemu je dano,
da ublaži strahoto smrti, in čestokrat, kadar od¬
haja, pusti v siromaškem domu tudi dar človeko¬
ljubja za telesne potrebe bolnikove. Saj pozna živ¬
ljenje v teh tesnih prostorih, kakor malokdo! Po-
gorski narod ne mrje od duševnih bolečin, nego
neprestana jedinščina ga slabi, da lega prerano v
gomile. Bolnika, ki vzdiha na trdem ležišči, uteg¬
nilo bi okrepiti zdravilo, toda pri hiši ni toliko, da
bi mu kupili količkaj boljšega okrepila. Kadar ga
zagrebejo, tedaj šele trka prava potreba na vrata!
Tolažilna beseda, akotudi še tako presrčna in so¬
čutna, ne prežene bede; dejanske pomoči je treba.
Glej, in čestokrat odprč dušni pastir skrivno
predalce, kjer je spravljen težko prisluženi denar,
in legak, srečen nasmeh mu igra na ustnih. Nje¬
mu ne treba dosti, in's seboj ne vzame ničesar.
Ali ti novci morejo vsaj za nekaj časa odgnati
skelečo lakoto od praga zapuščeni družini — zato
daje rad, in mnoga srca blagoslavljajo blagega du¬
hovnega očeta . . .

Takšno je delovanje moža, nepoznanega v
svetu. Kdo ve med šumnim življenjem, kakšen
zlat značaj deluje v skriti gorski vasi, in kadar
ga zagrne grob, kdo li bode ondu plakal’ za'njim?
Kratko novost bodo čitali ljudje, da je nekje v
hribih umrl ta in ta, star toliko in toliko, zvest

45

do zadnjega diha pozivu svojemu, in potem ga
pozabijo. Ali v hvaležnih srcih preprostih gorja-
nov ne bode pozabljen! Mah bode prerasel gomilo
njegovo, toda krepko bode živela med gorami po¬
vest o plemenitem mdži, kakeršnih svet nima
mnogo. In če zajde tujec med gore, strmeč bode
poslušal povest in se čudil .visokosti plemenitega
dušnega pastirja!

XIII.

štete luči so prižgale ljubeče roke
na grobovih; zadnji cvetovi umira¬
joče prirode eveto na smrtnih gri¬
čih ; s trakovi in venci so oviti ka-
meniti in leseni križi. Ljudje priha¬
jajo in odhajajo; spomin na drage mrtvece jih
kliče na grobove, da pomolijo tod za nje, ki so
morda nedavno še živeli med njimi. Jasne niso
oči, ki gledajo nizdolu; vedra niso srca, ka¬
tera se v molitvi dvigajo v nebo; tu na grobeh
hite misli v toliko da minule dni in oživljajo sli¬
kovite podobe, katerih sili se ne more upirati
srce ... Ne samo oslabelih trupel, katera so se
zgrudila od starosti, tudi mlada cvetoča bitja, ki
so komaj poznala svet, krijo ti grobovi. In tožne
solze teko na gomile, bogate in uboge, in drhteča
ustna šepečejo tihe molitve . . .

Precejšen del človeške zgodovine se tukaj
odpira duševnim očem. Kakor v davni dobi, tako
molijo sedaj na gomilah mrtvih ljubljencev in v
daljni prihodnjosti bodo takisto molili zanje. Da

moreš združiti v živo besedo vse te spomine, ki
se bude na grobeh, lepa ali tožna povest bi bila
to! — Mnogotero dušno visokost krijo grobovi,
zapirajo tudi marsikatero nizko strast. Onega, ki
počiva pod umetalno izdelanim kamenom, dotek-
nila se ni beda življenja; ta, ki spi pod prepro¬
stim križem, umiral je solzan, in siromašna dru¬
žina je stala ob smrtni postelji njegovi . . . Sivo¬
lasa ženica, klečeča ondu, joče po sinu izgubljenem,
to objokano dekle po ženinu svojem . . . Sto in
sto podob gleda nocoj oko — kdor je toli srečen,
da ni izgubil nikogar, ne umeje jih, ta ne hodi na
gomile!

Mrličem denašnji dan! Zapuščeno je tiho
kraljevstvo, katero loči le zemeljska plast od ži¬
vega sveta, oživljeno samo tedaj, kadar prineso
utrujenega trpina k poslednjemu pokoju . . . Ali
tedaj le nekaj src poka od bolesti, ostali pogrebci
ne čutijo izgube. Poleg nove jame se razdraži
njih vrsta, in če jih hipoma pretrese prizor, ko
mrje zapuščena družina po očetu, če odmevajo v
srcih dni nepopisni glasovi, kadar bobne grude na
krsto, v prihodnjem trenutku je pozabljeno vse.
Pozabljena je družina, ki živi brez opore, kakor
more in ve, pozabljeno tajno veličastvo sveta, do
čegar vrat so spremili umršega znanca . . . Veseli
so, da morejo nazaj med svet, katerega bi še ne
ostavili radi — prav je to, da v njem še ni mis¬
liti na smrt! Ali danes se ljuto oglaša opomin,
danes se sama po sebi odpirajo srca, ki so sicer

4N

trdno zaprta blažjim čustvom — čudno moč ima
praznik denašnji! Slikovit prizor so venčane go¬
mile, razsvetljene z neštetimi lučicami; čarobna
je ljubezen, ki druži živa bitja z umršimi — pri¬
stopite vi, ki tajite, da se duhovi selijo v svetove,
ki trdite, da je s smrtjo končano vse -- tu na
gomilah vam nehote prihaja misel, da vender ne
more biti tako, da bi .bilo prežalostno takisto!
Na gomilah se spominjate tega ali onega znanca,
katerega ste ljubili; nehote prosite, molite zanj,
vsaj jeden trenutek ... In če drugega ne, geniti
vas mora ta verna ljubezen, s katero mislijo ne¬
šteta srca na pokopane svoje mrtvece; pretresti
vas mora tiha poezija teh venčanih, razsvetljenih
grobov! Najponižnejši grob je venčan danes, na
sleharnem griči brli vsaj po jedna lučica. Siromak
ne more krasiti gomil tako, kakor bi jih rad —
'kdo ve, kakci težko je utrpel novce, da je okitil
gomile ljubljencev svojih! Ali prav zategadelj se
iskre te ubožne luči do srca, bolj od onih pre¬
krasnih svetil, ki se bliskajo med dragocenimi
cveticami in trakovi. Hitro res dogori taka
oskromna sveča, in samo nekoliko velih jesen¬
skih cvetov obleži na grobu, ali on, čegar spo¬
minu je gorela ta luč, zrl je nanjo iz jasnega ne¬
beškega doma prav tako, kakor bogatin, kateremu
svetijo luči v prešernih umetalnih svetilkah . . .

Gomila brez cvetu, brez luči? Kdorkoli spiš
ondu, trpin si moral biti V življenji, siromak si
bil, ki si rad in mirnega srca legel spat. Nobenega

— 4 !) —

spomina za teboj! Ali te ne žali to denašnji. dan ?
Težko; sočutja nisi bil nikdar vajen; porodil si
se, živel in trpel, da skoro sam nisi vedel, čemu.
Težko tudi, da bi bil razmišljal o tem. Prvi nisi
bil in zadnji ne; sedaj se veseliš pokoja. Cvetove
in luči si gledal v življenji le iz dalje; ako bi ti hi¬
poma okrasili grob, morda bi ne vedel, kaj ž
njimi . . . Tudi takšen grob ima svojo poezijo, ali
poezijo, ki sili na jok. Toda solza bi ne umel, in
čudil bi se njemu, kdor bi jih rosil po tebi. Čemu
tudi? Trpljenje si pozabil, peči bi te utegnila
solza, ali vsaj spominjati bridkih dnij . . .

Kdorkoli spiš tu, srečen si brez cvetov,
brez lučij! Ta dan je mrličev dan; kjer molijo za
mrtvece, molijo tudi zate. Blagost ti, četudi brez
spomina!

4

XIV.

oč, veter, dež . . . Pošastno se belijo
nagrobni kameni na pokopališči;
čudno šume žalobne vrbe nad gro¬
bovi; veliki križ sredi smrtnega
doma kipi mračno v temb . . .

Zamolklo bije ura — sedaj je dSba, ko se
vzbuja pokopani svet. Živa bitja beže od mrličev
svojih; da stojiš nad grobovi, nehote se ti širi
oko; nehote posluša uho tajne glasove, ki se bude
tu in tam; tiho vzgrožen čakaš, kdaj ugledaš stra¬
hove neznane . . Zdajci čuješ vzdih nič ni,
veter samo šumi po vejah; sedaj se ti bliža bela
prikazen — ne boj se, grobni kamen vidiš, ne
premika se, razgreta domišljija ti vara oko. Po¬
vsod mir, smrt; mrliči spe — ne moti, ne plaši
samega sebe!

In vender — to ni slepilo! Iz dalje prihaja
lučica; razločno vidiš, kako se giblje in pomika
bliže; mračen žar se razliva iz nje preko gomil . . .
Lasje se ti ježe, oživljajo se davno zabljene po¬
vesti — lučica, izvestno je nesrečna duša, ki ne

51

more mirovati v grobu . . . Sedaj čuješ vzdih -
zaman ugovarjaš, da ni bil vzdih; Cul si ga raz¬
ločno, in sedaj se ti šibe noge, vzkriknil bi, ali
noben glas se ne izvije grlu . . . Sedaj je izginila
za onim velikim kamenom, sedaj se prikaže no¬
vic, čuješ celo stopinje — gorje, ali se ti razgrne
skrivnostni svet mrliški, ali vstanejo razsrjeni
mrtveci, da te izženo iz kraljevstva svojega? Mo¬
liti hočeš, bežati, ali otrpel stojiš — živ mrlič!
Sedaj je tu, luč ti posije na lice — oddahneš se,
objel bi sivega moža, zavitega v temno haljo, ki
je pri tej priči postavil svetilko na tik in se upe¬
han zgrudil na samoten grobb . . Nekaj mu je
palo iz rok, lopata je, mož je grobar, pošten mož,
bati se ga ni bilo treba. Kako iznemogel sedi tu!
Veter se mu lovi v dolgih laseh, dež lije, luč brli
med stekli, mož se ne gane. Glavo je zakril z ro¬
kami, in težke solze mu kapljajo med prsti po
bledem lici — čuden pogled! Ali mu ni otrpnilo
srce med mrliči, v katerih žije leta in leta; ali ni
z neštetimi mrtveci, katere je zagrebla lopata nje¬
gova, pokopal tudi čustev svojih? Nikdar še ni
jokal osiveli mož; ostajal je miren, ko so okrog
njega zveneli klici žalosti, ko je mrla mati po
deteti, šibko otroče po roditeljih. Bodisi, da je
pokopal bogatina, kateremu so jasna grla zapela
zadnji pozdrav svoj in mnoge roke metale ven¬
cev na grob, bodisi, da je zasul siromaka, po ka¬
terem ni jokal nihče, kateremu niti kamenita sipa
ni bobnela na krsto — obraz se mu ni izpremenil,

.1*

nihče bi z njega ne mogel citati ni bolesti ni kaj
drugega. Srce njegovo se je zakrknilo v žalostnem
pozivu; kadar zagreba umrše življenje, niti ne za¬
veda se, da kaj zagreba. Kaj delajo roke, tega ne
ve srce. In prav je, da je tako; mehak človek bi
moral umreti v takem poslu . . .

Zbegano se je dvignil sedaj, ali precej se
zgrudil zopet. Lopata, katero je prijel krčevito,
pade iz nova na tla. Nocoj ne grč! Da bi mu re¬
kel kdo: izkoplji grob samemu sebi — mirnega
srca bi kopal, dokler bi ne izgrebel tistih pedij,
katerih treba človeku po smrti . . .

Ali kopati takšen grob — svojemu  de¬
tetu kopati grob, to preseza njega moči! Ves dan
je sedčl pri krstici, v kateri leži nedolžno dete
njegovo; trepetajoč se tudi gradil pred njo, ali
oko je ostalo suho, jedino srce je krvavelo. Bridko
je gledati na mrtvaškem odru kri svoje krvi; to¬
lažilna ne more biti niti misel, da je bolje, ako se
tako mlado bitje preseli v večnost, med svetlo-
krile angeljce, preseli, da bode samo angelj ne¬
beški . . . Gledati nežnega mrlička z ugaslimi za¬
prtimi očmi, z bledim ličecem, katero je toliko¬
krat okrasil vesel nasmeh, s sklenjenimi ročicami,
katere so se tolikokrat iztezale naproti — ubogi
oče je glasno ječe ostavil smrtni hram in begal
med grobovi! Čemu? Ali je morda upal, da mu
dojde tolažba na tihem vrtu, kjer ga mora vsak
grob spominjati sreče izgubljene? Koliko teh gri¬
čev je nagrebla njega lopata, in sedaj — sedaj

bode izkopal jamico, položil vanjo krstico, porah-
Ijal zemljo nad njo, nagrebel nizek griček in po¬
stavil lesen križec nanj . . . Ne, podnevi ni mogel
kopati; čutil je, da bi ga zadušila neznana bole¬
čina; bal se je zlatih solnčnih žarkov, kateri so
po nekod predirali skozi natrgane oblake. Tako
mračno delo se mora zvršiti ponoči, kadar mehka
temina objemlje smrtno kraljevstvo, kadar ga ne
vidi oko človeško . . . Nikakor, videti ga ne sme
nikdo! Nece, da bi ga kdo samd pogledal z žal¬
nimi očmi, da bi ga morda hotel tolažiti z nepo¬
trebnimi besedami — saj ve, da bi nikoli ne mogel
oprostiti njemu, kdor bi se nepoklican dotelcnil
duševnega življenja, zaprte žalosti njegove . . .

Vender sedaj na delo! Čim prej je dovrši,
tem bolje bode. Na tem prijaznem mestu, kjer
toli lepo sije solnce po mehki zeleni travi, tu po¬
čivaj miljenec njegov! Zakaj mrliči ne ljubijo
mračnih prostorov, kamor ne'pogleda solnce ne¬
beško, kamor ne stopi pomlad, ki oživlja tudi go¬
mile — jasno bodi na gomilah, da more zlati sijaj,
blagodejna toplota tudi nizdolu v temni hladni
grob! Na tem zračnem jasnem kraji bodo klile
cvetice, ptičje petje se bode oglašalo nad njim . . .
Zdajci zazvenči lopata — grobar zaihti na glas . . .
Pretežnega poziva, kateri terja takovo žrtev! . . .
Ali gorjupo tolažilo: da bi kdo drug kopal gomilo
malemu mrliču, brez čustva, brez usmiljenja,
kakor jih je že sam izkopal sto in sto — ne, tega
bi ne mogel prebiti! Tako mehko hoče postlati

ljubljencu svojemu, da trda grada ne bode težila
nežnega telesca; skrbno hoče porahljati prst tudi
nad preprosto krsto, z umetalno roko hoče zgra¬
diti griček nad njo, skrbeč kakor mati, kadar po¬
laga dete v zibelko ... Ali taka sladkost je strup,
tako tolažilo je smrt . . .

Kepa za kepo se dviga iz tal; na vsako pa¬
dajo pekoče solze. Mračno gori svetilka poleg no¬
vega groba, svetla ostra lopata se bliska v nji.
Čudno šume žalobne vrbe nad grobovi, veliki križ
sredi smrtnega doma kipi mračno v temb . . .

Poleg nove gomile pa mrje duša v živem
telesi! —

XV.

, sneg . . . Hitro se je storila noč;
:oro po četrti uri so se jele uži-
iti luči po visokih mestnih hišah,
er se prostira toli mehka blago¬
vna toplota; zaiskrele so se v ne-
številnih prodajalnicah, kjer je razstavljeno bo¬
žično blago, toda brlele so mračno v svetilkah
pouličnih. Toplo oblečeni hite ljudje po mestu,
gosto se vsipljejo snežinke nanje, veter jim brije
neusmiljeno v obraz in sili d’6 života. Ali notri v
srcih je nocoj tako gorko, toli blažena mehkota
objemlje nocoj ta srca, in toli slovesno veselje
trepeče v njih! . . . Vrata pri prodajalnicah se od¬
pirajo in zapirajo neprestano: glej, tu prihiti na
ulice mož s precejšnjim zavojem v roki, kamor
je zavil vse bogastvo, s katerim nocoj osreči deco
svojo; tam izbira žena med obilim blagom, katero
je nakopičeno na prodajalnih mizah; tiho veselje
ji sije z lica: kako li zavrisnejo presrčna deteta,
prejemši svoja darila, in naj so še tako oskromna,
še toli ponižna! G-otovo, nocoj je večer, ko vsa-

kdo prinaša darov ljubljencem svojim; marsikatero
veselje si je prikrajšal v letu in skrbno hranil trdo
prisluženi denar, da razveseli draga bitja, da se
veseli sam, ko se prostira tiho presrčno veselje
po vesoljni zemlji . . . Gorje mu, kdor ne more
biti srečen na sveti večer!

Poezija svetega večera! Kako veselo gore
nocoj luči po neštetih hišah, kjer slave praznik
rodbinske sreče; kako iskrena ljubezen spaja no¬
coj srca, ki žive le drugo za drugo; kako radostno
zre oče na otroka, dete na očeta, in tisti mali da¬
rovi, katere sipljejo ljube roke, koliko čudotvorno
moč imajo v sebi! Na sveti večer molči prepir;
posvetni šum se umika blaženi tihoti; skrbi zaspe
vsaj za jeden večer! Nad vsako hišo plove krilat
poslanec božji, da blagoslavlja presrečne prebi¬
valce; sveti spomin Odrešenikovega rojstva pre¬
veva svet . . . Lep je sveti večer — gorje srcu,
ki se zapira poeziji njegovi! . . .

Pred razsvetljeno prodajalnico stoji ubožno
oblečena žena; k nji se pritiska šibko, siromašno
dete. Koliko bogastvo se bliska za jasnimi stekli,
koliko svetlih živobojnih igračic! Željnih očij se
ozira bledi deček nanje — vzpričo tolike krasote
ne čuti ostre sape, katera mu sili skozi tanko
oblačilce; ne čuti hudega mraza, od katerega mu
ledene rdeče ročice; pri tolikem bogastvu ne ve,
ne more vedeti, kako siromašen, kako neizmerno
je nesrečen! Ta čili konjič, ki stoji kakor živ pred
njim, kako bi se igral ž njim; ta štirikolesni vo-

ziček, kako veselo bi drdral po tesni domači sobi;
ta zlata trobenta, kako zvonke glasove bi ji iz¬
vabljal; ti svinčeni vojaki, kako ponosno bi stali,
ko bi razpostavil njih krdelo in jim veleval z zve¬
nečim glasom, da, prav s tistim glasom, kakor je
čul častnika, ukazujočega četi svoji! In ondu se
leskeče svetli šlem — kako veselo bi ga dejal na
glavo; dna kriva Sabljiča z zlatim čopom, kako
ponosno bi jo opasal in sukal pred podložno svojo
četo, in dna puška, kako bi .streljal ž njo, da bi
odmevalo po sobi, po vsi hiši, po mestu, po vsem
svetu . . . Oh, in ta zelena smrečica, na kateri
gore jasne luči tu je vidi pred seboj, resnično
božično drevce, kakeršnega še ni videl . . . Ali v
visokih hišah bodo nocoj gorele luči na drevescih,
in zlati orehi, rdeča jabolka, druga krasota, ka-
keršne sploh ne pozna, vse to bode viselo in se
lesketalo na zelenih vejah. In svetlih očij bodo
stali otroci, prav taki otroci, "kakor je on, samo
srečnejši, veselejši, pod drevescem in vriskaje in
solzni prejemali darove — ali je to pač resnica,
ali res takovo srečo zapirajo dni ponosni hrami?
Doma v sobici pa bode tema, in ostri dih pozimske
sape bode prihajal skozi slabo zapirajoča okna in
silil skozi tanko odejo v posteljo, da bode od mraza
drgetalo ubogo telesce! ... Da bi mogel prejeti
samo jeden, samo najmanjši del tega bogatega
krasu, na katerega mu zrd poželjive oči, in nepo¬
pisno veselje bi se naselilo tudi v tistem ponižnem
domu, kjer preživlja leta svoja! In zlate sanje bi

se mu ponoči rodile v glavici, in srečen bi bil na sveti
večer, kakor je srečnih sto in sto drugih, katerih
ne pozna, kateri pa vender žive!... Toda ničesar ne
sme vzeti s seboj, samo gledati sme te krasne
stvari, in gledal bi jih do, do dneva, in svetle po¬
dobe bi se porajale v njega razvneti glavici! . . .

„Pojdiva!“ začuje zdajci rahli glas materin
— kaj ve to zamaknjeno dete, kako težko se je
izvil ubogi ženi! Dušilo jo je v grlu, zgradila bi
se bila na kameniti tlak in jokala brez konca v
zimsko noč! Ali ni čitala v duši svojega deteta?
Ali ni zrla v svetle oči, ki so se toli zamaknjene
pojile s krasoto, do katere ni moči ? Ali ni hotela
že iz davna oditi, ko se ji je krčilo srce v prsih?
Toda ne — še huje bi trpela, samo da pozablja
ubogi deček svoje uboštvo; saj jima nihče ne brani,
da stojita pred svetlim oknom — kdo ju vidi nocoj!
Ti ljudje, ki hite mimo njiju, imajo nocoj svoje
misli, uživajo v mislih bodoče veselje — resnično,
kdo bi zahteval, naj se ozro tudi po teh mračnih
bitjih, katerima ni došel sveti večer! Kdo ve, kako
je to hudo, in kdo vseh teh srečnih ljudij bi umel
tisto vprašanje, katero ji šiloma prihaja na dan:
Zakaj tako, zakaj ne drugače? In če trpim jaz,
zakaj mora trpeti tudi ta nesrečni otrok ? Grešna
misel, ali kdo vrže prvi kamen ? In zakaj je prišlo
tako, daje zagrebla njega, ki je živil malo družino,
živil s poštenim napornim delom? Ali je bilo prav
tako, ali je moralo  biti tako? Pristopite, kdo
zaluči prvi kamen?

»Pojdiva!“ začuje se iz nova nje glas ; mrzla
nje roka z rahlo silo poprime ljubljenega dečka.
In deček sluga, in bridke solze mu kapljajo po
lici ... Še jeden pogled po razkogni lepoti —
hu, kako je mrzel veter, kako brije v obraz! Tu
okolo ogla, kako silno mu vre naproti — domov,
domdv, iz svetlega mesta v temni dom! Gori v
onih higah gore luči; skoro dojde Božič v jasne
prostore — deček, gorje ti! In gorje vsakomur,
kdor ne more biti srečen na sveti večer! . . .

XVI.

drevesa se vijo v ponočnem viharji,
dež lije curkoma, svetli bliski Švi¬
gajo semtertjA Glej, kdo stopa ondu
po gozdni stezi? V temen plašč je
zavit popotni mož; klobuk ima nizko
potisnjen na čelo, noga mu peša, časih postaja,
kakor bi ne mogel dalje, potem stopa hrope.
Vkreber se vije pot, smrečje se jasni, zdajci se
pokaže na višini belo prostorno poslopje, svetle
luči gore v njem, potnik obstane. Ali ga je toliko
utrudila ponočna hoja, da se mora nasloniti ob
visoko smreko poleg steze, da mora s tresočimi
rokami objeti nje deblo? Samo za hip je dvignil
glavo, ko so se prikazale luči pred njim, sedaj stoji
sklonjen ob drevesi, potegne z roko proti srcu in
vzdihne polglasno. Vihar odnese-ta vzdih, morda
tudi sam ne ve, da je vzdihnil. Kaj .pomišlja tod,
ko se tako vabeče dviga ono visoko poslopje pred
njim; nihče ne bode toli neusmiljen, da ne bi dal
zavetja utrujenemu telesu v taki noči. Samč ne¬
koliko korakov, in v zavetji je; jutri vstane okrep-

(11

čan in pojde dalje ... Ali ni želel tako iskreno,
da že ugleda to samotno hišo — semkaj se je
namenil, kaj pomišlja torej ? . . . Ne, delj ne —
neviden ris je začrtan med njim in grajskim po¬
slopjem; prekoračiti ga ne sme. Tudi neče ga
prekoračiti. Če pomišlja prav, zarisal je sam to
usodno črto, in ako bi tudi jokal nanjo, solze je
ne izbrišejo. On sam je nekdaj bival tu; grad je
bil njegov, zemlja njegova daleč v okrožji. Sedaj
nima ničesar. Samo pekočo vest nosi s seboj in
neugasen spomin na vso tisto krasoto, katero je
tako lahkomiselno vrgel iz rok . . . Ljuta jeza se
mu dviga v srci, razsrjen je sam nase; vsaka teh
lučij, ki svetijo iz gradu, žge mu neusmiljeno v
dušo. Da bi se kar podrlo to ponosno zidanje,
lože bi mu bilo. Če hodi sam ob prosjaški palici,
zakaj bi ne hodili drugi ? Zakaj bi se drugi veselili
na domu, ki je bil njegov? Njegov in davnega
slovečega rodu? Tuj usiljenec prebiva v njem,
biva na toplem, v zavetji, ali on, on . . . Da je
živel drugače, ne bi se potikal sedaj po tujem
svetu, sam sebi ne bi bil potisnil prosjaške palice
v roko! Pobegniti bi hotel pred ljutimi svojimi
mislimi, begal pred samim seboj . . .

Povest, kakeršna se ponavlja često. Lahko¬
živ sin, kateremu je smrt očetova podala veliko
imenje, ali tudi veliko odgovornost, veseli tovariši
v velikem mestu; nekročene strasti; razkošno živ¬
ljenje, razsipanje, oslabela duševna moč, konec.
Ni vinarja ni mogel oteti iz posipa! Kar nosi na

sebi, to je njegovo; kadar se obrabi, ne ve, kdo
mu kupi obleko novo. Delati se ni učil in tudi
ni hotel. Mehke roke bi se ne bile mogle privaditi
trdemu delu, ali naposled se bodo morale privaditi.
Samo slavno ime ne velja svetu ničesar; tudi se
ne ponaša ž njim. Ko so ugasnila v duši vsa
čustva, ugasnilo ni čustvo do časti. Lepa vrsta
podob njega pradedov visi v dvorani, ako jih ni
posnel z zidu preprosti bogatin, kateri se hoče
šopiriti s svojino umrših plemenitnikov — on,
poslednji potomec svojega rodu, neče jih žaliti v
grobu; zato prikriva svoje ime, da ne bode oskru¬
njen njih spomin. Ali ko je bil še na višku bo¬
gastva svojega, tedaj se je ponašal ž njim; staro
ime mu je odpiralo kakor čaroben ključ domovja
najboljših, najslavnejših rodbin. Te rodbine ga ne
poznajo sedaj; navzlic staremu imenu bi ga ne
vzprejele, ker je prosjak. Naposled tudi njih ponos
počiva na zlati  podstavi; kadar se zgrezne pod¬
stava, pade slava tudi. Ni, da bi iskal dokazov
drugje — sam sebi je zadosten dokaz, ali hudo
je, da mora zastavljati samega sebe v pričo, kako
nično je vse življenje, kako trhlo tudi gori na
višinah! . . .

Gotovo, delati bodo morale te bele mehke
roke! Razsipale so sicer vse, kar so imele, ali
ostale so čiste! Ko se je zmajalo in podiralo vse,
onečastile se niso. Često bi bilo treba potegniti
samo jedenkrat s peresom in na oskromen popil -
umetno zapisati — baha, ponarediti pravijo na-

vadno — ime kateregakoli imovitega znanca, in
nov vir bogastva bi bil privrel. S tem bogastvom
bi bil pobegnil in se iz davna že smijal daleč v
zavetji, predno bi se bilo dokazalo sleparstvo in
bi zaščitniki pravice sezali po ubežnem zločinci.
Sleparil ni, toda pobegnil je. Ponižno kakor naj-
ubožnejši siromak je ostavil tovariše svoje in
bežal domov, hodil peš po prašni cesti V hudi
noči mu je dozorel sklep: za morjem se prostira
daljen svet; pridne roke imajo baje dosti dela v
njem. Tam hoče delati, skrit, nepoznan, delati,
kakor bi se bil porodil v siromaški koči; tukaj
nima moči. Tukaj bi ne mogel ubežati žgočim
spominom svojim! Prodal je oskromno imetje in
odšel brez slovesa. Kam, do tega mu ni bilo; ali
najprej domov. Jedenkrat mora še videti rojstveno
hišo, mora  jo videti, in pred njo se hoče poslo¬
viti od vsega! V viharni noči je dospel k nji, skri-
vaje se radovednim očem kakcu: plaha zver; sedaj
stoji ob drevesi, in srce mu utriplje od bridkosti
poslednjega slovesa. Premnogo je zaupal svoji
moči; mislil ni, da more take bolečine vzbujati
slovo! Sploh čuti, da je bila blazna misel, ki ga
je privedla k izgubljenemu domovju, ali hitel je
semkaj, kakor da hoče v domačo zemljo pokopati
spomine svoje, kakor da hoče še jedenkrat po¬
klekniti na domačo prst in vstati drugačen človek,
tujec samemu sebi. Ali zagrebel ni spominov in
pokleknil ni. Tolikanj moči nima, in naposled ni bil
nikoli tako rahločuten. Nezmisel, da bi se dvignil

olajšan, ako poklekne semkaj na mokra tla, ako
bi molil iz pobožne duše in obetal boljše življenje !
Moliti ne zna, in obetanje — to je tudi nepotrebno.
Kdor je izgubil vse, temu ni treba tega; Se hočeš
živeti, živi brez obetov, če nečeš, pomagaj si, kakor
veš in znaš ... In naposled: premnogo vredno
ni takšno zaklinjanje, ki izkipi srcu v največji sili,
zdi se mu, da bi njemu samemu ne bilo vezalno
in veljavno. Evo ti življenja, evo smrti — čemu
bi se zaklinjal, ko mu potreba neizprosno odkazuje
pota, po katerih mu je hoditi odslej?

Kako bode hodil, tega ne ve. Ali da bodo
samotna, to mu je znano; da se mu bode trnje
zabadalo v noge, to drugače biti ne more. Trpel
bode, dokler se da, potem leže v grob. Kje, ni tega
ne ve, bodisi kjerkoli! Dobrotne roke so povsod,
ki ga zagrebo, to tolažbo ima; kdo je, tega ne
bode nihče vprašal tedaj. Tudi to je dobro, naj¬
bolje! Dovolj! Gori v gradu gasnejo luči; dež lije,
bliska se . . .

Nazaj na težki viharni pot! . . . Jeden po¬
gled še — dosti, dovršeno je! Ali bridka solza se
potoči po lici, kesanje se razvnemlje v srci . . .

Do kdaj, kdo ve!

XVII.

ogato okrašena soba; dragocena sve¬
tilka visi od stropa. Zadaj na postelji
leži bolnik upalega lica, toda iskrih
očij. Kakor živo oglje se mu žare
v globoko vdrtih otlinah; mrzlica
mu stresa telo, zobjč škripljejo — hu, tega mraza
ne ubranijo vse one blazine in odeje, katere je
nakopičil nase! Nekoliko se dvigne sedaj in segne
po zdravilu — bolje mu je, mrzlica pojema; za
nocoj bode mir. Olajšan se oddahne, leže in zamiži.
Ali spati mu ni moči! Nikdar ni bil bolan, tako
bolan, da bi moral v posteljo; toda sedaj, ko je
slab, da ne more na noge, boli ga ves život od
leže, in le za nekaj trenutkov se morejo zatisniti
ščemeče oči . . . Dobro vidi, kako prihaja črnokrila
noč, kak <5 se gibljejo nje sence po sobi; vidi tudi,
kakci se razbegava noč, kako se bliža beli dan,
in prvi žarek, ki sine v sobo njegovo, najde ga
vzbujenega, utrujenega, čmernega. Hudo je ležati
bolnemu, ko neče priti dobrodejni spanec, ko tako
počasi gine ura za uro, kakor bi svinčena utež

ovirala kazalec na počasnem poti. Kakor mora
lega takrat na prsi zavest: drugi spe, jutri se
vzbude okrepčani, ali ti! Tudi druge misli priha¬
jajo v tihi noči in trkajo na zaprta vrata! Ali ni
čul rahlih stopinj, ali ni slišal trkanja? Bližajo se
mu od vseh stranij in šepečejo, stočejo, vzdihajo,
smejejo se in se družijo v nepregledno kOlo, ka¬
tero kroži po sobi slikovito neredno, da se mu
kar vrti pred očmi in v možganih. Ondu čuje
nežen glasek, tukaj mogočnejši glas — vsi se od-
zivljejo v srci njegovem. Zaklepaj se mu še tako
trdno — zaman! Ta splošni pokoj, katerega prinaša
temna noč, vzbuja navidezno mrtve misli in spo¬
mine; podnevi spe v svetlobi solnčni. Upali mož
ne misli rad! Niti kadar je zdrav, nikar še bolan.
Ne zato, ker je morda uverjen, da življenje člo-
•veško sploh ni vredno premišljanja in da je bolje
živeti brez mislij ter jemati in uživati, kar baš
ponuja denašnji ali jutrišnji dan — zato ne. Toda
vajen ni. Mladost njegova ni bila taka, da bi bil
moral premišljati; usojeno mu je bilo, da se je
porodil v izobilji. Kaj bi bil torej vprašal, kako
žive drugi ljudje, katere uči in bistri neizprosna
potreba? Kakor metulj je frfolel od cvetu do
cvetu in srkal zgolj slaščice — preprijetno življenje
takovo! Na solnci se porodi lahkoživa stvarca
in pogine na solnci; nje življenje je bodra igra,
brezskrbno uživanje . . . Kdo ve, ali bi se mu ne
bile odprle oči, da je kdaj ugledal tudi resnobo
življenja? Čul je res, da so tudi taki ljudje na

67

svetu, ki morajo trpeti, da žive, ali videl jih ni.
Zakaj iskal jih ni. Čemu tudi? Ali naj se uči od
njih? Do učenja mu ni; njemu ni bilo treba. Da
bi jim lajšal bridkosti ? Tega ne umeje, in poleg
tega uče tovariši, prav taki, kakeršen je sam, da
ni baš tolikanj hudo, kakor kriče nekaterniki. Saj
se človek naposled privadi potrebi tako kakor
obilici, privadi, da sam ne ve za nadloge svoje.
Bodisi kakorkoli, iskal jih ni, teh siromakov, in
jih tudi ne bode. Morda bi mu ostal neprijeten
spomin, in takih spominov ne mara. Gladko bodi
življenje; kakor je teklo od zibeli, tako teci do
groba; najsi poraja bridkosti, katerih ne odžene ni
zlato, ni svila, ni bager, dovblj je nositi te nepri-
like, nikar še drugih! Dosti je že, da se ne more
zapirati zopernim mislim, ki silijo ponoči v zakle¬
njeni dom. Čemu se je porodil, čemu živi in čemu
umre napdsled? Ali je bi res«potrebno kolesce v
splošnem svetovnem kolesji? Ali bi se bil morda
ustavil velikanski stroj, da ni bilo njega? Kakšno
nalogo izvršuje prav za prav? Da je, da pije, da
se veseli, kadar ga je volja, da toži, ako se pojav¬
ljajo telesne nadloge — ali je to morda namen
njegov? Res, neznatna naloga! Toda vzdramil se
ne bode, ker se neče vzdramiti. Kadar okreva, po¬
begnejo neprijetne te misli, in kolesce malovažnega
življenja njegovega se bode vrtelo z drugimi ko¬
lesci, dokler se ne obrabi. Stroj sveta se zato ne
ustavi ni za trenutek, zakaj to kolesce ni sezalo
v druga kolesca, ni zaviralo ni gonilo jih ni . . .

08

Čuj, kako se iz nova odzivljejo nadležni
glaski, kako šepečejo, stočejo, vzdihajo, kakor bi
se rogali zli duhovi! Nejevoljen izpregleda — za¬
man! Sedaj bliže, sedaj dalje, sedaj nad njim,
sedaj tik njega, povsod šepet! Ura tika na steni

— ali se ne glasi, kakor „brezposelno življenje,
življenje brez namena" ? — Po glavi mu roji napev,
čegar besed ng pozna — nehotoma ponavlja:
„Brezposelno življenje, življenje brez namena" . ..
Celo žila mu utriplje: „Brezposelno življenje, živ¬
ljenje brez namena" . . .

Ta strahovita noč, neznosni ti glasovi! Ječe
se vzravna na postelji. Okno se svetli; hvala Bogu,
dani se! Zli duhovi, ki ga obkrožajo, ne marajo jas¬
nega dne; zdi se mu, da se razgubljajo polagoma

— tako, sedaj je utihnil poslednji, glas! Sedaj
bode mir. Sen mu lega na trudne oči — morda
mu da okrepilo, zdravje celo. Kako bode takrat
pobegnil iz te uklete sobe v glasno družbo, kjer
zveni drugačen govor, srebrn smeh, kjer se peni
vino v polnih kozarcih! Nadomestil -bode, kar je
zamudil v dolgočasnih teh dneh, saj je škoda sle-
harnega trenutka! Lahen smeh se mu prikaže na
bledem lici — prelepe so podobe te! Kaj se mdni
sedaj za dne nadležne glasove? Drugače ne bi
hotel živeti, kakor živi — življenju jedini namen
je končno ta, da se živi! . . .

Dan pogleda v sobo, bolnik spi.

Življenje brez namena! —

XVIII.

agoma izginjajo v nočni megli vi¬
soka poslopja velikomestna; nizke
hiše se prikazujejo očem. Za tabo
šumno življenje okrašenih proda-
jalnic in razsvetljenih ulic — evo ti
mračnega siromaštva! Ondu na oglu brli svetilnica
v megli; nikogar ni na zanemarjenih ulicah. Kdor
išče lepote, prijetnih prizorov; ne hodi sem! Sle-
harna stopinja vodi bliže k uboštvu; zatohli zrak
teži prsi, koraki odmevajo zamolklo po robatem
tlaku. Sedaj ti udari naproti duh opojnih pijač
— ondu iz pivnice se glasi neuglajeno petje, časih
tudi surovo kričanje — evo ti kraja, kjer išče
najnižja družba človeška krepila in morda tudi
pozabljenja, kjer se v žganji utapljajo spomini na
minuli dan! Semkaj se je umeknila tolpa, ki ne
more bivati na luči., nego mora bresti po temi,
da živi zadovoljno; tukaj se kaže podlost, izprije¬
nost, gola, kakeršnaje. Vender tudi pošteni ljudje

70

žive v tem zapuščenem predmestji; potreba jih
sili vztrajati od tistega dne, ko so ugledali jasni
svet, do onega dne, ko jih zakopljejo v temni grob.
Dovolj kreposti je treba, da si ohranijo čisto srce
v obči izprijenosti; kdor se je kdaj v slabem hipu
napil zastrupljenega zraka, njega ne reši nobena
pomoč človeška, in vzbujene strasti pogubljajo
boljša čustva, dokler nesrečni človek že ni podoben
Stvarniku svojemu . . .

Mnogo bi mogli govoriti začrneli ti zidovi,
ki zapirajo iz večine izgubljena ali vsaj nemila
življenja! Težko veruješ, da se toli ozko dotikata
bogastvo ponosnih palač in beda ponižnih koč.
V te domove ne pogleda nikdar luč nebeška, in
život umira v dušečem vzduhu. Samo upale obraze
vidiš tod; bledi delavci, ki zjutraj odhajajo v mesto,
da si služijo vsakdanji kruh, izgubili so tukaj vso
telesno silo svojo. Kadar pa izgine takšnemu de¬
lavcu telesna krepost, opeša mu tudi duševna moč.
Srdito se udaja usodi in stiska pesti, ko vidi druge
v obilici. Željno izteza roke po pijači, da vsaj
za nekoliko trenutkov pozabi sebe in žal, tudi
onih, za katere mora skrbeti in trpeti. Po volji
mu ni, da gleda doma oslabelo ženo, medle otroke;
ali naj si še tolikanj muči možgane, rešitve ne
vidi nikjer. Misliti ni treba, da ne bije sočutno
srce suhotnemu delavcu; tudi trdih besed, katere
govori pogostoma, soditi ni vselej preostro. Naj
zvene še toli pikro, pritrta bolest trepeče iz njih.
Tega in onega je treba pri hiši; bolezni strahota

71

stopa čez prag, in on nima ničesar, da bi jo od¬
gnal. Tedaj škrta z zobmi, in grešne besede mu
kipe iz ust — moliti ne more, ko se ruši vse okolo
njega. In prav takrat mu toli vabno zvene besede
malopridnih tovarišev, kličočih ga v gostilno, in
sluša jih. Kadar ga mami pijača, prepeva ž njimi
surove pesmi in se grohoče njih malovrednim
dovtipom. Doma pa ječi gladna deca — nobene
tolažbe ji nima, ko se opoteka čez prag, in gorje
njemu, kdor bi mu kaj očital! Drugo jutro šele
se zave; jezen na samega sebe, žali Boga in
ljudi. Toda prvi korak je storjen; za jednim ve¬
čerom v glasni družbi pride drugi, in nekega dne
si mora priznati, da je izgubil vse; dela ne mara,
poštena pota je zgrešil, in sedaj se brati ž njimi,
od katerih se je zaničljivo obračal v boljših dneh,
in hodi ž njimi po nedovoljenih potih . . .

Seveda, iz početka se še oglaša potihoma
kesanje, sram, da je prišlo tdko, ali to čustvo se
utaplja v pijači, pogreza v brezdno, katero je iz¬
kopalo pogubljeno bitje samo. Ostalo je jedino
sovraštvo do človeštva, ki posamieniku ne proži
rešne roke. Zato zvene Cesto v krčmi žaleče be¬
sede ; dobro, da jih ne sliši nepozvano uho! Trde
pesti bijejo ob mizo, da odskakujejo kozarci, dokler
duhovi žgane pijače ne zmamijo možganov in se
telč ne zgrudi za mizo ... In kadar odhajajo ši¬
bečih nog, ko stopajo na ostri zrak, tedaj sveti
dna mračna svetilka na razorane obraze sleharno
noč. Čemu? Da jim razsvetljuje pot? Kakšna luč

72  —

jim sije v življenji? Ko bi jim zdajci posvetilo
veliko solnce, zbali bi se njega svetlobe; zvrtelo
bi se jim v glavi ob prepadu, zijočem pred njimi . . .

Svetilka brli iz megle — tožna podoba njih
mračnega življenja! —

XIX.

edna, dve, tri . . . dvanajst!“ Ubožni
mož, ki stoji z majhno svetilko v
roki sredi bogato opravljene sobe,
oddahne se olajšan. Zdrznil se je,
ko je prvič udarila ura na steni -
kako čudno se je glasil ta udarec; kar izpreletelo
ga je po vsem životu! Čermi'? Kaj bi se bal o tej
pozni uri, ko ni,doma nikogar in ko mimo tega
zunaj vrši dež, da ne čuje niti samega sebe, ko
stopa šibečih kolen po gladkih tleh in mehkih
preprogah . . . Baš to je doba, da zvrši ukrep,
kateri mu je dozorel v poslednjih dneh — izgubiti
ni smeti nobenega trenutka ... Čas je, na delo torej!

Resnično, na delo! Pošten mož je stopil v
visoko hišo, tat se vrne iz nje! Po tujem blagu
iztegne roko, na kateri ni nobenega madeža, in
tuje blago ponese v ubožni dom čez dvorišče: g6ri
pod streho, kjer je morda že dobrodejni spanec

74

zatisnil oči bolni ženi, gladnima otrokoma. Misliti
ne sme na ta dom, sicer bi obupal. In vender,
misliti mora!  Preživo se spominja trpljenja po¬
slednje dobe, ko se je bolezen naselila v nizko
sobico, ko sta medli dedek, slabotna deklica jokaje
objemala ljubljeno mater in milo prosila kruha,
samo toliko, da bi ugriznila jedenkrat . . . Ondu
pri mizi vidi moža, ki je sklonjene glave poslušal
ta jok in te prošnje ter šiloma dušil ono nepo¬
pisno čustvo, katero pozna samo tisti, kdor se
zaveda, da mora pomagati, toda ne ve, kako . . .
Tisti mož, to je on — samega sebe vidi, kako je
naposled skočil izza mize kakor brezumen in bežal
po stopnicah, kakor bi gorelo za njim! Kam?
Vprašal se ni — bodisi kamorkoli, samo da ne
vidi ničesar, ne sliši ničesar! Na čistem zraku se
mu morda razbistre misli, utegnil bi ugledati re¬
šilni pot. Toliko da se ni zasmijal samemu sebi
— rešilni pot! Da, tukaj doli pod mostom se pene
valovi, in zlato solnce sije nanje; da se zdajci
požene v hladno vodo, otet bi bil vsega, kar je
prebil; doli bi se ohladilo pekoče gorje, katero
nosi zaprto v srci. Ali kaj potem? Saj trpi prav
zato, ker vidi bedno svojo družino — mrazi ga,
ako pomisli, kako vzgrožena bi začula novico o
njega smrti; sramovati se mora brezupnosti, ki
ga obhaja sedaj, ko bi moral biti srčen, kakor še
nikdar . . . Šiloma se je obrnil od voda, da ne bi
slišal njih vabeče pesmi, in zavil na veliki trg v
šumno življenje . . .

Slabost ga izpreletuje o polnočni uri, ko je
brez dovoljenja stopil v tujo sobo. Noge ga nečejo
nositi, sesti mora. Kako mehko se sedi na tak¬
snem stolu —ko bi mogel vedno počivati na njem!..
Ali iz nova se vidi v mestu pri krasnih proda-
jalnicah. Kaleč je hodil po trdem tlaku, tega ne
ve; samo spominja se, da se je zadel v nekoga
in moral sliSati nato trde besede. PlaSno se je
izgovarjal, da ni hotel, da ni vedel — Bog nebeški,
kaj neki bi vedel! Ali tedaj se je vzdramil, zavedel
se je, da ne more tako begati po ulicah, in zazdelo
se mu je, da vender ni prišel semkaj brez vsakega
namena. Res, pomoči je prišel iskat, morda se
ga venderle usmili kdo in mu da kaj dela. Saj
neče prositi, samo dela bi rad. Ali ni krepak, ali
ne zna delati? Ako stopi v ono-le prodajalnico,
kjer vidi razstavljenih toliko izdelkov svoje stroke
— kdo ve, morda mu dado vsaj toliko, da bode
za kruh in zdravila ...

Toda stopil ni samo v čno prodajalnico,
hodil je od druge do druge. Povsod isti odgovor:
„Ne moremo. Delavcev imamo dovolj!“ Marsikdo
se je celo sumnjivo ozrl po slabo opravljenem
moži, ki je čimdalje nezaupneje izrekal prošnjo
svojo in v čegar očeh se je žarilo toli čudno -
kdo zna, kakšen človek je to, in kakšen mu je
namen! Hladno so ga odpravljali, in odhajal je
brez ugovora. Praznih rok je prišel na večer domov;
vprašati se ga ni upal nihče, kje je bil . . .

76

K oknu je stopil in pritiskal razbeljeno
čelo na mrzlo steklo. Brez mislij je strmel čez
dvorišče na veliko gospodsko hišo in jo gledal,
kakor da je ni videl še nikoli. Kaj bi je ne bil
videl! Nad hišo nebo, megleno od dima, spodaj
dvorišče, pred njim visoko poslopje, drugega ni¬
česar! ... In ko je strmel čimdalje bolj, razmek-
nilo se je pred njim zidovje, in odprli so se hrami,
bogati, dragoceni. In misel mu je vstala v srci:
„Kaj, ko bi imel le stotino tega, kar je ondu!“
Zmajal je z glavo. Siromak, kaj bi zidal
takšne svetle gradove v domišljiji svoji! Tamkaj
prebivajo imoviti ljudje, in ti! Poskusi, stopi
prčdnje, in videl bodeš, koliko ti dado! Dobil ne
bodeš ničesar; sploh ni odprt oni dom ljudem,
kakeršen si ti!

In hipoma ga je obšla druga misel: „Seveda,
to vem. Tudi nečem stopiti. Izgnali bi me. Toda
če bi prišel skrivaj, če bi — Bog, moj Bog!“

Vzkliknil je od prevelike bolečine; na po¬
stelji se je oglasila žena in vprašala s slabotnim
glasom, kaj mu je. Zamrmral je, da nič, in se obrnil
od okna. Ona peklenska misel — Bog, zanesi, da
se ne vrne! Ubožen je bil, toda pošten, in pošten
ostane! Ali se mu ne zdi prav tako, kakor da
stoji ob smrtni postelji svojega očeta, siromaka,
kakor je on sam, ali ne čuje iz nova onih svarečih
besed: „Sin moj, pošten bodi — pošten . . .“

Da, pošten bode! Ako mu je danes umreti
od gladu, po tuji svojini ne bode iztezal rok. Kakd

sploh se mu je mogla poroditi ona grozna misel?
Ne, jutri pojde iz nova po mestu, prosil bode,
razložil, kako se je zgodilo, da je hipoma brez
dela, da je bolezen v domu njegovem. Kaj more
zato, da je tvornica, ki mu je dajala zaslužka,
prestala Bog ve, za koliko Sasa? Ali je to njegov
krivda, da je težka bolezen vrgla ženo na smrtno
posteljo? Ako Bog da, že dobi kje zaslužka, in
potem se vrne prejšnja ponižna sreča v ubogi
dom, ženi tudi odleže — obupati še ni treba . . .

Očij ni zatisnil ono noč. Daši mu je hipno
posvetil žarek upanja v omračeno dušo, izginil je
hitro, prehitro. In razločno je videl zopet pred
seboj zaprto bogastvo one hiše preko dvorišča
ter mislil in mislil . . . Glej, in tista misel, katere
se je tolikanj zbal prvič — ali je res tako strašna?
V onem domu je dosti, v njegovem ni ničesar.
Niti vedel ne bi nihče, ako vgame to ali dno ma¬
lenkost, ne zase, nego za svojce! Kadar nastopijo
boljši časi, saj lahko vrne, bodisi tako ali drugače,
kar je moral vzeti v najhujši dobi življenja svo¬
jega. Da, moral vzeti, sicer pogine . . . Jutri še
poskusi, ali si more pomagati poštenim potem,
sicer ve, kaj mu je storiti . . .

Zmučen je šel zjutraj z doma, brezupen se
je vrnil zvečer. Nič, nikjer nič! Ali je to usmi¬
ljenje, ljubezen? Ali je ljudem kaj do njega? Kako
torej bi bilo njemu do njih? Prosil je, lepo je
prosil, da ga je bilo sram samega sebe — niti
kosa kruha mu niso dali, da bi si utolažil neznosno

78

lakoto ! Spodili so ga, kakor se odžene pes. Srdito
je stisnil pest in se opotekal dalje. Stoječ pred
prodajalnico, vzel bi šiloma dno belo pogačo za
steklom, toda preveč ljudij je bilo. Krasti je
treba ponoči, podnevi ni lahko. Krasti! Bedak,
kdor bi se še plašil te besede!

Noč kakor nalašč! Na nebu vise črni oblaki,
veter brije po ulicah — splazil se bode v hišo,
ne da bi ga videl kdo. In kar je sosebno ugodno:
čul je, da se gospoda odpravlja z doma, nekam
na ples . . . Srečni ljudje, ki morejo na ples! Toda
bodisi, njemu je prav; toliko bolje . . .

Smijal bi se bil njemu, kdor bi mu povedal,
da bode kdaj sedčl na takem svilenem stolu, kakor
sedi sedaj, on, v preprosti ogoljeni obleki! In celo
prav lahko se je zgodilo to, da sedi. V temi se
'je priplazil čez dvorišče in odprl vrata s ponare¬
jenim ključem — kje že ga je dobil? Ej, res, v
sili izumi človek marsikaj! Žebelj je nekako skrivil,
in dobro je bilo. Odprl je ž njim celo lože, nego
si je mislil. V hiši po stopnicah nikogar. Sobe
nič kaj prida zaprte — seveda, kdo bi si mislil,
da pride kdo krast o takem vremeni! In sredi
mesta, ko je na sleharnem oglu postavljen stražnik,
ko so v hiši posli doma, . . .

Tat! Prej pošten mož, sedaj tat! Čemu ta
slabost, ko je škoda vsakega hipa? Samo roko je
treba iztegniti po teh dragocenostih, in potrebi
je konec za delj časa! Kaj zato, če poreko, da je
kradel? Kdo poreče? Prav tisti ljudje, ki so mu

79

vzeli vero v samega sebe! Do tistih mu ni -
seveda, ako ga vpraša žena, odkod hipoma tolika
pomoč — nekaj ji bode mogel odgovoriti, toda
kaj? Nji ni lagal nikoli . . . Nič zato, saj tudi ni
kradel nikoli! In ako krade nocoj, laž menda ta¬
kisto ne bode pretežka. To in drugo, oboje  mora
biti! . . .

Vstane in dvigne svetilnico; tanek žarek
se razlije po steni. Ura bije — čemu neki odlaša?
Čas poteka — kdo ve, morda se skoro vrnejo
prebivalci teh soban, in potem ne bode iz lepa
prilike, kakeršna se nudi nocoj sama po sebi.
Tamkaj na mizi dna dragocena ura z zlato težko
verižico — hitro ž njo v žep! . . . Roka se iztegne
in umakne. „Ne morem!" zaihti zamolklo, „Bog,
varuj me! In ti, oče moj, ki si tudi prebil dokaj
trpljenja, več morda, nego jaz, ne pusti, da bi
oskrunil tvoje ime. Oh, poštepo ime! . . .“

Glava se mu povesi, roke omahnejo. Zunaj
prasketa dež po strehah, in čuj, kaj je to? Zdi
se mu, kakor da je obstal voz pred hišo — dobro
tako! Sedaj mora oditi, da ga ne zalotijo . . .
Jedenkrat še vzplamti svetilka, potem ugasne.
Zbežal je po temnih stopnicah, zdajci se izmuzne
skozi priprta vrata — ostri zrak mu brije okolo
čela. Ondu stoji, kakor da se je vzbudil iz strašnih
sanj . . .

Tiho tiho stopi v sobico, da ne bi vzbudil
žene, otrok. Ali začula ga je vender bolnica na
trdem ležišči.

KO

»Semkaj stopi 11 , zašepetala je s slabotnim,
toda veselim glasom, »nekdo te je iskal, ko te ni
bilo domii,. V tvornici še prične jutri iz nova delo;
vsi prejšnji delavci so najeti . . . Hvala Bogu!“
Brezglasno je zaslišal te besede — sedaj sc
zgrudi na posteljo in joče kakor dete! . . .

XX.

1

jbežala je gori v stanieo in se zgra¬
dila ob postelji. Mračno trepeče sve¬
tilka na mizi; s sklonjeno glavo
kleči dekle, in vroče solze ji rose
obledelo lice. Nad posteljo visi po¬
doba Matere božje; milo zro oči blažene Device,
kakor bi umele bolest tega jokajočega bitja. Često
so zrle nanjo, kadar je vernega srca molila v tesni
sobi, kadar je v mirnem zavetji razodevala vsa
čustva, katera so ji dvigala in težila nedolžno
dušo; zaupno je zrla na mili'Obraz, kadar je pro¬
sila sreče mladi ljubezni svoji, katera se je poro¬
dila v nje srci, kakor se poraja tudi v drugih
srcih; lepa ljubezen, kakeršne ji ni treba biti sram,
katero pa mora zaklepati v prsih ... In vselej
je šinil žarek tolažbe iz teh blagih očij, in olajšana
je vstala vedno ... Ali danes ji gine moč, da bi
zaupno gledala na Devico božjo, danes se ji zdi,
da je ne more utešiti nihče. Sicer se je izjokala,
in lože ji je bilo; nocoj jo peko solze, razbeljene
kaplje, ki neusmiljeno vžigajo svoje sledi v ledeni
obraz . . .

s

Trpela je dovolj; jasna ji ni bila mladost.
Ali hujše nesreče ni, nego je mladost brez solnčnega
svita! — Ostro je pazil oče, da iz njega hiše ni
zazvenel nobeden glas siromaštva v svet; ljudem
je misliti, da vlada blaginja v njega domu, in
mislili so si res. Tudi sedaj mislijo še. Koga li
bi obšla drzna misel, da se mora mož, postavljen
na jako odlično mesto v družbi človeški, boriti
za vsakdanje življenje; kdo bi znal, da je za res¬
nim čelom njegovim prostora tudi drugim skrbem,
ne le onim, katere prinaša poziv? Častno za¬
stopa svoje dostojanstvo, ali trpeti mora on in
družina! Pozabljati neče in ne more, kaj je dolžan
družbi; samo skrivaj se mora na vso moč upirati
zavesti, da je prav za prav samo suženj te družbe
in da bi bilo bolje, ako bi priznal vsemu svetu,
da je siromak, da je ves ta blišč, v katerega se
zagrinja, zgolj odelo, prikrivajoče bedo, skrb za
vsakdanji kruh . . .

Zakrivil ni, da je tako. Za to ne more, da
se je zrušil zavod, kateremu je zaupal imenje svoje.
Ali to je njegova krivica, da v dni usodni dobi
ni bil dovolj krepak priznati uboštvo, katero se
mu je hipoma naselilo v hišo. In zla krivica je
bila to! Zaradi nje se pokori leta in leta; nesrečna
tista slabost je vir, in sicer neizčrpen vir hudemu
trpljenju. Često bi že omagal; samo napačni stid
mu brani, da ne zakliče vsemu svetu: „Čujte, takov
nisem, kakor si mislite!“ In prav zato, ker se je
bal sveta, vara dalje sebe in ljudi. Prezgodaj‘so

83

mu osiveli lasje, prerano se je upognil život, in
srce je zledenelo. Kaj more, da je toli osoren z
vsakomer? Ni tega olajšila mu ni, da bi se po¬
tožil zaupnemu srcu ; i dalje mora igrati neprirodno
igro, in bridko se smejaje priznava časih, da jo igra
■umetno, jekleno dosledno . . .

Pomoči ni pričakoval; saj je tudi ni mogel.
Ali ponudila se je venderle. Hud boj mu je raz¬
dvajal dušo v minulih dneh; trpel je, kakor še
nikoli. Ako le hoče, dobro bode vse! Razkošno
bogastvo se iz nova naseli v hišo; pristna, ne na¬
videzna krasota zavlada v nji, in on sam se oživi
v blagodejni toploti te ponovljene blaginje . . .
Ako le hoče 1 Bog, kaj bi ne hotel, če bi — ne,
on sam ne more ustvariti nove te dčbe; drugo
bitje mu mora podati rešilno roko, in to bitje —
o njem ne ve, ali mu jo poda! Menil se ni dosti
zanje; le kolikor je bilo treba. Časih nekoliko
besed, morda tudi hladen poljub na Celo, ako je
bil sosebno dobre volje; sicer mu ni bilo do hčere.
Toliko da je vedel, kako lepo se je razvijalo de¬
kletce : kar čez noč se je izpremenilo v milo de¬
vico, in resnično presenečen je moral gledati nanjo.
Nekako zadovoljen je bil celo, da je oče teinu
lepemu dekletu — res, nič drugega, nego rodni
oče! Vzgajal je ni, duševnemu nje življenju ni
odkazoval meri. In od tega bitja pričakuje po¬
moči . . . Tam nekje na konci mesta biva neznaten
človek; k njemu se je zatekel v usodni dobi, ko
se mu je zrušilo imenje, in si za visoke obresti

6 »

84

izposodil potrebnega denarja. Bog mu je priča,
kako se je ponižal pred tem krošnjarjem in pred
samim seboj! Ali za to ni mogel, takisto ne za to,
da ni vrnil dolga, da je podaljševal nesrečno me¬
nico od meseca do meseca, da je celo jemal nova
posojila ... In kdo more dolžiti njega, ako ima
dni lakomnik sina, ki se je zagledal v hčer nje¬
govo? Kolika predrznost sploh, da se takšen črv
upa iz prahu, v katerem se je porodil! Ali se mu
ni srdito napelo čelo, ko je oni dan oče ponižno
in vender odločno snubil za sina svojega, ko mu
je malone sočutno razkladal, kako hi prijala takšna
zveza obema? Treščil bi ga ob tl&, prešernega
krošnjarja, zaklenil vrata za njim ... ali dni je
potegnil popir iz žepa in dejal sladko, da je dolg,
o katerem govori ta listič, poravnan v dnem hipu,
kadar -

Dalje ni poslušal zbegani mož. Sedel je, in
si zakril obraz, da ne bi videl izkušnjavca. Toda
če ni gledal s telesnimi očmi, zrlo mu je tem
bistreje duševno oko — kakšne prizore je videlo!
In v duše dno so zvenele besede: „Ne samo dolg
poravnan, nego nova blaginja v hiši!“ In potem:
„Komu do tega, ali dam tisočak več ali menj,
samo da osrečim jedinca! Saj jo vender tako ljubi
ta dragi sin; srce bi mu umrlo po nje izgubi! . . .
Sicer pa bi mi bilo žal, ako bi moral rabiti pra¬
vico, žal že zato — — “

Dovblj! Jutri — ne, za teden dnij naj pride
zopet, takrat mu odgovori, danes ne more; to je

resna stvar, katero je treba premisliti; sam je
tudi ne more odločiti, to je jasno, in zatorej
iz nova se je zgrudil upehan na stol, in snubec
je bil tolikanj usmiljen, da je odšel, globoko se
priklanjaje, morda tudi zavedaje se, da se zgodi,
kakor hoče sam. Vsekakor, do rodne krvi mu
mora biti najprej, in kje bi bil oče, da ne bi hotel
osrečiti toli vrlega sinu? Kaj mu do tega, ako
ostavlja drugega neizreeno potrtega? Če je pa¬
meten, ve, kaj storiti; izgubiti ne more ničesar,
pridobiti vse . . . Ako neče biti pameten, njegova
skrb; jasno kakor beli dan je vse, kar mu je raz¬
ložil, torej . . . Prvi ni in poslednji menda tudi
ne, ki se uda zlati kovini! Kdo ne bi vedel, da
na svojem poti lože vztraja siromak nego bogatin,
kateremu je izginilo imenje, kateremu se pa nudi
iz nova? Kako omamne slike se tedaj vrste pred
duševnimi očmi, kako hrepeni §pce po zlatem sijaji,
in kako grozen je pogled na minulost, kamor ne¬
hote uhaja oko! — — —

Vso povest je čula nocoj iz očetovih ust
deklica, ki se sedaj grudi ob postelji. Tedaj že, ko
jo je poklical k sebi, zatrepetala je kakor od hude
slutnje; toda ko je dokončal s tresočim glasom,
otrpnila je od bolečine. Zreti ni mogla očetu v
obraz, zakaj stal je pri oknu in strmčl v noč;
čula je samo zamolkli glas, gledala tukaj pogubo,
ondu rešitev ... Kakor iz dalje so ji zvenele besede
o otroški dolžnosti in poslušnosti, potem se ji je
zmračilo, in slabotna se je oprijela stola, da ni

86

omahnila. Resnično, mladost ji ni bila jasna;
bilo bi ji naposled jedno, ali pride iz hiše očetove,
kjer ni pila ljubezni, v drugo hišo, kjer tudi ni
ljubezni — ali, ali — baš ljubezni sen je objel nje
dušo; to čuti, da ji zastane, umre srce, ako bi se
udala tej zvezi ... To je res oče, ki stoji ondu
pri oknu; prirodni zakon veleva, da mu bodi po¬
slušna, toda poslušnosti so tudi meje. In vender,
brez žrtve ni pomoči ... Nji smrt, njemu živ¬
ljenje! Ali je to tudi prirodni zakon?

Ne, nocoj se ne more odločiti, nocoj ne!
Pred očmi ji plove kakor mrak, jutri se upokoji,
jutri odgovori. Ponoči se ji razbistre misli, saj
ji ni premišljati mnogo. Nji smrt, očetu življenje.
Ali ni lepo slušati glas očetov, in kolikor teže,
tem lepše? In če ga ne more, Bog, če ga jedino
sedaj ne more . . .

Nikjer rešilne poti!

Reci kdo, kje je strašnejša smrt od smrti
živočutečega srca dekliškega?

In vselej ni zaslužena takova smrt! —

XXI.

jjlinove luči sijejo na razvnete obraze;
zlato in srebro se leskeče na igralni
mizi. Kocka rožlja, čelo se rosi,
oko se širi — sedaj tihota, potem
pritrti vzdihi, zadušene kletve . . .
Iz težka vstane mož, izgubivši nocoj vse imetje;
drag igralec zasede njega prostor. Igra se vrši
dalje; do govorjenja ni nikomur. Proti jutru že;
kadar posveti zunaj beli dan, razidejo se, da se
vrnejo drevi, dokler ni izgubljeno imetje in strupna
kupa ali smrtni strel ne konča igre življenja . . .

Vzel je sinoči poslednji denar s seboj. Dva¬
krat, trikrat se mora vrniti nekdanje bogastvo!
In kadar se povrne, ko se zašibe žepi od zlata,
takrat ostavi usodno hišo, in Bog mu je priča —
nikdar več ne stopi vanjo! Čudno moč ima po¬
slednji zlatnik, toliko moč, da čarobno privablja
ubegle tovariše. — Nekam plašno ga gleda bledi
mož, predno ga položi na usodno karto . . . Dobil
je; dokaj denarja potisnejo prčdenj — iz nova —
srce mu bije glasno — dobljeno; po glavi mu šumi

— vso vsoto, tretjič, četrtič — zlato se kopiči
pred njim, pozorno se ozirajo tovariši na srečnega
moža, ki stoji ob mizi rosnega čeia, šibečih nog.
Rase mu drznost; sedaj stavi nezmiselno visoko

— smrtna tišina — kaj prinese bodoči hip? —
Sumno gibanje, zavidni pogledi, igralci se razha¬
jajo, luči gasnejo — presrečni igralec se opoteka
domov s stoterim dobičkom . . . Viharna čustva
mu raznašajo prsi. Ondu pod milim nebom za-
hvalja dobroto božjo, da ga je otela pogube —
čudna molitev to! Tamkaj obeta, da je sinoči po¬
slednjič stopil v poslopje, kjer vlada zlati bog . . .
Sedaj domov — skrben soprog, ljubeč oče bode
odsihdob! Tolikanj lahko mu je hipoma pri srci;
polegla se je strast, ki ga je neizprosno tirala z
doma — sedaj je bogat, kakor nekdanje dni —
Bog zahvaljen, da mu ni drugače! . . . Ves ta
denar, njegov je; da je madež na njem, izbrisati
ga je morala neizrecna beda minulih dnij in nočij,
ko so ga mučile toli grozovite misli . . . Kako
skrbno tiplje ob žepu, kamor je shranil veliko
vsoto — kaj je to? Mrzlo cev začuti v njem;
mrazi ga — to morilno cev bi bil nastavil na čelo,
ko bi — ne dovblj! Zaveda se, da ni sam na svetu,
ve, da čakajo draga bitja strahoma doma —- kaj,
to bledo ženo, to milo deco je hotel pehniti v po¬
gubo? Neznosna teža mu lega na prsi, nasloniti
se mora na zidovje, jokati mora, da ga ne zaduši!
Daleč od sebe vrže orožje — zli duh pobegne s
to cevjo; sedaj je miren; neznano lahko hiti po

89

kamenitem tlaku. Tako, doma je, še nekoliko
stopinj, in pokleknil bode pred trpečo ženo in
prosil oproščenja vsemu, kar je zakrivil v nesrečni
slepoti ... Na glas bode obetal, kar je prisegel
samemu sebi, in človek bode, ne zgolj otrplo bitje,
katero oživlja jedino strast do igranja!

Na iztoku izginja temina, skoro se zdani. . .

Pozdravljen, včliki jasni dan!

XXII.

izka koča nekoliko streljajev od vasi;
za njo ograjen vrtič, pred njo nekaj
sadnega drevja. Ponižen dom; pre¬
veselega življenja ni v njem. Dan
se vrsti za dnevom brez vsakeršne
izpremembe; podnevi dela telo, ponoči premišlja
duh, in to premišljanje je hujše od dela! Bodisi,
če pekd roke, toda kadar boli srce, kadar boli
trpina, kateri ni vajen takim bolečinam — to mori!
Mehki ljudje niso, ki prebivajo tukaj; precejšnja
senca mora biti, da se jim zatemni oko, in težek
udarec, da se jim sklone duh. Ali kadar se upogne,
takrat ni tolažbe in tudi rešitve ni. Tedaj umirajo
brezčutno, češ, delali, trpeli smo, dokler se je dalo;
kaj moremo, ako nam je usojeno tako ? . . .

Slabotna luč gori na mizi; pri peči podpira
gospodar glavo, pri mizi ihti žena; v ubožni po¬
steljici spi dvoje otrok. Zadnjo noč na domu! Ne,
jedrno sanje so, katere izginejo, kadar se vzdrami
duh! Vse življenje je vezano na ta dom; ako pre-
seče ljuta roka to vez, pride smrt . . . Veliko

91

ni obetal gospodar nevesti svoji, ko jo je privedel
na dom; vsakdo je vedel, da nima ničesar, toda
znal je tudi, da ni pridnejšega delavca daleč na
okrog. Zgolj na delavnost, na poštenje je zidal
mladi mož srečo svojo, in nevesta tudi ni prinesla
drugega k hiši, nego ljubeče srce in delavne roke.
„Ako ne pošlje nebč nesreč, dobro jima bode,“
tako so govorili; „sicer se pa ne ve, kje nas čaka
nezgoda; nihče ne more soditi, kakšno bode pri¬
hodnje jutro, najsi danes ni najmanjšega oblačka
na nebu. Bog jima daj dobro, to je vse, kar iima
je moči želeti na skupni pot . .

V samotno hišico niso zveneli ti glasovi,
toda v srci so se tudi oglašali časih. Samo rahlo,
toliko da slišno. Dva vzmoreta več nego jeden;
za vsakdanje potrebe je dovolj pri hiši, in kadar
pride sila, nebo ne bode pustilo, da bi se pogubilo
vztrajno delo. Bog je blagoslovil malo polje; v
hlevu je stala krepka živina — česa še treba po¬
nižnemu človeku ? Ko se je porodilo prvo dete,
bila je sreča popolna; oče je delal dvojno veselo,
da zgradi trdno stališče temu detetu, kadar do-
rase; trudil se neumorno, vedoč, da po njega smrti
dom ne pride v tuje roke . . .

V tuje roke! Sedaj pride! Navzlic trpljenju
in delu, navzlic zaupanju v dobroto nebeško! . . .
Nekaj slabih letin, potem bolezen, in pobegnila je
blaginja iz hiše, uboštvo se je naselilo v nji. O,
tisti dobrotniki, kateri ustrezajo, kadar vedo, da
le hipna sila stiska marljivega delavca — kako

02

so se ponujali, da niti dolgo ni bilo treba iskati
posojil! Res ni bogat dom zunaj na samini, toda
zidan je trdno; polje skrbno obdelano; vrtič pri¬
jazen — predno je stala hiša, nihče ni mislil, kaj
vzmore pridnost na taki pušči! Kar se posodi,
to ni izgubljeno, in če bi se tudi gospodar ne
mogel vzpeti do prejšnje ponižne sreče, nič ne de;
upniki vedo, da posojajo poštenjaku, kateri bi
rajši živel ob kruhu in vodi z vso družino vred,
nego jih osleparil le za belič. In če napoči dan,
ko povesi roke, potrt na duši in na telesi, ko
bode moral z ddma, hudo je zanj, in Bog ve, da
mu ne želd te žalosti, ali denar je denar, služili
so ga trdo kakor on, pomagati mu ne morejo,
vzamejo mu hišo in ga iztirajo, da si drugje po¬
išče sreče . . .

Da si drugje poišče sreče! Zasmijal bi se
na ves glas. Drugje! Da, tako je dejal oni, komur
je dolžen največ, kateri črno dušo svojo zakriva
s plaščem krščanske usmiljenosti, ki govori tako
tolažilno in sladko. „Vidiš, zdrav si, delaven, svet
je velik in odprt vsakomur; kaj, če nisi na svojem,
drugi tudi niso! Smiliš se mi, ali udaj se, prija¬
telj ! Bog je dal, Bog je vzel . .

Kaj je še govoril, tega že ni poslušal, zakaj
čutil je, kako mu udarja kri v obraz, kako se
stiska roka, da pobije v prah njega, ki onečašča
ime božje! Kako ga je prosil odloga — sram ga
je sedaj, da se je ponižal! Kamen bi se omečil
prej nego to srce — in takemu človeku mora

pustiti svoj dom, ker nima toliko kakor on! Osta-
viti ga mora tujim rokam, ki ga pehajo v svet,
ne le njega, nego ženo tudi, otroka tudi! . . .

Omamljen je begal po samini, zgrudil se na
tla in bil z glavo ob zemljo. Nad njim je sijalo
solnce, metulji so se igrali okolo njega, ptiči so
žvrgoleli v zraku. Šibečih kolen je vstal, da pojde
domov — haha, domov! Glej, kako lepo se vidi
hišica, kako prijazno se leskeče solnce v nje oknih!
Ali trenutki so šteti, ko bode bival ondu; drugo
jutro ga poženo po svetu, kakor bi bil hudodelec,
katerega je človeški rod pehnil iz družbe svoje,
iztirajo ženo, otroka! „Svet je odprt vsakomur , 11
tako je dejal. Res, toda svet je tudi velik grob,
odprt ne ravno vsakomur, izvestno pa nesrečniku,
kateri stopa proti njemu kalnih oCIj, strtega srca.
Ko bi moral sam po svetu, ali žena tudi, otroka
tudi! . . . Kje vstane tožnik, da bi dejal: Pošten
nisi bil, skrbel nisi za družino, kakor ti ukazuje
zakon božji in človeški; križem si držal roke,
otrplo srce si nosil v prsih? In kdo more reči:
Prevzel si se nezaslužene blaginje, košatil se z
imenjem, upiral se velikosti božji? Ali se spo¬
minja le jednega dejanja, katerega se mu je sra¬
movati? Ne in ne! Zakaj torej tako in ne dru¬
gače? . . .

Poslednja noč! Razbojniku, katerega jutri
odvedo na morišče, ne more biti huje pri srci.
Njegova smrt izbriše zlodejstva, zadosti žaljeni
pravici — ali kaj se izbriše, čemu bode zadoščeno,

94

ko iztirajo njega? Boljša smrt nego življenje, ka-
keršno čaka nesrečnega moža in očeta! To čuti,
da je ugasnila ona moč, ki ga je krepila dosihdob;
telo ne more delati, kadar je mrtev duh . . .

Jutri z doma! Tuje roke ga pahnejo po svetu,
ženo tudi, otroka tudi ... Na vse strani drže
pota iz domače hiše, nazaj nobeden! Posloviti se
je treba za vselej, in potem od tod, bodisi kamor¬
koli ! Ko pridejo drugi v hišo, nihče ne bode vpra¬
ševal po izgnancih — čemu tudi? Svet je velik
— njih skrb, kam jih zavede neznani pot! —


XXIII.

dvorani velikomestnega hotela. Svetla
plinova luč trepeče na lice samot¬
nemu tujcu; gostje prihajajo in od¬
hajajo, on strmi navzgor. Globoko
mu je razorano čelo; lase mu pre-
prezajo srebrne niti; život je sklonjen . . .

Dovolj je prebil, odkar je ostavil to mesto,
rodno in sedaj tolikanj tuje! Zunaj v svetu je
z neumornim delom mamil vest, moril spomine.
Zaman! Iz nova je pribežal nazaj, kamor je hre¬
penel z vsemi silami svojega duha — sedaj je tu
in ostane tu. Samotno bode živel, iskal ne bode
nikogar, potreboval nikogar. Ponoviti neče starih
znanj; navadil se je hoditi po svojih potih med
šumnim življenjem. Bilo bi naposled jedno, ali
bi v neznani krajini položil glavo k pokoju, tujec
je tam in doma, in vender: zdi se mu, daje bridko
umreti v tujini! Gasneče oko bi željno zrlo čez
sinje gore; pretežka bi bila tuja gruda . . .

Jedinec je bil. Oče mu je umrl zarano —
žal, da je bilo tako! Da je krepka roka vodila

- 9li —

mlado življenje, kdo ve, ali bi ne bilo prišlo dru¬
gače, kakor je prišlo. Toda premehka mati ga ni
mogla krotiti, saj je imela zgolj slabotne solze
njega prešernostim. Imetja je bilo dovolj pri hiši,
ali del za delom je jemal sin, živeč razkošno s
tovariši svojimi. Srce se mu ie sčasoma zakrknilo
za materine tožbe in nje rahla, kako rahla očitanja;
rogal se jim je samč. Ali je bil slep, da ni videl,
kako ji je venelo lice, kako so ji pešale moči?
Ali ni videl teh rdeče obrobljenih očij, ki so jo¬
kale noč in dan; ali ni slišal vzdihov, ki so se
izvijali stiskanim prsim? Videl je nje bolest, slišal
tudi čudne besede, s katerimi je obtoževala samo
sebe, njega nikoli, toda živel je dalje po svoji na¬
vadi in v vinu utapljal skrbi. Da, skrbi, zakaj
upnik za upnikom se je oglašal, nestrpno zahte¬
vajoč plačila davnim dolgovom, in on je jemal in
razsipal, kar je prislužilo trdo delo očetovo. Ona,
mati, očitala mu ni ničesar, tudi tožila ni — prav
tako! Krasna je mladost; šele kadar se umiri ki¬
peča kri, treba je misliti na dolgočasne posle
zopernega življenja. Kako jasno se leskečejo zlat¬
niki na zeleni mizi, kako se peni vino, rožna ustna
teh dičnih deklet, kako se drže na smeh, njih oči,
kako se tope od ljubezni . . . Živela mladost, sta¬
rosti ni do igre, pijače, ljubezni! . . .

In prišla je noč, ko je prihitel domov, težko
sopeč, razvnetega srca. Obilo je izgubil; zatorej
domov, da si nagrebe novega zlata, da vzame vse,
kar je količkaj vredno! Izguba se mora povrniti;

97

nocoj Se, in potem bodi dovolj. In ako bi mu ona,
mati, očitala iz nova, branila mu — izgovoril ni,
toda vedel je, da vzame šiloma, kar mora imeti . . .

Vender ni vzel ničesar . . . Pozno v noč so
bila razsvetljena okna domače hiše; osupel je obstal
na ulicah. Neznano čustvo ga obide ; tiho stopa
po stopnicah. Iz materine sobe začuje zamolkle
glasove, odpre vrata in strepeta po vsem životu . . .
Na postelji leži bleda, zaprtih očij; ustna so ji
porošena s krvjo, in rdeči sledovi se žare na beli
odeji. Zdajci obstoji kakor okamenfel, potem pahne
na stran služabnike in skoči k postelji . . . Tako
torej: telo ji je bilo prešibko, da bi prebilo brez¬
mejno to bolest! Jokal je kakor še nikoli in milo
klical nje ime. Naposled samo je še izpregledala,
rahlo je še stisnila roko, držečo nje roko, in iz
nova so se porosila ustna z ono strašno krvjo —
umrla je!' Posegel je k srcu, vzkriknil, padel ne¬
zavesten ...

Potem je bežal iz rojstvenega mesta; pekla
pošasti so vihrale za njim. Ko se je mučil s te¬
lesnim in duševnim delom, ostavil ga ni spomin.
Ko se mu je množilo imetje, da sam ni vedel
kako, razvedrilo se mu ni lice, utihnila ni vest.
Podnevi in ponoči je videl materin grob, in
duša mu je jokala po njem. Čelo pa se mu je
gubalo, lasje so osiveli. Polnih rok je dajal, kadar
je trkalo uboštvo na njega vrata — zaman! In
vzel je zlatnike, sedel na parni voz , in begal po
svetu. Ko je premeril zemljo, prihitel jo domov. Kjer

98

je grešil, ondu se bode pokoril, in če ga umore
bolečine, bodisi! Na samotni gomili bode molil in
prosil miru zdvojeni duši svoji. Do smrti, to ve . . .

Svetla luč trepeče na njega lice; gostje pri.
bajajo in odhajajo, on strmi navzgor . . .

Pogubljen ne more biti, kdor si nalaga
takšno  pokoro! —

xxrv.

slabotno razsvetljenem koru kleči
nuna, tiho moleča. Somrak se ziblje
po svetišči; dnevna svetloba in svet¬
loba lučij se spajata v njem. Le
časih uhaja oko sestri samostanki
skozi gosto omrežje nizdolu, ali ugaslo je to oko;
navadila se je brez zanimanja gledati oni malostni
del sveta. Saj so ji umrla čustva do teh ljudij,
katerih ne pozna,, katerih nikoli poznala ni. Tedaj
že, ko so se ozka celična vrata zaprla za njo,
poslovila se je za vselej od njih. Malokomu, ki
stoji v božjem domu, prihaja na misel, da visoko
gori za omrežjem kleče bitja, do katerih ne seza
svet s šumom, veseljem in trpljenjem svojim . . .

Vselej ni zrlo toli otrplo to bledo dekle. Saj
je imela živo srce, v katerem so še trepetali spo¬
mini na vse, kar je pustila v svetu! Mladostno
srce ni rado samo; prirodni zakon veleva, da se
oklepa drugih src. V družbi samo se razvijajo
kali, katere so položene vanje; v samini zamirajo.

PSI

I

100

Kadar pa dojde trenutek, da je med glasnim živ¬
ljenjem osamelo mlado srce, tedaj je to najhujša
smrt. Nji je prišel takov hip; porodilo ga je hudo
duševno trpljenje. Bog sam ve", da ni zadolžila
nesreče svoje. Kakor sto drugih, jokala je po
ljubezni izgubljeni, in kakor sto drugim, umrlo je
nji srce. Ničesar več ji ni bilo iskati zunaj: gosto¬
ljubno so jo vzprejeli tihi zidovi. Blažen, kdor
iz svoje volje beži v samotno zatišje, v sveto tihoto
samostansko; ona takrat ni čutila tega blaženstva.
Obsojati je ni zato. Očesu ni moči precej gledati
v črno' temo po jasni svetlobi; srce se ne more
hipoma privaditi bolesti po zorni sreči. Vedela je,
da bode trpela tudi v celici, vedela, da ji tesni
prostor ne more vrniti vsega, kar je izgubila. Ali
pobegnila je vanj kakor v varno zavetje, kamor
vsaj ne more še hujše gorje. Nihče ni plakal po
nji, saj je bila sama na svetu. On pa, kateremu
je bila zaupala toli verno — ne, ta misel ji gloje
v srci in glodala bode, dokler je ne vzprejme še
tesnejši prostor, kjer jedino je pozabljenje . . .

Pozabiti! Stopivši iz sveta, pozabiti ni mogla.
Zadušiti ni mogla sleharnega spomina; samo to
je prosila Boga, da bi utihnili bolestni glasovi.
Časih jo še zaskeli, ali le za nekoliko hipov. Kdo
ve, morda mine ta bolest . . . Tako ne trpi, kakor
prej; najhuje ni to, ako nosi kdo rahlo žalost v
srci ... In vendor: časih se ji zdi, kakor bi mo¬
rala ven med' živi veseli svet; morda bi se po¬
mladila ondu. Za samotno življenje ni,bila ustvar-

101

jena nikoli, in če je bila vender ostavljena, tem
huje . . . Kako prijazno se razgrinjajo zelene trate,
pisani vrtovi, katere vidi skozi okence svoje cele
— v naročaj bi hotela božji prirodi; hitela v senčni
gozd, da bi bila bliže krepilnemu dihu, ki veje
nad drevesi... Ali so take želje tudi plod nemirnih
mislij, ki niso hotele zbežati ni v mirnem zavetji,
ki jo loči od sveta? Ali morda pričajo, da se ji
celi srčna rana; ali so dokaz, da gleda sedaj svet
drugače nego takrat, ko je pobegnila iz njega?
Šiloma ji prihaja takovo kopernenje, in brezupno
se mu upira. Zakaj to ve, da bi trpela neizrecno,
ko bi jo kdaj obšle druge misli, kadar bi prišel
dan, da bi morala priznati sami sebi: dobro ni
bilo, da si pribežala sčm . . .

Ne! Oko ji zre otrplo po svetišči, in vender:
časih zasije bister žarek v motnem očesi, prav
tačas pa jo zapeče globoko v prsih! Telo zatre¬
peče, glava se povesi. Ustna, pa se gibljejo, kakor
bi prosila vsedobrotnega Boga, naj je ne sodi, če
se ji bude nedovoljene misli v slabotnem srci,
nego naj jo krepi, da se to srce zaklene slehar-
nemu kopernenju . . .

Tega ne ve, da prav takovo kopernenje ne
traja dolgo, zakaj ne toliko bolest nego nedosežne
želje more duha in kopljejo gomilo oslabelemu
telesu. Gomilo! Težko da zna, kako slikovite
misli se vzbujajo tujcu, stoječemu ob grobu sestro
samostanke; na smrt sedaj še ne misli rada. Zakaj
ne, sama ne ve. Boji se celo tistega hipa, ko bode

102

rada in pogostoma mislila nanjo. Sedaj še ne
more . . .

Ali ljudje pravijo, da je takemu nesrečnemu
srcu najboljši dom gomila. Blagost ti, bleda deklica,
kadar ti dojde ta zavest! Saj pride skoro za njo
trenutek, ko te poneso iz tesnih zidov v tesni
grob . . . Ne, smrti se ne boj! . . .

XXV.

pozni noči še brle lučice iz samotnih
hiš. Spati se neče nikomur: nocoj
lijo vršeče vode, da obili naliv pre¬
plavlja polja in se počasi, toda ne-
vdržno bliža tesnim kočam. Tukaj
in tam se odpira okno; skrbno gleda oko proti
temnemu nebu, da bi uzrlo kje vsaj nekoliko jas¬
nine . . . Vender nikjer se ij t e svetli ta črni ovoj;
neprestano se vsipljejo težke kaplje na mokra tla,
ki ne morejo sproti popijati tolike vlage. Glej, že
pluskajo valovi čez nizki prag — poslanci so
onega gorja, ki skoro zavlada po dolini! Čudne
besede mrmrajo ti valovi, čudne, toda umevne!
Glej, že se razgrinjajo po veži, kakor bi jo hoteli
prevleči z blestečo plastjo; nekoliko še, in dvigala
se bode više in više! Takrat bode treba ostaviti
stanico in bežati na podstrešje; gori pa bodo
drhteli udje od mraza, in srce bode trepetalo od
žalosti. Kadar naposled pobegne noč in napoči
meglen dan, tedaj bodo motne oči zrle po svetlem

lOi

ezeru, zagrinjajočem polja, travnike in ceste; sol-
jzile se bodo tudi te oči, dež pa bode zdržema lil
iz oblačnega neba . . . Kadar posije solnce izza
oblakov, ko se polagoma odteče voda, uničeno
bode vse, kar so vsejale delavne roke; kosa kruha
ne bode gladnim nesrečnikom . . .

Res, beden je rod v tej krajini! Zadovoljen
bi bil, da se more vsaj jedno leto veseliti pridelku
malih polja; tako ali drugače bi prebil vse drugo
gorje, . ki se košati po njega samotnih domeh;
potrpežljivo bi živel v hudih mesecih, ko ga vi¬
soki sneg loči od sveta; delal vztrajno, da ga no
obhaja misel: Čemu sejati, ko ti na jesen ostane
zgolj zavest, da si trpel zaman, kakor že leta in
leta? . . . Da, nesrečen je ta kos zemlje; sleharno
zlo se vsiplje nanj. Na nebu se prepogostoma zbi¬
rajo pogubni oblaki, treskajoči ledena zrna na
žitno polje; spomladi morilna slana požiga neraz¬
vite rastlike, ali pa jih preplavlja in odnaša voda
— blagost njemu, kdor more s tega ukletega
sveta, v boljši kraj! Ali vsakomur ni moči; kako
bi hodil drugam praznih rok, kako li delal drugje,
ko je najboljše moči pustil na ubožnem domu,
katerega se vender loči le iz težka? Saj je prebil
mladostna leta na njem, in poezija jednolične te
krajine prepreza srce in mišljenje s tisočerimi ne¬
vidnimi nitimi . . . Prav to je: ti prebivalci lju¬
bijo dolino svojo, dasi trpe v nji zgolj nezgode;
ljubijo domači svet, akotudi se pogrezajo v
uboštvo globlje od dne do dne!

105

Čuj, kako vrše težke te kaplje! Ali vidiš,
kako pluska voda v stanico? Sedaj seza že do
klopij; skoro se bode penila ob oknih ... V
takem Sasu umirajo strasti; ustna, ki tolikokrat
govore grešne besede, šepečejo nocoj iskreno mo¬
litev. Ne tolaži se nihče — kako li? Ali bi slepil
samega sebe, da ni tolikanj zib, kakor se vidi na
prvi pogled? Ali je moči upati, da ne bode uni¬
čeno vse, kar je vsejanega na polji? Ali naj se
nadeje, da se skoro zapro zatvornice nebeške, ko
bije dež na okna, ko čimdalje bolj narasta vodeni
tok? Da se zdajci razjasni nebo, nekaj dnij bi
minilo, predno se odteče voda, in nobena bodisi
še toli ponižna zel ne bode obetala sadu na opu-
stošenem polji! Na vso moč pritiska brezupnost
na srce; ni v molitvi ni popolne tolažbe . . .
Dovblj, ako se siromak ne upira previdnosti božji,
ako samo prosi, da bi vsaj v bodočih dneh ne
pošiljala takih nesreč! Greh ni, ako se ne more
ločiti misli, kako bi bilo lahko vse drugače, niti
ni greh, ako se solzan ozira na vodo, ki pre¬
plavlja in uničuje vse, čemur se je še včeraj ve¬
selil od vsega srca! —


XXVI.

revi velika predstava v sijajno raz¬
svetljenem gledališči. Nikdo ne za¬
mudi prilike, da bi si ne ogledal
predstav svetovno znane družbe,
katera se je samo za nekaj dnij
ustavila v tem kraji. Vstopnina deset krajcarjev. 11

Tako se čita pri slabotni luči na kolibi, po¬
stavljeni na vaškem travniku. Podnevi že so se
čudili vaščani pisano oblečenim članom te sve¬
tovno znane družbe, ko so hodili po vasi in vabili
na večerno predstavo, zlasti onemu subotnemu
šaljivcu belo namazanega obraza, ki se je zvijal
in poskakoval tako čudno, da so neprestano peli
zvončki na njega kapi in obleki. In vmes je od¬
meval boben, katerega je vlekel velik zmršen
pes, kričali, smijali so se vaški otroci, in celo
odrasli možje so jemali pipo iz ust in strmečih
očij zrli na družbo, katera jim je obetala le¬
poto, da nič takega, in to samo za ubogih deset
krajcarjev. Ali je moči zahtevati menj? Da bodo
zrli tolika čuda za tako malo novčičev, to prihaja

107

od tod, ker je družbi do tega, da gre tudi naj-
ubožnejše ljudstvo lahko v gledališče. Nikar torej
zamuditi prilike, kakeršna se ne ponudi iz lepa .. .

Res, polno je bilo zvečer, celo kar trli so
se ljudje pred gledališčem in notri po klopeh. In
srčno so se smijali šalam in dovtipom, dasi niso
umeli tujega jezika, čudili so se drznim skokom
gibkih igralcev, katerih obleka se je kar lesketala
od samega srebra in zlata; groza jih je stresala,
ko je oni suhotni glumač požiral steklo, ogenj
brez vsakeršne škode, in marsikatero ženico je
genilo do srca petje, katero se je Culo nocoj, to¬
likanj lepo petje, da niti angeljci ne pojo lepše v
nebesih, nikar pevke v cerkvi ... In ko so na¬
posled v pozni uri odhajali domov, sodili so jedno-
glasno, da kaj takega še niso videli, da je bilo vse
grozno lepo, da so oni ljudje v pisanih oblekah
umetniki, kakeršnih ni najti skoro.

Zapuščena je sedaj" koliba na vaškem trav¬
niku. Luči so pogasnile v nji, samo jedna še brli,
medlo, mračno, kakor da zdajci ugasne. Igralna
družba se je razšla, ostal je jedini oni, ki je ne¬
dolgo požiral ogenj in steklo ter vzbujal tolikanj
smeha s čudno našemljenim obrazom, silnimi skoki
in smešnimi burkami. Ali ga vidiš, kako sedi ondu
na klopi — to ni več oni šaljivec, kakeršen je bil
pred nekoliko hipov! Našemljen je res, ali prav
na tem obrazu se každ tako bridke poteze, da ga
je spoznati iz težka. Glavo je podprl z rokami
in sedaj strmi prčdse, kakor bi bil od kamena.

108

Vse tiho okrog njega, samo časih zalaja pes na
vasi in zauka ponočnjak, sicer nobenega glasu . . .

Kako nizko je padel! Prav danes je deset
let, odkar se je pridružil glumačem, ki se potikajo
po svetu in nevednim ljudem razkazujejo malo¬
vredne umetnosti svoje. Deset let! Kar streslo
ga je, ko ga je obšla ta misel. Razločneje negoli
kdaj mu vstaja življenje pred očmi; šiloma od¬
ganja nadležne slike, zaman; vračajo se neizprosno !
V temni kolibi slavi desetletnico neizrecne bede,
brezmejnega trpljenja . . .

Pred njim se dviga sijajno gledališče, polno
do zadnjega prostora. -Nekaj trenutkov še, in
zastor se dvigne raz oder, in uresničen bode sfen
njegovega življenja. Slabost ga obhaja, srce mu
bije glasno. Zaveda se umetniške dovršenosti,
.prepričan je, da mu jasno grlo, lepa osebnost,
plemenita igra hipoma pridobi vse ono občinstvo,
ki že nestrpno čaka, kdaj vzplava zagrinjalo -
ali boji se venderle, saj nastopi prvič nocoj! Samo
malenkostna nezgoda, in izgubljena je bodočnost,
kakeršno si je slikal v vsi oni dobi, odkar se jo
posvetil zgolj prelepi umetnosti! Čuj, zvonček za-
p6je, zagrinjalo se dvigne — jeden pogled še po
svetlih prostorih — krepko, hrabro naprej! Gleda¬
lišče se suče okrog njega; kakor v megli gleda
to obilo množico, katere oči so toli pozorno uprte
vanj, in sedaj prične. Boječe mu kipe prvi glasovi
iz grla, zdajci je premagana slabost — čuj, kako
poje, da kar mami poslušalce! Bliža se oni veliki

109

prizor — Bog, kako je to veličastno! . . . Zagri¬
njalo pada — ali čuješ, kako grmi, kako se trese
vse gledališče? Iz nova stopi pred poslušalce,
klanja se omamljen, da sam ne ve, kako — vsa
ta grmeča pohvala, komu je namenjena? Njemu,
j edino njemu, dičnemu pevcu, igralcu, čegar im č
zasluje jutri po vsem mestu in daleč na okrog!
Jutri bode čital, kako krasna zvezda se je zasve¬
tila na gledališkem obzorji, bral kipečega srca
poročila o umetniku, kateri si je hipoma osvojil
srca vseh poznavalcev — kdo jo ta umetnik? Ali
je res, da je to on? Ali niso le sanje, kakeršne
so že pogostoma objemale duha njegovega? . . .

Ne, sanje niso bile, nego živa zlata resnica:
ljubljenec je bil občinstvu. Hipoma je poletel v
solnčno višino; plemeniti gospodje so prijazno
govorili ž njim, prve rodbine so ga vabile v hišo
in se ponašale ž njim — evo dobe, ko je šele začel
živeti; doslej ni vedel, kaj je življenje! In kako
je živel! Kiir čez noč ga je ostavila ona oskromna
boječnost, katere se ni mogel iznebiti, dokler ni
bil nič — preščrno je nosil glavo in se rogal onemu
tihemu mladeniču, ki je njega dni v jutranji megli,
slabotno opravljen, z majhnim zvežnjem v roki
stopil v veliko mesto . . . Kako je bil brezpameten
takrat — haha, tisti prizor, resnično je smešen! . . .

Žlahtno vino se peni v kristalnih čašah, od
svetlih plamenov se izpreminja noč v dan, po
gladkih tleh se suče mladi svet, lepo oči se bliskajo
od ljubezni — krasota, kakoršno je gledal časih

110

jedino v sanjah! Sedaj jo pije željno, akotudi se
dela, kakor bi ji bil vajen od nekdaj. Ponosen je,
da si je sam ustvaril to blaginjo — ali se ni trudil
noč in dan? Uverjen je: on sam ima tisto čarobno
moč, da se mu odpira bajno bogastvo ; samo glas
je treba povzdigniti, in hipoma se mu klanjajo
srca, in grmeča pohvala je plačilo njega umet¬
nosti! . . .

Samo glas! Prijetni mu prav za prav nista
ti besedi. Samo glas ima, da se ponaša ž njim,
drugega ničesar. Da mu zdajci odreče, opeša -
brezumna misel! Ali ni srebrnojasen, kakor nekdaj ?
In to ve, da se šele razvija sijajna doba njegova,
da še ni na višku umetnosti . . .

Piahla sapa potegne skozi kolibo na travniku
in ugasi poslednjo luč. Samotni mož se vzdrami,
ko se hipoma prostre temina okolo njega. Prav
tako je njega dni ugasnila njega zvezda, in ko se
je utrnila, zavila ga je tema, v kateri bode bival
do smrti! . . .

Kakšen spomin! V gledališči je bilo zopet,
ko je nastopil pred množico in s hladnim nasme¬
hom zahvaljal šumno priznavanje — razvajenemu
ljubljencu ni treba Bog ve kakšnih poklonov! . . .
Ali kaj je bilo to? Mrzel pot ga je oblil, čudno
mrmranje je nastalo po gledalskih prostorih -
čegav je bil oni glas? Za Boga, njegov je bil —
ne srebrnojasen, kakor bi bil zapel zvon, nego
raskav, hripav, kakor bi zazvenela razbita brono-
vina!... Obledel je stal na odru, začuden, otrpel...

111

Iz nova dna nesrečna višina — zadrlo se je v njega
grlu — in sedaj, ali slišiš dno sikanje, najprej
posamič, potem splošno? Kako, njemu to? Niko¬
mur drugemu — zastal je glas, odrekel mu, na
veke morda; glasno žvižganje mu bije na uho,
zavesa pada! . . .

Ona strašna noč! Kakor zblaznel je begal
po temni sobi, vrgel se na posteljo in ihtel kakor
dete. Odrekel je glas! Vse mesto govori nocoj o
tej strahoviti resnici — neznosna zavest! In jutri
bodo poročale novine, kako je sinoči — — ne,
misliti neče dalje, sicer obupa! . . .

Tudi sedaj, v temni kolibi, ne more misliti
na dno dobo! Hitro vstane in zbeži na ostri zrak.
Zvezde svetijo na jasnem nebu, mesečni žai'ki
srebre pokojno okolico . . . Zakaj ga obhajajo
takšne misli? Zakaj? Deset let je danes, kar je
glumač! Čimdalje bolj se je nižal pot, dokler ni
prispel popolnoma v nižino . . .

Popolnoma?

Kadar mu opešajo moči, da se ne bode mogel
zvijati in poskakovati pred ljudmi? Kadar ga to
neredno življenje, potovanje v neznosni vročini
in skelečem mrazu vrže na smrtno posteljo? Na
posteljo! Sklenil bode v siromašnem hlevu, sa¬
moten, neznan, brezupen. Daleč od svojcev ga po-
lože neznani ljudje v tujo zemljo, usmiljeni prav
tolikanj, kakor da zakopljejo ubogega psa, kateri
je poginil od lakote in slabosti . . .

-■ 113  —

Mesec sveti na suhotnega glumača, ki stopa
v pisani opravi počasno proti vasi . . .

Bedni neznanec, Bog ve, kam te še privede
življenja pot! —

XXVII.

ijjoznd v noč. Na mizi brli lučica; ob
postelji sloni objokana žena pri bol¬
nem deteti. Rahlo oklepa njega
vročo ročico; plašno gleda na te¬
lesce, vijoče se od bolečin; strahoma
posluša težko sapo . . . Kakor lučica na mizi
mrli slabotna nadeja v srci materinem, da ji za¬
nese dobrota božja, da bolnemu miljencu okrepi
slabotni dih . . . Trudna je do smrti, ali toliko da
čuti svojo slabost! Zdi se ji, da bi bilo greh, ako
bi tujim rokam, in bodisi le za nekoliko hipov,
prepustila šibkega bolnika.« Ko bi se pripetilo naj¬
strašnejše, oprostiti bi si ne mogla nikoli, da ni
prebila poleg njega tudi najhujšega trenutka, ko
zastane drobno srce, ko ugasnejo mile oči — na
veke! To dete je vse, kar je otela iz srečnejše
dobe — zanesi Bog, da bi ostala sama na svetu! . . .

Malo dobrot, mnogo trpljenja je užila doslej;
nje solze so često rosile težko prisluženi kruh.
Ali trpela je voljno, samo da ni trpelo dete. Kadar
so se ji tolikanj ljubo nasmihala ta rdeča ustna,
kadar so se ji tako veselo iztezale naproti te
mehke roke, pozabila je vse! Čudno, ali res: to

114  >■

šibko bitje, ki vender samo potrebuje Čvrste opore,
krepilo je njo; zanje živi; brez njega ne vč, česa
bi iskala na svetu . . . Kolikokrat je veselega srca
zrla v prihodnje dni, ko se bode razvijal mali
ljubljenec; kako svetle sanje so se ji porajale v
duši! Kakor greh se ji vidi vse v teh usodnih
trenutkih, ko se mlado življenje bori s smrtjo,
kar je sanjala kdaj. Presrečna je bila — ali se ji
bode res pokoriti za prešerno srečo svojo? Nocoj,
v tej uri, mora se odločiti na dobro ali na hudo,
bolezen je prikipela do viška. Tresočo roko mu
poklada na čelo — vroče je kakor ogenj; skrbno
otira srage ž njega; vsak vzdih ji reže v dušo.
Zdajci meni, da je zastala sapa, dete leži nepre¬
mično — zbegana se skloni čeznje, pridržuje sapo

— hvala ti, dobrotni Bog, srčece še utriplje, še
se dvigajo stiskane prsi, in — ali more biti res?

— zdi se ji, kakor bi bila sapa lahnejša, kakor bi
pojemala vročina; vidi se ji celd, da igra nasmeh
na ustnih ljubljenčevih ... Ali nikar tega nasmeha t

Kdo vč, kakove nebeške podobe gleda bolniček.

nebeške podobe! Groza jo je teh besed! Morda že
čuje svetle angeljce, kličoče ga k sebi, da bode
sam angeljček med njimi — nikar tako 1 Bog, no
jemlji ga k sebi! . . .

Glej, nasmeh izginja, prevara ni, nego živa
resnica: dete spi. Mlado življenje je zmagalo po
hudem boji; smrtni angelj beži iz sobe . -. .

Materinemu očesu se razgrinjajo nebeške po¬
dobe, groza je ni več teh besed 1

XXVIII.

nizki sobici so prižgane sveče ob
mrtvaškem odru; skozi tesna okna
prihaja medla solnčna svetloba in
sije na bledega moža, ki je po dol¬
gem trpljenji ostavil svet. Ondu v
kotu joče zapuščena vdova; pri nji sloni šibko
dete. Začuden gleda deček na očeta, ležečega toli
brezgibno — mlado srce še ne umeje bridke res¬
nice ! Saj je prav tako ležal dolgo mesecev na bol¬
niški postelji, ne da bi se genil, samo kadar so
ga mučile prevelike bolečine, zastokal je in odprl
motno oko . . . Tega ne ve, da ne zastoče nikoli
več, da ne izpregleda nikdar več; le čudno mu je,
da gori toliko lučij, ko sije zlati dan po zemlji;
razložiti si ne more, zakaj so postavili dni črni
oder in položili očeta nanj, potisnili mu svetel
križec v roke . . . Toda ko čuje glasni jok ma¬
terin, zagiblje se tudi v njega srci neznana bolest,
in solze mu oblijo suhotni obrazek; nemo ovije
drobno ročico okrog nje vratu in ji nasloni gla¬
vico na prsi . . .

8 »

11G

Nemirno plapolajo luči; gori na ulicah dr¬
drajo vozovi, časih se za hip obsenči ubožna Sta¬
niča, do katere je treba po nekaterih stopnicah —
ljudje hitč po uličnem tlaku — vse kakor sicer !
Saj je tudi res vse tako zunaj, kakor je bilo. Ali
naj se ustavi delo človeško, ker je j e d e n zapustil
svoj posel in šel spat, ko je bil pretruden? Ali
naj tuji ljudje prihajajo v mrtvaško sobo kropit
mrliča, katerega niso poznali, tolažit vdovo, za
katero niti ne vedo, da živi? Moči ni zahtevati
tega — šumi torej življenje, kakor je šumelo prej
in kakor tudi bode vselej . . .

Vse kakor sicer! Ne, tudi tako ni. Vdova
ni vajena tega čudnega miru, te smrtne tišine.
Kako mirno leži ubogi trpin! Niti onih bolestnih
potez ni na upalem lici — udana, spravljena z
Bogom se je preselila duša v večnost. V poslednji
dobi, ko je neozdravna bolezen položila moža na
posteljo za mesece in mesece, privadila se je žena
tako vsem onim svetim poslom človekoljubne po¬
moči, da se za jeden dva hipa ne umeje, kako
sloni na stolu brez opravila. Ali ne čuje zopet
zadušenega vzdiha, kateri se je nehotoma izvil
trpečemu bolniku? Oni strašni kašelj, suh — otel
— ali ji ne reže zopet v dušo kakor prejšnje dni?
Ne, miren leži na odru — zdi se ji skoro, da mora
hvaliti dobroto božjo, ki ga je rešila neizrecnega
trpljenja . . .

Da jo je pustil samo na svetu z nedoraslim
dečkom? To je ne boli tolikanj! Vajena je delati in

117

tudi sedaj še ni opešala — ako Bog da, živila bode
že kako sebe in dete svoje. Za dolge bolezni itak
ni bilo zaslužka pri hiši — kar si je šivajoč slu¬
žila v tihih nočeh, to je bilo vse. Bog ne daj, da
bi tožila njega, ki si ni mogel služiti ničesar! Za¬
krivil ni, da je moral ležati na postelji; dokler se
je dalo, trudil se je in trpel — boljši mož, oče ne
bi bil mogel biti!

DS,, prav to je, kar ji sili solze v oči: kako
jo je ljubil od prvega hipa, ko jo je spoznal, do
zadnjega trenutka, ko je malone brez zavesti gledal
nanjo in rahlo, toliko da čutno stiskal nje roko!
Oni pogled — umela ga je predobro. Zakaj se je
moral ločiti v najlepši dobi, ko bi utegnilo nasto¬
piti boljše življenje, ne slučajno, temveč ustvarjeno
po dolgoletnem trudu? Nekaj si je že prihranil,
posebnih dolgov ni bilo, in otroško veselo je pri¬
povedoval, da se bode skoro moči ločiti ubožnega
stanovanja, čegar zrak mu teži prsi, in se preseliti
drugam, iz podzemeljske sobe v prijazen solnčen
dom. Sedaj — preselil se je res v večnojasen
dom, ali njiju, ki sta mu bila vse na svetu, pustil
je sama!

Tožiti neče ukrepa božjega. Prebila je do¬
volj, prebila bode tudi ta udarec, dasi trepeče od
njega sile. Samo to prosi, da jo ohrani Bog zdravo,
ne toliko nji, nego ljubljenemu dečku njenemu!
Kaj bi se zgodilo ž njim, da umrfe tudi ona? . . .
Iz nova jo posili jok; krčevito objame dečka, slo¬
nečega ji na prsih — samč tega ne! Mrtvi oče,

lis

duša. tvoja se je preselila v nebeške višine, prosi,
da se ne zgodi tako, kakor si niti dobro misliti
ne more . . .

Vender: ali ni upravičena ta grozna misel?
Ako ne zapusti nesrečne te Staniče, zatohle, vlažne,
utegne se tudi sama zgruditi na smrtno posteljo,
kakor se je zgrudil on . . . Ko se je nedavno
trudnih nog vračala mimo visoke prodajalnice,
ugledala se je v zrcalu, in streslo jo je. Kakšno
se je videla! To ni bila niti senca one žive cve¬
toče deklice; zdelo se ji je, da je smrtna roka
vtisnila nje obrazu oni izraz, katerega nikakor ni
umeti krivo — in jedinec njen — boli jo v srce,
kadar vidi rdečelično deco, kako skače po ulicah,
kako veselo se igra in smeje — ta šibki otrok —
kdaj li poskakuje po izbi, kdaj se igra, kdaj smeje?
Da, niti ne joka se! Zdi se ji kakor umirajoč cvet,
kateri pogreša čvrstega krepilnega zraka in blago¬
dejne toplote solnčne!

Zato od tod! Ko zagrebejo mrtvega očeta,
ostavita bedni dom nizko pod ulicami in se pre¬
selita bodisi kamorkoli, samo na kraj, kjer sije
božje solnce, kjer se oko poživlja na sočnem ze-
lenji, kjer prsi željno pijo prosti,neizprijeni zrak!...
Nekamo težko res se bode ločila sobe, katera ji
hrani toliko spominov, ne samo žalostnih, nego
tudi veselih, toda ločiti se mora, to je dolžna
njemu, ki je baš v tem prostora izgubil zdravje
svoje, to je dolžna sebi in končno dolžna tudi
dečku svojemu! . . .

11(1

Dolge sence legajo na zemljo; iz cerkve se
oglaša večerni zvon . . .

„Dete, moliva!"

Ob odru se grudita mati in deček, gasneče
luči trepetajo na lici mrtvega očeta . . .

XXIX.

amotna koča na morskem bregu. Spo¬
daj se pene razljučeni valovi in tre¬
skajo ob kamenite stene; dež lije
curkoma, ognjene strele se vijo po
nočnem nebu. Ali v koči gori mračna
svetilka pred začrnelo podobo Matere božje; sivo¬
lasa ženica kleči pred njo . . .

Sleharni večer gori ta luč; ne ugasne ni po¬
dnevi, ko se veliki dan vsiplje po tesnem domu.
Vsako noč moli pred njo postarna žena; vela nje
ustna šepečejo, drhteče roke se sklepajo. Ubogi
ribiški rod daleč okrog pozna to „večno luč“;
vsako dete ve povest samotne žene, in vsakdo
hiti plašno-sočutno mimo koče, kjer domuje bitje,
kateremu se je zmračil duh! Celo podnevi, kadar
sedi Stariča pred kočo, ko toli brezgibno upira
oslabelo oko na nepregledno vodno ravan, ko se
ji ostri morski veter lovi v dolgih laseh in valovi
spodaj pojo veličastno večno pesem svojo, ne ho¬
dijo radi mimo hiše nabrežne. Saj ne poslušajo
radi čudnih besed, ne vidijo radi zbeganih teh
pogledov . . .

121

Dvajset let, morda tudi delj! Prav tako vi¬
harna noč je bila, ko je jedini sin ostavil mater
svojo in gel, da nihče ni vedel kam. Blag sin ni
bil. V tihi koči so pogostoma odmevale glasne
kletve in surove besede njegove; v sosednih hišah
je razdvajal družine in trosil prepir v mirno njih
življenje. Z jezikom, če treba, tudi s pestjo, pri¬
zanašal ni nikomur. Ali mati je trpela voljno in
jokala v samini; zakaj vpričo njega se ni upala.
Samotna je prosila Boga, da bi se poboljšal zlobni
sin — vedela je dobro, da je hudoben! Toda lju¬
bila ga je venderle, in prav nje ljubezen ji je živila
dno malo iskro v srci, da ne bode vedno tak, da
pride tudi njemu trenutek, prinesi ga nebo ali
bridko življenje, ko se pokesa surovosti in zlobe
ter odpre srce blažjim čustvom ... Ta hip ni
prišel, ali nastopila je noč, ko je ostavil rodni
breg brez slovesa, brez ljubezni. Dvajset let je
tega, morda tudi dfelj.

Dejali so res, da je utonil, ko se je v temni
noči, morda vinjen, vračal domov, ali verjeti ni
mogla takovim besedam. Umeti ni mogla glasov,
katere je Cula pogostoma: da je najbolje tako, da
se je sam Bog usmilil matere nesrečne. Takšne
besede ji niso mogle biti tolažne; tudi verjeti ni
mogla v tako  usmiljenost božjo! Utonil ni, te
misli se je oprijela in držala krčevito vztrajno;
tudi niso našli trupla njegovega. Nerazumno veselo
je pozdravila to novico in hvalila dobroto nebeško.
Videla ni, kako začudeni so se ozirali nanjo so-

122

sedje in majali z glavo. Ko bi jih tudi videla osuple,
nič zato! Dobri ljudje so, in vsekakor jim utriplje
mehko srce pod raskavo obleko, ali srca materi¬
nega ne umejejo. Sploh ne umeje nihče, kako i
sedaj ljubi sina svojega. Hvala Bogu, izgubljen ni,
samo z domi je šel in vrnil se bode. Na kolenih
je obetala pred podobo Matere božje, da bode
molila zvesto in presrčno, dokler se ne vrne; sve¬
tilko je prižgala pred njo, katera ne sme ugasniti,
dokler ne ugleda njega, sinu izgubljenega . . .

Dan za dnevom, teden za tednom, mesec
za mesecem je mineval, toda ni ga bilo. Zaman
je posedala na bregu in napenjala oči, da bi že
v dalji uzrla ljubljenca svojega. Kadarkoli se je
prikazala ladjica na sinjih valovih, vihamo ji je bilo
srce; oko se je širilo, sapa zastajala. Žal, bil je
samo ribiški čolnič . . . Tožno je povesila glavo
in šepetala nerazločne besede. V koči pa je brlela
večna luč; na večer je molila pred njo ... Ali
bilo ga ni! . . .

In osiveli so ji nekdaj toli lepi lasje, ugas¬
nilo je okd, čelo se nagubalo. Umrlo je vse v srci
njenem, jedino upanje ne. Iskala ni nikogar, go¬
vorila z nikomer; izogibati so se ji začeli, čim¬
dalje močneje se je oglašala misel po sosednih
kočah, da se ji je zmedlo; matere so pravile deci
svoji žalostno povest o ljubezni materini in zlobi
sinovi. Kako li poseja v viharji, dežji in solnci
na strmem bregu in gleda na morja široko plan
takd se ne vede pameten človek! Da noč in

dan gori luč v nje koči pred sveto podobo, to je
pobožno, in lepo je res, da moli sleharno noč pred
njo — ali, usmili se je Bog! — saj ne ve, kaj moli
in čemu . . . Uboga žena! Da bi ji vsaj smrt po¬
slalo dobrotno nebo! Ali umreti ne more; kdo ve,
do kdaj se bode še mučila tako . . .

Samotna žena že iz davna ni Cula takih besed;
težko tudi, da bi se menila zanje. Naj mislijo, da je
blazna, ali blazna ni. Res se ji časih hoče zmračiti,
ali takšni hipi so kratki. Jedino prepričanje, da se
vrne sin, odvrača ji blaznost. In če ga bode še ča¬
kala leta in leta, priti mora! Videti ga mora in če¬
tudi samo za hip; slišati mora, kako jo plačoč prosi
oproščenja, potem umrje rada. Prej ne more, tudi
se ji zdi, da bi ne mogla počivati v grobu . . .

Minilo je deset, minilo dvajset let. Dolga
doba in izgubljena. Češče jo sedaj obhaja misel,
početkoma rahlo, a čimdalje krepkeje, daje zastonj
upala dolgih dvajset let. Morda so ga res pokopali
valovi, in če ne, umrl je daleč med tujci, ali pa po¬
zabil mater svojo. Brezuspešna je bila nje molitev,
in zaman je gorela večna luč. Zapri se torej, srce,
molitvam, in ko gasne nadeja v tebi, čemu bi go¬
rela luč? Toda ne, nikakor ne! Morda je že na
poti preko širnega morja — morda se zdajci odpro
duri, in on — Bog nebeški, ali ni prav sedaj čula,
kakor bi se nekdo bližal hiši — sedaj — ne, nič ni!
Vihar buči, dež lije, valovi grme ... V taki noči
se ne vrača, ko bi tudi res prišel, in vender: prav
v taki noči je šel z domi . . .

124

Ali gotovo, varala se ni, tanko nje uho je
čulo stopinje! Morda še pomišlja zunaj, morda se
boji stopiti pred mater — veder nasmeh se ji po¬
kaže na velem lici — boji se stopiti pred mater,
ki ga je čakala dvajset let! . . . Glej, kako svetlo
gori nocoj večna luč! Nji sami je tudi tolikanj
jasno v srci; toli nepopisno čustvo se giblje v
njem, kakor bi — — Ne, motila se ni — glej,
odprti se vrata — zdajci ugleda na pragu bradatega
moža, in ta mož — oko materino vidi dobro, ta
mož, ki stoji kakor ukopan, ki gleda nanjo solznih
očij — to je izgubljeni jedinec njen! Nagovoriti
ga hoče, ali duši jo v grlu; vzkliknila bi, hitela
mu naproti, ali kolena se ji šibe, stemni se ji,
zgrudi se brezzavestna . . .

On pa se skloni čeznjo, in bridke solze
rose nje lice! Kako strastno poljublja ta bleda
ustna, te zveste zatisnjene oči, skesan, dober sin...
Ubožica, kako jo je prevzela nenadejana sreča!
Ali že se oživlja telo, zdajci izpregleda — „Sin!“
vse nje trpljenje in vse nje veselje zveni iz tega
vzklika, „sin moj!“ . . . Čakala ni brezuspešno,
molila ni zastonj! Ona sveta luč ljubezni materine
ni gorela zaman. Sedaj je srečna. Sedaj rada za¬
tisne oči, ako hoče dobrotno nebo, katero ji je
dalo učakati najlepši hip vsega življenja! . . .

Vihar vije ob koči, dež lije curkoma, valovi
buče . . .

Jasno gori večna luč!

XXX.

jarObna noč ... Na krilih domišljije
j Povzdignil nad zemljo se duh je

moj;

j Tja doli, kjer temina gosta krije
' Vesoljni svet, pogled upiram svoj;
Prizorov mnogo, slike polne poezije
Začuden gledam nizko pod seboj,

Razmikajo pred manp se zidanja,

Nič mi zakrito ni, ko gledam vanja!

Razgrinjajo ponosne se palače,

Glej, kolik v njih se bliska žar!

V stoterih lučih sreča se leskače,
Bogastva vidim v njih, blaginje dar . . .
Kako li moglo biti bi drugače:

Duhž razvnemlje mi sijajni čar,

Veselo sijejo v dvorani luči:

Presrečen rod, ki ga bridkost ne muči!

Ubožen dom pred mano se razgrinja —
Kako, po jasnem dnevi temna noč?

Tu nima doma svojega blaginja,

Skrbij, bolesti tukaj vlada moč!
Slabotna luč na mizi se utrinja —
Nesrečen rod je teh ponižnih koč,

In mračen svit na lica bleda sije,

Res, sreče ni, a ni li — poezijo?

V samotni sobi gledam učenjaka,

Na deklice ponočno delo zrfem,

Pri ljubljenem mrliči vdova plaka,

Z  njo šibko dete se solzi po njem;

Tam zopet delavca zrem siromaka,

Z nevesto zapuščeno ondu mrčm,

Rudar prodira tu v zemljo globoko,
Tam grebe v zlatu mož z drhtečo roko

Obilo gledam dušne veličine,
Premnoga se mi kaže nizka strast,
Zrfem srca, kamor nikdar luč ne sine,
Bojnike vidim za človeštva Čast;
Napora dušnega zrem razvaline,

Med njimi gledam tudi živo rast,
Človeštvo zrem, kako bori se, muči,
Na večni boj temine zrem in luči . .

127

Čarobna noč! . . . Prizori slikoviti,

Vas gledal sem zavzetega srca!

Kako li vas bi mogel pozabiti,

Kakd li sčn, ki je objel duha?

Ne, žarke htel sem pojedine zliti,

Da v luč ih kdo se morda sam spozna
Naj žitje jasno je, naj mrak ga krije:
Povest je vender svete poezije!