HENRIK NORDBRANDT Sodobnost 2005 I 1250 Predstavlja mo Henrika Nordbrandta pogosto označujejo kot pesnika, ki ni nikoli našel kraja, kjer bi se ustalil. Z biografskega vidika je ta oznaka točna, kajti za večji del svojega odraslega življenja si je Nordbrandt izbral bivanje daleč od Danske, v sredozemskih deželah: Turčiji, Grčiji, Italiji in Španiji. Oznaka je tudi točna v toliko, kolikor so Odhodi in prihodi (naslov njegove pesniške zbirke iz leta 1974) ponavljajoča se tema v njegovem opusu, ki ga do zdaj sestavlja dvajset pesniških zbirk, knjige esejev, knjige za otroke, turški dnevnik in kuharska knjiga. Pesnik v Nordbrandtovih pesmih je zmeraj na poti kam drugam in prihod povzroči le spoznanje, da nov kraj prav tako ponuja možnost odhoda. Brezdomstvo je pritiklina modernega pisanja že od romantike dalje, a pri Nordbrandtu se je spremenila v nemir in prišla v ospredje kot izrecno prvenstvena tema. Popotništvo je torej navidezno le zunanje. Ob bližjem pogledu pa Nord-brandtovo delo razkrije, daje nenehno gibanje pesniškega osebka s kraja na kraj treba razumevati kot podobo človeške eksistence na sploh: nemir postane prevladujoč, ker je ta pesniški subjekt, dobesedno, poleg njega. Človek tako lahko govori o dvojni zavesti v Nordbrandtovem pisanju: po eni strani je dejanska navzočnost stalna točka odnosa, po drugi pa je povsem jasno, da postane navzočnost najbolj očitna in avtentična v tistem hipu, ko se umakne. Navzočnost tu in zdaj je možna le z vednostjo, da je ta sedaj eden izmed posameznih elementov v nizu sedanjih hipov, ki si sledijo in se primerjajo. Predvsem v tej nenehni gibljivosti med navzočnostjo in odsotnostjo odkriva Nordbrandt svojo pesniško energijo in s tega vidika je bilo njegovo pisanje tudi najbolj inovativno za dansko poezijo. Refleksija o nemožnosti trdne perspektive sveta pomeni tudi, da je v Nordbrandtovih pesmih jezik v nenehni fermentaciji. Bralec je pritegnjen v priklicevanje podob, pojavljajo se kot metafore znotraj metafor, da jim sledijo alegorije, ki se presenetljivo spremenijo v simbole v nizu premestitev, ki bi se načeloma lahko vrstile v neskončno. V tem smislu je jezik spodmaknjen: zdi se, kot bi lahko vseboval elemente navzočnosti, vendar hkrati, ko se pesniški subjekt počuti najmočnejšega tako, da je bila ustvarjena distanca od njega (s pomočjo časa in prostora), nosi jezik v sebi paradoks, da prikazuje navzočnost s pisanjem prek širjave nenavzočnosti. Po besedilu portreta H. Nordbrandta Larsa Arndala Sodobnost 2005 I 1251 Predstavljamo: Henrik Nordbrandt Henrik Nordbrandt Ko kdo umre Ko kdo umre kar ga obdaja ostane Daljne gore hiše v četrti in Nedeljska cesta ki gre prek lesenega mostu tik preden zavije iz mesta. In pomladna sončna luč ki zgodaj popoldan doseže polico s knjigami in revijami ki so nedvomno bile nekoč nove. To ni prav nič čudno. Pa vendar sem se večkrat temu čudil. Sodobnost 2005 I 1252 Predstavljamo: Henrik Nordbrandt Ars poetica Kobaltno moder in mrzel strmeč stojim odkrit, vendar ne še lokaliziran a na poti da postanem presenečenje za vsakogar, ne najmanj tudi zase -predober čeprav za takšne posplošitve tiščim nos v svojo zmotno sled sline in krvi in v kepah obračam svoj drob navzven za kilo lažji za sleherno besedo ki mi jo iztrgana roka piše v prah apnenca. Semkaj sem prišel tako da bi poletel v nebo ali vsaj zrasel dovolj visoko da bi lahko preučeval svoje korake iz razdalje. In zdaj kaže kakor da me je prebavilo in izbljuvalo moje lastno potomstvo moj sin, krokodil, in moja hči, želva, ki umira zaradi mene ker sem strupen in močen. Se celo sam se ne morem imeti rad in ugotavljam kako odvraten sem ko kdaj pa kdaj naletim na znamenja o meni, odkrijejo pa me le tam kjer umrem - umrem obotavljaje a vsepovsod. Trnki Pol mojega življenja je bilo večer, jesen in deževno vreme se mi zdi. In glasba odtočnih cevi in kapljanja je edina glasba ki se je moji roki spomnita ko v temi tipljeta za nečim česar nič več ne potrebujem. Kozarce in staro srebro pustim da pada na kamnita tla: zvok ni nič drugačen od mojih korakov po ulici v otroštvu in knjiga ki jo poberem Sodobnost 2005 I 1253 Predstavljamo: Henrik Nordbrandt je star priročnik o pozabi napisan v hebrejščini ali sanskrtu. Dokler je ne preberem ne smem iz temne sobe s policami knjig. A preden jo lahko berem se moram naučiti brati in preden se lahko naučim brati se moram spet roditi in preden se lahko spet rodim se moram naučiti pozabiti. In ves čas ko lovim note jesenske glasbe se mi lepi ribja kri skozi žile. In moje srce bije zunaj sobe med trohnečimi koreninami dreves in zarjaveli trnki padajo iz razpadlih rib ki so pretrgale vrvico da bi poginile od ran tam spod v blatu. Majhen esej o jeziku Vsak jezik je jezik bolečine: mnogo imen za neimenljive bitnosti mnogo časov za čas ki mora biti zmeraj navzoč in zmeraj brezimen. Spol za ločitev in spol za mrtve in stare oblike ki množijo nove oblike ko sta rojstvo in smrt enako brezoblična in je spol bolečina ki je brez spola: živa usta posnemajo mrtva in mrtvi jeziki so polni lukenj na površju ki je brez vzvratne poti. Sleherni jezik umre. Bolečina ostane in novi jeziki razlagajo isto bolečino kot bolečino. In vsaki besedi sledi tišina da nobena beseda ne zmore utoniti. Sodobnost 2005 I 1254 Predstavljamo: Henrik Nordbrandt Pesem ob koncu leta 1983 Najkrajši dan leta je bil po drugi strani najlepši zaradi žirafe te čudne živali ki se prikaže ko človek res potrebuje vedeti da je nekaj čudnega in lepega kot npr. zamisel "angela" ali nerazložljivi preskoki v evoluciji: takšnemu preskoku gre zahvala da bi lahko s svojim podaljšanim vratom dosegla prav tja kjer so morale odnehati celo moje sanje in mi je med prizadevanji strohnela vsaka lestev - tako je sonce ki ga že mesece nisem zagledal nenadoma lahko spet nekaj obsijalo: par čudnih, patetičnih, neuporabnih rožičkov in neke dolge trepalnice visoko nad zidom s pegami sivkastega mahu. Potem je z milostnim gibom dalo znamenje noči in še enkrat izginilo onkraj zidu. O kiti! O pavi! In ve, vreščeče opice! Ne zbudite starega gospoda Danvina ki trdno spi na krovu svoje ladje-prikazni! Ne vzemite mu iluzije da na zemlji vlada red in da se pero sestavi ker mora kar koli nujno leteti! In ker je že dolgo dokazano da čmrlj morda tega ne more -naj vsaj krog resničnih angelov varuje njegovo ležišče! Sanje obupa Prašen oblak je zakril sonce in znižal gorsko pobočje v zimski brlog za mojo ljubezen in njenega ljubega. Sodobnost 2005 I 1255 Predstavljamo: Henrik Nordbrandt Most mi je bobnel pod nogami a moji koraki so bili brez smeri. Prek mostu je bilo prav tako daleč kot je bila moja pot iz otroštva. Tako je bilo treba smrt poiskati nekje med mano in sivimi vrbami na nasprotnem obrežju. Trajalo je manj ko minuto vendar ves ostanek sveta. Cerkvena freska Skoraj sem že zaspal ko je črn občutek planil med bele ki so se pravkar oblikovali. Bil je nasilen kakor potres vendar vztrajnejši. Vse je skrepenelo. Vse je počilo. Moje življenje je postalo freska. Tisočletno ujetništvo je ležalo za mano ko sem se mogel spet premakniti. Je kaj pomembno če ležiš nekomu v naročju? Vendar moram proč. Zunaj te mračne plesnive sobe teče voda na soncu, bleščeči gozdovi odhajajo na morje in zvečer mladina ljubimka na pomolih. Sodobnost 2005 I 1256 Predstavljamo: Henrik Nordbrandt Nocoj bo moj spanec lahak kakor senca belega kamna na morskem dnu. Štirivrstičnice * Zarjavel avto vozi skozi novembrski mrak ugaslih luči. Morda bi se ustavil pred rdečo lučjo ko bi bil kdo za volanom. Zdaj pelje naprej z lutko ki binglja skozi zadnje okno. * Pred zbombardiranimi hišami se grejejo ob ognjih zakurjenih iz postelj na katerih so spali in se ljubili. Na njih spočeti otroci hodijo po ulicah s strojnicami v rokah. Tisti ki trdijo da sta Svet in Bog eno si niso nikoli skrbno ogledali zobne krtačke. Brezzobi to vedo. Naokrog po Svetu sedijo in kažejo Bogu jezike. * Ukradel sem rožo v mestnem parku. Ko sem ti jo dalje postala zasebna last. Se toliko bolj ker si jo zataknila v lase in zdaj stopata prek mestnega trga. * Ne išči tu resnice. Te pesmi so delo roke ko se je premikala v nekih novembrskih dneh, ali drhtela pod vplivom razpoloženja lastnika, kave, cigaret, vina oblakov nad dolino, smrti prijateljev in novic o vojni. Prevedel Veno Taufer Sodobnost 2005 1 1257