T O TA a s»
.....»¿¿tpl:**-.....»x»o—
Izhaja 1. in 15. dne vsakega mesca, in velja za celo leto 3 gold. SO ki'., za pol leta 1 gold. 3« kr.
Tečaj V. V Uubljani 1. Januarja 1865. List 1.
Mj^IMi Lim
Šefovo ti leto, ki dans si nastalo, r ^ Mnogo prineslo na terg si reči, Kako jih bodeš posamno dajalo, Vsakega to zdaj naj huje skerbi.
Kažeš ljubezen in mir in veselje, Zraven nezgodo, hudobo in čert, — Tukaj razdajaš resnico, tam želje, Staviš življenje, nasproti pa smert.
Kakšen li meni boš del odločilo — Srečo, nesrečo, alj vsakoršno zmes, Alj boš dajalo mi solnčice milo, Alj užigalo nezgode mi kres?
Daj mi, kar hočeš, sej nimaš obstanka, Kmali odnesel te bode vihar; Tvoja beseda je prazna uganka , Vse, kar izlagaš, nestalen je dar.
Torej ti leto le spravi vabljenje, Sam bom usvojil si srečo in mir, Čisto ohranil bom vest in življ enje, Tega ne vzame minljivi tvoj tir.
„Tovarš
Kaj si „Tovarš" želi in lioče.
Ko bi „Tovarš" že tega v poglavitnih rečeh ne vedil, bi bilo to sedaj, o nastopu njegovega petega tečaja, pač prepozno. Vendar pa je dobro, da spregovori o tem nekoliko besedi, kajti priporočuje se popotniku, da naj se včasih spominja svojega konca in namena; tudi je dobro, da se tega opominjajo njegovi spremljevavci, da se ž njim bolj tesno družijo, da se ga bolj tesno poprimejo ali pa naravnost mimo gredo. Sicerje dosihmal „Tovarš" najdel dosti stanovalisč, kainor sme zahajati; njemu pa vendar ni dosti, da ga le sprejemajo; rad bi se z vsemi, ki mu odpirajo vrata, prav prijazno pomenkoval. „Tovarš" si želi obilo naročnikov; želi pa tudi, da bi ga naročniki prav pridno brali, da bi se njegovo prizadevanje prijelo sere in se v njih globoko vkoreninilo. Pa časopisi imajo čudno osodo ; vsaki jih težko pričakuje, naglo prebira, in — potem jih navadno berskne v kak tamen kot, kjer se nihče kaj prida ne meni za nje. Srečen je list, ako zopet še enkrat od mertvih vstane, če ga namreč njegov gospodar, kedar je letnik popoln, vezati da, in ga v-versti med svoje knjige.
Veliko časopisov sicer boljšega ne zasluži, so namreč pravi časopisi, ki se uklanjajo vsakemu vetru, \ekteri bi bili sicer vredni, da bi jih zadela boljša osoda, pa je že tako, ker so glas vpijočega v puščavi, pade njih dobro zernje med osat in ternje.
„Tovarš" bi vendar ne imel in ne vidil rad, da bi ga kaj takega zadelo; on si je prizadeval in si bo tudi zanaprej po svoji moči prizadeval, da bo svojim ljubim bravcem donašal gradiva, kakoršno ima zmirom svojo vrednost, ki se sere prijemlje, in jih ogreva za njihov imenitni stan in poklic. Iz tega namena „Tovarš" ne prinaša samo praktičnih vaj, ker mnogo jih je, ki takih reči ne bero, še manj jih je pa, da bi se po n jih ravnali; sej ima vsaka glava svoj svet in tudi svoj terdovratni prav, od kterega se kej nerada terga in loči.
Praktične vaje bo sicer „Tovarš" tudi kolikor toliko prinašal; deržal se bo pa vendar bolj poglavitnih vodil odgoje-vanja in podučevanja, ker brez teh praktične vaje nimajo prave podlage, in praktične vaje si mora tudi vsak sam izdelovati in ravnati se po svojih okoliščinah.
„Tovarš" bode prihodnjič med drugim blagom tudi prinašal obraze iz odgojilne povestnice, kajti takšne razprave o-
grevajo in vnemajo serce, ga k sebi vabijo ali ostrašujejo, pretresajo metodo, iu človek se zopet rad k njiui poverne. Prizadeval si bo tudi, du bo pojasnoval in razsvitloval, ter svetu odkrival odgojilno moč keršanske cerkve, njen vpliv do šol in učiteljev.
„Tovarš" se serčuo veseli, ako bo spremljeval starejšega ali mlajšega učitelja v samotno izbico, ako se bo tam v pozni uri razgovarjal ž njim o važnih rečeh, in mu dajal gradiva v resno premišljevanje; pa bi tudi rad stopal med bolj žive in večje družbe, med svoje drage prijatle, da bi jih prijazno nagovarjal, spodbujal in jim iz svoje torbice tudi izlagal marsikteri dober svet. Tovarš" tukaj misli šolske shode, konlerencije, kjer je pravo mesto za razgovore, kjer ima vsak priliko, da razodeva svoje misli o podučevanji in odgojevanji, in da sprejema dobre nasvete. Toliko bolj si pa „Tovarš" želi v takšne shode, da bi se tam marsikaj naučil, kar bi mu zelo koristilo na njegovem daljnem popotvanji.
„Tovarš" nosi slovensko narodno obleko, sej se mu tudi drugačna ne prilega, ker potuje po Slovenskem. On še ni nikdar mislil, da je on začel pri šolstvu novo dobo; on tudi dobro ve, da je obilo nemških šolskih časnikov, ki so za splošno šolstvo pravi biseri, pa vendar misli, da ni kar nepotreben na slovenski zemlji, kjer je ravno sedaj obilo obilo pomladnega važnega dela. Sicer, kar sije rumeno solnce, ni nič novega ua svetu, — „Tovarš" pa podaja, kar so morda drugi pred njim še boljše povedali v domači narodni besedi. Tako so se obraževali od nekdaj narodi, in (a pot je odperta tudi slovenskemu narodu. Ker je „Tovarš" tedaj slovenski časopis, oziral se bo pa tudi v živih pomenkih posebno tudi na slovenski jezik, kar bode gotovo teknilo mnogim, ki ga poslušajo iu si vpo-minjajo njegove bistre pogovore. „Tovarš" tudi ve, da ima nasprotnike, sebičnike, bi djal — ošabneže in nevedneže. Kdor rad dremlje, noče da bi ga kdo zbujal; kdor pa misli, da vse že ve in zna, se noče učiti, in zasmehuje tistega, kteri mu prijazno roko ponuja. — „Tovarš" bo rad dopise jemal iz vseh slovenskih krajev; prav ljuba mu bo zgodovina šole v tem in unem kraji, ker dostikrat so lake reči zelo zanimive, in svetu povedo, kdo in kako je šolo začel. Tudi se bo „Tovarš", kakor do sedaj, tudi še prihodnje, kolikor toliko, rad pečal z vbranim cerkvenim, šolskim in poštenim domačim petjem; vendar bode to
le mogel spolnovati, ce bo imel dovolj moči — dušnih in telesnih.
Pa naj bo že dovolj vošil in obelov. Z dobrim sercem nastopi tedaj „Tovarš" z današnjim listom svoje potovanje po ljubih domačih logih. Ne bo se uklanjal vsaki sapici, pa tudi ne misli vsemu svetu velevati, kako naj se obnaša. Pohlevno in prosto se bo deržal svojega pota, in se ne bo vstrašil, če se mimo grede tudi komu kaj zameri, sej dobro vé, da nihče ne more vsem vstreči, še manj pa on, ki je doma v šoli, na ktero vsakoršne puščice raji lete, kakor koli drugam. „Tovarš" ima dobro vest, da nikomur noče škodovati, in tudi lahko veselo reče, da se sini ter tje njegove besede prijemajo, da je veliko verlih možakov, ki so ž njim ene misli, in da je že tudi mar-sikteremu sobratu kaj koristil. Naj se tedaj število naših sodelavcev in dopisovavcev v novem letu obilo namnoži ! Vsi pa se zedinimo, da hodimo po pravi poti do svoje časne in večne sreče. Bog !
Pedagogične pisma.
Vlani sva se menila, kako naj učitelj v šoli govori, sedaj pa se hočeva pogovarjati od tega, kako naj se učitelj v šoli po vnanje ali telesno obnaša, in ali naj stojé, sedé ali hodé podučuje in izprašuje. „To so malenkosti", boš rekel, „in ni veliko na tem; učenik pa se obnaša, kakor se navadi; eni podučujejo stojé, eni sedé, to je vse eno". Naj poprej je treba pomisliti, da ena reč ni zato dobra, ker je nain ljuba, tukaj veljá pregovor: „Od začetka upri se z vso silo slabi navadi". Drugič si je pa treba zapomniti, da modri tudi malenkosti ne prezira, vnanje obnašanje včasih človeka ljudem prikupi ali pristudi; to pa ni malenkost. Učenik ne sme tudi nikdar pozabiti, da otroci vsi vanj gledajo, in njegove posebnosti raji posnemajo, kakor njegove besede sprejemajo. Pregovori uče-nikovi so tudi pregovori otrok, in leti bolj znajo pripovedovati, kako se učenik usekuje, kako glavo nosi, kakor leté, kar jih je učil. Prevdariva pa sedaj, kako bi bilo bolje, ali bi učenik sedel ali stal v šoli. Naj bolje bi morda bilo, ko bi učenik spredaj v sredi šole stal, tako da vsi lahko vanj gledajo, on pa lahko vse prezira. Oči vse šole se morajo pri učeniku družiti kakor v njihovem sredisču. Tudi tukaj veljá, kakor se kdo navadi.
Nekteri neprenehoma merijo šolsko izbo in dirjajo iz kota v kot, kakor bi žalovali po veliki zgubi. To ne more biti dobro. Otroci se za njegovim herbtom muzajo ali so vsaj nepazljivi. Nekteri živosti govorjenja v tem iščejo, da si z rokami vižo delajo, to ni za ljudske šole; koliko učiteljev bi bilo pa tudi zmožnih to lepo in lično (estetično) opravljati! Zivost podučevanja ni v tem, da bi učitelj z rokami ponašal (agiraO, kakor gledišni igravec, ali da bi mu jezik gladko tekel, kakor kramarju, kedar hvali svojo robo. Za to je vse kaj druzega treba, toda od tega pozneje. Taki ljudje, ki so dostikrat v druščinah naj bolj zgovorni in živi, so večkrat po šolah naj bolj leseni in okorni; ljudje pa, kteri v druščinah niso nič kaj priljubljeni, so v šoli zadost zgovorni, ker govore, kedar z govorjenjem kaj dosežejo, ali ker jim dolžnost to veleva; in ker so navajeni premišljeno govoriti, tudi v šoli ne govore kje v en dan, temuč pazijo na odgovore otrok, in po njih vravnujejo svoje vprašanje in razlaganje, kajti dostikrat se učeniku primeri, da mora podučevanje vse drugače vravnati, kakor si je načertal, mora svoj plajsč po vetru obračati ali prav za prav svoje govorjenje po otrocih ravnati; tako podučevanje je potem zadosti živo, in budi veselje do učenja. „Oho!" boš rekel, „ta je pa že bosa, da bi bil vsaki tumpec dober učitelj, zgovorni in veseli pa slab učitelj". — No! tega pa jaz nisem rekel. Tumpec in pustež ostane pustež, bodi si v šoli ali v druščini. Pusteži so pa tudi raznoterni, in za podučevanje v šoli se tudi tumpec lahko pripravi, lahko prej premisli, kaj in kako bo učil, tedaj ako je priden, lahko nadome-stuje, kar mu je narava odrekla živosti in zgovornosti, in ako je tudi top po svojem temperamentu, vendar živo podučuje, ako njegovi otroci veselo in glasno odgovarjajo. Kdor pa misli, da vse zna, se tudi ne bo nikdar učil in pripravljal; kdor se pa ne uči in ne pripravlja, pa tudi ne zna; učen pa nihče iz nebes ne pade. Tukaj je basen od zajca in polža na svojem mestu. —
Kdo bo pa učeniku povedal, da njegovo obnašanje v šoli ni lepo in lično? Starši učitelj mlajšemu, prijatel prijatlu. Jaz tebi, ljubi moj, ne bom zameril, če me posvariš; marveč ti bodem zato hvaležen. Spodobnega obnašanja v šoli se učenik tudi lahko nauči od svojega gospoda kateheta, kajti večidel vsaki spodobno in lepo — modeste et decenter — podučuje. Vendar kaj takšnega se ložeje občuti, kakor popisuje, in kakor se dvor-
Ijivosti človek le v občenji nauči, tako se tudi spodobnega obnašanja le tisti nauči, ki sani nad sabo čuva in skuša popraviti, kar se mu je napčnega zgodilo. Ako učitelji eden k drugemu k šolskemu spraševanju hodijo, se tudi vselej lahko kaj nauče — če ne positivno vsaj negativno, t. j. kar dobrega vidiš posnemaj, slabega pa, če kaj vidiš, se varuj. Umetnika le umetnik razume, učitelja pa učitelj naj bolje. —
V nekem duhovskem redu, imena si ne upam povedati, kajti v njem so zgolj sami zoperniki in neprijatelji omike, je navada, da nastopni učitelj ali katehet — sej je tudi katehet učenik — sprašuje svoje verstnike v katekizmu; ti mu odgovarjajo poljubno večidel pa, kakor pravi otročaji, on jim pa napčne odgovore popravlja, vse lepo razlaga, in se obnaša, kakor pravi učenik. To se vselej zgodi vpričo duhovna magistra. — Rekel boš: „To ni nič čudnega, sej je povsod ta navada". — Prosim, le malo poterpi! Častitljivi (?) učenik odstopi, sedaj ga pa začnejo njegovi verstniki obirati; eden mu očita to, drugi to. Kar pa verstniki ne povedo, dostavi še oče magister, in če je treba, tudi kritikarje kritizuje in podučuje. In tudi pri drugih okoliščinah ti zatemnjenci (!) eden drugemu napake povedo — to pa ne iz sovraštva, ampak iz keršanske ljubezni. Tisti pa, kdor prejme te svarila, tiho posluša, in se zahvaljuje za opominovanja, ker dobro spozna, da ni človeka, ki bi ne imel svojih napak. — Tako ravnajo ti zaničevani ljudje, in če se v imenih ne motim, prosil je tudi slavni Karol Boromej, škof v Milanu, svoje podložne, da naj ojstro pazijo na njegovo obnašanje, in če kaj nespodobnega na njem vidijo, naj mu berž naznanijo.
,,Ha! ha! lepe reči mi pripoveduješ, ti ljubi moj Barovič?" boš rekel prebravši te verstice; „naj jaz komu kaj povem ali kte-rega posvarim, tako se mu bom zameril, da me več pogledal ne bo, in tudi ti, Govoric, se boš gotovo naveličal, ako bi te kdo zmirom pestil in svaril". — Znabiti! — Torej je pa tudi res, da se od sovražnikov več naučimo, kakor od prijatlov, ker lini nas grajajo, ti pa hvalijo; res je pa tudi, da je dober prijatel več vreden od kupov zlata in srebra. Pa le modri dobi resničnega prijatla. — Da si mi zdrav!	Tvoj
Govoric.
IPomenki
o
s lore n s k e m p i s u nj i.
XLIX.
U. Kakor slovenski učeniki, kadar bi radi kaj neumnega dokazali ali kadar si pomagati ne morejo, pravijo, da je v sta-roslovenskem tako ; tako se mi vidi, da se slovanski in drugi prebistri učenjaci sklicujejo na sanskrit ter razlagajo iz njega menda, kar je in kar ni, da na zadnje sami sebi verjamejo!
T. Res so učenjaci ali slovstvovatelji, ki učijo, da je r samoglasnik in izmed teh nekteri (p. Bo p p), da je r samoglasnik postal le vsled zatrenja sprednjega ali naslednjega pravega glasnika, nekteri pa (p. Ben fey) razločijo rsoglasnik in r samoglasnik. Po unih se ravna Schleicher, po teh uči M ik I o s i č.
U. To da Schleicherjevi razlogi se mi zdijo vsi bolj resnični in gotovi.
T. Razsoditi tega jaz ne morem in ne smem; to pa rečem, da mi v Miklošičevih razlogih besede: „könnte man versucht oder bestärkt werden . . in den freilich nichts beweisenden späteren . . manchmal . . in allen diesseits der Donau gesprochenen . . möchten wir . . zu begleiten scheint" prav nič ne dopadejo, in ker je Schleicher profesor sans-kritskega, mora pač vediti, kako je ta reč.
U. Pač res; in — če že v sanskritu r ni samoglasnik, kako more biti v družili jezikih! Kolikor vem in vidim, so pa vsi slovenski učenjaci posnemali po Miklošičevem nauku. Z njim vred se podira, kar koli se nanj opira. Ali niso tedaj vsi nauki in sklepi, kar so jih leti iz njega spletli in razpletli, prazni in nečimurni? —Morebiti je pa Miklošič pozneje se potegnil za svojo reč in jo skazal zoper Schleicherja?
T. Tega ne vem, vsaj bral nisem nikjer nič pozneje o tem. In ako res ni nikjer odgovoril, — čegava je prava?
U. Čegar je zadnja — pravi po domače Slovenec! — Kako pa uči Miklošič o družili Slovanih v svoji vzajemni slovnici, v kteri s staroslovensčino primerja sedanje slovanske jezike ?
T. Samo češki, pravi, je razun staroslovensčine ohranil oba samoglasnika rin l, novoslovenski in serbski (v cirilici) samo r, bulgarski, malo- in velikoruski,
poljski, zgornje - in spodnje serbski pa so zgubili oba l in r samoglasnika (Cf. Vergl. Lautlehre der slav. Spr.J
U. To je tisla „večina slovanska", to so tisti ^ostali Slovani^, tisti „bratje na jugu in na severju", kterioi bližati senam veleva „sloga si a venska!" — Če so slovanski jeziki veči del zgubili oba samoglasnika (če smem tako reči ?)
r in l — , kdo mi je porok, da je novoslovensk i samoglasnik r še ohranil? Od kod mu tolika milost?
T. Sklicujejo se na brizinske spominke in pravijo, da že leti kažejo, da je r samoglasnik. Ali — a} je dobro pomniti, da je pisatev v brizinskih pismih tuja, negotova, pokvarjena, da se torej z njo nihče skazovati ne more, in b) so v vsih treh spominkih le samo tri besede brez glasnika (mon. II. mrzna. raztrgachu. mrtuim), nasprot pa trikrat tri z glasnikom (1. mon. creztu. II. zemirt. mirzcih. mirzene. priuuae. rircuvah. vuirchnemo. zopirnicom. cruz. III. zridzej. Kaj nam torej kažejo?
17. Kako pa je to: v V. gimnazijskem razredu imamo slovensko (t. j. novoslovensko) berilo iz 1. 1853 , v VI. iz I. 1854 in v VII. iz I. 1858 in na vseh je brati: Izdal l)r. Fr. Mi-klosič — pozneje, kar je jel učiti, da je r v novoslovenskem še samoglasnik. Sostavki so iz različnih pisateljev; marsikaj je drugač, kakor so pisali oni sami, — toda od r samoglasnika ni duha ne sluha še, in celo v Kračmanovih pesmih ne, kteri, kakor praviš, je vendar le pervi pesnik bil, pri kterem se je samoglasnik r glasil?
T. To tudi meni ne gre v glavo, zlasti ker ima dr. Miklošič pri vladi toliko veljavo, in tudi sicer med učenimi slov-stvovatelji toliko slavo, kakoršne še doslej ni dosegel noben Slovenec — in to po pravici. Zasluge njegove za slovensko in sploh slovansko slovstvo so neprecenljive. — Tega si pa tudi jaz razložiti ne znam, da se celo v primerjajoči slovnici bere: „dve .. zvezdi preš 196. — boljiga srca 198. preš. — V mladosti trdniše so mreže, ki v njih drži napuha moč goljfiva preš. — Lenetu je zatrnjena pot. ravn. — Nikomur ne vpadi srce ravn. — Bliska se, grmi in treska slomš. — Umrši met. Bilo je pet tavžent mož brez žen in otro/c met. 43. — Lenega čaka strgan rokav, vodn... (cf. Miki. Formenl.); in vendar ni niti Presern niti H a vn i kar, niti Metelko niti Vodnik tako pisal.
U. Morebiti tu velja pregovor: Poslušaj me, ne glej me! — l)a pa to kej dobro znajo ne le časnikarji, ampak celo slovničarji — prav po Na p olj on o vo —, je jasno kot beli dan. Iz tega se vidi njili tenka vest. Ali niso to pravi sa-moderžci ?
L.
T. Res pravi samoderžatelji so nekteri pisatelji. Zgled takega samosilstva nam je „u najnovijoj dobi" podal znanstveni časopis lirovaški Književnik, sicer res hvale vreden. I Hro-vatje imajo še marsikako ^pravopisni! prepirku". Tako se hudo prepirajo zavolj rodivnega sklona v množnem številu na a/t. Poslal je v Književnik znani pisatelj B. Sulek spis, v kterem razkazuje svoje razloge za omenjeno obliko — kakor sovrednik V. Jagič sam spozna — modro in pametno; ali vendar še celo v tem spisu „Obrana ah a v ca'' mu te oblike ni privolil. „Jed-noličnosti radi izostavili smo iz njegova članka h u gen. množine" pravi V. J. v Književniku I, 2. I. 1864. V znanstvenem časopisu — pa tako malo svobode! Ali ni to: Sic volo sic jubeo, stat pro ratione voluntas ?
U. In sedanji čas, ko vse — Hrovat jako jako — po svobodi teži! Čudo, da mu je v naslovu vmesni h pustil, da ni naredil: Obrana aavca — sej je pervi /t tudi iz rod. ali genitiva! Pred svojim pragom naj pometajo — pred svojim! Menda jih imajo tudi mnogo, koji tumarahu tudjom naukom po-kvareni vrlo dugo i u jeziku „hervatskom". — Kako pa oni, ali vsi složno složno, bračo! pišejo samoglasnik r?
T. Nekdaj so pisali različno, večidel d: karst, s mar t, poznej so jeli e: kerst, smert, in zdaj pišejo eni kerst, s me rt, eni pa krst, smrt, kakor Čehi, kteri pa ne učijo, da je r samoglasnik. Da se ima tudi v Hrovaškem pisati polglasni e, učita slovničarja Babukič in Mažuranic, in celo ostro se veleva to po učilnicah. Ni davno, kar se je brala po časnikih „obaviest za predavanje hervatskoga jezika na gimnazijah", ktero je izdala vis. dvorska kancelarija. Glasi se takole :
»Da se u naučanju jezika hervatskoga postigne jedan put na vsili gimnazijah nuždna jednoličnost: imati če se kao učitelji kod predavanja, tako i učenici kod učenja, deržati strogo jedne propisane slovnice i služiti se jednim pravopisom. — Za nauku oblikoslovja imade se svnda bez iznimke upotrebljavati slovnica Mažuraničeva, a za skladnju knjiga Ve-berova. Pravopisa imadu se i učenici i učitelji u svili školskih poslovili
deržati onoga, kojim su tiskane školske knjige. Osim toga imadu se učitelji jezikah složiti medjusobom glede porabe iste gramatičke terminologije za svu gimnaziju i za sve jezike«. (Vid. Narod. Novine in Pozor 1. 1862.)
17. In to se tudi spolnuje in skorej vsako leto po šolali oznanuje. Učitelji grajajo učencem spise brez polglasnega è, in neki učenec z zagrebške gimnazije mi je pravil, da celo po tleh letijo spiski z r samoglasnikom; ali ni to tiranski? Vidil sem nekaj šolskih knjig, in res so vse tiskane po unih pravilih. Tudi nam je spisal „Katekizem in Liturgiko" Lesar brez r samoglasnika, Erjavec „Živalstvo", Tušek „Rastlinstvo", in zdaj urnem, da pravi Janeži č v poslednji slovenski slovnici svoji: „V pisavi polglasnega e pred ?■'"" sem krenil spet po starem poti, da v pisanji ne bode razločka med slovnico in med ostalimi šolskimi bukvami — slovenskimi in hrovaškimi". — Ali bi morebiti tudi pri nas vlada ne dovolila po šolah bukev po oni pisavi?
'/'. I)a bi se vlada v slovniške reči vtikala, tega slovni-čarji in jezikoslovci sicer ne dopustijo, in Maksim je raji v ječi umeri, kakor da bi bil v to dovolil. To pa vendar smem reči: Če že v hrovaških šolah te kračje ali kračmanove pisave vlada ne pripusti, kjer je veliko veliko bolj vterjena in razširjena; jo bo javalne dovolila po šolah na Slovenskem, ker se v našem jeziku doslej celo po zakoniku opravičiti ne da. Res je tudi, ko bi vsakemu učitelju bila ta reč na voljo dana, da bi učenci bili na zadnje vsi zbegani. Prav ima tedaj Jane-žič, da jo je krenil v tem spet po starem poti, sej je poter-jena ta pisava v staroslovensčini in novoslovensčini.
U. Pa so vendar Novice nekako omilovaje — dasiravno le mémo gredé — vzdihnile pri napovedi te Janežičeve slovnice: „Zal nam je, da je 3. iztis r" zopet vzel, kar mu gré: sauioglas; dozdeva se nam, kterim tudi velja „festina lente", da ne gremo naprej, ako se brez potrebe preveč obračamo na-zaj«.
T. Tisti naprej je pravi „naprej", kteri zmoto pusti in za resnico hiti. Resnica pa je očitna, dasiravno je zabavna (lis) pravda „sosamoglasniku" nasnovana „in indice vel adhuc sub judice". Brez potrebe res ni dobro preveč se obračati nazaj. Ravno tisti pa se obračajo preveč nazaj, kteri hočejo pisati brez pravih glasnikov, ker tako so pisali nekdaj v lie-
brejskem in v družili jutrovskih jezikih, iz kterih so zajemali tudi gerški in latinski pisatelji, pa so vendar jezik svoj likali in obrazovali po svoje. Tako bi se tudi mi preveč ločili od sedanjih olikanih narodov po tej pisavi. Latinec piše p. Grse-cus, Slovenec Grek ali Gerk (iz blagoglasja), novičar pa Grk, grško., uče, daje r samoglasnik; kdo bi verjel? Rus piše iverdo, (lrova, in izgovarja tako; Slovenec ali Hrovat pa izpusti zdaj v in e ter pravi: r je samoglasnik v besedi trdo, drva itd.; kdo bi se ne smejal?
U. Pa pravijo, da ravno tujcem hočejo postreči z njo in polajšati učenje.
T. Še le stezi se jim učenje, ker jim je jezik preterd in v svojem jeziku tega niso vajeni, r samoglasnika ne poznajo (polglasnik —semivocalis — ga imenujejo, cf. Bauers nhdeutsch. Gram. 1861); in kdo ne ve, koliko so jih že Čehi zavoljo svoje pisave mogli preslišati! Živ jezik preveč s prste ni in z drve ni ter kakor scvrt štrli bodeč v oči.
U. Zakaj pa ne pišeš tr po ravno tistem pravilu ?
T. Sem že tudi vidil tiskano tr (iz nekdanjega teže, tere, tar, ter, tr) pa trjati, crkev, crkveni, kakor pišejo Serbi in Hrovatje, kar je očitno napčno in se posnemati ne sme. Iz tega se vidi, da se s tem tudi domač in ce m ne vstreže. Kdaj se ima e polglasno brati, je pač kmali jasno, in malo moti tujce in domače; nasprot se pa ne vjemajo nauki, kdaj je iz-pusčati in kdaj ne. In res — zakaj bi po unem vodilu ne pisali tudi tr, dobr, bistr, prt i ti, prh ranit i, prmrznl, vndr, tnk, plhk, prvrgl — prav po hebrejski i. t. d., sej se glasniki ne čujejo, vsaj ne na tanko, kakor je tudi Schleicher o staroslovensčini prav opomnil. In zakaj piše Nemec Vater, Mutter, versichern, zerbrechen, zerstören nam. Vatr, Muttr, vrsiehrn, zrbrechn, zrstörn, in Latinec faber, ager, magister n. fabr, ag r, magistr (cf. Kopitar)?
£7. Pisarjem, zlasti n o v i č a r j e m in t i s k a r j e m se skrajša s tem pis in tisk!
T. Pisarji časnikarski naj se že potegujejo za kračo pisavo; tiskarjem pa to kaže, kar več nese. — Verh tega, kar sem prej povedal, je tudi pomisliti, kdaj in kako se nam bode vstanovila pisava v lastnih imenih, bodi si osebnih, kraj-nih, mestnih, deržavnih. Kaj poreko gospodje Brnek ali Brnk, Grčar, Grmk, Krč, Kreon, Mrvar, Petrnel, lljavec
ali Rjave, Rzar, Ržen, Trčk, Trstenjak, Vrščaj in dr., ker nam že sedaj mnogi tolikanj zabavljajo, če kako popačeno, res pokvarjeno ime količkaj popravimo? Ali se bo dovolilo kdaj povsod in vselej pisati Črnuče, Razdrto, Trnovo, Trst, Tržič, Trjak (Turjak), Vrhnika i. t. d.? Sej že zdaj očitajo Slovencem, da pisarijo nerazumno, da narod za njimi ne more, da jo tirajo slovenski kermarji ne ie v Zagreb in Beligrad, ampak celo v Četi nje!!
U. Slišal sem tisto očitnjavo na celo očitnem mestu in v slovesnem zboru, ter si mislil: Tu jo imate, ki na vrat na nos preminjate in pisarite brez pravega kroja in stroja! V Cetinjc nas sicer ne tirajo, v Kolobocijo pa (cf. Ravnikar. Zgodbe).
T. Na zadnje ima vender le Metelko prav, da nam je Slovencem pismena ali znamnja za polglasnik treba. V nobenem slovanskem jeziku ni toliko polglasnikov, kolikor jih je v novoslovenskem in v staroslovensčini. V nobenem se posebno znamnje tolikanj ne pogreša kot v slovenskem. In kakor se mi zdi, se vsa napaka verti okrog sebe in glasi takole: „V staro.slovenskem so imeli polglasnik (ali oslabeli, slabi glas), ker so imeli pisme zanj; v novoslovenskem ga pa ni, ker nimamo zanj pismena, nimamo posebnega znamnja".
t/. Ali je pa to prav, da je po „krivi neki misli" polglasnik vtikal Metelko pred r tam, kjer je v staroslov. vselej za njim P
T. Kdo pa ve, kako se je na tanko izgovarjalo v strsl. (cf. Sunič „de vera orthographia" 1853)? Res ima stara slovenščina mnoge in stare pravila za novo, ali v vsem ji pa postava biti ne more. Jezik se je sčasoma spremenil in kakor v družili slovanskih jezikih se tudi v novoslov. zgodaj kaže ta sprememba, in ker se res spredej polglasnik govori, ga je Metelko tudi spredej postavil. „Uer Gram ma tik er ist kein Gesetz-geber, sondern nur Referent und Ordner" (gleichsam nur Statistiker), je pisal že nekdaj Dobrovski našemu Vodniku. (Mittli. Hist. Verein. Kopitar, gesamni. Schrift.)
Enaka je z L Tudi temu je stara slovensčina polglasni jer ali jerek pridevala, v sedanji .slovenščini smo djali pa glasnik kterikoli že pred /. Ce smemo govoriti in pisali solnee namesti nekdanjega sl'n'ce, poln nam. pl'n' i. t. d., zakaj bi
ne smeli pisati ver t, sme rt nam. nekdanjega vr't', sni'rt' i. t. d.?
U. Če se v slovenskem ne da opravičiti kračja pisava; morebiti je pa le pripravna za vseslovanski ali vzajemni književni jezik, kterega si mnogi obetajo po tej slogi slovanski?
T. Dokler pišeš slovensko, piši po slovensko; kadar pišeš slovanski, piši pa po slovanski ali po pravilih vseslovan-skega jezika. Večina Slovanov, kakor Miklošič sam kaže, r samoglasnika nima, in M ajar ga v svoji vzajemni mluvnici tudi ni nasvetoval. — Zaniinljivo, celo smešno je brati, kako se zavetniki kračje pisave ali r samoglasnika razgovarjajo, zdaj etymologic ki zdaj kolikor moč po izgovoru pisati velevajo; kako terdijo, da se po nekterih krajih čuje a, po družili e, na zadnje pa je pismenka r vendar le sam oglasna; kako da r sicer ni samoglasnik, vendar naj se piše iz potrebe in zbog zloge, ktere pa skorej nikjer ni! —
Da se v omenjenih okolinah e tu in tam po Slovenskem prav na tanko čuje (reja n. rja) skorej kakor v rusovskem, je gotovo (cf. Čop. Slov. Abc-Krieg). — Doslej je tudi lepo razmerje med glasniki in soglasniki, ktero po tem jenja. — Mnogo druzega bi se še dalo povedati.
U. Postavim, da so dozdaj pisali prav dobri pesniki in drugi novi knjižniki slovenski tako, da je novo Sveto pismo, slovenski Slovar, Zlati vek, Cvet slovenske poezije, Abuna Soliman i. t. d. pisan po teh pravilih.
T. Kdo praša po teh in takih bukvah! Novina mika mladino. Ali misliš, da bodo najni pomenki o tej reči kaj zdali? Ali ne veš , da navada popada, da je usus tyrannus?
U. To velja sploh pri grešnikih: tirani so in druge tirajo p. /•, ki je res pravi tiran. To pa vsaj vem zdaj, da je resničen slovenski pregovor:
Da se resnica prav spozna, .Te čuti trelba oba zvona. *)
V a s 11 i k.
Harnisch, slavni nemški pedagog in pisatelj, razdeljuje učenike v tri verste, 1. učenike po postavi, 2. učenike po časti in 3. učenike po ljubezni.
*) Vseli 50 pomenkov o slovenskem pisanji s kratkim predgovorom, z nekteriini popravami in z lastnim razgledom se dobiva II. leto skupaj v lični knjižici pri g. Gerberji po 60 kr. a. v.
Učenik po postavi se prikaže v teh le podobah: a) njegovi postavnosti se pridružuje nekaj vnanjega; to se prikaže v različnih rečeh, posebno v okornosti. Takšni učitelji nočejo ničesar novega začeli in vpeljati; b) postavnost je združena s krepostjo, iz tega pa postane osornost, inerzlota in ojstrost Tak učitelj je dekličem zelo škodljiv, nekterim dečkom pa koristen; c) postavnost je združena s pametnim ravnanjem. U-čeniki te verste pa poskušajo razvedriti otroško pamet, in jih soznaniti z vsakoršnimi vednostmi, ki so potrebno za življenje.
Učeniki po časti se pa poglavitno tako le razodevajo: a) Nagon po časti je združen z zunajnostjo, in se razodeva v vsa-koršnih stvarcah. Učenik te verste želi povsod dopasti in vstreči, ter pri podučevanji tudi sega po tacih rečeh, da se skazuje in da ga hvalijo, b) Nagon po časti je združen z prevzetnostjo, in iz tega postaja ošabnost. Takšen učenik se veliko trudi s svojimi učenci, da bi le veliko znali, in tudi včasih veliko dožene; bogoljubnost pa uči le zato, da se otroci ž njo pri spraševanji skazujejo. c) Nagon po časti se združuje z ljubeznijo do otrok, in tako dobiva blagi značaj. Takšni učeniki so delavni in skerbni, zlajšujejo otrokom učenje, kolikor morejo, in jih tudi obdarujejo, da bi izbudili nagon po časti; spraševanja so pri takšnih ginljive in prevzamejo serce človekovo.
Učeniki po ljubezni so trojni. — a) Ljubezen se združuje s slabostjo in telesnostjo. Tako postane dobrovoljen učenik, kteri bogoljubnost napačno povsod vmes sili, kteri le cenclja, namesto da bi podučeval. Tak učitelj se ne zmeni dosli za navode; njemu je bogoljubnost vse. Ker se ne zna ponesti, otroci mu večkrat nagajajo, b) Ljubezen se združuje s prevzetnostjo. Takšen učitelj se vstopi med otroke, kakor prerok, govori zmirom od božjega kraljestva in zoper spačeno mladino, in bogoljubnost pristudi drugim in sam sebi. c) Ljubezen se združuje z nravno krepostjo. Kdor je takšen, je sposoben za izverstnega učenika. Prizadeva si za dobre navade in pravo modrost pri podučevanji, pozabi pa tudi rad to, kar je veliko bolj žlahtno in vredno.
Tem mislim naj še „Tovarš" nekaj pristavi:
Učenik naj se ravna v svoji šoli po kraji in po učencih tako, kakor mu pamet in pa modri ljudje velevajo. Po nekte-rih krajih, rekel bi po mestih, mora učitelj mož postave biti; vnanje reči pri šoli ne sme prezirati, treba je svetu pokazati,
kaj da so se otroci naučili, koliko da znajo; svet že hoče tako imeti; šolski predniki in učitelji med saboj se sicer ne dajo ukaniti, kmali vedo, koliko da je ura bila; svet pa, kakor v vsili rečeh, tako tudi pri šolah, gleda le bolj na vnanje reči. To se ve, da vse mora v pravih mejah ostati.
2. Učenik se mora po šoli, to je, po učencih ravnati. Kdor bi mislil, da bo med razvajenimi, razposajenimi in nev-bogljivimi otroci z ljubeznjivim svarjenjem kaj dosegel, bi se motil. Tukaj mora učitelj ojster mož postave biti, in pravičnega , dasiravno ojstrega učenika bodo otroci in tudi pametni ljudje spoštovali. Kdor bi pa hotel pri dobrih in vbogljivili otrocih skazovati le svojo oblast in ojstrost, bi bil podoben temu, ki je muhe s krogljami streljal; on si je potem sam kriv, da ne najde ljubezni.
Naj boljši učenik bi bil tisti, ki je vse v svojem času , ki zna svoje strasti berzdati, ki ima svoje dušne moči popolnoma v svoji oblasti, ki je sam izobražen in iz vere in po veri živi.
Ljubi učitelji! pomnimo to, in bodimo taki!
I ® 1 t <&
Iz Lotmerka. Pridni učitelji si radi pri vsaki priložnosti posebno pu pri učiteljskih zborih nabirajo dragih dušnih zakladov za se in za svojo mladino. Zavoljo tega srno se o preteč, šolskih praznikih tudi učitelji Šentjurske dekanije zbrali v Lotinerku, in smo se pogovarjali a), kaj zahteva sedanji čas, ko nektere občine segajo po šolski oblasti. Ali bi bilo to koristno? če ne, kako bi bilo prav v sedanjih okoliščinah? — b) Kako naj se vredijo nedeljske šole? — O pervem vprašanji smo rekli, da bi ne bilo dobro, ako se loči šola od cerkve, in ako bi občine imele do nje vso oblast. Bati bi se bilo, da bi nektere občine ravnale samolastno. Naj bolje je, ako deržava s cerkvijo združena vlada šole, — občinam pa le nekaj pravic pripušča do njih. — O drugem vprašanji nismo toliko govorili, ker so bili zavoljo tega ravno novi ukazi na poti. Po tem ukazu so naše dolžnosti nekoliko pomnožene; pa vendar upamo, da jih bomo z božjo pomočjo dobro opravljali, ako nam bo le pomagala čč. duhovščina, svetna gosposka in domača srenja. O tem vprašanji naj opomnim še samo to, da so nekteri terdlli, da naj se pri novincih v nedeljski šoli po starem kopitu še pismenkuje ali buhštabira, da se učenci po tej poti tudi doma morejo učiti pri starših i. t. d. Jaz pa menim, da bi bilo
to nepotrebno delo. *) — V drugem učiteljskem zboru smo se tudi pomenkovali, s kakšnim redom doverši razred učenec, ki v keršan-skem nauku dobi slabejši red v drugih naukih pa ima dobre ali vmes še izverstne zaznamke. — Kako se vversluje tisti učence, ki ima v keršanskcm nauki dobre, v drugih naukih pa večidel izverstne zaznamke? In kako tisti, ki zna keršanski nauk izverstno, druge nauke pa premalo ali komaj za silo? #) — „Tovarš"! zopet je preteklo eno leto, da si nas učitelje nevtrudeno spodbujal. Sprejmi za to našo serčno hvalo! Bog te blagoslovi tudi v novem letu! m. Rajip.
Iz Planine. Tukaj je do sedaj prebivala z vso svojo blago ro-dovino milostljiva gospa kneginja Vindisgrecova, ktere blago serce dobro pozna vsa tukajšnja okolica. 34. dec., na sveti večer, pa se je blaga kneginja tudi milostljivo spomnila naših ubogih učencev in učenk. Ukazano je bilo, da naj pride ta dan popoldne v grajsčino 7 ubogih pa pridnih dečkov, 7 dcklic in 4 stare dobre ženice. Ko pridemo v grad, nas peljejo v neko prostorno sobo, kjer zagledamo tri prav bogato in lepo olepšane božične drevesa, na kterih so gorele lučiea pri lučici. Zbrana je bila v tej sobi vsa blaga grajska rodovina in še mnogo drugih. In lej, Jezuseek je delil po milostlj. kneginji ubož-čikom razne oblačila, molitevne bukvice, svetinjice, kruha, denarja i. t. d. Prav ginljivo je bilo, ko je blaga dobrotnica sama natikala otro-čičem rokovice, jim pokrivala kapice i. t. d. Na zadnje so bile razdeljene tudi vse druge reči božičnega drevesa, da so bili vsi otroci in žene tako obloženi, da so darove komaj domu nesli. Te božične drevesa in lepe jaslice, ki so bile tudi pri drevesih, smo sedaj postavili v šolo, da bi se ucenci vedno spominjali blagih darov, in da bi molili za svojo milostlj. dobrotnico. Bog poplačaj blago serce in zbudi še enakih naši ubogi mladini!	M. Tome, učitelj.
Iz I^ub^Jane. Prišel je na svitlo tudi 1. zvezek za 3. razred g. Gerkmanovih prestav iz „Praktične slov. - nemške gramatike", ki se dobivajo pri g. Giontinitu.
„Slovenska Matica" je izdala „Koledar slovenski" za navadno leto 1865, v kterem je mnogo koristnega in zanimivega blaga. Prodaja ga tudi g. Giontini.
*) Ravno pri nedeljskih učencih bi bilo pismenkovanje velika nepotrebna potrata dragega časa — prava polževa pot v šoli.	Vredn.
**) Postava ukazuje, da se mora pri razverstitvi učencev posebno gledati na nravnost (Sittlichkeit), prizadevnost (Verwendung) in na keršanski nauk. Sicer pa je pri nas navada, da sta pri poglavitnih naukih že dva sla-bejša zaznamka (mittelmässig) dovolj, da ima učenec splošni drugi red. Tako tudi že en sam slabejši zaznamek učencu odvzame izverstni splošni red. K poglavitnim naukom pa se štejejo vsi nauki razun pisanja, risanja in petja. Vredn.
Listnica. Mnogim gg. dopisovavcem: Ker smo že od več krajev dobili dopise zastran r, torej od tega znabiti pozneje kaj več. — Nekterim g. g. naročnikom: Kdor želi dobiti prejšnje „Tovarševe" tečaje, mu lahko vstrežemo z vsemi, razun pervega. — G. F. K. v Dr.: Kje se dobivajo platnene šolske table, smo razložili v 12. listu IV. teč.
Odgovorni vrednik:
Andrej Praprotnlk.
Natiskar in založnik: Jož. Rudolf Milic,