588
A. Gradnik: Ti praviš, da me ljubiš.
K- r.: Večer.
in „Zvon" 1870, stran 300.) spri Levstik z Bleiweisom, ga je na strani 294. napadel naravnost kot „očeta" (zopet v „Pasjih pogovorih"): „On germi in bliska po vsej slovenski deželi, jasno vreme dela in dež, sneg in točo v pratiki. V začetku je rekel: „Bodi Slovenija!" In bila je Slovenija. Bila pa je še pusta in prazna in teme so jo krile čez in čez. In ustvaril je eno veliko luč, ki izhaja na teden, in imenoval jo je ,Novice'! In eno majheno luč, ki izhaja na leto, in dejal ji je ,Pratika'!" —
To je bilo hudo, prehudo!   Duhovito  in ostro,  ali — resnice ne smemo prikrivati — tudi krivično.
(Dalje prih.)
Ti praviš, da me ljubiš . . .
Xi praviš, da me ljubiš, toda čuj, vse tvoje prednice so to trdile, pa so me vendarle za nos vodile. In zdaj jim človek še sonete kuj!
No, al se lažeš mi, dekle, al ne, ko drugim pel bom tudi tebi hvalo, za vse te ure božje, ko iskalo je sreče moje žalostno srce.
A. Gradnik.
Večer.
W črnimi objel rokami
zemljo vso je trudni mrak, le tam daleč nad gorami jasen še blesti se trak.
Daleč tamkaj za gorami solnčna moja sreča spi, s črnimi zastrl rokami mrak do nje je vse poti.
Bolj in bolj prameni rožni v temno se gubijo noč: tak zbledeva v duši tožni mlade vere svetla moč.
Črez globine in slemena plava tjakaj le moj sen, tih oblaček od plamena zadnjih žarkov pozlačen.
K-r.