Poštnina plačana v gotovini
UREDNIŠTVO IN UPRAVA Videm - via San Daniele, 88 Tel. 41820 - Poštni predal 186 Glavni in odgovorni urednik VOJMIR TEDOLDI Tiskarna T. Marioni - Videm
MATAJUR
GLASILO SLOVENCEV V VIDEMSKI POKRAJINI
Sped. in abb. poslali II. gruppo - I.P.1,70%
NAROČNINA: Za Italijo: polletna 700 lir -letna 1200 lir - Za inozemstvo: polletna 1200 lir - letna 2000lir Oglasi po dogovoru. Posamezna številka 100 lir
Leto XX - N. 10 (412)
Udine, 31. maja 1969
Izhaja vsakih 15 dni
PISMOALVA7./L/	OB	NJEGOVEM	It JI
OVIRE ZA NEMOTEN RAZVOJ SLOVENSKE MANJŠINE
Pismo SKGZ poudarja, da so bile v okviru naprednega in demokratičnega ozračja v Italiji dosežene določene stvari v korist Slovencev, toda odprtih je ostalo še veliko perečih vprašanj
Pred obiskom italijanskega zunanjega ministra Nennija v Jugoslaviji, kjer je bil od 26. do 29. maja, mu je predsednik Slovenske kulturno-gospo-darske zveze Gorazd Vesel poslal posebno pismo, v katerem podrobno obravnava razmere in težnje slovenske narodnostne manjšine v Italiji. Ko daje priznanje Nenniju za njegov delež pri razvijanju naprednega in demokratičnega ozračja v državi poudarja, da smo Slovenci še posebej zainteresirani za čimbolj plodno dvostransko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo na vseh področjih človeškega udejstvovanja. «Želimo», pravi pismo, « da postane meja med obema državama vse bolj odprta, da se čimbolj nemoteno izmenjavajo dobrine, kar
lahko bistveno pripomore h gospodarskemu napredku ter splošnemu izboljšanju stanja v vseh treh mejnih pokrajinah: Trstu, Gorici in Vidmu, ki jih ni zajel v taki meri kot ostalo Italijo gospodarski razvoj zadnjih let ».
Pismo nadalje poudarja, da so bile v okviru novega naprednega in demokratičnega ozračja, ki se ustvarja v vsej državi in ki temelji na naporih naprednih ljudi za demokracijo, svobodo in sožitje med narodi, dosežene določene stvari v korist Slovencev. Vendar pa je žal treba istočasno tudi ugotoviti, da slovenska narodna skupnost, ki živi v deželi Furlanija-Julijska krajina, še ni dočakala, da bi bile odstranjene politične in pravne ovire, ki ji prepj-e-
Tudi k nam slovensko politično aktivnost
Beneška Slovenija in Kanalska dolina doživljata duhovni preporod, ki je velikega pomena za na-daljni obstanek naše narodnostne skupnosti na lej zemlji. Po raznih časnikih in publikacijah se morda še nikoli ni toliko pisalo in razpravljalo o gospodarskih in socialnih problemih tega območja, in vse to daje našim ljudem novih sil in zagona, da žive in vztrajajo kot Slovenci.
Seveda si ne gre delati iluzij in predstavljati, da bodo naši problemi v sedanjem političnem ozračju kmalu in z lahkoto rešeni. Upoštevati moramo kruto dejstvo, da deželna vlada v Trstu naš obstoj še zmeraj v bistvu zanika ter je pripravljena kvečjemu razpravljati o gospodarskih in socialnih, ne pa tudi o nacionalnih vprašanjih Beneške Slovenije in Kanalske doline. Spričo take politike dežele ter tudi usmeritve posameznih italijanskih političnih strank, velik del italijanske javnosti nima prave predstave o nas, se pravi o številu, razmerah in težnjah tukajšnjih Slovencev.
Iz vseli teh razlogov Slovenci v videmski provinci potrebujemo poglobljeno politično delo z novimi nosilci, želimo, da bi slovenski politični predstavniki - poslanci, svetovalci, odborniki in drugi, — ki delujejo v Trstu in Gorici svojo dejavnost razširili tudi k nam v Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino. Tako bi med tukajšnje Slovence prinesli svežih idej in
pobud, pospešili bi lahko nacionalni preporod na skrajnem zahodnem delu našega narodnega telesa. Postopno bi morali ustvariti pogoje za naše, to je slovenske volilne liste in potem bi tudi izidi ob raznih volitvah lahko imeli drugačno obeležje. Zdaj gotovo ni slučajno, če liste Krščanske demokracije (DC) dobe okrog 80% vseh glasov tukajšnjih Slovencev.
Ko poudarjamo nujnost uveljavitve Slovencev na političnem področju, se samo sklicujemo na pogosta zagotovila slovenskih političnih predstavnikov v Trstu in Gorici da bodo svojo politično aktivnost m program čimprej razširili oziroma predstavili tudi v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini. Ponovne obljube v tem smislu smo slišali na nedavnem zborovanju za priznanje pravic slovenske narodne manjšine v Beneški Sloveniji in za gospodarski preporod Furlanije - Julijske Benečije, v Čedadu. Pri vsem tem pa imamo v mislih obdobje nekaj let neposredno po vojni, ko je bilo na tukajšnjem območju precej razvito politično delo, katerega nosilec je bilo slovensko politično gibanje. Že v takratnem težkem ozračju polnem strasti, sumničenj in nasprotij, smo lahko doumeli vse prednosti in koristi takšnega enotnega delovanja in nastopa pod okriljem političnega gibanja s slovenskim obeležjem. Sedanji čas in koristi Beneške Slovenije in Kanalske doline pa to še bolj zahtevajo.
čujejo, da bi poleg reševanj jezikovnih zahtev, vključevanja v javno življenje in reševanj šolskih vprašanj, lahko ustavarila ugodne pogoje za svoj polni nacionalni, politični, socialni, gospodarski in kulturni razvoj Predvsem se do Slovencev ne izvaja v popolnosti člen 6 republiške ustave, člen 3 Posebnega statuta dežele Furlanije-Julijske krajine pa nekateri državni organi smatrajo samo za načelno. izjavo. Bistveno vprašanje predstavlja torej uporaba slovenskega jezika, pri čemer prevladuje zmotno prepričanje, da je to samo zadeva posameznikov, javni organi in ustanove pa ga uradno v najboljšem primeru ignorirajo in v vseh ustanovah zahtevajo izključno uporabo italijanskega jezika.
Nadalje obravnava pravico Slovencev do zastopstev v raznih odborih in komisijah ter v nameščanju v raznih uradih oziroma na delovnih mestih. Še zlasti je pomembno vprašanje občinskih tajnikov v občinah, kjer je velika večina prebivalstva slo-
venske narodnosti. Med konkretnimi zahtevami so našteti zakon o ustanovitvididaktičnih šolskih ravnateljstev in nad-zorništev za slovenske šole v Trstu in Gorici, ustanovitev slovenske strokovne šole industrijskega tipa v Trstu, pomoč za gradnjo oziroma ureditev kulturnih domov, pomoč za delovanje slovenskih kulturnih in drugih ustanov, in podobno.
Sodeč po raznih izjavah z italijanske in jugoslovanske strani pred in med uradnim obiskom zunanjega ministra Nennija v Jugoslaviji, so med vprašanja omenjena v pismu pogovori obravnavali tudi Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze. Sedaj seveda pričakujemo, da se bodo razna zagotovila in obljube čimprej uresničili v praktičnem življenju. V mislih imamo predvsem potrebe in zahteve pri nas v Beneški Sloveniji in Kanalski dolini, kjer Slovenci nimamo najosnovnejših narodnostnih, socialnih in drugih pravic ter smo v tem pogledu mnogo na slabšem kot pa naši rojaki na Tržaškem in Goriškem.
PROSNID je najbolj oddaljena in zakotna vas tipanske občine, njegovo naravno izhodišče pa je Ahten, s katerim so tudi povezani z redno avtobusno progo. Vas pa ne bi bila tako zapuščena, če bi obmejni prehod na Mostu čez Nadižo spremenili v prehod prve kategorije, a o tem problemu bomo govorili v eni izmed prihodnjih številk
  I   n lunin im lunin   m,  
ODLOČITEV V RIMSKEM PARLAMENTU
Važna sprememba italijanske zakonodaje
Pripadniki manjšin se bodo branili in bodo zasliševanj v svojem materinem jeziku
Italijanski parlament je z večino glasov sprejel predlog, da se spremeni drugi člen zakonskega osnutka, na podlagi katerega naj bi italijanska vlada reformirala kazenski zakon v italijanskem sodstvu. Proti tej spre membi so glasovali
  so glasovali samo
                        ...................................
Pobude za omilitev emigracije
Potrebni so načrtnejša industrializacija z združitvijo državnega in zasebnih kapitalov, uvedba dolgoročnejšega programiranja, ustanovitev posebnega deželnega urada za zaposlovanje in drugi ukrepi
Emigracija je že dolgo eden največjih problemov našega življa v Beneški Sloveniji. Seveda se dobro zavedamo, da izseljevanja ni mogoče povsem preprečiti, ker gre za družbeni in gospodarski proces širših razsežnosti. Toda emigracijo je mogoče zmanjšati, z uresničitvijo nekaterih predlogov in pobud, ki so tudi predmet razprav med izseljenci iz naših hribov in dolin.
Najbolj uspešna in koristna bi seveda bila hitrejša industrializacija celotne dežele Furlanije-Julijske krajine in v njenem okviru tudi Beneške Slovenije in Kanalske doline. Pri tem bi bilo nujno sodelovanje državne industrijske ustanove IRI, pritegniti pa bi morali tudi kapitale raznih delniških družb oziroma zasebnikov iz vse Italije. Deželna uprava v Trstu bi morala na primeren način prikazati industrialcem ali bančnim ustanovam vse prednosti investiranja na tem področju, kjer obstojajo ugodne in doslej neizkoriščene možnosti za razmah industrijsko-teh ničnega sodelovanja in trgovanja z deželami srednje in vzhodne Evrope.
V okviru gospodarskega programiranja, ki ga uveljavljajo v naši deželi, bi morali posvetiti večjo skrb potrebam in težnjam emigrantov, ti pa naj dì imeli tudi prednost pri zaposlitvi v raznih industrijskih dejavnostih in drugih obratih, ki jih v Furlaniji-Julijski krajini zgrade z ‘državnimi prispevki.
Zlasti pa se zavzemamo za ustanovitev posebnega deželnega urada za zaposlovanje, ki bi ga priznala tudi država.
Žalostno je namreč sedaj ugotavljati, da delujejo razni uradi in ustanove le za vzporeja-
in
nje in pospeševanje emigracije, ni pa nikogar, ki bi skrbel za obratni proces, to je vračanje izseljencev in za zagotovitev delovnih mest zanje. Omenjeni urad bi moral našim izseljencem — ti pa žive in delajo na vseh petih celinah — sproti pošiljati obvestila informacije o tem, kje v Fur-laniji-Julijski krajini so morda na voljo nova delovna mesta. Gre za informacije najrazličnejših vrst, ker emigranti zdaj sploh niso seznanjeni s tem, kaj se dogaja v deželi.
Potrebni bi bili še razni drugi ukrepi za omilitev emigracije. Mlade absolvente raznih šol bi morale na primer pristojne oblasti načrtno spodbujati, da se prijavijo na razne natečaje za zasedbo delovnih mest doma. Koliko je sedaj le
primerov, da zasedajo posamezna delovna mesta kadri od drugod, naši ljudje z istimi kvalifikacijami pa morajo v e-migracijo.
Emigracija je velika rana našega časa, pa Beneške Slovenije in Furlanije sploh. Prizadevajmo si vsak po svojih močeh, da to rano zmanjšamo in omilimo.
IIIHHIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIUIIIIIIIIIIIIHIIMUMUHmimmi
Kmalu gostovanje Goriškega okteta
Občinska zveza kulturno-prosvetnih organizacij v Novi Gorici pripravlja prvo gostovanje Goriškega okteta v Beneški Sloveniji. Gre za znan ansambel, ki je že pogosto nastopil na Radiu Koper, gostoval bo po vsej Primorski, izdal pa je tudi svojoprvogramofon-sko ploščo. Pri nas bo gostoval v mesecu juniju ter bo priredil lo do 15 nastopov v večjih naseljih in tudi po manjših vaseh.
Goriški oktet bo prispel v spremstvu instrumentalnih solistov ali skupin iz Nove Gorice, tako da bodo gostje uprizarjali pester program slovenskih narodnih pesmi in instrumentalnih skladb.
neofašisti in monarhisti. S tem so po dveh desetletjih dolgotrajnih prizadevanj ustvarjeni pogoji, da ukinejo fašistični 137. člen kazenskega zakona, po katerem so državljani, ki znajo italijanski, dolžni pred sodnimi oblastmi uporabljati ta jezik, sicer so lahko kaznovani. Spremenjeni člen tega zakona določa, da je treba pripadnike jezikovnih manjšin zasliševati v njihovi materinščini. Tudi zapisniki morajo biti sestavljeni v njihovem jeziku. V veljavi pa ostanejo tudi druge posebne pravice glede uporabe jezika, ki izvirajo iz posebnih zakonov ali iz ratificiranih mednarodnih konvencij in sporazumov.
Podobno utegnejo spremeniti tudi zakon o civilnem postopku, ki še vedno vsebuje diskriminacijska določila. Sedanjo akcijo, ki je sledila peticijam in protestom levičarskih strank in slovenskih organizacij in u-stanov, je sprožil poslanec KPI slovenske narodnosti Albin škerk. Na koncu so z velikansko večino sprejeli v bistvu isti predlog, ki ga ja pripravila skupina krščan-skodemokratskih poslancev.
Mlllillllllllllllllllll .
Oder za večje predstave v Kobaridu
Primorsko dramsko gledališče iz Nove Gorice je prispevalo k ureditvi odra v kulturnem domu v Kobaridu, tako da bo ustrezal tudi za nastope gledaliških skupin in za druge večje prireditve. Novogoriški ansambel je v Kobaridu pred dnevi tudi prvič gostoval, in sicer se je predstavil s komedijo Sama in Belle Spewack «Naši trije angeli».
TAVORJANA
Zadružnih hlevi prinašajo koristi
Vedno več mleka v Tavorjani in v Mažerelah - Visoko kvalitetni mlečni proizvodi Živinoreja bi lahko dvignila domače gospodarstvo
Ms ohèinshe seje
Pred nedavnim sta se sestali v Tavorjani in v Maže-rolah skupščini članov zadružnih hlevov v Noarsu in v Mažerolah, da sta ponovno potrdili svoj upravni svet in obenem tudi pregledali kakšno je današnje stanje. Ugotovili so, da je pridelek mleka tako v zadružnem hlevu v Noarsu, ki šteje 160 glav goveje živine in 70 konj kot v onem v Mažerolah, ki ima 102 glavi, zadnje čase mnogo večji kot kdajkoli poprej. Dobra plemenska živina ter umna reja dosti pripomereta, da je prirastek obilen in zdrav. Iz dobrega mastnega mleka pa izdelujejo prvovrstne mlečne izdelke, ki so cenjeni daleč naokoli in imajo zato tudi visoko ceno. V Mažerolah, in sploh po vsej tamkajšni okolici, je dosti planinskega sena, ki je izdatno in gre živini v slast. Res škoda, da ostaja ponekod po naših krajih seno nepokošeno, ker ni delovne sile pri hiši. Prav bi bilo zato, da bi postavili več zadružnih hlevov, kajti naši ljudje bi morali priti do spoznanja, da bi jih prav živinoreja lahko rešila iz gospodarske krize.
Sklepi komunskega sveta Na nedavnem zasedanju komunskega sveta so pregledali račune, da so ugotovili koliko so potrošili za kanalizacijo v Mažerolah in za u-reditev cest, ki jih je poškodovalo lansko neurje in je za popravilo teh dežela dala poseben prispevek. Sprejeli so tudi zlicitirano ponudbo za napeljavo centralne kurjave v zdravniškem ambulatoriju v Montini in za ureditev pokopališč. Ob koncu pa je svet še sklenil, da bodo v
Pred nedavnim so v Matajurju, in sicer v bližini znanega hotela, odkrili veliko kraško jamo, ki mora biti, po mnenju nekaterih domačinov, precej dolga. Do odkritja je prišlo čisto slučajno, in sicer prav pod parkirnim prostorom. Ko so zaslutili, da je podzemlje votlo, so zvrtali luknjo in se spustili z vrvjo 18 metrov globoko. Pravijo, da je bolj v stran še druga jama, še bolj globoka, do katere vodi dolg hodnik. V jami so, po pripovedovanju Faustina Zuanelle, ki je jamo odkril in se prvi spustil vanjo, polna čudovitih kapnikov (stalagmitov in stalaktitov) in teče v njej tudi precej globok potok z izredno bistro in mrzlo vodo.
Sedaj pričakujejo, da bodo prišli na lice mesta poklicni jamarji z vso potrebno opremo, ki bodo jamo pregledali še bolj natančno. Domačini si obetajo od tega novega odkritja mnogo: razvoj turizma in
kratkem uredili vaške ceste v Mažerolah, Drejanu, Kosti, Kanaliču in v Tavorjani.
Nesreča ne počiva Zelo hudo se je ponesrečil 30-letni Luciano Zamparutti iz Toljana, ko se je peljal z avtomobilom proti Spessi. Na nekem ostrem ovinku je zavozil iz ceste in in se zvrnil v jarek. Pri padcu je dobil zelo hude poškodbe po glavi
IZ IDRIJSKE DOLINE
Nagici
Vso našo okolico je globoka prizadela nagla smrt 68-letne Ide Marcolini iz čel. žena je že več let živela sama, ker se je hči poročila od doma in tudi sin se je izselil v inozemstvo. Ker je nihče ni videl na spregled, so postali njeni sosedi zaskrbljeni in zato so s silo odprli hišna vrata in jo našli mrtvo na tleh. Zdravnik je ugotovil, da je umrla en dan prej zaradi srčne para-
dobro pitno vodo, katere sedaj prav v tej okolici zelo primanjkuje.
Kot znano, ni to edina jama tod okoli, ker je tu predel izrazito kraški. Ne daleč od Matajurja, to je na trčmunskem hribu nad Ga-brovico in čeplesišči, je Velika jama, ki jo vsi dobro poznajo. O njej je mnogo pisal v svojih znanstvenih publikacijah tudi pokojni msgr. in poet Ivan Trinko. Tukaj so namreč našli kosti jamskega medveda in ostanke orodja in lončenih izdelkov, ki so jih rabili prebivalci v predzgodovinskih časih, čisto mogoče je torej, da je še več takih votlin na tem področju in jih bo treba odkriti in seveda valorizirati, da bomo res imeli kaj od njih.
Nesreča ne počiva
V bolnico so morali peljati 56-letnega Emila Velicaza iz Mašer, ker je padel in se močno urezal v roko. Ozdravil bo v treh tednih.
in drugih delih telesa. Medtem ko sta njegova sopotnika ostala skoraj nepoškodovana, je stanje Zamparut-tija zelo kritično.
Tudi dveletni Severino Ma-corig iz Tavorjane je moral v čedadsko bolnico, ker je padel z voza in dobil več težjih poškodb, zaradi katerih se bo moral zdraviti mesec dni.
smrt
lize. Rajnka je bila dobra in delovna žena in zato jo bodo njeni vaščani ohranili v najlepšem spominu.
Pretekli teden je umrl v čedadski bolnici tudi 87-let-ni Anton Marcolini iz Pra-potnega. Stari mož je padel dne 29. aprila v domači hiši in si zlomil levo nogo. V bolnici so izjavili, da bo ozdravil v treh mesecih, a nastopile so komplikacije in je umrl.
Prometna nesreča v Ibani
Pred dnevi je prišlo na cesti, ki vodi iz Podrskijega v Prapotno, in sicer v Ibani do precej hude prometne nesreče, pri kateri pa na srečo ni bilo človeških žrtev. Avtobus, ki vozi dijake v Čedad v šolo, se je zaletel z vso silo v osebni avtomobil učiteljice Rosine Rieppi, ko je bila namenjena v šolo v Oborči. Pri trčenju je avtomobil učiteljice ostal zelo poškodovan, ona pa se je le prestrašila.
Končno bodo uredili tudi cesto, ki poteka ob desnem bregu Nadiže. Ta cesta je bila namreč že tako jamasta, da se je prav težko vozilo po njej in zato so se je ljudje izogibali. Turisti, posebno nedeljski, radi zahajajo v Nadiško dolino in bi jih bilo lahko dosti tudi po vaseh levega brega, saj so te vasi še bolj zanimive in privlačne. Ne pozabimo na Tarčet in Bijače ter slavno kameni-to mizo «banko», okoli ka-
REZIJA
Koncem meseca aprila se je sestal občinski svet za izredno zasedanje, ki je obravnaval več važnih točk dnevnega reda. Ena teh je tudi sklep, da bodo takoj vzeli posojilo za gradnjo nove kanalizacije v vasi Sv. Jurij. Nadalje so proučili in odobrili občinski proračun za tekoče leto, ki znaša 94 milijonov 880.715 lir (toliko izdatkov kolikor je dohodkov); za primanjkljaj, ki znaša 4 milijone 520 tisoč lir, bodo prosili za posojilo pri «Cassa depositi e prestiti».
Razpravljali so tudi o potrebi nabave pulmana, ki bi prevažal v šolo v Ravenco študente iz oddaljenih vasi, a ta predlog je večina svetovalcev zavrnila. Prišli so do zaključka, da se bolj izplača prevažati šolarje z najetimi avtomobili, kakor pa nabaviti šolski avtobus.
Ob koncu zasedanja pa je svetovalec dr. Farina zastavil vprašanje, kako to, da še vedno nista dokončani osnovna šola in otroški vrtec v Stolbici, na kar je župan odgovoril, da se občinska administracija trudi in se bo trudila še v bodoče, da bi se ta dela mogla čim-prej dokončati.
Nove hišne številke
V kratkem bo občinska administracija pregledala vse hiše in parcele in jih na novo oštevilčila. Zadnjikrat so napravili to delo še leta 1951. in med tem časom je bilo zgrajenih dosti novih hiš, nekatere so pa tudi podrli in zato je takšna revizija res potrebna vsaj vsakih dvajset let.
Izredno slaba in nevarna cesta v Korita
Cesta, ki vodi iz Stolbice v Korita, je že dolgo časa v izredno slabem stanju, saj izgleda kakor da bi pravkar tod mimo divjala huda nevihta. Nekateri deli so namreč tako razriti ali pa je na njej cele kupe kamenja, da sploh ni mogoče voziti po njej, saj je še hoja težavna. Pa ne samo to, cesta je tudi sila nevarna, ker grozi oporni zid, da se zdaj zdaj podere.
Tudi most preko hudournika Rezije, ki so ga zgradili malo nižje pod vasjo, je zelo slab, ker ga je že večrat preplavila voda. Ljudje, ki živijo v tem zapuščenem koncu Rezijanske doline, so zelo zaskrbljeni, če jih bodo
tere so se nekdaj zbirali zastopniki landarskega sodišča. Tu je pa tudi vas Lan-dar in znamenita Landarska jama — nekdanja trdnjavica in pribežališče nadiških Slovencev, pa Of jan in Kras.
Stroški za ureditev te ceste znašajo 53 milijonov lir in jih bo v celoti krila pokrajina. Dela je že prevzelo gradbeno podetje iz Čedada in zato upamo, da bodo končana še predno prične turistična sezona.
pustili še naprej v takem o-bupnem stanju. Sedaj, ko prihaja turistična sezona, naj le gre kakšen še tja, seveda z mnogo dobre volje peš in z dobrimi čevlji, in potem naj pove, če so upravičeni ali ne, da se pritožujejo.
Deželni svetovalec Martinis obiskal tudi naše vasi
Ko se je deželni poslanec Libero Martinis pred nedavnim mudil v Karniji, je ob povratku obiskal tudi našo dolino. Sprejel ga je župan z nekaterimi komunskimi možmi, ki so mu ob tej priliki povedali več ali manj kakšno je današnje stanje Rezijanske doline. Ustavili sc se tudi v Stolbici, kjer
Zopet se vračamo na problem, o katerem pišemo že toliko let, a je še vedno aktualen, kajti za rešitev tega se vedno bolj in vsak dan bori cela vrsta naših vasi, kajti ne preprečuje samo, da bi se razvil turizem, ki bi lahko pomagal, da ne bi lokalna ekonomija prišla na rob propada, ampak otež-koča tudi vsakdanje življenje posebno v Muzcih in Učeji, ki že samo po sebi v tem hribovitem področju ni tako lahko kot nekateri mislijo. Gre namreč za vojaške služnosti, katerim je podvržena vsa gornja Terska dolina.
Kot vsi vedo, je večina mladih ljudi iz Terske doline zaposlena v inozemstvu, kjer nekateri zaslužijo prav lepe denarce. In ti ljudje so varčni, denejo marsikaj na stran. Kaj bi lahko zgradili doma po zgledu drugih turističnih krajev, ki so jih videli po svetu na primer v Švici, Franciji in drugje. Na Tanameji bi lahko na primer postavili wekend hišice, počitniški dom in morda tudi hotel. In ob izviru Tera? Kaj vse bi se dalo urediti, pogozditi ali pa posekati, kar bi bilo pač potrebno! Ne! Ničesar se ne smejo dotakniti, ker so ti kraji podvrženi vojaškim služnostim ali pa morajo biti pripravljeni, da to kar so zgradili, vsak čas poderejo, če jim je to ukazano, še domači ljudje ne smejo hoditi sem in tja po svoji zemlji, kadar so tam kakšne vaje, in te so tako pogostoma in poka, da odmeva daleč od gore do gore.
Težko je torej upati, da bo turizem, za katerega se dela toliko propagande in ki bi se res lahko razvil, ker so dani vsi naravni pogoji, rešil oziroma izpopolnil domače gospodarstvo, če ne odpravijo tega hudega zla: vojaških služnosti.
Ljudje so obupani. Pred nedavnim so zbirali po vseh vaseh Terske doline podpise in so jih potem skupno s protestnim pismom, v katerem so obrazložili težko stanje, ki je nastalo zaradi vedno hujšega pritiska vojaških služnosti, poslali
mu je predsednik otroškega vrtca potožil, da bi potrebovali izboljšanje prostorov. Martinis je obljubil, da se bo zanimal, da bo dežela dala poseben prispevek za čim hitrejšo rešitev tega problema.
Praznik drevja Tudi letos, kakor že več let nazaj, so pri nas organizirali praznik drevja, katerega so se udeležili poleg šolarjev še številni zastopniki krajevnih oblasti. Glavni govor je imel prof. Barbieri, ki je prisotnim obrazložil pomen tega praznika z zares lepimi besedami in vzpodbudil šolarje, naj ljubijo drevje. Ob zaključku so posadili 500 mladih smrečic.
predsedniku republike, predsedniku deželne vlade, prefektu in predsedniku pokrajine. Zbrali so okoli tisoč podpisov in sedaj z nestrpnostjo čakajo na odgovor. Takšno življenje je obupno!
Nesreča
Precej hudo se je ponesrečil 16- letni Ermes Sinicco iz Brda. Ko se je peljal s svojim motociklom po Centi, se je hotel izogniti nekemu avtomobilu, ki bi ga bil skoraj povozil in je padel na tla ob asfalt. Pri padcu je dobil resne poškodbe, zaradi katerih se bo moral zdraviti mesec dni.
IMHIIMIIIIIIIIIHIIIIIIIIIIIHIIimttllHIIIIIIIIIIIlMiliiiH
IZPOD KOLOVRATA
Kje bodo postavili novi sedež komuna
Kakor smo že poročali, je pred nedavnim pogorel v vasi Kras sedež dreškega komuna. Na eni zadnjih komunskih sej so tudi razpravljali, kje naj bi sezidali novo stavbo, kar pa je dvignilo mnogo prahu. Po vaseh so se začeli hudi prepiri, ker bi nekateri radi, da bi postavili novi sedež v štoblan-ku ali pa v Trinkih, češ da je Kras preveč od rok in naj se zato da privilegio drugim vasem. Zaenkrat se še niso zedinili kje ga bodo sezidali in zato se že govori, da bodo postavili referendum, da bi ljudje sami odločili. Komunski svet je že sprejel načrt za gradnjo, ki ga je pripravil inž. Mullig, treba se bo torej samo še sporazumeti z vsemi vasmi in zaselki in pričeli bodo graditi, kajti dežela je tudi že dodelila potreben prispevek za izvedbo dela.
  Hilli,,,  .......................
IZ KRNAHTSKE DOLINE
Ojačenje javne razsvetljave v Kanaliču in Cmeji
Končno se je komun Neme vendarle spomnil, da je treba napraviti kaj tudi v Kana liču in Cmeji, vasici, ki sta v resnici najbolj zapuščeni. Pred dnevi so do konca dogradili izpopolnjeno električno napeljavo, ki je bila zares nujno potrebna. Komun je obljubil, da bo dal izvesti enako delo tudi v Ramandolu in na Vizontu, ki leži visoko v hribu.
iiiiuiiiiiiiiiauiiiHiniitHtMiiiiiiHiiMHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiHiiiiHiiHiiiiiiiiiitiniiiiiiiiiiiiiiiiaiiiiiiiiiiiiniiii
IZPOD MATAJURJA
Odkrili veliko kraško jamo v vasi Matajur
MUZEC, v ozadju pa se mogočno vzdiguje Muško pogorje, katerega najvišji vrh doseže 1872 metrov. Pod zaselkom na Belem privro izpod peska na dan bistre vode, ki tečejo proti jugu pod skupnim imenom Ter
IZ NADIŠKE DOLINE
Končno liodo uredili deNiii breg Kadiže
iiiiiaiiiiiiitiiiiiiiimiiiiimiitiiiiiiiii iiimmimmiimiiiiiiiiiiiiimiiiitiimiiiiiiiiimiiiiiiimiimmiiimitmii
IZ TESKE DOLINE
I^ojctske služnosti ovirajo tuvizom
PO DOLINAH IN VASEH BENEŠKE SLOVENIJE
V VIZO N T U NI ŽIVLJENJA
V tej vasi, ki jo sestavljajo štirje zaselki in ki leži med Krnahtsko in Tersko dolino, so med osemdesetimi prebivalci le štirje šoloobvezni otroci - Pred desetimi leti je Vizont štel nad štiri sto ljudi - V zaselku Vigant morajo domačini sami
vzdrževati cesto, ki jih povezuje z matično vasjo
Ko zremo iz vasi Vizonta v dolino, v občinsko središče Neme, se zdi, kot da je tam spodaj življenje polno blišča in utripa. Toda to je le privid, ki ga ustvarjajo širna prostranstva in velika poslopja v Nemah. Resnica je seveda trpka, saj vsi vidimo in občutimo, kako nezadržno se Beneška Slovenija prazni in njeni otroci odhajajo v dolino, v svet odkoder pogosto ni več povratka.
K Vizontu sodijo še zaselki Tamar, Dolenja vas, Seglišča in Vigant. Nekoč je tu živelo okrog 400 ljudi, sedaj pa jih je ostalo kvečjemu še 80. Po večini so to starejši prebivalci, saj so med njimi le štirje šolski otroci. Pouk imajo v domači vasi ter jih vsak dan obiskuje učiteljica iz doline. Predstavljamo vtise in prizore, ki jih je sicer dovolj tudi po drugih vaseh Beneške Slovenije.
Razmišljamo o praznih hišah, domovih, ki komaj še kljubujejo času, o sosedih in sorodnikih, ki so emigrirali po večini v Francijo, Belgijo, Zahodno Nemčijo ali se izselili v notranjost Italije, vmes pa pletemo pogovor z Linom Sturmom, gostilničarjem v Vizontu, ki je že petnajst let tudi svetovalec občine Neme. Pripoveduje o raznih gradnjah in načrtih, pa poudarja, da za vsa dela občina nima dovolj denarja.
Sedaj so v teku dela za boljšo povezano vasi in zaselkov z dolino. V prvi fazi bodo razširili in modernizirali cesto od Ramandola do Dolenje vasi. Bo 5 metrov široka in asfaltirana. Prva faza bo stala okrog 75 milijonov lir, denar pa sta dala deželni odbor in pokrajinska uprava. Traso v dolžini okrog 3.5 km bi morali razširiti in modernizirati v prihodnjih osemnajstih mese-
cih. Svetovalec Sturma je pojasnil, da bi potem radi uredili ploščad pred cerkvijo ter postavili javno razsvetljavo.
Cesta, ki jo obravnavamo, bo velikega pomena, ker se bo v Zavrhu združila z že a-sfaltirano moderno cesto, ki vodi v Tersko dolino. Vas Vi-
Prva slika prikazuje vas Vizont nad Nemarni, ki leži visoko na desnem bregu reke Krnahte, spodnja pa zaselek Viganti, ki so ga pred kratkim povezali z dobro kolovozno cesto. Iz obeh vasi se nudi krasen razgled po vsej furlanski ravnini, ob lepem vremenu pa celo do Jadranskega morja.>
IIIIIMmMIIMIMIIIIMIMmimiMMMtMIMmMHMMIHIMItIttItMMIMIIIIIIIIItlllllllllllllMIIIMIIimmMNNIIIIIIIIIIIIItllllllllllllllllllllllllimilllltimiHIIIIMIIMIIHIIIIIMIHtHMII
Nagrado 66Moretti d'oro^ prejel slovenski slikar
Preteklo soboto so v velikem salonu videmskega gradu podelili, letos že četrtič, nagrade «Moretti d’oro». Letošnji nagrajenci so Giuseppe Francescato za esejistiko, Giovanni Arpino za literaturo, za likovno umetnost pa slovenski slikar Zoran Mušič.
Slovestnost je otvoril ustanovitelj nagrade «Moretti d’oro» Lao Menazzi, ki
je znani videmski kulturni mecen. Prisotni so bili številni zastopniki oblasti in videmski kulturniki.
Pomembno dejstvo je, da je med letošnjimi dobitniki nagrade prvič tudi Slovenec. Zoran Mušič se je rodil leta 1909 v Gorici. Umetnostno akademijo je študiral v Zagrebu in Madridu. Pred vojno je dolgo živel v Dal-
zont in zaselki, ki leže med Tersko in Krnahtsko dolino, bo torej, upajmo, kmalu imela dobre cestne zveze na vse strani.
Zadovoljstvo zaradi razširjene in asfaltirane ceste pa nam greni slaba volja naših sosedov v Vigantu. Pred leti so namreč zgradili približno 2 km dolgo cesto, ki Vigant preko Zavrha povezuje z matično vasjo Vizontom. Prej so domačini uporabljali pešpot čez travnik in gozd, tako da so v kake četrt ure prispeli v Vizont. Toda kakor je cesta zaselek, ki je bil dotlej stoletja izoliran, povezala s sosedi in svetom, je povečala skrbi in
maciji, leta 1941 pa se je nastanil v Benetkah. Leta 1943. je bil interniran v Dachauu, po vojni pa se je spet vrnil v Benetke. Leta 1956 je prejel nagrado beneškega bienala, leta 1957 pa nagrado na mednarodni grafični razstavi v Ljubljani. Leta 1960 je prejel nagrado Unesca na beneškem bienalu. Razstavljal je v mnogih pomembnejših evropskih galerijah.
razburila duhove. Občina in druge oblasti očitno nimajo denarja ali volje za vzdrževanje ceste in tako morajo to delo opravljati sami prebivalci. «V zimskem času smo morali odstranjevati snežne in zemeljske plazove», nam je potožil znanec v Vigantu, «zdaj pa se bojimo, da bodo plazovi nekega dne cesto povsem onesposobili».
Tako življenje ljudi v Vizontu mineva v velikih in majhnih skrbeh. Bistveno je kako zagotoviti delo in kruh za jutrišnji dan, da bi se Slovenci lahko ohranili na tej zemlji, ki so vanjo očetje in predniki natočili toliko krvi in znoja.
miiiiiiiiiiiiiiimiiiimiimmiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiimmimiiiiiiitimiiiiiiiiiimiiiiiiiiimiiiiimiiiiimiiimiii
“Kaplan Martin Čedermac,, kmalu na slovenski televiziji
V Kredu, Sužidu in Trnovem pri Kobaridu, se je deset dni mudila snemalna ekipa slovenske televizije, ki je posnela prizore za novo televizijsko dramo. Obravnavala bo znani rorrrn Franceta Bevka «Kaplan Martin Čedermac», ki opisuje človeške usode in trpljenje Beneške Slovenije pod fašistično okupacijo. Glav no vlogo v novi slovenski drami bo tolmačil znani gledališki, filmski in televizijski igralec Jože Zupan, režiser pa je Janez Drozg. V posameznih vlogah bodo nastopali tudi člani ansambla Primorskega dramskega gledališča iz Nove Gorice.
Filmsko izvedbo našega 'Kaplana Martina Čedermaca» bomo torej kmalu lahko videli na slovenski televiziji, ali pa na gledaliških deskah.
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiimii
Slovenski oktet iz Ljubljane v Vidmu
Svetovno znani slovenski oktet iz Ljubljane, ki je nastopil dne 20. maja v občinski dvorani Aiace v Vidmu, je nadvse navdušil videmsko občinstvo, ki je s pozornostjo uživalo lepe ubrane melodije. Oktet se je predstavil z izredno pestrim sporedom ,saj je obsegal poli-
fonske, romantične in moderne avtorje ter domače in druge narodne pesmi (češke, ruske, italijanske). Zares škoda, da ni bila polna udeležba, vse preveč je bilo praznih sedežev. Udeleženci koncreta, med katerimi so bili številni Slovenci ki živijo v Vidmu, si žele še takih prireditev v prestoli-ci Furlanije, in seveda, da bi se v prihodnje odzvalo povabilu več ljubiteljev petja, kakor se je odzvalo tokrat.
Za dobro uolio
Gost: « Natakar, meso, ki ste ga prinesli, že nekoliko smrdi ».
Natakar: « No, potem je pa že zadnji čas, da ga pojeste ».
★
« No, Janezek, povej mi, kaj delate v šoli? » se zanima stric.
« Čakamo, da se pouk konča ».
★
Ko me je zavrnila, sem bil tako nesrečen, da sem hotel skočiti skozi okno ».
« In zakaj si se potem premislil? ».
« Zaradi višine ».
Kaj bomo delali meseca junija
NA POLJU okopavamo in osipljemo krompir. Pri tem delu pa moramo biti previdni, kajti v rahli zemlji ne smemo krompirja okopavati preveč na visoko. Pri takem okopavanju namreč preveč dvignemo zemljo in povečamo izhlapevanje zemeljske vlage. V takem primeru je boljše njivo večkrat opleti in prerahljati, kakor pa da bi zemljo obračali. Če se pokaže na krompirju stru pena rosa (peronospora), ga moramo škropiti kakor trto. 2itu odstranimo s škarjami vse snetljive klase.
NA TRAVNIKU je košnja pred vrati. Kosimo tedaj, ko je večina trav in detelj odcvetela. Trave so sočne in prebavljive samo do cvetja, potem izgubijo na redilni vrednosti, četudi je krme nekaj več. Takoj po košnji lahko polivamo po travnikih gnojnico.
V VINOGRADU je zdaj dosti dela. Najvažnejši opravili sta škropljenje in žvepla-nje. Zapomimo si: strupeno-roso (peronosporo) lahko preprečimo, napadena trta pa ne ozdravi več. Škropiti moramo torej o pravem času.
V KLETI je zadnji čas za pretakanje vina. Toplota vinu škodi, zato držimo klet dobro zaprto, snažno in več krat zažgimo malo žvepla v njej. Sodi naj bodo vedno polni, zato zalivajmo vsak teden z dobrim, čistim in zdravim vinom. Tudi prazne sode večkrat zadimimo.
V SADOVNJAKU se na
mladih češnjah, zlasti pa breskvah, kažejo listne uši in pa mravlje, zato jih je treba sproti uničevati. Ta mesec nastavljamo po jablano-vih deblih tudi nekake pasti, kamor se zalezejo gosenice jablanovega zavijača. Pasti naredimo tako, da pest slame, lesne volne, pasove iz cunj ali iz valovitega papirja (cartone ondulato), namočenega v betanaftolu, privežemo okoli debla sredi junija. Pasove moramo vsakih 15 dni pregledati, jih uničiti ter zamenjati. Valovitega papirja, namočenega v betanaftolu, ni treba menjavati.
Beneška Slovenija pod oglejskimi patriarhi
Zgodovina gradov
Med graščaki gradov v Beneški Sloveniji so bili tudi plemiči čisto slovenskega pokolenja, n.pr. palatinski grof Kocelj, njegov rojak Braclav v Modruču ali Modravcu, če-dadski Bojan, črnejski gospodi itd. Mnogi stari gradovi nosijo slovenska imena, n.pr. Rtinj, Humin, Karkoški grad, Čukola, Kukanj, Zavornjan, Melice itd. Prav gotovo je še mnogo drugih slovenskih imen, ki so bila prikrojena po nemško.
Oglejmo si zgodovino teh gradov, katerim so bili podložni beneški Slovenci, in sicer po vrstnem redu od vzhoda proti zahodu.
IBANA je spadala pod goriško grofijo in prišla z njo vred pod Avstrijo in zato so jo pri nas imenovali « Albana austriaca ». V starih časih so goriški grofi izročili grad v užitek svojim ministerialom, pozneje pa Hermanu Tra-burškemu (1319). Grad je bolj podoben veliki, utrjeni hiši, in nad njo stoji srednjeveška ograda (la Centa). Okoli leta 1430. so dobili ta grad Melsi iz Koloreda in dodali vzdevek « de Albana ». Ista družina je imela v Brdih še tri vasice in
sicer Brezovik, Slapnik in Podpoznik. V njeno sodstvo je spadala cerkvica «Marija zorna» (Madonna del giorno), ki si je pridobila še sodstvo v Medveji (Medea), Moraru in Koroni.
Med furlanske gradove moramo prištevati tudi utrjeno cerkev s samostanom na STARI GORI. Ni mogoče določiti, kako daleč nazaj sega ta cerkvena utemeljitev. Nekateri mislijo, da v leto 762, drugi pa celo v leto 428. Znano je le, da so čedadske nune benediktinke iz samostana « in Valle » že v Vlil. stoletju romale na Staro goro in tam opravljale svojo posebno pobožnost k Mariji. Tako romanje jim je bilo dovoljeno samo dvakrat v letu, kakor nunam v Rimu, da so smele obiskavat bazilike. Prvotno je stala na gori cerkev sv. Mihaela, kakor tudi na Sveti gori pri Gorici. Cerkev s samostanom in hišami med ozidjem je daroval patriarh Ivan IV. leta 1015 proštu sv, Štefana v Čedadu. Od tedaj naprej je ostalo posestvo v duhovniških rokah. Leta 1122. je združil patriarh Gerhard proštijo sv. Štefana s kapitljem in tako je prišla Stara gora v last čedadskim kanonikom. Nekateri viri trdijo, da se je to zgodilo šele leta 1253. Leta 1273. je daroval svetišču nek mogočen knez čevelj visok srebrn kipec Marije Device. Leta 1400 je dovolil papež Benedikt odvezo Tristanu Savornjanu, ki je umoril patriarha Ivana Moravskega, pod tem pogojem, da je moral romati k Mariji Devici na Staro goro. Njen praznik (15. avgusta) je bil tako imeniten, da so ga že v XIV. stoletju postavljali kot rok za plačevanje in provračevanje zastavljenega blaga.
LANDAR z okolico je daroval patriarh Volfker leta 1211. vitrinjskemu samostanu na Koroškem, toda patriarh Bertold mu je odvzel to posestvo. Tu so imeli patriarhi
svojo malo « gastaldijo », katero so vsako leto oddajali kolikor mogoče dobro, na primer čedadski rodovini Conti, ki se je spočetka pisala « Conti d’Antro », pozneje pa po svojem bivališču « de Burgo Pontis » ali « Ultrapontanus ». Okoli leta 1260 je posedoval koroški vojvoda poleg drugih gradov na Furlanskem tudi Landar. Da jih je patriarh dobil nazaj, vsaj deloma, se je moral zadolžiti pri svojem oskrbniku Longu v Tolminu; «prò magnis et arduis negotiis ecclesiae Aquilejensis apud Tulminum et apud Antrum ». Imenuje se tudi posebna landarska rodovina, ki je bila leta 1377. zelo bogata in je imela mnogo posestev po Furlaniji. Potem so zastavili patriarhi Landar rodovini Toscani, nazadnje pa čedadski občini. Leta 1401 se je imenoval patriarhov oskrbnik Henrik pokojnega Folkerina. Srednjeveški gradič je stal nižje doli v vasici Bijače in se je imenoval « Ahrensberg ». Patriarh ga je ukazal podreti leta 13654., da bi ne dajal zaslombe roparskim vitezom. Razvaline starega gradu se vidijo še danes tik ob cerkvi za vasjo. Bernard Landarski iz stare plemiške rodovine je dobil leta 1252 popis svojih fevdov. Gronumberški graščaki, Ka-porjaki, so imeli spočetka tudi sodstvo (civilno in kriminalno) pri Sv. Kvirinu, a leta 1342. ga je kupil patriarh Bertrand od Franca ali Rambolda, pokojnega Ludovika in jo takoj združil zaradi mnogih koristi z Landarsko gastaldijo. Pozneje so dobili Zavornjani iz patriarhovih rok sodstvo v landarski gastaldiji, to je po vsej dolini od nadiškega mosta tja gori do Štupce. Leta 1383. je sicer patriarh Ivan Moravski prodal to sodstvo Tomažu Formentinu, a leta 1388. ga je zopet izročil Zavornjanom.
(Se nadaljuje)
lOLIJJLM
WS*
^^LL/	/}	4	/	^
za n
Zfjf'fll'n & T'v'ttHnnitflii
V Španiji je nekoč živel bikec, ki mu je bilo ime Ferdinand. Vsi drugi bikci, med katerimi je živel, so tekali in skakali in se trkali z glavami, Ferdinand pa ne.
Ta je rad sedel čisto pri miru in duhal cvetice. Njegov najljubši prostor zunaj na pašniku je bil pod nekim plutovcem. To drevo je imel najrajši, po ves dan je sedel v njegovi senci in duhal cvetice.
Negova mati, ki je bila krava, je bila včasih v skrbeh zanj. Bala se je, da se bo čutil osamljen, ko je tako čisto sam.
«Le zakaj ne bi tekal in se igral z drugimi bikci in poskakoval in se trkal z njimi?» je govorila.
Toda Ferdinand je odma-jeval z glavo: «Lepše mi je tukaj, kjer lahko sedim pri miru in duham cvetice».
Njegova mati je videla, da ni osamljen; in ker je bila razsodna mati, četudi je bila krava, ga je pustila, naj kar sedi pri miru in naj bo srečen.
Leta so minevala in Ferdinand je rastei in rastel, dokler ni bil zelo velik in močan. Vsi drugi biki, ki so do-rastli z njim na istem pašniku, so se po ves dan bojevali med seboj. Trkali so se z glavami in bodli z rogovi. Največja želja jim je bila, naj bi izbrali, da bi se bojevali v bikoborbah v Madridu. Ferdinand pa ne — še zmerom je najrajši prav mirno sedel pod plutovcem in duhal cvetice.
Nekega dne je prišlo petero mož s prav smešnimi klobuki izbirat največjega, najhi trejšega in najbolj divjega bika, da bi se bojeval pri bikoborbah v Madridu.
Vsi drugi biki so se podili naokrog, puhali in se trkali, skakali in poskakovali, tako da bi možje mislili, da so zelo močni in divji, in da bi jih izbrali. Ferdinand je vedel, da njega ne bodo izbrali, in mu tega ni bilo mar. Zato se je napotil k svojemu ljubemu plutovcu, da bi se usedel.
Ni pogledal, kam je sedel, in namesto da bi sedel na prijetno hladno travo v senci, se je usedel na čmrlja. No, če bi vi bili čmrlj pa bi bik sedel na vas, kaj bi storili?
Pičili bi ga. In natanko to je storil ta čmrlj.
Hu! Kako je zabolelo! Ferdinand je pihnil in planil kvišku. Podil se je naokoli, sopihal in puhal, butal z. glavo in topotal po zemlji, kakor da je ponorel.
Petero mož ga je uzrlo in vsi so zavpili od veselja. To je bil največji in najbolj divji bik med vsemi. Ravno pravšnji za bikoborbo v Madridu! Zatorej so ga na dvokolesnem vozu odpeljali za dan bikoborbe. Kakšen dan je bil to! Zastave so vihrale, godbe so igrale... in vse zale žene so imele cvetke v laseh.
V slavnostnem sprevodu so prišli v bikoborsko areno. Najprej so prišli puščičarji, ki so imeli dolge, ostre bodice s trakovi: te zabadajo v bika, da ga razjezijo. Sledili so jim pikadorji, ki so jahali na mršavih konjih in so imeli sulice: te zabadajo v bika, da ga še bolj razjezijo. Potem je prišel matador, najpo-nosnejši med vsemi — imel se je za zelo zalega in se je priklanjal ženam. Imel je rdeče ogrinjalo in meč; on naj bi poslednji zabodel bika.
Potem je prišel bik, saj menda veste, kdo je bil to?
Ferdinand!
Pravili so mu Ferdinand Divji in vsi puščičarji so se ga bali, vsi pikadorji so se ga bali in matador je bil trd od strahu.
Ferdinand je stekel na sredino arene in vsi so vzklikali in ploskali, ker so mislili, da se bo divje bojeval in trkal z glavo in puhal in bodel z rogovi.
Ferdinand pa tega ni storil. Ko je prišel na sredino arene, je zagledal cvetke v laseh vseh zalih žen, pa se je kar usedel na tla in duhal. Kar koli so počenjali, ni in ni hotel biti divji in se bojevati. Samo sedel je in duhal. Vsi puščičarji so bili jezni, pikadorji so bili jezni in matador je bil tako jezen, da se je jokal, ker se ni mogel postavljati z ogrinjalom in mečem.
Tako so morali Ferdinanda odpeljati domov. In kolikor mi je znano, še zmeraj sedi tam pod svojim najljubšim plutovcem in prav mirno duha cvetice ter je zelo srečen.
Podkovana
Živela je žaba, ki je bila veliko večja, kakor navadne žabe. Pri petju se je njen mogočni glas razločno čul iz zbora. Daleč naokoli so jo vse žabe občudovale in bile ponosne nanjo in tudi ljudje so jo hodili gledat. Dejali so: Res, to je žaba in pol!
Žabo je občudovanje prevzelo. Sklicala je vse tovarišice iz bljižnjih in dalj-njih mlak ter jim razodela: «Poklicana sem, da pokažem svetu, kaj zmore žabji rod. Jutri pojdem h kovaču, da me podkuje in potem bom peketala po cesti kakor konj. Ne le meni, tudi vam, ki vam je usojeno, da ostanete še nadalje v lužah, bo to v veliko čast in slavo».
In šla je žaba z velikim spremstvom h kovaču, da jo podkuje.
Žganjica iz kamna
Ministrov sin se je zaljubil v hčer nekega mesarja in je zaprosil svojega očeta, naj mu dovoli, da bi se poročil z njo.
Oče ga je oštel in mu ni dovolil. Sin se pa ni zmenil za to in se je z dekletom poročil. Minister se je razjezil in sina spodil.
Prešlo je precej časa in za ministra so prišla črna leta. Zgubil je službo, proso in rž mu nista zrasla, živina mu je poginila. Nekdanji minister ni imel ničesar več in moral je iti z družino prosjačit.
Tako ga je prineslo tudi v hišo svojega sina. Ta je vzel pod streho očeta, mater, brate in sestre. Bil pa je sam reven in kljub vsemu naprezanju ni mogel preskrbeti vse z živežem.
Mesarjeva hči je prodala
vse svoje umetne kite in, ko je tudi da denar pošel, si je odrezala lastne kite in nakupila pšena.
Na poti proti domu pa se ji je vreča izmaknila in zrnje se ji je razsulo po poti; znova ga je morala pobirati, skrbno in zrno za zrnom. Hkrati je našla na poti kamen z nenavadno vdolbino in do roba napolnjeno z neko tekočino. Pobrala ga je in nesla domov.
Ko je tast tekočino poskusil, je že vedel, da ima v rokah najboljšo žganjico.
Kamen pa je bil take vrste, da žganjica iz njega nikoli ni izstekla, in ljudje so kmalu znova zabogateli. Od takrat pravijo v Koreji tej žganjici čunčensok, kar se pravi: žganjica iz kamna.
A tistemu, ki pri pijači ne pozna mere, pravijo, da se je nalezel čunčensoka.
«Bolelo te bo, ker nimaš kopit», reče kovač.
«Ne govori, temveč stori!» veli žaba.
Kovač vzame najmanjše podkvice, ki jih je imel za graščinskega osla, in podkuje žabo. Podkvice so bile še pol prevelike, žabo je bolelo, ampak rekla ni nič, zakaj vedela je, da je treba za čast in slavo kaj trpeti.
Podkovana žaba je napravila nekaj korakov in vprašala tovarišice: «Ali ne peketam zares kakor konj?».
«Natanko tako kakor najlepši konj!» je vzklikalo navdušeno spremstvo in jo vzpodbujalo naprej.
žaba velikanka jim je ustregla in posnemala konjsko peketanje, kolikor je mogla. Vsakih pet korakov je počivala, zakaj noge so bile težke in razbolele. Moško se je zatajevala in se tolažila, da se je nove stvari vedno težko privaditi, čast in slava sta pa vendarle vsega trpljenja vredni.
Navdušenje žabjega rodu je raslo, dokler se ni razlegel krik: «Rešimo se, štorklje letijo!».
Naj zraste žaba še tako velika, strahu pred štorkljo se ne iznebi nikoli. Vse žabe so s ceste brž poskakale v vodo. Tudi podkovana žaba je pohitela in se srečno rešila.
Ko štorklje odletijo, priplavajo žabe spet na dan in čakajo, kdaj se pokaže dika njihovega rodu. Ampak čakale so zaman, zakaj podkovana žaba je še lahko skočila v vodo, zaradi podkev pa ni mogla splavati več na vrh in se je pod vodo žalostno zadušila.
Tovarišice so jo bridko objkovale. Da ne bi minil spomin nanjo, ki je tako proslavila žabji rod, so zložile dolgo pesem o junaški podkovani žabi. In to pesem žabe še dandanes prepevajo.
S. Nekaj dni kasneje se je pri Hribčevih oglasil prikrajski cerkovnik, stric Ahac, očetov brat.
«Nisi prav začela, Neža!» je dejal Hribčevki. «Gospoda so pasja. Seveda, če bi poznali pravico. Vidiš, pri županu bi se morala oglasiti. Ta bi lahko zinil katero, ki bi več zalegla kot vse tvoje solze».
«Pri Košuti?» je vzkipela Hribčevka. «Košuto pa ne grem prosit. Kolikokrat mi je rekel Jernej: «Kamor hočeš, le h Košuti ne!».
Tudi vsi trije fantje so nepremično gledali.
«Si bomo že sami pomagali!» je spregovoril Miha, najstarejši, s čudno hripavim glasom. Ahac pa je pomislil: «Oj, ti Hribci! Da, ti si bodo že samt pomagali. Ko bo spet punt, pojdejo vsi z očetom!».
10. Kmalu po Ahačevem odhodu pa je pohitel za njim Gregec. Premislil je stvar. Če mati noče k županu, zakaj bi ne šel on? Menda ga Košuta ne bo zapodil?
Stric Ahac ga je podžigal. «Poskusi! Košuta sicer marsikdaj požre besedo, morda je pa tokrat ne bo!».
V županovi hiši je Gregec našel za mizo več ljudi, od katerih se je eden dvignil in vprašal s hreščečim glasom: «Kaj je, fantek».
«Hribčev sem», je odgovoril Gregec. «Zaradi očeta sem prišel». Košuta pa je segel po majoli-ki, napravil nekaj požirkov in zahropel: «Malo kasno ste se spomnili name!».
Ostali pri mizi so Košuti prigovarjali, toda župan se je zadrl: «Pomagal bom, ali ne, kakor me bo volja!». Tedaj je Gregec brez besed odšel.
ti'/,.!«- » r
L
11. Tako ni bilo nobenega upanja več. Hribčevi so čakali in se ozirali na pot z gradu. Mogoče se je oskrbnik že napojil maščevanja...
Tiste dne je v mraku Miha nekoč pripravljal drva in se kot po navadi oziral po poti. Ko je zopet obrnil glavo, je zagledal za zadnjim grmom postavo. Srce mu je začelo močneje biti. Zakaj stoji neznanec tam in ne gre naprej? Tudi Gregec je šel za bratovim pogledom. Nekaj kot strah se je zbudilo v njima.
«Naj bo kar hoče! Zapahnila bova vrata. Sekiro menda znaš prijeti!» Toda ko sta se fanta zopet ozrla proti ovinku, ni bilo nikogar več. «Ne pravi materi», je dejal Miha, «morda se nama je samo zazdelo».
12. Mrak se je že čisto spustil. Miha, kot najstarejši, je storil, kot je delal oče, kadar so kaj slišali o razbojnikih. Zapahnil je hlev in trdneje privezal živino. Zapahnil je tudi vežna vrata in pripravil v kotu dve sekiri. Gregec ga je opazoval pri tem in potežkal eno izmed sekir.
Nato so sedli pod kadečo leščerbo in večerjali.
Nenadoma je zaropotalo po vežnih vratih. «Straši!» se je prestrašil Ivanček. Znova je potrkalo.
«Odprite!» je nekdo zaklical pred hišo. Glas je bil čisto jasen, prijazen. Ko so ga zaslišali, so se skoro oddahnili. Gregec in Miha sta stopila k vratom. «Pazi!» je pošepetal Miha Gregcu in pomignil na orožje, potem pa je odmaknil zapahe in tudi sam prijel za sekiro.
inžnjeva Ijnliica
(Korejska pripovedka)
Neki minister je imel hčer, tako lepo, da svet še ni videl take lepote. Strogo so jo varovali in je sploh niso pustili iz njenih dvoran. Niti enkrat se je ni smel dotakniti sončni žarek, sonce je bil zanjo lesk zlatnine po njenih soba-nah.
Ker je tako samotno zrasla, se je zgodilo, da se je zaljubila v sužnja. Take stanovske prekrške pa so v Koreji strogo kaznovali, in sicer z obsodbo na stanovsko smrt. Tistega, ki so kaznovali s tako smrtjo, so imeli za mrtvega in ga tudi z vsem sorodstvom vred objokovali: krsto, na kateri je bilo njegovo ime, so pokopali, njega samega pa potisnili iz hiše in ga nagnali.
Ko so prepovedano ljubezen odkrili, je oče ukazal dekletu, naj se takoj pobere. Ker pa se je obotavljala, je poslal služabnika in je naročil, naj poišče Korejca, ki je
najnižjega stanu. Služabnik se je kmalu vrnil, s seboj pa je pripeljal oglarja.
Moški se ni še nikoli umil in je bil črn ko oglje.
«Hočeš hčer za ženo?» ga je vprašal minister.
«Bi bilo», je odgovoril oglar.
«Vzemi jo in ne prikaži se več! ».
Oglar jo je vzel in jo odpeljal v hosto.
Nevesta je zagledala novo domovanje in se ustrašila. Skozi kočo je pihalo, v koči je mrazilo.
«Le od česa bomo živeli?» je povprašala.
Na pragu je sedela oglarjeva mati in ji rekla: «Najprej nesemo oglje na trg in če ga prodamo, si kupimo pšeno za jutri, jutri pa si ga kupimo za pojutrišnjem. Tako se pač živi in tako živimo vsi oglarji».
Iznenada pa je nevesta op; ziIa poleg koče kup rumeneg kamenja, katerega blesk j predobro poznala iz lepo okr; šenih soban očetove hiše. S cer je komajda vedela, kaj j sončni žarek, ali zlato, tega j dobro poznala.
«Vzemi brž en kamen», j rekla možu, «odnesi ga v mi sto in ga prodaj za toliko, ki likor ti bodo zanj dali».
Oglar je odšel v mesto i se vrnil s tremi zvrhanin peharji denarja. Zdaj je ra prodal še ostalo zlato in pi stal enako bogat ko nevesti oče.
«Znaš brati in pisati?» vprašala nevesta moža.
« Ne».
«Potem se moraš naučiti
Poiskala mu je učitelja deset let zatem je bil prav t ko učen ko njen oče. Pote mu je kupila mistrski stolčf in njen oče je bil prvi, ki prišel in se mu poklonil.