Načini spoprijemanja s stresom
("coping")
TANJA LAMOVEC
1. UVOD
Raziskave stresa so že nekaj desetletij v ospredju pozornosti, tako s fiziološkega kot tudi s psihološkega vidika. O stresu so napisane številne knjige in članki, nekateri so bili objavljeni tudi v pričujoči reviji (npr. Musck, 1988). Zato v tem članku nc nameravam pisati toliko o stresu kot o načinih, na katere se ljudje spoprijemajo z njim. V anglo-ameriški strokovni literaturi se je uveljavil izraz "eoping", ki ima sicer številne pomene. V slovarju med drugimi najdemo naslednje: uspešno urediti, obvladovati, kosati se, pokriti, obleči se, zamenjavati itd. Nobeden povsem nc ustreza pomenu, ki ga je beseda dobila v strokovnem jeziku. Pomensko je morda še najbližji izraz "obvladovati", vendar implicira uspešnost poskusov, kar pa ni vedno nujno. Odločila sem se za izraz "spoprijemali", ki tc implikacijo nima, pač pa poudarja aktivnost, ki jo v stresni situaciji izvaja posameznik.
Pojem spoprijemanje seje približno istočasno, to je v šestdesetih letih pojavil v dveh različnih usmeritvah: v ego psihologiji, katere pristaši so najrazličnejši avtorji, ter v fenomenološko-kognitivni teoriji Richarda Lazarusa (glej: Lamovec, 1984). Obema usmeritvama je skupno, da procesi spoprijemanja tvorijo nadredno kategorijo, ki vključuje po eni strani obrambne mehanizme, pojmovane kot vedenjske sloge, pa tudi realistične načine prevladovanja kritične situacije. Ego psihologija je med ego procesi dolgo časa poudarjala predvsem obrambno delovanje, ki ga je delila na bolj oziroma manj konstruktivno. Čeprav nikoli ni bilo pravega skladanja glede tega, kateri obrambni mehanizmi so bolj uspešni, je ideja ostala. Spoprijemanje še vedno delijo na obrambno, ki je po definiciji manj prilagojeno, ter na realistično, ki je usmerjenao na problem in po definiciji uspešnejše.
Lazarusova teorija pripisuje ključni pomen posameznikovi occni ("appraisal") stresne situacije in možnosti za akcijo. Ocenjevanje naj bi potekalo nepretrgoma, ocene pa naj bi bile več vrst. Najprej se pojavi primarna ocena, ki se nanaša na pomembnost oziroma naravo transakcije med posameznikom in okoljem glede na učinek, ki bi ga ta utegnila imeti na njegovo splošno blagostanje. Učinek je lahko ugoden, neugoden ali irelevanten. Če ocenimo, da bi učinek lahko bil ugoden, nam situacija predstavlja izziv. Če je neugoden učinek že nastopil, je to izguba, ki se navadno nanaša na ljubljeno osebo
ali samospoštovanje. Čc pa pričakovani negativni učinek Se ni nastopil, doživljamo tako situacijo kot grožnjo.
Potem, ko smo ocenili splošno naravo situacije, se pojavi sekundarna occna, ki se nanaša na možnosti, ki jih imamo za spoprijemanje z njo. Nekatere situacije nakazujejo možnost spremembe, druge pa so dokončne (npr. smrt ljubljene osebe). Na osnovi sekundarne ocene se odločimo za stragetjo spoprijemanja. Slednje so dveh vrst: lahko so usmerjene na obvladovanje problema ali pa na uravnavanje emocij. Emocije lahko uravnavamo s pomočjo obrambnih mehanizmov ali pa s kognitivnim prestrukturiranjem, pri čemer zavzamemo do situacije novo perspektivo.
Po izvršeni akciji nastopi ponovna occna, ki nam pove, čc je bilo spoprijemanje uspešno, ali pa so morda potrebne še nove, dodatne strategije. Ponovna occna lahko spremeni tako primarno kot tudi sekundarno oceno. Čc smo npr. grožnjo uspešno obvladali, se ta lahko spremeni v izziv. Susan Folkman in Richard La/arus (1980) opredeljujeta spoprijemanje kot proces, ki vključuje kognitivne in vedenjske poskuse obvladati, zmanjšati oziroma vzdržali notranje in/ali zunanje zahteve, ki so nastale kot rezultat stresne situacije.
Spoprijemanje in procesi ocenjevanja niso nujno v središču zavesti, vendar so načeloma dostopni zavedanju. Spoprijemanje ne vključuje povsem avtomatičnih reakcij, temveč le dejanja, ki jih izvajamo namerno.
Fcnomcnološko-kognitivna usmeritev za razliko od ego psihologije načinov spoprijemanja ne obravnava kot osebnostne poteze, temveč kot specifične odgovore na specifične situacije. Ustreznost nekega načina je odvisna od tega, ali v določeni situaciji privede do najboljšega možnega izida. Omenjeni pristop ne predpostavlja, da so na problem usmerjene strategije same po sebi ustreznejše. Pokazalo se jc namreč, da so take strategije v situacijah, ki ne omogočajo sprememb, lahko celo škodljive, vsekakor pa manj učinkovite kot strategije za uravnavanje emocij. Raziskave so tudi pokazale, da navadno uporabljamo obe vrsti strategij, vendar v različnem razmerju.
Zanimivo je, da so našli tudi biokemične razlike v telesnih reakcijah na situacije, ki pomenijo grožnjo oziroma izziv. Rossi (1986) poroča, da jc grožnja povezana tako s povečanjem kateholaminov v krvi, kot tudi s povečanje kortizolov, medtem ko se pri izzivu poveča le raven kateholaminov. Ta spoznanja tvorjo tudi osnovo za terapijo, ki temelji na kognitivnem prestrukturiranju situacije. Uspešno se uveljavlja tako v okviru socio-bchaviorističncga pristopa (Bandura, 1985), kot tudi v hipnoterapiji (Rossi, 1986).
2. EGO-PSIHOLOŠKA USMERITEV
Med prvimi raziskovalci, ki so obravnavali obrambne in realistične strategije v okviru pojma spoprijemanja, jc bil Wcinslock (1967). Njegova raziskava jc opisana v enem prejšnjih člankov (Lamovcc, 1990), zato bi na tem mestu podala le nekatere zaključke. Avtor jc ugotovil, da jc razvoj nekaterih obrambnih mehanizmov tesno povezan z družinskimi pogoji v zgodnjem in poznem otroštvu ter adolescenci, pri realističnih strategijah pa takih povezav ni našel. Zaključil jc, da so morda bolj odvisne od stopnje kognitivne razvitosti. Dodamo lahko, da so verjetno tudi bolj odvisne od situacije, kot pa od neke relativno trajne dispozicije, ki bi tvorila osnovo za osebnostne lastnosti.
Tako v teoretičnem kot tudi v metodološkem smislu jc pionirsko delo na tem področju opravila Norma Haan (1977). Čeprav po osnovni usmeritvi spada v ego psihologijo, jc njeno delo hkrati pod močnih vplivom kognitivne psihologije, predvsem Piageta. Izdelala jc novo taksonomijo ego procesov, ki jih deli v tri vrste: spoprijemanje, obramba in fragmenUicija. Procesi spoprijemanja so torej ena od treh možnih modalnosti generičnih procesov, ki jih ljudje uporabljajo za reševanje življenjskih problemov. Razlikuje 4 vrste funkcij: kognitivne, reflcksivno-intraccptivnc, usmerjanje pozornosti ter regulacija impulzov in afektov. Kognitivne funkcije predstavljajo aktivne, navzven usmerjene, instrumentalne vidike reševanja problemov in vključujejo akomodacijo. Funkcije afektivne regulacije prav tako zahtevajo akomodacijo in se nanašajo na poskuse spoprijemanja s preusmeri ti vjo, zadrževanjem ali transformacijo. Intraceplivnc funkcije niso usmerjene na dosego nekega cilja, temveč pomenijo poskuse asimilacije s pomočjo misli, čustev in intuicije. Preusmerjanje pozornosti prinese le trenutno olajašanje, a nc spremeni razmer v okolju.
Taksonomija ego procesov MODALNOSTI
GENERIČNI PROCESI
1.	Diskriminacija
2.	Distanciranje ("Detachement")
3.	Simbolizacija
4.	Odložena reakcija
5.	Senzibilnost
6.	Časovna rever/.ija
7.	Selektivno zavedanje
8.	Diverzija
9.	Transformacija
10.	Omejitev
Spoprijemanje
Kognitivne funkcije
objektivnost
intelektualnost
Obramba
izolacija
intelektualizacija racionalizacija
logična analiza
Reflcksivno-intraccptivnc funkcije toleriranje negotovosti dvom empatija	projekcija
regres v službi ega	regres
Funkcije usmerjanja pozornosti
koncentracija	zanikanje
Fragmentacija
konkretizacija ncologizmi
konfabulacija
imobilizacija deluzije
dekonipenzacija distrakcija in fiksacija
sublimaci ja substitucija supresija
premeščanje	afektivna preokupacija
reakcijska formacija preskakovanja represija	depersonalizacija in
amnezija
Spoprijemanje, defenzivnost in fragmentacija so organizirani hierarhično. Posameznik se bo spoprijemal, če more, se branil, če se mora in podlegel fragmcntaciji, če jc v to prisiljen. Organizacijsko delo ego procesov opisuje avtorica s Piagctovima pojmoma asimilacije in akomodacije. Nanašata se na funkciji ega, ki neprestano absorbira in integrira doživetja z že obstoječimi shemami ali konstrukti (asimilacija), ter konstruira specifične odgovore nanje (akomodacija). Najustreznejša oblika jc spoprijemanje, vendar morajo biti zanj ugodni pogoji. Obrambne reakcije varujejo posameznika pred fragmcntacijo, ki nastopi v skrajnih situacijah. Defenzivni proccsi nastopijo tedaj, ko:
1.	Okolje nasprotuje posameznikovim ciljem.
2.	Okolje ne nudi ustrezne podpore.
3.	Posameznik uporablja več akomodacije, kot pa je zmožen asimilirati.
4.	Posameznik pretirano vztraja pri asimilacijskih aktivnostih, namesto, da bi vključil tudi akomodacijo.
Fragmcntacija jc umik k privatnim načinom asimilacije in nastopi kol akomodacija na stres. Akomodacije, ki bi bile potrebne, niso le onstran njegovih zmožnosti, temveč so v nasprotju z njegovim dojemanjem sveta. Fragmcntacija jc lahko le trenutna reakcija zmedenosti, ali pa je trajnejša.
Na osnovi svoje taksonomijc jc avtorica izdelala tudi merski instrument: "Q sort of ego processes: coping and defense" (1977), ki jc vzpodbudil številne raziskave in so ga uporabljali tudi avtorji, ki sicer niso bili pristaši ego psihologije (npr. Wcinstock). Dolgo časa je bil to edini merski instrument, ki jc ugotavljal načine spoprijemanja kot relativno trajne osebnostne poteze, skupaj z obrambno naravnanostjo.
3. FENOMENOLOŠKO - KOGNITIVNA USMERITEV 3.1. Klasifikacija strategij spoprijemanja
Medtem ko jc ego psihologija imela izdelano klasifikacijo proccsov spoprijemanja, pa se avtorji v okviru fenomenološko - kognitivne usmeritve dolgo niso mogli zediniti glede najustreznejše klasifikacijo, prav tako pa niso imeli psihometrično preverjenega merskega pripomočka. Navadno so uporabljali ček-liste, sestavljene za vsako raziskavo posebej, ali pa so izvedli strukturiran intevju. Rezultati tako zastavljenih raziskav so seveda dali dokaj nekonsistentne zaključke.
Med prvimi ček-listami seje pojavila Lestvica mehanizmov spoprijemanja ("Coping mechanism scale"), katere avtor jc bil Mc Crac (1984). Vsebovala jc 28 strategij, ki so vključevale 1 do 6 postavk, prcskušanci pa so označili, katere od njih so uporabili v dani situaciji. Mehanizmi spoprijemanja so bili: sovražna reakcija, racionalna akcija, iskanje pomoči, vztrajanje, izolacija afekta, fatalizem, izražanje čustev, pozitivno mišljenje, distrakcija, eskapistična domišljija, intelektualno zanikanje, samokritika, postopno reševanje, socialna primerjava, pomirjevanje, substitucija, omejitev, črpanje moči iz frustracijc, izogibanje, samoadaptacija, magično mišljenje, aktivno pozabljcnjc, humor, pasivnost, neodločenost, iskanje krivde ter zatekanje k veri.
Billings in Moos (1984) sta izdvojila tri vrste strategij:
1.	Strategije, usmerjene na oceno: njihov namen jc na novo definirali osebni pomen siluacijc, predvsem s pomočjo logične analize (npr. razmišljanje o različnih načinih reševanja problema, črpanje iz preteklih izkušenj, zavzemanje perspektive itd.)
2.	Strategije, usmerjene na problem. Te skušajo spremeniti ali zmanjšali izvor stresa z delovanjem na stvarno situacijo. Vključujejo iskanje informacij (npr. izvedeti več o situaciji, iskati profesionalne nasvete itd.) ter reševanje problemov (npr. narediti načrt za akcijo in ga izvesti itd.)
3. Strategije, usmerjene na cmocijc, ki poskušajo obvladati cmocijc, oziroma ustvarili čustveno ravnotežje. So dveh vrst: rcgulacija čustev (npr. ukvarjati se z drugimi stvarmi, izvajati dihalne vaje itd.) ter emocionalno sproščanje (npr. dati čustvom prosto pot, znesli se nad drugimi itd.)
Prve sla označila kot aktivne kognitivne strategije, druge kot aktivne vedenjske strategije, tretje pa kot strategije izogibanja. Izvedla sta ludi več raziskav, ki so na splošno pokazale, da aklivne vedenjske strategije pozitivno vplivajo na izid. Res pa jc tudi, da so take stretegije mogoče le tedaj, ko problem ni brezizhoden. Ugotovila sta tudi, daje uporaba katerihkoli strategih boljša, kot čc jih sploh ne uporabljamo. Tako so npr. kadilci, ki niso uporabljali nobenih strategij spoprijemanja, kar štirikrat pogosteje ponovno zapadli tej razvadi kot tisti, ki so take strategije uporabljali.
V eni od raziskav (Billings in Moos, 1981) sta povezovala aktivne in pasivne strategije s sociodcmografskimi dejavniki in osebnostjo. Vključila sta več kot 400 zdravih in prav toliko depresivnih oseb. Pokazalo se jc, da so tako SES, osebnostni in situacijski dejavniki ter družinska podpora bistveno prispevali v uporabi aktivnega vedenjskega in kognitivnega spoprijemanja tako pri zdravih osebah kot pri pacientih. Nižji sloji so uporabljali pretežno pasivne oblike. Samozaupanje in flcgmatičnost sta sc povezovala s pretežno aktivnim spoprijemanjem. Pri zdravih osebah sla bila najpomembnejša prediktorja načina spoprijemanja stopnja družinske podpore in situacijski dejavniki, pri depresivnih pa so bile pomembne ludi osebnostne poteze. Pri obeh skupinah jc bil način spoprijemanja zelo specifičen glede na problem.
Stone in Nca/c(1984) sla razdelila spoprijemanje v 8 kategorij:
1.	Distrakcija
2.	Redefinicija situacije
3.	Neposredna akcija
4.	Katarza
5.	Sprejetje
6.	Iskanje socialne pomoči
7.	Sprostitev
8.	Vera
Izvedla sta raziskavo, v kateri sta 260 osebam po pošti poslala skupino vprašanj, ki so sc nanašala na nedaven stresni dogodek, prcskušanci pa so morali označili, katerega od osmih slogov spoprijemanja so uporabili. Vsi slogi so bili natančno opisani, prcskušanci pa so za svoje sodelovanje dobili primerno odškodnino. Rezultati so pokazali naslednje: pri 57% problemov prcskušanci niso imeli nobenega nadzora nad situacijo, pri 32% so imeli delen nadzor, pri 11% pa veliko nadzora. Več kot 90% situacij jc bilo nezaželenih, ostale pa so bile zaželene. 38% situacij jc bilo rahlo pomembnih, 37% zmerno in 25% skrajno pomembnih. 71% problemov jc predstavljalo enkraten dogodek, 29% pa je imelo trajne poslcdicc. Ker so bili prcskušanci izbrani slučajno, na osnovi telefonskega imenika, lahko domnevamo, da rezultati predstavljajo običajne značilnosti problemskih situacij. Pogostost uporabe posameznih strategij sc je pri moških in ženskah razlikovala, in sicer:
% problemov
distr akcija rcdefinicaja neposredna akcija katarza sprejetje
iskanje soc. pomoči
sprostitev
vera
ostalo
moški
23
24 48 21 28 11 14
3 5
ženske 30* 25 43 29* 32 18* 20*
8*
9*
Statistično pomembne razlike so označene z zvezdico. Druge raziskave so pokazale, da se tudi stresne situacije, v katerih se najpogosteje znajdejo moški in ženske, razlikujejo. Za moške so tipične stresne situacije, povezane z delom, pri ženskah pa prevladujejo situacije, povezane z zdravjem (lastnim ali družinskih članov). Če upoštevamo tudi naravo stresne situacije, nc najdemo bistvenih razlik med spoloma (Folkman, Lazarus, 1980).
Z analizo variance sta avtorja ugotovila, da so v težjih situacijah prcskušanci uporabljali več katarze, sprostitve, iskanja socialne pomoči in utehe v veri, pri lažjih problemih pa jc bilo teh strategij najmanj. Rezultati so tudi pokazali, da se ob spoprijemanju z istimi problemi osebe držijo pretežno istih slogov ob raz.ličnih priložnostih. Tudi sicer so posamezniki uporabljali vsaj eno metodo dokaj konsistentno, v kombinaciji z drugimi, ki pa so se spreminjale od situacije do situacije. Kocficicnt konsistenstnosti je bil 0,70. Avtorja sta nameravala sestaviti psihometrično obdelan merski instrument, vendar so nastopili številni problemi, saj jc metodologija preccj drugačna kot pri običajnih merilih, ki ugotavljajo relativno trajne značilnosti. Prcskušanci so pogosto izbirali le eno ali dve postavki posamezne lestvice, s tem pa se jc bistveno zmanjšala notranja konsistentnost.
Folkman in Lazarus (1988) sta končno le uspela izdelati psihometrično sprejemljiv merski pripomoček z nazivom: Načini spoprijemanja ("Ways of coping"). Lestvica ugotavlja, na kakšen način posamezniki razmišljajo in delujejo, kadar se znajdejo v različnih stresnih situacijah, ki so del vsakdanjega življenja. Lestvica nc meri spoprijemanja kot osebnostnega sloga, temveč kot strategijo, ki jo posameznik uporabi v specifični situaciji. Tako sestavljena lestvica jc rezultat ugotovitev, da so načini spoprijemanja manj odvisni od osebnostnih lastnosti, pač pa jc odločilnega pomena narava situacije ter ocena o možnosti delovanja. Ključne teoretične predpostavke, na katerih temelji lestvica, izvirajo iz kognitivno-fcnomenološkc teorije, ki poudarja predvsem tri vidike. Prvi sc nanaša na usmerjenost na proces, to jc, na poskuse spoprijemanja, ne glede na njihov učinek. Drugi vključuje domnevo, da noben način spoprijemanja ni uspešnejši sam po sebi, temveč le v povezavi z določeno situacijo. Tretji vidik izključuje vse avtomatične reakcije, ki so rezultat stresa, in upošteva le tiste, ki zahtevajo bolj ali manj zavestno odločitev. Lestvica vsebuje 66 postavk, ki so uvrščene v 8 kategorij:
1.	Konfrontacija
2.	Distanciranje
3.	Samokontrola
4.	Iskanje socialne pomoči
5.	Sprejemanje odgovornosti
6.	Beg/izogibanje
7.	Načrtno reševanje problemov
8.	Pozitivna ponovna occna
Čeprav jc lestvica nastala na osnovi teorije, sta avtorja izvedla tudi faktorsko analizo, ki jc navedeno delitev v glavnem potrdila. Notranja konsistentnost znaša med 0,61 in 0,79, v številnih raziskavah pa je bila potrjena tudi njena konstruktna validnost. Zanesljivost jc sicer razmeroma nizka (med 0,17 in 0,47), vendar jc vprašljivo, čc jc računanje zanesljivosti sploh smiselno, ker jc nemogoče poiskati povsem identične situacije za ponovno merjenje. Oglejmo si sedaj rezultate nekaterih raziskav, ki so nastale na osnovi te kot tudi prej omenjenih lestvic. V središču pozornosti raziskovalcev so bili vsekakor situacijski dejavniki stresne situacijc, pa tudi dostopnost socialnc pomoči in nekatere osebnostne značilnosti, ki naj bi delovale kot mediator učinkov stresa.
3.2. Situacijskc determinante spoprijemanja
Nekatere splošne situacijskc dejavnike, ki vplivajo na načine spoprijemanja, sem opisala žc v prejšnjem poglavju, na tem mestu pa bom podala rezultate raziskav, ki so sc ukvarajalc z bolj specifičnimi vidiki. Te raziskave se niso v toliki meri zanimale na t.i. "objektive" lastnosti situacijc, kot za to, kako jo jc posameznik ocenil. Mc Crae (1984) jc s pomočjo svoje lestvice, ki je vključevala 28 mehanizmov spoprijemanja, ugotavljal vpliv ocene na mehanizme spoprijemanja v longitudinalni študiji staranja. Preskusil jc 154 moških med 25 in 91 leti ter 101 žensko med 24 in 84 leti. Vsi so doživeli nek stresni dogodek, ki so ga ocenili kot izgubo, grožnjo ali izziv. Zanimalo ga jc, katere strategije sc najpogosteje povezujejo s posamezno occno. Analiza variance jc pokazala, daje povprečna uporaba 19 mehanizmov statistično pomembno povezana s specifičnimi ocenami. Na occno izgube so prcskušanci najpogosteje odgovarjali z vero in izražanjem čustev, na occno grožnje pa z fatalizmom, magičnim mišljenjem in iskanjem socialnc pomoči. Izziv je sprožil predvsem naslednje mehanizme: racionalna akcija, pozitivno mišljenje, vztrajanje, samoadaptacija, črpanje moči iz frustracijc, humor, omejitev, intelektualno zanikanje, prevzemanje odgovornosti ter eskapistična domišljija. Sama vrsta stresorja jc pojasnila le 2 - 16 % variance, kar je mnogo manj kot ocena. Starost sama ni bistveno vplivala na načine spoprijemanja, če je upošteval, da v različnih starostnih obdobjih prevladujejo različni tipi stresa.
Folkman in Lazarus (1980) sta ugotavljala vpliv sekundarne ocene, to je možnosti, ki jih situacija nudi za spremembe na načine spoprijemanja. Situaacijc sta razdelila v tri vrste: delovne, zdravstvene in družinske. Prve so bile najbolj dostopne spremembam in so vzbujale več spoprijemanja, ki jc bilo usmerjeno na problem. Najmanj sprememb so omogočale zdravstvene situacijc, ki so vzbujale več emocionalnega uravnavanja kot
ostali dve, družinske situacije pa so bile nekje v sredini. Raziskava, ki so jo i/.vedli Fokman, Lazarus in Dunkcl-Schcllcr (1986), jc primerjala odnos med tem, kaj je bilo v nevarnosti (primarna ocena), možnostmi za spoprijemanje (sekundarna occna) ter 8 načini spoprijemanja. Odnos med vsemi merili primarne occnc in načini spoprijemanja jc bil statistično pomemben. To lahko ilustriramo z dvema najpomembnejšima indikatorjema primarne occnc: ogroženost samospoštovanja oziroma ljubljene osebe. Ob močni grožnji samospoštovanju so prcskušanci uporabljali več konfrontacije, samokontrole, sprejemali več odgovornosti, kazali več bega/izogibanja ter iskali manj socialne pomoči kot v primeru, če jc bila grožnja samospoštovanju majhna. Kadar jc bila močno ogorožc-na ljubljena oseba, so uporabljali več konfrontacije in bega/izogibanja ter manj načrtnega reševanja problemov in manj distanciranja kot v primeru, če jc bila ogroženost ljubljene osebe manjša. Spoprijemanje jc bilo odvisno tudi od sekundarne occnc: čc so prcskušanci ocenili, da je situacijo možno spremeniti, so uporabljali več konfrontacije, načrtnega reševanja problemov, pozitivne ponovne occnc ter sprejemali več odgovornosti, kot pa čc so ocenili, da bo situacijo pač potrebno sprejeti tako, kot je. Vse navedene raziskave so jasno pokazale, da so mehanizmi spoprijemanja, ki bi jih ego psihologi označili kot dobro prilagojene, povezani po eni strani s situacijami, ki so occnjcnc kot lažje, oziroma spremenljive, po drugi strani pa s tistimi, ki so occnjcnc kot izziv.
V omenjenih raziskavah so prcskušanci sami navedli nedavni stresni dogodek, kar pa iz metodoloških razlogov ni vedno priporočljivo. V tem pogledu so si nekateri avtorji prizadevali izdelati tudi standardizirana merila stresnih dogodkov, izmed katerih prcskušanci lahko izberejo tiste,ki se nanašajo nanje. Poznamo dve taki merili. Prvega sta izdelala Holmes in Rahc (1967) in nosi naslov Razpored nedavnih doživetij ("Schedule of reccnt experiences"). Doživetja so na statistični osnovi rangirana od najbolj do najmanj traumatičnih. Ustreznejši se zdi Pregled življcnskih dogodkov ("Life experiences survey), ki so ga izdelali Sarason, Johnson in Sicgcl (1978) in omogoča, da preskušanci sami ocenijo pozitivni oziroma negativni vpliv dogodka za njihovo doživljcnjc, kot tudi stopnjo njegovega subjektivnega pomena. Posamezniki occnjujcjo stresne dogodke na 7-stopcnjski lestvici, glede na to, kakšen vpliv jc imel dogodek v času, ko jc nastopil. Zanesljivost lestvice za negativne dogodke je razmeroma dobra (med 0,56 in 0,88), za pozitivne dogodke pa jc precej manjša (med 0,19 in 0,53). Lestvica pomembno korelira z anksioznostjo kot stanjem (0,46) ter z depresivnostjo, izmerjeno z Beckovim vprašalnikom (0,24). Zanimivo je, da so korclacije še višje pri ekstcrnalnih osebah, ki se jim dozdeva, da imajo le malo nadzora nad svojim okoljem in sploh vsem, kar se jim pripeti.
3.3. Osebnost kot mediator spoprijemanja
Večina raziskav (npr. Sarason in sodelavci, 1978) jc siccr našla statistično pomembno zvezo med izrazitostjo stresa in kasnejšo patologijo, tako v telesnem kot v psihičnem pogledu, vendar pa so korclacije navadno dokaj nizke. Očitno jc, da se učinki stresa od osebe do osebe močno razlikujejo. Na nekatere odločilno vpliva že zmerna stopnja stresa, drugi pa so zmožni kljubovati razmeroma močnemu strestu, nc da bi se pojavile negativne posledice. Kaj je torej tisto, kar povzroča odpornost nekaterih ljudi? Ena od možnosti so vsekakor osebnostne lastnosti. Vendar, kakor bomo videli kasneje,
tudi povezave med osebnostnimi lastnosuni, vsaj v okviru normalc, in učinki stresa niso preveč izrazite. Iz tega lahko sklepamo, da jc osebnost le eden od dejavnikov, ki v specifični interakciji z drugimi deluje kot mediator in ublaži učinke stresa. Intcrakcijske raziskave so zelo zahtevne, njihove rezultate pa je težko posploševati. V ilustracijo si oglejmo tovrstno raziskavo, ki jo jc izvedla Katharine Parkcs (1986).
Parkcsova je najprej analizirala dosedanje pristope in jih razdelila v dve skupini. V prvo jc uvrstila transakcijski model, ki ga zagovarjata Lazarus in Folkman in obravnava osebo ter okolje v obojestranskem odnosu: oseba in okolje skupaj dajeta dogodku pomen s pomočjo occnc. Pojem ocenc torej že vključuje tako situacijskc kot osebnostne determinante. Drugi pristop, ki ga uporabljajo Billings in Moos ter še nekateri drugi, pa jc označila kot strukturalen. V okviru tega modela posebej upoštevajo merila stresa in izida, med njima pa naj bi mcdiiralc trajne osebnostne lastnosti, načini spoprijemanja ter psihosocialno okolje. V teh raziskavah jc zanemarjen časovni oziroma proccsni vidik spoprijemanja. Nobeden od obeh pristopov ne daje vpogleda v vlogo situacijskih dejavnikov pri spoprijemanju ob sočasnem upoštevanju dejavnikov okolja in osebnostnih vplivov kot ločenih determinant.
Izvedla jc raziskavo, v kateri je poskušala te pomanjkljivosti odpraviti. Ločeno jc merila individualne ra/.like (ekstraverzija, nevrotizem), dejavnike okolja (delovne zahteve, stopnja socialne pomoči), situacijskc dejavnike (narava stresne situacijc in njen pomen) ter načine spoprijemanja (neposredno spoprijemanje, supresija, splošni repertoar strategij spoprijemanja). Podatke jc zbrala na študentkah, ki so želele postati medicinske sestre in so prvič delale v praksi. S pomočjo intervjuja in vprašalnikov jc dobila podatke in jih obdelala z metodo regresijske analize, ki omogoča vpogled v kvantitativni doprinos posamezne spremenljivke. Večina uporabljenih spremenljivk je pokazala učinke medsebojne interakcije.
Tako so npr. osebe z nizko stopnjo nevrotizma kazale obrnjeno U krivuljo med zahtevami dela in neposrednim spoprijemanjem, pri čemer je bilo največ neposrednega spoprijemanja pri srednje velikih zahtevah. Osebe z visoko stopnjo nevrotizma se niso dosti menile za stopnjo zahtevnosti dela in so ves čas uporabljale razmeroma malo neposrednega spoprijemanja. Rezultate lahko tolmačimo z nizko fruslracijsko tolcranco slednjih, saj že nizke zahteve prehajajo njihove možnosti spoprijemanja. Pri uporabi supresijc jc bila povezava linearna. Osebe z nizko stopnjo nevrotizma so kazale več supresije z večanjem delovnih zahtev, kar sc zdi prilagojeno, saj se jim tako ob povečanih zahtevah ni bilo potrebno pretirano ukvarjali s specifičnimi problemi in so še vedno lahko ustrezno delovale. Osebe z visoko stopnjo nevrotizma pa so ravno tedaj uporabljale najmanj supresijc, kar kaže, da so sc izgubl jale v nepomembnih malenkostih.
Tudi ekstraverzija jc bila v znatni povezavi z neposrednim spoprijemanjem. Visoka stopnja socialnc pomoči je pri njih vzpodbujala neposredno spoprijemanje, pri introvertiranih pa jc imela ravno obraten učinek. Zdi se, da sc slednji ob prisotnosti socialnc pomoči pasivizirajo in prepustijo reševanje problemov drugim. Neposredno sc spoprijemajo samo tedaj, če so zares prisiljeni. Glede supresijc se niso pokazali pomembni intcrakcijski učinki.
Interakcija med pomembnostjo epizode, osebnostjo ter dejavniki okolja jc bila naslednja: pomembna je bila samo pri merilih ekstraverzije in socialnc pomoči. Malo pomembne epizode so pri ekstravertiranih vzpodbujale več neposrednega spoprijemanja kot zelo pomembne epizode. Prisotnost socialnc pomoči jc zmanjšala poskuse
neposrednega spoprijemanja pri malo pomembnih epizodah, povečala pa gc je, čc so bile epizode zelo pomembne. Suprcsija seje povečala pri nizkih delovnih zahtevah ob malo pomembnih epizodah, kar kaže, da so jih obravnavale rutinsko.
Splošni repertoar strategij spoprijemanja je bil pod vplivom socialne pomoči, pomembnosti epizode kot tudi osebnostnih dejavnikov, vendar med njimi ni bilo pomembnih interakcij. Število splošnih strategij je bilo v pozitivni povezavi tako z ekstraverzijo kot tudi z nevrotizmom, neposredno spoprijemanje pa jc bilo premo sorazmerno z ekstraverzijo in obratno sorazmerno z nevrotizmom. Ekstravcrtirani so torej v večji meri izbirali na problem usmerjene strategije, osebe z visoko stopnjo nevrotizma pa so selektivno izbirale strategije, ki so bile povezane s kognitivnim izkrivljanjem. V okolju, ki jc vsebovalo visoke delovne zahteve in malo socialne pomoči, je bilo število slednjih večje.
V neki drugi raziskavi jc Parkesova (1984) na podobnem vzorcu iskala povezave med načini spoprijemanja in osebnostno lastnostjo intcrnalnosti oziroma ckstcrnalnosti. Ugotovila jc, da so intcrnalne študentke bolj upoštevale možnosti spremembe, ki jo jc nudila situacija. Kadar se jim jc zdelo, da se bo situacija očitno spremenila ali pa je povsem nespremenljiva, so uporabljale manj spoprijemanja kot ckstcrnalnc študentke. Če so bile možnosti sprememb dvoumne ali nejasne, med obema skupinama ni bilo razlik. V spremenljivih situacijah so intcrnalne študentke na splošno uporabljale več neposrednega spoprijemanja kot supresije, pri ckstcrnalnih pa jc bilo obratno. Tudi druge raziskave so potrdile, daje spoprijemanje intcrnalnih oseb bolj prilagojeno situaciji, kot pri ckstcrnalnih.
Mc Crac in Cosla (1986) sta primerjala odnos med nevrotizmom, ekstraverzijo in odprtostjo doživljanja ter 28 načini spoprijemanja. Ncvrotizem jc bil povezan z večjim Številom sovražnih reakcij, eskapistično domišljijo, samokritiko, pomirjanjem, magičnim mišljenjem, pasivnostjo in neodločnostjo. Ekstravcrzija je bila povezana s prevladovanjem racionalne akcije, pozitivnim mišljenjem, substitucijo in omejitvijo. Odprtost doživljanja se jc povezovala s humorjem, osebe z nizkim številom točk pa so sc bolj zatekale k veri.
Številne raziskave so pokazale, da se osebe, ki nagibajo k raznim oblikam psihološke neprilagojenosti (ncvrotizem, anksioznost, depresivnost, itd.) manj uspešno spoprijemajo s stresom. Vilaliano s sodelavci (1985) je ugotovil, da depresivne in anksiozne osebe uporabjajo več magičnega mišljanja in manj spoprijemanja, ki je usmerjeno na problem. Fcllon, Rcvenson in Hinrichscn (1984) so ugotovili, da vrsta mcdicinske diagnoze ni povezana z načini spoprijemanja, pač pa jc z njimi povezana stopnja psihološke prilagojenosti. Prevladovanje pozitivne cmocionalnosti se je povezovalo z iskanjem informacij, negativna cmocionalnost ter slaba prilagojenost na bolezen pa sta se povezovali z emocionalnim sproščanjem, znižanim samospoštovanjem ter izogibanjem. Aldwin in Rcvcnson (1987) sta preučevali odnos 8 načinov spoprijemanja s psihološimi simptomi v vzorcu 291 odraslih. Upoštevali sta začetno stopnjo simptomov in stresa ter ugotovili, da eksapizem in občutki krivde neposredno poslabšujejo simptome, saj povečujejo emocionalno neugodje. Strategije, usmerjene na problem, pa so kazale ugodne učinke interakcije s simptomi.
Čep rav so raziskave pokazale nedvoumno povezavo med nekaterimi oblikami spoprijemanja in psihološko neprilagojenostjo, pa narava tega odnosa še zdaleč ni pojasnjena. Po vsej verjetnosti zveza večinoma ni neposredna, temveč jo mediirajo
osebnostne značilnosti. Zelo pomembna jc tudi stopnja skladanja med možnostmi spoprijemanja in dejanskim vedenjem. Spoprijemanje naj bi po pravilu ustrezalo situaciji v tem smislu, daje usmerjenost na problem ustreznejša v situacijah, ki so spremenljive. Emocionalno uravnavanje pa naj bi bilo ustreznejše v nespremenljivih situacijah. Nekatere raziskave so to tudi potrdile. Collins, Baum in Singer (1983) so ugotavljali odnos med načinom spoprijemanja in izidi pri osebah, ki so doživele nesreče in so se zdravile v bolnišnici. Preizkusili so jih tik po nesreči ter ponovno dve leti kasneje. Njihovi problemi so bili po dveh letih večinoma kronični in ni bilo pričakovati bistvenih sprememb. Tisti, ki so uporabljali več spoprijemanja, usmerjenega na problem, so po dveh letih kazali več simptomov in čustvene motenosti kot oni, ki so uporabljali manj •cga načina. Prevladovanje spoprijemanja, usmerjenega na uravnavanje emocij, jc bilo povezano z manjšim številom čustvenih motenj. Znotraj te kategorije so bili še najmanj moteni tisti, ki so uporabljali pozitivno ponovno occno, najbolj pa tisti, ki so uporabljali pretežno zanikanje.
3.3.1. Osebnostna čvrstost ("hardiness")
Pozornost raziskovalcev jc v zadnjem času vse bolj usmerjena na iskanje lastnosti, ki pripomorejo k odpornosti do učinkov stresa. Med "optimalnimi" osebnostnimi značilnostmi jc najbolj znan konstrukt osebnostne čvrstosti, katerega avtorica jc Suzanne Kobasa (1979). V teoretičnem smislu vključuje več vidikov. Eden od njih jc osebna angažiranost ("committment"), ki predstavlja nasprotje odtujenosti od sebe in od dela in se izraža v navdušenju in užitku pri delu, odsotnosti dolgočasenja in praznine ter občutku smiselnosti in izpolnjenosti življenja. Druga komponenta je občutek varnosti, ki vključuje zaupanje v družbo in svojo socialno varnost. Tretja značilnost sc nanaša na odsotnost občutkov nemoči in je v nekem smislu podobna prejšnji. Občutki nemoči so izraženi predvsem v prepričanju, da je družba manipulativna in izvaja preveč nadzora nad posameznikom. Četrta značilnost jc stopnja intcrnalnosti oziroma ckstcrnalnosti. Intcrnalnc osebe so prepričane, da jc nadzor nad njihovim življenjem v njihovih lastnih rokah, ckstcrnalnost pa izraža fatalizem in prepričanje, da so izvori nadzora pretežno zunanji. Nadaljnja sestavina jc kognitivna strukturiranost, ki se kaže v iskanju informacij •n v načrtovanju, v nasprotju z nenačrtnostjo in predajanjem nepredvidljivosti. Osebnostno čvrste osebe imajo torej občutek smiselnosti svojih dejanj in življenja nasploh ter ne doživljajo sprememb kot breme, ampak kot normalno sestavino življenja, saj se ne čutijo zlahka ogrožene. Prepričane so, da lahko vplivajo na to, kar se jim v Življenju zgodi.
Avtorica jc podala tudi dve hipotezi o načinu, na katerega bi osebnostna čvrstost lahko vplivala na zdravje. Po prvi hipotezi naj bi občutja angažiranosti, nadzora in izziva delovala posredno, kot mediator stresa, in povečevala uporabo uspešnih strategij spoprijemanja. Kasnejše raziskave (Rhodcwalt in Agustdottir, 1984) so pokazale, da osebnostno čvrsti posamezniki ne doživljajo življenjskih dogodkov kot kvalitativno drugačnih od manj čvrstih oseb, pač pa zaznavajo dogodke kot bolj pozitivne in sebe kot da posedujejo nadzor nad njimi. Tudi čvrste osebe, ki občutijo nek dogodek kol nezaželen ali nedostopen nadzoru, doživljajo psihične motnje. Razlika jc v tem, da so čvrste osebe na splošno manj nagnjene k tovrstnemu doživljanju dogodkov.
Po drugi hipotezi naj bi osebnostna čvrstost neposredno zmanjševala stres, poleg tega pa tudi povečevala uporabo uspešnih strategij. Precej raziskav (npr. Kobasa in Puccctti, 1983) bolj potrjuje to možnost.
Neposredni in posredni učinki osebnostne čvrstosti
Prve raziskave so večinoma upoštevale skupni rezultat cclotnc lcstvicc in so bile retrospektivne, kar pomeni, da so istočasno ugotavljale stopnjo osebnostne čvrstosti kot tudi simptome, ki so nastali kot rezultat stresa. V takih pogojih seveda ni mogoče preverjati predpostavke o vzročni povezavi, poleg tega pa delujejo še drugi moteči dejavniki, ki umetno povečujejo korclacijo. Možno jc namreč, da osebe, ki so telesno ali psihično prizadete, doživljajo sebe kot manj čvrste. Prav tako jc možno, da bolezen izčrpa njihove rezerve, kar se izrazi na zmanjšani osebnostni čvrstosti. Te raziskave so večinoma našle interakcijo med osebnostno čvrstostjo in zdravjem. Tako jc Kobasa (1979) med vodilnimi delavci, ki so delali v izrazito stresnih pogojih, lahko izdvojila tiste, ki so ostali zdravi, od onih, ki so zboleli. Tudi nekatere prospektivne raziskave, pri katerih so osebnostno čvrstost merili vnaprej, so dobile podobne rezultate. Kobasa, Maddi in Couringlon (1981) so potrdili, da na osnovi osebnostne čvrstosti lahko napovedo tako sedanje kot tudi bodoče zdravje.
Lcslvica osebnostne čvrstosti ("Hardiness scale"), ki jo jc leta 1979 objavila Kobasa, je do danes doživela že prcccj modifikacij in jc še vedno v postopku izboljševanja. Z njeno pomočjo so bile izvedene številne raziskave. Začetna faktorska analiza (Kobasa s sodclavci, 1982) jc našla en sam faktor in zdelo se jc, da jc cnovitost lcstvicc potrjena. Funk in Houston (1987) sta izvedla obsežno raziskavo, da bi ugotovila, kaj ta faktor pravzaprav pomeni. Vključila sta še Pregled življenjskih dogodkov, več meril psihološke neprilagojenosti, Bcckovo lestvico depresivnosti ter podatke o zdravstvenem statusu. Tudi ona sta našla en sam faktor, ki jc kazal nizke do zmerne korclacije (najvišja jc bila -0,40) z neprilagojenostjo. Lestvica se torej v določeni meri prekriva s psihološko neprilagojenostjo, vendar razmeroma nizke korclacije kažejo, da meri še nekaj drugega. Avtorja nista dobila intcrakcijskcga učinka čvrstosti na kasnejšo stopnjo obolevnosti, razen z depresivnostjo. Ko sta izvedla tudi retrospektivno analizo, sta siccr našla povezavo med čvrstostjo in zdravjem, nista pa dobila potrditve, daje učinek interaktiven, kar pomeni, da so učinki verjetno neposredni. Zveza med čvrstostjo in depresivnostjo jc bila bistveno bolj izrazita, kot povezava s telesnim zdravjem. Opozorila sta tudi na to, da
so trditve na lestvici izražene v negativni obliki, čeprav ni nujno, da jc odnos med skrajnostima bipolaren.
Hull, Trcurcn in Vimclli (1987) sc pridružujejo vse večjemu številu avtorjev, ki so Podvomili v cnovitost lestvicc. Slednja sc jc precej spreminjala in trenutno obstaja v daljši in krajši obliki. Novejše raziskave, vključno z raziskavo omenjenih avtorjev navajajo, da meri tri faktorje: angažiranost, nad/.or in izziv. Avtorji so preučili 5 predhodnih raziskav čvrstosti ter izvedli tudi svojo lastno z namenom, da bi ugotovili specifične povezave posameznih komponent osebnostne čvrstosti. Rezultati so pokazali, da je angažiranost imela predvideni učinek v vseh analiziranih raziskavah, nadzor v veliki večini, izziv pa le malo, ali pa jc bil njegov učinek cclo obraten od predvidenega. Angažiranost in nadzor sta dobro napovedovala zdravje, vendar avtorji opozarjajo, da imata drugačen učinek in se povezujeta z različnimi načini spoprijemanja. Angažiranost sc močno povezuje s prisotnostjo socialnc pomoči, pa tudi z visokim samospoštovanjem in optimizmom. Avtorji zaključujejo, da so psihometrične značilnosti lestvice angažiranosti dobre, za merjenje nadzora sc jim zdi boljša Rottcrjcva lestvica ekstcrnalnosti, lestvica izziva pa je v trenutni obliki nesprejemljiva. V tej zvezi velja pripomnili, da avtorica ravno preskuša novo verzijo te lestvicc in lahko pričakujemo, da bo v kralkcm gotova. Se vedno pa ostajajo problemi zaradi odsotnosti pozitivnih indikatorjev osebnostne čvrstosti ter zaradi prevelike povezave z neprilagojenostjo.
Zainteresiranim tudi sporočam, da so vsi merski instrumenti, ki so opisani v tem članku, prevedeni v slovenščino in sc nahajajo na Oddelku za psihologijo, Filozofska fakulteta.
VIRI
1-	Aldvvin, C M., Rcvenson, T.A., Docs coping help? A reexamination of the relation between coping and mental health. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1987, 53, 2, 337-448.
2-	Bandura, A., Catecholamine secretion as a function of perceived coping self-efficacy. J. Couns. Clin. Psychol., 1985,58,3,406-424.
3. Billings, A.G., Moos, R.I I., The role of coping responses and social resources in attenuating the stress of life events. J. Beh. Med., 1981, 4, 139-157.
Billings, A.G., Moos, R.H., Coping, strcss, and social resources among adults with unipolar depression. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1984, 46, 877-891.
5.	Collins, D.L., Baum, A., Singer, J.E., Coping with chronic strcss at the lhree Mile Island: Psychological and biochemical evidence. Health Psychology, 2, 1983, 149-166.
6.	Felton, B.J., Rcvenson, T.A., llinrichscn, G.A., Strcss and coping in the cxplanlaion of psychological adujstmcnt among chronically ill adults. Soc. Sci. Med., 1984, 18, 889-898.
7.	Folkman, S., Lazarus, R.S., An analysis of coping in a middle-aged community sample. J.Health and Soc. Beh., 1980,21,219-239.
8.	Folkman, S., Lazarus, R.S., Dunkcl-Schctter, C., De Longis, A., Gruen, R., The dynamics of a stressful encounter: Cognitive appraisal, coping, and encounter outcomes. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1986,50,992-1003.
9.	Folkman, S., Lazarus, R.S., Manual for the Ways of coping questionnaire. Consulting Psychologists Press, Palo Alto, 1988.
10.	Funk. S.C., Houston, B.K., A critical analysis of the Hardiness Scale's validity and utility. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1987,53,3,572-578.
11.	Haan, N., Coping and defending: Processes of self-environmental organization. Acadcmic Press, New York, 1977.
12.	Holmes, T.H., Rahe, R.II., The social readjustment rating scale. J. Psychosom. Res., 1967, 11, 213-218.
13.	Hull, J.G., Trcurcn, R.R., Vimclli, S., Hardiness and health: A critiquc and alternative approach. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1987. 53, 3, 518-530.
14.	Kobasa, S.C., Stressful life events, personality, and health: An inquiry into hardinces. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1979,37, 1-11.
15.	Kobasa, S.C., Maddi, S.R., Courington, S., Personality and constitution as mediators in the stress-illness relationship. J. Health Soc. Bch., 1981, 22. 368-378.
16.	Kobasa, S C., Maddi, S R., Kahn, s., Hardiness and health. A prospective study. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1982,42,168-177.
17.	Kobasa, S.C., Puccelti, M.C., Personality and social resources in stress resistance. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1983, 45, 839-850.
18.	Lamovcc, T., Hmocijc. FF, Ljubljana, 1984.
19.	Lamovcc, T., Pojmovanje obrambnih mehanizmov nekdaj in danes II: Razločevanje obrambnih mehanizmov ter njihovi razvojni vidiki. Anthropos, 1990.
20.	Mc Crae, R.R., Situational determinants of coping responses: Ix>ss, threat, and challenge. J. Pers. Soc. Psychol., 1984.46, 117-122.
21.	Mc Crae, R.R., Costa, P.T., Personality, coping, and coping effectiveness in an adult sample. J.Pcrs., 1986, 54,385-405.
22.	Musck, J., Osebnost in kritično življenjsko dogajanje. Anthropos, 1988,1-III, 165-182.
23.	Parkes, K.R., I>ocus of control, cognitive appraisal, and coping in stressful episodes. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1984,46,655-668.
24.	Parkes, K.R., Coping in stressful episodes: The role of individual differences, environmental factors, and situational characteristics. J. Pcrs. SOc. Psychol., 1986, 51, 1277-1292.
25.	Rhodcwalt, F., Agustsdotlir, S., On the relationship of hardiness to the Type A behavior pattern: Perception of life events versus coping with life events. I. Res. Pcrs., 1984, 18, 212-223.
26.	Rossi, E.L., The psychobiology of mind-body healing. W W. Norton, New York, 1986.
27.	Sarason, I.G., Johnson, J.H., Siegcl, J.M., Assessing the impact of life changes: Development of the I.ifc experiences survey. J. Consult. Clin. Psychol., 1978, 46, 5,932-946.
28.	Stone, A. A., Ncale, J.M., New measure of daily coping: Development and preliminary results. J. Pcrs. Soc. Psychol., 1984, 46, 4, 892-906.
29.	Vitaliano, P.P., Russo, J., Carr, J.E., Maiuro, R.D., Becker, J., The ways of coping checklist: Revision and psychometric properties. Multivariate Bch. Res., 1985, 20, 3-26.
30.	Weinstock, A.R., Family environment and the development of defense and coping mechanisms. J. Pcrs. Soc. Psychol, 1967,5, 1,67-75.