LEKSIKOLOŠKE GLOSE
Slovensko čašica in čaška »Gelenkpfanne«.
Ne nameravam kritizirati novega slovarja slovenskega knjižnega jezika. Njegove prednosti in pomanjkljivosti bo razčistila šele nekajletna uporaba na najrazličnejših področjih jezikovne prakse. Želim samo, da bi se mlajši sodelavci slovarske sekcije Inštituta za slovenski jezik iz sproti ugotovljenih napak še česa naučili, kar jim bo koristilo pri nadaljevanju slovarskega dela.
Pred dnevi sem odprl slovar pri geslu čaša in njegovih derivatih, da bi preveril akcen-tuacijo, ki je pri Pleteršniku tolikokrat rekonstruirana. Skušnje so me naučile, da se na podatke J. Riglerja in T. Logarja, ki skrbita za akcent v slovarju, v večini primerov lahko zanesem. Toda presenečen sem bil, ko v slovarju nisem našel pri geslu čašica, čaška pomena »Gelenkpfanne«, ki je vendar živ in se pogosto uporablja v poljudni medicinski literaturi. Morda so pri tem odločali površni puristični razlogi. Srbohrvaško je čašica »Kniescheibe, patella gennalis« izpričano pri Vuku brez lokacije, medtem ko je v pomenu »čanak« navedeno »u Hrvatskoj«. Pri učašiti, iščašiti nogu »iz-
pahniti, izviniti si nogo« navaja Vuk lokacijo »u Baranji«. Ivekovič-Broz celo izrecno poudarja, da se ta glagol drugje ne uporablja. Vendar se glagoli iščašiti, iščašivati v tem pomenu pojavljajo že v slovarjih 17. in 18. stoletja poleg iščesnuti (Mikalja, Be-lostenec), iščeviljati (Radonjič). V Dalmaciji je poznan tudi apelativ česanica »obliž iz mila in jajc, ki se polaga na izpah«. Toda čašica pomeni v Dalmaciji »školjka, ostriga« in že zaradi tega je malo verjetno, da bi bilo slovensko čdšica, čtjška (pri Pleteršniku čaška) srbohrvaška izposojenka.
S stališča semantike seveda ni težko povezati slovanskega čaša »Schale, Kelch, Becher« s pomenom »Gelenkpfanne.« Vendar je prav tako mogoče, da sta s stališča fonetike in etimologije ljudsko etimološko so-vpadla dva različna homonima. V stari če-ščini najdemo v pomenu »Gelenkpfanne« več besed, ki zbujajo pomisleke. Gebauer, SS I 172—173, navaja čiecha, čecha, čeclia, čieška, češka, čiška, češka. Seveda povezuje Gebauer vse to s staročeškim čieše »čaša«. Toda iz vseh poskusov etimološke razlage slovanskega čaša ne moremo priti do praslovanskega 'čecha, kar bi edino moglo dati staročeške reflekse. Edina možna
39
vez je lit. kiška »Gelenkpfanne« in let. ci-ska »kolk, ledvije«. To je svoj čas že Liden, Le monde oriental V (1911), str. 195, povezoval z nizozem. hi/ze, hijs »Lendenstück« in »mišica, zglob«, limburško hies »Kniekehle«. S to etimologijo se je strinjal Büga, Kalba ir senove 251 (1. 1922) in Rinktiniai raštai II 286, našla pa je pot tudi v moderne etimološke slovarje; tako vztraja pri tem Pokorny, IEW 543, ki suponira za baltsko in nizozemsko besedno družino po Lewyju, PBB XXXI 140, indoevropske osnovo 'kejs-. Izključiti je treba iz te skupine po najnovejših analizah samo staroindijsko kiskuh »Vorderarm (Mayrhofer, I 213). Cop, Lin-guistica VIII 170, opozarja tudi na gr. wx-X10V »kolk, čašica« in het. iškiša »hrbet« iz 'sk(h)is-.
Baltsko kiška, ciska so poskušali razlagati na različne načine. Endzelin^ZSPh XVI 112, je suponiral metatezo 'kikša-. Vsiljuje se primerjava s staroindijskim käk^ä »pazduha«, lat. coxa »kolk«, staroirsko coss »noga« in nemško Hachse, bavarsko Haxn »noga«. Toda avesta kaša- »pazduha« priča za izhodno indoevropsko 'kok'sä- (o tem Pokorny, IEW 611). Da bi bil problem še bolj otežkočen, imamo poleg tega še lit. kmka, let. cinka »Gelenkpfanne«'(Fraenkel, LEW 260).
V slavistiki je bil prvič sprožen problem te besedne družine šele v drugi, posmrtni izdaji Machkovega češkega etimološkega slovarja (1968, str. 101). Sumil pa je že Skok, ki je, žal, v tako zakasneli izdaji srbohrvaškega etimološkega slovarja za sbh. iščašiti suponiral možnost drugačne razlage, ne iz čaša »Becher«, kar je tako slovensko kakor srbohrvaško šele mlajši knjižni import, čeprav je sin. čaša »Schale» že pri Gutsmannu v 18. stoletju. Machek^, 101, izhaja iz prabaltskega 'kiksä in suponira po svoji teoriji, da je indoevropsko -ks- dalo praslovansko -ch-, izhodno slovansko 'čhclia, 'čhšhka, kar bi bilo regularno češko čecha, češka. Toda tudi sbh. če-šanica »obliž za izvin« kaže na -e-, pri časka, čašica pa je izhodni -h- dvomljiv in bi bilo bolj enostavno izhajati iz psi. 'češa (< •icesjä in analogno po mušbka: muctia sekundarno 'čiecha).
Za pojem »Gelenkpfanne« pozna slovenščina tudi sinonim Šiška (akcent je po Pleterš-niku). Izpričan je že pri Vodniku in navajajo ga tudi kasnejši slovarji. Izhajali bi lahko iz 'čišhka ali 's'hčišhka, kar bi dalo po asimilacijskem procesu, ki je v slovenščini pogost, regularno Šiška. Ta -i- bi pričal za staro 'Icejs-. Češko čiška »želodova kapica« je sicer iz 'češhka, toda č. češuie
»ovoj nekaterih semen« je kakor p. czasula, czasolka, czežuja »orehova lupina« poleg č. šešuiina »luska«, p, szczeszuja, azczežula in r. ščelucha »ribja luskina« že rezultat besednega križanja, ki ni več dovolj jasno. Isto bi lahko trdili tudi za sin. češulja »odtrgana veja z listi; šop grozd, kobuljica«, tudi čehiilja, češuljek, češuljka, češuljika poleg sbh. čebulja, češulja, čelulja, čiiuljika »grozd, racemus«. Po Bernekerju, I 152, in Skoku, I 312, je to izvedeno iz čehniti, čes-niti in dalje povezano s česati. Pomensko pa se to dokaj razlikuje od big. češulja »luska« in r. dial. počesulja »hraste, garje«, kar je gotovo iz česati.
Kratko -e- je tudi v čakavskom češanica »obliž za izvin« in v sin. češerika, češarika »epifiza«, kar je težko povezati s sin. češd-rek »storž« in r. češuja »ribja luskina«. Morda bo mogoče z bogatejšim gradivom in s preciznejšimi analizami ugotoviti, kdaj, kje in kako je prihajalo do besednega križanja med različnimi osnovami.
Sin. dial. skozniti, skoznovati »bdeti, čuti, paziti, skrbeti«.
Strokovna slavistična etimološka literatura je dosedaj popolnoma prezrla zanimivo besedno družino, izpričano v prekmurskem narečju, pri sosednjih kajkavcih, deloma pa tudi pri čakavcih. To je sin. skozniti, skoznovati »bdeti, čuti, paziti, skrbeti«, skoznovati se na kaj »paziti na kaj, brigati se za kaj«, sközen, skozniv »čuječ, skrben«, skoznov&nje »budnost«. Pomensko enako je sbh. skoznovati, kajk. skoznuvati, skozan, skozniv, skoznovit (Zagorje, Dalmacija), tudi skozno spava »rahlo spi«, skoznik »nočni čuvaj« ipd.
Zdi se, da je treba izhajati iz neke prvotne nominalne oblike, morda iz adjektiva ali iz substantiva tipa 'skozenh; glagoli so tvor jeni šele naknadno. Semantično je težko misliti na csl. sJcvoze »per«, sbh. icroz, sin. skozi, skoz (tako je poskušal to razložiti Mažuranič, Pravno-povjestni rječnik 1318). Vsiljuje se domneva, da imamo opraviti z neko podedovano osnovo 'skog'-, ki pa ni nikjer nedvomno izpričana. Težave so podobne kakor pri csl. čeznoNti, ištezno^^ti, ištazati »schwinden, erlöschen, verschwinden, schaudern«, kjer vsak pomisli na 'keg'-, za kar pa, žal, v drugih ide. jezikih ni prepričljivih paralel.
SlovanskočeznoiVfije največkrat izpričano v kcmpozitu 'jhz-čeznoNti, prim. r. isčeznutb, isčezatb, verschwinden«,ukr. sčeznutY,očaz-
40]
nu/y p. dial. szczezna^c, big. izčezna, izčezva »maham se, skrivam se od pogleda na njako-go, izgubavam se«, mak. iščezne, isčeznuva, sbh. iščeznuti, isčeznjivati, iščezavati. Sim-pleks je sorazmerno redek, prim. br. čeznucb, r. dial. čezdth in ima v južnoslovanskih jezikih že tudi drugačen pomen, v big. čezna in mak. čezne je poleg »verschwinden« že tudi »sich sehnen«, sbh. čeznuti pa pomeni samo »sich sehnen«, arhaično v 16. st. tudi čezati »ginuti od straha«, Slovenščina pozna iz te osnove samo ščežeti »kriechend rennen« in iz tega je mogoče sklepati na primarno *sčez-, kar je šele po napačni dekompoziciji iz 'jhz-sčeznoNti dalo čezno^ti.
Sin. ščežeti se pomensko presenetljivo ujema z anglosaškim sceacan »schütteln, eilen, weggehen, fliehen«, starosaško skakan »weggehen, entfliehen«, staroislandsko skaka »schwinden, schnittein«, kar izvajajo iz ide. 'skeg- (Walde-Pokorny, VWb II 556; Pokorny, VWb 922). Ker staroindijsko khja-ti »rührt um« po mnenju novejših etimolo-gov ne spada zraven (Mayrhofer, Wb. d. Aind. I 296), smemo suponirati za german-ščino in slovanščino palatalno varianto 'skeg'- poleg 'skek'- z osnovnim pomenom »springen, lebhafte Bewegung«. Iz tega je slovansko skoki, »Sprung«, skočiti, skakati, »springen«, stvn. scehan »eilen, schnell fortgehen«, srvn. geschehen in stvn. geseiht »Ereigniss«, staroirsko scochid, mlajše scuchid »weicht, geht fort, geht zu Ende« in scen »Schrecken«.
Pomenski razvoj, kakršen je v sin. sközniti, najdemo vsaj deloma v baltskih jezikih. Li-tavsko šokti »springen« izvajajo z metate-zo ks-_ < sk- iz ide. 'skäk- (Endzelin, SlBEt 46: Buga, Rinktiniai raštai II 317), medtem ko misli Fraenkel, LEW 1021 na varianto s palatalnim začetkom 'k'ek- poleg '(s)kek-(tudi 'k'ak- in 'k'ok-j. Toda lit. šokus »wer gut springt, hüpft, tanzt; rüstig, munter«, saküs »springend, flink, munter«, lot. säkt »anfangen, beginnen«, säkums, säkas »einmaliges Anfangen, Beginnen«, lit. šok(d)-inti »zwingen, veranlassen; in die Hände nehmen« se že približujejo današnjemu slovenskemu pomenu. Se bolj presenetljive pa so semantične paralele pri sinonimni osnovi 'sket- »springen« v baltskih jezikih, prim. lit. skasti »springen; sich beeilen etwas zu tun, sich in Eile eifrig an etwas machen«, iskästi »zu etwas Lust bekommen«, skatytis »aufmerksam werden, sich umsehen«, ska-tinti »antreiben, anregen, wecken« in morda po kontaminaciji s 'skek- tudi skokotis »sich sorgen, bekümmert sein, sich bemühen, sich umschauen«, let. skatit »aufmerksam betrachten, betrachten«, skatigs »leb-
haft, aufmerksam, wachsam«. Fraenkel, IF XLIX 205 razbira podobne pomenske prehode pri drugih osnovah v različnih jezikih.
Iz ide. 'sket- bi bilo mogoče fonetično in semantično izvajati sin., ukr., p. in slš. čata »Hinterhalt«, kar izvajajo iz madž. csata, tj. slov. četa. Ker ima madž. csata znatno več pomenov kakor slov. čefa (Benkö, MESz I 484), je mogoče misliti v madžarščini tudi na sovpad več homonimov. Zanimivo je npr. madž. csa(a »Hüten der Viehherde in der Nacht« v primerjavi s sin. dial. keta »aus Flechtwerk und Lehm gemachte Wün-zerhütte« (Pomurje), ketiš, ketuš »Bewohner einer keta, Mitwinzer, Genosse«. Medsebojno razmerje ni jasno, nedvomno se pa takšen pomen madž. csafa ni mogel razviti iz slovanskega četa »Schar, Rotte«.
Glasoslovno in semantično je torej mogoče uskladiti slovansko čezno^ti sin. skozniti iz ide. 'skeg'- »springen, lebhafte Bewegung«. Večina avtorjev je izhajala doslej iz ide. 'skueg'- (Zupitza, Germ. Gutt. 58; BB XXV 105 in po njem Bemeker, SEW I 153; Trautmann, BSlWb 133; Vasmer, REW I 491; Skok, ERHS I 320) in povezovala čez-no^ti- s kavzativom kaziti »verderben, beschädigen« (Miklošič, SEW 114; Leskien, IF XIII 118; Meillet, MSL IX 144 in XIV 338; Berneker, SEW I 498). Primerjava z lat. conquinisco »niederkauern« iz ide. 'queng-(Petersson, IF XXIV 51) ni naletela na ugoden odmev, enako ne z nvn. hager iz ide. 'k'ak- »abmagern (Uhlenbeck, PBB XXXV 172; KZ XXXIX 258 in XL 352). Machek, Recherches 29 in 82 in kasneje v ESC 197; ESC^ 246 ločuje kaziti od čezno'^ti in povezuje čeznoti z lit. kaseti »abmagern, abnehmen, trocken, welken«, kar je glasoslovno dvomljivo. Tudi poizkus povezati čezno^tis kazati »zeigen, sagen« (Wiedemann, KZ XXXllI 62) ni našel ugodnega odmeva v strokovnih krogih.
Slovensko všeč »po volji« in srbohrvaško clječ »zavoljo«.
Slovensko všeč (adv.) je splošno uporabljan knjižni izraz, uveden v nadomestilo za ljudski kalk po nemščini dopade se mi »es gefällt mir«. Na veliki večini slovenskega ozemlja ni mogoče ugotoviti kakršnih koli glasoslovnih razlik, iz katerih bi bilo lahko sklepali na izhodno obliko in njeno prvotno razprostranjenost. Beseda je izpričana v 16. st. pri Megiserju vshezh »schön, for-mosus«, v 17. st. navaja Kastelec ushezh »prieten, hualeshen, lubesniu« in Voranc
41
vjiezh »prieten, acceptus«; v 18. stoletju ima Gutsmann prevsheuzhen, zhudnovsheuz-hen »wunderseltsam« in vsheuzhnodobra jed »Schmaus«, vsheuzhnodobra jejti »schmausen«. Toda druga izdaja Megiserja ima ushezhi. V narodnih pesmih je poleg adverba všeč tudi adjektiv, npr. srca vše-čiga, meni všeča bo (Strekelj, SNP II 59; I 41). Kasneje zasluži pozornost podatek v Kopitarjevi slovnici str. 371 vfhezh poleg v/ezh »angenehm, gefällig«, ki izrecno poudarja dvojnost všeč in vseč. Ta oblika je prvič izpričana že pri Vorancu, vendar grafika v starejših tekstih ni vedno tako dosledna, da bi se lahko nanjo sklicevali. Danes srečujemo oblike všeč, povšeči, všečen, nevšečen, všečnost, nevšečnost in samo pri Tomincu, Crnovrški dialekt najdemo ušioč, paušiač, kar pa nam, žal, tudi ne pove nič določnega o prvotnem vokalu.
Edini poizkus razlage je Miklošičev (EW 394) všeč (erwünscht, angenehm« iz voščeč k vošči/i »wünschen«. To navajata za njim Pleteršnik in Ramovš, HGr. II 273. Pomisleke vzbuja zgodnja redukcija nenaglašenega -0-, osamljen razvoj participa prez. akt. v adverb in ne v najmanjši meri tudi pomen. Slovensko voščiti iz stvn. wunslien je vsev-dilj rabljeno le v pomenih »gratuliren« in »vergönnen«; prim. tudi nevošči;'iv »neidisch«. Sele v 19. st. se za pojem »vergönnen« uveljavi impf, kompositum privoščiti. Severnozahodno dial. sbh, uštiti, voštiti, priuštiti je znano bolj v tem drugem pomenu »concedere, permittere, non invidere« (Mažuranič, Prinosi 1116; Vuk in Iveković-Broz teh besed ne navajata).
Druga možnost razlage, pri kateri pa je prav tako treba računati vsaj z deloma iregularnim razvojem, se ponuja v primerjavi s cer-kvenoslovansko in starorusko postpozicijo cesta, češča »gratia«, npr. synacesta, sego-cešta, sebecešta (Miklošič, LPS 1109; Srez-nevskij. Mat. 111 1464). V slovenščino bi to prevedli z radi, zaradi, zbog, zastran, zadelj in tudi zavolj, zavoljo. To praslov. 'cetiä povezujejo s staropruskim quäits »volja«, quoi »hočem«, lit. kviesti »zahtevati, naročati«, gr. y.iTxav »želeti, hrepeneti«, y.ioaa »bolestne želje nosečnice« (Berneker, I 128). To se zdi bolj verjetno kakor sorodstvo z osnovo, ki jo imamo v čisti, či.fo^, »brati, šteti«. Seveda mora odpasti iz zgornje osnove sti. ketah »volja, zahteva« zaradi fonetični težav (Mayrhofer, EW des Altin-dischen I 265).
Ohranilo se je praslov. 'cetiä do danes samo na shrbohrvaškem zahodu, tako v Dubrovniku ciječ, ciječa »zavoljo«, ikavsko cič, ciča, ciče, ciču pod Velebitom, v Senju in v Liki siču (Skok, ERSH I 262); historično je izpričano tudi starosrbsko cečb, cječ, cječa, kroceč (Miklošič, LPS 1109; Daničič, Riječ-nik star. III 456).
Iz teh oblik ni več mogoče jasno rekonstruirati tisti odvisni sklon že v praslovanščini rabljenega samostalnika, ki se je razvil v prepozicijo. Zdi se, da je poleg 'ce'jä eksi-stiralo tudi analogno -i- deblo 'ce/jb. Slovensko všeč poleg vseč pa bi se dalo izvajati iz predložne zveze s starim samostalnikom 'vTiZcef}, z asimilacijo -zc- najprej v -s- in nato pod vplivom sledečega -č- v -š-. Prepozicija Vhz- (z akuzativom) se je v slovenščini ohranila samo v režij anskem uz, srb. uz, uza, nuz »sursum, pone«, toda pre-pozicije tipa vzdolž in adverbi tipa vznak, vznic, vzgor dovolj zgovorno pričajo za njeno nekdanjo funkcijo.
Slovensko všeč iz 'vT.zcečb nam torej niti semantično niti besedotvorno ne povzroča nobenih težav. Dolenjske narečne oblike kakor vše}č (zapisano v Praprotnici pri Mirni), povšejči (Primskovo pri Litiji) dokazujejo -e-, čeprav jih že prikriva knjižna oblika všeč.'
4.
Slovensko čatiti, čatim »blebetati, žlobudrati, polglasno moliti« in 'čater »lector«.
Na sin. besedo čatiti je prvi opozoril Barle, LMS, 1893, 6, ki jo je slišal v Suhorju. Prihodnje leto jo je Strekelj, LMS, 1894, 9 povezoval s shb. čatiti »brati« in s tem je narečna beseda prenehala biti zanimiva za slovensko jezikoslovje. Srbohrvaško čatiti, čatim »legere« je po podatkih ARj I 914 izpričano od 16. st. dalje poleg čatati, cätäm »isto«, prvič v 17. st. Ker so te besede pred Vukom registrirane samo pri Stuliču, Mi-kalji in pri zahodnih avtorjih, se zdi, da so te besede poznane predvsem na zahodu, čeprav njihov areal ni dovolj jasno razviden. Ker pozna srbohrvaščina poleg knjižnega čitati še vrsto narečnih oblik tipa čisti, čtem, čuti, čtijem, štiti, štijem, čtjeti, čtim, čtali, člam, čisti, čatem za psi. čisfi, čhlof^, ni nihče posvečal globlje pozornosti izvedenkam čatiti, čatati, saj je bilo na prvi pogled jasno, da je -a- iz -i>-. To mnenje so podpirale tudi številne izvedenke za pojem »lector«, npr. čtač, čtavac, čtejec, čtilac a tudi
• Zahvaljujem se za sodelovanje pri analizah možnosti J. Riglerju, mlajšim sodelavcem Inštituta za slovenski jezik SAZU pa za zbiranje historičnega gradiva.
42
čatac, čatnik, čatilac (psi. 'čhthCh). Tudi Skok, ERj I 329 se zadovolji s to razlago, ki jo najdemo že pri Daničiću.
Nihče ni pri tem pomislili na mak. čati (impf), počati (pf.) »bere«, kjer je več kot dvomljivo, da bi moglo biti -a- < -h-. Reč-nik na makedonskiot jazik II 402 in III 531 navaja te oblike kot arhaične; žal pa ni mogoče o njih dokončno sklepati, dokler ne poznamo tekstov, kjer so te oblike nava-jane, niti ne vemo nič določenega o narečni lokaciji. Pri glagolskih derivatih tipa čd-tiii, čdtati poleg citati ne bi pričakovali redukcijske stopnje korena, razširjenost tega tipa preko izoglose -h- > -a- in celo pomenske razlike med sin. čdtiti in shb. čatiti pa kažejo na starost te tvorbe. Letonščina, ki uporablja za pojem »legere« glagol lasit, kar je enako kakor slovensko brati kalk po nvn. lesen, stvn. lesan, got. lisan, čeprav je koren isti kot v germanščini, uporablja glagol skaitlt v pomenu »šteti, računati«, toda pätarus skaitit je »molitve žebrati«. Tudi lit. skaityti pomeni lahko »moliti« poleg »brati na glas, šteti«. Slovensko očitati, ki mu pomensko popolnoma ustreza srbohrvaško čitnuti, spočitnuti pri dubrovniških avtorjih, kaže še na ta stari pomen »levite brati, pridigati«. Toda sin. ošteti »ozmerjati« ni več občuteno kot perfektivni par k očitati.
Slovansko čitati je lahko po poreklu dvojno. Po eni strani je čitali, čitajot^ indeter-minirani par k determiniranemu 'čitti, 'čbto^ kakor nositi, voditi k nesti, vesti. Lahko pa je iz podaljšane prezentne osnove 'čht- izvedena oblika za nedovršna kompozita tipa siičitati, počitati. Oboje je že zgodaj so-vpadlo in danes kaže samo aspektna variabilnost takšnih kompozit v nekaterih, posebno zahodnoslovanskih jezikih (za češči-no glej Travniček, Studie 273), da se je ta glagol izmikal iz normalne aspektne sheme.
5.
Sin. dial. bugariti »kričati, razsajati« in 'blag »visok dostojanstvenik«.
V svojem drobnem prispevku Bolgari ali Bugari, Veda, 1913, 2, str. 180, omenja M. Murko tudi sin. dial. glagol bugariti »kričati, razsajati« (Primorska in Istra). Zaradi zelo splošne informacije o lokaciji besede, danes skoraj ne moremo ugotoviti, ali gre pri njej za samostojen slovenski glasoslovni razvoj (I > ol > u) ali pa jo je prinesla skupina pribežnikov.
Ker tvorijo zahodnoslovanski jeziki in deloma tudi slovenščina nedovršne derivate iz podaljšane infinitivne osnove, bi k infinitivu 'čitti lahko nastalo po analogiji mnogo številnejših glagolov *merti, 'mbroJ^,- -merati, 'rekti, rhko^; -rekati, 'žegti, 'ihgoN-. -žagati in iz tega že psi. -žagati (o tem Bezlaj, JiS XVI, 94) tudi neko zahodnoslovansko '-četati, kar bi že praslovansko dalo '-čatati. Vendar iz enega samega staročeškega primera iz 14, stol., ki ga navaja Gebauer, SS I 180, czyeii jest bouh »numeravit« še ne moremo sklepati na neko stč. *-čie!a(i, kar bi izpodrinila bolj posplošena oblika čitati.
Druga možnost razlage oblik ča(i/i, čatati pa bi bila iz neke suponirane dublete '(s)ket-, poleg '(s)keit-, let. skaitit, lit. skaityti, psi. 'čitti, čislo iz 'čit-tlo in '(s)kit-, v let. šk'ist »meniti, uvaževati, paziti«, slov. prez. ČLio'V. Izhodno '(s)koit- bi dalo slov. 'cet-, kar ni nikjer izpričano. Sin. ceniti v pomenu »čislati, spoštovati« je samo kalk po n. preisen.
Vse to pa nam pojasni tudi naziv kmeta, ki je ustoličeval koroške vojvode. Leta 1414 se omenja Schatter, kar je Ramovš, Razprv. ZDHV 11 318 povezal z današnjim slovenskim koroškim priimkom Cater. Leta 1564 se ustoličevalec vojvode imenuje Herzog. Zato je Ramovš sklepal, da je 'čater moralo kakor Edlinger in Herzog pomeniti pleme-nitnika:.. . »ime je lahko iz jezika Hrvatov in če so bili Hrvati Iranci, tedaj bi 'čater lahko spajali z iranskim ysa&ra »mogotec, oblastnik«. Bliže je slovanska razlaga: 'čater je pomenilo »govornik, klicar obrednega naučenega besedila«. K sufiksu -er prim. sbh. dial. čatrlj »pop« (Osat). Nedvomno je bil 'čater kosez in funkcija ustoličevalca je bila dedna. Kakor makedonsko čati »bere« je tudi sin. 'čater izpričano izven ozemlja, kjer lahko pričakujemo -a- < -h-.
France Bezlaj Filozofska fakulteta v Ljubljani
Znano je, da v Liki in vzdolž Dalmacije, do Boke Kotorske na jugu, obstaja cela besedna družina: bugariti (impL) »peti žalo-stinke, jadikovati« (poleg »obračati se na Bugarina«, kar je nedvomno iz etnika), obügariti (pf,) »oplakati mrtvoga« (Lika), razbugariti se (pf.) »prijeći u živo bugare-nje« (Lika), bugarenje »jauk za mrtvim« (Lika). Sem spada še bugarštica, bugarščica, bugarka, bugarkinja, bugarska pjesan, bu-garanja »pjesma o smrti kakoga junaka ili o žalosnu događaju ili prema pjesmi o smrti junačkoj, koja biva s djelom junačkim, pjesma o djelu junačkom u opće«. Sem pri-
43 i
števajo še ime glasbila bugarija »tambura« (1670 bulgariay, ki naj bi ga prvotno uporabljali za spremljavo teh pesmi, in je znano tudi v Sremu in Makedoniji^.
Pozornost zbujata pomenska odtenka: »ja-dikovati, objokovati mrtveca« in »peti, opevati tragične, a veličastne dogodke«. Medtem ko je težko zagotovo trditi, kateri od obeh pomenov, ali »kričati, razgrajati«, ki ga sporoča Murko ali »jadikovati« je starejši, se zdi, da je pomen »opevati, peti« drugoten in kaže na prehod besede v najvišjo stilno plast.
Problem bugarštic ni preprost in je kljub delu več generacij raziskovalcev ostalo še marsikaj nedorečenega. Čeprav so bile zapisane zvečine v Dalmaciji, so novejše raziskave pokazale, da je vsebinsko sorodne elemente moč najti tudi drugod. Tako je ugotovljena precejšnja sorodnost med bu-garštico in srednjeveškimi nagrobnimi napisi v Bosni, prav tako pa je bila odkrita pri Ohridu vrsta zbornega petja, ki ustreza refrenu bugarštice.
Kakor marsikaj v zvezi z njihovim nastankom in bivanjem, tako tudi vprašanje njihovega imena ni bilo zadovoljivo rešeno. Doslej so to skupino besed razlagali predvsem na dva načina:
Izvajali so jo iz etnika Bugar. To razlago je kot najverjetnejšo sprejel tudi nedavno izšli Skokov etimološki slovar srbohrvat-skega jezika (str. 228).
Nekateri so jo izvajali iz italijanskih besed: D. Daničič iz srlat. bucculare, it. boccalone »širokoustnež, bahač« (Skok, ibid.); N. Pe-trovski iz sintaktične zveze poesia volgare (B. Vodnik, Izbrane narodne pesmi, Lj. 1913, str. 23).
Zagovorniki prve razlage se opirajo predvsem na enako fonetično podobo z etnikom Bugar (sh. oblika), na izsledke literarne znanosti o južnem (srbskem) izvoru te epike in na opozorilo, da se »bugari srpskim načinom« (S. Matic i dr. članki v Zborniku Matice Srpske), medtem ko zagovorniki druge bolj upoštevajo geografsko lego ob času zapisa in ne vidijo vzroka (notranje motiviranosti), zakaj bi se tovrstna epika imenovala po etniku Bugar.
' Prim. tudi turš. bulgaiina. Enako imajo tudi Cin-carji in Arnauti. B. Bogišić, Narodne pjesme iz sta-rijeh, najviše primorskih zapisa, 1878, str. 69. * B, Bogišić, ibid., omenja, da so se bugarštice pele brez glasbene spremljave.
Pri vsej besedni družini bi lahko suponiral! reducirano stopnjo psi.* bhl-+-g- (korenska podaljšava). Pri razlagi moramo izhajati iz glagola bugariti, kjer najverjetneje ne gre za denominalno tvorbo, ampak za inde-terminiran sufiks -ariti. Zraven bi lahko so-postavili še obugariti, »oplakali mrtvoga«, razbügariti »priječi u živo bugarenje« kot perfektiva, tvorjena s preverbom (F. Bezlaj, Doneski k poznavanju glag. aspekta, SR I 1948, str. 214). Zelo možno je, da se je iz tega abstrahiral, po vzrocu samostalnikov na '-arh, 'bugar (< 'bhlgarh) že v novem pomenu »pevec«; iz tega pa bi lahko nastalo tudi ime pesmi bugarštice preko adejk-tiva s suf. -sk-. Oblike 'bugar v tem pomenu sicer nimamo nikjer izpričane, pač pa B. Bogišič, ibid. str. 31, navaja kitico iz Gun-duličevega Osmana:
Bugarin (Orfej) ih slavni ostavi, Slovinskomu svom jeziku. Djela od slave, da u slavi Bugare se u njih viku,...
in dodaja: »Bugarin u Gunduliča možda znači uprav čovijeka iz bugarske zemlje, ali je lako da znači i pjesnika«.
2e Kranzmayer (Carinthia I 115, 1925, str. 65 d. in v Ortsnamenbuch von Kärnten II, 1958, Str. 33) navaja iz starih listin dva toponima 980 Blasindorf in 1440 Blasendorf. Ker se slednja naselbina 1461 imenuje Schepfendorf, danes pa Amtmannsdorf, avtor sklepa, da se tudi v prvem poimenovanju skriva apelativ z določeno družbeno funkcijo. Rekonstruira ga kot 'blag »sodnik, večnik, prisežnik«. Dodaja tudi, da je Bla-sendorf bila vas 'blaga »der bei der Herzogseinsetzung am Zollfeld das Recht hatte, den neuen Landesfürsten auf dem Fürsfen-stein sitzend zu erwarten und an ihn jene Fragen zu richten, von deren richtiger Beantwortung formell die ganze Zeremonie abhing«, Dodati je treba, da je Kranzmayer razvil ob tem teorijo o kulturni in pravni kontinuiteti v Karantaniji med pozno antiko in zgodnjim srednjim vekom. V skladu s tem šteje tudi 'blaga za naslednika pozno-antičnega sodnika. Ker so po njegovem mnenju Germani prevzeli stare rimske institucije, je 'blag nastalo za koseza ob nem. Edling. To je zavrnil že B. Grafenauer (Usto-ličev. koroš. vojvod — država karantan. Slovencev, str. 555 d.). Na osnovi analiz in primerjav je pokazal, da je obred ustoliče-vanja v svojem jedru slovanskega izvora in ima svoj izvor še pred svobodno Karantanije (četudi v stiku s Franki doživi nekatere spremembe), saj so mnoge podrobnosti podobne postavljanjem vladarjev pri slo-
44
vanskih ljudstvih, drugod pa jih v taki obliki ni. Med drugim se mu zdi važna tudi raba slovenskega jezika pri obredu.
Zdi se, da to Grafenauerj evo stališče podpira tudi jezikovno gradivo. Domislek prof. Bezlaja, da v zgodovinskih virih izpričan priiniek Schalter, sin. Cater izvaja iz dublet '(s)ket- poleg '(s)keit- je pripeljal do domneve, ali ni na enak način mogoče pojasniti tudi apelativ 'blagih »ustoličevalec, koseški sodnik« in ga povezati s shb. bugariti, saj je bila funkcija 'čalra in 'blaga enaka. Ce smo pri bugariti izhajali iz redukcijske stopnje korena 'bhl-g-, moramo pri 'blag-b iz 'bhol-g-, pomen pa bi bil nekako »tisti, ki z besedo oporeka, preizkuša«.
Domnevo, da gre le za dve različni prevoj-ni stopnji in je torej obe obliki treba povezati, podpira enak prevojni odnos istega korena v baltskih jezikih: let. baldzinät »verleumden«, baldzis »Verleumder«, balgs »verleumdet«, balksne, balksnis »Schall, Stimme«, bälss »Stimme, Ton«, lit. balsas »Stimme, Klang, Geräusch« proti let. bilst »sagen, anreden«, bildet »sprechen, sagen, anreden«, lit. bildeti »hohlen Schall von sich geben, klopfen, poltern«, stprus. billit »sprechen«. Iz tega korena izvajajo tudi rus. boltäth »govoričiti« in Vasmer ima tudi bolchärh »vejik kraguljček«, sti. bhasä-»bellend«, bhäsa »Rede, Sprache« (Mülen-bach-Endzelin, Lett.-deutsches Wb. 1, 253 d. Fraenkel, LEW I, 32; Vasmer, I 105).
V sin. se gobe »Amanita caesarea, Boletus regius, Lactarius piperatus« lahko imenujejo tudi blägva, blagovna, blägovka, v sbh. pa blagva, blagar, blagvič, kajk. blanja. To bi bilo treba izvajati iz 'blagy, gen. blag-hve.
Zaradi sinonimov, ki so pogosto v zvezi z nazivi dostojanstvenikov, je F. Bezlaj (Eseji, Lj. 1967, str. 95 d.) domneval zvezo s sla. 'blagi,.
Zanimive so tudi romun. oblike biigui, redkeje bulgui, kar med drugim pomeni »phantasieren; im Fieber reden, faseln«, Tiktin I, 1903, 185, kjer gre verjetno za mešanje dveh osnov, pri čemer se redkejša že naslanja na etnik Bulgarin; avtor ju povezuje s cksl. bujx,, bujakh »wild« (z rezervo sodi sem morda sin. pobogati se »pogovoriti se«).
Skok, ibid., (in drugi) povezujejo z etnikom B-blgari tudi srlat. bülgarus »heretik«, ki naj bi se bil razširil po zahodni Evropi v prvih stoletjih našega tisočletja: it. bulgaro, fr. bougre, provans. bolgre, šp. bulgaro. Te besede so dobile poleg pomena »heretik, so-domit« še druge pejorativne pomene, npr. »goljuf, oderuh«. Odtod se je razvilo it. bug-gerare »practicare la sodomia«, fr. bouge-ron, šp. bujaron itd. V ital. govoru nastane iz tega buz'z'arare, ki jo sprejmemo kasneje tudi mi kot buzerant »homoseksualec«. Težko je dokončno zanikati, da te skupine besed ni mogoče izvajati iz etnika, saj je obstajala tkim. »bugarska« cerkev poleg dragovičke, melničke in »crkve Dalmacije«, vendar je nadvse zanimiva pripomba: »Istovremeno se bogomilstvo pojavljuje u Italiji, u Francuskoj, i na Rajni, gde se pro-povednici zovu Bugarima (Bougres) ili katarima« (Encikl. Jug. I,. 611).
Kolikšen je delež te osnove v slovanski to-ponomastiki je zaenkrat težko reči.
Alenka S iv i c
Filozofska fakulteta v Ljubljani
45.