DRUGE CELINE
Krzysztof Koehler Pesmi
***
Vse, kar je živo, se meče name. Veter tuli, listje rumeni. Na levi imam gozd, na desni se razprostira Prihod.
Luna. Ječmen. Črički. Koliko bliskov še?
Koliko vzhodov? Poti peljejo navkreber.
In še to
čisto slepo ugašanje vzrokov.
Vdati se mraku,
hladu, čričkom. S sklonjeno
glavo kot pred
rabljem. Naporno poročanje, da se je to in to zgodilo. In razen tega nič.
***
In zdaj tu sonce. Senca se umika.
Ves čas sem
pisal, dokler me gozd
ni nehal
skrivati.
Ralo
sonca
mi uničuje
mozeg.
Oči
zaleplja blesk.
Še
bolj
čisto
ne zmorem biti.
Na rešnje telo
"Oče mogočni" med valujočo množico. Besede krožijo od ust do ust.
Pojem. Glasno. O čem? Ne razumem. Lovim sapo.
Težko diham. Obdaja nas Duh.
Rahela je umrla na poti, skoraj na spomlad. Zemlja dolgo ni hotela rodit, sonce se je nižalo in raslo, rezbarilo iz sence oblike stvari.
Popki na drevju so, slineč se, nabrekali, ponoči je bilo slišati kosove žvižge, škrjančck je s svojim zvonkim glissandom obujal na novo nebeške globine.
Odprla se je, črna, preperela, s škornji teptana, mastna in vlažna, in Gospod nebes je vstopal, potlačen, v svet bujno kalcčega zelenja.
Kosi niso peli o vstajenju od smrti, zemlja, neumnica, je kar naprej rodila. Rahela je končevala svojo ubogo pesmico in Angel smrti ji je iztaknil oči.
Kričanje
Helebardnik je kot nehote bolj podpiral stran, kot jo prebadal. "Statična slika. Ampak občutljivo srce dobro razume naklon Marijine glave."
Tako je govoril. Jaz pa sem gledal Janeza: malo ob strani, je še presegal helebardnika s tonom oči, s kretnjo: "On je že izročil dušo Bogu. Mir vsemu."
Od tod so se mogoče jemali
gnostiki, če je kdo dlje v Bieczu
preganjal čas. Ne trpi telo. Duh je drugačno stanje.
Tam je bila še Marija Magdalena. O njej ni rekel nič. Bila je kot zemlja. Kristus je bil kot čas.
Tagaste v Kartagino
In sem ostal sam zase taka nesrečna točka, v kateri se ni dalo živeti in iz katere se ni
dalo zbežati. sv. Avguštin
Vedno manj me je in pomlad se prebuja: živahna jutra, sladki dali noči. Nič več me ni strah letnih časov. Priplul sem v pristan.
Čeprav me ne poznaš, ti bom povedal vse po vrsti, kaj se je tu godilo. Kako sem izgubljal in spet našel.
V Tagasti je bilo mraz. Umrl mi je prijatelj in se mi je zdelo, da je ves svet razpadel, nisem imel veliko do takrat,
tu pa kar naenkrat nič. Do zdaj, po letih, vidim svojo muko, jok, tožbe in čezmerno skrb, opažam v tem samo znamenja Previdnosti, ampak
to vidim šele zdaj, takrat nisem vedel, da se vse
dogaja prav tako, kot se lahko, ne več. To ve
starost. Danes objokujem samo te, ki ne znajo vztrajati. In mlade,
ki jim mogoče ne bo dano stati na mojem mestu. To ni grenka vednost, prej jo skrb čez mero ovija v meglo. Povem ti, pozni sin: življenje je večje.
Govori tiho. Junij, griči.
Leto daljša senci najinih
teles. Roke. Usta. Belo čelo.
Lahen vetrič, torej tudi vonj po poljih.
Grude zemlje, legajoče za oračem.
Mesta so porušena. Poti zaraščene. Siva umetnost navigacije je laž. Veselje in strah, kot dediščina, vztrajata ob nas.
Drug za drugim se prelamlja val.
Reci: Naj pade mrak in
galebi naj kričijo. Na to, kar je bilo,
kar naju čaka, kar je, naj,
tiho namreč, priplavajo poljubi.
7m K.
Pismo Pitonoma
Oblačno, kmalu bo dež.
Začetek in izvir dobrega pisanja
je modrost. Kdor je spoznal,
kaj je dolžan domovini, kaj prijateljem,
kakšna ljubezen gre staršem, bratom,
gostom, kakšna je dolžnost senatorja,
sodnika, kakšno nalogo ima poveljnik,
poslan na vojno.
Nisem si mislil, da
bom odgovor našel pri poganu,
celo tako velikem.
Potujem ob reki, navzgor, izruvana drevesa, kamenje, gozd in šum; slapovi, ki razpršujejo v mavrico udarce sonca,
srne, ki se za njimi izgublja sled v razpenjenih vodah, jesetri, lososi v boju s težnostjo, ptice z onemelim kljunom;
prah in šum, ki duši vsak drug zvok. Potujem ob strugi navzgor, po mahu, mehko zibajočem mi korak,
po koreninah, po
nenadnih udorih, ki so jih izpraskali parklji jelenov, po brazdah merjascev, po, tenkih kot niti, poteh
zajcev. Nad mano sonce, oblaki, hladen dež in zastor vroč, grem, da bi spoznal izvor moči tega poslanca, ki venomer prihaja pome, mi trga žlico iz rok, odganja s kraja ob tebi, zahteva,
da bi obšel, šel počez, se vzpenjal težko
Strmo, prestrmo navzgor, in ki me pelje
k odkritim ležiščem rude, na izvir.
Pa vendar je pomembno samo gibanje:
polomljene veje, sledovi v blatu,
pori njen kamen, ki je obvisel
nad svojim truščem. To
ostane. To pomeni. Samo to
razloži napor.
108	L 1 T E R A T URA
***
Tišina. Led. Nebogljen sneg. Še vedno listje. Ravnina z vrsto vrb.
Sinjkasto nebo. Pred menoj sledovi. Reka, mostiček, vedno več ledu.
V daljavi gozd. Do tja me več ne bo. Traja, premika se mi v grlu. Diham.
Dih.
Ljudje na sivi zemlji pod jesenskim nebom, sklonjena pokrajina;
stolpi in strehe Iiis, govorica -nenehno izražanje želja, podukov, kletvic.
Zajci, obkoljeni s prostranstvom polj, oblaki v gibanju
vidim in zvesto opisujem: vračam dolg.
Čemu, kaj si tu? Če boš dojel, da trpljenje in smrt, boš takoj postal boljši in boš našel duševni mir
I\i bi hotel obstati. Planota se oblikuje v romb, naprej je dolina.
Dokler ne boš šel dol, kamenje, poljsko cvetje, žitno klasje,
in to, kar si Jim storil: ščepec rizika, da je gravitacija kljub vsemu bila pravilna:
vse teži k dobremu.
Ravnina, ki drsi navzdol. Skrivnost:
preoblikovati to, kar se me dotika, v žarek. Zazibano v potokih luči.
Z glavo v dlaneh,
z obrazom proti luči,
izmirjen in šepetajoč
tak, tak, ja, tak: Ljubezen,
stisnjen v kot vagona
v vlaku, ki drsi skoz megle po dolini.
Vse naj bi bilo: povzdignjenja,
norčevanje, smrt.
Nič ni bilo.
Prav nič se je godil,
začel je teč
kot mrak - umikal se je pred svetlobo.
Samo en tak trenutek je, ko dan mineva:
ko traja Večnost.
Prva obletnica
Ne zbuja me več krik. Averz in reverz sta se pobotala. Pred mano prostor: prazen, svetel.
Stojim na ravniku. Sonce ugaša senco kot rekrut čik. V oslepljujoči svetlobi stoji celo
neverjetno, sklenjeno, nedorečeno življenje. Samo to? Skromna večnost, pretihotapljena čez krhke meje odpadajočih listov.
112	LITERAT
U
R A
V obliki žarkov se od oči širijo gubice,
kot da bi hotele zaobjeti ves
prostor, ki je še
ostal.
Ne zbuja me več krik in sanje se ulegajo vzdolž poldnevnikov, v smeri, od koder piha hlad.
Naj bi bilo samo slovo in pohvala časa, pa je
(Tako, kot pri stražarju, potopljenem v štetje korakov od stražarnice do ovinka, ki ga zamišljenost, včasih se zgodi, dvigne pod
žvižganje krogel, v iztrebljanje zraka, v smrt)
nenačrtovana posledica: pot v kamnito srce bleska: pesem.
Pohvala sholastike
Med prvi in zadnji verz, na poti misli od trave do Kralja stvarstva,
med križe pred—ustavne kletke vgraditi trepet, radost, moč obstoja.
Izvabiti ton. Kot piščal, je božji red mrtev, če ga godec neha igrat.
***
Ljudje ob ognju, veliki, majhni ptiči, ki se potapljajo v nebo. Mrak.
t)
Postoj. Tako se konča.
Če naj že bo, naj zdaj:
črede odhajajo s polj,
sopara se dviga z vod.
Če naj že zdaj, naj tu:
**********
Jaz sem samo podoba. Tvoj ponižni hlapec.
Ti govori, moč.
Jaz sem tvoja uzda,
tvoja usoda, da bi se ti
izpolnila.
Prevedla Katarina Šalamun — Biedrzycka
Krzysztof Koehler se je rodil v Šleziji leta 1963. Tako kot še veliko pesnikov te generacije ga je zaznamoval odpor proti političnim razmeram na Poljskem v osemdesetih letih, vendar se ni, kot na primer pri Jacku Fodsiadlu, zasidral v anarhizmu (čeprav je tak vtis na začetku dajala njihova generacijska, najprej ilegalna, revija Bruliori), ampak je, ob nenehni radikalnosti, prešel na pozicije vojujočega se idealista. (Koehlerjeva zadnja zbirka se značilno imenuje Partizan resnice, 1997, prejšnji pa sta bili: Pesmi, 1990, in Ponesrečeno romanje, 1993 ) Sicer pa se ta njegova drža kaže bolj v vlogi literarnega kritika in polemika, v pesmih je vedno bolj v ospredju prizadevanje za doseganje trenutkov čiste duhovnosti in polnosti re—ligiozne harmonije. Njegovo smer na Poljskem vedno pogosteje imenujejo neoklasicizem (prim, navezovanje na Horacija v pesmi, naslovljeni po traktatu tega klasika o poeziji Pismo Pizonoma), verjetno pa bi ga bilo bolje povezovati z barokom. (Koehler je, po končani polonistiki v Krakovu, tam obranil tudi doktorat o poljskem baroku in bo najbrž vztrajal pri univerzitetni karieri.) Prevodi njegovih pesmi v Sloveniji so bili objavljeni v Razgledih, na radiu in v zborniku Vilenica '92.