Petančič Davorin: 40 gore. Povest. »Grunt! Isti grunt!« se je trgalo začudenje iz Janeza. »Če se ti ne bo kaj hudega zgodilo!« »Nič se ne boj, volkov letos ne bo, ko je mila zima. Z Bogom, Lenčka!« »Z Bogom, Janez!« Požrla je solze in strmela za njim, ki je izginjal v silen vihar in snežni anetež, ki se je vnel v Gorah. Bučalo je, da so zvenčale šipe v oknih in da je mukala živina v hlevu. »Ubogi Janez!« Bila je pa ponosna natij, ker je bil pogumen. Župan je mencal, možje so mencali. »Mi moramo. Ni radi nas. Grof, sam grof hoče ...« Kvasil je dalje in nič povedal koga. Dekan je vedel, pa se ni izdal. Naredil se je sitnega in delal na vse kriplje pri mizi in pisal. Cez čas je zaškripal stol in gospod je stal pred čredo mož. »Koga hoč^te? Mene? Pa k čemu le? Kaj pisati ne znate? Pisarja si vzamite!« Možje so osupnili in se gledali. »Ti povej!« je dregnil župan svojega soseda in tako je šlo po vrsti do zadnjega. »Ti povej!« »Ste ob pamet vi ali jaz? Možje, zinite, če imate kaj! Če nič, pa pojdite! Danes ni praznik, je delaven dan. Ali niste slišali včeraj, da bo šele čez teden dni nedelja.« »Ja-ja-neza!« se je ojunačil župan in se oddahnil, kakor da bi sod na voz zavalil. »Hlapca mojega na posodo? Da vam bo sneg kidal z gnojišča? Ali kaj?« »H grofu mora!« je šlo županu še vedno rodo iz ust. »A? Na, zdaj pa vem. Hvala Bogu! No, če st< sklenili, naj pa bo.« »Pa kje je?« »Na hlevu menda ne, ko je že poldne.« »Da je odšel, je Meta povedala. Na božjo pot, da je šel. Ni vedela prav, če na Kalobje ali k Majki Bistrički na Hrvaškem.« »Kaj jaz vem! Moj hlapec gre, kamor hoče. Vaši pa drugače.« Spodaj so čakali biriči s kolci. »Vse smo premetali, pa ga ni.« Imeli so hitro posvet. »Takoj na Gore!« in biriči so se vzpeli v hrib, ki se je še belil v dnevu. Lojze je sekal drvo na tnalu in žvižgal. »Ne zameri, mladi gospodar. Ali si kaj videl Janeza? Je bil na gostiji?« Lojz je kar uganil, kaj hočejo z Janezom. »Ne, ni ga bilo. Povabljen je bil, pa ni prišel.« Iskali so vseeno po hiši in hlevu. Iskanje je bilo zastonj. Vrnili so se brez Janeza. Župan je rohnel, kakor nor: »Za nič ste vsi skupaj. Ne znate loviti.« »Kako bi ga vlovili, če ga pa ni nikjer!« Župan se je hrustil: »Da ga bom dobil v roke, vam rečem. Ce ne verjamete, pa nič!« Razpisal je nagrado na živega Janeza, farov- škega hlapca. Izdaja. Večerilo se je lepo in mraz je popuščal. Lenčka se je napravila za pot in se skrbno zavila z veliko ruto. »Mara, nič ne povej drugim, kam sem šla. Reci, da ne veš.« Mara ji je zavezovala ruto in popravljala, pa odvrnila: »Veš, Tončka ne sme nič vedeti, ker je Pavletova 6estra.« Lenčka se je udarila po čelu: »Pa nisem prišla prej na to? Kaj smo kaj govorile vpričo nje!« »Lenčka, meni se tako zdi, da .ie Pavletovo delo, da mora .Trinoz v vojakp..*: Lenčka se je zavzela in sklenila roke proti njej: »Beži, na! Misliš?« »Na gostiji se je izdal! Pojdi zdaj, da ne bo prekesno, pa pazi, da te kdo ne vidi! Svetilko si vzela? Na Javorju zavij na stran, da ne boš mimo Preskarjev šla. Pomolzla bom že sama.« Lenčka je vzela košarco v roko in hitela. V sredi gozda na Javorju si je mislila. »Zdaj sem pa dobra!« Kar je zaslišala zvonenje verige in neko drsanje, potem pa človeški glas. Prisluhnila je. »Živina je!« Zagazila je v celec na globoko, da da bi se umaknila živini in očem. »Poženi, da pridemo na breg!« Lenčka je prepoznala glas: »Jezus, Preskarjevi so!« Vola sta težko sopla in se ustavljala. Pavle je gonil, stari pa je obračal drevo vzadaj, da se ne bi zadelo. Lenčka se je tiščala k deblu in s strahom čakala, da so prepeljali mimo, potem pa nadaljevala pot. Ko je dosegla obronek, je začela šteti debla dreves... Pri desetem se je ustavila in prižgala svetilko. »Janez!« je zaklicala polglasno. »Janez!« je ponovila glasneje, a še ni dobila odgovora. »Janez!« je zakričala, da jo je prestrašil lasten glas. Takrat e- je oglasilo in v hipu je stal pred njo Janez. »Lenčka, kako da si prišla ?« Pogledala mu je pri luči v obraz. »Kako si shujšal. Jesti sem ti prinesla. Že štirinajst dni si tukaj. Menda nisi nič jedel.« Janeza je ganila njena skrb. »Veš, da sem te vesel. Le škoda je, da si piišla ravno danes, ko so vozili Preskarjevi drevje. Tile sledovi od tira do desetega drevesa po celem me lahko izdajo. Pa vem kako bom naredil. Splezal bom na drevesa, iz enega na drugega in jih bom stresel. Nihče se ne bo čudil!« Lenčka je trepetala zanj. Rada bi mu povedala, kaj veselega, pa ni vedela ničesar takega. Nenadoma je začutila, kako je prišla prazna. Ponudila mu je košarico. »Pojdi boš pogledala, kje sem. Ce te zebe v noge, pa giblji s prsti!« Ganila jo je njegova nežna skrb. Ko je bil sam tako reven in zapuščen, pa ima za njo toliko bogastva, ljubezni. »Sem stopi in poglej!« Zlezel je po klinih lestvice, ki si jo je naredil, dva metra globoko in pripalil košato tresko, da je ves prostor razsvetlila. »Joj, kako je strašno! Pa tu notri si noč in dan?« »Tebi se zdi, ko nisi vajena. Meni pa ni nič! Kurim si in dremljem. Prostor je velik. Kar cel plast slame imam za ležišče.« Splezal je nazaj in dejal v šali: »Vidiš, lansko leto sem tu volke lovil, zdaj pa mi je volčja jama za izbo. Vse pride prav. Po cerkvi mi je dolgčas. Sicer pa gre.« »Lačen nisi?« se je brigala Lenčka. Janez se je smejal in se šalil: »Puško imam. Če vidim zajca skozi luknjo, pa ga ustrelim. Godi se mi, kakor gospodu.« »Kaj pa strah po noči te ni, da bi volkovi prišli in te raztrgali?« Položil ji je roko na ramo in jo potolažil: »Volkov letos ni. Lisica pač pride včasih na streho, pa se ne vdere, ker je z lesa. Lani je bila iz vejevja. Noč je že, morala boš iti. Spremil te bom na Javorje. Posveti, da bova hodila po tvojih stopinjah, da ne bo preveč razhojeno, bi težje zamel.« Lenčka mu .ie branila: »Janez, boljše, če ne greš! Ostani tu! Kaj če kdo pride po tej poti?« Vzel ji je svetilko iz rok in svetil, z drugo roko pa držal Lenčko za roko in jo vodil. Tema je bila kot v rogu. Sova je skovikala in vriskala. Lenčke je bilo groza noči in sov. »Oh, Janez, če bi bila sama, bi umrla od strahu v tej temi. Zdaj se pa nič ne bojim, ko si ti pri meni!« je zatrjevala. vendar ji je drgetalo vse telo. Ko sta dosegla vrh, je Janez stisnil Lenčkino roko in jo ostavil brez besede. Premagal ga je jok. Na Preski so popevali fantje ... Lenčka je pridirjala vsa vroča in zasopla do Osojnikovega križa, ko jo je preplašilo žvižganje. Napela je uho in se ustavila. »Pavle gre na Gore! Skupaj ne smeva priti.« Počakala je malo in pomolila raztreseno pod križem, potem pa je počasi stopala proti domu. Žvižganje je utihnilo pri hlevih. Obstala je in počakala, da bi slišala, če se bodo vrata odprla. Zaškripala so v tečajih in glasovi so se zaslišali. »Pavle!« Tiho se je pritipala ob steni do praga. »Si ti, Lenčka?« je spraševala Mara skrbno, šepetaje. »Ja sem! Kaj je?« je dihnila Lenčka. »Pavle je prišel. V kuhinjo pojdi, umij se in umiri, da ne bo vedel, da te ni bilo doma.« Lenčka se je res izmuznila neopaženo v kuhinjo. >Kako mu je?« »Veš, Mara, ne moreš si misliti. Dva raetra pod snegom, v volčji jami! Pa tema in sove...« je tarnala in se razpravljala. »Da je le na varnem!« »0, tisto pa je. Pameten bi moral biti, kdor bi ga iztaknil.« Malo so še posedele, potem pa je Lenčka vstala: vstala: »Grem v sobo, drugače se bo čudil, da me nič ni.« »O, Lenčka kod pa ti?« jo je viharno pozdravil. Od njegove nežnosti in otroškosti je malo ostalo. »I, spala sem. Zdaj je čas,, ko je tako vreme,« je lagala. Pavle pa ni verjel: »Boš ti, navihanka! Bogve, kod ti hodiš!« »Kakor da bi kaj sumil!« ji je vpadlo, pa je še bolj živo zatrdila: »Nisem bila nikjer. Spala sem, če hočeš vedeti.« Pavle pa le ni hotel verjeti: »Zakaj je pa danes Mara krave pomolzla?« Lenčka je zardevala in ostrmela. Odkod ve to? »S Tončko sta govorila sedaj in ti je rekla, da me ni doma, ko ni vedela.« Pavle je segel vmes: »Nič ni res! Jaz vem, da pri vas ti molzeš!« Lenčko je izdala zadrega, čeprav se je branila še vedno. Pavle je kmalu zopet odžvižgal. Drugi dan sta stari in sin z Javorja zopet smučala drevje domu. Predpoldne sta naredila eno vožnjo, popoldne pa drugo. Sneg je bil južen in se je kopičil na drevo. (Dalje sledi.)