ANDREJ ŠKERLEP* Maturana pred Luhmannom: kognicija, socialni sistemi in komunikacija Humberto Mat urana1, čilenski biolog in nevrolog, je razvil model t.i. avtopoi-etičnih sistemov, ki ga je kasneje kot prototip svoje teorije socialnih sistemov prevzel znameniti nemški sociolog Niklas Luhmann. V slovenski družboslovni javnosti je Luhmannova teorija naletela na širok odmev, še nič ni pa bilo napisano o Maturanovem izvirnem modelu. Primeijava med Maturanovo in Luhmannovo teorijo kaže, da se razhajata v pojmovanju avtopoiesisa in socialnih sistemov: Maturana je pojem avtopoiesisa razvil izključno kot model bioorganizmov, Luhmann (1984) pa ga je prenesel na področje socialnih sistemov. Manj znano pa je, da je Maturana razvil lastno koncepcijo socialnih sistemov in komunikacije ter eksplicitno zavrnil Luhmannovo interpretacijo socialnih sistemov kot avtopoietič-nih sistemov. Vendar pa Maturana ni zanimiv samo zato, ker je prevzel Luhmannov pojem avtopoiesis. Svoj znameniti spis Biologija kognicije (Maturana 1985a) je napisal leta 1970. t.j. med svojim delovanjem v Biological Computer Laboratory, ki ga je na univerzi v Illinoisu vodil Heinz von Foerster, ena najbolj vplivnih osebnosti kibernetskega gibanja. Von Foerster je v sedemdesetih letih tudi na podlagi Matu-ranovih odkritij razvil t.i. »second order cybernetics« (von Foerster 1979; 1984). Paradigmo, ki sta jo razvila Maturana in Heinz von Foerster. so kot svoj epistemo-loški temelj prevzeli predstavniki t.i. »radikalnega konstruktivizma«, ki se je kot interdisciplinarno usmerjeno teoretsko gibanje razvilo v osemdesetih letih in je danes vplivno predvsem v Nemčiji.2 Maturanov teoretski diskurz je mogoče brati na dveh ravneh: na prvi ravni Maturana razvija svojo verzijo splošne teorije sistemov, pri čemer razvija kategorije teorije sistemov, kot so npr. organizacija, struktura in informacija; na drugi ravni pa z vidika svoje sistemske teorije interpretira evolucijo organizmov, kogni-cijo, živalske in človeške skupnosti, jezik in komunikacijo. Na prvi ravni se umešča v tradicijo sistemske teorije' in z njo tesno povezano tradicijo kibernetske znanosti'; na tej ravni je vpeljal pojem avtopoiesisa in naredil korak od modela odprtih • Mag. Andrej Skerlcp. »srncnl na Fakulteti za drulhcnc vede. 1 Med soavtorji Maturanovib spiaov je vsekakor najpomembnejši Frances» Varel« Po obdobju sodelovanja v sedemdesetih letih je Varel* leta 1979 objavil svoje poglede v delu Principle? of Biological Autonomy, v zadnjem desetletju pa te Je kljub občasnemu sodelovanju z Maturano preusmeril na proučevanje kognitivne znanosti - glej Varela. Thompson. Roach 1992. Ker je Maturana nesporni avtor idej, ki jih podaja v spisih, katerih toavtor je Varela. v nalem zapisu poenostavljeno označujemo le ideje kot Maturanovc 2 Spisi v dveh najbolj znanih nemtkih zbornikih na temo radikalnega konstruktivizma. ki j« je uredil Siegfried Schmidt (1987; 1992). kale jo. dato tcmelnp pojmovni okvir tega gibanja prav Maturanovc ideje, kijih predstavljamo v lern zapisu Zm razhanja med radikalnim konstruktivizmom in Luhmannom v pojmovanju socialnih sistemov glej spis Petra Hejla (1987). ' Splotoii teorija sistemov te je razvila v petdesetih in testdesetih letih kol U. »teorija odprtih stHctnov-. ki je bila interdisciplinarno usmerjena Družboslovno in ožje komunikoMko relevantna dela so Bertahnffy 1968. Buckley 1968: Mackay 1968; Ruben, Kim 1975. Maturana. ki je svoje osrednje spue napisal v sedemdesetih in «cmdesetih letih, pmfclavlja naslednjo gencraajo v razvoju sistemske teorije 4 Interdisciplinarno usmerjeno kibernetsko gibanje je kot znanstveno disciplino o »komunikaciji in kontroli« sprofal s svojimi spisi Norbert Wiener (1954) Kihernetika je bila v petdesetih m lestdcsctih letih temo povezana s teorijo odprtih sistemov k modelu zaprtih samoreferencialnih sistemov. Na drugi ravni pa je njegova sociobiologistično zasnovana teorija teorija kognicije, socialnih sistemov in komunikacije zanimiva tudi za družboslovje. Avtopoiesis kot načelo tivih sistemov Maturana je kot načelo organizacije bioloških sistemov vpeljal pojem avtopoi-esisa in kot avtopoietične sisteme opredelil tiste samoreferencialno zaprte sisteme, ki s produkcijo lastnih sestavin sami sebe reproducirajo. Maturana sicer artikulira pojem avtopoietičnih sistemov na abstraktni ravni obe teorije sistemov, vendar pa kot avtopoietične sisteme eksplicitno opredeljuje zgolj celice in organizme. Celice so avtopoietični sistemi prvega reda, organizmi, vključno s človeškimi bitji, pa so avtopoietični sistemi drugega reda, ker sestojijo iz mnoštva celic in tvorijo novo samoreferencialno celoto, ki je sklenjen avtopoietični sistem. Bistvena značilnost tako celic kot organizmov je, da na temelju materije in energije, ki jo dobijo iz okolja, avtonomno proizvajajo svoje sestavine, in to na samoreferencialno zaprt način, t.j. je tako, da so pri produkciji svojih sestavin determinirani izključno s svojo avtopoietično organizacijo in ne z inputi okolja. V tem smislu Maturana vse samoreferencialno zaprte sisteme opredeljuje kot »strukturno determinirane sisteme«. Maturana v nekem intervjuju svoje »odkritje« avtopoiesisa pojasnjuje takole: »Beseda avtopoiesis je gTŠka beseda, natančneje, nova grška beseda, ki sem jo sam izumil. Sestavljena je iz dveh pojmov - »autos« (tisto, kar se imenuje »samo«) in »poiein« (kar pomeni »proizvodnjo«). Beseda avtopoiesis označuje tiste sisteme, ki se izkazujejo s tem, da so mreže proizvajanja lastnih sestavin. Mreža je pri tem hkrati rezultat produkcije sestavin. S tega vidika je avtopoiesis organizacijska oblika sistemov, ki so mreže produkcije lastnih sestavin, pri čemer slednje vzpostavijo s svojo interakcijo mrežo, ki jih producirá in pri tem določi mejo« (Rigeras, Vetter 1991, 35). Sestavine avtopoietičnega sistema so dinamično relacionirane v mreži tekočih medsebojnih interakcij tako, da z rekurzivnimi operacijami producirajo hkrati sebe kot sestavine in mrežo organiziranih medsebojnih razmerij. Z drugimi besedami, sestavine avtopoietične organizacije niso statične, temveč dinamične sestavine, ki so vpete v mrežo medsebojnih interakcij, pri čemer se mreža vzpostavlja s samimi interakcijami, ki producirajo sestavine. Avtopoietični sistemi so cirkularni in samorcfcrencialni v tem smislu, da avtopoietična organizacija ni nekaj, kar bi bilo kot posebna entiteta ločeno od sestavin, temveč je organizacija sistema prisotna zgolj v načinu dinamičnega relacioniranja sestavin, torej v sami mreži, ki je konstitutivna za proces dinamičnih interakcij. Cirkularnost je v tem, da so interakcije mogoče samo zato. ker obstaja mreža avtopoietične organizacije, avtopoietična organizacija pa je mogoča samo zato, ker obstajajo dinamične interakcije med sestavinami, ki uresničijo mrežo in producirajo sebe kot sestavine. Avtopoietični sistemi so interakcije sestavin, ki so orkestrirane z organizacijo sistema, pri čemer lahko celota obstaja samo v tekočih interakcijah sestavin, in obratno, sestavine lahko obstajajo samo v organizaciji. To je bistvo cirkularne oz. samoreferencialne organizacije avtopoietičnih sistemov, ki producirajo svoje lastne kompomenente. sistemov prek poginov, kol so npr samoorganizacija. informacija m povratna zveza (fccdhack). glej Rote 1970 Knppcn-dorfl (1979. 1994) in voe FocrMer (1979. 1984) predstavljala drugo generacijo, ki se je le navezala na Maturuova odkritja 771 Teorija in praksa, let 32. Si.9-10. Ljubljana 1995 hkrati organizirajo sami sebe in krmilijo lastne procese. Vzemimo kot primer cirkularnosti avtopoietične organizacije celico. Maturana opredeljuje kot mrežo procesa dinamičnih interakcij v celici kemične trasformacije sestavin na molekularni ravni, ki uresničijo celični metabolizem. Samoreferenca avtopoietične organizacije celice se kaže v tem, da metabolizem producirá sestavine, ki vzpostavljajo mrežo transformacij, ki jih je producirala. Nekatere sestavine oblikujejo mejo, t.j. celično membrano, ki zameji mrežo transformacij. Vendar pa membrana ni zgolj produkt mreže, temveč sama participira v mreži, ker mreža celičnih sestavin brez celične membrane sploh ni mogoča. »Glede kemičnih transformacij v celici imamo edinstveno situacijo: na eni strani vidimo mrežo dinamičnih transformacij, ki producirá svoje sestavine in ki je bistvena za mejo; na drugi strani paje meja bistvena za operacijo mreže transformacij, ki je proizvedena kot cclota. To niso sekvenčni procesi, temveč dva različna vidika enotnega pojava. Ne gre za to, da bi bila naprej meja, potem dinamika, potem meja in tako naprej. Opisujemo pojav, pri katerem je možnost za razlikovanje enega vidika od celote odvisna od integritete procesov, ki ga omogočajo. Če na neki točki prekinemo mrežo celičnega metabolizma, vidimo, da kmalu nimamo več nikakršne celice« (Maturana, Várela 1992, 46). Avtopoietični sistemi proizvedejo prek svojih opcracij, t.j. internih interakcij sestavin, svojo lastno cirkularno organizacijo, ki se kot temeljna entiteta trajno ohranja. Zaradi svoje cirkularne organizacije so živi sistemi po Maturani samorefe-rencialni homeostatični sistemi, ki delujejo zgolj prek tistih opcracij, za katere seje v preteklosti izkazalo, da delujejo: »Živ sistem je na temelju svoje organizacije induktiven sistem in deluje na način, ki ga je moč napovedati; kar se je enkrat zgodilo, se spet ponovi. Njegova organizacija je konzervativna in ponavlja samo tisto, kar deluje. Zaradi istega razloga so živi sistemi zgodovinski sistemi. Relevanca določenega tipa vedenja je vedno determinirana s preteklostjo« (Maturana 1985a, 52). Za pojasnitev teh opredelitev moramo prikazati Maturanovo razločevanje med organizacijo in strukturo. »Organizacija označuje razmere, ki morajo obstajati med sestavinami sistema, da je sistem član specifičnega razreda. Struktura pa označuje sestavine in razmerja, ki dejansko konstituirajo partikularno enoto in na ta način uresničujejo organizacijo« (Maturana, Varela 1992,47). Filogenetsko determinirana anatomska organizacija določene živalske vrste uvršča vsak organizem v to vrsto, različni primerki tovrstnega živega organizma pa so v razmerjih med svojimi sestavinami (celicami, organi) različno strukturirani. ker je rezultat variacij v genetski zasnovi in ontogenetskem razvoju vsakega posameznega primerka. To pomeni, da so organizmi determinirani z avtopoietično organizacijo svoje vrste, ki se mora v svojih vitalnih značilnostih trajno ohranjati, ker drugače organizem premine, hkrati pa so posamezni primerki organizma »strukturno plastični« do tiste mere, preko katere bi strukturne spremembe ogrozile reprodukcijo njegove avtopoietične organizacije, s katero je posamezen primerek v temelju določen. Z drugimi besedami, v naravi obstaja množica različnih vrst rastlinskih in živalskih organizmov, ki jih je mogoče povsem jasno identificirati glede na temeljne značilnosti njihove avtopoietične organizacije, vendar konkretni primerki organizmov iste vrste nimajo nikdar povsem enake strukture, v kateri se vsakokrat uresniči avtopoietična organizacija vrste. Avtopoietična organizacija torej uvršča organizme v določeno vrsto, originalna struktura pa podeli posameznemu primerku njegovo individualno posebnost. Na podlagi opredelitve razmerja med organizacijo in strukturo Maturana postavi tezo o »strukturalnem oz. evolucijskem drsenju« (structural drift oz. evolu- tionary drift): živi organizmi v svojem filogenetskem in ontogenetskem razvoju ohranjajo svojo avtopoietično organizacijo, vendar pa se tako v sosledju generacij kot v lastnem razvoju s »konzervacijo uspešnih adaptacij« strukturalno spreminjajo. ne da bi izgubili identiteto svoje avtopoietične organizacije. Avtopoietični sistemi so torej na ravni svoje avtopoietične organizacije homeostatični, na ravni svoje strukture pa morfogenetični. Iz tega izhaja, da lahko v sosledju generacij »evolucijsko drsenje« pripelje do transformacije »avtopoietične organizacije«, kar pomeni, da nastane nova vrsta organizma, ki jo identificiramo prek nove vrste avtopoietične organizacije. Zapisali smo, da so po Maturani celice avtopoietični sistemi prvega reda, organizmi pa avtopoietični sistemi drugega reda. To pomeni, da so sestavine, ki tvorijo avtopoietično organizacijo organizma, sami sistemi (bodisi celice ali pa širši podsistemi, kot npr. živčni sistem). Razmerja med različnimi sistemi in podsistemi opredeljuje Maturana s pojmom »strukturalna uglašenost' (struetural coupling). Po Maturani so namreč na vseh ravneh, kjer prihaja do ponavljajočih se interakcij med samoreferencialnimi sistemi, t.j. na ravni celic, organov oz. podsistemov organizma, kot tudi v interakcijah med organizmi razvije »strukturalna uglašenost«, to pomeni razvoj uglašenih (ne izomorfnih, temveč kongruentnih) struktur sistemov v interakciji. »O strukturalni uglašenosti govorimo takrat, kadar obstaja zgodovina ponavljajočih se interakcij, ki so pripeljale do kongruence med dvema ali več sistemi« (Maturana, Varela 1992, 75). Strukturalna uglašenost izhaja torej iz vzajemnega strukturalnega drsenja sistemov, ki so v ponavljajočih se interakcijah. Posamezna celica organizma je strukturalno uglašena s celicami, ki jo obkrožajo, delovanje organov organizma je medsebojno strukturalno kongruentno. Po Maturani je strukturalna uglašenost hkrati pogoj in rezultat interakcij med sestavinami ali organizmi. Strukturalna uglašenost pa se kaže tudi v interakcijah organizma z elementi okolja. Ker je cirkularno tudi razmerje med organizmom in okoljem, Maturana nadomešča izraz okolje z izrazom »medij«: organizem svojo avtopoietično organizacijo uresniči v interakcijah z okoljem tako, da se strukturno uglašuje z okoljem, pri čemer se spreminjata tako struktura organizma kot strukturiranost okolja. Ker se organizem prilagaja svojemu okolju in uspešne prilagoditve konzervira, govori Maturana o filogenetskem in ontogenetskem strukturnem drsenju organizma, ki pripelje do strukturalne uglasitve med organizmi in okoljem. Ker organizem s svojim delovanjem okolje tudi spreminja, govori Maturana o okolju kot mediju, v katerem organizem uresniči svojo avtopoietično organizacijo. Organizacijska zaprtost živih sistemov na eni strani vzpostavlja njihovo avtonomnost nasproti okolju, na drugi strani pa njihova avtopoietična organizacija zahteva za preživetje določene pogoje. Pri tem specifična organizacija in struktura določene vrste organizma implicitno določata tisto področje v okolju, s katerim je sistem v interakciji -biološka organizacija organizma postavlja sokola v povsem drugačno okolje kot mravljo. Iz tega izhaja, da celotno fizično okolje nekega organizma ne spada v njegovo področje relevance: tisti del okolja, s katerim je organizem glede na svojo organizacijo v interakciji, imenuje Maturana »niša«. Čeprav lahko npr. mravlje, krti, zajci, ptiči in ljudje živijo v fizično istem prostoru, ima vsaka vrsta organizma v tem okolju svojo nišo. ki ji je filogenetsko prilagojena. Hkrati tudi vsak posamezen organizem prek zgodovine svojih interakcij z medijem na ravni svoje strukture ontogentsko vzpostavi svojo lastno nišo. 773 Teorija m praksa, let 32. A. 9-10. L|uN|ain 199S Kognitivni procesi in konstruktivistična epistemologija Niša, ki je nastala prek filogenctskc in ontogenetske zgodovine interakcij nekega organizma, je po Maturam popolna »kognitivna resničnost« Ic-tega oz. njegovo »kognitivno področje«. »Samoreferencialno cirkularna organizacija vsakega živega sistema specificira zaprto intcrakcijsko področje, ki predstavlja kognitivno področje živega sistema« (Maturana 1985a, 73). Ker so po Maturani organizmi samoreferencialno zaprti sistemi, sklepa, da potekajo kognitivne operacije znotraj organizma in ne v input-output operacijah. Maturana pravi, da so avtopoietič-ni sistemi »informacijsko zaprti« in materialno/energetsko odprti. Organizmi z okoljem izmenjujejo materijo in energijo, vendar pa tisto, kar nastopa kot predmet kognicije (informacija), specificira sama organizacija in struktura organizma, natančneje, njegov kognitivni podsistem, t.j. živni sistem s centrom v možganih. Iz tega izhaja radikalna teza, da kognitivni podsistem organizma proizvede v operaciji opazovanja tisto, kar opazuje. V tem smislu so organizmi vedno opazovalci, katerih možgani proizvedejo informacijo' na temelju zaznanih senzoričnih dražljajev. Tistega, kar je v kognitivnem procesu spoznano, ne determinirajo zaznani dražljaji, temveč kognitivni podsistem. Maturana torej zavrača bchavioriste s tezo, da ni mogoče opazovati organizma in okolja kot dveh neodvisnih entitet v interakciji; ni mogoče identificirati dražljajev, ki naj bi obstajali neodvisno od organizma, in govoriti o odzivih organizma nanje. Organizacija in struktura organizma določata prostor (nišo oz. kognitivno področje), v katerem organizem obstaja. »Kognici-ja kot proces je konstitutivno povezana z organizacijo in strukturo tistega, ki spoznava, pri čemer so vsa stanja in interakcije, v katere lahko vstopi spoznavajoči. determinirane z njegovo organizacijo in strukturo. Iz tega izhaja, da je kognicija biološki pojav« (Maturana 1985d, 301). Za Maturano je življenje proces kognicije», vsi živi sistemi pa so »kognitivni sistemi«. »Ta cirkularnost, ta povezava med delovanjem in izkustvom, ta neločljivost med določenim načinom bivanja in tem, kako se nam svet kaže. pove, da vsak akt vednosti vzpostavi svet. ... To lahko povzamemo z aforizmom - vse delovanje je vedenje in vse vedenje je delovanje« (Maturana, Varela 1992, 26). V tem smislu opredeli Maturana živčni sistem »kot mrežo interagirajočih nevronov, ki proizvede pojavni svet; je v službi avtopoiesisa organizma, v katerega je vpet« (Maturana 1985b, 142). Kljub temu da živčni sistem vključuje »senzorične in motorične površine«, ki sestojijo iz množice senzonevronov in motonevronov. prek katerih je organizem v cirkularnih input-output razmerjih z okoljem, je po Maturani celoten živčni sistem zaprt samorefcrencialen sistem, ki se odziva zgolj na spremembe v lastnih stanjih. »Živčni sistem je definiran kot sistem rezmerij, ki so konstituirane kot zaprta mreža povezanih nevronov na tak način, da vsaka sprememba stanja relativne aktivnosti ene skupine nevronov pelje k spremembi stanja relativne aktivnosti druge ali iste skupine nevronov: vsa stanja nevronske * Po iw«cni mnenju je kooiumkokrfka uporaba Shannonove paradigme RnKnuntnc leorije informacij (glej Rilchic 1991) zaUa v »lepo ulico. ne nazadnje zato. ker m vključevala kognitivne nnetncmn Knppendoefr. ki je NI med najvidncjii mi zastopniki le paradigme, je v osemdesetih letih prn-zel konstrukuvivtiftio teorijo informacij. ki izhaja iz Maturanovih in voo Foeraetjevth ot&ntij (Knppendorff 1994) Ker pojem informacije Se danes « ustrezno opredeljen, so zanimive filozofske razprave aa to temo - glej Hanson 1990. Dehnn 1991. 6 Maturana |e svojo teorijo kognicije razvil ie pred velikim razcvetom kognitivne znanosti v osemdesetih letih (glej Gardner 1987). zato so nekatere njegove opredelitve danes ie nekoliko neustrezne glede na hiter razvoj področja Vendar nas v tem spisu zanima predvsem Maturanova opredelitev razmerja med kognitivnim subjektom, socialnimi smerni m komunikacijo Za aktualne opredelitve na področju kognitivne psihologije glej Andreson (1950). pregled filozofskih razprav o kogn>ciji pa dajeta Flanagan (1991) in Ljrcan (1990). aktivnosti v živčnem sistemu vodijo k spremembam drugih stanj aktivnosti živčnega sistema« (Maturana 1985b. 142). Spremembe stanj relativne nevronske aktivnosti so po Maturani neodvisne od zunanjih dogodkov, ker so determinirane zgolj z lastno strukturo in »stanji relativne nevronske aktivnosti«, ki v internih operacijskih ciklusih zaradi samoreferencialne cirkularnosti sprožajo nova stanja. Nevronska mreža je strukturno uglašena z avtopoiesisom organizma, organizem pa je strukturno uglašen s svojim medijem (okoljem). Prek strukturne uglašenosti so kognitivni procesi v službi avtopoiesisa organizma, kar zameji področje relevance kognitivnih procesov. Zunanji dogodki so za organizem dražljaji, ki jih Maturana opredeli kot »motnje« (iritacije. perturbacije). Le-tc nevronska mreža v svojih internih operacijah procesira kot reprezcntacije, oz. kot pravi Maturana, kot »opise sveta« oz. kot »semantične deskripcije«. Teh opisov ne moremo razumeti kot zrcaljenja oz. odslikavanja objektivnega sveta, temveč kot avtonomen proizvod nevronske mreže, ki ni določen z inputom dražljajev, temveč z organizacijo in strukturo nevronske mreže. Z drugimi besedami, nevronska mreža na temelju čutno zaznanih dražljajev »samoreferencialno proizvede semantično deskripcijo pomembnega okolja, ki deluje kot kognicija. »Svet, kot se kaže v spreminjajočih se stanjih živčnega sistema, je izključno svet. kot se kaže v spreminjajočih se stanjih zaprte nevronske mreže« (Maturana 1985d, 304). Iz tega Maturana sklepa, da možgani ne morejo zaznati razlike med zunaj in znotraj, med tistim, kar sami proizvedejo, in tistim, kar je neodvisna zunanja realnost. Toga pripelje do radikalne trditve, da ni nobene razlike med zaznavo zunanjega sveta in halucinacijo: če sta tako zaznava kot halucinacija rezultat operacij nevronske mreže, možgani pa ne morejo razločiti med znotraj in zunaj, tako kot oko ne more videti samo sebe. je na ravni kognicije razlikovanje med halucinacijo in zaznavo nemogoče. Če nekdo, ki je pod vplivom halucinogene snovi, hoče preveriti, ali je neka njegova zaznava res zaznava sveta ali zgolj halucinacija, tega ne more preveriti drugače kot tako. da mu njegov aktualni kognitivni opis sveta potrdi ali ovrže neki zunanji opazovalec. Ko problema percepcije ne gledamo več zgolj prek aspekta čutil, ampak vključimo še možgane, dobimo torej povsem drugačno sliko od tradicionalne. Percepci-ja se ne konča z zaznavo dražljaja v čutilih, temveč v orkestriranih samorefcrenci-alnih operacijah različnih možganskih regij (oz. širše živčnega sistema). Zaradi kompleksnosti nevronske mreže (samo možgani sestojijo iz okrog 100 milijard nevronov) lahko možganske operacije proizvedejo skoraj neskončno število kombinacij. ki za kognitivni subjekt oblikujejo mentalne predstave. Ne vidimo zgolj z očmi. temveč z možgani oz. z orkestriranim delovanjem različnih skupin nevronov v nevronski mreži, npr. v retini. vizualnem korteksu. sedežu spomina itd. Kognitivni proces, v katerem zaznavamo in spoznavamo svet, je procesiranje notranje funkcionalno izdifercncirane nevronske mreže kot celote. Za Maturano možgani niso v svet odprti refleksni sistem, ki bi zgolj registriral dražljaje, kot je to razumela behavioristična tradicija, temveč funkcionalno izdiferenciran in samoreferencialno zaprt sistem, ki razume zgolj svoj lastni nevronski kod množice paralelnih, hipno potekajočih impulzov. Slednji so električni signali, ki potekajo prek hipno vzpostavljenih strukturnih konfiguracij sinaptičnih povezav. Impulzi vzpostavljajo v nevronski mreži kompleksna stanja, ki zaradi načela cirkularnosti sprožajo nova stanja, tako da možganske operacije potekajo kot množica hipnih in paralelnih internih ciklusov. Povezava s svetom poteka prek čutnih receptorjev. ki pod vplivi okolja spremenijo svoje električne lastnosti ter oddajajo električne impulze, kar za Maturano pomeni, da prevajajo dogodke, ki so živčnemu sistemu kot zaprtemu sistemu na sebi nedostopni, v kod nevronskih operacij. Maturana ugo- 775 Teorij» in prak». Icl J2, ti 9-10. l.|uN)«n« 199S tavlja, da je pri tem prevajanju »original« nepovratno izgubljen, in sklepa, da nam je zunanji svet kot »objektivna resničnost* kognitivno nedostopen. Živčni sistem je kot kognitivni sistem konstitutiven za spoznavanje sveta, iz česar izhaja, da je v opazovanje resničnosti vedno vključena sama operacija opazovanja, ki je determinirana s kognitivnim sistemom tistega, ki opazuje. Iz tega izhaja temeljna postavka konstruktivistične epistemologije: resničnosti ni mogoče opazovati neodvisno od operacije opazovanja, zato je resničnost na sebi nespoznavna. Tisto, kar je pozitivizem opredeljeval kot objektivno resničnost, je pojem, ki izhaja iz napačne epistemologije. Iz teze, da so spremembe v stanjih nevronske mreže določene zgolj samorefe-rencialno, ne izhaja, da se nevronska mreža strukturalno ne spreminja. Nasprotno, Maturana pojasni pojav učenja s tezo, da je nevronska mreža »strukturalno plastična«: v interakciji z dogodki v okolju nevronska mreža »strukturalno drsi« tako, da konzervira uspešne prilagoditve in s tem služi avtopoiesisu organizma; vendar pa je strukturalno drsenje nevronske mreže določeno z lastno strukturo, ki se je razvila v filogenetski in ontogenetski preteklosti. Vedenje organizma, ki je bilo v določeni situaciji uspešno, je konzervirano v kognitivnem podsistemu tako, da ga lahko organizem v podobni situaciji ponovi. Tudi pri procesiranju novih kognitivnih izkustev operirajo možgani induktivno na temelju prejšnjih izkustev, ki so v preteklosti strukturirala nevronsko mrežo. Zato po Maturani možgani sploh ne morejo reprezentirati realnosti na sebi, temveč proizvedejo v svojih operacijah pojavni svet kot omejeno kognitivno področje organizma. Na podlagi povedanega je vpeljal Maturana pojem opazovalca, ki je osrednjega pomena za njegovo epistemologijo. »Opazovalec je človek, živ sistem, ki lahko dela opise... Na rekurziven način lahko dela praktične in pojmovne razlike in deluje tako, kot da bi se gibal zunaj okoliščin, v katerih je. Vse, kar je rečeno, reče opazovalec drugemu opazovalcu, ki je lahko on sam« (Maturana 1985c. 240). Zaznane »dražljaje« predelajo interne interakcije nevronske mreže tako. da proizvedejo interne reprezentacije sveta, ki jih Maturana opredeljuje kot opise. To so mentalne predstave, ki pa niso reprezentacije sveta v smislu zrcaljenja »objektivne resničnosti«, temveč produkt operacij nevronske mreže opazovalca. Bistvena je teza, na katero se navezuje tudi Luhmann (1984; 1990), da je operacija opazovanja proces razlikovanja (delanje razlik), ki tvori opise, ki za opazovalca oblikujejo realnost kot predmetni svet. Vse, kar je o svetu mogoče vedeti, je rezultat opazovanja, ki ga je opravil neki opazovalec. Ker deluje kognitivni podsistem kot samoreferencialno zaprta nevronska mreža, je pojavni svet omejen na kognitivno področje, ki ga vzpostavljata organizacija in struktura bioorganizma opazovalca. Zaradi drugačne organizacije in strukture bioorganizmov sta kognitivni področji muhe in človeka povsem različni. Z drugimi besedami, s svojo filoge-netsko in ontogenetsko zgodovino determinirana organizacija in struktura kognitivnega podsistema organizma določata, kateri del sveta bo organizem prek opazovanja zaznaval in kaj bo v tej niši spoznaval. Vendar pa se Maturani uspe izogniti solipsizmu tako. da vpelje družbeni svet. Opazovanje okolja je opazovanje prvega reda. opazovanje opazovanja drugih parneijev v interakciji pa je »opazovanje drugega reda«, v katerem se razvije konsenzualno področje, ki je temelj družbenega sveta. Socialni sistemi niso avtopoielični Ker v svoji teoriji evolucije opredeljuje celice kot spajanje med sestavinami v avtopoielični sistem prvega reda, organizme pa kot spajanje v avtOpoietični sistem drugega reda, govori o skupnosti organizmov kot o »sistemskem spajanju tretjega reda«. Ker se člani skupnosti v ponavljajočih se interakcijah spontano strukturalno uglasijo na kognitivni ravni, so socialni sistemi spontani (»naravni«) rezultat kon-gruence ontogenetskih drsenj svojih članov. To z drugimi besedami pomeni, da se socialni sistemi samoorganizirajo. Vendar Maturana socialnih sistemov ne opredeljuje kot avtopoietičnih sistemov, temveč zgolj kot samoreferencialno zaprte siteme, v katerih spontano potekajo interakcije kognitivno strukturalno uglašenih organizmov. Socialni sistemi pomenijo na temelju cirkularnc vzročnosti, ker je kognitivna strukturalna uglašenost članov hkrati prvi pogoj in rezultat usklajevanja delovanj. Te socialne sisteme samoreferencialno zapira pred tistimi organizmi, ki niso strukturalno uglašeni. Po Maturani imajo socialni sistemi kot skupnosti organizmov lastno kompleksnost in stabilnost, ki se je «diferencirala v kombinaciji filogenetskega in ontogenetskega strukturalnega drsenja članov. Za našo analizo je torej bistvena razlika med avtopoietičnimi biološkimi sistemi in zgolj samoreferencialno zaprtimi in samoorganizirajočimi socialnimi sistemi, ki pa po Maturani niso avtopoietični. Že nekatere živalske vrste razvijejo kompleksne družbene skupnosti, npr. mravljišča, čebelnjake in črede, v katerih se pojavljajo vloge, ki izhajajo iz spola in starosti, in celo nekatere funkcionalne vloge - npr. vodja ali stražarji. Spajanja v socialne sisteme so nujna za ohranjanje vrste, t.j. razplojevanje. skupno skrb za mladiče, varnost, lov itd. Interakcije med člani skupnosti lahko potekajo prek kemične, zvočne ali vizualne razsežnosti: žuželke so vezane predvsem na kemično obliko, vretenčarji z bolj razvitim živčnim sistemom pa že razvijejo kompleksne vizualne in zvočne interakcije. Pri primatih se pojavita hierarhija in večdimezional-na interakcija. V socialnem življenju posamezni organizem prek interakcij sodeluje v dejavnostih, ki delujejo kot koordinacije vedenja fiziološko sicer neodvisnih organizmov. Bistveno je, da lahko skupnost s kolektivno koordinacijo delovanja doseže več kot posamezni organizem - krdelo volkov lahko napade losa in ga ubije, posamezni volk pa ne. V skupnosti vsak organizem neprestano prilagaja svoj položaj v mreži interakcij, ki oblikujejo skupnost, in to glede na zgodovino svoje strukturalne uglašenosti s skupnostjo. »Socialne pojave imenujemo tiste pojave, ki izhajajo iz spontanega vzpostavljanja uglašenosti tretjega reda. socialne sisteme pa enote tretjega reda, ki se na ta način vzpostavijo. Značilnost socialnih pojavov in sistemov je, da se individualne ontogeneze vseh sodelujočih organizmov pojavljajo kot del mreže koontogenez, ki nastane pri konstituiranju enote tretjega reda« (Maturana, Varela 1992, 193). Skupnosti organizmov se vzpostavljajo kot skupnosti organizmov iste vrste, zato so na tej ravni filogenetsko določene. Vendar ista vrsta organizmov vzpostavi vse partikularnih skupnosti, zato je po Maturani za socialne sisteme odločilna kolektivna »koontogeneza« članov, natančneje, vzajemna ontogenetska strukturalna uglašenost. Organizmi so v svojih nišah v ponavljajočih se interakcijah z drugimi organizmi, pri čemer pride z vzajemno konzervacijo adaptacije do delnega prekrivanja njihovih kognitivnih področij. V ontogentskem razvoju se kot strukturalno plastičen kaže predvsem živčni sistem, ki krmili vedenje organizma. V koonotogenezi se v ponavljajočih se interakcijah organizmi uglasijo na ravni svojega kognitivnega podsistema, z drugimi besedami, vzpostavijo se deloma »kongru- 777 Teorija in praku. let 32. « 9-10. ljuM|»a» 1995 entnc strukture« njihovih nevronskih mrež. Področje uglajenosti med kognitivnimi področji strukturalno uglašenih organizmov označuje Maturana s pojmom »konsenzualno področje*.1 Generiranje konsenzualnega področja je določeno vselej s filogenetsko (genetsko oz. prirojeno) in ontogenetsko (pridobljeno oz. naučeno) zgodovino udeležencev interakcij. Maturana ponazarja načelo strukturalne uglajenosti med organizmi s paijenjem. ki se dogaja prek specifičnih med moškim in ženskim primerkom strukturalno uglašenih vzorcev vedenja. Pomembna je teza. da lahko organizmi zaradi samoreferencialne zaprtosti svojih operacij v interakcijah uspešno usklajujejo delovanja zgolj v okviru skupnega konsenzualnega področja. »Kadar sta dva organizma ali več v rekurzivni interakciji kot strukturalno plastična sistema. ... je rezultat obojestranska ontogenetska strukturalna uglaše-nost... Opazovalcu se področje interakcij, kije specificirano prek takšne ontoge-netske strukturalne uglašenosti. kaže kot mreža sekvenc vedenj, ki se medsebojno sprožajo in prekrivajo... Različni vzorci vedenja, ki so vključeni, so kontekstualni ... in to zato ker je sodelovanje organizmov v uglašenih interkacijah definirano samo v odnosu na interakcije, ki konstituirajo to področje. To področje uglašenih vedenj imenujem ... konsenzualno področje« (Maturana 1985c, 255). Jezik, komunikacija in konstrukcija drutbenega sveta Tiste interakcije v konsenzualnem področju, s katerimi organizmom uspe kognitivno usklajevati njihovo vedenje, opredeljuje Maturana kot komunikacijo. »Komunikacijo opredeljujemo kot medsebojno sproženo koordinacijo vedenja med člani socialne enote. ... Kot komunikativna opredeljujemo tista vedenja, ki se dogodijo v socialnih uglaševanjih. kot komunikacijo pa tisto koordinacijo vedenja. ki iz tega izhaja« (Maturana. Varela 1992. 193-195). Komunikacijo Maturana razume torej kot kognitivno usklajevanje delovanj samoreferencialno zaprtih organizmov, ki je mogoča le ob predpostavki strukturalne uglašenosti udeleženih organizmov v konsenzualnem področju. Pri tem ne gre za ločitev na prej in pozneje med vedenjem, ki usklajuje vedenja, in usklajenim vedenjem, temveč gre za cirkularno vzročnost - uspešno usklajevanje vedenja je že usklajeno vedenje. Iz razlike med filogenetskim in ontogenetskim razvojem izpelje razliko med vrojenim, genetsko determiniranim istinktivnim vedenjem in pridobljenim, t.j. v individualnem razvoju znotraj skupnosti naučenim vedenjem. Razliki med instinktivnim in naučenim vedenjem ustreza v interakciji razlika med instinktivnimi in naučenimi »formami komunikacije«. Naučeno vedenje opredeljuje kot »kulturno vedenje«, ker izhaja iz koonotgenetskega razvoja partikularne skupnosti, v okviru katere se izdifercncira specifično konsenzualno področje, ki je distinktivno zaradi svojih lokalnih posebnosti. Kulturno vedenje opredeli kot »transgeneracijsko stabilnost vedenjskih vzorcev, ki so bili ontogenetsko pridobljeni v komunikativni dinamiki socialnega okolja. ... Ime se nanaša na celo vrsto ontogenetsko pridobljenih komunikativnih interakcij, ki dajo zgodovini skupnosti določeno kontinuiteto, ki presega partikularno zgodovino sodelujočih posameznikov. Posnemanje in 7 Matur »nov pojem konieiuualncga podrotja je ncbimko «ki hlmi pojmu -življenjskega ««:1a- (Lehcmwch). ki M j« razvija fenomcnoloUul teorija družbe - glej Schuu 1970; Schut/. I uckmann 1974. Luckamnn. Berger 1%7 V lega »-klika in t nekaterih drugih je Maturana Muu Hahermason teoriji družbe (Hahcrm» 1981). ki je veliki Luhmannov tekmec a pnmal v nemtkem družhovlovju napredujoča selekcija vedenja znotraj skupnosti igrata pri tem ključno vlogo in se kažeta v uglajenosti med mladimi in odraslimi« (Maturana, Varela 1992. 201). Komunikativna interakcija organizmov tako ljudi kot živali je kombinacija vrojenega in naučenega. Maturana vpelje pojem jezikovnega vedenja. ki ga opredeli najprej kot naučeno komunikacijsko vedenje, natančneje, kot »ontogenetsko komunikacijsko vedenje, t.j. vedenje, ki izhaja iz ontogenetske strukturne uglajenosti« (Maturana. Varela 1992, 209). Jezikovno razsežnost konsenzualnega področja označuje z izrazom »jezikovno področje«. Tisto, kar se ljudem kaže kot »objektivna realnost«, ni nič drugega kot prek jezika izdiferencirano konsenzualno področje. »Jezikovno vedenje je vedenje v nekem konsenzualnem področju. Kadar se jezikovno vedenje dogaja na rekurziven način ... in sicer tako da so sestavine konsenzualnega vedenja na rekurziven način skombinirane v procesu proizvajanja novih sestavih konsenzualnega področja, je proizveden jezik« (Maturana 1985c. 259). Živali se le deloma jezikovno vedejo, zato pravi, da ontogenetsko pridobljeno komunikativno vedenje živali ni jezik v strogem pomenu. Ljudje se razlikujemo od živali v tem, da pri živalih prevladujejo vrojene instinktivne komunikacijske forme, pri ljudeh pa naučene forme, ki so pridobljene prek kulturne tradicije skupnosti. »Instinktivno komunikativno vedenje, katerega stabilnost je odvisna od genetske stabilnosti vrste in ne kulturne stabilnosti družbenega sistema, v okviru katerega se dogaja, ne konstituira jezikovnega področja. Instinktivnega komunikativnega vedenja ne sprožajo ontogenetsko generirana področja koordinacije komunikativnega vedenja. T.i. jezik čebel ni jezik, je mešanica instinktivnega in jezikovnega vedenja: gre za filogenetsko koordinacijo vedenja, ki pa ima nekatere skupinske variacije (dialekt), ki so ontogentsko determinirane« (Maturana. Varela 1992, 208). V človeških socialnih sistemih se razvijejo stabilni vzorci vedenja, ki izhajajo iz kolektivnih koontogenez v okviru skupnosti, t.j. iz socialnih strukturalnih uglaše-nosti. Ti vzorci se kot kulturna tradicija, ki konzervira adaptacijo, prenašajo iz generacije v generacijo. Sestavljajo elemente naučenih form komunikacije, ki so tako verbalne kot neverbalne narave. Osrednja sestavina človeških kulturnih vzor-ccv je jezik, ki nastane prek ponavljajoče se jezikovne koordinacije delovanj in vzpostavlja jezikovno razsežnost konsezualnega področja. Maturana pravi, da se jezik razvije šele takrat, ko postane jezikovna koordinacija rckurzivna (oz. implicitno refleksivna) na tak način, da se konstituira tisto, kar govorci naivno doživljajo kot »predmetni svet« oz. kot »objektivno realnost«.' Ko človek postane del jezikovnega področja kot področja jezikovnih razlikovanj, dela vsa nadaljnja razlikovanja na način novih razlikovanj jezikovnih razlikovanj, čeprav ima napačen vtis, da na ta način zgolj označuje »objektivno realnost«. »V ponavljajočih se družbenih interakcijah se jezik pojavi takrat, ko se operacije v jezikovnem področju kažejo v koordinaciji delovanj, in to delovanj, ki se nanašajo na samo jezikovno področje. Ko se pojavi jezik, se pojavijo predmeti kot jezikovna razlikovanja jezikovnih razlikovanj, ki zameglijo delovanja, ki jih usklajujejo. Beseda »miza« usklajuje naša delovanja v odnosu na delovanja, ki jih izvajajmo takrat, ko rokujemo z »mizo«, kar zamegljuje delovanja, ki (kot operacije razlikovanj) konstituirajo mizo tako, da jo vpeljejo. Z drugimi besedami, v jeziku smo oz. bolje »jezikamo« (we language) samo takrat, kadar prek refleksiv- • Z razlikovanjem kognitivnega vidika jezika ic dane* ukvarja t i kognitivna luigvnlika glej Lakoti 1987, Pinker 1994 779 Teorija in praku. Ie«.32, « 9 10, Ljubljana 1995 nega delovanja napravimo jezikovno razlikovanje jezikovnega razlikovanja. To pomeni, da je jezikovno delovanje operiranje na področju kongruentne, koonto-genetske strukturalne uglajenosti« (Maturana, Varela 1992, 209). Ljudje so individualni opazovalci, ki so samoreferencialno zaprti v svoje lastno kognitivno področje, hkrati pa so kot člani skupnosti, ki vzajemno usklajujejo svoja vedenja, del konsenzuainega področja skupnosti. To pomeni, da so na kognitivni ravni delno vzajemno strukturno uglašeni oz. da se njihova kognitivna področja v okviru konsenzuainega področja, še posebno v okviru njegove jezikovne razsežnosti, sekajo. Maturana poudari, da se jezik ne razvije v razmerju med uporabnikom jezika in resničnostjo, natančneje, v razmerju med znakom in referentom kot označenim empiričnim pojavom, temveč v razmerju med uporabniki jezika, ki v verbalni (in neverbalni) razsežnosti konsenzuainega področja kognitivno usklajujejo svoja delovanja. Udeležencem komunikacije je resničnost dostopna zgolj kot jezikovno izdiferencirano konsenzualno področje kognitivne koordinacije delovanj. Z drugimi besedami, ker so ljudje kognitivno samoreferencialno zaprti sistemi, besede kot jezikovni znaki ne izražajo referenta kot objektivne realnosti, temveč zgodovino interakcij, v katerih je določena beseda za uporabnike pridobila določen pomen, s katerim označujejo tisti del realnosti, ki je relevanten za njihovo kognitivno koordinacijo. V tem smislu definira jezik kot »strukturno uglajenost, v kateri so besede ontogenetsko konstituirane koordinacije vedenj« (Maturana. Varela 1992, 208). Poglejmo podrobneje Maturanovo opredelitev komunikacijskega procesa z vidika interakcije opazovalcev, ki delajo prek jezikovnih razlikovanj drug za drugega opise. Bistvena je že navedena teza: »Vse, kar je rečeno, reče opazovalec drugemu opazovalcu.« Vprašanje pa je, kako lahko komunicirajo opazovalci, ki so samoreferencialno zaprti v svoje kognitivno področje. Opazovalec dela opise znotraj svojega kognitivnega področja, zato je za komunikatorja njegovo lastno sporočanje, kot pravi Maturana, denotativni opis prvega reda. Za recipienta, ki kot drugi opazovalec opazuje opisovanje prvega opazovalca (komunikatorja). je sporočanje konotativni opis drugega reda. To pomeni, da se smisel, ki ga je svojemu sporočanju dal komunikator, ne prenese neposredno na recipienta, temveč smisel zaznanega sporočanja za recipienta samoreferencialno proizvede njegov lastni kognitivni podsistem. Iz povedanega je razvidna Maturanova končna rešitev problema komuniciranja. Ker so opazovalci v ponavljajočih se interakcijah konsenzuainega področja kognitivno strukturalno uglašeni, se kljub svoji samoreferencialni zaprtosti lahko med seboj kognitivno usklajujejo tako, da z jezikovno artikuliranimi semantičnimi opisi (sporočanjem) drug drugemu omogočijo orientacijo. Udeleženci komuniciranja ne morejo neposredno orientirati drug drugega, temveč se lahko orientira zgolj vsak sam na temelju svojih lastnih kognitivnih operacij. Opisi, ki jih delajo komunikacijski partneiji drug za drugega, so kot komunikacijski signali zgolj fizični dražljaji (zvočna in svetlobna valovanja), na podlagi katerih nevronska mreža vsakega udeleženca proizvede kognicijo, ki je zanj smiselno sporočilo ali informacija. Komunikatorjevo sporočilo je kot semantičen opis za recipienta vedno zgolj konotativni opis drugega reda, na temelju katerega njegov kognitivni podsistem v okviru njegovega lastnega kognitivnega področja vzpostavi njegov lastni, zanj denotativni opis prvega reda, ki zanj pomeni smisel razumljenega sporočila. Strukturalna uglašenost udeležencev komunikacije v konsenzualnem področju omogoči, da nevronska mreža vsakega udeleženca samoreferencialno proizvede kognicije na način, ki omogoča vzajemno kognitivno koordinacijo. »Temeljna funkcija jezika kot sistema orientacije vedenja ni prenos informacij ali opis neodvisnega sveta, o katerem govorimo, temveč ustvarjanje konscnzualnega področja vedenja med jezikovnimi interaktivnimi sistemi na tak način, da se razvije kooperativna domena interakcij« (Maturana. 1985a: 73). Iz povedanega Maturana izpelje dva radikalna sklepa. Prvič, jezik je po naravi konotativen in ne denotativen. Drugič, prenos informacije med dvema kognitivno samoreferencialno zaprtima sistemoma ni mogoč. »Dokler razumemo jezik kot denotativen, ga lahko razumemo zgolj kot sredstvo prenašanja informacij, kot da bi bilo nekaj preneseno od organizma do organizma in kot da bi moralo biti prek tega področje negotovosti recipienta reducirano glede na specifikacije komunika-torja. Če pa spoznamo, da je jezik konotativen in ne denotativen ter da je njegova funkcija orientirati tistega, ki se orientira v svojem kognitivnem področju, ... postane jasno, da prek jezika ne poteka nikakršen prenos informacij. Recipientu je prepuščeno, kako bo z lastnim internim delovanjem orientiral svoje kognitivno področje. Njegov izbor bo sicer povzročen prek sporočila, vendar pa je tako proizvedeno orientiranje neodvisno od tistega, kar to sporočilo pomeni za komu-nikatorja. Ne obstaja nikakršen prenos misli od govorca k njegovemu govornemu partnerju. Poslušalec proizvede informacijo tako, da omeji svojo negotovost z svojimi interakcijami v svojem kognitivnem področju. Konsenz nastane zgolj prek tistih kooperativnih interakcij, pri katerih je vedenje vsakega organizma namenjeno ohranjanju obeh organizmov« (Maturana 1985a, 57). Ko govorimo o svetu, delujemo kot opazovalci, ki generirajo jezikovna razlikovanja na področju jezikovnih razlikovanj, ki tvori konsenzualno področje. Po Maturani je sporočanje jezikovno izražen semantični opis. ki ga naredi opazovalec za drugega opazovalca, pri čemer opis ni utemeljen v zunanji resničnosti, temveč v konsenzualnem področju razlikovanj, ki je skupno udeležencem komunikacije. Znotraj konscnzualnega področja se vsak opazovalec orientira samoreferencialno, pomembno je le, da mu pri tem uspe uskladiti se z drugimi. Lastnosti stvari, ki jih prepoznamo pri svojem opazovanju in jih opisujemo pri svojem sporočanju, obstajajo samo kot operacionalizirana razlikovanja v področju jezikovnih razlikovanj. Ker se prek kognitivne strukturalne uglašenosti članov socialnega sistema vzpostavi jezikovna razsežnost konsenzualnega področja, imajo opazovalci vtis, da opazujejo in opisujejo objektivno realnost. »Ljudje lahko govorijo o predmetih, ker predmete, o katerih govorijo, prav s tem proizvedejo ... proizvedejo jih s tem, da delajo razlikovanja, ki te predmete zamejijo v konsenzualnem področju, in govorjenje se dogaja, gledano opcracional-no. v istem področju fenomenov, v katerem so predmeti opredeljeni kot razmerja relativnih nevronskih aktivnosti v zaprti nevronski mreži.... ljudje lahko govorijo samo o tistem, kar lahko zamejijo s svojimi operacijami razlikovanja, in kot strukturno opredeljenimi sistemi lahko delajo zgolj tista razlikovanja, ki so del njihove strukturalne uglašenosti z medijem (vključno z drugimi organizmi)« (Maturana 1985c, 264). Poglejmo zdaj še Maturanovo opredelitev geneze posameznika kot opazovalca, ki ima zavest o sebi. V tem pogledu izhaja iz splošne teze. da smo ljudje v temelju družbena bitja, kar pomeni, d» nas vključenost v vzajemno kognitivno koordinacijo v okviru konscnzualnega področja konstituira kot ljudi. Maturana to tezo ponazarja z znanim primerom »volčjih deklic«. Leta 1922 so v Indiji odkrili pet in osem let stari deklici, ki so ju »vzgojili« volkovi. Njuno vedenje je bilo popolnoma volje. Čeprav sta bili obe povsem zdravi, je mlajša zaradi šoka takoj umrla, starejša pa je živela še deset let, vendar kljub delni prilagoditvi človeški skupnosti (naučila se je hoditi pokončno in deloma razvila sposobnost govora) ni 781 Teorij* in praku. let 32. it »-10. l.jubljan» IW nikoli postala »normalen človek«, ampak je še posebno v stresnih situacijah kazala elemente volčjega vedenja (Maturana, Varela 1992: 128). Ta zgodba osvetljuje razmerje med filogenezo in ontogenezo: na eni strani kaže. kako močno vpliva koontogenetski razvoj v skupnosti na konsitucijo posameznika kot osebe; na drugi strani pa kaže moč filogenetskega razvoja, saj sta se deklici prilagodili volčjemu krdelu, kasneje pa se je starejša vsaj delno spet prilagodila človeški družbi; udomačen volk se sicer lahko delno prilagodi človeku, vendar pa se ne more naučiti govoriti, ker mu tega ne omogoča njegova genetska zasnova (avtopoietična organizacija). Maturanova poanta je, da se kot ljudje razvijemo v strukturnem uglaše-vanju z drugimi člani skupnosti. Kljub svoji samoreferencialni kognitivni zaprtosti smo družbena bitja, ki obstajamo v jezikovni razsežnosti konsenzulnega področja socialnega sistema. Maturana z nevrološkimi odkritji dokazuje, da svojo človeško zavest razvijemo s koordinacijami v jezikovni razsežnosti konsenzualnega področja. »V jeziku se razvije sebstvo (self), jaz. kot družbena singularnost, ki jo definira operativna intersekcija rekurzivnih jezikovnih razlikovanj v človeškem telesu, v katerih je jaz razlikovan. To nam pove, da v mreži jezikovnih interakcij, v katerih se gibljemo, ohranjamo kontinuirano opisno rekurzijo, ki jo imenujemo »jaz«. Omogoča nam konzervacijo naše operativne jezikovne koherencc in adaptacijo na področje jezika« (Maturana. Varela 1992. 231). Živčni sistem v procesu ponavljajočih se jezikovnih interakcij samoreferencial-no proizvede zavest posameznika o sebi kot specifičnem individualiziranem bitju, ki je sposobno samokrmiljenja. Biološki temelj kognicije je v nevronski mreži, ki omogoča samokrmiljenje organizma, na drugi strani pa lahko kognicija individualnega organizma postane »človeška kognicija« samo v okviru izdiferencirane jezikovne razsežnosti v okviru skupnosti kot samoreferencialno zaprtega socialnega sistema. Maturanova šibka točka pa je, da genezo osebnosti pojasnjuje zgolj z biološkimi koreninami in s socialnim kontekstom, ne opredeli pa psihološke razsežnosti človeka. Na ta način se izogne tradicionalnemu filozofskemu in psihološkemu problemu razmerja med telesom in duhom.* Epilog: Maturana proti Luhmanu Bistveno je. da je v Mat uranovi teoriji razmcijc med sistemi prvega (celice), drugega (organizmi) in tretjega reda (družbena skupnost) inkluzivno - vsaka višja raven vključuje nižje ravni. Prav zato Maturana socialnih sistemov ne opredeljuje kot avtopoietičnih sistemov, temveč eksplicitno kot samoreferencialno zaprte sisteme, ki se spontano razvijejo (samoorganizirajo) v strukturnem drsenju koon-togenez svojih članov. Socialni sistemi so samoreferencialno zaprti zato, ker v njih sodelujejo le tisti, ki so med seboj vzajemno strukturno uglašeni, kar med njimi vzpostavi konsenzualno področje, ki je po načelu cirkularne vzročnosti hkrati predpogoj in rezultat njihovih interakcij. Ker so posamezniki, ki sami usmerjajo svoje delovanje v Maturanovem modelu temeljne sestavine socialnih sistemov, socialnih sistemov ne more opredeliti kot avtopoietičnih, ker socialni sistemi ne proizvajajo ljudi. V tem se Luhmannov model socialnih sistemov v temelju razlikuje od Maturanovega. Da bi lahko opredelil socialne sisteme kot avtopoietične, mora Luhmann (1984, 1986, 1990) izključiti posameznike iz socialnih sistemov v okolje. * Za najpomcmbnejV interpretacije ti »min