i •


P .>>, v ■*„ /Vtf" s .J -’Vv K

- C«. <•*■•■;. k
.** • * , A tfV ±\ : ’

'■■■ 4  ■• f % * £ ~J  v v . .

, f ..; - v

i

t.r; .'-v... .-«<* .«hV • ,$,

rv *

iC.<'*V'  P*  V- s  L,

: $A ^“'&•* W -'M  -:'A r< - -

n *** *- r  vj* .v ' ' '•

1  ' — w-\f*

W*V.";v

; ,T a.S  ’/ w  ***i

’ 4  - ' ^ .vA,

■■• 1  . ,i ii . v • r* VL **.<,.

> ..V ^ X U< r  -“* v -

..-v ' v A - ‘ v  '••' f"

".:>•■"  .-f  > 1  ' .'>'",-f "-  "!;•'••'

f f”. \l ■• .., \ • v ’•• * - — >.< •.

•,'■•; „..v • -s v, . , v ;

• r <v: V - V** <K ' ■*■■

. , -J&  . * * .J i > ,  jv  ,x ,

'-r .- 1  y^|..iVi f  . •>• -v - r

/..v::-..-' • - av r  ; < -v' - 1

;; ;-''K *V' 1  '• r* » 'Krtf  * *y'

. s -tv : .v . <v f;.*. >/ o . '

* v  A- *■•' . • >" 4  A;'" < i,.', “Vi

=»■.!.', ^ .. ». f*- >'.<.•••'. ,,

• -'i-: v

I . v >- ' •* U
f ^ - f- ~ -t  *

r  “ y'- >, ? \-

tj J  V- č v ‘ V,- >■ S  ^ w  • "•'

f . • J -

i--,~ .« / *Jr. # _ . At«' N

OBČNA ZGODOVINA.

Spisal in založil

Janez Jesenko.

Tretji del:

ILT O vi VG]L

(Drugi skrajšani in popravljeni natis.)

V Ljubljani.

Natisnila „Narodna Tiskarna' 1 .

1886 .

32 .//f

0^32 v

Obseg in razdelitev zgodovine novega veka.

Zgodovina novega veka obsega vse zgodbe od najdbe
novega sveta (Amerika, 1492) do sedanjega časa.

Deli se navadno na tri dobe:

Prva doba  sega od najdbe Amerike do westfalskega miru
(1492—1648).

Druga doba  sega od vvestfalskega miru do francoskega pre¬
vrata (1648—1789).

Tretja doba  sega od francoskega prevrata do sedanjega časa.

d-oloa,-

Od najdbe Amerike do we.sifalskega miru  (1492 — 1648).

Ktere dežele so Španci.v, Amerik i našli in osvojili?

1. Krištof Kolumb in najdba Amerike  (1492). Krištof
Kolumb,  sin bogatega suknarjrt, porodil se je leta 1456. v Genovi.
Že od mladih let se je mnogo učil in po raznih morjih vozil, tako
da se je dorasten mož vrstil mej najbolj izkušene in najbolj izve¬
dene pomorščake tedanjega časa. Rano se je utrdila v njem misel
in prepričanje, da je zemlja okrogla in da je mogoče prek Atlant¬
skega morja proti zahodu jadraje dospeti v bogate dežele vzhodne
Azije, zlasti Indije, kamor so Portugalci pomorske poti krog
Afrike iskali. Zaman je iskal bistroumni mož potrebne pomoči
pri portugalskem  kralji Ivanu II. in pri angleškem  vladarji
Henriku VII., ker so zbrani veščaki izrekli, da je Kolumbov načrt
le prazna zmišljenica brez vse dejanske podloge. Na to je šel na
Špansko  ter je skušal kastilsko kraljico Izabelo  pridobiti za
se. Veselja, da so Španci Mavrom zadnje njih mesto Granado šiloma
vzeli, privolila mu je sledkar kraljica vse ter ž njim sklenila posebno
pogodbo (1492).

l*

— 4 —

S 3 malimi ladijami je Kolumb  3. dne avgusta 1492 zapustil
pristanišče P a los (v Andaluziji) ter jadral proti Kanarskim otokom;
od todi se je obrnil premo proti zahodu. Po dolgi vožnji prek
Atlantskega morja (Strah mornarjev v Mahovitem morji; pripovedka
o njih uporu) zaghdali so 12. dne oktobra lepi otok Mayaguano,
kteremu so ondotni prebivalci Gnana bani  rekali. Kolumb ga je
rešitelju na čast imenoval San Salvador,  t. j. sv. odrešenik
(Bahamsko otočje). Od todi proti jugu jadraje našel je Kubo in
Haiti  (temu je dal ime S. Domingo ali Hispaniola). Ker sta oba
velika otoka bila prebogata raznih zakladov in pridelkov, mislil je
tem bolj, da je našel vzhodno obrežje azijsko in sicer Japonsko
otočje (Zipangu). Vrnivši se v Evropo je po prestanih najhujših
nevarnostih na razburkanem morji prišel na Špansko, kjer so ga
slovesno sprejeli.

Na drugem potovanji (1493) je našel več Malih Antiljev
in pa Jamajko in Portoricco,  na tretjem (1498) pa otok Tri-
nidad  in severno primorje Južne Amerike  ob delti orinoški.
Na tretjej poti je slavni mož tudi skusil, da je le nehvaležnost
plačilo tega sveta. Nasprotniki so ga pri kraljici Izabeli obrekovali
in začrnili. In kraljičin pooblaščenec Bobadilla,  oseben njegov
sovražnik, ga je dal prijeti in v verigah odpeljati na Špansko. Tu
so kmalu spoznali njegovo nedolžnost ter ga osvobodili sramotne ječe.

Oproščen je četvrtikrat potoval (1502) v Ameriko ter našel
srednjeameriško  celino (Honduras). Vse te najdbe ga pa niso
preverile in mislil je do smrti, da je z novim svetom le vzhodno
Azijo  našel. Vrnivši se v Evropo potegoval se je za očitno mu
priznane pravice, toda zaman. Žalosti zarad tolike nehvaležnosti
umrl je v Valladolidu  (1506).

Celo imena ni dobil novi svet  („Novi otoki") po svojem
najditelji, ampak imenuje se Amerika  po Florentinci Amerigo
Vespucciju,  ki je poslej dvakrat potoval v Brazilijo ter deželo
popisal (Terra America).

2. Balboa in panamsko  medmorje (1513). Hlepenje po zlatu
in dragocenih kamenih je gnalo premnogo predrznih Špancev v Ame¬
riko. Nunnez Balboa  se je s takimi bil 'naselil ob Karibskem
morji v pokrajini Darijski. Leta 1513. se je z mnogimi tovariši
napravil na pot prek srednjeameriških Kordiljer. Po silnih težavah
jih je prekoračil in dospel do morja, katero je Južno morje  ime¬
noval. Jedno leto poprej je bila najdena Florida.

3. Kortez naj de in osvoji Meji  k o (1519 — 1521). Leta 1519.
je šel predrzni Ferdinand Kortez  s 700 možmi iz Kube proti
zahodu ter je našel mogočno mejikansko cesarstvo,  kteremu

— 5 —

je takrat  car  Montezuma  vladal. Stopivši na suho sežgal je vse
ladije in potem neprestano drl nad glavno mesto in stolišče Mejiko.
Polastil se je cesarja ter z njim kot vjetnikom ravnal. Temu so se
uprli Mejikanci, nesrečnega Montezumo ubili, pregnali Korteza in
neustrašljivega Gvatimozina  za cesarja oklicali. Ko je tudi tega
Kortez po hudem boji premagal in vjel, vzel je znova glavno mesto;
pokrajine velikanske države so se kmalu udale brez posebnega od¬
pora (1521).

Mejikanci so imeli dobro urejeno državo, v katerej je bilo več
velikih mest (glavno mesto v jezeru je štelo nad 60.000 hiš). Živili
so se s poljedelstvom in obrtstvom (zlatarstvo, dragotinarstvo in
bombažarstvo); vere so bili malikovalske in ostudnim malikom so
črez 20.000 ljudij na leto darovali. Pisali so s posebnimi hieroglifi
in dovolj natanko določili solnčno leto (365 dni in 6 ur).

Kortez je bil sprva podkralj obširni deželi, Nova Hispanija
imenovani. Poslej je našel in prisvojil Spancem še Kalifornijo (1536).
Tudi njega so zoperniki hudo obrekovali; da bi se opravičil, vrnil
se je na Špansko. Res se mu ni zgodilo nič hudega, a kralj ga je
vender močno zanemarjal. Umrl je pri Sevilli (1547) žalosti zarad
nehvaležnosti svojega vladarja.

4. Prvo potovanje krog zemlje (1519—1522). Ferdinand
Magalhaes  (izg. Magaljaens) je prvi potoval krog zemlje ter s
tem neovržno dokazal, da je Amerika samostalna zemljina. Rodom
Portugalec stopil je v špansko službo ter se ponudil kralju najti
pomorsko  pot  v Vzhodno Indijo in sicer krog Amerike. S 5
ladijami je odplul proti Južni Ameriki, našel Patagonijo  in pre¬
brodil morsko ožino, ki se doslej po njem Magalhaesov  preliv
imenuje. Potem je jadral prek Velikega oceana ter ga po mirnem
površji Tiho morje  imenoval. Potoma je našel avstralske otoke,
kterim so mornarji po tatinskih otočanih ime „Ladroni“  dali.
Poslej je pristal na Filipinskih otokih,  a v boji z otočani
bil je ubit (1521). Nekij Elcano je pripeljal jedino ostalo ladijo na
Špansko (1522. Oblost zemlje. Na Kapverdskih otokih so pomorniki
zapazili, da so hode krog zemlje jeden dan izgubili).

5. Najdba Peruvanskega in Čilskega (1532). Pogumna Španca
Franc P iz ar r o in Jakob Almagro  sta našla bogato peru-
vansko  obrežje ter se pripravila šiloma polastiti se dobro obdelane
dežele. Neizmerne težave so čakale španskih vojakov v mnogoljudni
Peruvenski; iz teh so se le rešili po razporih mej kraljičema Hua-
s kar o m in Atahualpo,  ki sta se takrat po smrti svojega, očeta
za prestol bojevala. Ko so se Španci polastili obširne dežele, sezidali

— 6  —

so si glavno mesto Limo;  v tem času pa je Almagro  našel in
prisvojil še Čilsko  (1536).

Prvotni Peruvanci  so bili najbolj razviti narod v Južni
Ameriki. Pečali so se s poljedelstvom in obrtstvom.  Zemljo,
uže samo na sebi zelo rodovitno, namakali so po velikih vodotokih.
Razen drugih potov ste kupčijo v deželi pospeševali dve velikanski
cesti. Mej njih mesti se je najbolj odlikovalo Kuzko,  stolišče njih
vladarjev, ki je imelo večinoma trdno zidane hiše z dvema nad¬
stropjema. Vere so bile malikovalske. Glavni njih bog je bilo solne  e,
kteremu pa nikdar niso ljudij darovali. Največe njih svetišče je bilo
v Kužki, polno podob in posod iz zlata in srebra. Njih vladarji,
Inka  zvani, so izhajali iz Manko Kapaka, potomca boga solnca.

Portugalske najdbe in osvojitbe.

1. Najdba pomorske pot !  v Indijo (1498). Kolumbove najdbe
v Ameriki so Portugalce močno izpodbadale. Za kralja Emanuela
Velikega  je jadral Vasco da Gama  iz Lizbona (1497) ter
srečno prišel krog Rta dobre nade v Indijsko morje. Poleg vzhodne
Afrike je brodil skozi Mozambiški preliv v Me lin do, od todi pa z
arabskimi mornarji in kupci prek odprtega oceana v Prednjo Indijo,
v pristanišče Kalikut  na malabarskem obrežji (1498). Sprva dobro
sprejet moral se je poslej bojevati z indijskimi knezi. Te so nadra-
žili arabski kupci zoper Portugalce, kajti Arabci so kmalu izprevideli,
da bodo Evropejci potuje krog Afrike vzeli jim vso kupčijo mej
Evropo in južno in vzhodno Azijo. A zaman je bilo vse njih priza¬
devanje. Vasco da Gama in njegovi nasledniki so šiloma izpodrinili
svoje nasprotnike, pokončali arabsko ladijevje ter se polastili velike
kupčuje z indijskim blagom. Mej temi Portugalci sta se najbolj
odlikovala Franc Almeida (1504—1509) in Alfonz Albu-
querque  (1509—1515), ki sta Portugalcem pridobila vse bregove in
otoke od Ormuskega preliva do Malake. Poslej so pridobili še dišav
bogate M o luk e (1513) ter so našli razne Sundske  otoke. Na¬
posled so prišli tudi na Japonsko.  Povsodi so sezidali več trdnjav,
med kterimi je Goa v Prednji Indiji najbolj cvetla. — Te najdbe
in junaške boje v Indiji je najbolj proslavljal najimenitniši portu¬
galski pesnik Camoes  (f 1569) v junaški pesni „Luziade“ imenovani.

2. Kabral najde Brazilijo (1500). Pedralvarez Kabral
je bil 1. 1500. z mnogimi ladijami odjadral, da bi od Vasca da Gama
najdene dežele v Prednji Indiji Portugalcem prisvojil in jih razširil.
Potom prek Atlantskega morja zašel je preveč proti zahodu in pri¬
plul v jugozahodni ravniški tok morski, ki ga je oddaljil od Afrike

- 7  —

ter zanesel na vzhodno obrežje Južne Amerike.  Najdeno deželo .
je po rudečem lesu imenoval Brasiljo  ter jo za portugalskega
kralja v vlast vzel.

Hollandske, angleške in francoske najdbe in naselbine.

1.  Hollandske najdbe in naseline. Hollandci  so se bili
odpovedali oblasti španskega kralja Filipa II., ki se je bil 1. 1580.
Portugalske in raznih portugalskih naselin v Aziji in Ameriki po¬
lastil. Pogumni njih mornarji in spretni trgovci (Indijska kup¬
čij ska družba,  1602) so šli v Vzhodno Indijo ter so osvojili
Sundske otoke, mej kterimi se je Java  s cvetočo naselino Bata-
vijo  najbolj odlikovala. Od todi so našli in si osvojili Avstralijo
pa razne otoke (Vandiemensland ali Tasmanija in Novi Zeland).
Kmalu so Portugalcem šiloma vzeli Mol uk e, Malako, Ceylon
in naposled razne naseline na obrežji malabarskem in koromandel-
skem. Izpodrinili so jih tudi z Japonskega,  od Kitajcev pa so
dobili otok Formo  z o.

2. Angleške najdbe in naseline. Angleži  (Davis in
Forbisher) so na severni strani Severne Amerike iskali krajšo po¬
morsko pot v vzhodno Azijo. Vsled tega so svetu odkrili ondotne
pokrajine in ondotna morja. Cabot  je našel Hudsonov preliv (1517),
John Davis  Davisov preliv, Henrik Hudson  Hudsonov zaliv
(1610), Viljem Baffin  pa Baffinov preliv. Bolj na jugu pa je
Valter Raleigh  ustanovil prvo angleško naselino Virginijo
(1585).

3. Francozje so se naseljevali na raznih straneh; najimenit-
niši njih naseline so bile v Severni Ameriki (Kanada in Akadija, t. j.
Novi Brunšvik in Nova Škocija).

Nasledki zemljepisnih najdeb.

Lakomni Spanci  (nekoliko tudi Portugalci) so silno zatirali
prvotne Amerikance: robovati so jim morali na obširnih zem¬
ljiščih in v rudnikih. Vsled tega so ponekodi n. pr. po Antiljskih
otokih popolnoma poginili. Da bi slabotne Indijane ohranil in po¬
manjšal njih trpljenje, nasvetoval je blagi škof Jarnej  Las  C as  as
(f 1566) iz Afrike v Ameriko pripeljati zamorcev, ki so dosta krep¬
kejšega života ter bodo lehko najtežavniša dela opravljali. Tako se
je začela (1517) ostudna kupčija s sužniki  v Ameriko na naj-
večo nesrečo zamorskemu plemenu.

Velika kupčija  je vsled novih najdeb zapustila stara pota
in središča ob Sredozemskem, Baltskem in Nemškem morji ter se je
preselila v oceanska mesta na Španskem in Portugal¬
skem. Lizbona  je bila dolgo najimenitniše tržišče v Evropi.

— 8  -

Poslej so se Hollandci in Angleži polastili svetske kupčije, ki je
raznim njih tržiščem (Amsterdam, London)  neizmernega dobička
dajala.

Drage kovine (zlato in srebro) so se silno namnožile, ker so
jih po raznih najdenih deželah, zlasti pa na Peruvanskem in Meji-
kanskem preobilo dobivali. Vsled tega se je znižala vrednost zlata
in srebra in v istem razmerji je poskočila cena raznovrstnim pri¬
delkom in izdelkom.

Iz novega sveta so Evropejci dobili nekaj preimenitnih rastlin
(tobak, krompir, turšica, zelo imenitne so tudi izvirno ameriške
rastline: vanilja, piment, kineško drevo (kinin), čokoladovec i. t. d.)
Amerika pa je iz starega sveta dobila naša žita (pšenica, rež, oves,
ječmen, ajdo in riž in pa razne koristne rastline iz Vzhodne Indije
in drugih vročih krajev n. pr. kavovec, cukrov trst) pa naše domače
živali  (konj, govedo, ovca, koza, prašič). — Raznim hranilnim in
užitnim rastlinam in pridelkom se je sedaj cena močno znižala;
vsled tega so jih porabljali vedno več, kar je zopet mnogo vplivalo
na kupčijo, zlasti pa na duševni in družbinski razvitek evropskih
narodov.

Tudi razne znanosti  so močno napredovale, najbolj pa~se je
razvijalo prirodopisje, zemljepisje, astronomija, narodopisje i. t. d.

Maksimilijan I., nemški cesar in ustanovitelj

habsburške velevlasti (1493 — 1519).

Maksimilijan  I. je po smrti svojega očeta cesarja Fride-
derika IV. vladal vsem avstrijskim deželam in nemškemu
cesarstvu  ter je bil jeden najodličnejših habsburških vladarjev.
V Nemcih je na državnem zboru v Wormsu  (1495) za vselej prepo¬
vedal samovoljno si delati pravico ter je oklical večen  mir  po vseh
deželah. Ustanovil je državno sodišče,  ki je vse javne prepire
državnih knezov in stanov razsojevalo. Tudi zavisni stanovi so se
lehko pritoževali pri tem sodišči. Da bi lažje ohranil mir in red,
razdelil je na državnem zboru v Kolinu  (1512) nemško cesarstvo
na 10 okrožij,  kterim na čelu so stali okrožni glavarji s poseb¬
nimi svetovalci. Češke  dežele niso bile podrejene nobenemu okrožju.
Svajcarske pokrajine so se pa z orožjem ubranile novega državnega
reda in v Bazilskem miru (1499) jim je cesar priznal dejansko
nezavisnost.

Brez uspeha se je vtikal v italijanske homatije. Ko je 1. 1508.
hotel iti v Rim, da bi se dal od papeža za cesarja kronati, zaprli
so mu Benečani  pot. Zato je Maksimilijan sam si pridel naslov

— 9

izvoljen rimski cesar; in tako so se tudi naslednji nemški
vladarji imenovali.

Začetek političnega enakotežja v Italiji. Konci 15. stoletja so
se razne evropske vlasti vtikale v zamotane italijanske  razmere
ter se poganjale za nadvladarstvo. Najprej je francoski kralj Karl  Vlil.
polastil se N e ap ol i t a n ske g a (1495). A zaveza raznih držav in
vladarjev (mej njimi tudi Maksimilijan I.) mu je kmalu vzela, pri¬
svojeno kraljestvo. — Dosta srečnejši ni bil njegov naslednik
Ludvik XII., ki je 1. 1499. Milansko si osvojil in v zavezi s Fer¬
dinandom,  kraljem aragonskim, kmalu tudi Neapolitansko (1501).
A črez malo let mu je to (1504) vzel aragonski kralj, ono Svaj-
carji (sveta zaveza), ki so je Maksimijanu Sforzi izročili. — Poslej
je Ludvika XII. naslednik Franc  I. s krvavo bitko pri M a r i g-
nani  (1515) Francozom znova pridobil Milansko. Maksimilijan v
vseh teh homatijah ni mogel ponoviti nekdanje cesarske veljave in
oblasti v Lahih. — Brez uspeha se je tudi prizadeval nemške kneze
pridobiti za vojsko zoper Turke,  ki so takrat avstrijske dežele
prek Hrvaške napadali.

Kaj srečno pa je pomnožil in razširil svojo dedinsko oblast.
Uže za svojega očeta se je bil poročil z dedičinjo burgundskih
dežel ter je ž njo pridobil vse pokrajine ob dolenjem Khenu in ob
dolenji Skaldi (1477). — Nadvojvoda Sigismund  mu je 1. 1490.
izročil Tirole in Prednje-avstrijske pokrajine. Od Benečanov je 1. 1508.
dobil nekaj okrajin (Roveredo) v južnih Tirolah — Po smrti Leon-
harda,  zadnjega goriškega  grofa, dobil je grofijo Goriško z
Bistriško dolino (Pusterthal) in pa nekaj posestev v Istri  (1500).

Jedinega svojega sina Filipa Lepega  je poročil z Ivano
Blazno,  ki je po smrti svojih starišev obširne španske  dežele
v Evropi in Ameriki podedovala. Pripravljal je svojej rodovini tudi
pridobitev Češke in Ogerske,  ker je svojega drugega vnuka
Ferdinanda  zaročil s hčerjo češkega in ogerskega kralja Vladislava,
svojo vnukinjo Marijo pa z Vladislavovim sinom Ludvikom (1515)
Pri tej priliki je ponovil staro dedinsko pogodbo, po katerej ima
Ferdinand dobiti češke in ogerske dežele, ko bi Ludvik brez otrok
umrl. To se je tudi zgodilo leta 1526. Te srečne ženitve in prido¬
bitve izražuje poznana vrstica: „Bella gerant alii, tu felix Austria
nube.“

M a k s i m i 1 i j a n je bil kaj veselega in vljudnega značaja. Bil je
pravičen, delaven, velikodušen, srčen in čistiljuben („zadnji vitez“). Bil
(e sam kaj izobražen ter je močno podpiral znanosti in umetnosti
jTheuerdank in Weisskunig). Mej umetniki in učenjaki, ktere je
najbolj odlikoval, so posebno sloveli: slikar Albreht Diirer,  zgo-

— 10  —

dovinopisec uuspinianus  in učeni augsburški vlastelin Peu-
tinger.  Dunajsko vseučilišče je ta čas obiskovalo okoli 7000 di¬
jakov. O njegovi sklonjenosti za umetnosti pa priča krasni nagrobni
spomenik v Innsbrucku.

Karl V. (1519—1556). Začetek in prvi razvitek verskega razkol¬
ništva.

Karl V. in habsburška svetovna oblast.  V kljubu
francoskim spletkam so nekaj mesecev po smrti Maksimi!janovi
nemški izborniki cesarjem izvolili njegovega mladega vnuka Karla.
Ta cesar je razen Nemčije  vladal še vsem habsburškim
deželam, t. j. avstrijskim in burgundskim pokrajinam, Španski, Nea-
politanski, Siciliji, Sardiniji in raznim novonajdenim deželam v
Ameriki. Glede na toliko obširnost njegove oblasti so pa primerno
rekali, da v njej solnce ne zahaja; in Karl  V. je bil v resnici
najmogočniši vladar tadanjega časa.

Katoliška cerkev in začetek verskega razkolništva (reforma¬
cije). Zadnji stoletji srednjega veka se je bilo v katoliško cerkev
vrinilo mnogo raznih napak, tako da je močno hirala v glavi in
članovih. Brez uspeha so se sprva Ivan Hus in njegovi tovariši,
potem pa občna cerkvena zbora v Konstanci  (1414) in Bazilu
(1431) poganjali, da bi je odpravili. Pozneje so razni učenjaki, zlasti
tako zvani „h u m an i st i 11 , očitno kazali na gnjilobo v cerkvi in
zarad tega tudi niso hoteli raznih napadov na verske nauke odbi¬
jati. Tem nasproti bilo je mnogo učenih in neučenih mož, zlasti
duhovnikov, ki so cerkvene napake zakrivali ter hoteli vse pri starem
ohraniti. To gibanje je bilo začetkom 16. stoletja najsilniše ter je
dovedlo do verskega razkolništva,  kteremu početnik je bil
menih augustinec doktor Martin Luter.

Martin Luter (roj. 1482. v Eislebnu) se je po želji svojega
očeta skrilarja učil pravoznanstva na vseučilišči v Erfurtu. Pa razne
okolščine (čitanje sv. pisma, nenadna smrt prijatelja, nezgoda o hudi
uri, zelo nevarna bolezen) so napotile otožnega mladeniča brez srč¬
nega miru, da je v augustinski samostan v Erfurtu stopil. V samo¬
stanu je kaj ostro živel ter pridno čital in premišljeval sv. pismo
in cerkvene očete, zlasti spise sv. Avguština. Pozneje šel je za profe¬
sorja bogoslovja na novem vseučilišči v Wittembergu,  kjer si je
s svojo učenostjo in zgovornostjo kmalu pridobil občno spoštovanje.
Značaja bil je v mladosti kaj ostro in trdo odgojen Martin Luter
kaj silovitega, burnega in drznega.

Papež  Leo  X., velik prijatelj umetnosti in znanosti, je dal leta
1517. po vsem katoliškem svetu odpustke oznanjevati in darove pobi¬
rati, da bi cerkev sv. Petra v Rimu dozidal. Po srednji Nemčiji je te
odpustke oznanjal dominikanec Jovan Tet zel,  ki v svoji goreč-

— 11

nosti ljudstva o pomenu cerkvenih odpustkov ni dovolj poučeval,
nevedno ljudstvo namreč je smatralo cerkvene odpustke za navadno
blago, ki se ga lahko z denarjem kupi. Le tem neprilikam se je
sprva uprl Martin Luter,  ko je po tadanji učenjaški navadi na
večer pred vsemi svetimi (1517) na dvorsko cerkev v Wittenbergu
nabil 95 stavkov. V teh se je očitno izrekel zoper nevestno ozna¬
njevanje odpustkov ter je pristavil, da je pripravljen svoje trditve
zagovarjati zoper kterega koli bodi.

Vsled tega se je vnel hud razpor, kterega ste se nasprotni
stranki v katoliški cerkvi strastno vdeleževali. Zaman so skušali
razni možje (mej temu tudi papeževa poslanika kardinal Kajetan
in kamornik Miltiz)  ji pomiriti. Razdraženi Luter  je kmalu na¬
padel še druge cerkvene nauke ter je zavrgel papeževo prvstvo v
katoliški cerkvi in veljavo občnih cerkvenih zborov. Na to je sveti
oče izdal lastnoročno pismo, v kterem je 41 stavkov iz Lutrovih
spisov za krive spoznal ter Lutru zažugal izobčiti ga iz cerkve, če
ne prekliče. A Luter se je sedaj papežu popolnoma odpovedal ter je
njegovo pismo in knjigo o cerkvenem pravu pred Wittenbergom
vpričo mnogobrojne množice sežgal na gromadi (1520).

Luteranstvo in wormski razglas. Luter je kmalu našel mnogo
slednikov v Nemcih, zlasti v samostalnih državnih mestih. Njegovi
krivi nauki (luteranstvo) so se širili tem lažje, ker je bil takrat
cesar Maksimilijan umrl; Karl,  španski' kralj in njegov naslednik
na cesarskem prestolu, pa je stoprv jeseni 1. 1520. prišel na Nemško.
V tem je vlado vodil Friderik Modri, izbornik saski in goreč pri¬
jatelj in pokrovitelj Lutra in njegovih krivih naukov.

Ko je bil cesar Karl  V. kronan, sklical je državni zbor v
Worms  (1521), da bi na njem uredil razne nemške zadeve. Pozval
je tudi Lutra v rečeni zbor ter mu dal železni list (varno pismo)
za pot v Worms in iz Wormsa nazaj v Wittenberg. Vpričo posvetnih
in cerkvenih državnih knezov in stanov in papeževih zastopnikov
je Luter neustrašen zagovarjal svoje nauke ter se trdno branil jih
preklicati („Tu sem, drugače ne morem, pomozi mi Bog! Amen“).
Zato ga je cesar z wormskim razglasom  izobčil ter vsakteremu
ukazal, naj ga zgrabi in cesarski oblasti izroči, njegove spise pa
naj sežge; ostro je tudi prepovedal razširjati njegove nauke. — A
v tem je bil Luter uže na varnem. Na potu iz Wormsa so ga
namreč na povelje Friderika Modrega napadli preoblečeni vitezi ter
ga na skrivnem odpeljali na trdni grad Wartburg  pri Eisenachu,

— 12

kjer je pod imenom „ plemič Jurij"  dalje časa živel Prestavljal je
sv. pismo, ki se je poslej mej Nemci zelo hitro razširilo.

Wormski razglas  se je izvršil le po nekterih pokrajinah
nemških, ker je Karl V. imel preveč opraviti z vojskami zoper fran¬
coskega kralja ter ni mogel verskega razkola šiloma zatreti; nasproti
šo tudi razni državni knezi in stanovi potegnili z Lutrom, čegar
krive nauke je učeni Filip Melanchton  pogubljivih napadov
branil. S tem učenjakom je Luter, začetkom 1. 1522. vrnivši se v
Wittenberg, ustanovil novo evangelijsko vero ter je uredil posebno
službo božjo v narodnem (nemškem) jeziku (pridiga, molitev in petje).
Odslej se je luteranstvo naglo razširjevalo, ker je državnim stanovom,
zlasti posvetnim in duhovskim knezom, obetalo premnogo gmotnega
dobička. Razen izborne knežije Saške  in deželne grofije Heske
sprejela so novo vero razna državna mesta; sprejel jo je tudi
Albreht  načelnik viteškega nemškega reda ter vpeljal jo v redovni
pokrajini Pruski,  ktero je v posvetno vojvodstvo premenil (1525).
Isto so storili s cerkvenim posestvom premnogi posvetni in duhov¬
niški knezi. Vsled tega so se po raznih straneh vneli krvavi upori,
ktere so pa sebični knezi kmalu šiloma zatrli (Kmetska vstaja
na Švabskem, ob Rhenu in Mainu, 1524 in 1525; zahteve hudo
tlačenih vstašev in njih voditelj Gotz Berlichingski  z železno
roko. — Prekrščenci in njih voditelj Tomaž Miinzer  v Turin-
giji 1525).

Zakaj se luteranci zovejo protestanti? Ker seje bilo luteran¬
stvo razširilo črez razne dežele, zadobili so luteranski stanovi toliko
veljave, da se je uže 1526 na državnem zboru izreklo „vsak stan
naj ostane v verskih stvareh pri tem, kar zamore pred Bogom in
cesarjem zagovarjati." Temu sklepu se ni ustavljal cesar, ki je
takrat živel v največem sovraštvu s papežem. To vse je močno
ugajalo luteranstvu, ki je nagloma pridobivalo deželo za deželo
Da bi se temu ustavili, ponovili so prestrašeni katoličani na držav¬
nem zboru v Spiru  (1529) z večino glasov wormski razglas.
Luteranski stanovi (19) so se uprli temu sklepu ali zoper njega
protestovali; zato so jih poslej imenovali protestante.

Zakaj se luteranci zovejo sledniki ali verniki augsburške vero¬
izpovedi? Ko je bil po drugi francoski vojski Karl zopet prišel na
Nemško, sklical je državni zbor v Augsburg  (1530). Na tem je
mislil tudi verski razkol poravnati. Zato je pozval protestante, naj
mu izroče svoje verske nauke. Luteranski odbor je to delo izročil

— 13  —

Filipu Melanchtonu, bi je vse njih verske resnice sestavil.
Teh so se poslej držali luteranci ter se imenovali „verniki augs-
burske veroizpovedi“.

Res so se katoliki in protestanti mej seboj mnogo po¬
gajali, da bi se zopet zjedinili, a zaman je bilo vse njih prizade¬
vanje. Ker je cesar ostro pretil protestantom ter se nekako pripravljal,
da bi šiloma zatrl njih vero, sklenili so luteranski stanovi (knezi in
državna mesta) Schmalkaldsko zavezo  (po mestu Schmal-
kalden 1531) ter si obljubili pomagati drug dragemu. Vender tačas
cesar ni smel preostro postopati zoper nje, ker bil bi jih rad pre¬
govoril, da bi njegovega brata Ferdinanda  za rimskega kralja
izvolili. Rad bi bil temu tudi dobil pomoči zoper silovite Turke,
ki so avstrijske dežele neprestano nadlegovali. Prav za to se je
cesar s protestanti pogodil na državnem zboru v Norimberku
(1532). Po tem verskem miru morali bi nehati vsi razpori mej
luteranci in katoliki do občnega cerkvenega zbora, ki naj bi jih
končno razsodil. Zato so tudi protestanti cesarju obljubili pomoči
zoper Turke.

Ferdinand I., ustanovitelj avstrijsko-ogerske monarhije.

Cesar Karl  V. je kmalu izprevidel, da nikakor ne more sam
dobro vladati vseh obširnih dežel, ki jih je kot prvorojenec pode¬
doval. Zato je 1. 1522. svojemu bratu Ferdinandu,  kterega je
tudi prisrčno ljubil, končno odstopil vse nemško-slovenske dežele.
Tako seje  ločila habsburška rodovina na dve vrsti, na

špansko in avstrijsko: Ferdinand  I. je bil začetnik av¬

str ijskej  vrsti, Karl V. pa španskej.*)

Ferdinand  I. je kmalu močno pomnožil svojo oblast. Po
smrti kralja Ludvika  II., svojega svaka (bitka pri Mohači, 1526),

*) Rodovnik Habsburgovcev od Maksimiljana I. do Marije Terezije.
Maksimilijan I. f 1519
Filip Lepi, f 1506

Karl V. (1.) Ferdinand I. Marija

f 1558 f 1564 žena Ludvika II.

Filip II., kralj španski Maksimilijan II. Ferdinand Karl

1556—1598 f 1576 f 1595 f 1590

Don Carlos Filip II. Rudolf II.
1598—1621 f 1612

Filip IV. Ana Marija Ana
1621—1665

Marija Margarita Karl II.
Terezija Terezija f 1700

Matijaš Ferdinad II. Leopold

f 1619 f 1637 f 1633

Ferdinand III. f 1657
Leopold I. f 1704

Marija Antonija Jošef L Karl VI.

f 1711 f 1740

Marija Terezija

— 14 —

sta bila izpraznjena kraljeva prestola na Ogerskem in Češkem.
Ferdinand  se je kot mož ogersko-češke kraljičine Ane lehko skli-
coval na veljavne pravice in prejšnje dedinske pogodbe, a tega ni
storil, ampak dal se je od o g er s k ih in čeških  stanov svobodno
voliti. Češki  stanovi so ga res jednoglasno izvolili za kralja, na
Ogerskem pa je taisto storila samo jedna stranka; kajti nasprotna
stranka mu je bila ošabnega Jovana Zapoljskega,  vojvodo
erdeljskega, postavila za protikralja. Vkljubu temu pa se Ferdi¬
nand  I. po vsej pravici kliče ustanovitelj avstrijsko-ogerske monar¬
hije, ker je kot prvi habsburški vladar avstrijske, češke in ogerske
dežele stalno združil v mogočno državo (1526).

V vojski je Ferdinand nagloma pregnal protikralja ter se po¬
lastil vseh ogerskih dežel. Kar je Jovan Zapolja  poklical
Turke  na pomoč ter s tem Ogerski in drugim avstrijskim deželam
nakopal neizmerno nesrečo.

Turška oblast se je bila isto dobo silno razširila in ukrepila;
posebno je zacvetla za S o 1 i m a n a II. Uže tega prednik Selim  I.
(1512 —1520) je bil prisvojil si severno Mezopotamijo, Syrijo in
Aegypet. Še slavniši pa je bil Solim  a n II. (1520—1566), navadno
Veliki ali Krasni  imenovan. Ta je bil najprej vitezom reda
sv. Jovana po silno krvavih bojih vzel otok Rhodos  (1522); potem
je premagal češko-ogerskega kralja Ludvika II. pri Mohači  (1526)
ter se poslej vojskoval zoper Ferdinanda I. Ker je prisvojil si Mol¬
davijo  in beneško vlast v Moreji  in v Aegejskem morji ter se
polastil raznih dežel v Aziji  (Georgija, Jemen) in Afriki  (Tripo-
litansko), postal je bil najmogočnejši turški vladar. — Brez uspeha
je naskakoval le Malto,  ktero so bili vitezi reda sv. Jovana dobili
od cesarja Karla V. in jo hrabro branili.

Sultan S o 1 i m a n II. je rad sprejel prošnjo Jovana Zapoljskega,
ker se je nadejal, da bode s pomočjo Zapoljskega usvojil si vso
Ogersko. Leta 1529. pridrl je z ogromno vojsko (250.000 vojščakov
in 300 topov) prek Ogerskega nad Dunaj  ter ga 3 tedne oblegoval
in naskakoval. A vse napade je kaj spretno in srečno odbijal po¬
veljnik grof Nikolaj Salmski  (22.000 vojščakov in meščani).
Ker mu je primanjkalo živeža, moral se je z veliko izgubo umakniti
na Turško. Tri leta pozneje je Soliman znova nameraval iti nad
Dunaj. A tudi takrat ni dosta opravil in vkljubu velikanske vojske
celo ni mogel vzeti male trdnjave Ki se k (Giins), ktero je slavni
Hrvat Nikolaj Jurešič  z malo posadko (700 mož) hrabro branil.
Ker sta ga pred Dunajem pričakovala cesar Karl V. in Ferdinand I.
z veliko vojsko, vrnil se je prek Štirske in Hrvaške domov; rečeni

- 15  —

deželi je strašno upustošil ter nad 50.000 vjetih kristijanov odpeljal
v sužnost.

Ker Ferdi  nad  I. v naslednjih vojskah ni mogel pregnati
Turkov iz Ogerske, prepustil jim je v premirji osrednje pokrajine
ob Tisi in Donavi; tudi z Jovanom Zap oljskim  je sklenil
velikovaradinsko pogodbo  (1538), po kterej gaje  priznal
kraljem na Erdeljskem in v bližnjih ogerskih županijah, pa s pogojem,
da po njegovi smrti vsa dežela Ferdinandu pripade.

Karlove vojske s Francom I. in z Mohamedanci v Afriki.

Da Karl  ni šiloma zatrl luteranstva, temu vzrok so bile
razne vojske, s kterimi je imel skoro vse življenje opraviti. Preob¬
širna habsburška oblast je razrušila politično enakotežje mej evrop¬
skimi državami; največa nevarnost je pretila zlasti Franciji, ki je
bila od Karlovih dežel na treh straneh oklenena. Tudi je srd zgrabil
francoskega kralja, da mu je bil Karl vzel nemško cesarsko krono;
sledkar se mu je bilo tudi bati za vojvodini Burgundsko in Milansko,
kteri bi bil rad Karl vzel francoskemu kralju. Zarad teh vzrokov
sta se Karl V. in Franc I. v štirih vojskah  mej seboj bo¬
jevala. Cesar je zmagal v vsakej ter je stalno pridobil vojvodino
Milansko.

V prvi vojski  (1521—1526) je cesar Francozom vzel Mi¬
lansko ter je dal Francu Sforzi  v državni fevd. Poslej je
okrepljene Francoze slavno premagal v krvavi bitki pri Pavi  ji
(1525; preslavni conetable Karl Bourbonski) ter celo kralja Franca I.
vjel (»razen časti je vse zgubljeno!“). Odpeljal ga. je na Špansko,
kjer se je Franc I. v miru Madridskem  odpovedal vsem pra¬
vicam do laških dežel in do vojvodine Burgundske; za se pa je
moral sina v talbo dati. — A komaj osvobojen („še sem kralj!“)
preklical je Franc I. Madridsko pogodbo kot v ječi mu izsiljeno
ter je v zavezi s papežem, angleškim kraljem in Benečani ponovil
vojsko.

Druga vojska  (1527—1529) razsajala je posebno hudo po
vsej Italiji (cesarjevi so šiloma vzeli in hudo oplenili Rim:  vjeli
so papeža KlementaVII. ter ga prisilili, da se je s cesarjem pomiril).
Naposled sta se onemogla nasprotnika pogodila v tako zvanem
,ženskem miru“ v Cambray-i  (1529). V tem se je Franc
znova odpovedal Neapolitanskemu in Milanskemu, obdržal pa je
vojvodstvo Burgund.

Tretja in četvrta vojska  (1536 —1538 in 1542—1544).
Poslej je Franc  I. še dvakrat skušal polastiti se Milanskega ter
se je v ta namen zavezal z raznimi državami in celo s Turki (So-
liman II.). A svojega smotra ni mogel doseči. V premirji v Nizi
(1538) in v končnem miru v Crespyi  (1544) obdržala sta oba

— 16  —

nasprotnika to, kar sta pred vojsko imela. Ob jednem sta se tudi
zavezala versko jedinost zopet ustanoviti.

Karlovi vojski z mohamedanci v Tuniziji (1535) in
Algeriji (1541). Mohamedanci  iz  Algerije in Tunizije so nepre¬
stano napadali španska in italska primorja ter po njih plenili. Vitezi
sv. Jovana na Malti so se brez uspeha bojevali s temi pomorskimi
roparji, ki so postali posebno drzni in silni, ko je Hajredin Bar¬
bar  osa  v Tuniziji gospodoval. Zoper te gusarje je zbral Karl veliko
ladijevje, premagal je Hajredina ter mu vzel trdnjavo Gol e to in
glavno mesto Tunis  (1535). Pri tej priliki je osvobodil nad 10.000
kristijanov mohamedanske sužnosti ter jih prepeljal v domovino; ti
so proslavljali cesarja po vseh južnih evropskih deželah.

Manj srečna je bila njegova vojska, s ktero je šel nad morske
razbojnike v Algeriji  (1541). Slabo vreme je zaviralo mu vsaktero
zdatno početje, kužne bolezni so mu morile vojsko in siloviti viharji
so mu pokončali mnogo ladij. Tako se je moral vrniti brez naj¬
manjšega uspeha.

Karl V. in luteranstvo od I. 1532. do I. 1555.

Schmalkaldska vojska (1546—1547). Po določbi verskega miru
norimberškega (1532) je imel občni cerkveni zbor poravnati verski
razkol v Nemcih. Prej naštete vojske pa so Karla neprestano zavi¬
rale delati na tako poravnanje. Se le po miru s Francozi je
cesar prisilil papeža Pavla  III., da je občni cerkveni zbor v Tri-
dent  v Tirolah sklical (1545). Pozval je tudi protestante, naj bi
se zborovih obravnav udeležili. A to jim je odsvetoval Martin
Luter,  ki je kmalu potem umrl (1546). Ker so se na to selim a I-
kaldski zavezniki  oborožili, izobčil je cesar njih glavarja
saskega izbornika Jovana  in heskega deželnega grofa Filipa
ter začel vojsko. V tej je cesar za se pridobil celo luteranskega
saskega vojvodo Morica  (čestihlepnega in sebičnega straniča saskega
izbornika) ter je naglo premagal in vjel Jovana Saskega pri Miihl-
bergu  (1547); napaden Filip Heski pa se mu je potem udal brez
boja.

Hudo je cesar kaznoval premagana upornika. Saškemu izborniku
Jovanu je vzel njegovo knežijo ter jo podaril svojemu zavezniku
Moricu, čegar potomci še sedaj kraljujejo v Saškem kraljestvu. Jo¬
vana je poslej pomilostil ter mu dal nekaj Turingije nazaj; tega
potomci so vojvode v saskih državicah.

Augsburški interim (1548). Po tej zmagonosni vojski je cesar
na državnem zboru v Augsburgu  polnooblastno razglasil tako
zvani „interim“, začasno veroizpoved. Po tej so do določbe občnega

17 —

cerkvenega zbora luteranci lehko prejemali sv. obhajilo v obeh po¬
dobah, njih duhovniki so smeli obdržati žene, luteranski stanovi pa
katolikom vzeta cerkvena posestva.

Verski mir augsburški (1555). Z rečeno cesarsko naredbo niso
bili zadovoljni niti katoliki niti protestanti, zlasti zadnji so se jej
hudo upirali. Te razmere je porabil novi saski izbornik Mori  c,  da
bi se opral grdega očitanja, da je bil prej sovernike izdal. Zoper
cesarja, svojega dobrotnika, se je na skrivnem zavezal s francoskim
kraljem Henrikom II. ter temu prepustil 3 imenitne škofije (Metz,
Toul in Verdun),  kakor bi bil on sam vladar nemškemu cesarstvu.
Na to je odpadel od cesarja ter ga je hotel z vojsko nenadoma
zajeti v Innsbrucku.  Bolni cesar je komaj ušel izdajalskemu
Moricu. Ta nehvaležnost ga je toli užalila, da je pooblastil svojega
brata Ferdinanda  I. skleniti s protestanti pogodbo pasovsko
(1552). Po njej so luteranci smeli svobodno opravljati svoje cerkvene
in verske obrede do prihodnjega državnega zbora; in izpuščena sta
bila jetnika saski knez Jovan in beški grof Filip.

Tri leta pozneje so na državnem zboru v Augsburgu sklenili
verski mir. Po tem so luteranci jednakopravni s katoliki ter lehko
obdrže vsa posestva, ktera so bili do pasovske pogodbe  ka¬
toliški cerkvi vzeli. Državni stanovi dobe s popolno versko svobodo
tudi pravico, da svoje podanike k drugej veri prisilijo (Cujus regio,
illius religio). Katoliški duhovni državni stanovi (škofje in opaije)
lehko prestopijo k luteranstvu, a s tem izgube duhovno oblast in
cerkvena posestva, ki se prihranijo katoliški cerkvi (reservatum eccle-
siasticum). S tem mirom je bilo luteranstvo očitno in pravno priznano.
Karlova zadnja leta in smrt.

Izdajalstvo nehvaležnega Morica je Karlu hudo ranilo srce;
naveličal se je dalje vladati in bojevati se zoper nasprotnike; tudi
bolezen, zlasti trganje po kosteh, ga je hudo nadlegovala. Zato je
sklenil odpovedati se vsej oblasti. Najprej je svojemu sinu Filipu
izročil nizozemske, italske in španske  dežele, potem pa
se je odpovedal tudi nemškemu cesarstvu  (1556) in je šel v
samostan sv. Justa  v Estramaduri, kjer je do smrti (1558) živel.

Karl je bil bolj slabotnega in bolehavega života; zadnji čas
se ga je otožnost polotila (povest, da si je napravil lastni pogreb).
Duševno pa je bil kaj nadarjen ter se vrsti mej najimenitniše ce¬
sarje. Bil je srčen in previden, kaj spremišljen in stanoviten, de¬
laven in podjemljiv (njega gaslo: „plus ultra 11 , t. j, naprej!) Sam
zelo olikan liubil ie znanosti in umetnosti (slavni benečanski slikar
Tizian).

2

— 18  —

Reformacija v Švajci. Razširitev nove vere po Evropi.

V Švajci  sta posebno novo vero oznanjevala Ulrik Zwingli
in Jovan Calvin,  sovrstnika Martina Luterja.

Ulrik Zwingli (roj. 1484) je bil kot stolni pridigar prišel v
Ziirich, ko je Bernardin Samson  ondi oznanjeval omenjene
odpustke. To ga je napotilo, da je jel očitno pr.digovati zoper
napake katoliške cerkve (1519). A kmalu je napadal razne nje
naredbe in zapovedi in tudi verske resnice'(post, neoženjenost du¬
hovnikov, sveto mašo itd.; sv. obhajilo bilo mu je le spomin na
smrt Kristovo). Njegovo vero so sprejeli večinoma vsi kantoni, le
prvotni kantoni in Luzern so se jej ustavili ter Ziirichjance pri
Kappelu  po polnem potolkli (1531). Tudi Zwingli je bil ubit v
tej bitki.

Jovan Kalvin (Jean Cliauvin; roj. 1509 v Noyonu na Fran¬
coskem) je prišel kot ubežnik v Genevo  v francoski Švajci ter je
tu oznanjeval novo vero (kalvinstvo), ki se večinoma s Zwinglijevimi
nauki sklada. Posebno lasten mu je nauk o sv. obhajilu in o pre-
namembi (predistinatio); močno je svojim vernikom povdarjal tudi
čisto in naravstveno življenje. Umrl je 1. 1564. v Genevi, kjer je
mestu od 1. 1541. samovoljno in ostro vladal. — Švajcarski razkol¬
niki se navadno kličejo reformati (reformiranci) ali sledniki helve-
tijske veroizpovedi.

Razširitev nove vere. Kalvinstvo  se je iz Švajce razširilo
na Francosko  (Hugenoti), Nizozemsko ali H ol la n d s k o, na
Škotsko  in nekaj tudi na A n g 1 e š k o (prezbiterijanci in puritanci),
v nektere nemške in ogerske  pokrajine.

Luteranstvo  se je zunaj Nemčije posebno razširilo po
Skandinavskem  (Dansko, Švedsko in Norveško), Poljskem,
Ogerskem in po čeških in avstrijskih  alpskih deželah.

Občni cerkveni zbor in ustanovitev reda jezuitskega.

Občni cerkveni zbor v Tridentu je bil od 1.1545. do 1.1563. (seveda
s prenehljaji). Protestantov pa tudi ta zbor ni mogel pridobiti, nekaj
zato ne, ker jim ni hotel priznati najmanjše zahteve. Prevažen pa
je bil za katoliško cerkev. Natanko je določil vse verske resnice
(dogme), odpravil razne cerkvene  n a p a k e , sestavil občno cer¬
kveno pravo,  uredil vnanje cerkveno življenje,  uravnal
svete obrede  in cerkvi preskrbel krepostnih duhovnikov
(bogoslovska semenišča).

Posvetni oblastniki niso mogli niti zatreti niti zajeziti verskega
razkola. Da bito  desegel, potrdil je papež Pavel III. meniški red
očetov jezuitov  (1540). Ustanovil ga je španski plemenitnik
Ignacij Loyola,  ki je bil tudi njega prvi načelnik (general;

19

poleg tega so 4 admonitorji; provincijali in rektorji). Glavni namen
reda je bil dolgo časa boj zoper protestante in drage razkolnike in
pa razširjevanje katoliške vere. To so skušali doseči s pridigami in
poučevanjem v šoli (gimnaziji in vseučilišča) in izpovednici. Ker so
bili kaj dobro izučeni in tudi v posvetnih znanostih in razmerah
kaj zvedeni, pridobili so kmalu v raznih deželah premnogo vpliva
na vse cerkvene in posvetne zadeve. Vsi so zložno delali po jednot-
nem načrtu (njih gaslo: omnia acl majorem Dei gloriam) in res po
raznih deželah ustavili ali pa ugonobili razkolništvo. — Zelo o istem
času se je v Italiji oživila cerkvena inkvizicija  (versko
sodišče; 1542), ki je italske dežele varovala pred novo vero. Isto je
storila tudi španska inkvizicija  na Španskem in Portu¬
galskem.

Nemčija in Avstrija

(1556—1612).

1. Ferdinand I. (1556 — 1564) je po odpovedi svojega brata
vladal Nemčiji  ter se imenoval „izvoljen rimski cesar 11 , ker ga
papež Pavel  IV. ni hotel kronati. Zaman se je trudil, da bi spravil
protestante s katoliško cerkvijo, vender je s svojim pravičnim in
razumnim ravnanjem vsaj ubranjeval silovite razpore in vojske mej
napetima strankama.

Tudi v Avstriji  je ravnal z luterani jako mehko in sprav¬
ljivo, akopram je kolikor mogoče ustavljal se razširjanju krive vere.
V ta namen je 1. 1552. vpeljal tudi jezuite  v svoje dežele (Dunaj,
Praga in Trnava). Toli priljubljenega mu miru pa tu ni užival;
kajti vkljubu jasni velikovaradinski pogodbi  bojeval se
je skoro neprestano z Zapoljevci (Jovan Zapolja je bil umrl 1. 1541.,
zapustivši sina Sigismunda, ki je zase zahteval očetove dežele) in
Turki po ogerskih deželah. Te vojske so prenehale 1. 1562. s pre¬
mirjem, po kterem so ohranili Turki osrednjo Ogersko
(Budim  je bilo stolišče turškemu paši), S igi sm und Zapol j s ki
Erdeljsko  in bližnje županije, Ferdinand pa severno in
vzhodno  Ogersko, (za to pa je moral sultanu še letno dan pla¬
čevati).

Ferdinand  I. je svoje dežele razdelil mej 3 sine. Maksi¬
milijan,  tudi v Nemcih naslednikom izvoljen, je dobil nadvoj-
vodstvo Avstrijo, češke in ogerske dežele; Ferdinand  (mož
Filipine Welserjeve, hčere nekega augsburškega vlastelina) Tirole in
prednje-avstrijske pokrajine; Karl  pa notranje - avstrijske dežele
(Štajersko, Koroško, Kranjsko in Primorsko). Tega Karla rod (štirska
vrsta) je preživel oba druga roda ter zopet zjedinil vse avstrijske
dežele.

2  *

— 20

2. Maksimilijan II. (1564—1576), kaj omikan vladar, je bil celo
krivoverstvu udan in bati se je bilo, da bode k luteranstvu prestopil.
Tega sicer ni storil, a bil je v verskih stvareh toli potrpljiv, da so
se luterani kaj naglo množili po vseh njegovih deželah. Kaj malo
vpliva imel je tudi v Nemcih, kjer so se katoliki in protestanti
zarad cerkvenih posestev neprestano mej seboj prepirali.

Junak Nikolaj Zrinjski. Za Maksimilijana II. se je tudi pono¬
vila vojska s Turki  (in sicer zarad Sigismunda Zapoljskega).
L. 1566. je kar nenadoma na Ogersko pridrl stari sultan Solim  a n
(imel je uže 76 let) z velikansko vojsko, da bi znova Dunaj napadel.
Kar ga je ustavil slavni Hrvat Nikolaj Zrinjski,  ki je trd¬
njavo Siget  branil. Soliman jo je oblegoval in naskakoval. Kar
je umrl. Nasledoval mu je sin Selim II., ki je vojski toli časa za¬
krival očino smrt, dokler se ni trdnjave polastil. — Ko je črez več
tednov previdel junaški Nikolaj Zrinjski, da se nikakor ne more
dalje braniti silovitih Turkov, oblekel se je praznično ter je z ostalo
mu posadko napadel sovražnike. Umrl je v krvavem boji z vsemi
svojci junaške smrti. Turki so sedaj res drli v grad; kar se zažg;
smodnišnica, razžene grad ter okoli 3000 janičarjev pokonča.

Ker je bila turška vojska izgubila nad 20.000 mož, umaknil
se je sultan Selim  ter je poslej sklenil s cesarjem premirje s prejš¬
njimi pogoji (1568).

3. Rudolf II. (1576—1612) je kot najstarši sin (drugi sinovi
so bili: Ernest, Matija, Maks, Albreht in Venceslav) očetu nasledoval
v dedinskih deželah ter bil tudi v Nemcih za cesarja izvoljen. Sla¬
botni ta vladar se je strastno pečal z znanostmi in umet¬
nostmi  (z alhimijo, astrologijo in astronomijo, slikarstvom i. t. d.),
zanemarjal pa je vladarske dolžnosti. Zarad tega so se vrinile velike
nerednosti v državno upravo in po raznih krajih začele hude ho-
matije. Te so se pomnožile še po cesarjevi nepotrpnosti v verskih
zadevah. Zato so se Habsburgov« zbrali in nadvojvodo Matijo  za
glavarja svoje hiše postavili (1506). Ker je razsrjen Rudolf sedaj
se prizadeval nasledstvo v svojih deželah pribaviti štajerski vrsti,
drl je nadvojvoda Matija  z močno vojsko na Češko  ter je pri¬
silil cesarja, da mu je odstopil Avstrijsko, Moravsko in
Ogersko  (1608). Nato je Matija protestantovskim stanovom v
Avstriji iz hvaležnosti podelil razne, zlasti verske pravice in svobo¬
ščine. Te so pa zopet češke protestantovske stanove toli izpodbudile,
da jim je moral cesar Rudolf v „veličanstvenem pismu"  (1609)
podeliti popolno versko svobodo in pravico nove šole in cerkve
ustanavljati.

21  —

Brez posebne veljave je bil ta cesar tudi v Nemčiji.  Pro¬
testanti so se celo veselili omenjenih prepirov v avstrijskih deželah,
ker so toli škodili habsburški rodovini in katoliški cerkvi. Storili
so vse, da bi razširjali ali vsaj ohranili krivo vero, ktero so takrat
mogočni jezuitje v zavezi s katoliškimi knezi hudo spodrivali (mesto
Donauwort). Da bi si v bodoče lažje pomagali, sklenili so razni
protestantovski stanovi zavezo unijo  (jedinstvo; 1608), kteri na¬
čelnik je bil Friderik  IV., izbornik palatinski. Nato so pre¬
strašeni katoliški stanovi (knezi in škofje) sklenili »katoliško
ligo“  (zavezo; 1609), kteri načelnik je bil Maksimilijan, vojvoda
bavarski. — Tako ste se nasproti stali katoliška in protestantovska
stranka ter ste zgrabili za orožje, ko je šlo za imenitno julijsko
dedščino  (Jiilich, Cleve in Berg). Unija seje  zavezala celo s fran¬
coskim kraljem Henrikom IV., a tega nenadna smrt je takrat še
zabranila začetek veče vojske.

Cesar Rudolf  se nič ni zmenil za vse te homatije, celo na
Češkem ni mogel ohraniti svoje oblasti. L. 1611. mu je vladohlepni
brat Matija šiloma vzel še Češko, Lužice in Slezijo; zoper tega je
Nemcev prosil pomoči v državnem zboru v Norimberku.  Kar ga
je smrt (1612) rešila novega poniževanja in novih zadreg.

Špansko za habsburških vladarjev.

1. Ferdinand Aragonski in Izabela Kastilska  sta po
poroki ustanovila špansko kraljestvo  ter je tudi močno okre¬
pila in razširila. Po smrti Ferdinanda Aragonskega 1. 1516. (Izabela,
njegova žena, je bila uže 1504 umrla) je to obširno oblast dobil
Habsburgovec Karl I. (V. 1516—1555), kajti njega oče Filip Lepi
je bil uže 1. 1506. umrl, njega mati Jovana pa je bila zblaznela.
Ta slavni vladar je v Španiji po hudi vojski prikratil stanovom njih
pravice ter je povečano oblast (Milansko in razne prekomorske de¬
žele) izročil svojemu jedinemu sinu Filipu.

2. Filip It. (1555 - 1598) je bil kaj nezaupen in čmeren. Kot
najmogočniši tadanji vladar bil bi rad glavar vsem katoliškim kne¬
zom v Evropi ter je skušal povsodi, kamor je le njegova moč ko¬
ličkaj segala, zatreti krivoverstvo („ rajši neham kraljevati, nego bi
krivovercem kraljeval"), dalje je skušal v svojih deželah ustanoviti
neomejeno oblast in svoj upliv na druge države povečati. Po tem
smotru je hrepenel z izvenredno krepostjo in neomahljivo stanovit¬
nostjo. Za to se je vtikal v vse, pogostoma celo v neznatne malen¬
kosti. Večkrat jo vkljubu raznovrstnim nezgodam prav trdoglavno
izvrševal svoje sklepe, dasi bi ga bili veča potrpnost in popustlji¬
vost prej in lažje dovedli do njegovega namena.

Srečno se je vojskoval s papežem in francoskim kraljem Hen¬
rikom II. Tega je premagal v bitkah pri St. Quentinu in G ra-

— 22  —

v e 1 i n g e n n (zmagalec grof Egmont) ter ga prisilil k miru, v kterem
je Filip zopet dobil prej od sovražnika vzete mu pokrajine (1559).
— Še slavnejša je bila njegova vojska s Turki,  ki so bili takrat
Benečanom vzeli otok Cyper ter so raz ven avstrijskih dežel tudi
Italijo neprestano nadlegovali. Viteški njegov polubrat don Juan d’
Austria  je razbil turško ladijevje pri Lepantu  (1571) ter po¬
končal nad 30.000 sovražnikov. Le škoda da ni mogel porabiti
zmage in Turkov uničiti v njih središči!

Filip 11. pridobi Portugalsko (1580). Po smrti kralja Ema¬
nuela  Velikega (1521) je Portugalska  naglo propadala. Zadnji
kralj iz burgundskega rodu v deželi je bil stari kardinal Henrik,
strijc nesrečnemu predniku Sebastijanu,  ki je bil v izgubljeni
bitki pri Alkasaru  (1578) izginil. Po smrti kralja Henrika (1580)
se je Filip II. polastil vse - portugalske oblasti v Evropi in zunaj
Evrope. — In 60 let je bila Portugalska pod špansko oblastjo.

Posrečilo se mu pa ni pridobiti Francijo,  po notranjih ver¬
skih bojih vso pretreseno. Še bolj nesrečna pa je bila ozkosrčnega
kralja politika v nizozemskih  pokrajinah.

Nizozemska vstaja in ustanovitev kollaudske republike. Nizo¬
zemske  pokrajine (17) so ono dobo po obrtnosti in kupčiji močno
cvetle ter tudi pod špansko oblastjo uživale mnogo političnih pravic
in svoboščin. Rano se je bila mej Nizozemce razširila kriva vera
(zlasti kalvinstvo) ter posebno po severnih pokrajinah večinoma spod¬
rinila katoličanstvo. Ker je samovoljni Filip žalil pravice svobodo¬
ljubnih Nizozemcev ter ostro postopal s krivoverci, uprli so se raz¬
kačeni prebivalci in hudo razsajali po deželi. Nato je prišel španski
vojvoda Alba  z močno vojsko na Nizozemsko, da bi pomagal na¬
mestnici Margariti  dežele v redu držati in krivoverstvo zatirati
(1567). Mnogo tisoč (blezo okoli 100.000) krivovercev je straha be¬
žalo iz domovine na Angleško in Nemško; med njimi je bil tudi
Viljem,  knez oranski. Alba (namestnica je bila kmalu odstopila)
je silno ostro postopal z uporniki in krivoverci (^sodišče za nemir-
neže“ ali »krvavo sodišče 2 ; Egmont in Horn) ter toli hudo žalil
pokrajinam zagotovljene pravice in svoboščine, da so se kar vsi pre¬
bivalci brez razločka vere zoper njega vzdignili. Začela se je

osemdesetletna vojska  (1568—1648), ki je severne pokra¬
jine španskega jarma osvobodila. Ko je Alba  odstopil (1573), skušali
so njegovi nasledniki (don Requesens, don Juan d’ Avstria
in Aleksander Farneški)  nekaj zlepa nekaj šiloma uporne
pokrajine pomiriti. To se jim je posrečilo v južnih katoliških pokra¬
jinah (sedanja Belgija), ne pa v krivoverskih severnih (sedanji Hol-
land). Zadnje pokrajine (Holland, Zeland, Utreht, Geldersko, Ove-
ryssel, Friesland in Groningen) se niso hotele udati Filipovim ukazom

— ‘23  —

in se odpovedati kalvinstu ter so sklenile „utrehtsko unijo“
(1579), ki je Filipa kmalu slovesno odstavila. Načelnik tej uniji je
bil nikdar ne ugnani Viljem Oranski,  ki se je v vojski zoper
špansko silo najbolj odlikoval. Po njegovi siloviti smrti (1584 ga je
v Delftu ustrelil podkupljeni Gerard) vodil je republikansko zavezo
kot namestnik njegov sin Moric Oranski.

Ko je krepki Al e k san der Farn eški  šiloma vzel uporno
mesto Antwerpen (1585), prosili so prestrašeni ustajniki angleško
kraljico Elizabeto  pomoči. Ker jih je uslišala, hotel je španski
kralj z „nepremaglj i vo armado"  (135 velikanskih vojnih ladij)
strahovati Elizabeto in upornike. A hudi viharji in pogumnost an¬
gleških in hollandskih mornarjev so uničili strahovito špansko ladi-
jevje („poslal sem ladijevje zoper ljudi, ne pa zoper viharje in kleči";
1588). Po tej izgubi je španska oblast močno oslabela, a trmoglavi
Filip II. se vender ni mogel odločiti, da bi bil pogodil se z Nizocemci.

3. Poslej je Filip III. (1598—1621) nadaljeval pogubno vojsko
ter naposled v največi stiski z Nizozemci sklenil 12letno premirje
(1609 — 1622).

4. Filip IV. (1621—1665) je sicer znova začel vojsko, a opravil
ni nič. V westfalskem miru je moral priznati samostalnost Hol-
ladnske republike.

Zadnjo polovico dolgoletne vojske se je Hollandska re¬
publika  silno opomogla. Neizmerno je škodila španskim  nasel¬
binam v Ameriki ter se polastila skoro vseh portuglskih  naselin
v Aziji. Pokončavala je španske in portugalske ladije ter prisvojila
veliko svetovno kupčijo.

Francosko kraljestvo.

1. Zadnji kralji iz rodovine valoiske (1498—1589) Franc  I.
(1515—1547) in njega sin in naslednik Henrik II. (1547 — 1559)
sta se skoro neprestano vojskovala zoper habsburško premoč ter
pokazala francoski unanji politiki pot, po kterej je do 3. slezijske vojske
skoro vedno hodila. Razen nemških pokrajin je Henrik si pridobil
tudi angleško trdnjavo Calais  (1558). — Prvi kralj je tudi močno
pospeševal znanosti in umetnosti, oba pa sta v Franciji  hudo
preganjala krivoverce, a vkljubu temu se je bilo kalvinstvo silno
naglo razširilo, zlasti v viših stanovih, mej plemenitniki in učenjaki.
Kalvincem  v Francozih so rekali hugenoti  in mej njimi so
bili tudi članovi kraljevega rodu. Posebno zelo so se hugenoti ^na-
množevali za Franca  II. (1559 — 1560) in Karla  IX. (1560—1574),
Henrikovih sinov in kaj slabotnih vladarjev. Zato so se mogočni
plemenitniki Guisi strahu, da bi katoliška cerkev še veče izgube ne
trpela, ustavili krivoverstvu ter jeli hugenote hudo preganjati. Tako

— 24 -

so se mej katoliki in hugenoti vnele krvave vrske vojske (1562—
1589), kterih navadno 7 ločijo. Katolike so v teh vojskah vodili
goreči Guisi, hugenote pa admiral C o 1 i g n y in kneza iz bourbonske
kraljeve rodovine.

Svetojernejska noč (1572). Konci tretje verske vojske so se
imeli hugenoti popolnoma spraviti s katoliki. V ta namen je Karl  IX.
svojo sestro Margarito  zaročil mlademu navarskemu kralju Hen¬
riku,  ki je bil kalvinske vere. Bila je podoba, da bodo kalvinci
(Colignj in ta navarski kralj iz bourbonskega rodu) prevladali na
dvoru in v državi. Tega se je močno bala kraljeva mati Katarina
Medicejska  ter se je zavezala z guisko stranko zoper hugenote,
kterih se je bilo na kraljevo ženitovanje obilo v Parizu zbralo. Res
je tudi prestrašeni in ves zmešani kralj privolil strahovitemu naklepu;
in po noči od 24. do 25. dne avgusta in v naslednjih dneh se je
zvršilo v Parizu in njega okolici ono klanje, ki se navadno „pa¬
riško krvavo ženitovanje“ ali pa „svetojernejska noč“
imenuje. Pomorili so več tisoč kalvincev v stolišči in po deželi.
Slabotni kralj odslej do smrti ni imel več miru, tako ga je vest
pekla po noči in po dnevi. Njegov brat in naslednik slabotni

Henrik  III. (1574—1589) je kot silno neznačajen in razuzdan
vladar omahoval mej hugenoti in gorečimi katoliki (Guisi). Po takem
se ni čuditi, da je nazadnje izgubil vso veljavo v državi. Ko je v
tej zadregi dal umoriti guiska brata (vojvodo Henrika in kardinala
Ludvika), uprla se mu je večina katolikov. In sledkar je kralj ubežal
v tabor svojega sovražnika Henrika,  kalvinskega kralja navar¬
skega; tu ga je verski prenapetnež dominikanec Jakob Clement
umoril (1589). Ker je ž njim izmrla valoiska rodovina, prišla je
sorodna bourbonska na kraljev prestol.

2. Rodovina bourbonska. Henrik  IV. (1589—1610), prvi bour-
bonski kralj v Franciji, je bil stoprv 1. 1593. v obče priznan, ko je
h katoliški veri prestopil. Da bi v bodoče nikdar več ne razsajale
verske vojske, prijavil je „razglas nanteski"  (1598), v kterem
je hugenotom popolno svobodo v verskih rečeh priznal ter jim dal
enake državne pravice s katoličani.

Bil je Henrik  kaj plemenit, moder in pravičen vladar, ki je
na vso moč za državo skrbel. V tem ga je najzdatniše podpiral
kalvinski minister Sully.  Pospeševal je posebno kmetijstvo ter
kmetu zdatno zmanjšal davke („naj bi vsak kmet imel v nedeljo
svojega petelina na mizi“), podpiral tudi obrtnijo in kupčijo ter jej
več vodnih prekopov in dobrih cest napravil. Ker je kaj varčno go¬
spodaril z državnimi dohodki, izplačal je Kmalu ves državni dolg

— 25

ter si nabral celo velik zaklad. — Na zunanje pa je Henrik ne¬
prestano mislil, kako bi zmanjšal svetovno oblast Habsburgovcev
na Španskem in Avstrijskem. Ko prav je nameraval veliko vojsko
v Nemcih, umoril ga je verski prenapetnež Ravaillac.  Za mlado¬
letnega sina in naslednika

Ludvika  XIII. (1610 - 1643) ponovili so se nofranji raz pori.
Ko pa je Ivan Armand du Plessis, poznejši kardinal in vojvoda Ri¬
chelieu  postal prvi minister ter je državo vodil (1624—1642),
povrnila sta se kmalu mir in red v Francijo.

Richelieu je najimenitniši državnik francoski; razumno in pre¬
vidno, trdno in dosledno je ravnal pri vseh svojih opravilih in pod¬
jetjih ter tudi srečno dosegel tri imenitne smotre-: utrdil je državno
jedinost, okrepil kraljevo ohlast v državi in pomnožil francoske dr¬
žave vpliv v inostranskem svetu Da bi zadnje dosegel, pobijal je
habsburško oblast povsodi ter se zavezal celo s protestanti in jih
podpiral v nizozemski in 301etni vojski.

Angleško in Irsko za časa Tudorcev.

(1485—1603).

1. Ustanovitev Anglikanske cerkve. Po strahoviti notranji vojski
mej rudečo in belo rožo je Angleški skoro samovoljno gospodoval
Henrik  VIL (1485—1509) ter kraljevo oblast močno povečal. Na-
sledoval mu je njegov kaj strastni sin

Henrik  VIII. (1509—1547), jeden najbolj samosilskih vla¬
darjev angleških. Sprva goreč katolik je branil katoliško cerkev
krivoverskih napadov ter je zoper Lutra spisal celo posebno obrambo
sv. zakramentov; zato mu je papež podelil častni naslov „defensor
fidei“ (branitelj vere). Ko pa papež ni hotel razvezati njegovega
zakona s Katarino Aragonsko,  razdrl je vsaktero zvezo angleške
cerkve s papežem, spodil svojo prvo ženo ter se poročil z dvorsko go¬
spodično Ano Boleyn  (1532); ob enem je prisilil državni zbor (parla¬
ment), da ga je oklical za glavarja samostalne angleške cerkve. Prega¬
njal in moril je vse nasprotnike cerkvene njegove nadoblasti (slavni
državni kaneelar Tomaž Morus  in škof F is h er),  zatrl vse samo¬
stane in si osvojil njih premoženje. Zavrgel pa ni niti verskih resnic
katoliške cerkve, niti bogočastnih obredov niti cerkvene uprave.
Tudi je luterance in kalvince enako hudo preganjal kakor katoličane.
Enako samosilsko je ravnal s svojimi ženami, kterih je po vrsti šesfero
imel; mej temi je dve dal celo umoriti. V zunanjih razmerah, ktere
je sprva vodil kardinal Wolsey,  poslej pa Tomaž Cromwell,

— 26  —

omahoval je mej Francijo in cesarjem Karlom V. Po njegovi smrti
je prišel

Edvard  VI. (1547— 1553), sin njegov od tretje žene Jo¬
vane Sejmourove,  na prestol. Temu slabotnemu kralju je na-
sledovala Katarina Katoliška  (1553—-1558), hči Katarine Ara-
gonske, ki je z nova povzdignila katoliško cerkev, odpravila vse
verske naredbe in premembe svojega očeta (Henrika VIII.) in svojega
prednika ter krivoverstvo šiloma zatirala. Prav nasprotno pa je rav¬
nala nje naslednica Elizabeta,  hči Ane Boleynove in Henrika VIII.
Res se ta ni izrekla za protestante, pa odpovedala se je papežu ter
ustanovila (1561) anglikansko  cerkev, kise  je do sedanjega časa
ohranila. Po verskih resnicah (razglašenih v 39 članih) je ta cerkev
zelo podobna kalvinski, po cerkvenih obredih pa katoliški, zlasti
tudi v tem, da je ohranila staro upravo in staro razredbo svojih
duhovnikov (nadškofov, škofov itd,). Hudo je preganjala in morila
katoličane pa tudi (kalvinske) prezbiterijance, ki niso hoteli priznati
niti škofovske oblasti niti bogočastnih obredov anglikanske cerkve.
— Le Irci  so kljubu vsemu zatiranju ohranili katoliško vero.

Elizabeta  (1558 —1603) se po pravici vrsti mej najimenit-
niše vladarje britanske. Bila je kaj resnobnega in stanovitnega zna¬
čaja, previdna in bistroumna in duševno močno izobražena. Ker so
jo podpirali izvedeni in modri državniki (Nikolaj Bakon, Viljem Cecil),
povzdignilo se je kraljestvo na prav visoko stopinjo tvarnega in
duševnega razvitka. Kaj hudo pa je ravnala s katoliško Marijo
Stuartsko, kraljico škotsko, ki je kot vnukinja sestre Henrika VIII.,
Elizabeti angleški prestol odrekala ter ga zase zahtevala.

Verska reformacija v Škotih in Marija Stnartska. Škotom so
od I. 1370. kraljevali Štuartovci, ki so bili večinoma kaj nesrečni
vladarji. Marija je po očetu Jakobu (1542) podedovala prestol ter
uže v prvi mladosti prišla na francoski dvor, kjer se je s Francem II.
omožila. Po rani smrti tega moža vrnila se je v domovino, kjer so
za časa nje odsotnosti prebivalci vero spremenili. Jovan Knox,
kaj goreč učenec Kalvinov, je vrnivši se iz Genove (1559) predrzno
napadal katoliško cerkev, oznanjeval kalvinstvo ter zanje kmalu
pridobil vso deželo. Škotski krivoverci so se zvali prezbiterijanci.

Marija Stuartska  se je odlikovala po svoji lepoti in duho¬
vitosti; nje ostro katoličanstvo in veselo življenje ste močno v oči
bodli kalvinske Škote, tako da so jo hudo črtili in surovo napadali.
Ko se je omožila z grofom Bothwelom,  dozdevnim moriteljem
svojega drugega moža (H. Darnley), uprli so se Škoti, kraljico s
prestola pahnili ter jo vjeli. Res je Marija kmalu ušla iz ječe, a

27 —

ker so nje sledniki bili znova pobiti, ubežala je iz Škocije na An¬
gleško (1568). Pa kraljica Elizabeta jo je dala ugrabiti ter jo je
celih 18 let zaprto imela, ker se ni hotela odpovedati angleški kroni
in zavezi s katoličani in s španskim in francoskim dvorom. Katoliki
so v obče obžalovali žalostno nje osodo. Mnogo zarot tudi mej naj-
imenitnišimi angleškimi plemenitniki je skušalo Marijo osvoboditi.
Ko je bila zadnja zarota (Babington), ki je baje nameravala Eliza¬
beto s prestola pahniti in Marijo nanj posaditi, krvavo zatrta, zato¬
žili so tudi Marijo, da je zanjo vedela. In obsodili so jo in usmrtili
(1587).

Ta silovita smrt katoliške Marije je napotila španskega kralja
Filipa  II., da je pripravljal vojsko zoper krivoverske Angleže. Črtil
je tudi Elizabeto, ker je v Angliji katolike preganjala, ker je uporne
Nizozemce podpirala in ker je predrzni angleški pomornik Franc
Drake  (ta je bil prinesel prvi krompir v Evropo) španske naseline
v Ameriki pustošil in španske ladije ropal. Pa pogin nepremag¬
ljive armade”  (1588, angleški admiral Howard) je otel Elizabeto
Filipove osvete ter Angležem pripravljal poznejše gospodstvo na
morji. Ustanovila je prve naselbine v Severni Ameriki (Virginija) pa
imenitno „vzhodno indijsko kupčijsko družbo“. Zelo zacvetlo je
tudi angleško obrtnijstvo, zlasti volnarstvo, s kterim so se naseljeni
nizozemski ubežniki najbolj pečali. — Za Elizabete je živel tudi
najimenitniši pesnik angleški, Viljem Shakespeare,  najslavniši
dramatik vsega sveta.

2. Velika Britanija in Irsko za prvih dveh Stnartovcev (1603
—1649). Po Elizabetini smrti je prišel na angleški prestol škotski
kralj Jakob  I. (VI.), sin nesrečne Marije Stuartske, ter je tabo
zjedinil vsa tri kraljestva in se imenoval „kralj velikobritanski in
irski.” Ker je bil v verskih stvareh silno nepotrpen („razstrelna
arota“, 1605) ter je hlepel po neomejeni kraljevski oblasti, izbudila
se je občna nezadovoljnost po deželi. Ta se je pomnožila in razširila
za njegovega sina in naslednika Karla.

Karl I. (1625—1649) se ni prav nič oziral na zakonite
zahteve angleškega parlamenta in na staro zapisano pravo an¬
gleškega naroda ter je popolnoma samovoljno in silno hudo vladal
(samovoljno nakladanje davkov in samovoljno zapiranje ljudij, zlasti
državnih poslancev v ječo; — prošnja za pravico”). Vsled tega in
ker je Škotom hudo razžalil verske čuti (vsiliti jim je hotel angli¬
kansko vero) nastali so strastni razpori mej narodom in vladarjem,
iz kterih se je kralju pogubna vojska z angleškim parlamentom

28  —

porodila. Oliver Cromwell je vodil verske napetosti goreče par-
lamentove čete („okrogloglavci“ ali protestanti iz mest in kmetov)
ter je kraljevo vojsko („konjeniki“ ali plemenitniki, duhovniki in
katoliki) popolnoma premagal (1645). Nesrečnega kralja so Skoti
vjeli ter ga prodali njegovim najhujšim sovražnikom, ki so ga kot
samosilnika ;  izdajalca, morilca in državnega sovražnika obsodili in
30. dne prosenca 1649 usmrtili.

Mej okrogloglavci ločili ste se dve stranki: stranka zmernih
prezbiterijancev,  navadno puritancev  zvana, pa stranka
nezavisnikov  (independentov), najhujših verskih in, političnih
prenapetnežev. Ti so hoteli odpraviti vse verske oblasti in naredbe
(tudi duhovnike) in pa kraljevo vlado. Načelnik jim je bil Oliver
Cromwell,  ki se je po sanjarski gorečnosti za vero, po strastni
častilakomnosti, po največi stanovitnosti in po izvedenosti in spret¬
nosti v vojski posebno odlikoval. Ta mož je independentom pridobil
prednost v vojski in parlamentu („krni zbor“) ter kralja obsodbo in
smrt povzročil.

Tridesetletna vojska (l6 1 8—1648).

1. Matija (1612—1619) je bil po smrti Rudolfa  II. izvoljen
na cesarski prestol nemški, na kterem pa ni bil srečniši od svojega
brata. Sprva je imel mnogo opravit) z erdeljskimi homatijami in
Turki. Sultan je bil namreč odstavil Štefana Batorija  (Batoriji
so po smrti Sigismunda Zapoljskega (1571) gospodovali Erdeljski)
ter Betlen Gaborja  za kneza postavil (1613). Temu se je ustavil
cesar in po nasvetu svojega ministra kardinala KI e zel a sklical
„občni stanovski zbor iz čeških, ogerskih in svojih avstrijskih dežel
v Line  (1614) ter ga je prosil pomoči zoper Turke. Ker so mu
stanovi odbili prošnjo, podaljšal je Matija premirje s Turki za 20
let ter priznal Betlen Gaborja na Erdeljskem (1615). — Ker je bil
brez otrok, posinil je nadvojvodo Ferdinanda  iz štajerske vrste
ter ga dal v Cehih in Ogrih za kralja kronati. Konci njegovega
vladanja se je v Cehih vnela 30 letna vojska,  ki se je kmalu
tudi črez Nemčijo razširila.

a) Češko-palatinska vojska (1618—1625). Protestanti  v
Cehih so bili sezidali cerkvi na cerkven : h posestvih v Brunovem
in K los ter grabu.  Temu sta se uprla praški nadškof in brunovski
opat in njima je tudi cesar pritegnil. Cesarjev odlog je toli razkačil
protestante, (la so kraljev grad v Pragi napadli ter nevšečna jim
cesarska namestnika Martinica in Slavato  pa njiju tajnika
Fabricija  skozi okno vrgli (čudovita rešitev; 1618). Uporniki so
se sedaj polastili vrhovne oblasti, pregnali jezuite iz Češke in za¬
časno vlado izročili 30 vodjam, kterim načelnik je bil V. Rupski;

— 29 —

zbrali so tudi razmerno veliko vojsko ter jej za poveljnika dali
grofa Matija Turna.  Ko so vstajniki, podpirani od grofa Mans-
felda  (poveljnika protestantovske unije), polastili se vse Češke ter
drli nad Avstrijo, umrl je cesar Matija  (1619).

2. Ferdinand II. (1619—1637) je bil kaj stanoviten in krepek
vladar, ki je ves čas hrepenel in delal na to, da bi krivoverstvo
povsodi zatrl in katoliško cerkev poveličal. Po takem se ni čuditi,
da je jezuit Lamormain  imel največ vpliva na njega. Po Štajer¬
skem, Kranjskem, Koroškem in Primorskem je bil uže kot nadvoj¬
voda odpravil krivo vero. Zato so ga protestanti toli črtili in ga
sedaj v Čehih tudi za kralja niso hoteli spoznati: celo odstavili so
Ferdinanda in kraljem izvolili Friderika  V., polatinskega izbor-
nika in načelnika protestantovske zaveze. Matija Turn je prišel pred
Dunaj ter je mesto oblegoval. V Ogrih so protestanti kraljem izvo¬
lili Betlen Gaborja, ki je Avstriji z vojsko pretil. In na Dnnaji
samem nadlegovali so protestantovski stanovi mladega vladarja v
cesarski palači (Saint Hilairjevi oklopniki). Pa Ferdinand se ni
vstrašil teh nevarnostij ter je bil kmalu rešen iz vseh zadreg. Sel
je v Frankobrod, kjer je bil za nemškega cesarja izvoljen. Dobil je
tudi raznih zaveznikov (Maksimilijana Bavarskega, načelnika kato¬
liške lige, luteranskega izbornika Saškega in španskega kralja) zoper
sovražnike.

Tako je Friderik Palatinski le malo časa vladal Češkej. Leta
1620 je Maksimilijan  Bavarski z vojsko katoliške lige (poveljnik
Tilly) pridrl na Češko ter je protestantovsko vojsko na Bele j gori
popolnoma premagal. Pozimski kralj Friderik  je sedaj ubežal
prek Nemčije v Holland. Cesar ga je preklical ter mu vzel celo
Palatinat,  kterega so bili Spanci posedli. Lužice  in Slezijo je
bil Ferdinandu podvrgel saski izbornik, z Betlen Gaborjem pa je v
Mikulovem  (Nikolsburg, 1622) cesar sam sklenil mir ter mu pre¬
pustil Erdeljsko in bližnje ogerske županije.

Sedaj je cesar strahoval upornike; nektere je dal usmrtiti,
druge pa je iz dežele pregnal ter jim vzel vso vlast. Uuičil je ve-
ličanstveno pismo, protestantom vzel vse pravice in svoboščine ter
jezuite zopet v deželo poklical. Kmalu je po Češkem, Moravskem,
Gorenji in Dolenji Avstriji tudi šiloma zatrl krivoverstvo. Le Ogrom
in Slezijancem je potrdil njih državljanske in verske svoboščine. —
Pridobljen palatinat z izborno pravico in častjo je 1. 1623. podelil
Maksimilijanu Bavarskemu ter sebi rešil zastavljeno Gorenjo Avstrijo.

— 30 —

b) Danska vojska (1625—1629). Vsled kalmarske unije
so danski  kralji vladali tudi Norveški in Švedski in pridobili
Schleswig in Holstein. Za Kristijana II. so se 1. 1521. Svedci osvo¬
bodili ter zopet ustanovili posebno kraljestvo. Ker je bil Kristijan
zelo samosilsk vladar, izpodili so ga ter njegovega strijca Friderika I.
na prestol postavili (1523). Ta je odpravil katoliško vero v kralje¬
stvu, uvedel luteranstvo ter se s plemenitniki polastil cerkvenih po¬
sestev. Naslednji kralji so svojo oblast utrjevali; med njimi je bil
tudi Kristijan  IV., ki se je sedaj cesarju Ferdinandu II. uprl.

S Kristijanom  so potegnili vsi protestanti v severni
Nemčij  i;-Hollandci in Angleži so ga pa z denarji podpirali; pri¬
dobili so tudi Betlen Gaborja, da je na Ogerskem ponovil vojsko
zoper Ferdinanda II. Tolikim cesarjevim sovražnikom uprli ste se
dve vojski: vojska katoliške lige (poveljnik Tilly) in cesarska vojska
(poveljnik 'VVallenstein).

Albrecht VValdstein ali Wallenstein  je bil iz staročeške
plemenite rodovine. Bistroumni in brezobzirni mož je bil silno česti-
hlepen. V vojaških stvareh je bil posebno izveden in izkušen, tako
da je kmalu uredil najbolj razuzdane čete najetih vojščakov, a znal
jih je tudi navdušiti za svoje namene in jih navezati na svojo osebo.
Podedoval je veliko bogastvo ter je še močno pomnožil, ko je cesar
Ferdinand po očitni dražbi prodajal upornikom vzeta posestva na
Češkem. Imel je baje okoli 800.000 for. letnih dohotkov.

Začetkom danske vojske  se je ta slavni polkovnik ponudil
cesarju, da bode nabral 40.000 vojščakov in jih brez državnih
troškov vzdržaval. Cesar mu je v to privolil, dasiprav je Wallenstein
neomejeno nadpoveljništvo zahteval. Vojska se je za cesarja kaj
srečno vršila. Najprej je Wallenstein pri Desavi  na Labi (1626)
premagal Ernesta Mansfelda,  ki se je umaknil na Ogersko, da
bi se zjedinil z Betlen Gaborjem. (Ta se je znova pogajal s cesarjem;
Mansfeld kot junak umrje v Dalmaciji.)

V tem je hrabri T i 11 y kralja Kristijana  premagal pri Lutru
na Barenbergu  v Brunšviškem (1626) ter ga pregnal v Holstein.
Nato se je združil z Wallensteinom in oba sta kralju vzela S c h 1 e s w ig
in Jut lan di j o ter ga prisilila, da je v Ljub  eku  (1629) sklenil
mir s cesarjem. V tem je Kristijan nazaj dobil izgubljene dežele,
odpovedal se vsakteri zavezi zoper cesarja ter obljubil, da se ne
bode nikdar več vtikal v nemške zadeve.

'VVallenstein je takrat vzel Meklenburg  (ktero mu je cesar v
fevd podelil: „vojvoda meklenburški") in posedel Pomorjansko razen
Stralsunda  ( n Vzeti hočem Stralsund, ko bi tudi bil z verigami
na nebo priklenen").

— 31

Povračilni razglas (1629). Po teh zmagah je Ferdinand dospel
na vrhunec svoje mogočnosti; zato je hotel porabiti to priliko, da bi
krivoverstvo v Nemčiji prikračil in katoliško cerkev povzdignil. Na-
slanjaje se na verski mir augsburški (1555) izdal je cesar povra¬
čilni razglas.  Po tem naj bi protestanti katoliški cerkvi povrnili
vsa posestva, ktera so jej bili po pasovski pogodbi (1552) vzeli; in
versko svobodo naj bi uživali le sledniki augsburške veroizpovedi,
ne pa kalvinci ali reformati.

In Wallensteinu je ukazal cesar, naj izvrši ta razglas. Prote¬
stanti so se kar strahu tresli, ker mogočni vojskovod je pretil uni¬
čiti samostalnost vsem knezom. Zato so se v državnem zboru re-
zenskem (Regensburg) zjedinili s katoliki ter prosili cesarja, naj
odstavi Wallensteina  V ta namen jih je podpihoval tudi fran¬
coski minister Richelieu (kapucinec Jožef). Ker bi cesar rad pridobil
kneze, da bi bili njegovega sina za rimskega kralja izvolili, poslovil
je res Wallensteina in tako izgubil najboljšega vojskovoda ob času,
ko bi ga bil najbolj potreboval (1630). Ta se nikakor ni upiral,
ampak šel je na svojine na Češkem, kjer je prav kraljevski živel.
Vojska njegova se je večinama razgubila.

c) Švedska vojska (1630—1635). Po Kristijanu II. napravljeno
„stokholmsko klanje 11  (1520J je toli razsrdilo Švedce,  da so
se šiloma iznebili danskega jarma ter drznega svojega voditelja Gu¬
stava Waso za nezavisnega kralja izvolili. Novi kralj je uvedel lute-
ranstvo, odpravil katoliško vero ter se obširnih cerkvenih posestev
polastil; s tem je močno pomnožil svojo oblast. Ta je za njegovih
naslednikov vender močno propadala in stoprv slavni Gustav
Adolf  (1611 —1632) jo je popolnoma okrepil. Tudi je v srečnih
vojskah zoper Ruse, Dance in Poljake  državo močno razširil
ter skušal Švedcem pridobiti izključno oblast na Baltskem morji.
To posebno ga je zapletlo v 30 letno vojsko, po kterej je Švedska
za sto let bila najmogočniša država  v severni Evropi.

Razvnetost nemških protestantov in hlepenje po tujih deželah
ste napotile Gustava Adolfa in Richelieua,  da sta se v
nemške homatije vtaknila. Pri Greifsvvaldu  je stopil Gustav
Adolf z malo a dobro izurjeno vojsko na suho. Sprva sta se mu
prostovoljno pridružila le dva državna stanova (Hessen-Kassel in dr¬
žavno mesto Devin — Magdeburg).

Skupna nevarnost je zopet zjedinila katoliške kneze s cesarjem.
Slavni T i 11 y, poveljnik katoliške lige, je napadel in oblegoval mo¬
gočni Devin  ter ga vzel (1631); potem je šel nad izbornika sa-
skega,  da bi ga prisilil postaviti se na cesarjevo stran. V tej za¬
dregi je knez saski sklenil zavezo s švedskim kraljem, kteri se je
bil prav takrattudiz Brandenburgom  pogodil. Gustav Adolf

32 —

je nagloma pridrl na Saško ter je na Širokem polji  (Breitenfeld,
1631) pri Lipskem popolnem potolkel Tillyja. Ta zmaga je privabila
kralju mnogo zaveznikov. Sasi so na to napadli Češko ter posedli
Prago;  kralj sam pa je drl po Frankovskem na Švabsko, kjer je na
Liku  znova premagal Tillya (1632. Ranjen Tylly f). Sedaj je Gustav
Adolf neovrt posedel Bavarsko  ter prek Augsburga prišel v Mona-
kovo; in od tu je pretil Avstriji.

Wallenstein zopetpoveljnik. Smrt Gustava Adol  fa.  V tej
veliki nevarnosti za Avstrijo in cesarja se je Wallenstein  („voj-
voda friedlandski“) res udal, da je nabral novo vojsko; poveljništvo
pa je stoprv prevzel, ko mu je bil cesar priznal boli izvenredne pra¬
vice, kakoršnih niti poprej niti poslej ni noben cesarski vojskovod
imel. Wallenstein je najprej nagloma pregnal Saksonce iz Če¬
škega;  potem je šel na Bavarsko  ter je nameraval vzeti No¬
rim b er k. A Gustav Adolf je rešil mesto ter se tik njega utaboril;
njemu nosproti utaboril se je tudi Wallenstein. Tako sta si več
tednov nasproti stala najslavniša vojskovoda tadanjega časa. Pomanj¬
kanje živeža je nazadnje napravilo švedskega kralja, da je nasprot¬
nika napadel, a Wallenstein je krvavo odbil naskok. Nevoljen je
kralj umaknil se proti Donavi, Wallenstein  pa je naglo drl na
Saško, da bi kneza izbornika prisilil k cesarju prestopiti. Gustav
Adolf je izprevidel nevarnozt ter je šel za Wallensteinom ter ga pri
Liitzenu  (1632) prijel. V krvavi bitki so Švedci sicer zmagali, pa
izgubili so kralja; tudi cesarska vojska je veliko trpela ter izgubila
preslavnega konjiškega poveljnika Pappenheima.  Wallenstein
se je umaknil na Češko ter se je odslej jako sumljivo vedel.

Wallensteinova smrt. Bernard Weimarski  in Švedec Horn
sta sedaj dobila poveljništvo črez švedsko vojsko, prebrisani kancelar
Axel Oxenstjerna  pa je vodil diplomatične zadeve in v Heil-
bronu  sklenil novo zavezo z nemškimi protestanti. Ker se Wallen-
stein vkljubu nujnim pozivom od strani cesarja nikakor ni ustavljal
sovražni vojski ter jej je celo Rezno,  glavni branik Bavarski in
Avstriji, prepustil, jeli so ga na cesarskem dvoru hudo obrekovati
in sumničiti; to tem bolj, ko so izvedli, da se na skrivnem s Sasi
in Švedi in celo s Francozi pogaja. Ta sumnja o Wallensteinovi zve¬
stobi se je nekako potrdila, ko so se v Pelznji  skoro vsi njegovi
polkovniki v pismu zavezali, da mu bodo vedno zvesti ter zanj pre¬
lili zadnjo kapljo krvi (1634). Sedaj so mnogobrojni njegovi obre¬
kovalci in sovražniki kmalu pridobili cesarja, da ga je odstavil in
nadpoveljništvo izročil grofu Gallasu. Ko je Wallenstein to izvedel,
šel je, zapuščen od večine polkov, v Heb (Eger), da bi se s Sasi in

33  —

Svedci tem lažje združil. A tu sta Buttl  er  in Gor  do  n umorila
izdajalca in njemu najbolj udane slednike (1634),

Praški mir. Na srečo niso Svedci porabili zmešnjave v češarki
vojski, ktere nadpoveljništvo je cesarjev sin Ferdinand  (Gallas je
bil njegov svetovalec in pravi voditelj) prevzel. Ta se je združil z
ligino vojsko (poveljnik Jovan Wertski) ter je protestante pri Nord-
lingenu  popolnoma premagal (1634). Vsled te zmage so pobiti
protestanti zatekli se k Francozom, saski izbornik pa je s cesarjem
sklenil mir praški  (1635), v ktere m mu je cesar Lužice  končno
odstopil. Temu miru so pristopili skoro vsi protestanti v severni in
srednji Nemčiji.

d) Švedsko-francoska vojska (1635—1648). Po praškem miru
so postali Francozj  e očitni sovražniki avstrijskim vladarjem ter
so sami začeli vojsko zoper španske in avstrijske Habsburgovce.
Zoper španskega kralja Filipa  IV. so podpirali Hollandce, Katalonce
in Aragonce (ki so se bili uprli) in tudi Portugalce, ki so se bili
odcepili od Španske ter znova nezavisno kraljestvo ustanovili (1640).

V Nemcih so se pa kar naravnost vojskovali zoper Avstrijo. Kato¬
ličani so bili premagani pri Bheinfeldenu in Wittstocku
(1636). Kmalu potem je umrl cesar Ferdinand  II. in nasledoval
mu je sin

3. Ferdinand III. (1637—1657). Vojska se je nadaljevala in
razuzdani vojščaki so strahovito razsajali po raznih deželah. Švedski
general Torstenson  je cesarjeve premagal na Širokem polji
(Breitenfeld, 1642) in pri Jankovem  (1645) ter je celo Dunaju
pretil. Stoprv 1. 1648. so v Monastru  (Miinster) in Osnabriicku
v Westfaliji sklenili (po deželi imenovani) westfalski mir.

e) Westfalski mir (1648) je določil 1. v verskem oziru:

V bodoče imajo reformati (kalvinci) iste pravice in svoboščine kakor
luteranci in katoličani. Krivoverci morajo katoliški cerkvi povrniti
le ona posestva, ki so je od začetka 1. 1624. jej vzeli. Isto leto
velja tudi za jus reformandi raznih državnih stanov.

2. V državnem oziru  se je jedinost cesarstva po polnem
razkropila. Državni stanovi so zadobili pravico zaveze sklepati mej
seboj in celo z inostranskimi državami (s pristavkom, da te žaveze
ne smejo biti zoper cesarja in cesarstvo).

3. Zelo je ta mir premenil meje cesarstva in posamičnih
dežel. Švajca in Hollandska  ste bili ločeni od Nemčije ter
kot samostalni državi priznani. — Francija  je dobila habsburška

3

34 -

posestva v Alzaciji in priznano nadoblast črez škofije Metz, Toul
in Verdun. — Svedje so dobili Prednje Pomorjansko, Vismar, Bremen
in Verden pa 5 milij. tolarjev vojne odškodnine. — Izbornik branden-
burški  je dobil Zadnje Pomorjansko, Devin, Halberstadt, Minden
in Kamin. — Hessenkasselski knez  je dobil opatijo Iiersfeld
in 600.000 tolarjev vojne odškodnine, Meklenburški knez pa Schwerin
in Ratzeburg. — Saški knez  je obdržal Lužice, bavarski  pa
Gorenji Palatinat in izborništvo. Sin pregnanega Friderika  V.
je dobil Dolenji Palatinat in čast in naslov izbornega kneza (sedaj
je bilo 8 izbornikov).

Omika za prve dobe.

Verstvo. Vsled verskega razkola se je v Evropi močno pri-
kratila oblast katoliški  cerkvi, a ta je to izgubo poravnala z
velikanskimi pridobitvami v novonajdenih deželah, po kterih so
misijonarji (frančiškani, dominikani in jezuiti: jezuit Franc Ksaver,
„apostelj indijski 11 ) katoliško vero oznanjevali. V ta namen je papež
Gregor  XV. v Rimu ustanovil posebno družbo „Congregatio de
propoganda fide) (1622), s ktero je bil poslej sklenen imeniten zavod
za odgojevanje misijonarjev (collegium de propaganda fide). Tudi
protestanti, zlasti angleški so ustanavljali društva, ki so njih vero
po naselbinah oznanjevali.

Ustavne in pravne razmere. Plemstvo in duhovništvo
ste še skoro v vseh deželah in državah kratili oblast vladarjev.
Verski razkol je v raznih državah uničil veljavo duhovništva ter
razmerno pomnožil kraljevo oblast; tudi meščanstvo  je po raznih
straneh pridobilo dokaj veljave, na drugi strani pa je silno trpelo
po vojskah ter izgubilo samozavest in pogumnost, kteri ste je v
srednjem veku toli odlikovali. V Nemcih se je cesarjeva oblast raz¬
drobila, okrepila in pomnožila se je pa oblast habsburških vladarjev
po avstrijskih  deželah. Popolnoma neomejena  pa je postala
kraljeva oblast v Špancih in Francozih,  popolnoma ome¬
jena  pa v Veliki Britaniji in Irski. — Sodne oblasti  so se
večinoma polastili knezi, ki so pravosodje izročali učenim pravnikom.
Ti so se izučevali na vseučiliščih, kjer se je narodno pravo zanemar¬
jalo, rimsko pravo pa posebno gojilo (v Avstriji so se ustanovila
nova učilišča v Olomuci, 1573, Gradci, 1586 in Trnavi na Oger-
skem, 1635). — Tezalnice. čarovniške pravde. — Nevoljstvo kmet¬
skega stanu je bilo še hujše in splošniše nego v srednjem veku.

Vojaštvo se je vsled najdbe smodnika popolnoma prestvarilo.
Konjiki in plemenitniki so izgubili svojo veljavo v vojski. Na njih
mestu so se sprva odlikovali najetniki  (zlasti švajcarski), poslej

— 35 —

pa prosti vojščaki. Poleg teh so kmalu zasloveli  strelci z
vilicami, ki so svoje težke puške na vilice opirali, ko so streljali;
najimenitniši strelci z vilicami so bili Spanci. Gustav Adolf je uvedel
lehke puške muškete  (zato mušketirji). — Pri konjištvu so mesto
srednjeveških vitezov bili oklepniki  (kirasirji); pozneje so se jim
pridružili dragonci,  bolj lehki konjeniki s cepinom in mušketo,
v cesarskih vojskah pa tudi ogerski huzarji  in poljski kozaki.

Šolstvo so posebno podpirali protestantovski stanovi poslej pa
še bolj očetje jezuiti; ti so povsodi ustanavljali imenitne šole, v ktere
so celo protestanti svoje sine pošiljali. Konci te dobe pa je šolstvu
novo podlogo postavil slavni Ceh Komenski  (1592—1672; Orbis
sensualium pictus).

Znanosti. Humanizem  (naobraženost na podlogi grških in
latinskih pisateljev, — humanitas) se je konci sedanjega veka po¬
rodil v lialiji ter se polagoma razširil črez vse zahodne in osrednje
dežele evropske (Celtes, Kemhlin, Erasmus Rotterdamski). — Dosta
imenitniši za naslednji duševni napredek so pa oni učenjaki, ki so se
s prirodoznanstvom pečali. Poljak Nikolaj Kopernik  (f 1543),
začetnik novemu zvezdoznanstu; to sta utrdila in dalje razvila
Iv. Kepler  (v Gradci, Pragi in Linči; f 1630; služil je pri Ru¬
dolfu II. in tudi Wallensteinu) in slavni Italijan Galileo Galilei
(f 1642 „in zemlja vender teka“). Toricelli (f 1647), iznajditelj
barometra. — Anglež Bakon Verulamski (j- 1626) in Francoz De-
cartes (1650). — Uporabna vrednost velikega napredka v zvezdo-
znanstvu pokazala se je 1. 1582., ko je papež Gregor  XIII. po¬
pravil julijanski koledar.

Narodno slovstvo je najbolj cvetlo na Italijanskem  (Ari-
osto: »Besni Roland"; Torquato Tasso: »Osvobojeni Jerusalem“ •

Macehiavelli), Portugalskem  (Camoens), Španskem  (Cervantes;
Don Quixote; Lope de Vega) in Angleškem  (Shakespeare f 1616),
dosta manj na Francoskem  (Rabelais) in Nemškem  Meister-
gesang: Hans Sachs, pa cerkvena in posvetna narodna pesem). —
V Slovanih  pa je najbolj cvetlo češko slovstvo  v tako zvani
»zlati dobi" (1526—1620; Jurij Strejc; Š. Lomnicki pa razni pisa¬
telji v češki prozi), Bitka na Beli gori (silovito zatiranje krivoverstva)
je ustavila ves daljni razvoj. — Tudi v Slovencih se z reformacijo
začne nova ali prva doba slovstva (Pr. Trubar 1508—1586; Dal¬
matin ; Bohorič, Krelj; T. Kren).

Umetnost. Stavbarstvo se je prestrojilo v Italiji, zlasti po iz-
gledu nekdanjih rimskih stavb (zato preporodni zlog  — renais-

a*

— 36  —

šance, pri kterem so premočrtne oblike in stebri pa obli obloki zopet
prevladovali). Odlikuje se po veličji skupne stavbe in po skladnosti
posamičnih delov. Cerkev sv. Petra v Rimu je najimenitniša stavba
preporodnega zloga in nje stavitelj Michelangelo Buonarotti (f 1564)
najodličnejši mojster. (Tudi v Pragi, Beči in Innsbrucku (grad Ambras)
so imenitne stavbe rečenega zloga iste dobe.) Ta stavbar je bil tudi
najodličnejši kipar in slikar  svoje dobe.

V kiparstvu slove njegovi kipi: David, Mojzes in pa nagrobni
spominki Medičejcev v Florenci. Krasni nagrobni spomeniki, ki v
dvorni cerkvi v Insbrucku mavzolej cesarja Maksimiljana I. lepšajo,
so od Petra Vischerja (f 1529) in od Al. Kollina (f 1612).

Slikarstvo se je tudi v Italiji prerodilo in sicer v Florenci, kjer
je Michelangelo ustanovil florentinsko slikarsko šolo (njegove slike v
sikstinski kapeli so najimenitniše). Rafael Sanzio iz Urbina (j 1520)
je začetnik in glavni zastopnih rimske slikarske šole (Matere božje,
sv. rodovina, slike na mokro v Vatikanu — stanze in loggie). Naj-
slavniši slikar beneške šole je Tizian, lombardske pa Leonardo da
Vinci (f 1595; sv. večerja.) Ta umetnost je kmalu tudi zacvetla v
Nizozemcih, kjer sta Rubens (f 1640) in van Dyck (f 1641) naj¬
imenitniša zastopnika brabantske šole. Mej Nemci so Dtirer (f 1528),
Kranach (1553) in oba Holbein (oče in sin) najimenitniši slikarji.
— Močno napredovalo je tudi slikanje na steklu, zlasti za prve
polovice 16. stoletja. Najodličnejši izdelki te vrste so v Svajci.

Glasba (muzika) je tudi v 16. stoletji jela močno napredovati.
Sprva je prevladovala še cerkvena glasba, ktere slavna doba se v
Italiji začenja z glasbarjem Palestrino  (f 1594); po vsem svetu
pa slove Allegri  (f 1652) zarad „miserere“. Tudi orglarstvo je v
Italiji najprej zacvetlo. Poleg cerkvene glasbe se je sredi 16. sto¬
letja porodila posvetna, okoli 1. 1590. se je začela opera  (igropev,
t. j. uglasbena glediščna igra) in oratorij  (uglasbena cerkvena
glediščna igra).

ZDr-U-^a, cLoloa,.

Od westfalskega miru do francoskega prevrata

(1648-1789).

Presilje francoskega kraljestva za Ludvika XIV. (1643 — 1715).

1. Varstveno vladarstvo v rokah Mazarina  (1643 —1661).
Ker je imel Ludvik  XIV. o smrti svojega očeta komaj 5 let, vodil
je vladarstvo francoske države kardinal Mazarin  in sicer prav po
načelih svojega prednika, preslavnega kardinala Richelieua. V notra¬
njih zadevah skušal je kraljevo oblast storiti neomejeno ter je vse nje
nasprotnike (upor najimenitniših plemenitnikov in raznih parlamentov :
fračarska vojska — fronde) popolnoma ugnal. Tudi na zunaj je

— 37 —

neutrudno spodkopaval in srečno pobijal oblast španskih in av¬
strijskih  Habsburgevcev.

V westfalskem miru je Franciji  pridobil Alzacijo  in ve¬
liko vpliva na nemške zadeve. L. 1659. je sklenil s Spanci pyre-
naejski  mir  ter Franciji pridobil grofijo Koussillon v Pyrenaejih
in pokrajino Artoisko in nekaj Flandrije na severni meji; svojemu
kralju je pridobil špansko princesinjo Marijo Terezijo  za ženo.
Z vsem tem je močno utrdil in povišal veljavo francoskega kralje¬
stva mej evropskimi državami.

2. Ludvik XIV., samostalni vladar francoski (1661 —1715), imel
je sebe samega za izvor vse oblasti in milosti, imel se je za neome¬
jenega lastnika vse države in vseh podanikov. Država mu je bila
poosobljena v njegovi osebi in volja njegova mu je bila jedini zakon
(„P etat c’ est moi“ — država sem jaz). Ta preširna samosvest in
to živo samočutje ste se združevali z razuzdano gospodljivostjo,
neizmernim napuhom in brezmejno gizdavostjo. Iz tega njegovega
značaja so izvirale vse njegove težnje, kterim smotri so bili:
popolnoma neomejena oblast v državi, povečanje in presilje fran¬
kovske države v Evropi, in da bi njega dvor bil najbolj bliščeč
in najkrasniši v Evropi, da bi bil uzor in središče vsem drugim
dvorom evropskih knezov. Ker mu ni manjkalo železne volje in
primerne prebrisanosti, dosegel je ponosni kralj lehko vse svoje
namene, to tem lažje, ker je imel krog sebe mnogo kaj spretnih
mož, ki so mu bili popolnoma udani ter so njegove častilakomne
namere podpirali in srečno izvrševali.

Najimenitniši ministri iu vojskovodje Ludvikovi. Colbert,
denarstveni minister, je uredil in zboljšal državno denarstvo ter kralju
tvarne po.nočke pripravljal. Državni kancelar Le Tellier;  tega
sin kaj prebrisan vojni minister Louvois  je skrbel za mnogobrojne,
dobro oborožene in dobro uvežbane vojske (vpeljal je bajonete ali
vojaška bodila). Turenne, Conde, Luxembourg  i. d. so bili
odlični vojskovodje. Vauban,  najbolj prebrisani stavitelj trdnjav,
je zabranil severno mejo s pasom najmočnejših trdnjav.

3. Notranje razmere. Colbert  (denarstveni minister), je z
raznimi napravami in naredbami čudovito pospešil kupčijo in
obrtnijo  ter s tem imovit meščanski stan ustanovil; manj pa je
skrbel za kmetski stan,  ki je vsled tega tudi ostal reven in
zavisen:

Obrtnost  je pospeševal posebno, da je vvažanje surovin
olajšal, z visoko privoznino (zaščitna carina) pa tujim izdelkom ob-
teževal in branil pot na francoska trgovišča. Dalje je z državnim
denarjem podpiral razne obrtnije in ustanovil državne tvornice (fa-

— 38 —

brike, n. pr. po vsem svetu znano porcelarnico v Sevresu v pariški
okolici) ter na novo vvedel več novih obrtnij (zlasti za nagizdno
blago). Kmalu so bili razni francoski izdelki, kot zlatenina in dra¬
gotina, svilenina, preproge (gobelins), čipke, zrcala, ure, novošegno
blago in vsi izdelki za bolj olikano in razkošno življenje po vseh
evropskih tržiščih na najboljšem glasu.

Kupčijo  je podpiral z dobrimi cestami in imenitnimi prekopi
(canal du midi). Ustanovil jej je več kupčijskih društev, prekomor¬
skih naselbin (v Vzhodnji Indiji, Cayenni, na Madagaskarji i. d.)
Napravil je mnogobrojno kupčijsko ladijevje pa premočno pomnožil
tudi vojne ladije. — S posebnim zakonikom skrbel je tudi za
pravosodje.

Znanosti in umetnosti (oboje je razen Colberta tudi kralj sam
močno podpiral) so toli zacvetle, da se ta čas imenuje njih zlata
doba.  Iz te dobe so razna dela v vezani in nevezani besedi (Cor-
neille in Racine: žaloigre; Moliere: vesele igre; Boileau: lirične in
satirične pesni; Lafontaine: basni), ponosne stavbe s krasnimi kipi
in gaji, dragocene knjižnice, velikanski zavodi in zbirke za prirodo-
znanstvo in akademija učenjakov in umetnikov.

Dvor. Središče vse kraljeve bliščobe in mogočnosti bil je dvor
v Versaillesu, kjer je Ludvik z neizmernimi troški napravil si sanjarsko-
krasen grad; tu je kot napolbog stoloval sredi pesnikov, učenjakov,
umetnikov in popolnoma zavisnih plemenitnikov in dostojanstvenikov,
ki so bili vedno pripravljeni kralju vse — imenje in živenje pa tudi
osebno poštenost žrtvovati. To nezmerno razkošje in lehkomiselno
življenje na kraljevem dvoru ste državi polagoma spodjedali vse moči
ter spodkopavali sramežljivost in poštenost najprej v viših stanovih,
potem pa tudi mej priprostim narodom. Ker so razen tega še ne¬
prestane vojske in preganjanje hugenotov blagostanje državi nepre¬
stano zmanjševala, jela je Francija proti koncu Ludvikovega kralje¬
vanja vsestransko propadati.

Marquise de Maintenon  (prejšna vdova pesnika Scarrona po¬
slej druga kraljeva žena) je posebno pregovorila kralja, da je preklical
razglas nanteski  (1685). (Vsled tega so strahovito preganjali
hugenote  (dragonade), kar je v južni Franciji krvavo notranjo
vojsko povzročilo. Ker se mnogo hugenotov ni hotelo odpovedati
svojej veri, izselilo in pobegnilo jih je blizu pol milijona v Svajco,
Brandenburg, Holland in Angleško. To je močno škodilo državi,
kajti hugenoti so bili kaj imoviti, olikani in delavni ljudje, ki so
razne obrtnije (zlasti svilarstvo in nogovičarstvo) v rečene dežele
zanesli.

3. Ludovikove vojske se zovejo roparske,  ker jih je brez
pravnega vzroka le začel, da bi svojo državo s tujimi pokrajinami
povečal.

— 39 -

a) Prva roparska vo jska (1666—1668). Po smrti svojega
tasta, španskega kralja Filipa  IV., zahteval je vkljubu odpovedi
svoje žene po nekem domišljenem pravu špansko Nizozemje za sebe
ter je nemudoma začel vojsko. Da bi Ludvik ne dobil prevelike
nevarne moči, sklenili so Hollandci  zavezo sSvedci in Angleži
(Triple-alliance) ter so ga prisilili k aachenskemu miru  (1668).
V tem je obdržal trdnjave ob belgijski meji, vrnil pa je Spancem,
posedeno Franche Comteo.

b) Druga roparska ali hollandska vojska  (1672 —
1678). Da bi se maščeval nad Hollandci, ki so bili zavezo trojnih
držav sprožili, pridobil je najprej Angleško in Švedsko in pa razne
nemške kneze (Kolin, Munster, Hannover); potem je nenadoma na¬
padel Hollandsko 'ter je večinoma osvojil. Uže je mislil napasti
glavno mesto Amsterdam. Kar so domoljubni Hollandci odprli zatvor-
nice žlebov in prekopov in povodenj je Francozom zaprla daljno
pot. Pogumni upor Hollandcev, ktere je namestnik Viljem  III.
Oranski vodil, napravil je cesarja Leopolda,  španskega kralja
Karla  If. in brandenburškega izbornika Friderika Viljema,  da
so se zoper Francoze zavezali. Po dolgi vojski v Nizozemcih, v
Porhenji in severni Nemčiji (Friderik Viljem je pri F er belinu
zmagal Švedce, 1675) sklenil je Ludvik s posamičnimi nasprotniki
mir v Nimwegenu (1678). V tem niso Hollandci ničesa izgubili,
Spanci pa pokrajino Franche-Comte in cesar trdnjavo Freiburg v
Brizgavu. Friderik Viljem je naslednjo leto moral skleniti mir v
St. Ge rmain en Laye  in vrniti Švedom osvojeno si Pomorjansko.

c) Reunione ali ponovljeno zjedinjenje raznih
posestev s Francij  o (1680 —1684). Leta 1680. je Ludvik usta¬
novil 3 sodišča ter jim ukazal preiskovati, ktera nemška in španska
posestva so bila nekdaj združena z deželami v zadnjih mirih Fran¬
ciji odstopljenimi. Zaznamovanih posestev (črez 600 raznih krajev)
se je Ludvik brez najmanjše pravice polastil; dalje je vzel Spancem
Luxenburško,  Nemčiji pa Strassburg  (1681). — Cesar, v
hudi vojski s Turki, je moral z Ludvikom celo skleniti premirje
ter mu prepustiti zjedinjene pokrajine (1684).

d) Tretja roparska ali palatinska vojska  (1688—
1697). Ker se je Leopold toli srečno vojskoval s Turki, jel se je
Ludvik bati za osvojene pokrajine; zato je brez pravne podloge
zahteval Pal a ti n at (za svojo svakinjo) ter precej z vojsko napadel
porhenske pokrajine. Povsodi, zlasti pa po Palatinatu so Francozje
strahovito razsajali. Da bi se Ludviku ustavili, zavezali so se česa r,
Špansko, Hollandsko, Angleško in Savojsko.  Tako se je
vnela občna vojska. V tej so Hollandci in Angleži zmagali francosko
ladijevje pri rtu La H o g u e; na suhem pa je zmagoval Ludvik
(maršal Louxenburg pri Fleurusu in Neevvindenu; Catinat osvoji
Šavojsko). Ker se je Ludvik nadejal, da bode v kratkem vse Špansko
pridobil, sklenil je mir v Ry svviku  (1697), v kterem je skoro vse
pridobitve povrnil in le Alzacijo s Strassburgom obdržal.

- 40 —

Tako je Ludvik ustanovil politično presilje  francoskega kra¬
ljestva; iz tega so izvirale raznovrstne posledice skoro za vse ev¬
ropske države. Francoščina je odslej bila izključni jezik mejnarodnih
poslancev in zastopnikov; a poprijeli so se je po raznih deželah
tudi naobraženci, zlasti pa plemenitniki. Francija je postala pravi
uzor olikanega ukusa v vseh razmerah človeškega življenja, zlasti
po knežjih dvorih.

Leopold I., nemško-avstrijski vladar

(1658—1705).

Leopold  I. je bil sprva odgojen za duhovski stan; ko pa
mu je umrl starejši brat (Ferdinand), kronan je bil za kralja češkega
in ogerskega. Po očini smrti so ga nemški knezi izvolili tudi za
cesarja. Da si prav je bil kaj miroljuben, vender so hude in veči¬
noma srečne vojske polnile skoro vse njegovo kaj dolgo vladanje.
Bojeval se je namreč zoper 1. preširnega Ludvika XIV.; 2. zoper
Turke in 3. zoper ogerske upornike.

a) Prva vojska s Torki (1663—1664). Erdeljski knez Kemeny
(tega je bil sultan odstavil in Mihaela Apafija postavil na njega
mesto) je prosil cesarja pomoči zoper Apafija in Turke. V nastali
vojski je odlični cesarski vojsko vod Montecuculi  slavno premagal
Turke v krvavi bitki pri sv. Gothardu  na Rabi (1664). Pa kljubu
tej zmagi je cesar sklenil s Turki mir ter jim celo nekaj ogerskih
krajev odstopil.

b) Upor ogerski in druga turška vojska.  Ta mir in novo
zatiranje protestantov sta povzročila veliko nezadovoljnost na Oger-
skem. Nekteri zelo imenitni velikaši (Nadasdy, Rakoci, Zrinjski,
Frangipan in celo štajerski grof Tattenbach) so se zarotili zoper
cesarja in habsburško oblast. Pa ta zarota se je kmalu razodela in
cesar je dal načelnike usmrtiti. Nato je premenil tudi ogersko ustavo
(Kašper iz Ambringena). Nasledek temu je bil kaj nevaren upor
kterega je vodil grof Emerih Tokoly. Premagan poklical je turškega
sultana na pomoč. Ker je tudi francoski kralj ščuval Turke, poslal
je sultan svojega velikega vezirja Kara Mustafo  z veliko vojsko
nad Dunaj  (1683).

Konci julija je okoli 200.000 Turkov obkolilo mesto. Mala
posadka in hrabri meščani (poveljnik grof Rudiger Staremberg) so
dolgo časa srečno odbijali vse naskoke. S časom primanjkovalo je
Dunajčanom živeža in tudi njih brambovci so vedno bolj pešali.
Sila je bila uže kaj velika, ko so na Leopoldovem hribci zagledali

— 41 -

zastavo, z belim križem, Cesar je bil sklenil zavezo z Jovanom
Sobieskim,  hrabrim kraljem poljskim. Taje  nabral veliko vojsko,
ki se je z nemškimi četami združila. Jovan Sobieski je pripeljal
krščansko vojsko pred Dunaj ter je precej Turki  napadel in po
krvavem boji v beg pognal (12/9 1683). Dunaj je bil po 2 mesečnem
obleganji rešen pogina.

Zmagalci so šli za Turki na Ogersko ter jim vzeli trdnjavo
Gr o n. Jovan Sobieski je sicer potem odšel na Poljsko, pa cesar je
vojsko srečno nadaljeval. L. 1686. se je zopet polastil Budima,
kjer so Turki 140 let nesrečni deželi gospodovali. Nato so cesarski
pobili Turke pri Mohači  (1687; poveljnik Karl Lotariniški), vzeli
jim Belgrad  (1688; poveljnik Maks Emanuel Bavarski) ter jih pri
Salankamenu  (1691; poveljnik Ludvik Badenski) popolnoma po¬
tolkli. Še sijajniša pa je bila zmaga pri Senti  (1697), kjer je mladi
cesarski vojskovod Evgenij Savojski  turško vojsko po polnem
pokončal. Turki so bili sledkar toli oslabeli, da so s cesarjem mir v
Karlovcih  (1699) sklenili ter mu Ogersko, Slavonijo in Erdeljsko
prepustili; samo Banat jim je še ostal.

Mej srečno vojsko je cesar v Požun  (1687) sklical državni
ogerski zbor, ki je Ogersko v dedno državo  moškega zaroda av¬
strijskih Habsburgovcev spremenil. L. 1696. pa je bil Mihael Apafi II.
cesarju odstopil Erdeljsko za obilo letno pokojnino.

Princ Evgenij  je bil iz stranske vrste savojskega rodu.
Ker je bil slabotne in neznatne postave, namenili so ga bili za du-
hovski stan. Za tega pa princ ni čutil prav nič poklica ter je hotel
postati častnik v francoski vojski. Ko ga je Ludvik  zaničljivo
zavrnil, šel je v Avstrijo, kjer ga je cesar z veseljem sprejel. „Mali
kapucinec“ (tako so cesarski vojščaki mladega neznatnega princa v
sivem plajšči šaljivo imenovali) se je v turški vojski kmalu odlikoval
(„Veličanstvo“, rekel je Ludvik Badenski cesarju, to je mladenič iz
lesa, iz kterega se vojskovodi delajo"). In res v 30. letu svoje dobe
bil je uže cesarski maršal. Po sijajni zmagi pri Senti bil bi Ludvik XIV.
rad pridobil izvrstnega vojskovoda ter mu je ponujal največe časti
in oblasti v Franciji. Pa princ Evgenij je odvrnil Ludvikovemu po¬
slancu: „ Povejte svojemu kralju, da jaz sem cesarski maršal, kar

gotovo toliko velja kot francosko maršalstvo ; denarja mi ni treba;
kolikor časa bodem svojemu gospodu zvesto služil, imel ga bodem
vedno dovolj." In res je bil slavni princ z gorečo ljubeznijo udan
državi in cesarju, ki ga je bil toli ljubeznjivo sprejel Leopolda je
navadno imenoval svojega očeta; in gaslo  mu  je bilo: „Avstrija
čr e z vse“.  Pa princ Evgenij ni bil le izvrsten vojskovod, ampak
bil je tudi kaj odličen državnik,  temeljit poznatelj in goreč po-

— 42 —

speševatelj znanosti j in umetnosti j (v Beči je nabral prvo
krasno knjižnico, sezidal si je krasno palačo v mestu in krasen grad
Belveder zunaj mesta) ter je v sebi strinjal vse lastnosti, ki popol¬
nega moža dičijo.

Velika Britanija in Irsko.

1. Oliver Cromvvell, protektor velikobritanske repu¬
blike  (1649—1658). Po smrti kralja Karla I. so independenti okli¬
cali republiko,  v kterej je Oliver Cromwell  dejansko imel
najvišo oblast Tej naredbi so se uprli Irci in Škoti, ki so kraljeviča
Karla  II. kraljem proglasili. 0. Cromwell je sel nad Irce,  premagal
jih in nečloveško ž njimi ravnal (poklali so jih množinoma, ostalim
pa vzeli vso vlast; iz te dobe zlasti izvira revščina irskega naroda
in njega črt proti Angležem). Potem je v dveh bitkah premagal
Škote;  kraljevič Karl  se je po neizrečenih nezgodah rešil na tuje.

Da bi povzdignil angleško mornarstvo, proglasil je imenitni
zakon o brodarstvu  (po tem so smeli tuji narodje na Angleško
privažati le lastne pridelke in izdelke). Ker je ta pretil hollandski
kupčiji, vnela se je huda vojska. Pa Cromwell (admiral R. Blake) je
premagal Hollandee  (Ruyter, de Witt, Tromp) ter jih prisilil pri¬
znati oni zakon (1654). V vojski zoper Špance  je pridobil Ja¬
majko in Diinkirchen.

Leta 1653. so mu priznali naziv „gospod pokrovitelj* (lord-
protektor) britanske republike. Hlepel je baje po kraljevi kroni; pa
bal se je vojske, ki je kraljevsko ohlast in čast črez vse črtila. Umrl
je v vednem strahu od zarot (1658). Nnjegov sin in naslednik

Rihard Cromvvell  ni imel niti one delavnosti niti one
previdnosti, ki ste očeta toli dičili. Ker tudi ni bil posebno česti-
hlepen, odpovedal se je oblasti. Naslednjo zmešnjavo je zatrl general
Monk,  škotski namestnik; z vojsko namreč je pridrl v London
in sklical državni zbor, ki je kraljeviča Karla  (II.) poklical v de¬
želo ter ga za kralja razglasil (1660).

2. Zadnja kralja stuartska (1660—1688). Karl  II. (1660 —
1685) je bil z največo radostjo sprejet, pa s svojim nespametnim
vedenjem izgubil je kmalu vso ljubezen svojih podanikov. Razuzdano
in zapravljivo življenje na dvoru, nesramni ljubljenci in samosilsko
vladanje je v prebivalcih kmalu izbudilo nemarnost in staro sovraštvo
proti stuartovskemu rodu. Nasprotni parlament izsilil mu je ime¬
nitno „test-akto“,  t. j. zakon o prisegi, po kterem so le verniki
angličanske cerkve javne službe lehko opravljali (1673), poslej pa
dosta imenitnišo „habeas corpus-akto“, t. j. zakon zoper samovoljno
zapiranje (1679). Na smrtni postelji je očitno prestopil h katoliški
cerkvi.

- 43  —

Jakob  II. (1685—1688) je bil očiten katolik, zaradi česar
mu je zbornica poslancev uže za Karla II. hotelo vzeti pravico do
nasledstva. (Pri razponi v zbornici ste nastali stranki: \vhigs  [na¬
prednjaki] in tories  [konservativci], ki ste se do sedanjega časa
ohranili). Ker je neprevidni kralj očitno hlepel po neomejeni oblasti
ter skušal katoliško cerkev v Angležih ponoviti in osvoboditi, nastal
je nekrvav upor, ki je Jakoba pahnil s prestola ter njega zeta Vi¬
ljema  (III.) Oranskega  (namestnika bollandskega) nanj posadil.

3. Viljem 111. (1 688—1702) je imel pregnanega kralja hčer
Marijo  za ženo. Parlament je obema podelil kraljevo čast in oblast
ter takrat slovesno oklical, da v bodoče ne more nobeden katoličan
priti na kraljev prestol velikobritanski. Vladal je krepko in modro;
le prehudo je ravnal z nesrečnimi Irci. Bil je Viljem najbolj pre¬
brisani in najbolj previdni državnik tadanjega časa ter se je vedno
prizadeval ohraniti enakotežje mej evropskimi državami. To ga je
tudi zapletalo v razne vojske zoper Ludvika XIV. Po smrti mu je
nasledovala svakinja Ana (1702—1714), druga protestantovska hči
pregnanega Jakoba II.

Nasledstvena vojska španska

(1701—1714).

Po smrti španskega kralja Filipa  IV. (1665) vladal je njegov
kaj slabotni sin Karl  II. (1665 —1700). Špansko je tudi za njega
vkljubu preveliki obširnosti neprestano propadalo: ubožalo je in izgu¬
bilo po polnem notranje moči, izgubilo pa je tudi nekdanjo veljavo
pri inostranskih narodih. Ker je bil Karl II. zadnji moški potomec
špansko-habsburške vrste, nadejal se je avstrijski Habsburgovec Leo¬
pold  I. španske dedščine. A jako premeteni francoski poslanik v
Madridu je španski dvor pridobil za Ludvika XIV. in njega vnuka
Filipa Anjouskega;  in res je tega nestanovitni španski kralj
malo pred smrtjo na skrivnem v oporoki odločil za svojega dediča in
naslednika v vseh španskih deželah. Po Karlovi smrti je poslal Ludvik
(„Sedaj ni več Pyrenaejev“) vnuka na Špansko, kjer so ga za kralja
oklicali in kronali (Filip V.). Ker se cesar Leopold ni hotel odpo¬
vedati svojih dobro utrjenih (ledinskih pravic, vnela se je mej Avstrijo
in Francijo huda nasledstvena vojska španska.  Ker bi po
tej dedščini Francija bila premočna ter bi razdirala enakotežje mej
evropskimi državami, potegnili so Hollandci in Angleži  (Viljem III.,
stražnik evropskega ravnotežja) precej s cesarjem Leopoldom. Temu
so pritegnili tudi razni nemški knezi, zlasti pruski  (kteremu je
bil cesar takrat podelil kraljev naziv) in hannoverski  (tega pa je
bil naredil kneza izbornika); z Ludvikom sta držala le izborna kneza
bavarski in kolinski.

— 44 -

Da bi posedel Milansko in Neapolitansko, poslal je
Ludvik vojsko v Italijo. Nad to je drzno šel princ Evgenij Sa¬
vojski  ter je Francoze dvakrat premagal. Ker je bil potem odšel
v Beč, posedli so res Francozje Milansko ter prodirali na Tirolsko.
V to deželo so bili od severja pridrli tudi Bavarci,  da bi se s
Francozi zjedinili. Kar so za orožje zgrabili zvesti in junaški Ti¬
rolci  (Martin Sterzinger) ter sovražnike na obeh straneh potolkli
in iz dežele pregnali (1703). V tem je bil preimenitni angleški voj-
skovod Marlborough  zbral angleško - hollandsko vojsko in drl
prek Kolinskega na Bavarsko. Tu se je združil s princem Evgenijem,
in oba sta Bavarce in Francoze (Tallard) pri Hochstadtu  (1704)
popolnoma pobila. Pa te slavne zmage cesar ni dolgo preživel; umrl
je 1. 1705., zapustivši sina Jožefa in Karla. Jožef  mu je na-
sledoval v avstrijskih deželah in na cesarskem prestolu, Karl  pa
je bil uže 1. 1703. na Španskem za kralja oklican ter se je tam
bojeval zoper protikralja Filipa Anjouskega.

Cesar Jožef 1. (1705—1711) je bil kaj izvrsten vladar; bil je
zelo olikan, zveden v državnih zadevah in kaj delaven in odločen.
Za brata je kaj srečno nadaljeval nasledstveno vojsko. Princ
Evgenij  je premagal veliko francosko vojsko pri Turinu  (1706)
tako odločno, da so Francozje Lombardijo in Neapolitansko cesarju
prepustili. Takrat je tudi Marlborough  pokončal francosko
vojsko pri Ramilliesu  tako popolnoma, da je Ludvik XIV. skoro
vso Belgijo izgubil. Poslej sta se zjedinila princ Evgenij in Marlbo¬
rough ter se srečno vojskovala. Dvojno pobitje pri Oudenardi
(1708) in Malplaquetu  (1709) je pretreslo ošabnega Ludvika
ter Franciji pokončalo vse vojne sile. Tem huje mu je bilo, ker je
tudi njegovemu vnuku na Španskem trdo šlo (Angleži so vzeli
Gibraltar  1704; Karl je pregnal Filipa iz Madrida). V največi
stiski je bil Ludvik pripravljen odpovedati se španski dedščini.

V tej zadregi so ga rešile posebne dogodbe, ki so politiko za¬
hodnih pomorskih držav na drugo stran obrnile. Angleška kraljica Ana
odpustila je vvhigsko ministerstvo in vojskovoda Marlborougha
ter je poklicala toriese v ministerstvo, ki se je po njeni želji jelo
z Ludvikom pogajati. Dalje so se bili Francozje v Španiji znova
okrepili in slavno zmagali pri Vilaviciosi  (1710). Naposled pa je
bil cesar Jožef  I. umrl brez moških otrok in brat njegov Karl
je nagloma zapustil Špansko ter je prevzel avstrijsko vla-
darstvo.  Ker je bil tudi v Nemcih kot

— 45  —

Karl VI. (1711—1740) za cesarja izvoljen, zjedinil bi bil kot
jedini Habsburgovec avstrijske in nemške dežele s špansko dedščino.
Tolika združena oblast bi bila silno razdirala evropsko enakotežje,
za ktero so se Angleži in Hollandci prej zoper Francoze vojskovali.
Zato so sedaj z Ludvikom XIV. sklenili mir v Utrechtu  (1713),
kteremu je pozneje Karl VI. kot Habsburgovec pristopil v Rastattu
(1714) in kot nemški cesar v Badenu  (1715).

Po tem mira je dobil Filip Anjouski  (V.) Španijo in vsa
prekomorska posestva španska, pa s pogojem, da se Španska nikdar
ne sme zjediniti s Francijo. — Cesar Karl  VI. je dobil Nizo¬
zemsko (Belgijo), Neapolitansko, otok Sardinijo in Milansko z Man¬
tovo. — Vojvoda Savojski  je dobil kraljestvo Sicilijo. — An¬
gleži  so dobili Gibraltar in otok Minorko, od Francozov pa New-
foundland in Akadijo. — Hollandci  so dobili v tako zvani „mejo-
brambni pogodbi” (Barriertractat) skupno posadno pravico v mejnih
trdnjavah belgijskih. Preklicana in pregnana izbornika bavarski in
kolinski sta zopet dobila svoji deželi.

Soverno-evrbpske države.

a) Švedska, prva velomoč v severni Evropi, je po smrti Gustava
Adolfa, vladala njegova hči Kristina.  Ta se je poslej odpovedala
kroni, prestopila h katoliški veri ter do smrti (1689) v Rimu živela.
Nje naslednik Karl  X. (f 1660) je bil kaj krepak vladar, ki je
švedsko oblast s poljskimi in danskimi pokrajinami kaj razširil. In
v tej mogočnosti se je kraljestvo ohranilo do severne vojske.

b) Dansko ni imelo za te dobe posebne veljave.

c) Poljsko kraljestvo se je bilo za dedinskih vladarjev Jage-
Lovcev  (1386 — 1572) najbolj razširilo (segalo je od Baltskega do
Črnega morja, pa od Odre do Dona). Zadnji Jagelovec bil je
Sigismund II. Avgust  (1548—1572). Po njegovi smrti so se
gospodljivij plemenitniki  polastili skoro vse oblasti v državi,
ktero so najrajši republiko  imenovali. Oklicali so jo tudi za iz¬
borno državo  (1572), v kterej pa iz raznih hiš izvoljeni kralji
niso skoro nobene veljave imeli. “Vladarji so se zaman ustavljali
neprestanim notranjim zmešnjavam in uporom, vsled kterih je kra¬
ljestvo oslabelo in ob mejah več imenitnih pokrajin izgubilo. Mej
izvoljenimi kralji seje Jovan Sobieski  (f 1696) najbolj odlikoval
po svojem junaštvu (rešitelj Poljske in Avstrijske), pogubnih notra¬
njih razmer pa ni mogel uravnati in izboljšati. Po njegovi smrti so
izvolili Friderika Avgusta,  saskega izbornika za kralja (ime¬
noval se je Avgust II. (1697—1733) in je prestopil h katoliški veri,
ktere se njega rod v kraljestvu Saškem še sedaj drži).

d) Rusko: 1. Zadnji Rurikovci na prestolu. Ivan
Vasiljevič  (f 1505) je zatrl mongolsko oblast ter utrdil jedinost

— 46  —

ruskega carstva. Njega vnuk in drugi naslednik Ivan Veliki ali
Grozni  (1533—1584 je strahovito pa srečno zatrl preveliko moč
plemenitnikov, osvojil si Kazansko in Astrahansko ter svojo oblast
razširil tudi na Sibirsko. Z njegovim sinom Feodorom  so izmrli
Rurikovci  (1598). Nastale so hude zmešnjave in notranje vojske
(Lažni Dimitrij), kterim je konec storil krepki Mihael Feodorovič
iz romanovske  hiše (1613).

2. Romanoviči na prestolu  (1613—1762) so užezačetkom
vse storili, da bi se občno blagostanje množilo in širilo. Največ
zaslug pa si je v tem stekel

Peter 1. Veliki (1689—1725), ki je bil od tujih učiteljev
(Svajcar Lefort) odgojen in izučen. Bil je kaj samosilskega in zelo
viharnega značaja; odlikoval se je po veliki srčnosti (njega prihod
med zarotnike), po neugnani delavnosti in po največi gorečnosti za
blagostanje ruskega carstva; da bi to poveličal in ukrepil, vpeljaval
je zahodno-evropsko naobraženost v Rusih ter mu skušal ustanoviti
primerno pomorsko silo (zato je hlepel po obrežnih pokrajinah ob
Baltskem in Črnem morji). Da bi svoj narod lahko poučil v raznih
stvareh, učil se je najprej sam z največo ukaželjnostjo in stanovit¬
nostjo ter je v ta namen potoval v inostranske dežele. Sel je prek
Nemčije v Holland (Zaandam: car in tesar — Peter Baas) in odtod
na Angleško („ko bi ne bil car ruski, hotel bi biti admiral angleški")
ter je pozneje nameraval iti v Italijo. Kar ga je upor „streljeev“
poklical nazaj v domovino. Vrnivši se je najprej uničil uporno krdelo
vojaško, potem pa je jel državo in ljudstvo prenarejati. Ravnal je
pri tem z brezozirno ostrostjo ter je pokončal vse, kar bi se bilo
novščinam upiralo. Prepovedal je dolge brade in noše ter vpeljal
zahodno-eropske noše, šege in običaje; ustanavljal je tiskarnice in
raznovrstne učilnice; v državo je zvabil mnogo tujih rokodelcev in
obrtnikov ter jih na vso moč podpiral (rokodelnice in tvornice); na¬
pravil je mnogo kupčijskih ladij in tudi prvo vojno ladijevje ter s
tem in drugimi naredbami močno podpiral notranjo in zunanjo
kupčijo. Y ta namen je v dolgi severni vojski pridobil tudi švedske
pokrajine ob Finskem in Riškem zalivu. Duhovenstvo je podredil
državni oblasti ter je sebe oklical glavarjem pravoslavne cerkve v
Rusih.

Severna vojska (1700—1721).

Ker je švedski kralj Karl  XII. (1697—1718) o smrti svojega
očeta štel samo 16 let, hoteli so ruski car Peter Veliki,
poljski  kralj Avgust II. in danski  kralj Friderik  IV. pora-

— 47 —

biti njega mladost in neizkušenost, da bi švedsko presilje v severni
Evropi pokončali ter mu več pokrajin vzeli. Zato so se zavezali in
nemudoma začeli vojsko; Poljaki in Rusi napadli so švedske pokra¬
jine ob Baltskem morji, Danci so pa prodirali v Schleswig, kteremu
je svak Karla XII. gospodoval.

Karl  je naglo zbral vojsko, nenadoma prišel na Zeeland
ter toli hudo prijel Ko dan j (Kopenhagen), da je prestrašeni kralj
Friderik z njim sklenil mir v Travendalu  (1700). Povrnil je vsa
vzeta posestva ter se odpovedal vsakteri zavezi zoper Švede.

Nato se je Karl obrnil nad Ruse, ki so trdnjavo N ar v o v
Ingermanlandu oblegovali, ter jih je popolnoma premagal (1700).
Naposled je šel nad Avgusta  II. ter ga v raznih bitkah potolkel.
Pridobil je tudi mogočno stranko v Poljcih, ki je Avgusta odstavila
in Stanislava Leščinskega,  vojvodo poznanjskega, za kralja
izvolila (1704). Odstavljenega Avgusta je pregnal iz Poljske, drl za
njim na Saško in ga prisilil k miru v Altranstadtu pri Lipskem
(1706). Avgust se je odpovedal poljski kroni in vsakteri zavezi
zoper Švede.

Sedaj je Karl  znova šel nad Ruse.  Ti so bili deloma pod¬
jarmili baltske pokrajine švedske in pogumni car Peter  je takrat
ustanovil novo glavno mesto Petrovgrad  (1703) ter ga z dvema
trdnjavama (Kronstadt in Schliisselburg) zavaroval. Karl je res na-
gloma prodiral na Ruskem ter nameraval čaru Moskvo vzeti. Na
nesrečo ga je Mazepa,  izdajalski glavar (hetman) donskih kozakov,
pregovoril, da je premo pot zapustil ter se prek ukrajinskih step
napotil. Švedska vojska je na tem potu po mrazu, pomanjkanji in
sovražnikih neizrečeno trpela ter je bila sledkar pri Pultavi  (1709)
od Rusov popolnoma potolčena. In Karl je z ostanki svoje vojske
ubežal prek Dnepra na turško zemljo, kjer je blizu Bend  er  j a
5 let ostal.

To pobitje je prej ponižana sovražnika znova osrčilo. Danski
kralj je napadel holsteinskega vojvodo, saski  knez pa je kmalu
pregnal Stanislava Leščinskega. V tem je Karl res pregovoril Turke
k vojski zoper Ruse.  V tej vojski je bil car z vsemi vojščaki ob
Prutu  popolnoma oklenen, a njega žena Katarina je podkupila
velikega vezirja, da je s Petrom sklenil mir prutski  (car je
Turkom izročil Azov).

Turki so se bili naveličali Karla  ter ga hoteli iz dežele odpraviti.
(Karl se v utrjeni hiši predrzno brani zoper turško vojsko!) A Karl
jo je stoprv zapustil, ko je bil od doma dobil jako žalostnih novic.

— 48

Rusi so namreč bili vzeli vse baltske pokrajine, Avgust II. je bil zopet
poljski kralj, Danci so bili Schleswig in Holstein posedli, Prusi in
Hannoverci pa so se polastili raznih švedskih pokrajin v Nemčiji in
švedski stanovi so vladarstvo hoteli izročiti Karlovi sestri Ulriki
Eleonori.  Nato se je nemudoma vrnil domov. Da bi se za izgube
odškodoval, hotel je Dancem vzeti Norveško, a pri obleganji mesta
Frederikshalda  ga je nekdo zavratno umoril (1718)). Sedaj je
sestra Ulrika  sedla na prestol ter se s sovražniki pomirila; Han¬
nover  cem  je prepustila Bremen in Verden, Prusom  del Pomor-
janske in otoka Uzedom in Volin, Rusom  pa Livonijo, Estonijo,
Ingermanland in velik del Karelije. — Švedska  je vsled te ne¬
srečne vojske izgubila stoletno presilje mej severnimi državami in na
nje mesto je stopila Ruska.

Cesar Karl VI. (1711—1740).

Karl je bil po nasledstveni vojski španski jeden najmogočniših
vladarjev tadanjega časa; le škoda da so bile njega dežele preveč
razkropljene in da je v Nemcih njegova oblast bila le bolj videzna.

1. Politčne razmere v Nemcih  so bile silno žalostne.
Cesar je bil brez oblasti, ker so neposrednji državni knezi in grofje
(takrat jih je bilo nad 300) v svojih pokrajinah vrhovno vladali in
je poleg njih bilo še premnogo samostalnih okrajev (konci 17. sto¬
letja skoro 3000). Državni zbor (od 1. 1663. dolgovečen in iz po¬
slancev posamičnih stanov sestavljen) delal je silno počasno; še po-
časniše so pa stanovi njega sklepe izvrševali, če jih niso popolnoma
zanemarjali. Tudi državno sodišče v Wetzlarji  je izgubilo nek¬
danjo veljavo, ker je silno pristransko sodilo. Enako pristranska in
podkupna so bila druga sodišča. Preveliki davki so hudo trli meščane,
zlasti pa kmetski stan, ker so nebrojni knezi po izgledu Ludvika XIV.
silno razkošno, zapravljivo in razuzdano po svojih dvorih živeli.

2. V avstrijskih deželah  pa je cesar.kaj srečno in uspešno
deloval. Zarad Benečanov  (tem so bili Turki vzeli Morejo) začel
je krvavo vojsko s Turki  (1716—1718). V tej je princ Ev¬
genij  Turke potolkel pri Petrovaradinu  (1717) ter jim Te¬
mi Švar  vzel; potem jih je z nova pobil pred Belgradom  ter jim
tudi to trdnjavo vzel. Sedaj je sultan sklenil mir požarevski
(1718) ter cesarju odstopil Banat, Srbijo, Valahijo do Alute in kos
Bosne ob Savi.

Takrat so Španci  hoteli Karlu vzeti Neapolsko in Sardinijo,
a četorna zaveza  (Avstrija, Holland, Velika Britanija in Fran¬
cija) jih je ukrotila in k miru prisilila. Kmalu potem je cesar otok
Sardinijo zamenil s Sicilijo (1720); savojski vojvoda se je od tistih
mal imenoval kralj sardinski. — Za iste dobe je cesar Belgijancem

— 49  —

v Ostendi  ustanovil prednjeindijsko kupčijsko družbo, ki seje  naglo
razcvetala.

Pragmatična sankcija (1713). Da bi avstrijske dežele rešil
enakih zmešnjav, kakoršne so Španski po smrti Karla II. toliko
škodile, oklical je cesar nov zakon o nasledstvu na vladarskem
prestolu avstrijskem (pragmatična sankcija). Ta je določil: 1. da se
avstrijske dedne dežele nikdar ne smejo razdeliti; 2. ko bi utegnil
moški zarod vladarske hiše izmreti, naj nasleduje ženski zarod in
sicer po prvorojenstvu v istem redu kakor moški, namreč najprej
Karlove hčere, potem hčeri njegovega brata Jožefa I., dalje njiju
sestre in njih nasledniki.

Vse avstrijske dežele  so z veseljem priznale ta temeljni
zakon, ki je res prava podloga skupni državi in nerazrušna vez
mej avstrijskimi deželami in vladarsko hišo. Nato ga je cesar slo¬
vesno oklical (1724). — Odslej je bila Karlu poglavitna skrb prag¬
matični sankciji  pridobiti veljavo v inostranskih državah. In
res z velikimi žrtvami je pridobil vse (razen saskega in bavarskega
izbornika). Da bi jej pridobil saskega izbo mika,  začel je zanj
poljsko prestolno vojsko  (1733 —1738) ter mu po smrti
njegovega očeta Avgusta II. pomagal na poljski prestol (Avgust III.). Za
te vojske umrl je slavni princ Evgenij, kije  bil cesarju svetoval,
naj se z nasprotniki pomiri. V dunajskem miru  (1738) je cesar
za Parmo in Piacenzo  odstopil španskemu infantu don Karlu
Neapolitansko in Sicilijo.  Cesarjev zet Franc Štefan
Lotarinški je Stanislavu Leščinskemu prepustil Lotaringijo  ter
zanjo dobil Toskano,  kjer je bil 1. 1737. medicejski rod izmrl.

V drugi turški vojski  (1737—1739) bil je Karl nesrečen
ter je v miru belgradskem  (1739) Turkom vrnil Srbijo in Malo
Valahijo. — Kmalu potem je umrl cesar, ki je tudi znanosti in
umetnosti, obrtnijo in kupčijo (Trst je za njega postal svobodna
luka) močno pospeševal. Vsled pragmatične sankcije nasledovala mu
je njega najstarša hči Marija Terezija,  ki je bila s Francem
Stefanom  Lotarinškim omožena; zato se sedanja naša vladarska
rodovina kliče habsbu rško-lotarinška.

Marija Terezija (1740—1780).

1. Avstrijska nasledstvena vojska (1740—1748). Komaj je
Karl  VI., zadnji moški potomec slavne habsburške rodovine, zatisnil
oči, pokazalo se je, kako bistro je princ Evgenij  gledal v bodoč¬
nost, ko je cesarju rekel: »Najboljše poroštvo za pragmatično sank¬
cijo bi bila močna vojska in dobio napolnjena denarnica. 1 ' Ne¬
sramna in sebična politika evropskih držav je precej pri nastopu

4

— 50  —

pripravila Marijo Terezijo  v največe zadrege in nevarnosti;
namreč zavezale so se in zoper njo začele tako zvano nasled¬
stveno vojsko,  da bi jej vzele očino dedščino ter jo mej seboj
razdelile.

Prvi se je oglasil za dedščino bavarski izbornik Karl
Albert  ter je opiral svoje dozdevne pravice na neko oporoko ce¬
sarja Ferdinanda 1. in da je bil mož dragi hčeri Jožefa I. Njemu
so pritegnili tudi F rane ožje.  Drugi je bil saski izbornik in
poljski kralj  Avgust III., ki je dedščino zahteval kot mož prve
hčere cesarja Jožefa I. Celo španski  kralj iz anjouskega rodu je
za se tirjal avstrijske dežele. Najnevarniši sovražnik nje pa je bil
tujih dežel lakomni pruski kralj Friderik  II., ki je opiraje se na
uže davno ovržene pravice brandenburških izbornikov za se zahteval
sleska vojvodstva Legnico, Breg in Olovoin  kneževino
Krnovsko. Ker je Marija Terezija  zavrnila njega krivične
tirjatve, začel je Friderik  II. nenadoma

prvo slesko vojsko (1740—1742); premagal je Avstrijce pri Mo 1-
vici  ter si osvojil Slezijo.  — V tem je tudi Karl Albreht,
izbornik bavarski, pridrl v Gorenjo Avstrijo  ter odtod šel na
Češko,  kjer se je Prage  polastil. Potem je hitel v Franko-
brod,  kjer so ga Nemci za cesarja izvolili in kronali (Karl VII.
1742 — 1745). Nevarnost je rastla od dne do dne. V tej zadregi je
angleški kralj Jurij  II. Mariji Tereziji z dvema vojskama prihitil
na pomoč. H kratu se je vladarica obrnila do svojih narodov in
dežel ter v državnem zboru požunskem navdušila ogerske stanove
za se („vitam nostram et sanguinem consecramus"), da so jej ne¬
mudoma 100.000 vojakov nabrali.

Vojska se je sedaj zanjo res srečno nadaljevala, le Friderik II.
je Avstrijce pri časi  a vi  znova premagal. Da bi se iznebila naj-
nevarnišega sovražnika, sklenila je z njim mir berolinski  (1742)
ter mu prepustila Dolenjo in Srednjo Slezijo  in grofijo
KI a ds ko. Temu miruje pristopil tudi saski izbornik Avgust  III.

Po berolinskem miru je Marija Terezija Bavarce in Francoze
naglo pregnala iz avstrijske zemlje ter nesrečnemu cesarju Karlu  VII.
celo Bavarijo vzela. Tudi nje zaveznik, angleški kralj Jurij,  pre¬
magal je Francoze pri Dettingenu  na Menu (1743). Vsi ti vspehi
so močno vznemirjali Friderika II. Ker se je bal za krivično pri¬
dobljeno Slezijo, prelomil je berolinski mir ter začel

drugo slesko vojsko (1744 — 1745). Za te vojske je bil umrl ne¬
srečni cesar Karl  VII. in Marija Terezija je z njegovim sinom in nasled¬
nikom sklenila mir vFiissenu  ter mu Bavarsko povrnila. Ker

— 51 —

pruskega kralja ni mogla premagati, ponovila je z njim mir v
Dr až danih  (1745), v kterem je Friderik Slezijo  obdržal. Na¬
posled so se morali tudi Francozje in Španci udati ter z Marijo
Terezijo skleniti mir v Aachenu  (1748). V tem je izročila špan¬
skemu infantu Filipu vojvodstvo Parmo s Piacenzo in Guastallo. V
tej vojski se je prvikrat očitno pokazalo, kaj zamore Avstrija z
zjedinjenimi močmi vseh svojih narodov,  ki so po pre¬
bujeni samosvesti zložno in krepko branili se mogočnih sovražnikov
ter skupno državo ohranili.

Za te nasledstvene vojske so nemški izborniki po smrti Karla VIL
za cesarja izvolili Franca Štefana,  velikega vojvodo toskanskega,
ki seje Franc  I. (1745—1765) imenoval; zato se Marija Te¬
rezija  odslej navadno cesarica  zove.

2. Sedemletna ali tretja sleska vojska (1756—1763). Marija
Terezija ni mogla pozabiti prelepe Slezije. Da bi jo Prusom
laže vzela, prestrojila in okrepila je svojo vojsko ter skušala Fri¬
derika  II. osamiti, sebi pa pridobiti novih zaveznikov. V ta namen
je premeteni in kaj previdni nje minister grof (poslej knez) Kavni  e
pridobil Francijo ter s to in z Rusko in Saško  sklenil skrivno
zavezo, kterej so tudi švedski  kralj in razni nemški  knezi pri¬
stopili. Friderik  II. je po podkupljenem izdajalci izvedel za rečeno
pogodbo ter je za se pridobivši Angleško, Brunšviško, Hessen-
Kassel in Gotho  precej začel vojsko, ne da bi jo bil napovedal.

V tej sedemletni vojski  so se nasprotniki bili v Ceškej,
Sleziji, Saški, skoro po vseh pruskih pokrajinah in po severozahodni
Nemčiji. Sreča je omahovala sedaj na to sedaj na ono stran in
Friderik sam je bil na več krajih toli popolnoma pobit, da je ob¬
upoval. Na avstrijski strani so se najbolj odlikovali Brovvne  (izg.
Braun), Daun  (ki je zmagal pri Kolinu, 1757 •— ustanovitev voja¬
škega reda Marije Terezije; pri Hochkirchu, 1758; Maxenu, 1759)
in Laudon  (ki je zmagal pri Kunersdorfu, 1759; Landshutu 1760).

Silne zadrege, prav pogina je pruskega kralja rešila le smrt
ruske carinje Elizabete,  zveste in mogočne zaveznice Marije Te¬
rezije. Novi ruski car Peter  III., velik občudovatelj pruskega kralja,
je odstopil od Marije Terezije, sklenil s Friderikom II. zavezo ter
ga z ruskimi vojskami podpiral. Res da je po njegovi siloviti smrti
carinja Katarina  II. razdrla prusko zavezo, pa one z Marijo
Terezijo ni ponovila ter je svoje vojske poklicala domov. Ker so se
kmalu tudi Angleži in Francozje  pogodili in drugi zavezniki
na obeh straneh odstopili od vojske, morali ste naposled oslabljena

4 *

— 52 —

Prusija in Avstrija skleniti mir v Hubertsburgu  (1763). Friderik
je ohranil vse, kar je pred vojsko imel (status quo ante).

3) Marija Terezija, vladarica avstrijskih dežel. Slavna cesa¬
rica je tekom dolgega vladarstva močno prenaredila in zboljšala
notranjo upravo. Da bi državno jednoto  ukrepila, ustano¬
vila je na Dunaji osrednjo gosposko:  directorium in publicis
et cameralibus, ki je razen ogerskih dežel vse druge pokrajine uprav¬
ljala. Tej so bile gubernije  (namestništva), tem pa kresije
(okrožne gosposke) podrejene. Te državne gosposke so močno skr-
čevale oblast in svoboščine plemstva in duhovščine.  Prestva-
rila in zboljšala je tudi pravosodje.  Ustanovila najviši sod v
Beči in odpravila nečloveško tezalnico (Sonnenfels).

Največih zaslug pa si je slavna cesarica stekla za šolstvo.
Prestvarila je ljudske in glavne šole ter ustanovila mnogo novih
(„mati avstrijskih šol“ ; Felbiger). — Iz gimnazijev odpravila je za¬
stareli načrt očetov jezuitov (ratio et institutio studiorum) ter jih
uravnala po načrtu očetov piaristov (Marx). Studijski zaklad. —
Tudi vseučilišča je močno predrugačila. Ustanovila je orientalsko
akademijo  (za izobraževanje diplomatov in konzulov) in terezi-
janišče  (za izobraževanje plemenitniške mladine). Pri tem jo je
najbolj podpiral nje osebni zdravnik Gerhard van Swieten.

Vojaštvu  je ustanovila višo akademijo za izobraževanje
častnikov v Dunajskem Novem mestu in sloveči red Marije Te¬
rezije  in  razne zavode za ranjene in oslabljene vojščake. Daun
in Lascy  sta izboljšala pehoto in konjištvo, knez Lichtenstein
pa topničarstvo.

Dalje je prestvarilo denarstvo  in pomnožila državne do¬
hodke.  Zatrla je vse davčne svoboščine, tako da ste odslej plem¬
stvo in duhovščina davek plačevali. Da bi davke pravično razdelila,
ukazala je zemljišča premeriti in preceniti (kataster od 1. 1748).

Povsodi je pospešavala tvarno  blagostanje svojih podanikov.
Podpirala je kmetijstvo  (kmetijske družbe, čebelarstvo: Anton
Janša, slavni kranjski čebelar, svilarstvo, ovčarstvo: ovce z lično
volno i. t. d.), polajšala je n e v ol j s t v o kmetovskega stanu,
omejila razno tlako i. t. d.

Kupčija  in o b r t n i j a ste se uže za Leopolda I. in Karla VI.
močno razvijali (Trst in Reka, svobodni luki, Levantinska kup-
čijska družba v Trstu; cesarska cesta iz Beča v Trst in v Prago),
še bolj ste pa za Marije Terezije napredovali. Denarnice za pona-
predščino, s ktero so se rokodelnice in fabrike podpirale. Uravnala
je cestnino in carino  in podpirala kupčijsko ladijevje. Pošte
je odkupila od rodovine Turn-Taxisove ter je znova uredila.

4. Pridobitve raznih dežel. Za Marije Terezija zvršila se je
prva razdelitev poljske države  (1772). Sklenila sta jo
pruski  kralj in ruska  carinja Katarina I. Marija Terezija

— 53

se je dolgo branila udeležiti se te krivične delitve; naposled sta jo
nje sin cesar Jožef  II. in minister Kavni  c pregovorila, pa le z
notranjo nevoljo je podpisala dotične pogodbe, ki so nje vestnosti
in pravičnosti očitno nasprotovale. Pri tej delitvi je Avstrija dobila
Galicijo in Lodomerijo  in pa 13 sipuških mest, ktera je bil
cesar Sigismund kot ogerski kralj poljskemu kraljestvu zastavil. Ta
mesta je cesarica zopet zjedinila z Ogersko.

Rusko in Poljsko za časa Katarine IT. Po smrti Petra Ve¬
likega  so cesarski prestol pogostoma pretresali hudi razpori, a
vkljubu temu je ruska* oblast neprestano rastla ter se močno kre¬
pila; in kmalu se je vrstila mej velevlasti evropske. K temu je
mnogo pripomagala carinja Elizabeta  (1741 — 1762), ki se je prva
mej ruskimi vladarji vtikala v državne razmere in zmešnjave v za¬
hodni in srednji Evropi. Ž njo so izmrli Roman  o vi  či  in nje
naslednik car Peter  III. (1762) je ustanovitelj hiše gotorpske,
ki še sedaj Rusom c n uje. Slabotnega tega čara je odpravila njegova
žena ter se kot Katarina  II. (1762—1795) polastila vladarske
oblasti. Ta carinja ruska se lehko vrsti mej najimenitniše vladarje
minolega stoletja. Silno nadarjena, močno izobražena in neprestano
delavna je nadaljevala prenaredbe Petra Velikega ter je po tadaj
veljavnih načelih Rusko državo prestvarila in ponovila, Dalje se je
dvakrat  (1768 — 1774 in 1787—1792) slavno in srečno vojsko¬
vala s Turki,  ktere je mislila iz Evrope pregnati. To se jej sicer
ni posrečilo, vendar je ta „severna Semiramida 11  po teh voj¬
skah pridobila več pokrajin (Krim, in svet mej Dnestrom in Bugom).
Se bolj pa je svojo oblast razširila proti zahodu, kjer se je udele¬
žila vseh treh razdelitev poljskega kraljestva ter se njega večine
polastila.

Poljsko kraljestvo je v 18. stoletji neprestano propadalo. Iz¬
voljeni kralji  niso imeli ne veljave ne oblasti v državi. Te se
je bil popolnoma polastil državni zbor  (plemenitniki in škofje),
ki je moral v vseh važnih zadevah jednoglasno sklepati, da so sklepi
bili veljavni. Vsak posamičen poslanec se je lehko uprl slednjemu
sklepu v državnem zboru ter ga razveljavil. To zlo pravo (vsakega
državnega poslanca) se zove liberum veto  (od leta 1652). Take
žalostne notranje razmere in strastni razpori mej političnimi in
verskimi strankami so pogubili Poljsko. Ko so se sosednje države
prvikrat brez težave okoristile poljskih pokrajin, bili so zaman vsi
napori nesrečnega poljskega naroda, da bi se bil poslej ubranil njih
hlepenju po tujih deželah. Tako ste Prusija in Rusija  1. 179;».
drugikrat si delili Poljsko in 1. 1795. ste se zjedinili z Avstrijo ter
so skup zadnjikrat mej se razdelili še ostalo kraljestvo (Stanislav
Ponijatovski, zanikrni zadnji kralj poljski).

Leta 1775. je Marija Terezija od sultana  dobila Bu-
kovinsko,  ker je konci nevarne turško-ruske vojske mej

54  —

njim in carinjo Katarino II. mir (1774) posredovala. Ko j e  !• 1777.
bavarski  izbornik Maks Jožef  brez otrok umrl, zabt e vala je
cesarica, opiraje se na stare dedinske pravice, velik kos Bavarske
za sebe. Konci nekrvave nasledstvene vojske bavarske je v miru
tešinskem  (1779) pridobila okrožje Insko  v Gorenji Avstriji.

5. Marije Terezije osebnost in smrt. Cesarica je bila kaj
krepke in lepe postave; vsestransko izobražena se je vse žive dni
odlikovala po duhovitosti in raznih čednostih, še bolj pa po vladarski
prebrisanosti in previdnosti. Bila je neutrudno delavna ter je nepre¬
stano skrbela za vse svoje narode. Bila je resnobnega in častitlji¬
vega vedenja, pri vsem tem pa toli mila in vljudua, da si je na
neki čudovit način vsa srca precej pridobila. Po takem ni čuda, da
so jo vsi nje podaniki kot pravo mater domovine častili in ljubili; vsi so
tudi žalovali za njo, ko je 29. novembra 1780. umrla. Nje spomin
živi v narodu in zgodovina jo proslavlja, kajti izvršila je, kot je
rekel pruski kralj Friderik II., načrte, ki bi bili vsakemu imenitnemu
vladarju na največo slavo in zaslugo.

Jožef II., avstrijski vladar (1780—1790).

Po smrti Franca  I. so nemški izborniki izvolili njegovega
sina Jožefa  II. za cesarja (1765—1790). Ta je sprva skušal ure¬
diti nemško cesarstvo,  ko pa je povsodi našel največe ovire,
ni se več dosta menil za nje. Marija Terezija  ga je imenovala
sovladarjem  na Avstrijskem, a dala mu je le malo vpliva na
vladne zadeve; samo vojaštvo  mu je popolnoma izročila.

Jožef  II. je bil kaj omikan in prebrisan vladar; bil pa je
tudi kaj plemenitega, toplega srca, ki je vso revo tadanjega člove¬
štva čutilo in je skušalo odstraniti ali vsaj olajšati. Bil je kaj pri-
prost in zmeren in z vsakim posebno vljuden. Navdušen je bil za
blaga načela, ktera so angleški in francoski pisatelji po Evropi raz¬
širjali. Da bi natanko poznal razmere in potrebe svojih in tujih
narodov, prepotoval je vse avstrijske dežele in tudi mnogo inostran-
skega sveta. Tudi naredbe pruskega kralja Friderika II. je močno
občudoval ter jih skušal v Avstriji posnemati.

Ko je po smrti svoje matere prevzel vladarstvo dednih dežel,
začel je nemudoma z raznimi prenaredbami,  ki so imeli nje¬
gove narode osrečiti in iz mnogolične Avstrije  notranje
in zunanje jednoliko in jednotno državo ustvariti.  Zato
bi v njegovih deželah morala vladati le jedna in ista ustava in
uprava, povsodi veljati le jeden in isti zakonik, le jeden in isti
uradni in opravilni jezik (nemščina) in le jedna in ista določujoča
volja, namreč volja cesarjeva. Vsi njegovi podaniki morali bi biti

— 55 —

svobodni, vsi uživati enake pravice, vsi tvarno in duševno napre¬
dovati in vsem ubožcem in trpinom moralo bi se bolj ko mogoče
pomagati

Pred vsem je povzdignil državi veljavo nas prot
cerkvi ter oblast duhovščine  zelo prikratil in omejil (kra¬
ljevski rač — placet regium). Odpravil je mnogo samostanov  ter
iz njih premoženja ustanovil „cerkveni zaklad 11  (za bogočastje in
šole). Dalje je ustanovil osrednja semenišča  (za odgojevanje
bogoslovcev) in prijavil razglas verske potrpnosti  (za pro¬
testante in pravoslavne kristjane; 1781).

Glede na šolstvo  je cesar nadaljeval delovanje blage ma¬
tere. Pomnožil je ljudske  šole in marsikaj v njih bolje uredil.
Ustanovil je vseučilišče v Levovu in imenitno zdravniško učilišče
jozefinum.  — Neprenehoma je milosrčni cesar skrbel za blago¬
dejne  zavode, bolnice, zavode za gluhoneme, sirotnice i. t. d. Da
bi se duh napredka in prosvete hitreje razširjal, razglasil je svo¬
bodo tiska.

Plemstvu  je zelo zmanjšal njegove predpravice. Nevoljstvo
kmetovskega stanu je popolnoma odpravil (1782—1785). — Tudi
pravosodje je bistveno .izboljšal. Odpravil je smrtno kazen. — Da
bi zemljiščni davek  bolj enakomerno razdelil, dalje z velikimi
troski vso državo premeriti in zemljišča preceniti.

Močno je pospeševal kupčijo  (Ostende: svobodna luka, kup-
čijske pogodbe, odprava mejobrambne pogodbe). Prepovedal je vva-
žati tuje izdelke, da bi domačo obrtnijo  povzdignil.

Te drzne in brezobzirne prenaredbe so močno vznemirjale po¬
samične dežele ter izzivale mnogostransko nasprotovanje. Največi
hrup je vstal v Ogrih, Tirolcih  in zlasti v Belgiji,  kjer se
je popolni upor vnel. Belgijance je cesar močno razžalil tudi s tem,
da je nameraval njih deželo zamenjati za Bavarsko.  Pa temu
se je ustavil pruski kralj Friderik (kneška zaveza, 1785) in res je
Jožef odstopil od svojega naklepa.

V zvezi z rusko carinjo Katarino II. začel je malo srečno
vojsko  zoper Turke  (Lavdon vzame z naskokom Belgrad, 1789).
V tej je cesar sam zbolel ter se vrnil v Beč, kjer je kmalu potem
umrl. Da bi umiril uporne dežele, preklical je malo pred smrtjo
skoro vse svoje prenaredbe. Cesar Franc II. (Jožefa bratič in drugi
naslednik) mu je postavil spomenik, na kterem stoje pomenljive
besede: Josefo II. qui saluti publicae vixit, non diu, sed tutus.

Leopold II. ( 1790 — 1792 ).

Ker cesar Jožef II. ni imel lastnih dedičev, nasledoval mu je
brat Leopold  II. Toskane pa ta ni združil z Avstrijo, ampak izročil

— 56 -

jo je svojemu drugorojenemu sinu Ferdinandu.*)  Leopold je bil
kaj previden in spremišljen vladar, sedaj mil sedaj krepak, kakor
so zahtevale vladarstvene razmere. Najprej je popolnoma pomiril
avstrijske dežele, potem pa je s Turki sklenil mir v S is to v i (1791)
na podlogi poprejšnjega stanu. Ko se je pripravljal na vojsko zoper
francoske prevratnike, umrl je nenadoma. Naslednik v Avstriji in
v Nemčiji mu je bil sin cesar Franc  II.

Friderik II., kralj pruski (1740—1786).

Hohencollerci  so gospodovali v izborni knežiji branden-
burški,  mlajša njih vrstva pa v vojvodstvu Pruskem  (prejšnja
vlast reda nemških vitezov). Ko je ta izmrla (1618), podedoval je
nje posestvo brandenburški izbornik. Friderik Viljem (1640—1688)
je v prejšnji dobi najbolj razširil in okrepil svojo oblast. Nasledoval
mu je sin Friderik,  kteremu je cesar Leopold I. podelil kraljevo
čast in oblast (1701). Tega drugi naslednik je bil

Friderik  II. (1740—1786), kaj gospodljiv in tujih dežel
silno lakomen vladar. Po vojskah in prvi poljski razdelitvi je svojo
državo pomnožil za 730 miriam 2  in dobro 3 milijone ljudij. Skrbel
pa je tudi za notranji nje razvitek ter pospeševal kmetijstvo,
rokodelstvo, kupčijo in rudarstvo.  Napravil je več novih
cest in več prekopov. Nemškega slovstva pa ni podpiral, ker je ves
gorel za francoski jezik in za francosko slovstvo. Živel je sam kaj
varčno ter je svojemu nasledniku in bratiču Frideriku Viljemu  II.
(1786 — 1797) zapustil dobro uravnano kraljestvo, krepko vojsko in
polne denarnice.

* Rodovnik habsburško-lotarinške rodovine:

Marija Terezija in Franc I.
f 1780 f 1765

Franc Jožef I. Ferdinand Maks Karol Ludvik Ludvik Viktor

cesar meksik. f 1867
Gizela Rudolf Valerija
Elizabet

57 —

Velika Britanija za hannoverskih kraljev

(1714 do sedanjega časa).

1. Po smrti kraljice Ane (1714) so Angleži na prestol pokli¬
cali hannoverskega izbo mika,  ki je kot kralj Jurij  I. (1714
—1727) vladal Veliki Britaniji in Hannoverski. Ta zveza se je ohra¬
nila do 1. 1837. — Njegov sin in naslednik Jurij  II. (f 1760) je
bil zadnjega stuartskega pretendenta pri Cullodenu  (1646; zadnja
bitka na angleški zemlji) zmagal ter se kot zaveznik pruskega kralja
zapletel v sedemletno vojsko zoper Francoze. Končal jo je njega vnuk
in naslednik Jurij  III. (f 18200 ter pridobil v pariškem miru (1763)
od Francozov vso Kanado, od Spancev pa Florido. Te pridobitve
so močno pomnožde angleško gospodstvo na morji.

2. Vojska za svobodo Se veroamerikaucev (1775—1783). Slavni
pomornik Valter Raleigh  je ustanovil prvo angleško nase-
lino v Severni Ameriki (1585; Virginija). Poslej so se Angleži
polastili še drugih pokrajin, tako da je bilo v drugi polovici 18.
stoletja ondi 13 naselin, ki so tekom časa mnogo imenitnih svo¬
boščin zadobile. Po večem so se upravljale same in same si nakla¬
dale davke.

Ker so se bili Angleži v sedemletni vojski močno zadolžili, nalo¬
žili so tudi naselinam v Severni Ameriki razne davke, da bi državne
dolge laže plačevali. Naselniki so temu ugovarjali ter se branili
plačevati naložene jim davke. Ko so Angleži pobirali tudi carino
od čaja, opustili so naselniki rajši čaj, nego da bi bili začaranega
kupovali ali so ga pa rajši dosta draže kupovali od hollandskih krijum-
čarjev. Leta 1773. so preoblečeni Bostonci  v pristanišči napadli
3 angleške ladije ter čaj iz njih v morje pometali. Na to so Angleži
pretili s silo. Kar so se zbrali izvoljeni poslanci vseh naselin v
Philadelphiji  (1774) ter so sklenili pretrgati vso kupčijo z An¬
gleži. Ker Angleži niso odjenjali, začela se je vojska. V tej so se
naselniki kmalu toli osrčili, da so uže 1776 na shodu v Philadelphiji
oklicali državno samostalnost.  Naselbine so se imenovale
„Zjedinjene države severoameriške“.

V vojski jih je vodil pošteni Jurij  W as  hi  n g to  n,  najiz-
vrstniši državnik in vojskovod. Ko je bil ta angleško vojsko pri
Saratogi  zajel, pridobil je ameriškim naselnikom Benjamin
Franklin,  izumitelj strelovoda, Francijo, s ktero sta poslej tudi
Španija in Holland potegnila. Na morji so nadkrilovali Angleži
(Elliot brani Gibraltar), na suhem pa Amerikanci. Po nezgodi pri
Yorktownu  so Angleži onemogli ter sklenili mir v Versaillesu
1783). Anglija je priznala nezavisnost 13terih naselbin ter je Španiji
odstopila Florido in Minorko.

— 58 —

Ustava in uprava Zjedinjenih držav glj. v zemljepisu za III.
razred str. 168.

3. Ustanovitev angleške oblasti v Vzhodni Indiji. Uže za

kraljice Elizabete so Angleži kupčevali v Vzhodno Indijo in drngo
polovico 17. stoletja so onde ustanovili uže mnogo naselbin. Ko se
je 1. 1739. razdrlo Veliko-mogulsko kraljestvo, osvojili so si Angleži
razna primorja in lord Cii ve jim je pridobil še razne francoske
naseline. To oblast so še pomnožili po nesrečni vojski v Severni
Ameriki ter se polastili kraljestva sultana Mysoreskega (Hyder Ali
in njega sin Tipo Saib; 1799). — James Cook,  predrzni angleški
pomorščak, je trikrat plaval krog zemlje ter rojakom našel mnogo
avstralskih otokov. Na tretjem potovanji so ga ubili prvotniki na
otoku Ovajki (1779).

Omika za druge dobe.

Državne razmere. Vladarska  oblast se razen Anglije po
vseh evropskih državah toli okrepi, da je uže začetkom 18. stoletja
skoro povsodi popolnoma neomejena  (absolutizem). Stanovski
zastopi se polagoma umikajo ali pa izgubljajo prejšnje svoje pravice.
V Avstriji so le po ogerskih deželah ohranili malone svojo staro
veljavo. — V drugi polovici 17. stoletja so to neomejeno vladavino
jeli spodkopavati znameniti angleški  pisatelji (svobodomiselniki
in maloverci) ter pobijati vse stanovske predpravice in svoboščine,
ktere ste si bili plemstvo in duhovstvo iz srednjega veka še ohra¬
nili. Tem naukom so pritegnili zlasti francoski  pisatelji ter jih
s francoskim jezikom razširjali skoro po vsej Evropi. Iz teh naukov
so tudi v dobi „razsvetljenega absolutizma" (1740—1789) porajale
se vse imenitne prenaredbe in novščine na državnem in cerkvenem,
na duševnem in kvarnem polji. Začenjali in izvrševali so jih ali sami
vladarji ali pa mogočni ministri (cesar Jožef II., Friderik II., Kata¬
rina II., Gustav III. na Švedskem, Karl III. na Španskem in njegova
ministra Campomanes in Aranda —; poprej isti Karl v kraljestvu
obeh Sicilij. Minister Pombal na Portugalskem, minister Struensee
na Danskem i. t. d.)

Ta duh novega časa je pokončal tudi red očetov jezuitov,
ki niso hoteli svoje ustave po njegovih zahtevah prenarediti (sint,
ut sunt, aut non sint, rekel je zadnji njih general Ricci). Najprej
ga je odpravil Pombal  na Portugalskem, potem pa bourbonski
dvori (Francija, Španija, Neapolsko in Parma). Nazadnje je sveti
oče Klement  XIV. razglasil pismo Dominus ac redemptor noster
ter ž njim toli črteni red razpustil (1773). Poslej ga je 1. 1814.
papež Pij VII. zopet ponovil (pismo: Sollicitudo omnium).

59 —

Znanosti. Najimenitniši humanisti  te dobe so bili v Fran¬
cozih in Nizozemcih. V prospeh humanizma je Colbert  ustanovil
„ Academie des inscriptions et des belles lettres“.

Še bolj pa je razcvetalo se prirod oznanstvo  v raznih razdelih.
V zvezdoznanstvu  (pa tudi v fiziki in matematiki) vse presega An¬
glež Izak Nevvton (f 1727); razen njega sta se odlikovala tudi Herschel
in Leibnitz (f 1716). Ludvik XIV. je v Parizu ustanovil velik rast-
linoslovski vrt, zvezdarno, ločbarsko delavnico (kemijski labarotorij)
in akademijo znanostij ter s tem močno pospeševal prirodoznanstvo.
Te naprave so kmalu posnemali v inostraneih. Imenitni prirodoznanci
so dalje: Galvani, Buffon, Linne, Lavoisier, Van Swieten (osebni

zdravnik Marije Terezije), Bottger (porcelan), Fahrenheit in Reaumur
(toplomer), Benj. Franklin (strelovod), Montgolfier (zrakoplav), Jakob
Watt (parulja), Arkwrigt (stroj za predenje bombaža) i. d. so ime¬
nitni najditelji in izumitelji.

V narodnem slovstvu so se odlikovali Milton in Swift (An¬
gleža), razni Francozje (glj. spredaj: Ludvik XIV. str. 36; potem še
Voltaire, Montesquieu, Rousseau), Klopstock in Lessing (Nemca),
Goldoni (Italijan), Calderon (Španec), Državin, Sumrakov, Knjažnin
in Karamzin (Rusi).

Umetnost. Plemenite priproste oblike preporodnega zloga so se
izgubile pri stavbah za Ludvika XIV. in XV., kajti jeli so jih silno
lepotičiti. Stebri so le zunanji lišp in pogostoma zviti; cesto jih na-
domestujejo tudi velikanski kipi. V obče se pri njih nahajajo mno-
gobrojni kipi, ki n. pr. vhod lepšajo ali pa na okrajki krog strehe
stoje. Notranji prostori so pa s slikami preobilo ozaljšani. Razen
slik na mokrem so razne podobe posod, školjek, obešenih in drugih
vencev krog oken, urat in slik. Ta z lepotičjem preobloženi zlog se
kliče šaro vit ali rocoeo.  Ludvika XIV. stavbe v Versaillesu.
Princu Evgeniju je imenitni stavbar Hildebrand (f 1723) sezidal
Belveder, Fischer pl. Erlach (f 1723) pa palačo v Beči. V tem zlogu
zidane so tudi razne palače v Pragu i. d.

Kiparstvo te dobe se znači po skrbnem posnemanji prirode in
po velikanskih kipovih. Večinoma je tudi izgubilo prejšnjo samo-
stalnost, kajti kipi posebno zaljšajo stavbe. Kaj imeniten kipar je
bil Rafael Donner (f 1741), ki je za vodnjak na Mehlmarktu v Beči
iz svinca vlil kipe previdnosti in štirih glavnih rek avstrijskih; mno-
gobrojni visoki pridvigi (haut relief) v cesarski zakladnici in v Bel-
vederu so tudi njegovega dlana.

Slikarstvo je v 17. stoletji še cvetlo, zlasti v Špancih (Velas-
quez f 1660; Murillo f 1682), v Hollandcih (Rembrandt f 1674) in
v Češki (Skreta (f 1674). V 18. stoletji pa je kot kiparstvo in
stavbarstvo propadalo. Skušalo je le prirodo natanko posnemati
(naturalizem). Iz tega se je porodilo slikanje krajev in upodabljanje
iz vsakdanjega življenja (genre). Anglež Hogarth se je v tem naj
bolj odlikoval. — Kot medorezec  se je Venceslav Holar iz Prage
(f 1674) posebno odlikoval.

— 60 —

Glasba se je v 17. stoletji v Avstriji neprestano gojila ter v
18. stoletji posebno zacvetla. Dvorno gledališče v Beči (Pietro Meta-
stasio (f 1782) je posebno gojilo glasbo. In v Beči so živeli in de¬
lali največi mojstri te umetnosti: Krištof Gluck (f 1787) in njega
mlajša sovrstnika Jožef Haydn (f 1809) in Volbenk Mozart (f 1791)

Tretja, doba.

Od fran coskega prevrata do sedanjega časa
(1789-1886).

Vzroki francoskega prevrata.

Konci 18. stoletja se je v Francozih izvršil imeniten prevrat,
ki je državne, državljanske in družbinske razmere ne le v Franciji,
ampak po vseh evropskih deželah popolnoma prestvaril. Glavni
vzroki temu silovitemu prevratu so: napačno, silno slabo  vla-
darstvo  Ludvika XV. in izvenredna množina državnega
dolga; preobdavčenje in prevelika reva prostega na¬
roda; napadanje cerkve in državeod s trani francoskih
pisateljev;  in prevelika slabost in mehkost dobrohotnega
kralja Ludvika  XVI.

1.  Napačno in slabo vladanje Ludvika XV. (1715—1774). Lud¬
vik  XV., prevnuk svojega prednika, je bil silno slaboten, len in
razuzdan vladar. Španska nasledstvena vojska je bila tvarno blago¬
stanje francoske države hudo oškodila ter državno upravo spravila
v največe zadrege. Iz te jo je imelo rešiti neko posebno dnarstveno
započetje (Lawova novčara); pa to se je ponesrečilo, uničilo mnogo
tisoč imovitih poštenih rodovin in državi zadrege pomnožilo.
Ludvik XIV. je bil zapustil uže okoli 3500 milijonov livres držav¬
nega dolga;  nezmerna zapravljivost na razuzdanem dvoru Lud¬
vika XV., dolge kaj drage pa brezuspešne vojske  (poljska prestolna
vojska, avstrijska nasledstvena vojska, -sedemletna vojska z Angleži
in istočasna tretja sleska vojska s Prusi) in zanikerno vladanje so
namnožila državni dolg nad 7000 milijonov frankov. Vsled tega so
narodu nakladali preobile, prav neznosne davke, ki so ga tem huje
tlačili, ker so bili silno nenaravno in krivično mej razne stanove
razdeljeni.

2. Preobloženje z davki in drugimi bremeni in občna
reva pri prostega naroda.  Izmej treh stanov v državi (plem¬
stvo, duhovščina in priprosti narod) je tretji stan  (meščani in
kmetje) nosil skoro vsa državna bremena, plačeval sam skoro vse
davke, da si prav je imel le jedno tretjino vseh zemljišč v vlasti,
dočim sta prva dva stanova z raznimi svoboščinami jih imela dve
tretjini in davkov vender nista skoro nič plačevali. Kazen državnih

— 61  —

bremen je moral nevoljnik od malega zemljišča še grajščaku ali
zemljiščnemu gospodu plačevati razne davščine in tlako mu delati.
Lakomni podjetniki in njih sebični najemniki pa brezvestni oskrbniki
so pobirali državne davke in davščine zemljiščne gospode. Pri tem
so ravnali silno trdosrčno in brezozirno; le preradi so jih samovoljno
zviševali ter brez usmiljenja s kmetije pregnali vsakega, ki jim za¬
htevanih davkov ni mogel plačati. Po takem ni čuda, da je kmetski
stan naposled živel v največi revi in nadlogi.

Tudi meščanstvo  ni bilo dosta na boljšem. Rokodelsvo, obrt-
nija in kupčija se niso mogla posebno razvijati, ker so je tlačila
cehovstvo in razne predpravice obrtnijskih in kupčijskih družeb.
Država je sicer podpirala veliko obrtnijo in kupčijo, a bilo je pri¬
meroma le malo ljubljencev, ki so dotične predpravice pridobivali
(večinoma po podkupovanji). Meščani so tudi bili v 17. stoletji iz¬
gubili lastno upravo; gospodovali so jim uradniki, ki so svoje službe
često drago kupili. Da bi se odškodili, tlačili so meščane ter zlasti
sodno pravico za drag denar prodajali.

Tretji stan bil je tudi brez vseh pravic  v državi; kajti
na dvoru, v državni upravi, v vojski in cerkvi so plemenitniki do¬
bivali vse više in imenitniše službe, akopram često niso imeli zanje
najmanjših zmožnostij. Tako je priprosti narod bil v največi revi
in nadlogi, dočim so kralj, njegov dvor in prva dva stanova z raz¬
novrstnimi predpravicami živeli v obilnosti in razkošji, v največi
razuzdanosti in pregrešnosti. To nesramno življenje je kralju in
njegovemu dvoru, plemenitnikom in duhovnikom izpodkopalo vse
zaupanje in spoštovanje priprostega naroda; na mestu podložniške
udanosti poganjala sta povsod gnjev in črt nasproti nenraviti leh-
koživni gospodi.

3. Napadanje cerkve in države od strani francoskih pisate¬
ljev.  Tekom 18. stoletja so naj o dličniši pisatelji  (Montesquieu,
Voltaire, Jean Jaques Rousseau) in zlasti tako zvani enciklo¬
pedisti  (D’Alembert, Diderot i. d.) v premnogih spisih izpodko¬
pavali veljavo države in cerkve, vse njiju naprave in zapovedi. Očitno
so oklicali pamet za jedino vodnico in sodnico vsemu človeškemu delo¬
vanju in nehanju. Oznanjevali so državljansko in osebno svobodo in
enakost vseh ljudij. Njih nauki so se mej narodom dalje in dalje
širili ter mu popolnoma zadušili oni sveti strah od posvetne in cer¬
kvene gosposke, ki je javni red vsaj nekoliko še ohranjeval. Njih
nauki so nepremišljeno množico navajali in gonili k silovitemu uporu
in pogubnemu prevratu.

4. Slabost in mehkost dobrohotnega kralja Ludvika
XVI. (1774— 1792). Ludvik XVI., vnuk svojega malomarnega pred¬
nika, je bil kaj nravit in blag vladar, ki je vse slabosti in napake
v državi dobro poznal. Da bi jih odpravil, izbral si je za ministre
kaj izvedene in poštene može (Turgot, Malesherbes in St. Germain).
Pa na nesrečo sebi in državi kralj ni imel toliko stanovitnosti in
odrešitosti, da bi bil ukrotil plemenitnike in duhovnike, ki so se na-

— 62  —

svetovanim pravičnim in zdatnim prenaredbam njegovih ministrov
upirali. Odpustil je ministre ter po starem dalje vladal. Vsled tega
so se dnarstvene zadrege še bolj kupičile (tem bolj, ker je Francija
v dolgi vojski pomagala upornim ameriškim naselbinam zoper An¬
gleže), državni dolg je bil narastel toliko, da so od njega začetkom
prevrata plačevali nad 200 milijonov livres letnih obrestij. V tej
stiski je minister Necker  nasvetoval dobrohotnemu kralju, naj
skliče državni zbor,  ki se uže od 1. 1614. ni bil sešel.

Dne 5. maja 1789 seje  res zbral državni zbor v Versaillesu.
Po nasvetu ministra Neckerja je izvolil tretji stan 557 zastopnikov,
t. j. skoro toliko, kolikor plemstvo in duhovščina skup (270 + 290).
Kako naj bi zborovali, o tem se je vnel hud razpor. Tretji stan
namreč je zahteval skupno  zborovanje in glasovanje (po glavah),
plemstvo in duhovščina ste pa zahtevali zborovanje in glasovanje po
stanovih.  Zastopniki tretjega stanu se niso hoteli udati niti kralju niti
plemstvu in duhovščini ter so se dne 17. junija 1789 oklicali za jedino
veljavno „narodno skupščin  o. “ Ludvik XVI. je še enkrat za¬
hteval zborovanje in glasovanje po stanovih ter je hotel skupščino
razpustiti; kar je grof Mirabeau  naznanil kraljevemu nadobred-
niku: »Povejte svojemu gospodu, da smo tukaj se zbrali po volji na¬
roda in da se bodemo le sili vojaških bajonetov umaknili.“ S to
očitno drzno izjavo se je začel francoski prevrat (23. jun. 1789).

Ustavodavna narodna skupščina

(17. junija 1789—30. septembra 1791).

Ne da bi bil zatrl oni odločni upor, ampak slabotni kralj je
sedaj zapovedal, naj se prva dva stanova s stretjim združita, kar je
res mnogo plemenitnikov in duhovnikov storilo. Ko se je narodna
skupščina  v Versaillesu posvetovala, nadraževali so nezadovoljni
in čestihlepni možje nekaj z besedo nekaj pa s spisi pariško druhal,
da se je uprla in hudo razsajala (razrušila je bastilijo in državno
ječo; ustanovila se je narodna straža  s tribojno [modra, bela
in rudeča] kokardo; Lafayette, izvoljen nje načelnik). Enake silovitosti
dogajale so se kmalu po vsej Franciji. Tlačeni narod se je uprl zoper
tlačitelje in napadal je gradove, opatije in škofije ter silovito raz¬
grajal. Teh zmešnjav so se zbali premnogi plemenitniki (mej njimi
tudi kraljev brat) ter pobegnili na tuje. Rovarji so sedaj tem lažje
razsajali po deželi.

Vsled teh rovarij je narodna skupščina odpravila srednjeveško
fevdstvo in vse predpravice  plemstva in duhovščine (avgust
1789) ter oklicala Francijo za ustanovno kraljestvo,  v kterem

63  —

kralj zakonodavno oblast deli z narodnim zastopom. Ta (le v jedni
zbornici) se ponovi vsako drago leto; njegove sklepe kralj lehko le
za 4 leta odloži. Razglas občnih človeških  pravic pa izreka
popolno enakost vseh državljanov.

Nov upor razdražene pariške tolpe (šuntal jo je tudi Ludvik
Filip Orleanski, navadno vojvoda Egalite imenovan) je prisilil ne¬
srečnega kralja, da seje s svojo rodovino preselil v Pariz, kjer so ga ne¬
sramni in krvoločni rovarji neprenehoma napadali. Za njim se je
v glavno mesto preselila tudi narodna skupščina, v kterej so se zgo¬
vorni grof Mirabeau,  zvijačni duhovnik Sieyes  in premeteni škof
autunski Talleyrand  najbolj odlikovali.

Da bi državi pomogli iz denarnih zadreg, vzela je narodna
skupščina cerkvi vsa posestva  (nad 2000 milijonov livresov
vredna), zatrla cerkvene rede  ter odpravila samostane.  Ker
so se cerkvena posestva le počasi razprodajala, izdali so nanje pa¬
pirnat denar, assignate, nakaznice  imenovan. Da bi spomin
na minulost izbrisali, odpravili so stare pokrajine ter kraljestvo znova
razdelili na 83 departementov  (po rekah, gorah, morjih imeno¬
vanih). Uredili so cerkveno upravo  (vsak departement je imel svo¬
jega škofa; cerkvene občine so volile duhovne, ki so plačo od države
dobivali in na ustavo prisegali). Zatrli so dedinsko plemstvo (na¬
slove, služabniške obleke, grbe i. t. d.). — Razna politična dru¬
štva,  zlasti društva Jakobincev, ki so se po vsej Franciji razširila,
so močno vplivala na sklepe narodnega zastopa in na ves razvitek
političnega življenja.

S smrtjo grofa Mirabeaua je izgubilo ustavno kraljevstvo naj¬
močnejši steber. Kralj je izprevidel, da z dobroto nič ne opravi na¬
sproti silovitim prevratnikom, ki bi bili celo osebno svobodo mu radi
otesnili. Zato je mislil pobegniti na tuje. Pa na nesrečo so ga iz-
poznali in v Varennesu ustavili ter z največo sramoto dovedli nazaj
v Pariz (junij 1791). Kmalu potem se je razšla ustavodavna na¬
rodna skupščina.

Zakonodavna skupščina

(1. oktobra 1791—21. septembra 1792).

Nova zakonodavna skupščina  je imela ustavo razviti
ter jo z raznimi zakoni popolniti. Nje desnica  je bila za ustavno
kraljestvo, levica  pa za republiko. Levica se je zopet ločila na
dve stranki:  1. na zmerne republikance ali Girondiste (tako

zvane po poslancih iz departementa Gironde), in 2. na brezmerne
republikance ali jakobince (na skrajni levici in na bolj visokih se¬
dežih, zato tudi „hrib“ imenovane).

Ker so izselniki ob vzhodni meji (v Italiji in v Porhenji) ro¬
govilili zoper državno irstavo francosko, prisilili so zlasti girondisti

— 64  —

kralja Ludvika, da je »kralju ogerskemu in češkemu" vojsko napo¬
vedal (20. aprila 1792). Silno razburjenost v deželi in zlasti v Parizu so
jakobinci (Danton in Camille Demoulins) porabili ter dvakrat našču¬
vali pariško druhal (pomnoženo z enakimi izmečki in rovarji iz vse
Francije) na nesrečnega kralja v kraljevem gradu Tuilerieskem (cem-
pinci, brezhlačniki, poklanje švajcarskih kraljevih stražnikov itd.)
ter ga silno zasramovali. Ludvik je z rodovino pred razdivjano
tolpo ubežal v zbornico zakonodavne skupščine 10. avgusta 1792), ki
je kralja odstavila ter njega in njegovo rodovino pariškemu mestnemu
starešinstvu v varstvo izročila. Jakobinsko starešinstvo  ga
je zaprlo v Templu,  premočnem gradu nekdanjih vitezov temp-
larjev, kjer so ga hudo držali, ostro nadzorovali ter neprestano žalili
in zasramovali.

Potem je skupščina sklenila umakniti se novemu zastopu: ta
naj bi določil, ali se kraljestvo ohrani ali pa odpravi in ustanovi
republika. Pariški mestni zbor (krvoločni Marat in vladohlepni Ro-
bespierre) se je v tem polastil vrhovne oblasti. Siloviti Danton je dal
zgrabiti in zapreti vse tako zvane sumljive; nadražena druhal pa je udi¬
rala v nezavarovane ječe ter (od 2. do 7.-septembra 1792) pomorila
nad 10.000 ljudij. Najbolj zakrivila sta to klanje Danton in Marat,
da bi kraljevce in druge zmerne može od nove skupščine zabranila.

Francoska republika (1792—1804).

Narodni konvent (21. septembra 1792—-26. oktobra 1795).

Smrt kralja Ludvika XVI. Nova skupščina, »narodni kon¬
vent"  (narodni zbor) imnovana, ločila se je na dve stranki:
1. zmerni republikanci ali girondisti (po sedežih „nižina", pozneje
»močarina" imenovani) in 2. jakobinci ali „hrib“ (po sedežih; to
je vodil jakobinski triumvirat: Danton, Marat in Robespierre). Uže
v prvi seji je narodni konvent odpravil kraljestvo ter oklical fran¬
cosko republiko Potem so nesrečnega kralja (ker so mu odrekli
kraljevo čast in kraljev naslov, zvali so ga le Ludvik Capet) obkri-
vili zaveze s francoskimi sovražniki in krvavega napada na ljudstvo
dne 10. avgusta ter ga z večino jednega glasu obsodili na smrt. In
res so mu 21. januvarija 1793 glavo odsekali.

Pogin girondistov. Po kraljevi smrti je izvrševalno oblast dobil
»odbor za občno dobro 11 ;  podpiralo ga je »prevratno so¬
dišče".  V teh odborih so sprva gospodovali girondisti,  kar pa
nikakor ni bilo po godu jakobincem, ki so po vrhovni oblasti

— 65 —

hlepeli. Zarad tega nastanejo strastni in krvavi hoji mej obema
strankama. Nazadnje so krvoločni in brezozirni jakobinci s pomočjo
brezhlačnikov  (sansculottes) šiloma ugnali girondiste v na¬
rodnem konventu ter jih pokončali (34).

Krvavo gospodstvo (2. junija 1793—28. julija 1794). Krvoloč-
niki so se sedaj polastili vse vrhovne oblasti (v odboru za občno
dobro in v prevratnih sodiščih), skušali uničiti vse nasprotnike, samo¬
voljno gospodovali Franciji ter narodnemu konventu razne zakone
vsiljevali. Njih morilni stroj, guilotina  imenovan, je pokončal na
tisoče mož, ki so se po naobraženosti ali pa po bogastvu odlikovali.
Nikdo ni bil zvest svojega življenja. Spomini na preteklost morali
bi popolnoma izginiti. Zato so uvedli novo letoštetje  (22. septembra
1792, s 1. dnevom republike) in nov koledar,  v kterem so leto
na 12 mesecev po 30 dnij razdelili; zadnjih 5 ali 6 dnij so odločili
raznim republikanskim praznikom; tudi mesece, tedne in dneve so
drugače imenovali. Kmalu so odpravili krščansko vero in
službo božjo ter so obrede svobode in enakosti  vpeljali
in um za najvišega boga oklicali. Cerkve so oropavali in oskrunje-
vali, svete spomenike pokončavali, grobe francoskih kraljev razrušili itd.

Mej mnogobrojnimi umorjenimi nesrečniki je bila tudi kraljica
Marija Antonija,  hči cesarice Marije Terezije (16. oktobra 1793).
Nje sina kraljeviča Ludvika  (XVII.) so izročili neusmiljenemu
čevljarju Simonu,  ki je z njim toli grdo ravnal, da je kraljevič
shiral in umrl (1795). Kraljevičevo sestro sole  zaprli, Elizabeti,
sestri Ludvika XVI., so pa tudi glavo odsekali.

Naposled so se jakobinci mej seboj razprli ter krvavo prega¬
njali. Vladohlepni Robespierre  je šiloma uničil Dantona  in
njegove slednike; krvoločnega Marata  pa je bila uže poprej za
svobodo navdušena devojka Charlotte Corday  umorila. — Tako
je postal hladnokrvni in gospodljivi Robespierre  glavar vsem
prevratnikom in vsej državi. Strah in groza je sedaj dospela do
vrhunca (v 6 tednih dal je okoli 1400 ljudem glavo odsekati).

Toli besnemu klanju in strastnemu pokončevanju so se zaman
upirale posamične pokrajine.  (Vendee in Bretagne, po kterih so
jakobinski vojščaki, zlasti „peklenske čete“ strahovito razsajali), zaman
so se upirala največa in najimenitniša mesta  (Lyon, Marseille, Toulon,
Bordeaux, Nantes). Ti upori so le pomnoževali grozovinstvo (Carrie-
rove noyade v Nantesu, Collot d’ Herboisove mitraillade v Lyonu
i. t. d.), pomagali pa nikakor niso ubogi Franciji. Sledkar se je
ljudstvo predramilo in jelo milovati nedolžne žrtve. Ko je Robespierre

5

— 66  —

jel svoje slednike preganjati, ustavil se mu je narodni konvenf
ter dal krvoločnika zgrabiti. Po strahoviti zmešnjavi v Parizu obso¬
dila gaje  zmerniša stranka ter njega in njegove najhujše privržence
guilotini izročila. Z Robespierrom je nehalo krvavo gospodstvo v
Francozih.

Sedaj je narodni zbor oklical novo državno ustavo.  Po
tej je oblast izvrševalo voditeljstvo peterih  mož  (direktorij),
zakone pa je dajal narodni zastop, sestavljen iz dveh zbornic. Zbor¬
nica starih  (350 vsaj 40 let starih članov) in zbornica pet¬
sto te rili;  ta je nasvetovala zakone, ona pa jih je potrjevala ali
zavračala.

Prva vojska zaveznikov zoper francoske prevratnike

(1792—1797).

1. Vojska zaveznikov do posebnega mira v Bazilu (1795).
Ko je Ludvik  XVI., prisiljen od prevratnikov, napovedal vojsko
češkemu in ogerskemu kralju,  zavezal se je cesar Franc II.
s pruskim kraljem (Friderik Viljem II. 1786—1797) zoper francoske
prevratnike. A prva zavezna vojska (poveljnik Ferdinand Brunšviški)
je prodrla le v Champagno, Francozom pa ni nič škodila; vsled
slabega vremena in boleznij se je celo kmalu vrnila na nemško
zemljo. To je osrčilo Francoze (vojskovod Dumouriez) in kmalu so
vzeli Avstrijcem Belgijo, Nemcem Moguncijo, kralju sardinskemu pa
Nizzo in Savojsko (ker je bil k zaveznikom pristopil).

Ti uspehi prevratnih vojsk in pa silovita smrt nesrečnega
Ludvika XVI. so prestrašili vse evropske države in slavni angleški mi¬
nister Pitt  Ml  aj  š i jih je večinoma zbral v veliko zavezo zoper Fran¬
cijo. V novi vojski so res Francozje za nekaj časa izgubili prejšnje
osvojitve (Belgijo in ob srednjem Rhenu) ter so se morali pred sov¬
ražniki umakniti. Kar je narodni konvent oklical domovino v ne¬
varnosti ter je v vojsko pozval vse spretne moške od 15. do 25.
leta (Carnot); in ta narodna vojska je hitro premagala in ugnala mno-
gobrojne sovražnike francoske republike : Pruse je pognala prek Rhena,
Belgijo  zopet vzela (Jourdan) in Holland  si znova pribojevala
(Pichegru). Holland so prevratniki spremenili v batavsko repu¬
bliko  (1795).

Ker je sebične Pruse  mikala zadnja razdelitev polj¬
skega kraljestva,  sklenili so vsled rečenih nezgod posebni
mir v Bazilu  (1795) ter Francozom odstopili vse levo Porhenje
in se odpovedali zavezi evropskih držav zoper francosko republiko.
Tudi druge države so kmalu nehale od vojske ter s Francozi mir
sklenile; tako se je le Avstrija,  skoro osamljena, še dve leti bo¬
jevala zoper francosko republiko.

— 67 —

2. Konec prve zavezne vojske (1795—1797). Po bazilskem
miru so se Francozje večinoma uspešno vojskovali zoper Avstrijo,
s ktero ste bili še Sardinija in Saška  zavezani. Bistroumni
C ar not,  najspretniši član francoskega direktorija, je namenil 1. 1796.
Avstrijo na 3 straneh napasti: Jourdan  jo je imel napasti prek
Frankonije (v Pomenji), Moreau  prek Švabskega in Bavarske (v
Podonavji), Napoleon Bonaparte  pa prek severne Italije.

Napoleon Bonaparte  (roj. 15. avgusta 1769) je izviral iz
plemenite pa ubožane rodovine na Korsiki (Ajaccio). Izučen v voja¬
škem učilišči (Brienne, poslej Pariz) je kot častnik stopil v francosko
vojsko ter precej potegnil s prevratniki. Prvikrat se je odlikoval pri
obleganji upornega mesta Toulona  ter je vsled tega postal arti-
Ijerijski general. Carnot mu je bil 1796 izročil nadpoveljništvo
vojske v Italiji. Bil je Napoleon najimenitniši vojskovod svoje dobe
ter posebno izveden v vseh vojaških zadevah, razen tega je bil brez-
merno čestihlepen ter trmoglav kot pravi Korsičan in premeten kot
pravi Italijan.

Nevarnost za Avstrijo je bila velika, a odstranil jo je preslavni
vojskovod Karl,  brat cesarja Franca II. Ta komaj 25 let stari
nadvojvoda je Jourdana potolkel pri Ambergu  in poslej priWiirz-
burgu  (1796). Vsled teh slavnih zmag moral se je tudi spretni
Moreau  umakniti iz Nemčije prek Rhena na Francosko.

Nesrečna pa je bila avstrijska vojska v Italiji  nasproti Na¬
poleonu.  Ta jo je premagal v raznih bojih (Montenotte, Millesimo,
Lodi) ter jo pognal v trdnjavo Mantovo,  ktero je oblegoval. Zaman
so 4 avstrijske vojske skušale rešiti Mantovo. Trdnjava se je izstra¬
dana morala udati (Wurmser). Nato je Napoleon drl prek Benečije
in južnih alpskih pokrajin avstrijskih v gorenji Stajer, kjer se je v
Judenburgu  na Muri ustanil. Kmalu potem je cesar Franc II. z
njim sklenil premirje v Ljubnem  (Leoben, 1797) poslej pa
končni mir v gradu Čampo Formi  o (blizu Vidma—Udine, 1797).
Avstrija je Franciji odstopila Belgijo in Lombardijo,  za nji pa
dobila Benečijo z beneško Istro in Dalmacijo.

Iz Lombardije, Modenske in papežu vzete Romagne so Fran¬
cozje ustanovili Cisalpinsko republiko,  iz Genove paLigursko
republiko; Belgijo  so zjedinili s Francijo in tej tudi pridržali
Jonske otoke (poprej vlast takrat pokončane beneške republike).

Napoleonova vojska v Aegyptu

(1798—1799).

Po miru campoformijskem so se sami Angleži  še vojskovali
zoper Francoze. Ker Napoleon  teh ni mogel prijeti na snhera,

6 *

68

sklenil  je  iti  v Aegypet,  odtod pretiti angleškim posestvom v Aziji
ter tako omajati in razrušiti njih prekomorsko moč in kupčijo. Po¬
polnoma nepričakovano je v maji 1798 Napoleon odplul z veliko
vojsko (35.000 mož) iz Toulona v Aegypet. Srečno je ušel angleškemu
admiralu Nelsonu,  ki je z močnim ladijevjem nanj prežal. Potom
se je polastil tudi Malte,  ktero mu je načelnik viteškega reda
sv. Jovana izdal. Prišedši v Aegypet vzel je šiloma Alexandrijo.
Potem je drl v notranjo deželo, pri piramidah  potolkel mame¬
luke  (vojaške čete s 23  glavarji, ki so v imenu turškega sultana
deželi gospodovali) in šiloma vzel Kairo  ter deželno upravo po
francoski uredil.

V  tem je Nelson našel francosko ladijevje pri Abukiru  in
je nemudoma popolnoma uničil. Napoleon se za to ni dosta zmenil,
osvojil si je gorenji Aegypet, v Kairi šiloma zatrl krvavi upor ter šel
v Syrijo nad Turke, ki so mu bili vojsko napovedali. Vzel je Jaffo,
zaman pa oblegoval trdnjavo A c r e, ktero je angleški pomornik
Sidney Smith Turkom pomagal braniti. Vrnivši se v Aegypet po¬
končal je turško vojsko pri Abukiru (1799). Potem je nadpovelj-
ništvo v Aegyptu izročil Kleberju  ter se sam vrnil v Francijo,
kjer ga je narod z veseljem sprejel; kajti francoska republika je
bila za njegove odsotnosti prišla v največe zadrege.

Ta vojska res ni imela željenega uspeha za Francijo, pa močno
je pomnožda znanosti. Francoski učenjaki (starinarji, jezikoslovci,
zgodovinarji, zemljepisci, prirodoslovci i. d.) so čudovito aegyptovsko
deželo natanko preiskavah. Te preiskave so poslej uredili ter pri¬
javili v prekrasnem delu Description de 1’ Egypte (Popis Aegypta).

Francoska republika pod direktorijem ali voditeljstvom

(1795—1799).

Ker so bile assignate  ali papirnate nakaznice (izdanih je
bilo 45.000 milijonov frankov) izgubile skoro vso veljavo, preklicalo
jih je voditeljstvo ter izdalo nov papirnat denar, territorialni
mandati  imenovan. A tudi ta se je nagloma namnoževal ter iz¬
gubljal svojo vrednost. Razen tega so še notranje zmešnjave spod¬
kopavale veljavo državnega voditeljstva, popolnoma pa jo uničile tolike
nezgode v novi ali drugi zavezni vojski v Nemčiji in Italiji. V teh
žalostnih razmerah se je vrnil Napoleon iz Aegypta, odpravil je brez
posebne težave državno voditeljstvo,  razgnal zbor petsto-
terih ter dal oklicati novo državno ustavo.  Po tej so izvršilno
oblast dobili trije konzuli,  mej kterimi je bil Napoleon

— 69 —

prvim konzulom na 10 let izvoljen. Zakonodavno oblast je vlada
(3 konzuli) delila z narodnim zastopom (1. tribunat: 100 članov,
in 2. zakonodavni zbor: 300 članov).

Druga vojska zaveznikov zoper francosko republiko

(1799—1801 ; nekaj do 1802).

Napoleonov vojni pohod v Aegypet in razna nasilja francoskega
ravnateljstva v inostrancih (odstranilo je papeževo vlado ter okli¬
calo Rimsko republiko, dalje oklicalo Helvetsko republiko) so 1. 1799.
povzročila novo vojno zavezo zoper Francoze; združile so se namreč
Avstrija, Ruska, Turška, Angleška, Neapolitanska
i. d., da bi uničile vse francoske prenaredbe v Evropi in pokončale
francosko republiko.

Začetkom vojske so Francozje v Italiji bili srečni, posedli so
Neapolitansko, pregnali kralja v Sicilijo ter deželo oklicali za Par-
tenopejsko republiko.  A kmalu so od vseh strani pritisnili
zavezniki na bojišče ter Francoze v Italiji  (Kraj, Melas in Suvarov:
na Adiži, pri Cassani, na Trebiji in pri Noviji), S vaj ci (Karl zmaga
pri Ziiricliu) in N emčiji  (slavni Karl zmaga pri Stockachu) pre¬
magovali in nazaj potiskali.

Ko pa je Ruska  odpovedala se vojni zavezi in je prvi kon¬
zul Napoleon  prevzel voditeljstvo francoskih vojska, obrnila se
je sreča od zaveznikov in Francozje so kmalu poravnali vse po¬
prejšnje izgube. Napoleon sam je šel z močno vojsko prek srednjih
Alp (prelaz velikega sv. Bernarda, in drugi prelazi) ter je v silno
ljutem boji pri Marengi  (1800) premagal Avstrijance (Melas), kteri
so sprva bili uže zmagali. Ker so bili konci istega leta Francozje
(Moreau) tudi pri hloli enlindenu  v južni Nemčiji zmagali ter
naravnost pretili Avstriji, sklenil je cesar Franc mir v Lunevillei
(1801). Po tem miru so dobili Francozje Piemontsko  in vse po¬
krajine na levi strani Rhena; cisalpinsko republiko so premenili v
italijansko  ter jo s Parmskim pomnožili. Dotadanji vojvoda
parmski je dobil Toskansko kot kraljestvo Etrurijsko.  Mo-
denski in toskanski knez sta poslej bila odškodovana v Nemcih.

Ker so bili Angleži sedaj popolnoma osamljeni, sklenili so
sledkar z Napoleonom mir v Amiensu  (1802). — Nemški državni
zbor v Reznem  je po dolgem posvetovanji in prepiranji 1. 1803.
razne kneze za njih izgube odškodoval s cerkvenimi posestvi in
državnimi mesti. Takrat je Avstrija  tudi dobila briksensko in
tridentinsko škofijo, toskanski  veliki vojvoda pa salz¬
burško nadškofijo  kot izborno kneževino.

— 70 —

Napoleon, prvi konzul francoske republike

(1799—1804).

Prvi konzul Napoleon  je rešil republiko nevarnih vna¬
njih sovražnikov, vladal pa je tudi kaj krepko vse notranje  nje
zadeve. S kaj spravljivimi naredbami je skušal za se pridobiti kraljevee
in strastne republikance (100.000 prognancev in izselnikov seje po njego¬
vem dovoljenji vrnilo v domovino). Znova je vpeljal katoliško vero
in nje cerkvene obrede ter s papežem Pijem VII. sklenil konkordat
(1801), po kterem je prvi konzul škofe imenoval, papež pa je ime¬
novane potrjeval. Znova je uredil šolstvo  ter prijavil nov držav¬
ljanski zakonik  (Code Napoleon). Pospeševal je kmetijstvo
(vinarstvo), obrt ni j o in kupčijo  (imenitna velika cesta prek
Simplona), znanosti in umetnosti.  S tem si je pridobil hvalo
in ljubezen večine francoskega naroda. Ker pa je očitno hlepel po
samovladarstvu (1802 so ga izvolili za dosmrtnega konzula, ustvaril
je novo plemstvo in ustanovil red častne legije), hoteli so ga ubiti
razni zarotniki. Napoleon je porabljal take prilike, da se je iznebel
vseh nespravljivih in sovražnih mu ljudij (Pichegru, Jurij Cadoudal,
vojvoda Enghienski). Naposled se je dal od narodnega zastopa okli¬
cati za dednega cesarja vseh Francozov  (1804).

Napoleon I., cesar francoski.

(1804—1815.)

Napoleon I., cesar francoski,  ustanovil je svoj prestol
sredi bliščečega dvora, ter je pregovoril papeža,  da je prišel v Pariz
ter ga 2. decembra 1804 slovesno pomazilil in kronal. Kmalu je
italijansko republiko prestvaril v Italijansko kraljestvo;  tega
kraljestva krono je sebi posadil na glavo, svojega pastorka Evge¬
nija Beauhernaisa  pa je za podkralja naredil. Ligursko  re¬
publiko in Parmsko  je neposrednje zjedinil s Francijo. Tudi druge
naredbe so očitno pričale, da bi rad sebi pridobil vso Italijo.

Ta prememba francoske ustave je napotila tudi avstrijskega
vladarja Franca, da je Avstrijo za dedinsko cesarstvo
oklical ter glede na preteči propad nemške države svojej rodovini
cesarsko  dostojanstvo ohranil. Zgodilo se je to v pragmatikalnem
patentu od 11. dne avgusta 1804.

Tretja vojska zaveznikov zoper Francijo (1805).

Mej Francijo in Anglijo  se je kmalu po amienskem miru
vnela nova vojska. Ker je Napoleon posedel Hannoversko, iz-

— 71  —

borno knežijo kralja angleškega, in vBoulognei  ob Canalu la
Manehe nabiral veliko vojsko in močno v ladijevje, sklenil je angleški
minister Pitt z Rusijo, Avstrijo  in S ve ds  k o novo vojno zavezo
zoper Francoze (1805).

Napoleon je precej spregledal nevarnost ter je prehitel zavez¬
nike. Pridobil je Baden, Wiirttemberg in Bavarijo  ter je
nagloma pridrl v južno Nemčijo, uničil avstrijsko vojsko (Mačk v
Ulmu se uda z vso vojsko, 1805) ter nemudoma šel nad Dunaj. Ce¬
sarju Francu nič ni pomagalo, da je nadvojvoda Karl  v Italiji pre¬
magoval Francoze (Caldiera), kajti Napoleon  seje iz Beča obrnil
na Moravsko,  kjer je pri S1 a v k o v e m v tako zvani bitki treh
cesarjev zmagal Ruse in Avstrijanee (2. decembra 1805). Vsled tega
pobitja so se Rusi vmaknili domov, cesar Franc I. pa je z Napo¬
leonom sklenil mir v Požunu  (1805). V tem miru je Avstrija Ita¬
lijanskemu kraljestvu odstopila Benečij o, Dalmacijo  in nekdanjo
beneško Istro, Ti role Ba v ari ji, vse Prednje-avstrijske
okraje  pa nekaj Badnu,  nekaj Wiirttembergu;  za toliko iz¬
gubo je dobila le Salzburško. Bavarsko in Wiirttemberško
ste bili oklicani za kraljestvi, Badensko pa za veliko voj¬
vodstvo  in  vsa tri so zadobila popolno državno samostalnost.

Napoleonove nove kneževine in konec nemškega cesarstva.

Sedaj je skušal Napoleon  narediti Francijo za središče mogočni
državi, ktere sosedje bi bili njegovi sorodniki. Zato je Batavsko
republiko premenil v kraljestvo Holland  ter je dal svojemu
mlajšemu bratu Ludviku.  Svaka Mu r at a je imenoval za velikega
vojvodo ter mu dal pokrajini Kleve in Berg.  Starejšega svojega
brata Jožefa  je posadil na prestol neapolski.  s kterega je
kralja Ferdinanda  pregnal. Talleyrand in Berna dotte
sta dobila Bene vent in Pon te c o rvo —Tudi  v Nemcih so se do¬
gajale razne premembe. Šestnajstero knezov se je odpovedalo nem¬
škemu cesarstvu ter je sklenilo rhensko zavezo,  kterej pokro¬
vitelj je bil izvoljen Napoleon. Ker so se kmalu raztrgale zadnje
vezi nemškega cesarstva, odpovedal se je cesar Franc  praznemu
dostojanstvu nemškega cesarja  (1806).

Četvrta vojska zaveznikov zoper Francijo

(1806—1807).

Napoleonova gospodljivost in samosilnost ste 1. 1806. prisilile
pruskega kralja Friderika Viljema  III. (1797- 1840) k vojski.

Z njim so se zavezali še Braunschvveig, Heska in Saška. Pa Na¬
poleon je združene sovražnike premagal v dvojni bitki pri Jeni in
Auerstadtu  (1806), razgnal jih ter nagloma posedel razne trd-

— 72 —

njave in prusko stolišče Berlin. Kraljeva rodovina pruska je z ostanki
vojske ubežala onostran Visle ter se z Rusko sklenila. Pa Napo¬
leon  je po silno krvavih bitkah (pri Pruski Ilavi in Friedlandu,
1807) prisilil nasprotnika k miru v Tilži.  Prusi so izgubili ves
svet mej Labo in Rhenom in vse nekdanje poljske pokrajine; razen
tega so plačali še veliko vojno odškodnino. Napoleon je saskega iz-
bornika povzdignil za kralja, ki je rhenski zavezi pristopil. Iz raznih
pokrajin mej Labo in Rhenom je ustanovil kraljestvo Westfalen
ter je dal svojemu najmlajšemu bratu Hieronimu.  Iz poljskih
pokrajin pruskih pa je ustanovil veliko vojvodstvo Varšavsko
ter je saskemu kralju podelil.

Vojska z Angleži in celinska zaprtija. Na celini je res Na¬
poleon premagal zaporedoma vse države, Angležev, najhujših svojih
sovražnikov, pa na njih otokih še napasti ni mogel. Nasproti ti so
pokončali ladijevje in pomorsko kupčijo evropskih držav in naposled
združeno francosko in špansko vojno iadijevje pri rtu T r a f a 1 g a r u
(1805 ; f Nelson) popolnoma uničili. Sedaj so sami Angleži po morji
gospodovali ter Francozom in Hollandcem vzeli večino njih preko¬
morskih naselin. — Da bi te neugnane sovražnike oslabil in uničil,
razglasil je 1. 1806. v Berlinu tako zvano celinsko zaprtij  o.
S to je vsem od sebe zavisnim državam prepovedal vsaktero kupčijo
z Angleži. V Tilži ste temu razglasu pristopili tudi Rusija in Prusija.

Napoleonova vojska na pyrenaejskem polotoku

(1808 — 1813).

Portugalski so od 1. 1640. vladali zanikarni kralji iz rodovine
Braganza  (Alfonz VI. ni znal ne čitati ne pisati). Za Jožefa I.
(f 1777) je izvrstni minister, kaj olikani Pombal,  prestvaril kra¬
ljestvo ; le škoda, da so se vse njegove brezozirne prenaredbe po smrti
kralja Jožefa zatrle. Ker poslej portugalski kralj ni hotel pristopiti
celinski zaprtiji,  vzel mu je Napoleon šiloma deželo (1807;
kraljeva rodovina z zakladi je ušla v Brazilijo).

Špansko je za kraljev iz bo ur bonske ga rodu  (1700 do
sedanjega časa) tudi le malo napredovalo, razmerno še naj bolj za
Karla  III. (f 1788), ki je s kaj razsvetljenimi možmi prenaredil
kraljestvo ter zboljšal stanje španskega naroda. Tudi njegovih pre-
naredeb se je poslej le malo ohranilo. Napoleon je španskega kralja
Karla  IV. in njegovega sina Ferdinanda  VII. po zvijači ugrabil,
prisilil oba, da sta se španski kroni odpovedala, ter je kraljestvo
svojemu bratu Jožefu  podaril; pri tej priliki je njegov svak Jo-
achim Murat  dobil kraljestvo neapolsko.

Toliko nasilje je silno razdražilo Špance; kar zgrabili so za
orožje zoper Napoleonove vojske, ki so imele novemu kralju Jožefu
vse kraljestvo pridobiti. V tej krvavi borbi so Spance podpirali tudi

— 73

Angleži  (Wellington), ki so_ bili Francoze iz Portugalske kmalu
pregnali. V velikih bitkah se Spanci dolgo niso mogli meriti s Fran¬
cozi (razen slavne zmage pri Baylenu in junaške brambe trdnjave Sara-
goze), a temveč so sovražniku škodila njih mala vojaška krdela, ktera
so mej drugimi tudi domoljubni duhovniki in menihi vodili. Zoper
te navdušene narodne čete niso mogli nič opraviti Francozje (ne
Napoleon sam, ne njega najspretniši vojskovodi: Soult, Massena,
Marmont, Junot  i. d).  Ko je Napoleon (zarad vojne z Avstri-
janci 1809 in z Rusi 1812) zmanjšal svojo vojsko v Španski, po¬
tolkel je lord Wellington Marmonta pri Salamanki  (1812), Jour-
dana pa pri Vittorii  (1813); vsled tega so vsi Francozje se morali
umakniti iz Španske. Ubežal je tudi kralj Jožef in naslednje leto
(1814) se je kralj Ferdinand VII. vrnil iz francoske ječe na prestol
v Madrid.

Avstrijska vojska zoper Napoleona I. (1809).

Hudo je bil Napoleon ponižal Avstrijsko cesarstvo;  pa
to ni obupalo, ampak se je vedno pripravljalo, da bi se o ugodni pri¬
liki znova merilo s sovražnikom in si pridobilo prejšnjo politično
veljavo. V ta namen je nadvojvoda Karl  prestrojil avstrijsko vojsko,
uredil občno deželno brambo in trojno založno armado. Tudi domo¬
ljubni Tirolci,  nezadovoljni z bavarsko vlado, so se na skrivnem
pripravljali za vojsko.

Ko se je vojska vnela, uprli so se res Tirolci  (Andrej Hofer,
Haspinger in Speckbacher) ter nagloma bavarske čete pregnali iz
dežele. Zaman pa je Avstrija klicala Nemce k orožju. Nemški
knezi so nasproti svoja krdela zjedimli s francoskimi zoper Avstrijo.
S tem je Napoleon pregnal nadvojvodo Karla iz Bavarske ter je
drugič posedel Dunaj. V tem je Karl okrepil svojo vojsko ter z njo
prišel na Moravsko polje.  Ko je prišel Napoleon prek Donave,
premagal ga je junaški Karl v dvodnevni krvavi bitki pri Aspernu
in Esslingenu  (21. in 22. maja 1809). Tako je bil prvikrat pre¬
magan francoski silovitež, premagan od avstrijske vojske, ktere hra¬
brost je Napoleon pri tej priliki očitno priznal.

Ker je Napoleon svojo vojsko okrepil in pomnožil hitreje nego
Karl (temu brat Jovan iz Italije v dolgem ovinku prek Ogerske ni
o pravem času prišel na pomoč, Napoleonu pa je podkralj Evgenij
Beauharnais po premi poti iz Italije pripeljal mnogobrojne čete), šel
je drugikrat prek Donave ter je zmagal pri W a gr a mu. Vsled tega
pobitja je cesar Franc sklenil mir na Duna  j i (Schonbrunn, 1809).
V tem je Bavarski odstopil Salzburg in kos Gorenje Avstrije,
vojvodstvu varšavskemu zahodno Galicijo  s Krakovom, Ru-

- 74 —

siji del vzhodne Galicije,  Napoleona pa Kranjsko,  okrožje
Beljaško, Goriško, Istro s Trstom in zahodno H r vatsk  o
(iz teh dežel in iz Dalmacije in Dubrovnika je ustanovil Napoleon
kraljestvo sedmerih pokrajin ilirskih).

Tužna je bila osoda Tirolske.  Junaški Tirolci so trikrat
pregnali Bavarce in Francoze iz dežele. Ko pa je Napoleon sklenil
mir, napadel jih je od treh stranij ter kmalu ukrotil. Na to sta
Haspinger in Speekbacher  o pravem času se rešila, Andrej
Hofer  pa je skušal še svojo rojstveno dolino braniti sovražnikov.
Ko mu je to izpodletelo, zbežal je v neko planinsko kočo; pa neki
zanikarnež ga je izdal Francozom. Ti so ga ugrabili ter peljali v
Mantovo, kjer so ga vkljubu prošnjam avstrijskega dvora na smrt
obsodili in ustrelili. Tirolsko je Napoleon razdelil mej 3 dežele:
južni del je združil z Italijo, vzhodni z ilirskim kraljestvom, severni
pa je ostal Bavarcem,

Napoleon I. na vrhunci svoje sile (1810—1812).

Za zadnje vojske zoper Avstrijo je Napoleon papežu Piju  VII.
vzel cerkveno državo ter jo združil z Italijo (in sicer zato, ker
papež ni hotel pristopiti celinski zaprtiji; 1809). Naslednje leto je
vzel bratu Ludviku  kraljestvo Hollandsko  ter je združil s Fran¬
cijo; tej je tudi kmalu potem priklenil vso severozahodno
Nemčijo  (Ljubek, Hamburg, Bremen, Oldenburg i. t. d.), dalje kos
Švajce  (kanton Wallis) in Etrursko kraljestvo.  Francosko
cesarstvo je sedaj štelo 130 departementov in Napoleon je nepo-
srednje ali pa posrednje gospodoval vsej Evropi od Ljubeka ob Balt¬
skem morji do Krfa v Jonskem morji. Vse se je klanjalo silovi¬
temu cesarju. Njega notranje vladarstvo pa je postajalo vedno bolj
samosilsko.

Da bi tej mogočni oblasti pridobil več bliščobe in lastnega
dediča, ločil se je od žene Jožefine Beauharnaisove ter se slovesno
poročil z Marijo Ludviko,  hčerjo avstrijskega cesarja Franca I.
(1810). Ta mu je drugo leto porodila sina, ktereinu je dal ime Na¬
poleon  (II.) in naslov ,. kralj rimski. “

Napoleonova vojska in nesreča v Rusih (1812).

Nenasitna gospodljivost gnala je Napoleona v vojsko zoper
Ruse.  Tem je po smrti Katarine II. (1796) caroval nje sin
Pavel  (f 1801), ki se je bil druge zavezne vojske zoper Francoze
vdeležil. Njemu je nasledoval starejši sin Aleksander  1. (1801 —
1825), ki se je 1. 1805. in 1. 1S07. zoper Napoleona vojskoval in
in v miru v Tilži prusko kraljestvo rešil popolnega pogina. Poslej

75

je bil ž njim v prijateljski zavezi, dokler se ni zarad Oldenburga
in zarad celinske zaprtije ž njim popolnoma razprl.

Po raznih pripravah je Napoleon z velikansko vojsko (nad
600.000 mož: Francozov, Spancev, Portugalcev, Nemcev in Prusov,
Hollandcev, Avstrijancev, Italijanov, Svajcarjev; in 12.000 topov)
prekoračil mejno reko Nemen ter je nenadoma hitro prodiral proti
vzhodu v osrčje ruske države. Rusi so imeli komaj 200.000 mož
(Barclay de TolIy) ter se pred Napoleonom vedno umikali, prebivalce
v stran odganjali, hrano in krmo pa človeška bivališča pokončavali
in vse okrajine upustoševali. Prvikrat so se Napoleonu ustavili pri
Smolensku,  poslej pa pri Borodini  na Moskvi (Kutuzov). V
tej krvavi bitki je padlo nad 70.000 mož, a tudi to ni vojske od¬
ločilo; Rusi so se v najlepšem redu prek Moskve umaknili. Napoleon
je sredi septembra posedel zapuščeno Moskvo,  matuško rusko, ter
s tem dospel do prekreta svoje sreče.

V mnogoljudnem imovitem mestu je nameraval silovitež prezi¬
movati, potem spomladi vojsko nadaljevati ter čaru Aleksandru
mir narekati. Pa kaj se je zgodilo? Mestni poveljnik grof Rostopčin
je ukazal prebivalcem sveto mesto zapustiti in na raznih krajih
zapaliti, komaj so se bili Francozje nastanili. Silno zaslepeni Napo¬
leon se je še celi mesec mudil v razvalinah požganega mesta ter
se nadejal, da bodo Rusi ž njim mir sklenili. Sledkar je sprevidel,
kako so ga Rusi prevarili, ter se je odpravil prek upustošenih po¬
krajin nazaj proti zahodu. Na tem strašnem potu je poginila vsa
njegova vojska. Silno pomanjkanje živeža za ljudi in živali, izven-
redno rana in kaj huda zima (—28° R.) in neprestano napadanje
od strani ruskih kozakov so jo večinoma pokončali; in po strašni
nezgodi na Berezini (konci novembra) skrčila se je na malo tisoč
mož. Te je kmalu potem zapustil Napoleon ter na saneh hitel v
Pariz. Tako so Rusi sami pretresli Napoleonovo oblast.

Vojske za osvoboditev izpod Napoleonovega jarma (1813—1814).

Napoleonova nesreča v Rusih  je osrčila vse podjarm¬
ljene narode in ponižane vladarje. Najprej se je pruski kralj Fri¬
derik Viljem  Ul., čegar državo in vojsko sta Stein in Gneisenau
prestvarila, zavezal z Rusi; kmalu so tem pritegnili še Angleži
in Svedci;  in začela se je občna vojska zoper francosko nasilje.
Vender je siloviti Napoleon sprva še premagoval zaveznike (Ltitzen
in Budišin v maji 1813) ter jih potisnil do Odre. Da bi pomnožil
vojsko, privolil jim je v premirje in v shod v Pragi. Ker tu Na-

— 76 —

poleon ni hotel ničesa odjenjati, pridružil se je tudi cesar Franc I.
zaveznikom, ki so sedaj okoli 600.000 mož v treh vojskah pod
orožjem imeli. Kes je Napoleon sam še enkrat pri Draždanah zmagal,
a njegovi podpoveljniki so bili povsodi tepeni (Holm, Grossbeeren,
Denevic in na Katzbachu). Vsled tega se je umaknil v široko polje
pri Lipskem,  kjer so se tudi zavezniki združili in pod poveljništvom
avstrijskega kneza Schwarzenberga od 16. do 18. oktobra 1813
francosko vojsko slavno premagali.

Vsled te slavne zmage se je razdrla rhenska zaveza  nem¬
ških knezov, izginilo je kraljestvo vvestfalsko  in Francozje so
se umaknili na onostran Rhena.  Avstrijci so hitro vzeli Na¬
poleonu Ilirijo in Tirole,  na severji pa zavezniki Holland-
sko;  celo Svedje so se polastili danske Norvegije (ker Danci niso
hoteli Napoleona zapustiti), v južni Italiji pa je neapolitanski kralj
Murat  potegnil z zavezniki, da bi svoje kraljestvo ohranil.

A vkljubu temu razpadanju svoje oblasti gospodljivi Napoleon
ni sprejel kaj ugodnega miru, kterega so mu zavezniki ponujali
(Rben, Alpe in Pyrenaeji naj bi Francijo mejili). Zato so zavezniki
šli prek Rhena v Francijo (januvar 1814) ter drli nad Pariz. Pri
tej priliki je Napoleon znova pokazal svojo izvenredno vojskovod-
sko spretnost ter zaveznike celo večkrat premagal; sledkar so ope¬
šale njegove sile in zavezniki so konci sušca 1814 užebili v Parizu.

V Parizu je v teh okolščinah starešinstvo  (vodil jo je
neznačajni Talleyrand) prevzelo začasno oblast, odstavilo Napo¬
leona  ter Bourbonca Ludvika  XVIII. (brata nesrečnega Ludvika
XVI.) poklicalo na kraljev prestol. Ta je z zavezniki sklenil prvi
pariški  mir  (konci maja 1814.), po kterem je Francija bila na
meje odi.  1792. skrčena. Napoleon se je bil uže poprej v Fontai-
nebleau-u  odpovedal vladarstvu; za to je ohranil naziv cesar ter
dobil otok Elbo v vlast in 2 milijona frankov letnine iz francoske
denarnice; njega žena Marija Ludvika  je dobila vojvodstvo
Parmsko.

Dunajski shod in Napoleon I. drugikrat cesar francoski.

1. Napoleon se vrne z Elbe; drugi mir pariški.  Po prvem
pariškem miru so se zbrali vladarji in državniki na Dunaji,  da
bi Evropo znova uredili. Ko je Napoleon izvedel njih razprtije, vrnil
se je z Elbe na Francosko (1. marca 1815). Radostno so ga spre¬
jeli vojščaki in narod; Ludvik XVIII. je moral ubežati iz dežale in
uže 20. sušca je Napoleon slovesno zašel cesarski prestol v Parizu.
Sedaj so se zbrani vladarji in državniki naglo pogodili ter Napoleona

— 77

kot sovražnika in razdiralca evropskega miru preklicali. Nemudoma
so šle zavezne vojske nad njega. Napoleon jim je naglo drl naproti
ter je Blucherja pri Lignyi  v Belgiji premagal. Mesec pozneje
pa je njega angleški poveljnik VVellingto  n pri Waterloou (18. junija
1815) pobil toli popolnem, da je Napoleon ubežal v Pariz, zopet se od¬
povedal oblasti ter šel v Rochefort,  da bi se v Ameriko odpeljal.
A Angleži so mu zagradili pot ter ga vjeli. Po sklepu zbranih vla¬
darjev so ga odpeljali na mali otok sv. Helene,  kjer je 1. 1821.
umrl. Njega ostanke so 1. 1840. Francozje slovesno prenesli v Pan¬
teon v Parizu.

Ko so zavezniki prišli drugikrat v glavno francosko mesto,
sklenili so z Ludvikom  XVIII. drugi mir pariški.  Po tem
miru je Francija dobila meje od 1. 1789. ter je morala 700 milijonov
frankov vojne odškodnine plačati.

2. Dunajski shod (1. novembra 1814 do 5. junija 1819) je
uravnal evropske državne razmere tako-le:

Avstrija je zopet dobila Lombardijo, Benečijo (to za izgub¬
ljeno Belgijo), ilirsko kraljestvo (razven Jonskih otokov), Salzburg,
Tirole in nekaj prejšnjih poljskih posestev.

Prusija  je dobila Poznanj, Gdansko, švedsko Pomorjansko z
Rujano, pokrajino Saško in razne pokrajine ob Rhenu. — V Nemcih
je postala nemška zaveza  38terih samostalnih držav (34 knezov in
4 svobodna mesta); skupne zadeve opravlja zavezni zbor v Frank¬
furtu na Menu, kteremu poslanec avstrijskega cesarja predseduje.

Rusija  je dobila večino velikega vojvodstva varšavskega (kot
poljsko kraljestvo). Krakovo  z malo okolico so proglasili za re¬
publiko.

Velika Britanija  je obdržala razne francoske in holland-
ske naseline, potem še Helgoland, Malto in pokroviteljstvo nad Jon¬
skimi otoki.

Idoli and in Belgija  sta bila združena v kraljestvo Nizo¬
zemsko  (rodovina oranska). Dansko  je Švedom (ki so bili Napo¬
leonovega maršala Bernadotta  za kraljeviča oklicali) odstopila
Norveško ter zato dobila' Lauenburg.

Š vaj c a je dobila 3 kantone (vseh 22) in novo zavezno ustavo ;
priznali so jej tudi večno neutralnost. Portugal, Španija,  Sar¬
dinija  (ta je bila z Genovo povečana) T o s k a n a, Moden a, cer¬
kvena država in kraljestvo obeh Sicilij  (tu seveda stoprv
po nesrečni vstaji Murata) so dobile stare meje in nekdanje vladarje.

78 —

Da bi te državne razmere obranili, sklenili so F ra n c I., A 1 ek-
sander I. in Friderik Vilj  em  III. „sv eto z avezo“  ter obljubili,
da bodo svoje države po zapovedih sv. evangelija kot očetje vladali
ter se pri vsakej priliki mej seboj podpirali. Tej sveti zavezi pri¬
stopile so kmalu vse druge evropske države (razen angleško in cer¬
kvene države).

Kratek pregled zgodovine  od  1815 — 1886.

Francosko.

V Franci  j i je vladal dobrosrčni kralj Ludvik  XVIII. (1815—
1824), kije  dal državi ustavo ter pristopil k sveti zavezi. Notranji mir
so kalile nasprotne stranke (kraljevci, republikanci in bonapartovci) za
njega in njegovega brata naslednika Karla  X (1825—1830). Ker
je ta hlepel po neomejeni oblasti, izgubil je vkljubu srečni prisvo¬
jitvi Algiera (1830) po tako zvanem julijskem prevratu  pre¬
stol. Umrl je na tujem v Gorici.

Ustanovitev Belgijske države. Belgijani  so bili silno neza¬
dovoljni, da so jih bili v dunajskem shodu s Hollandci  združili
v Nizozemsko kraljestvo. Vsled julijskega prevrata osrčili so se ter
v avgustu 1830 odpovedali Hollandu. Z angleško pomočjo zadobili
so nezavisnost, sklicali samostalno državo ter si izbrali koburškega
princa Leopolda  (I. 1831—-1855) za kralja. Za tega in njegovega
sina in naslednika Leopolda  II. (od 1865 do sedaj) je Belgija
vsestransko močno napredovala.

V Franciji je bil Ludvik Filip  (1830—1848) iz orleanske
vrste bourbonskega rodu za kralja izvoljen. A kmalu je izgubil
udanost francoskega naroda ter je bil vkljubu zmagoslavnim vojskam
v severni Afriki (Abdel Kader) po svečanskem prevratu (1848) s
prestola pregnan. Nato so Parižani Francijo oklicali za republiko
ter Ludvika Napoleona  (sina nekdanjega hollandskega kralja
Ludvika) za predsednika izbrali. Ta je črez 3 leta zatrl republiko
ter šiloma ustanovil

drugo francosko cesarstvo  (1852 —1870). Da bi se na
prestolu utrdil, skušal je cesar Napoleon  III. Franciji pridobiti
prejšnjo veljavo mej evropskimi državami. Zato se je srečno vojskoval
zoper Kuse (krimska vojska) in s Sardinci zoper Avstrijo (1859;
pridobil si Savojsko in Nizzo), dvakrat tudi srečno s Kitajci, — na¬
posled pa kaj nesrečno z Mejikanci in Nemci (1870). Ko je bil v
tej vojski pri Sedanu vjet, odstavili so Francozje njega in njegov rod
ter oklicali tretjo francosko republiko, ki se je do današnjega časa
ohranila. Vodi jo izvoljen predsednik (prvi Thiers, drugi Mac Mahon
in sedaj uže na drugih 7 let izbran Grevy).

Velika Britanija in Irsko.

Po smrti Jurija  III. je prišel njegov sin Jurij  IV. (1820—
1830) na prestol. Zjedinjeno kraljestvo je močno napredovalo in
1. 1829. odpravilo glasoviti zakon o prisegi  (s tem so katoliki

— 79  —

zadobili državno ravnopravnost z drugimi verniki). Juriju IV. je na-
sledoval mlajši brat Viljem  IV. (1830—1837), ki je prenaredil
volilni red za državni zbor (1832) ter 1. 1833. odpravil sužništvo
v angleških naselbinah. Kupčija in obrtnija ste se za njega zelo
razcvetli; še bolj ste pa napredovali za njegove naslednice sedanje
kraljice Viktorije  (od 1. 1837). Zunanja oblast se je močno raz¬
širila in okrepila (Viktorija, cesarica indijska 1876); notranji raz-
vitek so pa najbolj pospeševali John C o bde n, Robert Peel  in
Viljem Gladstone.

Špansko.

Ferdinad  VII. (1814—-1833) je prišel po neizmernih žrtvah
španskega naroda na kraljev prestol svojih pradedov. Ta zanikarni
kralj je odpravil vse ustavne svoboščine v Spancih, preklical sališki
zakon o podedovanji prestola ter znova vpeljal staro dedinsko pravo
kastilsko, po kterem ženske vladajočega kralja imajo prednost pred
stransko moško vrsto. To je po njegovi smrti povzročilo sedemletno
vojsko (1833 — 1844) Karlistov (Don Carlos) zoper kraljico Iza¬
belo  (1833 - 1868).

Odpad ameriških naselbin od španskega kraljestva. Kratko¬
vidni španski vladarji so tekom stoletij silno tlačili in izsesavali na¬
selbine v Ameriki. Ker jim tudi Ferdinand VII. ni hotel priznati
najmanjših pravic, uprle so se ter ustanovile stamostalne republi¬
kanske države: Meji k o, republike v srednji Ameriki, Ko¬
lumbija  (Nova Granada), Venezuela, Peru, Bolivija, Chile,
Argentina, Uruguaj in Paraguaj.  Zaman so bili vsi napori
španske vlade, da bi jih znova podvrgli, in to tem menj, ker so Angleži
in Zjedinjene države na skrivnem in očitno podpirali upornike zoper
Spance. — V Meji  ki  je bil cesar Napoleon III. šiloma ustanovili
cesarstvo (avstrijski nadvojvoda Maksimilijan), ki se je pa le malo časa
ohranilo (1864—1867).

Zanikamo kraljico  Izabelo so 1. 1868. pregnali ter za malo
časa kraljeviča Amadeja  posadili na prestol. Ko se je ta odpo¬
vedal, oklicali so republiko, pa tudi republika (Castelar) se ni mogla
ohraniti in 1. 1874. so Alfonza XII. izvolili za kralja. Taje  uredil po
notranji vojski hudo razdrto državo. Po njegovi rani smrti 1885
vlada njega vdova kraljica Kristina  za nedoraslega svojega otroka.

Portugalsko kraljestvo.

Portugalski  kralj Jovan  VI. (f 1826) je bil pred Fran¬
cozi bežal v Brazilijo  ter se tudi po pregnanji Francozov iz de¬
žele ni vrnil v Evropo. Kar so se 1. 1820. Portugalci uprli ter pri¬
silili kralja, da je prišel iz Amerike v Potugal. To je pa zopet Bra¬
zi  lij  a n c e toli razdražilo, da so se odpovedali portugalski nadob¬
lasti, ustanovili samost a lno cesarstvo ter don Pedro,  sta¬
rejšega kraljevega sina, posadili na brazilski prestol. Od tega časa
ste obe državi ločeni.

— 80

Italija.

Italijani niso bili prav nič zadovoljni z državnimi naredbami,
ktere je dunajski shod na njih poluotoku ustanovil. Neprestano so se
napenjali, da bi jih odpravili in skupno državo ustanovili. Posebno
hudo je bilo to prevratno gibanje 1. 1848. in 1849., ker sta je sar¬
dinski kralj Karl Albert  (1831 — 1849) in sprva tudi papež Pij
IX. (1846 — 1879) podpirala. Italski prevratniki so hoteli Avstriji
vzeti Lombardijo in Benečijo.  A ni se jim posrečilo. Cesarski
maršal, 82 letni grof Radecki  je krvavo zavrnil sardinskega kralja
pri Sv. L u c i j i (6. maja 1848) ter ga poslej pri K u s t o c i (25. julija
in Volti  (27. julija) toli zdatno potolkel, daje  Karl Albert nagloma
moral premirja prositi. Ko pa je poslej ponovil vojsko, prekoračil
je Radecki reko Ticino (20. marca 1849) ter je Lahe pri Mo rt ari
in No vari  popolnoma pobil. Ves potrt in obupan se je Karl Albert
odpovedal kroni, ktero je njegov sin Viktor Emanuel  (1849 —
1878) prevzel. Ta je sklenil mir z Avstrijo ter jej plačal primerno
odškodnino. Ker so se tudi Benetke  kmalu udale, bila je znova
ustanovljena avstrijska oblast v Italiji.

Jožef Venceslav grof Radecki  je z 18. letom
stopil v cesarsko vojsko ter se je uže v bojih zoper Napoleona I.
(zlasti pri Lipskem) močno odlikoval. Kot poveljnik cesarske vojske
je vedno zmagoval ter tudi skrbel za vojake, ki so ga kot pravega
očeta ljubili. Ko je Radecki 1858 v 90. letu svojega življenja umrl,
žalovala je vsa Avstrija za njim, pred vsem pa je žaloval cesar
Franc Jožef  I., ki je nepozabnemu svojemu maršalu zares cesarski
pogreb napravil. Položili so junaka k večnemu počitku pri Wetz-
dorfu  blizu Tullna (Heldenberg).

Ker sami Lahi niso mogli spodriniti avstrijske oblasti in zje-
diniti Italije, zavezal se je Viktor Emanuel  (Cavour) s franco¬
skim cesarjem Napoleonom  III. Združena sta 1. 1859. premagala
Avstrijance pri Magenti in Solferinu.  Vsled tega odstopila je
Avstrija Lombardijo  in samostalni knezi so izginili iz Toskan¬
ske, Modenske in Parmske.  Ker so kmalu potem Sardinci pa¬
pežu vzeli večino cerkvene države, Bourboncem pa kraljestvo
obeh Sicilij  (Garibaldi), sklical je Viktor Emanuel zastopnike
vseh dežel v italijanski državni zbor ter je proglasil italijansko
kraljestvo.

L. 1866. so se Lahi  zavezali s Prusi.  V vojski zoper Avstrijo jih
je nadvojvoda Albreht,  sin preslavnega vojskovoda Karla, pri K li¬
sto ci popolnoma potolkel, admiral T.egetthof  pa je pri dalma¬
tinskem otoku Visu  premagal italijansko ladijevje. A vkljubu tema
zmagama je Avstrija vsled druge nezgode Italiji odstopila Benečijo.
Ker so za nemško-francoske vojske dobili Lahi tudi zadnjo pape¬
ževo pokrajino  in mesto Rim,  bila je tem potom zjedinjena vsa
Italija. Po smrti Viktorja Emanuela (1878) vlada kraljestvu njega
sin H u m b e r t.

— 81

Avstrija in Nemčija.

V Avstriji je do 1. 1835. vladal cesar Franc  I., po njegovi
smrti pa starejši sin Ferdinand  I. (Dobrotljivi, 1835—1848) po
načelih, ktera je državni kancelar knez Metternich  vsled svete
zaveze po vseh evropskih deželah najodločniše zastopal. Ko je leta
1846. pretresel krvav upor vse poljske dežele, zadušile so ga sosedne
države; pri tej priliki je Avstrija pridobila republiko Krakov.  Veča
nevarnost je Avstriji pretila vsled svečanskega prevrata v Franciji.
Uprli so se celo Dunaj Čanje:  Metternich je odstopil in proglasila
se je ustava. Ogerska in Lombardo-Beneška  ste se pa kar
popolnoma hoteli odtrgati od Avstrije. Sredi hude vojske z uporniki
seje  cesar F er d i na nd v 01 o muci  odpovedal kroni (2. dec. 1848,
f 1875), ktero je njega mladi bratič, sedanji cesar Franc Jožef  I.
prevzel ter naposled upornike povsod ukrotil. Na Ogerskem je uporne
Madjare (Košut) ugnal cesarski vojskovod Windischgratz  (z Je¬
lačičem in Paskevičem) in general Hainau  je ostro strahoval naj¬
hujše rovarje in najbolj krive prevratnike (Košut z nekterimi voditelji
je bil rano ubežal prek turške meje). Potem je do 1. 1859. (itali¬
janska vojska) vladal mir po Avstriji, ki je tvarno in duševno vse¬
stransko napredovala.

V Nemčiji narod tudi nikakor ni bil zadovoljen z državnimi
naredbami dunajskega shoda. Po raznih poskusih sol. 1848. in 1849.
namerovali Nemci  odpraviti nemško zavezo in z j e d i n i t i državo; te
cesarsko krono so ponudili pruskemu kralju Frideriku  V i 1 j emu  IV.
(1840—1861), ki je pa ni hotel sprejeti. Ker je povsodi prevlado¬
vala sila, povrnil se je v Nemčijo mir in z mirom vse prejšnje
državne naprave.

Razpor mej Avstrijo in Prusijo ter avstrijsko-prusko-
italijanska vojska  (1866). Od italijanske vojske (1859) se je
bil močno poostril stari razpor mej Avstrijo in Prusijo.
Avstrija  bila bi rada okrepila Nemčijo pod svojim voditeljstvom,
temu pa se je upirala Pruska,  kjer je bil 1. 1861. Viljem  I. na
prestol prišel. Pruski prebrisani in brezozirni minister Bismarck
pa je neprestano delal na to, da bi Avstrijo iz Nemčije izpodrinil
ter to pod voditeljstvom pruskega kralja zjedinil. To nasprotje mej
obema državama je 1. 1866. porodilo vojsko. Njej zunanji povod
sta bila 1. 1864. Dancem v vojski vzeta Schleswig in Holstein,
o kterih končni osodi se velemoči niste mogli zjediniti. — V tej
vojski je Avstrija popolnoma potolkla Italijo, prusko zaveznico, a

6

82  —

podlegla je pri Sadovi ali Kraljičnem gradci (Benedek; 3. ju¬
lija 1866) ter sklenila s Prusi mir v Pragi.  Vsled tega se je ločila
iz nemške zaveze ter privolila v preuravnavo in jedinstvo Nemčije
z močno povečano Prusijo na čelu, Benečijo pa je odstopila Italiji.

Nemško-francoska vojska (1870 —1871). Ošabni Napoleon
je prepozno sprevidel, kolika nevarnost njegovemu presilju v Evropi
preti od povečane Prusije in zjedinjene Nemčije. Da bi svojo veljavo
utrdil, zahteval je Franciji imenitne pokrajine belgijske in nemške.
Ker mu Prusi (Bismarck) niso v to privolili, začel je 1. 1870. krvavo
vojsko zoper zjedinjeno Nemčijo. Po strahovitem pobitji (Weissen-
burg, Worth, Metz) moral se je pri Sedanu s premagano vojsko
udati. In v Parizu so oklicali zopet republiko  (sept. 1870). A
kolikor zelo so se Francozje (Gambetta) tudi napenjali in navduše¬
vali, premočnega sovražnika niso mogli več premagati. Ta jim je
vzel premočne vzhodne trdnjave (Metz, Strassburg i. d.), potolkel
ali premagal jim ;je vse vojske in sledkar prisilil Pariz,  da se je
udal (1871). Popolnoma upehana je francoska republika (Tliiers)
sklenila premirje in poslej mir v Franko b rodu:  Nemcem je od¬
stopila Alzacijo in Lotaringijo  ter jim plačala 5000 milijonov
frankov vojne odškodnine. — Mej vojsko so zjedinjeni nemški knezi
oklicali pruskega kralja Viljema I. za nemškega cesarja  z
dedinsko pravico (18. januarija 1871). — V tej vojski je tudi fran¬
coska posadka zapustila Kirn in Italijani so sedaj nagloma vzeli
papežu večno mesto ter je za stališče in središče italijanskemu kra¬
ljestvu oklicali.

Notranje razmere avstrijskega cesarstva od 1. 1859. Cesar
Franc Jožef  I. je 1. 1860. z oktobersko diplomo  cesarstvo
proglasil za ustavno državo, kterej ustavo je februarski  patent
(1861) določil. Tosošesteri osnovni zakoni  od 21. de¬
cembra 1867 nekaj prenaredili in dalje razvili in sicer na dua-
1 isti  čn  i .podlogi. In ta je sedaj veljavna ustava „avstrijsko-
o g e r s k e monarhije";  po njej je cesarstvo razdvojeno na dve
enakopravni polovici (avstrijska in ogerska država), ki imate vsaka
zase posebno ustavo in upravo. Razne naprave, naredbe in zakoni
močno pospešujejo šolstvo, kmetijstvo, obrtnijstvo in kupčijo, pa
tudi umetnosti in znanosti. Ta vsestranski duševni in tvarni napredek
avstrijskih dežel in narodov se je najočitniše pokazal na velikanski
svetovni razstavi na Dunaji  (1873) in na poznejših razstavah v
Monakovem in v Parizu.

Turška in Ruska.

Turčija je od nesrečnih vojska z Avstrijo neprestano pro¬
padala (slabotni sultani, nevestni in nespretni ministri, pogubna

uprava, siloviti janičarji) in v 19. stoletji še hitreje nego poprej.
Močno so jo pretresali krvavi upori raznih paš ali namestnikov
(n. pr. v Arbaniji in Aegyptu) še bolj pa upori srbskega in
grškega  naroda.

Srbje (Črni Jurij in Miloš Obrenovic) so se I. 1804. uprli
zoper krvoločne Turke ter se po dolgoletni vojski osvobodili in
ustanovili srbsko kneževino  (1816). — Leta 1821. uprli so
se Grki zoper silovite Turke. V strašnem boji so se Grki  res ju¬
naško branili (Missolunghi, 1826) ter so vkljubu Metternichovi po¬
litiki po vsej Evropi nahajali obilo sočutja in podpore. Vsled te
navdušenosti za uporne Grke se je tudi zjedinilo rusko, angleško in
francosko ladijevje ter je pri Navarinu  (1827) uničilo turško
brodovje. Ker tudi ta poguba ni omečila sultana, napovedala mir
je razkačena Rusija  vojsko.

Ruska je od začetka 19. stoletja močno napredovala. Caroval
jej je sprva Aleksander  I. (f 1825), potem pa njega brat Ni¬
kolaj  I. (1825—1855), ki je bil 1. 1831. upor v Poljakih  krvavo
zatrl. Ta car se je tudi potegnil za pravoslavne sovernike Grke ter
v krvavi vojski (1828—1829) sultana premagal (Bibič Zabalkanski
zmaga pri Sumenu ter dere prek Balkana) in k miru v Adrija-
nopolji  (1829) prisilil. Ta mir je osvobodil Grke, ki so 1. 1832.
kraljestvo oklicali ter krono bavarskemu Otonu  izročili. Ko so
tega 1. 1862. pregnali, izvolili so kraljem danskega princa, ki z
imenom Jurij  I. še sedaj povečani Grški kraljuje.

Krimska vojska (1854—1856). Ruska  se je za čara Niko¬
laja I. vsled notranjih prenaredeb in obširnih pridobitev toli močno
okrepila, da je car ponovil nakane Katarine  II. ter mislil turško
oblast v Evropi popolnoma uničiti. V ta namen je začel 1. 1854.
vojsko zoper Turke.  Ker je pa sredi vojske umrl (1855) in je
Turška našla močna zaveznika, Francoza in Angleža,  ki sta
Ruse na poluotoku Krimu  nekoliko premagovala (Inkerman, Črnaja
in vzetje Sebastopolja), sklenil je Nikolajev sin in naslednik Alek¬
sander  II. (1855—1881) s sovražniki neugoden mir v Parizu
(1856). Vsled tega ste se nekaj pozneje podonavski kneževini Mol¬
davija in Valahija združili z imenom Romunska  ter si pridobili
neko večo samostalnost. (Sprva knez Kuža, za tem pa Karl iz hohen-
zollerske rodovine.)

Po krimski vojski je car Aleksander  II. močno prestvaril
svojo državo ter nje duševni in tvarni razvitek pospeševal (ceste,
železnice, kupčijo in obrtnijo); zategadelj je tudi odpravil nevoljstvo
kmetovskega stanu. Predrugačil je razne naredbe v poljskem kra¬
ljestvu ter skušal pridobiti nezadovoljne Poljake.  A ti so se leta
1863. uprli  zoper rusko vladarstvo, tako da jih je car moral ši¬
loma ukrotiti. Ker je Turška neprestano slabela in so jo krvavi
upori hudo tlačenih kristijanov pogostoma pretresali, nameraval je
car ponoviti staroruske nakane zoper mohamedansko oblast. Siloviti

6 *

84  —

upori  v Hercegovini, Bosni in Bulgariji in krvava vojska
mej  Turki in Srbi in Črnogorci so povzročili

rusko-turško vojsko (1877—1878). Turki so se sicer hrabro
branili (Osman v Plevni), a vkljubu temu so jih junaški Rusi na
azijskem in evropskem bojišči popolnoma potolkli, prekoračili so
Balkanske gore in pridrli do Carigrada. V tej stiski je sultan Abdul
Hamid  (od 1. 1876. dosedanjega časa) sklenil s čarom mir v Sv.
Stefanu  blizo Carigrada. To pogodbo je shod pooblaščencev ev¬
ropskih velevlastij v Berlinu  močno predrugačil. Po tej novi
pogodbi je

1.  Ruska dobila od Turčije kos Armenije, od Romunske pa
Besarabijo;

2. črna gora  (knez Nikica od 1860), Srbska  (knez Milan
od 1 1868.) in Romunska  (knez Karl) so postale nezavisne ter
so dobile nekaj turške zemlje (Romunska vso Dobrudšo);

3. Severna Bolgarska  je postala samostalna kneževina
(knez Aleksander 1. Battenberg od leta 1879.; 640 Mm 2  in 2  mili
jona ljudij); Južna Bolgarska  pa z imenom Vzhodna Rume-
1 i j a (360 Mm 2  in 830.000 ljudij) ostane kot posebna pokrajina turška,
ktero pa krščanski namestnik vlada.

4. Avstrija  dobi Spuž v južni Dalmaciji ter pravico posesti
in upravljati Bosno in Hercegovino.

5. Grški  so obljubili na severni meji nekaj turških pokrajin.

Avslrijanci posedejo Bosno in Hercegovino (1878). Nadpo-

veljnik cesarski vojski Filipovič  je s Hrvatske in Slavonske pro¬
diral v Bosno,  po krvavih bojih ukrotil uporne bosenske moha-
medance ter se naposled polastil glavnega mesta Sarajeva. Jova¬
novič,  drugi cesarski poveljnik, prodiral je z Dalmacije v Her¬
cegovino  ter jo nagloma pomiril.

Mej berolinskim shodom so Angleži  v skrivni pogodbi od
Turkov dobili otok Cyper,  poslej so pa velevlasti Grški  razširile
meje v južni Arbaniji  (Epirus) in T h e s s a 1 i j i (1880). Leta 1881.
ste se Srbska in Romunska  proglasili za kraljestvo.  Ko je
bil ruski car Aleksander  II., Osvoboditelj, strahovito ubit, prevzel
je carstvo njega sin Aleksander  III. (od leta 1881.). Ta se jez
avstrijskim in nemškim vladarjem združil v tako zvano zavezo
treh cesarjev,  ki občno politiko evropskih držav doslej uspešno
vodi in mir ohranuje. To se je najočitniše pokazalo pri zadnji zme¬
šnjavi na Balkanskem polotoku. Južna Bulgarija  je pregnala
turškega namestnika ter seje s Severno Bolgarijo  zjedinila v
jedno državo (1885). In to jedinst.vo je Bolgarska kaj pogumno
branila in srečno ohranila vseh nepremišljenih napadov od preširnih
Srbov.

85 —

Notranja vojska v Zjedinjenih državah Severne Amerike

(1861 — 1865).

Zjediujeue države v Severni Ameriki  so se kaj hitro
množile in razširjale mej Atlantskim in velikim morjem (po pogod¬
bah, nakupu in vojskah). Prebivalstvo se jim je silno hitro mno¬
žilo (tudi po priselnikih iz Evrope) in notranja sila jim je neprestano
rastla. Kar se je 1. 1861. zarad sužništva  v njih vnela huda
notranja vojska mej severninimi  državami brez sužnikov
m južnimi s sužniki  (1861—1865). Sprva je bila podoba, da
se bode velikanska država razdrla, da bodo južne zavezne države
zmagale in sužništvo ohranile. A tekom vojske so se okrepile severne
države, premagale južne uporne pokrajine ter ohranile poprejšnjo jedi-
nost (predsednik Linkoln, general Grant). Vsled te končne zmage
odpravili so sužništvo po vseh državah, potem zaprečili Napoleonu
nakane v Mejiki in od istega časa vsestransko silno napredujejo.

Omika za tretje dobe.

Verstvo. Za katoliško cerkev  posebno imeniten je bil
vesoljni cerkveni zbor vatikanski  (1869/1870), kije nezmot¬
ljivost  sv. očeta v verskih in nravstvenih stvareh proglasil. Vsled
tega sklepa so se tako zvani stari katoliki  ol  vesoljne cerkve
odcepili. L. 1834. je bil ustanovljen red usmiljenih bratov in usmi¬
ljenih sester za oskrbovanje bolnikov.

Državne razmere. Skoro vse samovladarske države so sedaj
ustavne,  le v Ruski, Turški in Bolgarski imajo vladarji še neo¬
mejeno  oblast; Francija in Svajca ste pa republiki.

Znanosti zlasti realne  za te dobe neprenehoma močno na¬
predujejo. Posebno so se odlikovali v zvezdoznastvu:  Laplace,
Leveriere in Littrow (Avstrijanee); v_ fiziki: Faraday in TyndaII,
Fresnel in Arago; v ločbarstvu  Svedec Berzelius in Liebig; v
prirodoznanstvu  Buch, Lyell zlasti pa K. Darvvin; v mate¬
matiki:  Lagrange, Monge v in Gaus; v zdraviloznanstvn  pa
Cehi Purkynč, Rokitansky, Škoda, potem Hyrtl. Nasledek velikega
razvitka realnih znanostij pa je bil velikanski napredek kmetij¬
stva, obrtnijstva, in trgovstva.  Stephenson je izumel
parovoz (železnice), Fulton parnike (Avstrijanee Rese! pa vijake),
Morse dalekopis, Edison telofon, Murdock svečavo s plinom i. t. d.

Na novo se je razvilo primerjajoče jezikoznanstvo,  ki
je zlasti narstaršo zgodovino narodov močno pojasnilo. Najimenit-
niši jezikoznanci so: Slovenec Miklošič, Ernest Renan, Maks Muller
in V. Whitney. — Zgodovinoznanstvo  se je tudi pri vseh
narodih močno razvilo. Mej Avstrijanci so se najbolj odlikovali
Pal.icki, Gindely, Arnetb, Majlath. — Za zemljepisje  so največ
storili Angleži in Rusi, potem pa Francozi in Nemci. Avstrijanca
Payer in Weyprecht, Livingstone, Stanley so kaj slavni najditelji
prej nepoznanih dežel.

— 86  —

Narodno slovstvo se je posebno razvilo v Francozih (Viktor
Hugo, Beranger in Lamartin), v Angležih (Byron, Scott, Dickens),
v Nemcih (Schiller, Gothe, Grillparzer, Halm, Anastasius Griin, Lenau,
Korner), v v PoIjakih (Mickievič), v Kusih (Lermontov, Puškin, Tur-
genev), v Cehih (Kolar, Celakovski), v Slovencih (Vodnik, Preširen,
S. Jenko, Boris Miran, Jurčič, Gregorčič) i. t. d.

Umetnosti. Stavbarstvo  za te dobe ni izumelo nobenega
novega zloga, a bolj pazno je ogledovalo in premišljevalo prejšnje zloge
ter vsled tega mnogo zares vzglednih staveb ustvarilo. Na to je v Av¬
striji naj več vplival B. Semper. Premnogo izvrstnih' stavbarjev pa je
zlasti v Beči postavilo mnogo krasnih staveb po klasičnem, gotskem in
preporodnem zlogu. Ti mojstri so: van der Nuli in Siccardsburg
(arzenal in gledališče za opere), Semper, Schmidt (akademični gim¬
nazij, dunajska mestna hiša), Ferstel (Obljubljeno cerkev — Votiv-
kirche, muzej za umetnost in obrtnost, vseučilišče v Beči; Lloydova
palača v Trstu), Hansen (vseučilišče v Athenah, poslopje za državni
zbor v Beči), Avg. Weber (umetniški dom v Beči), Hasenauer.

V kiparstvu  so se najbolj odlikovali Italijan Canova (The-
seus in nagrobnik nadvojv. Kristine v Beči), Danec Thorwaldson,
Schwanthaler in Avstrijanci: Zauner (Jožef II.), Schaller (And. Hoffer),
Fernkorn (nadvojv. Karl na konji), Gasser, Zumbusch in Tilgner.

Zelo imenitni slikarji  so Francozi in Belgijanci (Vernet,
Delaroche, Gallait), Nemci (Overbeck, Kaulbach, Piloty), Cehi (Zeleny,
Cermak, Brožik), Slovenci (Wolf, brata Šubica), Poljak Matejko,
Oger Munkaczy in nemški Avstrijanci (Rohl, Blaas, Canon, Def-
regger, Schwind, zlasti pa Makart). — Močno so napredovali tudi
bakrorez, jeklo rez in lesorez.  Avstrijanec Alojzius Sene-
felder je izumel kamenopis in tisk z oljenimi bojami.

Glasbarstvo so sosebno gojili L. Beethoven (f v Beči 1827),
Schubert (f 1828), Weber, List, Ernst, Goldmark, pa Nemca Mendels-
sohn-Bartholdy in R. Wagner.

Povrstni zgodovinski pregled.

Prva doba.

1492. Krištof Kolumb najde Ameriko, f 1506.

1493 —1519. Cesar Maksimilijan I.

1498. Vasco da Gama najde morsko pot v Indijo.

1500. Portugalec Kabral najde Brazilijo.

1509—1547. Henrik VIII., reformator angleški.

1515—1547. Franc I.. kralj francoski.

1517. Martin Luter začne novo vero oznanovati.

1519—1556. Cesar Karl V., kralj španski (1516—1556).

1519—1521. Ferdinand Cortez osvoji Mejiko.

87

1519 — 1522. Magelhaens potuje krog zemlje.

1521. M. Luter v državnem zboru v Wormsu.

1521—1526. Prva vojska mej Karlom V. in Francem I.

1523 —1560. Gustav AVasa, kralj švedski, "vpelje luteranstvo.

1525. Bitka pri Paviji; kmetske vstaje v Nemcih.

1526. Bitka pri Mohači; Ferdinand I. ustanovi avstrijsko-ogersko mo¬
narhijo.

1527—1529. Druga vojska mej Karlom V. in Francem I.

1529. Soliman oblega Dunaj.

1530. Državni zbor v Augsburgu (augsburška veroizpoved).

1530. Karl V. izroči vitezom sv. Janeza Malto in Gozzo.

1531. Schmalkaldska zaveza; Zwingli j v bitki pri Kappelu.

1534. Ig. Loyola ustanovi red očetov jezuitov. Papež Pavel III. ga pa
potrdi leta 1843.

1535. Karl V. se srečno bojuje z Mohamedanci v Tuniziji.

1536—1538. Tretja vojska mej Karlom V. in Francem I.

1542-—1568. Marija Stuartska, kraljica škotska.

1542— 1544. Cetvrta vojska mej Karlom V. in Francem I.

1543— 1563. Občni cerkveni zbor tridentinski.

1546 — 1547. Schmalkaldska vojska. Karl V. zmaga pri Miihlbergu.
1547—1559. Henrik II., kralj francoski.

1555. Verski mir augsburški.

1556—1564. Ferdinand I., cesar nemški; T522—1564, vladar avstrijski.
1556 — 1598. Filip II., kralj španski.

1558—1603. Elizabeta, kraljica angleška.

1564. J. Kalvin, krivoverec f v Genevi, kjer vlada od 1541—1564.
1564 —1576. Maksimilijan II., cesar nemški.

1566. Nikolaj Zrinij brani Siget; Solejman in Zrinij f.

1568. Alba da ugrabiti, obsoditi in usmrtiti Egmonta in Horna.

1571. Don Juan d : Austria pobije Turke pri Lepantu.

1572. Jagelovci izmro. Poljsko postane izborno kraljestvo.

15 72. Noč sv. Jarneja ali krvavo svatovanje v Parizu.

1574—1589. Henrik III., zadnji valoiski kralj francoski.

1576—1612. Rudolf II., cesar nemški, podpiratelj umetnostij in znanostiji
1579. Utrehtska unija sedmerih nizozemskih pokrajin.

1581-^1640. Portugalsko pod špansko oblastjo.

1587. Elizabeta da usmrtiti Marijo Stuartsko.

1588. Pogin nepremagljive armade španske (Medina Sidonija).

1589 — 1610. Henrik IV., prvi bourbonski kralj francoski.

— 88  -

1598. Razglas (edikt) nanteski prizna kalvincem ravnopravnost.

1598. Rurikovci izmro na ruskem prestolu. Boris Godunov.

1598—1621. Filip III., kralj španski.

1603 —1625 Jakob I. stuartski kralj veliko-britanski.

1606. Nadvojvoda Matija sklene mir s Turki v Sitvi Toroku.

1608. Protestanti sklenejo unijo v Nemcih. Liebenska pogodba.

1609. Katoliki sklenejo ligo v Nemcih. Veličanstveno pismo.

1610 —1642. Ludvik XIII., kralj francoski; Marija Medicejska.

1612— 1619. Matija, cesar nemški; kardinal Klezel.

1613— 1762. Romanoviči na ruskem prestolu. Mihael Romanov.

1618 —1648. Tridesetletna vojska. Matija Thurn.

1619 - 1637. Ferdinand II., nemški cesar in avstrijski vladar.

1620. Bitka na Beligori. Protireformacija v Cehih.

1621—1665. Filip IV., kralj španski.

1625—1642. Kardinal Richelieu, vsemogočni minister francoski.

1625 - 1629. Danska vojska; mir v Ljubeku (1629).

1626. Wallenstein premaga Mansfelda pri Desavi, Tilly pa Kristijana IV.
pri Lutru am Barenbergu.

1629 —1635. Švedska vojska. Gustav Adolf pride na Nemško.

1631. Tilly vzame Devin (Magdeburg) in je pobit pri Breitenfeldu.

1632. Tilly f; bitka pri Liitzenu, Gustav Adolf f.

1634. Wallenstein je umorjen v Hebu; bitka pri Nordlingenu.

1635. Izbornik saski se v Pragi pomiri s cesarjem.

1635—1648. Švedsko-Francoska vojska.

1637-—1657. Ferdinand III., cesar nemški in vladar avstrijski.

1640. Portugalci se osvobode španske sile. Rod-Braganza.

1640—1688. Friderik Viljem, veliki izbornik brandenburški.

1643—1715. Ludvik XIV., mogočni kralj francoski.

1643—1661. Kardinal Mazarin, mogočni minister francoski.

1648. Westfalski mir v Monasteru in Osnabriicku konča 30 letno vojsko.

Druga doba.

1649. Karl I., drugi stuartski kralj velikobritanski, je umorjen.

1649 —1660. Velika Britanija z Irsko je republikanska država.

1653 —1658. Oliver Cromvvell, pokrovitelj velikobritanske republike.
1654. Kristina se odpove švedski kroni. Karl Gustav iz Zweibriickena.
1658—1705. Leopold I., nemški cesar in avstrijski vladar.

1660 —1685. Karl II., predzadnji kralj velikobritanski iz stuartskega
rodu.

— 89

1661—1683. Colbert, imenitni francoski minister.

1664. Montecuculi pobije Turke pri sv. Gothardu ; mir v Vasvaru.
1666 —1668. Prva roparska vojska Ludvika XIV.; mir v Aachenu.
1672—1678. Druga roparska vojska Ludvika; mir v Nymwegenu.
1680—1684. Ludvikove reunije; 20 letno premirje z Leopoldom I.
1683. Turki pred Dunajem; J. Sobieski; turška vojska (1683—1699).
1685. Preklic razglasa nantskega. Jakob II., kralj velikobritanski.
1687. Ogersko postane dedinsko kraljestvo za moške Habsburgovce.

1688— 1697. Tretja roparska vojska; mir v Ryswicku.

1689— 1702. Viljem III. Oranski, kralj velikobritanski.

1689 —1725. Peter I. Veliki, car ruski. (Sofija, Ivan).

1697. Evgen Savojski pobije Turke pri Senti.

1697—1718. Karl XII., kralj švedski (severni Aleksander).

1699. Mir v Karlovcih mej Turki in cesarjem Leopoldom I.

1700— 1721. Severna vojska mej Švedi in Danci, Rusi in Poljaki.
1701. Ustanovitev pruskega kraljestva; Fridrik I. (1701—1718).

1701— 1714. Nasledstvena vojska španska.

1703. Ustanovitev Petrograda, novega stolišča ruskega.

1704. Evgen in Marlborough zmagata pri Hochstadtu.

1705. Leopoldi, f; cesar Jožef I. (1705—1711).

1707. Karl XII. sklene z Avgustom II. mir v Altrandstadtu.

1706. Evgen zmaga pri Turinu, Marlborough pri Ramilliesu.

1708. Evgen in Marlborough zmagata pri Oudenardeu.

1708. Rusi premagajo Karla XII. pri Pultavi.

1709. Evgen in Marlborough zmagata pri Malplaquetu.

1711. Car Peter Veliki, zajet na Prutu, sklene mir s Turki.

1711—1740. Karl VI., cesar nemški in vladar avstrijski.

1713 —1740. Friderik Viljem I., kralj pruski.

1713. Mir utrehtski; pragmatična sankcija; 1724 slovesno oklicana.

1714. Mir v Rastadtu in Badenu; Hannoverci na prestolu angleškem.
1715—1774. Ludvik XV., kralj francoski.

1716 —1718. Karlova 1. vojska s Turki; mir v Požarovici (1718).
1733—1738. Prestolna vojska poljska; mir dunajski (1738).

1738. Franc Štefan Lotarinški postane veliki vojvoda toskanski.

1740—1780. Marija Terezija, vladarica avstrijska.

1740 —1786. Friderik II., kralj pruski.

1740—1748. Nasledstvena vojska avstrijska; mir aachenski (1748).
1740—1742. Prva sleska vojska; mir berolinski (1742).

1744—1745. Druga sleska vojska; mir draždanski (1745).

— 90

1745 —1765. Franc I. (Štefan), cesar nemški.

1756—1763. Sedemletna ali 3. sleska vojska; mir hubertsburški (1763.)

1757. Daun zmaga pri Kolinu, vojaški red Marije Terezije.

1758. Rusi pobiti pri Zorndorfu; Daun zmaga pri Hochkirchenu.

1759. Avstrijanci zmagajo pri Kunnersdorfu in Maxenu.

1762—1796. Katarina II., carinja ruska, severna Semiramida.

1765—1790. Jožef II., cesar nemški.

1768—1779. Anglež Janez Cook potuje trikrat krog zemlje.

1768—1774. Prva vojska carinje Katarine zeper Turke.

1769. Napoleon I (Bonaparte) porojen v Ajaccii na Korsiki.

17 72. Prva delitev Poljske mej Prusijo, Rusijo in Avstrijo.

17 73. Papež Klement XIV. odpravi red očetov jezuitov.

1774—1792. Ludvik XVI., kralj francoski (f 1793).

1775. Marija Terezija dobi Bukovinsko.

1776 —1783. Vojska za svobodo severoameriških naselbin.

1780—1790. Cesar Jožef II., avstrijski vladar.

1787 —1792. Druga vojska carinje Katarine s Turki.

Tretja doba.

1789. Začetek francoske revolucije (prevrata).

1789—1791. Ustavodajna narodna skupščina.

1790 —1792. Leopold II., cesar nemški in vladar avstrijski.

1791— 1792. Zakonodajna narodna skupščina.

1792— 1706. Franc II., zadnji cesar nemški (f 1835).

1792—1804. Francoska je republikanska država.

1792— 1795. Narodni konvent.

1792—1795. Prva vojska zaveznikov zoper Francijo.

1792. Dumouriez zmaga Avstrijance pri Jemappesu.

1793. Ludvik XVI. umorjen; Avstrijanci zmagajo pri Neerwindenu;
2. delitev Poljske mej Ruse in Pruse.

1794. Francozje zmagajo pri Fleurusu in posedejo Belgijo.

1795. Zadnja delitev Poljske mej Rusko, Prusko in Avstrijo; mir
bazilski.

1795 —1799. Direktorij vlada francoski republiki.

1796. Nadvojvoda Karl zmaga pri Ambergu in Wiirzburgu.

1796 — 1797. Napoleon Bonaparte zmaga pri Montenotteu, Millesimu
in Lodiji; vzame Mantovo; mir v Čampo Formiji; cisalpinska re¬
publika.

1797 — 1840. Friderik Viljem III., kralj pruski.

— 91  —

1797—1799. Napoleon gre v Aegypet, vzame Malto, zmaga pri pira¬
midah; Nelson pokonča francosko ladijevje pri Abukiru; Napoleon
zmaga Turke pri Abukiru.

1798. Rimska in helvetska republika.

1799 —1802. Druga vojska zaveznikov zoper Francijo.

1799. Neapel postane republika partenopska; odstranitev direktorija.
Napoleon prvi konzul.

1800. Napoleon zmaga pri Marengi, Moreau pri Hohenlindenu.

1801. Mir lunevilleski mej Erancijo in Avstrijo.

1804. Napoleon se proglasi za cesarja francoskega.

1804. Cesar Franc I. proglasi Avstrijo za dedinsko cesarstvo.

1805. Tretja vojska zaveznikov zoper Francijo; bitka pri Trafalgaru
in pri Slavkovem (Austerlici) ; mir požunski.

1806. Razpad nemškega cesarstva; ustanovitev zaveze rhenske.

1806—1807. Četvrta vojska zaveznikov zoper Francijo.

1809. Nadvojvoda Karl zmaga Napoleona pri Aspernu, premagan pa
je pri Wagramu. Mir dunajski.

1810. Napoleon se loči od Ježefine ter se oženi z Marijo Ludviko.

1811—1824. Španske naselbine v Ameriki se osvobode španskega jarma.

1812. Napoleonova vojska na Ruskem pogine.

1813. Vojska za osvobojenje izpod Napoleonovega jarma. Zavezniki
zmagajo pri Lipskem.

1814. Napoleon, povsodi pobit, se odpove cesarstvu ter gre na Elbo.
Bourbonovci se vrnejo na prestol francoski; prvi mir pariški.

1814—1815. Shod evropskih vladarjev in državnikov na Dunaji.

1815. Napoleon se vrne v Francijo; bitka pri Waterlou ; drugi pariški
mir; sveta zaveza. Napoleon gre na otok sv. Helene, f 1821.

1821 Grki vstanejo zoper turško nasilstvo.

1825 —1855. Nikolaj I., car ruski.

1827. Angleži, Francozi in Rusi uničijo turške ladije pri Navar nu.

1828—1829. Rusko-turška vojska. Dibič zmaga pri Šumenu.

1830. Bourbonovci pregnani iz Francije. Ludvik Filip Orleanski, kralj
francoski. Ustanovitev belgijskega in grškega kraljestva.

1835—1848. Ferdinand I., Dobrotljivi, cesar avstrijski.

1837 do sedanjega časa. Victoria, kraljica britanska.

1846. Vstaja gališka. Krakovo združeno z Avstrijo.

1 848. Francoska revolucija v meseci juliji Druga francoska republika

1748 do sedanjega časa. Franc Franc Jožef I., cesar avstrijski.

1848. Radecki zmaga pri Custozzi, 1849 pri Novari. Uporni Madjarji
se udajo pri Vilagoši.

92  —

1851. Cesar Franc Jožef prekliče ustavo avstrijskega cesarstva.

1852. Ludvik Napoleon III. ustanovi drugo francosko cesarstvo.

1852—1856. Krimska vojska. Mir pariški (1856).

1855. Cesar Franc Jožef sklene konkordat s papežem Pijem IX.

1859. Italijansko-francosko-avstrijska vojska; mir ziirichski.

1859 —1861. Sardinija se razširi; ustanovitev italskega kraljestva.

1860. Avstrija postane po oktoberski diplomi ustavno cesarstvo.

1861. Cesar Franc Jožef I. proglasi februarsko ustavo,

1861—1865. Notranja vojska v Zjedinjenih državah S. Amerike.

1864—1867. Nadvojvoda Maksimilijan, cesar mejikanski.

1866. Prusko-italsko-avstrijska vojska. Prusi zmagajo pri Kraljičnem
gradci, Avstrijanci pa pri Custozzi in Visu. Mir praški.

1867. Ustanovitev dualizma v Avstriji; decemberska ustava.

1869. Občni cerkveni zbor v Vatikanu.

1870. Nemško-francoska vojska. Francozi povsodi poraženi. Napoleon III.
vjet pri Sedanu. Francoska tretja republika.

1871. Nemčija dedinsko cesarstvo pruskih Hohenzollercev; sklene mir
s Francijo v Frankfurtu na Menu.

1873. Svetovna razstava na Dunaji; borsni polom.

1875. Vstaja Bošnjakov in Ilercegovincev zoper turško nasilstvo.

1876. Črnogorska in Srbska, vojska zoper Turke.

1877—1878. Rusko-turška vojska. Mir v sv. Štefanu.

1878. Avstrijanci se vsled Berlinskega shoda po krvavih bojih polaste
Bosne in Hercegovine. To leto f f Pij IX. in Viktor Emanuel.

1881. Car Aleksander II. umorjen. Naslednik Aleksander III.

1881. 17. julija cesarjev manifest združi vojaško krajino s Hrvaško.

1882. Upor v Aegyptu. Angleži bombardirajo Aleksandrijo.

1883. 12. —17. julija Cesar obišče Kranjsko o šestoletnici.

1885. Severna in Južna Bulgarska se zjedinite.

KAZALO.

Stran.

Obseg in razdelitev zgodovine novega veka.3

Prva doba.

Od najdbe Amerike do westfalskega mira (1492—1648).

Ktere dežele so Španci v Ameriki našli in osvojili? ....  3

Portugalske najdbe in osvojitbe.6

Hollandske, angleške in francoske najdbe in naselbine ... 7

Nasledki zemljepisnih najdeb.7

Maksimilijan I., nemški cesar in avstrijski vladar (1497—1519) 8
Karl V. (1519—1556). Začetek in prvi razvitek verskega razkola 10
Ferdinand I., ustanovitelj avstrijsko-ogerske monarhije . . . 13

Karlove vojske s Francem I. in z Mohamedanci v Afriki . . 15

Karl V. in luteranstvo od leta 1532. do leta 1555 ....  16

Karlova zadnja leta in smrt.17

Reformacija v Švajci. Razširitev nove vere po Evropi . . . . 18

Občni cerkveni zbor in ustanovitev reda jezuitskega . . . . 18

Nemčija in Avstrija (1567—1612). 19

Špansko za habsburških vladarjev.21

Francosko kraljestvo . . ..23

Angleško in Irsko za časa Tudorcev (1485 —1603) ....  25

Tridesetletna vojska (1618 —1648). 28

Omika za prve dobe.34

Druga doba.

Od vestfalskega miru do francoskega prevrata (1648—1789).

Presilje francoskega kraljestva za Ludvika XIV. (1643 —1715) . 36

Leopold I., nemško-avstrijski vladar (1658—1705) ... .40

Velika Britanija in Irsko.42

Nasledstvena vojska španska (1701—1714).43

Severno-evropske države.45

Severna vojska (1701—1721). 46

Cesar Karl VI. (1711 — 1740). 48

Cesarica Marija Terezija (1 740—1780). 49

Cesar Ježef II., avstrijski vladar (1780—1790). 54

Stran

Cesar Leopold II. (1790 — 1792) .. 55

Fridrik II., kralj praski (1740—1786). 56

Velika Britanija za hannoverskih kraljev.57

Omika za drage dobe.58

Tretja doba.

Od francoskega prevrata do sedanjega časa (1789—1886).

Vzroki francoskega prevrata.60

Ustavodavna narodna skupščina (1789 —1791). 62

Zakonodavna skupščina (1791—1792)   63

Francoska republika (1792 —1804). 64

Narodni konvent (1792—1792). 64

Prva vojska zaveznikov zoper francoske prevratnike . . . .66

Napoleonova vojska v Aegyptu (1798—1799) .....  67

Francoska republika pod direktorijem ali voditeljstvom ... 68

Druga vojska zaveznikov zoper francosko republiko . . . .69

Napoleon, prvi konzul francoske republike.70

Napoleon I., cesar francoski (1804—1815). 70

Tretja vojska zaveznikov zoper Francijo (1805). 70

Četvrta vojska zaveznikov zoper Francijo.71

Napoleonova vojska na pyrenaejskem polotoku.72

Avstrijska vojska zoper Napoleona (1809)..73

Napoleon na vrhunci svoje sile (1810—1812).74

Napoleonova vojska in nesreča v Rusih (1812).74

Vojske za osvoboditev izpod Napoleonovega jarma (1813—1814) 75

Dunajski shod in Napoleon drugikrat cesar francoski . . .76

Kratek pregled zgodovine od 1815—1886.

Francosko . .....  78

Velika Britanija in Irsko.78

Špansko .79

Portugalsko kraljestvo.  79

Italija.80

Avstrija in Nemčija .81

Turška in Ruska.  .82

Notranja vojska v Zjedinjenih državah Severne Amerike ... 85

Omika tretje dobe.85

Povrstni zgodovinski pregled.86

•Ms-Ml*






■ ./•-■•‘N '•/* * y^- t  y

V? >■•• : s>V -s -A ?■ .

• >■• '■ > 9 . **> ’ 'i.v-

^ .*> •; * 'V ’ ' * x  ''i  V» V

♦ - * * V ** >

£> - - , J j <—>'

J  , ' f»..  'V ’Š1 ^ mt  . i 1 '

^ v .y * » ^ » % ** s .£■  V.

• u . ' ' A  • ' ~ V  ^ > tf,

r - U »* ' V. ■>_/ v* , r ^

,V * ->v ;., •*> :rr ;

' t' ' • V&L £ 5  ' K  ■ ; • :c ' ' ‘

. a j , •.• J,# 1 -* v» V- V 1 *- V*v> O

'I • *V *'■*<* V

•s.V- A- ; ?•* •.**- t'- - v K

’ !  * ' V- » ’ **■- >V “

r N r. #> * * - , , » \k . . * -• 1 .

*?•>/ .. >•„%/i
* f  : ‘ • '>^‘ •■ A  *■

A .ti  «.'.»•*'■ A/ -. ; -i ' --^A

■ tj « i* > *

\ *, - :{, * -f- 'Z-  * U

'■ *,? .. p* . >'č  ,$s

* "* t* ^ rt*  % ''L M  S '

•A «■' ■•-“rl-OIAV- 'i ' ;  V
, -/-i,’v,«■.,•' AV . < '

rV’r, 2 V <;. - > x  ■• r >V •■-- '
r •. 1  ,’V"  5 ..  a-  •> A •.,

V V.' /v ■!>-- {' T r ' -t4'-- ' • *

L*---{vv^ 1%, * >i ' *V.

*.><••'-*'* 4 , • \ s

K' -Tv-.  ,'■• ■. v' .- " - ,>

p. > » '*»"• /f‘; ’ f  'v

I "-,vv V ?  5 tv - A A

lA- - • J . ♦ ‘ ^ i •'

-. *. >•; a ^

* r'<  ’* >

^ .v ; ;r’V^ ■'

^ < v'-

. ^^r‘V

'i  ». 4 ? i

t **

s •