3 Članki IZVESTJE 15 • 2018 Članki PROLEGOMENA OBSERV ATORIJU NOVOGORIŠKE DEDIŠČINE ŠPELA LEDINEK LOZEJ Inštitut za slovensko narodopisje & Uprava (Raziskovalna pisarna) spela.ledinek@zrc-sazu.si Izvleček: V prispevku je orisan predlog preučevanja (novo)goriške dediščine in dediščinjenja, predložen programu kandidature Mestne občine Nova Gorica za Evropsko prestolnico kulture. Ključne besede: dediščina, Goriška, Nova Gorica, Evropska prestolnica kulture Pred petnajstimi leti, leta 2003, sem se z dru- žino preselila iz osrednje Slovenije v novogoriško zaledje. Spričo bližine Italije in velikih besed o »dveh Goricah – enem mestu« v času vstopanja Slo- venije v Evropsko unijo, sem bila navdušena nad mislijo, da bodo otroci rasli na stičišču Alp in Sre- dozemlja, Italskega in Balkanskega polotoka, pre- žetem z dediščino srednjeevropske večkulturnosti in italijanskega humanizma. Kaj kmalu pa sem pričela spoznavati silo, s katero je leta 1947 zare- zala v Goriško meja med Jugoslavijo in Italijo, in moč, s katero je zasijala novogoriška zvezda. Do- končna streznitev je sledila na sobotno dopoldne, ko sem se udeležila šolskega športnega pohoda na Sveti Ot, in bila ob prihodu na zbirališče nema- lo presenečena nad titovkami in prapori v rokah otrok ter v nadaljevanju nad romanjem od spo- menika do spomenika narodnoosvobodilne bor- be, predvsem pa nad dejstvom, da se niti organi- zatorjem niti udeležencem ni zdelo nič spornega, da je bil športni pohod začinjen s komemoracijo. Postalo mi je jasno, da je naše doživljanje, tj. za- znavanje, (ob)čutenje in razumevanje opisanega dogodka zelo različno. 1 1 Da ne gre za individualno – z ekspertnim vedenjem *** »Vsaka skupnost glede na specifi čne zgodovin- ske, družbene, ekonomske in kulturne razmere […] drugače doživlja svoj položaj v svetu, ne le v vsak- danjih praksah, temveč tudi v razmerju s preteklo- stjo, kulturnimi tradicijami in okoljem, v katerem živi« (Slavec Gradišnik 2014: 10). Drugačno doživljanje narodnoosvobodilnega boja korenini v družbeno-zgodovinskih specifi kah, in v pri- čujočem prispevku bi – uvodoma, kot podstat (novo)goriškemu observatoriju dediščine – izpo- stavila sledeče okoliščine, ki so ključno vplivale na kalejdoskop goriške preteklosti (Širok 2012), kalejdoskop spominov in pozab, ki so barvali in osmišljevali vsakdan generacijam (Novo)Goriča- nov po drugi svetovni vojni: prvič, fašizem, zaradi katerega je upor proti okupatorju na Primorskem segal že v 20. leta 20. stoletja; drugič, meja, ki je podprto, generacijsko ali morda celo ideološko – dis- tanciranje od tovrstnih dogodkov, mi je potrdil fi lm Gregorja Božiča Hej tovariši (2006), v katerem so raz- berljivi razločki med razmerjem do partizanskih pesmi štirih študentov, članov improvizirane pevske skupine, in ostalimi udeleženci briške komemoracije za žrtvami iz druge svetovne vojne. 4 Članki IZVESTJE 15 • 2018 leta 1947 razdelila Goriško med dve državi, Itali- jo in Jugoslavijo, ter z železno zaveso ločila mesto in zaledje, narodnostno pestro Gorico od sloven- skega zaledja; ter, tretjič, izgradnja novega mesta, n/Nove Gorice, sidrišča jugoslovanskega druž- beno-političnega (ideološkega) sistema. Novo mesto je v duhu »zgradili naj bi nekaj velikega, lepega in ponosnega, nekaj, kar bi sijalo preko meje« (Ravnikar 1984) s snovno in nesnovno (infra) strukturo prekrilo polja, vinograde, pokopališče ter pritegnilo v svojo orbito ne le neposrednega zaledja, marveč prišleke iz Posočja, s Planote, iz Vipavske doline, s Krasa, pa tudi iz republiške prestolnice in drugih jugoslovanskih republik. Novo upravno in družbeno-kulturno središče je skušalo utrditi spomin na narodnoosvobodilne dogodke in tako navznoter (tj. znotraj heterogene skupnosti prišlekov) povezovalno in navzven (tj. napram skupnosti(m) onkraj meje) (raz)ločeval- no zgraditi kar se da diferencirano in homogeno skupnost. Vzpostavitev meje in izgradnja Nove Gorice sta odločilno zaznamovali razvoj in življe- nje v drugi polovici 20. stoletja. Vstop Sloveni- je v Evropsko unijo leta 2004 in tri leta zatem v schengensko območje z novim skupnim – a raz- lično poimenovanim (T rg Evrope oz. Piazza T ran- salpina) – trgom med Gorico in Novo Gorico je sicer odpravil mejo, ni pa vzpostavil enotnega goriškega območja, 2 kljub poskusom vsestran- skega čezmejnega povezovanja in medobčinskega upravnega sodelovanja (z vrhuncem v Evropskem združenju za teritorialno sodelovanje, ustanovlje- nim leta 2011) in prizadevanjem posameznikov in društev (npr. Forum za Goriško) za sešivalnico spomina. 3 Dediščinjenje upora proti okupatorju 2 Nedavna simptomatičnost za navedeno ločenost je isto- časna (18. in 19. oktober 2018) organizacija dveh vse- binsko prekrivajočih se dogodkov, in sicer zaključnega posveta projekta Zamejski, obmejni, čezmejni: Slovenci v Furlaniji – Julijski krajini deset let po vstopu Slovenije v šengensko območje, ki ga je organiziral Slovenski razisko- valni inštitut, in Primo forum Europa: Costruire l’Europa ai territorii, ki sta ga v okviru projekta Lo »Spirito di Aquileia« tra Mitteleuropa e Mediterraneo organizirala Istituto per gli incontri mitteleuropei iz Gorice in Isti- tuto di scienze sociali »Nicolò Razzara« iz Vicenze. 3 Anja Medved in Nadja Velušček sta v duhu povezova- nja nasilno pretrganih spominov posneli fi lm s pomen- ljivim naslovom – Sešivalnica spomina (Medved in V elu- šček 2006). Podrobneje o nastanku in viziji mesta prim. na Novogoriškem sta v prvih desetletjih druge polovice 20. stoletja – poleg obče naklonjenih družbeno-ideoloških okoliščin in pokrajinsko specifi čne dolgoživosti fenomena – še spodbudili in utrdili meja in novo mesto. V času brstenja strokovnih in javnih razpra- vljanj o dediščini in iskanja novih identifi kacij ob nastajanju nove države in priprav na vstop Slovenije v Evropsko unijo na prelomu tisočletja (Slavec Gradišnik 2014), pa so posamične prvine novogoriške predzgodovine, ki niso bile inkorpo- rirane v nastajajoče mesto, postajale glasneješe. Okostnjaki spregledane goriške preteklosti so pa- dli iz omar oziroma, dobesedno, pokukali na plan v parku ob avtobusni postaji (Kosovel 2016). In v duhu slogana dve Gorici - eno mesto (oziroma nje- ni protitezi – ena Gorica – dve mesti), 4 so muzealci, konservatorji, arhivisti in drugi strokovnjaki, de- lujoči v dediščinskih ustanovah in pristojnih ob- činskih službah, pa tudi širša (strokovna) javnost postali pozorni na novogoriško »prazgodovinsko« dediščino in skupno goriško preteklost. V iskanju novih identifi kacijskih prvin ob obeleževanju ti- sočletnice prve dokumentirane omembe Solkana in Gorice je v krajevno dediščinsko obzorje zasija- la dediščina gradov, vil in aleksandrink. Državne dediščinske institucije, pooblaščene za prepozna- vanje in evidentiranje dediščine, ter pristojna mi- nistrstva, ki so jim poverjene razglasitve in no- minacije, so nedavno dosegli uvrstitev dediščine klasičnega krasa in prve svetovne vojne (Pot miru od Alp do Jadranskega morja) na Unescov posku- sni seznam svetovne dediščine. 5 Osvetljevala pa njun videoesej Mesto na travniku (Medved in Velušček 2004). 4 Sergij Pelhan, predsednik Supščine občine Nova Gori- ca, je s sloganom dve Gorici - eno mesto v sredini leta 1990 sprožil plaz odobravanj in nasprotovanj – tako v mestu kot na širšem območju Slovenije. Vinko Torkar je v Urbanem izzivu vzpostavil geslu zgoraj navedeno protitezo (Vuga 2018: 331–332). Podrobneje prim. Jer- man (2008), Marušič (2017) in Vuga (2018). 5 Na tem mestu puščamo ob strani od novogoriškega vplivnega območja oddaljeno idrijsko-cerkljansko de- diščino, in sicer na Unescov seznam svetovne dedišči- ne uvrščeno tehniško dediščino pridobivanja živega sre- bra ter na poskusni seznam uvrščeno partizansko bolni- šnico Franja. Prav tako puščamo ob strani dediščino, ki naj bi bila pred vpisom na poskusni seznam, tj. pozno- rimski fortifi kacijski sistem Claustra Alpium Iuliarum, 5 Članki IZVESTJE 15 • 2018 se je tudi manj paradna dediščina samostanov in cerkva, Burbonov, železniške postaje, Judov, ob- mejnih prehodov, Maksa Fabianija, fotoklubov, obrti, industrije in tehnike, pa tudi narave, voj- skovanj in verovanj. V izogib osebni presoji pri nizanju slednjih namerno povzemam recentno dediščinsko evidenco, kot jo je zapisala delovna skupina predloga koncepta za kandidaturo Me- stne občine Nova Gorica za Evropsko prestolnico kulture leta 2025 (Rusjan Bric idr. 2017: 17–21). V vsebinskem sklopu, posvečenem dediščini, tako ni več zaznati potrebe po »izgradnji narodov« in »izumljanju tradicij« (Hobsbawm 1983), kot so bila opredeljena pretekla dediščinska podje- tja – morda kvečjemu nekaj »nostalgije srednjega razreda« (Hewison 1987). V konceptu predlagan potpuri dediščinskih vsebin je v prvi vrsti odraz sodobnega dediščinskega mnogoglasja – mnogo- glasij in disonanc zaradi dedščini lastne spornosti. Za potrebe orkestracije mnoglasij in osvetlitve spornosti smo sodelavci ZRC SAZU 6 v sodelo- vanju z drugimi goriškimi dediščinskimi ustano- vami 7 v okviru Evropske prestolnice kulture pre- dlagali vzpostavitev observatorija (novo)goriške dediščine, tj. meta-dediščinske platforme za ko- ordinirano medinstitucionalno evidentiranje, do- kumentiranje, interpretacijo, (kritični) premislek, dialog in ovrednotenje dediščin in dediščinjenja kobilarno Lipica in briško podeželsko pokrajino (prim. Stokin 2018). 6 Izhodiščna ideja za Dediščinski observatorij se je poro- dila sodelavcem novega raziskovalnega programa Dedi- ščina na obrobjih: Novi pogledi na dediščino in identiteto znotraj in onkraj nacionalnega (P5-0408), Martini Bo- fulin, Janošu Ježovniku, Špeli Ledinek Lozej, Branku Marušiču, Primožu Pipanu, Marjeti Pisk, Nataši Roge- lja in Maji Topole, ki se bodo mdr. posvetili prav dedi- ščini obmejnih območij in manjšin. K pobudi za sode- lovanje pri preučevanju (novo)goriške dediščine v okvi- ru Evropske prestolnici kulture Go 2025 so pristopili še drugi sodelavci ZRC SAZU. 7 Goriški muzej Kromberk – Nova Gorica, Inštitut za slovensko kulturo, Magistrala – zavod za razvoj kultu- re, Pokrajinski arhiv Nova Gorica, Slovenski raziskoval- ni inštitut, Univerza v Novi Gorici (Fakulteta za huma- nistiko), Univerza v Vidmu (Oddelek za jezike in knji- ževnosti ter komunikacijske, izobraževalne in družbene vede), Zavod Kinokašča, Društvo humanistov Goriške, Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (Območ- na enota Nova Gorica), Zavod za varstvo kulturne de- diščine Slovenije (Območna enota Nova Gorica). (ang. heritage-making) 8 v Novi Gorici, (novo) goriškem somestju in zaledju. V okviru predla- ganih štirih nosilnih stebrov programa kandida- ture – »Nova Gorica – Nova Evropa«, »Mesto vrt«, »Nova Govorica« in »Na prepihu« – bomo ob upoštevanju predzgodovine in nastanka nove- ga mesta v povezavi z mejo, železno zaveso in ti- hotapstvom, pa tudi večjezičnosti, večkulturnosti in narodotvornosti poskušali stkati vizijo kar se da vključujočega dediščinjenja. Poleg tega bomo orisali zgodovino varovanja izbranih kulturnih prvin na Goriškem, rabe termina dediščina, pa- radigmatske obrate teoretizacije dediščine (od esencialistične, konstruktivistične do tvornostne in večperspektivne) in prevprašali preseženost razločkov med premično in nepremično, narav- no in kulturno, snovno in nesnovno dediščino. 9 Predvsem pa bomo sleherno dediščinsko prvino in prakso ovrednotili skozi raznolike perspekti- ve ter s tem raziskovalno pozornost premestili iz objektov in artefaktov na tvorce, nosilce, akterje in porabnike, na dediščino kot na proces upome- njevanja in ovrednotenja preteklosti za sedanjost in bodočnost. 10 Novejši premisleki o dediščini in njeni vlogi v družbi poudarjajo dediščini lastno večperspek- tivnost (Bendix 2009). Ta vidik izpostavlja idejo, da ne obstaja enotno razumevanje preteklih do- godkov niti njihovih sodobnih predstav, temveč da je tudi »znotraj posamezne družbe treba prete- klosti, dediščine in identitete razumeti kot množin- ske« (Graham in Howard 2008). 11 Zaradi tega je 8 Dediščnjenje so – sledeč Regini Bendix – večplastni metakulturni operativni posegi – koraki, akterji in usta- nove, ki pokrajine, stvari in prakse pretvorijo v (certifi - cirano) kulturno dediščino (Bendix idr. 2012: 11). 9 Podrobneje o (ne)razločkih med dediščinami prim. Kutma (2012: 25). 10 Vladimir T. Hafstein je dediščinsko gibanje in razcvet primerjal z okoljskim, ter ugotovil, da ni pomembno, ali okolje dejansko obstaja; pomembno je, da je oko- lje kategorija stvari, orodje za razvrščanje sveta in s tem obenem za delovanje; je kategorija, koncept s performa- tivno močjo. »T ako kakor okolje je glavna raba dediščine, da mobilizira ljudi in vire, da reformira diskurze in trans- formira prakse. Kakor pri okolju, torej, gre pri dediščini za spremembo. Ne pustite se speljati pripovedim o ohranja- nju: vsa dediščina je sprememba« (Hafstein 2012: 502, povzeto po prevodu Slavec Gradišnik 2014: 15). 11 In za temeljito večperspektivno in kritično preučevanje 6 Članki IZVESTJE 15 • 2018 treba nacionalno in regionalno znotraj dedišči- njenja ponovno premisliti (tj. razpreti in prese- či), prevprašati razmerja moči, ki so vključena v dediščinjenje, ter v ustvarjanje in upravljanje de- diščine dejavno vključiti izključene posameznike in skupnosti (Smith 2012: 543). In prav dedi- ščina, procesi njenega ustvarjanja in vrednotenja so lahko – ne le navadno izpostavljen razvojni (ekonomski oziroma predvsem turistični) poten- cial – marveč temelj za povezovanje v skupnem premisleku in ovrednotenju praviloma tekmiških interpretacij preteklosti. Tekmiških interpretacij med t. i. uradnim, avtoriziranim, pooblaščenim dediščinskim diskurzem in nizom neuradnih, podrejenih, obrobnih diskurzov (Smith 2006) za soustvarjanje kar se da vključujočih vizij novogo- riške, goriške in obče prihodnosti. *** V petnajstih goriških letih so otroci zrasli. Namesto z italijanskimi sovrstniki v goriškem srednjeevropskem večkulturnem okolju, kot sem pričakovala, so prijateljstva stkali s Slovenci in Makedonci, Albanci, Bosanci in Tajko v novogo- riškem, prav tako večkulturnem okolju, ter šele v zadnjem letu prestopili nekdanjo mejo ter se spo- prijateljili z Zamejci in Italijani. In ob partizan- skih pesmih. In pravzaprav jim zavidam zanos in spontanost, s katerima neobremenjeno vstanejo, ko zadoni »Vstala Primorska« … dediščinjenja je – kot je v prispevku Th inking Th rough Heritage Regimes izpostavila Chiara De Cesari – potreb- no etnografsko terensko delo. T reba je razkriti dediščin- sko retoriko in preučiti, kaj pomeni »vpletenost«, »lo- kalna skupnost«, »razvoj« idr. popularni izrazi iz desi- ščinskega besednjaka, kot so npr. »upravljalski načrt«, »dobre prakse«, »vzdržnost«, »izjemna univerzalna vre- dnost«, »deležnik« ipd. »Treba je videti prave ljudi in resnične zgodbe« (De Cesari 2012: 414). Vpletenost v oblikovanje dediščinskih politik pa gre, kot zaključu- je, vzeti kot prednost, saj je lahko naša kritika dediščin- skih režimov učinkovitejša (De Cesari 2012: 414) ozi- roma vpelje v procese odločanja refl eksijo (Bendix idr. 2012: 19). VIRI IN LITERATURA Bendix, R. 2009: Heritage Between Economy and Politics: An Assessment from the Perspective of Cultural Anthropology. V: Smith, L. in N. Akagawa (ur.), Intangible Heritage. London: Routledge, 253–269. Bendix, R., Eggert, E. in A. Peselman 2012: Introduction: Heritage Regimes and the State. V: Bendix, R., Eggert, E. in A. Peselman (ur.), Heritage Regimes and the State (Göttingen Studies in Cultural Property 6). Göttingen: Universitätsverlag Göttingen, 11–20. Božič, G. 2006: Hej tovariši [Študijski igrani kratki fi lm]. Ljubljana: AGRFT, TV Slovenija (betacam, 19 min). De Cesari, C. 2012: Th inking Th rough Heritage Regimes. V: Bendix, R., Eggert, E. in A. Peselman (ur.), Heritage Regimes and the State (Göttingen Studies in Cultural Property 6). Göttingen: Universitätsverlag Göttingen, 399–413. Grah am, B. J., Howard, P . (ur.) 2008: Th e Ashgate Research Companion to Heritage and Identity. Burlington: Ashgate. Hewison, R. 1987: Th e Heritage Industry, Britain in a Climate of Decline. London: Methuen. Hobsbawm, E. J., Ranger, T. O. (ur.) 1983: Th e Invention of T radition. Cambridge: Cambridge University Press. Jerman, K. 2008: Dve Gorici - eno mesto: Konstrukcija urbanega [Doktorska disertacija]. Mengeš: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, oddelek za etnologijo in kulturne antropologijo. Kosovel, B. 2016: Goriški sprehodi: Goriško pokopališče [Film]. Nova Gorica: Blaž Kosovel in GOTV (34 min). Kuutma, K. 2012: Between Arbitration and Engineering: Concepts and Contingencies in the Shaping of Heritage Regimes. V: Bendix, R., Eggert, E. in A. Peselman (ur.), Heritage Regimes and the State (Göttingen Studies in Cultural Property 6). Göttingen: Universitätsverlag Göttingen, 21–36. Marušič, B. (ur) 2017: Narodu Gorico novo bomo dali v dar: Ob sedemdesetletnici Nove Gorice. Nova Gorica: Območno združenje Zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Nova Gorica. 7 Članki IZVESTJE 15 • 2018 Medved, A. in N. Velušček 2004: Mesto na travniku [Videoesej]. Nova Gorica: Kinoatelje, Zavod Kinoatelje (63 min). Medved, A. in N. Velušček 2006: Sešivalnica spomina [Dokumentarni fi lm]. Zavod Kinoatelje, Kinoatelje (47 min). Ravnikar, E. 1984: Nova Gorica po 35 letih. V: Arhitektov bilten 8/68-69, 43–46. Rusjan Bric, N. et al. 2017: Nova Gorica 2025: Evropska prestolnica kulture: Predlog koncepta za kandidaturo. Nova Gorica: [Mestna občina Nova Gorica]. Slavec Gradišnik, I. 2014: V objemih dediščine. V: Dolžan Eržen, T., Slavec Gradišnik, I. in N. Valentinčič Furlan (ur.), Interpretacije dediščine. Ljubljana: Slovensko etnološko društvo, 8–24. Smith, L. 2006: Uses of Heritage. New York: Routledge. Smith, L. 2012: Discussion. V: Bendix, R., Eggert, E. in A. Peselman (ur.), Heritage Regimes and the State (Göttingen Studies in Cultural Property 6). Göttingen: Universitätsverlag Göttingen, 389–359. Stokin, M. 2018: Dediščina Slovenije in UNESCO / Heritage of Slovenia and UNESCO. Ljubljana: Zavod za varstva kulturne dediščine Slovenije. Širok, K. 2012: Kalejdoskop goriške preteklosti: Zgodbe o spominu in pozabi. Ljubljana: Založba ZRC. Vuga, T . 2018: Projekt Nova Gorica. Ljubljana: ZRC SAZU.