f^*_«jj>                          Smrtna roža.
3y|Oivel je v  vasi starček  imajoč vže  dokaj  let.   Siva ujegova glava je bila
^T^O*porok,  da je preživel vže marsikatero vzpomlad.   V tej  njegovej starosti
's    pa se ga je lotila neko zimo  huda bolezen,  prihajajoča vsled starosti in
siabosti.   Takrat je rekel starček svojim malim vnukom:  ,,Vi ste še mladi in ne-
izkušeni. Doživeli ste kake tri, štiri ali pet vzpomladi — a niti teh se ne spomi-
uate, premajhni ste še. A jaz sera jih preživel vže mnogo, v osemdeseto vže gre
ali teh ne preživim več."                                                                                             ¦
,,Dedek, kako veste to?" vpraša vnučica, ,,saj ne morete vedeti tega, to je v božjih rokah."
,,Ti še ne veš, dete ljubo, za to," odgovori starec. ,,ali meni pravi ruoje srce, da ne preživim več prihodnje vzpomladi. Glejte otroei! Na vzporalad se pri-kažejo razne cvetice, rlrnga je lepša od druge, in mnogim se zelo prikupijo te cvetice. A meni se je vže zdaj prikupila smrtna roža. Ali veste, katera roža je to? Ni vam znano. tega pač še ne umejete. Smrtna roža se prikaže človeku v raznih podobah, a najbolj znane so te: sivi lasje, skrb in beda. V teh podobah se je prikazala meni posebno letos. Sive lase setn imel sicer vže davno, ali letos so dobili posebno belobo. Zdi so mi. kakor bi rae letos posebno opominali, kako belo in čisto mora biti moje sree za oni svet. Skrb mi pravi, naj na tem svetu ne iščem ničesar več, ampak skrbim naj za veonost, tn je, da moja duša ne bode trpela kvare. Dovolj sem sc v življenji Irudil in skrbel za posvetnost, a zdaj naj skrbim le za večnost. Tretji znak pa je beda. Ta mi očitDO govori, kako ničevo in prazno je vse na tem svetu. Star sera postal. razne nadloge in potrp.be nie ta-rejo iu zdi se mi, da sem ljudem bolj v nadležnost nego li v voselje. Moja domo-vina ni več tii na zemlji. gledati moram le na oni svet. Prišla bode lepa vzpomlad, cvetice bodo priklile zopet na dan, a mene ne bodo več razveseljevale. Užival bode mlajši rod lepe vzpomladanske dneve. a inene poneso v hladni grob."
,,8aj n« bodf! tako ne, dedek, ini vas ne pnstinio, nii brez vas ne moreino biti," dejali so otroci drug za drugirn svojemu dedu. Ali on se je nasmehnil ter jih zagotovljal. da ua preživi vzpornladi, da mu smrtna roža vže cvett' in da usahne vzpomladi. — — —
Prvi evetovi so prišli iz zemlje, aarava so je vzbudila, in na tisoče cvetic je krasotilo livado. a dedeka so ponesli v — hladni grob. .
Da, da, smrtna roža ne učaka vzpomladi.                                           M. Š.