Inserati ■« »prejemajo in veljš tristopna vrsta: ■i kr., če se tiska lkrat, 12 i, n n o - n 16 .i n ii o 'i fn večkratnem tiskanji se »ena primerno cinanjša. Rokopisi ae ne vračajo, uetrankovam. pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema opravuištvo administracija: in ekspeoicija i a Starem trpu h. št, 16 Politični list za sloveusKi narod. Po pošti prejeman velia: /.a eeio leto , 10 jfl. — kr. ta pol leta . 6 .. _ , ta Četrt ieta 2 „ So , V administraciii velja: /,a ceio ieto . . S ^i. 4(1 kr, r.a pol leta 4 „ 20 aa četrt leta . . 2 ,, 10 ,, V Ljubljani na dom pošiljau /, -c velia 60 kr. več na ieto. ,<* ' ■ /.v- .• Vredništvo Je ua lire^u nivna štev. 190. Izhaja potrikrat na teden in sircr v torek . četrtek in soboto, Ljudski tabori. Že zadnjič smo povedati, da ko trije odlični narodnjaki okrajno glavarstvo ljubljan-ke okolice prosili dovoljenja na udmatskem pašniku 12. t. m. osnovati ljudski tabor, na kterem bi se razgovarjali o izhodnem vprašanji in o koristih države avstrijske na iztoku. Ta misel je bila hvalevredna in jako prilična ter narodu našemu tako po volji, da hočejo, kakor se nam iz raznih krajev poroča, tudi pri drugih okrajnih glavarstvih vložiti enake prošnje, in da se je med narodom našim pričelo ži vahno gibanje. Našim Turkom to pač ne bo po volji in že zdaj jih slišimo godrnjati, čemu da je teh taborov treba, toda gospoda ta ne sme prezirati, da tega gibanja nismo mi pričeli, ampak tisti ljudje, ki v svoji gorečnosti vdani za Turka, hočejo po vsej sili našo državo zaplesti v vojsko z Rusom. Ce bi oholi Madjari ne bili pričeli hujskanja zoper najbolj zanesljivega zaveznika avstrijskega, bi se tudi naši ljudje ne bili zganili ter razvoj in razsodbo v iztočnih zadevah z mirno vestjo in zaupljivo prepustili tistim možem, ki so po službi in po stanu svoji m poklicani braniti in varovati koristi avstrijske. Še bolj pa bo potreba tem hujskalcem resno .--topiti nasproti, če pomislimo, kedo da je dal povod ljudskemu shodu, ki so ga bili nedavno Madjari napra vili v Budapešti in kterega sedaj ponavljajo tudi po drugih mestih ogerskega kraljestva. Mož, ki je vse to provzročil in prav nalašč zarad tega prišel iz Carigrada, je glasoviti Klapka, ki je 1. 1848 vodil puntarske Madjare, in tudi 1. 1806 s Prusi spletke koval zoper Avstrijo ter nabiral madjursko legijo, ki se jo imela vdeležiti vojske z našim cesarjem. Že to bi zadostovalo, da se spozna pravi namen budapeškega tabora, kterega pa še bolj pojasnuje preslavljevanje tega puntarskega generala po predsedniku omenjenega shoda. Ta ,,general" je bral pred zbrano množico, ktere je bilo neki okoli 8000 ljudi, neki govor, v kterem je preslavljal Turke in njihovo hrabrost, s ktero so premagali Ruse v Aziji, Srbe in Črnogorce! Veliko je vedel povedati tudi o grozovitostih, ktere Rasi počenjajo po Bulgar-skem, o grozovitostih Turkov pa je čisto molčali. Tudi zadnji govornik Helfy je omenjal teh grozovitosti in potem zbrane vprašal, če hoče li Evropa vse to mirno gledati, ter jih tako vnel, da so vsi razburjeni kričali: „Zgrabimo za orožje." Toliko se je pa naposled vendar le potolažil, da tega (namreč vojske) tabor ne more naravnost zahtevati , pač pa zamore odločno tirjati, da naj se Rusi ustavijo z mogočnim poveljem, iu če bi bilo treba tudi s topovi. Enake tabore, kakoršen je bil v Budapešti , začeli so sedaj Madjari sklicevati po raznih mestih, in pri vsakem odmeva divji krik madjarskih Turkov : „Zgrabimo za orožje." Tako nas tedaj hoče peščica Madjarov v vojsko zaplesti z Rusom, samo da bi Turki še dalje zamogli gospodovati v Evropi in zatirati kristjane iu Slovane. Če bi bilo mogoče, da bi Madjari sami šli v boj zoper Rusa in sami trpeli škodo, bi rekli, naj bo, slobodna jim pot; čim več jih bode padlo na vojski, tem boljši bo za druge narode v kraljestvu ogerskem. Toda oni hočejo vsiliti vojsko celi Avstriji, oni zahtevajo, da naj naši sinovi v boj gredo, naši državljani pa plačajo stroške. To pa ne more in ue sme biti. Če Madjari tako zelo ljubijo svoje pobratimce „Turke," naj pobero kopita iu naj se preselijo v Turčijo ali pa s Turkom vred v Azijo ; v Avstriji za njimi ne bodemo plakali in gotovo mirnejši, zadovoljnejši iu ceneje živeli brez njih kakor pa z njimi. Prebivalcev se nam tudi ne bo manjkalo, ker bodo po odhodu Madjarov Slovani s Turškega prav z veseljem hiteli k nam in se naselili v zapuščeni Ogerskej in jo gotovo še bolje obdelovali kakor leni Madjari. Toda tega Madjari nočejo ; oni hočejo biti gospodje pri nas in gospodovati čez narode slovanske prav po turško, ter v zvezi s Turki strahovati celo Evropo. Na omenjenih taborih dražijo in psujejo Rusijo, ki teh psovk ne bo pozabila. Če bi tedaj drugi narodi molčali, bi utegnila soditi, da so z Madjari enih misli in se prilično maščevati ne samo nad krivimi Madjari, ampak tudi nad drugimi nekrivimi narodi. Da se to odvrne, treba je Madjarom nasproti očitno izjaviti stališče druzih narodov in odločno pokazati, da v hujskanji zoper Rusijo nimajo z njimi nobenega deleža in da tudi turškega barbarstva ne marajo več gledati v Evropi. Treba je javno pokazati, da narodi avstrijski cenijo dobrote, ki jih je. Rusija že tolikrat skazala našemu cesarstvu in da prijateljstvo njeno smatrajo za najboljše poroštvo Vamberi. Madjarsk dcrvlš lilolng. (Iz ruskega poslovenil Slaviti.) Ime „Vamberi" je pri nas (na Ruskem) postalo znano 60. leta, še bolj pa 1. 67., ko sc je seznanilo naše občinstvo v ruskej prestavi z Vamberijevo knjigo „Potovanje po srednjej Aziji". V tem času smo spoznali v Vamberiju tudi publicista, ki je motril z zavidljivim očesom naše vojne vspehe v srednjej Aziji in kazal Angleškej, kakšna nevarnost jej žuga od te strani. Vamberi ni za vsacega či-tatelja zanimiv, ker on ima svoje predsodke, kterih ne opusti ne za trenutek. On naglasa v cnomer, da civilizatorični poklic v srednjej Aziji pripada Angleškej, ne pa barbaričnej Rusiji; on ne more razumeti ravnodušja, s kterim boje Angleži spremljajo naša vojna delovanja v Aziji, kjer se bo kmalu sprijel angleški „lev" z ruskim „medvedom". Sicer se pa lahko zgodi — pravi on — da bi si „lev" in „med-ved" plen bratski razdelila, ali dobro bi ne bilo. On govori vselej ponižno, kakor derviš-iilolog. Zarad te svoje priliznjeno zvijačne ponižnosti se je že Vamberi, kakor publicist, pristudil tudi takim novinarjem, ki so Rusiji neprijazni. Ves drugačen se nam pa pokaže Vamberi na svojem potovanji, kjer popusti ua strani narodne in publicistične namene. Potovanje mad-jarskega učenjaka po srednjej Aziji je izgled nevstrašenosti, srčnosti in trpkosti. Da bi izpolnil nalogo svojega potovanja, je zedinil ne-popisljivo previdnost in premaganje samega sebe z željo s pridobljenimi vspehi se okoristiti. Njegovo potvanje se sme po vsej pravici prištevati k uajznamenitnejšiui našega časa. Najbolj ga je gotovo nagnilo k temu težavnemu podvzetju narodno samoljubje in za tem tudi vednostna znatiželjnost, Njegov namen je bil preiskavati po primerjevaluo - jezikoslovnem potu, v kakšuej zvezi je madjarski jezik z mnogobrojnimi turškimi in finskimi jeziki, iz tega sledi uaravno tudi rešenje za madjarsko narodnost važnega vprašanja: je-li ta narodnost osamljena v sredi druzih evropskih narodnosti? Da pa k podobnim vpra-šanjim spodbuja narodno samoljubje v našem času, je čisto razumljivo. Spoznanje samega sebe je vogelni kamen za vsako narodnost^ spoznanje zibeli svojega jezika, njegov pomen in določujoča moč za domačo zgodovino je bistvo pri zgodovini svoje narodnosti. No Madjarska ima ne glede ua to še mnogo posebnega, mnogo izjemnega. Madjarsko poluazi- jatsko gospodstvo je gotovo zelo zanimiva prikazen za vsacega zgodovinarja, ljudopisca in jezikoslovca. Madjarsko je vtaknjeno kakor velik klin v sredo med tevtonske in slovanske narodnosti. Madjarski jezik je vzbujal s svojimi posebnostmi veliko zanimanje v Evropi že v trinajstem stoletji. Že tačas so spoznali njegovo sorodnost s turško-tatarskim, posebno z baškirskim ali, kakor so ga tačas imenovali, paskatirskim jezikom. Leta 1353 jc namreč opazil Viljem Reus-burski, potujoč ob Volgi, da govori baškirsko pleme živeč na Janku soroden jezik z mad-jarskim. Natančno je pa mislil dokazati učeni Iliamarti 1. 1799 sorodstvo madjarskega jezika z ogro-finskimi narečji. Zmerom večji razvitek jezikoslovnega preiskavanja iztočnih jezikov je pa pokazal, da spada madjarski jezik k altaj-skemu korenu, čegar glavneja odrastka sta finski in tatarski jezik. Vamberi jc hotel za-tega del natančneje spoznati ta dva jezika iu res si je nabral ogromnega jezikoslovnega iu kulturnega gradiva, toda vprašanje samo je pustil nerešeno. O svojih potnih dogodivščinah nam poda Vamberi samo nekoliko črtic v predgovoru k svojej knjigi. ,,Rodil sem sc, — piše on, --1. 1832 ua Ogrskem v mestu Duua-Scerdahcli njegovega obstanka. Misel tedaj, ki je rodila prošnje za tabore, je rodoljubna, avstrijska misel, meri ne le na korist zatiranih in za svojo svobodo se borečih sobratov ua Turškem, ampak še veliko bolj na odvrnitev vsaktere nesreče od našega cesarstva, v ktero bi ga ro-goviljenje madjarsko rado spravilo, in na vtr-ditev Avstrije. Zato pa tudi za trdno priča kujemo, da nam vlada naprošenih taborov ne bo odrekla. HrvaSk glas o taborih. Pod naslovom „Tabori v Ljubljani in Zagrebu" piše „Obzor": „Ni samo pusti slučaj, nego leži v sami narave stvari, da se bodo v kratkem zbrali tabori v Ljubljaui in Zagrebu. Slovenci in Hrvatje imajo enake narodne in politične interese v sedanjem in bodočem času, pa ako hočejo oni biti rešeni in zjedinjeni, je to odvisno od preustroja iztočnih odnošajev. Povsem je tedaj naravna briga, ki se kaže v tistem času v Ljubljani in Zagrebu. Istina je, da so te izjave bile klicane po nasprotnih izjavah na Ogerskem. Pa narodni tabori, ki se imajo zbrati v Ljubljani in Zagrebu, ne bodo upirali svojih oči na Ogersko; ampak na iztok. Vsak narod v monarhiji sme imeti simpatije, za kogar mu drago. V tem nima ne eden drugemu kaj ukazovati, še manje bi bilo svobodoumno, da zaradi izjavljenih simpatij drug druzega grdimo. Kakor bi imeli to za nedopuščeno surovost, ko bi Madjari grdili Slovane zaradi njih simpatij, tako se bomo tudi mi surovosti varovali, da bi tuja mnenja s psovkami napadali. Pa v velikem prepiru, ki ga je rodilo iztočno vprašanje med narodi monarhije, nima odločiti nikaka simpatija, ampak dobro prevdarjena korist monarhije in njenih narodov. Če Madjari mislijo, da v njihovem interesu leži obstanek Turške in robstvo bratovskih nam narodov, se morajo na taborih v Ljubljaui in Zagrebu navajati trezni razlogi, da obstanek Turčije ni potreben ničemu in nikomur na svetu, ampak da svoboda in kultura zahtevate nujno njen konec. Nič pa na svetu ni ložega, kakor da si monarhija v tem slučaji zavaruje svoje interese, samo ako se jej politika ne bo ravnala po želji enega naroda, ampak po zahtevah resničnih potreb. Nikdo temu ni kriv, nikdo tega ne more odvrniti, da mora rešitev iztočnega vprašanja slovanskemu življu v monarhiji koristiti. To je naravni nasledek zgovinvinskega razvitka, in z njim mora monarhija računiti, namesto da bi se mu ustavljala. Je mar monarhija dovolila in naredila uravnanje Ogerske na ljubo madjarskim sanjarjem? Ali ne marveč za svojo potrebo, ki je nastala z zgodovinskim razvitkom? Nov zgodovin-k razvitek zahteva nove potrebe in pogodbe, ne prašaje, s kom, marveč z onim, na kogar se moč monarhije upreti more in mora, o teh predmetih bodo razpravljale ljudske skupščine v Ljubljani in Zagrebu, ter vsi monarhiji dokazale, da jih ne vodi slepa strast, ampak velika politična misel. Monarhija in njeni predstavniki morajo spoznati, da stolp, sestavljeni iz slovanskega življa ima trdnost marmora in more izpolniti svojo nalogo v skupnosti mouarhije — toliko v svojem interesu, kolikor v prid njene trdnosti iu moči. Ni v naravi Slovana, da bi želel čez druge gospodovati; da Slovan živi, ni treba, da bi moral za to kdo drug umreti, ali Slovanu tlake delati. On se zamore pogoditi v monarhiji za ceno vsake svobode in ravnopravnosti, vsakega narodnega in političnega razvitka. Zato je pa tudi pogodba z njim lahka in koristna za monarhijo. In proti iztoku jej odpira vrata, ki jih peklenske sile ne morejo zapreti in porušiti Če pomagajo tabori v Ljubljani in Zagrebu, da se te razmere razbistrijo, tedaj so v dober čas došli tako Slovanstvu, kakor monarhiji." Z bojišča V Izraelu je veliko veselje zaradi zmage turške pri Plevni. Črnovidci med Slovani pa jadikujejo, kakor da bi bilo že vse izgubljeno. V istini pa na tej bitvi ni toliko važnosti. Rusi niso mogli Plevne vzeti, ker jih je bilo premalo, komaj 40.000 proti 80.000 Turkov; tedaj je bilo Rusov ravno pol manj, in vrh tega so bili Turki še zašancani, Rusi pa so se morali na planem boriti. Misel, da bi bili ruski vojaki vsled te nesreče pogum zgubili, je čisto napačna. Vsi poročevalci pišejo, da je v ruski armadi veliko navdušenje, ter da so si končne zmage svesti. Kako energično postopa Rusija in kako malo misli odjenjati, to pričajo najnovejši telegrami. Car je dal ukaz, da se ima prvi razred narodnega opol-čenja (deželne brambej k orožju poklicati. To bo dalo 188.000 novih vojakov. Ravno tako ima vsa garda takoj v Bulgarijo odriniti. Ta ukaz carjev je vzbudil po Ruskem veliko navdušenost. Drugi telegrami pravijo, da se prvi Varui že dva dni bijejo, in sicer Turki pod Mehemet Ali pašo, llusi pa menda pod Zimmermannom. Rusi so že mnogo ljudi zgubili. Tako jih je padlo pri Plovni 6000, pri Nikopolji 2000, itd. Ves svet je sodil, da Turkov v Bulgariji ne more biti mnogo čez 100.000, sedaj se pa kaže, da jih mora biti nad 200.000, morda celo 300.000. Potem je, se ve da, Rusov premalo, ker oni kot napadalci potrebujejo veliko premoč, kajti Turki se branijo za trdnjavami in šancami, in ne potrebujejo toliko ljudi. Če ruska pomoč le še ob pravem času pride, potem ni dvomiti, da bodo Turka zadušili. Govori se tudi, da bodo Srbi vendar le v boj stopili. To bi se naj bilo že davno zgodilo, 100.000 mož je vendar lepa pomoč za Ruse! Vpraša se le, kje je vzel Turek toliko denarja, da zamore take velike armade vzdr-žavati, ko že lani ni imel za svojo vojsko ne groša, ne kruha? Vse kaže na Angleža, in govori se, da se Turek vojskuje ua angležki račun; v Aziji komandirajo Celo angleški generali. Mohamedovo zastavo hočejo Tnrki tačas razpeti, kedar pridejo Rusi v Drinopolje. Tačas bodo padli po kristjanih in vse pomorili. Še bo tekla kri, da bo joj I Iz Carigrada se 4. avgusta poroča, da se. je v Aziji vnel boj med Muktar-pašem in Rusi, ki so dobili zdatuo pomoč in Turke napadli. Z evropejskega bojišča ni nič novic; Ileuf paša je došel v Carigrad, kjer skušajo spraviti Damata pa Midhata paši. v požunskem komitatu. Spodbujen po osebnej nagnjenosti sem se vadil že v detinstvu v nekterih evropskih in azijatskih jezikih. Počet-kom me je zanimala samo iztočna in zapadna literatura, pozneje sem pa dobil veselje za preiskavanje vzajemnih jezikoslovnih razmer. Slede izreku: spoznaj samega sebe, sem se začel poglavitno zanimati za sorodstvo in izvir rodnega jezika". Zarad praktičnega izučenja izhodnih jezikov se je napotil Vamberi v Carigrad. „Po večletnem prebivanji v turških hišah, — pravi Vamberi dalje — in s pogostim obiskovanjem turških šol sem postal skoraj Turek, da, še celo effendi". Ta odkritosrčna izjava nam dobro pojasnuje Vambcrijevo tur-kofilstvo, kakoršno nahajamo v njegovih večjih in manjših spisih. Od tod izvira tudi njegova bojazen ruskih „barbarskih" zavojevanj v srednjej Aziji. Dalje piše Vamberi: „Zarad obširnejih jezikoslovnih preiskovanj Bem se podal v oddaljene kraje srednje Azije in pustil sem službo effendi-ja". To zadnje dostojanstvo si je pridobil v Carigradu, kjer je pridno obiskoval izlamske šole in knjižnice. „Moje zanimanje pri odpotvanji v Azijo je bilo najbolj nagnjeno za Socijalne in poli- tične razmere, značaj, nravnost in običaje stanovalcev srednje Azije. Ali glavni namen mojega potvaujaso bila jezikoslovna preiskavanja, ktera hočem po dovršenem pilenji predložiti v presojevanje učenemu svetu..... Nekoliko mesecev sem hodil jaz po Aziji pokrit samo s kakšnimi cunjami, brez neogibno potrebnih sredstev za preiskovanja in v vednem strahu mučne smrti. Bil sem v krajih, kjer je poslušati" sramota, „spraševati" prestopek, „za-pisovati" pa — smrten greh". Iz Teherana se je napravil Vamberi v Samarkand, toraj je moral prehoditi vso sred-nje-azijsko puščavo med 52" in 68" dolgosti. Opisovaje vse to potovanje je mogel Vamberi reči brez vsega bahanja „da je prehodil take kraje, kjer še ni bilo pred njim nobenega Evropejca in da se tičejo njegova opazovanja tacih predmetov, kakoršni so bili do sedaj čisto malo ali še celo nič opisani". Ker je Vamberi navdušen turkofil, zatega del so mu bili tudi Turki spremljevalci in pokrovitelji na njegovem potvanji. Predstavljal se je zvijačnim in previdnim Azijatom za sultanovega dostojanstvenika ali elTendija; kadar se je pa naziv elTendija sumljiv zdel pri tur-kestanskih naseljencih, se je pa predelal v derviša t. j. ubožnega turškega meniha, kteri potuje samo zarad rešenja duš. Marljivo je prepeval s svojimi sopotniki „v slavo Allahovo". Ce se je pa Vamberijev ponos njegovim tatarskim sotovarišem sumljiv zdel, jih je pa potolažil s tacimi ali enacimi besedami: „Davno že jaz srčno želim videti Turkestan, ta edini kraj, ki čisto hrani izvir izlamske čednosti, in obiskati pravične v Ilivi Buhari in Samarkandu. Ta misel me je privedla iz Ruma (Turčije) in sedaj hvalim Boga, da mi je poslal tovariše, s kterimi morem pot nadaljevati in tako spol-niti svojo željo". Po takem navdušenem govoru so se Tatari popolno vmirili in rekli so: „Mi smo pripravljeni biti ne samo tvoji prijatelji temuč tudi tvoji sluge". „Jaz vem, prijatelji moji, — je nadaljeval Vamberi — da je ta svet gostilnica, kjer si odpočijemo le za nekoliko dni svojega življenja. Sedanji mu-zulmani se mi zde jako smešni, ker oni ne skrbe samo za juteršnji dan, ampak že za deset let naprej. Vzemite me, prijatelji, seboj, izvlecite me iz brezdna zmotnjav, v kterih sem že skoraj popolno omagal". Taka zvijačnost mu je zmerom pomagala. Zarad njegove verske gorečnosti so ga imeli muzulmanski Tatari za vnetega derviša in ga sprejemali v svoje karavane. Včasih ga je nekoliko izdala njegova evropska znatiželjaost Politični pregled. V Ljubljani, 6. avgusta. Avstrijske dežele. ]Va Dunaji so zadnje „zmage" Turkov naredile, da so se čuli nekteri glasovi zoper potrebo mobiliziranja Avstrije. Po tem je gotovo, da hoče Avstrija pripravljena biti le zoper Rusa; če Turek zmaguje, jej je menda prav, čeravno nek vladen list temu oporeka, češ, da Avstrija se oborožuje, naj zmaguje doli na jugu kdorkoli. Turkoljubno taborovanje Madjarov je začelo tudi že Dunajčanoin presedati najbrž zavoljo tega, ker so zbudili druge narode k nasprotnemu taborovanju. X /uki-cImi in v Ijcvorii se pripravljajo za protiturške tabore. Kje so pa Čehi? O teh še ni nič slišati. — V Zagrebu bodo imeli tabor prihodnjo nedeljo. V Levovu pa ga je vlada prepovedala. Vnanje države. Iluski rodobljubi v Moskvi so sklenili cesarju Viljemu poslati zaupno adreso zarad odkritosrčne in lojalne politike na izhodu, za kneza Bismurka pa gospe moskovske pletejo prekrasen tepih. Avstrija pa postaja čedalje bolje osamela. Ilcroliiiskim vladnim listom turkoljubne burke Madjarov nikakor niso všeč. Iz tega je sklepati, da, če bi Avstrija vstopila se Rusom na pot, bi se to zgodilo zoper voljo prusko. Ali bi bilo zdaj to Avstriji koristno ali škodljivo, naj razsodi Andrassy. Srbski knez je izdal ukaz, ki sklicuje 3000 mož za varstvo meje in veli tudi vojne priprave dopolniti. ICuiiimiiji hočejo na Dunaji vso odgovornost za vojsko sami prepustiti tedaj je ne priznajo za družnico Rusije. Izvirni dopisi. Vr. lijuhljitm*, 4. avgusta. (Pred log.) Gospod urednik, dovolite mi, da v Vašem cenjenem listu stavim neki predlog. Nemškutarji pravijo: „ini smo Kranjci, ne pa Slovenci", in nečejo od slovenskega nič slišati. Pustimo jim to veljati, in primimo jih za besedo : če so Kranjci, naj spoštujejo Kranjca, če ne poznajo slovenskega jezika, potem naj govorijo pa ,,kranjski!" Jaz sem že na več še celo v sredi izlamskih učenjakov. Tako ga je zanimala ,,stena Iskandcra (Aleksandra Velicega).*) Muzulmanski učenjak Kizil-Ahond je izrazil Vamberiju svoje misli o tej steni v čisto izlamskem duhu in se je čudil, da sf „derviš" ž njim ne vjcma. Pripovedovanje Vamberijevo o Buhari in Samarkandu je zelo zanimivo posebno, kadar se opisuje življenje azijskih kočevnikov (nomadov). V pogovorih ž njimi se nam kaže Vamberi natančnega in zvedenega dušoslovca in le tako mu jc bilo mogoče preštudirati iz-lamovo obredno in bistno stran, o čemur nas prepričuje njegova nedavno izišla knjiga „Der Islam". Tu naj še opomnimo, da je Vamberi popotoval po Aziji G2. in 03. leta in sostavil svoj potopis 04. 1. Vzetje Taškenta po Rusih v jeseni istega leta opomni samo v enej opazki V tej knjigi izrazuje še došti zmerno svojo neprijaznost proti Rusom; kolikor bolj so pa potem Rusi v Aziji napredovali, toliko bolj je tudi on napredoval v svojej ruskej neprijaznosti *) Po muzelmanskem mnenji je bil Alck sander Macedonski blagočasten niuzcluiau, kteremu so služili tudi podzemeljski duhovi. takih tičev naletel , pa kedar sem jih prijel zastran jezika, so zmirom rekli „več jezikov,