Če pregledujemo sv.pismo in motrimo v njem 'božje kreposti, opazimo, da je poleg božje vsemogočnosti in usmiljenosti najbolj poudarjena b o z j a s v epb o s t in da se ta največkrat poveli= čuje. Zato ni nic oudnega, ce’ tudi mi kristjani ne prenehamo prepe¬ vati in Boga poveličevati s pesmijo » "Svet, svet, svet si ti, o Gospod". Svetost božja obstoja predvsem v tem, da Bog sovraži vsak greh, vsako zlobo in hudobijo. A Bog ni samo svet v tem, da sovraži greh, njegova svetost se kaže tudi v tem, da je On merilo vsega nravnega zakona, pravir vsako in vse svetosti. Bog je svet, neskončno svet. In ker je On svetost sama, za= to greh tako strašno sovraži] Oe pravimo, da Bog vsak greh sovraži, moramo to prav razumeti. V Bogu ni nič negativnega, nobene slabe lastnosti, nobene strasti. Zato ni v njem niti nepotrpsžljivosti,ni= ti jeze, niti zegnušenja, niti sovraštva« In vendar govorimo o jo= znem -^ogu, o Bogu, ki g: oh sovraži, o Bogu, ki se mu greh gnusi. To pa govorimo po človeško, po naše zato, da si mi lahko predstavljamo svetost božjo. Človek sam se odloči za večno nesrečo.,.. Bog je napram grehu nespravljiv. "Večno svati Bog ne more z grehom, to se pravi z grešnim človekom bivati pod isto streho»Zato je Bog ustvaril pekel, kraj večnega pogubljenja, večne zavrženosti, večnega trpljenja, da bodo tam zbrani vsi nepoboljšljivi grešniki, ker ti z Bogom ne morejo biti skupaj. Tako je človek - grešnik Boga. prisilil, da vse ljubitelje greha kaznuje zaradi svoje svetosti in pravičnosti. Človeka je Bog ustvaril dobrega, svetega in ga določil, da bo po prestani preskušnji užival večno blaženost v Bogu. Dal pa mu jo tudi svobodno voljo, da si to blaženost izbere po svoji svo= bodni volji, ali pa jo zavrže in so s tem od Boga loči. In če človek v dobi svojega življenja, ki je čas preskusuje in svobodne odločitve, zavestno in nalašč drugače živi, drugače misli in drugače dala, kakor mu je predpisal sveti Bogj če človek na vse opomine božje in posku= šanje božje, da bi ga rešil in obdržal-, odgovarja z brezbožnim živ= Ijenjom in Bogu dejansko obrne hrbet ter se ne zmeni za vse božje o= pomine, kaj^naj Bog na to naredi? Bog ne "peha" nikogar v pogubi.je= njej ampak človek sam drvi v pekel. Ni Bog človeka zavrgel, ampak grešnik se jv. Bogu odpovedal in so odpravil zavestno n» pot, ki ga va= di v večno trpljenje in zavrženost od Doga, "Ne bom ti služil,nočem ti služiti, ker bolj ljubim greh, kor bolj ljubim življenje, ki ni po tvojih postavah ampak po drugih postavah, ki so meni všeč, ki me ne ovirajo, da živim po svojem okusu, želji, po svoji volji n - tako si misli grešnik in tako tudi ravna« In ker to dela po svoji svobodni ■^Mt^volji in odločitvi, bo tudi po svoji svobodni odločitvi od Boga zavr« Štev. 5-o,.. Leto II. 2 ~ 4, avgusta 1947» žen. Bog in grešnik, svetost in grešnost ne moreta biti skupaj. Ali eno ali drugo. , _ Ge je tako, 'potem moram iz tega izvajati tudi posledice za se, Bog je svet, sovraži greh.in vso hudobijo. Zato se mora tudi moja duša varovati vsega tega, da se od Boga ne bo oddaljila ampak da bo vedno bližje Bogu. J'Bodite sveti, kakor sem jaz svet" (3_Mo, 11 44) govori že v stari zavezio Go hočemo z njim skupaj bivati in pri njem živeti, moramo tudi tako delati ž tako ravnati, tako živeti, da bo tudi naša duša sveta in v Bogu vocno srečna. Saj bi radi, pa smo tako slabi, Res je, da bo vsemogočni, pravičnik In sveti Bog upošteval pri človeku vse vplive, vse obremenitve, škodljiva in podedovana nagnjena in okoliščine, ki zmanjšujejo njegovo svobodno voljo, jasno spoznanje in odločitev, toda koliko bo kljub temu še ostalo lastni odgovornosti v breme] Res je, da je Bog usmiljen! Gotovo, Toda so ljudje, ki videti nočejo, ker se bolje počutijo, če je Bog v megli pred njimi. So ljudje, ki so za božjo besedo gluhi, ker nočejo božjih opominov slišati! svoje življenje b.i'morali spremeniti', poboljšati. So ljudje, ki so hromi, ker hoditi nočejos dobro vedo namreč, da po svoji sedanji živijenski poti ne bi mogli hoditi, ampak morajo obrni ti in prestopiti na drugo pot. Toda vsega tega storiti nočejo: bolj ljubijo, greh, grešne navade, grešnejorijatelje kot Boga in svoje zveličanje. In tako se bodo ti nekoč srečali s svetim in najsvetejšim Bogom!? O trikrat sveti Bog, uči nas, da hudobijo greha jasno spo= znamo, uči nas greh bolj obžalovati kot katerokoli drugo zlo in nesre^ čo! Blagor njim, ki se, trudijo za'svetost,. . Iz svetosti božje sledi za nas še druga resnica* Ker -Bog tako zelo sovraži greh, kako mora šele ljubiti krepost, človekovo prizadevanje za svetost in podpirati človeka, ki se resno bori proti grehu! Življenje je razvijanje, vedno napredovanje ali nazadovanje. Vsak razvoj pa mora imeti pred seboj določen cilj. Nam pa je cilj dal sam naš_Gospod Jezus Kristus, edino vredni cilj, za katerim naj stre= mi pravi kristjan, ko je izrekel pomembne besede: ;? Bodite popolni kakor je vaš nebeški Oče popolni Bogu podoben.postatiI Kako vzvišen cilj, kako odlična nalo= ga! Bog je čisli duh, in jaz bom postal Njemu, podoben, če bom v duhu, ki biva v meni, to je moji duši, prepustil oblast in vodstvo. Ali moram^'zato sv-oje telo prezirati, zaničevati? Svet sovražiti in od sve= ta bežati? Ne. Ni to pravo mišljenje. Toda materija, telesnost, po= svetnost in skrb za zemsko dobro ne sme prevpiti moje duše in njenega vodstva, njenega prvenstva v meni, Bhavi, od Boga hoteni red zahteva, da najprej skrbim_za svojo dušo, da njo posvetim, tako Bogu služim, pa istočasno služim tudi svojemu telesu in skrbim tudi za zemsko živ= ljenjec Kak o naj živim sveto, če pa je svet ves pokvarjen., 0 "Bodite sveti, kakor sem jaz svet" (3 Mož 11,44)! Ali velja ta^klic božji še sedaj, tudi danes? Da! Tudi danes, tudi za prav ta naš sedanji čas, za vse, za mene in tebe J Bremnogi so že dosegli v živijenju^svetost 5 Bogu podobnost ne samo v prejšnjih časih,- tudi v sedanjih časih žive ljudje,.ki so sveti. Mogoče so le redki, ki bodo naslov svetnikov dobili tudi od uradne cerlcvene proglasitve. Bred Bogci pa resnično žive premnogi sveto- življenje. Ti gredo skozi življenje v Štev« 5* Leto II, - 3 - 4, avgus t a 1947» vsej tišini napo znanosti, skritosti. 'To so premnogi, ki vedno iz= polnjujejo J svoje dolžnosti vdano, potrpežljivo, brez vsake^besede tožbe, godrnanja, izgovarjanja, mnogi, mnogi, ki dan in noč mirno delajo, opravljajo svojo službo in dolžnosti tam,, kamor jih je božja previdnost postavila, ki pa najdejo še vedno dosti časa in volje, da mislijo še na svoje duše in dolžnosti, ki jih imajo do nje in do Boga« Vsi ti so vdani v vsakem slučaju Bogu, vse sprejema* jo iz božje roke, naj bo dobro ali slabo, prijetno ali žalostno,, Vsi ti so prijazni, ljubeznjivi in veseli, da, zadovoljni,^pa naj bodo obdani od najhujšega trpljenja* Ne^delajo nobenih čudežev ? pa je vendar vse njihovo življenje en sam čudeži živ čudež milosti be= žje in sodelovanje z milostjo po njihovi človeški volji« Nosijo ju= naško svoj križ, pa iz njihovih ust ne pride beseda tožbe, godrnanja, pritoževanja* Hodijo po grešnem in zapeljivem svetu, pa se njihovo srce zna ustavljati vsem zapeljivostim, vabam in zanjkam«..Skratka, vsi tisti, ki imajo danes, v tem žalostnem razburljivem,boja in sovraštva polnem svetu še toliko poguma, volje, moči ter resnosti, da ^ospodovo besedo o popolnosti vzamejo resno in se tudi resno tru= dijo, da bi izpolnili Gospodovo naročilo: "Bodite popolni, kakor je vaš nebeški Oče popoln"! Tem svetejši boš sam, čim bolj boš delal za svetost drugih« 0 « Pa ni zadosti, da se samo sam zase trudim, za svojo lastno svetost in popolnost« Po svojih močeh, zmožnostih in sposobnostih moram delati, da se bodo posvečevali^m spopolnjevali tudi drugi. "Posvečeno bodi Tvoje ime«««" Te prošnje v očenašu ne smemo samo mo= liti, ampak moramo tudi delati« da bomo mi božje ime posvečevali in da ga bodo posvečevali tudi drugi? 'truditi se moram, da bo življenje tudi^okoli mene, v moji najbližji okolici res sveto, popolno: s tem bom častil tudi svetega in najsvetejšega Boga. Človek, ki se priza* deva, da bi ljudje, ki živijo z njim isuo življenje, pod isto streho, opravljajo isto službo, skratka, ki živijo v njegovi okolici, tak človek, ki se trudi, da bi vsi ti. ljudje postali dobri, da bi se gre* ha varovali, da bi v čednostih napredovali, da bi se v duhovnem ozi= ru spopolnjevali in svoje življenje posvečevali^ tak človek kmalu ob= čuti, kako tudi on postajo vedno boljši in boljši, popolnejšij njegova duša postaja vedno lepša^ vedno bolj Bogu podobna, popolnejša, sve* tejša. In to je končno človekov zadnji cilj: postati podoben neskončno svetemu Bogu J V Rimu je prišel zaupnik notranjega ministrstva k mlademu duhovniku, mu pokazal rdečkast papir, na katerem so bile same vojaške označbe in ga vprašal. "Kaj pa je pravzaprav to 'cidros’? Vprašanje ni bilo tako brez pomena« Saj so bili hišni zidovi po mestu že dalj časa popisani z oznakami.- "W Cidros" in "M Cidros". Radio in časopisje se jo že pečalo s to skrivnostno organizacijo in skušalo iz črk sesta= viti ime kakega podtalnega odporniškega gibanja. Za tem imenom se ne skriva nobeno tako gibanje. Kljub pa se v tem imenu skriva velika misel, katere pa kratkovidni, na svet navezani ljudje, niso mogli zaslediti, ali razumeti. Gre tem v resnici za neko odporniško gibanje, za vojaško skupino, ni naperjena proti nobeni svetovni sili ? ampak proti satanu Apostol sedanjega časa Don Orione je večkrat takole 'Gospod, postavi me pred peklenska vrata, da bom mog< 1 pr e pr da ne bo toliko duš padlo vo.n.ij" Tisoč mili ione se ki mo ge l p: toliko duš padlo vanj J" Tisoč milijonov ljudi je še. pravih poganov, ki Kristusa sploh ne eoznajo. Poleg teh je š temu ta pri pa samemu, molil: čiti, danes e okrog Štev* 5«, Let o II* _ — 4- - avgusta 194-7« 500 milijonov mohamedahcev, pravoslavnih in protestantov* Ti sicer Kristusa poznajo« niso pa v Njegovi Cerkvi« Res je sicer_tudi stotine milijonov katoličanov,' toda koliko od teh je zares pravih«, vernih katoličanov, ki po veri tudi žive? Žali~bog vidimo ogromne množice katoličanov, da žive, kakor sploh ne "bi bilo nobenega Boga«, In tako padajo vsak dan duše v pekel, kakor listje z drevja, kakor je Fatimska Marija pokazala otrokom v prikazni* To dejstvo je napravilo na skupinico dečkov iz najnizjih razredov neke gimnazije v Rimu najgloblji vtis« Ti so se združili pod tem skrivnostnim imenom "Cidros". Zavzeli so se, da bodo. reševali duše z molitvijo, delom in trpljenje^. Tako so postali organizirana, skupina v množici 'tistih otrok, ki so se na željo Benedikta XV. zavze- li, da bodo s svojo nedolžno molitvijo pritiskali na Srne Jezusovo, da se usmili takih duš. Postali so del milijonov, ki združeni v apo- stolstvu molitve vsak dan po rokah Matere božje darujejo Srcu Jezu- sovemu vse molitve, dela in trpljenje za rešitev duš in za porast in zmago Kristusovega kraljestva« Nova je tu.le zunanja organizacija«. Imena vseh edinic so povzeli iz letalstva« Sedem dečkov tvori skupino, dve skupini krdelo, več krdel (največkrat po tri) tvori jato. Vsaka edinica ima svojega voditelja« Najvišji edinici ob strani, stoji duhovnik« Jate zaznamu= jejo s številko in imenom kraja, kjer^ima svoj sedež. (N«pr, 7, v jata Neapelj)« Sedežu jate pravijo "letališče". Zato, da je "letališče" primerno okrašeno skrbe "mali letalci" sami. V "letališču" imajo povsod podobo Kristusa Malja. Matere božje in papeža« Imajo tudi svojo uniformo (temnomodre kratke hlače in belo srajco), na katero so zelo ponosni« Vsak teden, najmanj pa vsakih 14 dni se zbirajo v svo- jih "letališčih" k duhovnim sestankom in pouku« Program malih letalcev je: Moli (zjutraj, zvečer, pred vsakim delom). Ljubi evharističnega Odrešenike ( obisk Najsve= tejšega, obhajilo). Žrtvuj s e (v izvrševanju svojih dolžnosti, v sožitju z drugimi ljudmi, pa še prostovoljne žrtve). Bodi" apostol (z molitvijo, z zgledom^ besedo,' delom)« Ljubi Marijo in papeža« Vsak dan molijo-kot elani molit« apostolstvas v 0 presladko Srce Jezusovo, po rokah«.*" Gorečnejši dodajo še Oče naš in Zdravo Marijo. Sv. obhajilo prejemajo po določbah vsak mesec, vendar gredo običajno tedensko, ali vsak dan k sv, obhajilu. Pri sebi imajo vedno rožni venec« Svoj sklep, da hočejo prav živeti, obnavljajo čez dan s kratkimi zdihljaji: Vse zate. Srce J czusovoI Vate zaupam, Srce Jezu¬ sovo I Srce Jezusovo, vladaj zdaj in vekomaj! CMj njih "poletov" so mesečni nameni molitvenega apostolstva Poleg tega pa ima še vsaka jata posebni tedenski namen, katerega se trudijo doseči mali letalci« 0 teh svojih "polotih" sestavljajo po¬ sebna, poročila« Mali letalci namreč dnevno zaznamujejo, kaj so storili za Kristusa. Ob koncu tedna pa pošljejo poročila duhovniku. Za svoja posebna zavetnika časte^Mater božjo in sv, Alojzija. Začel se je ta pokrot spomladi 1, 1944», danes je to že mo¬ gočna organizacija otrok najnižjih razredov srednjih šol« Iz nje od¬ hajajo v. 'Marijine družbe, k skavtom ali v Katoliško akcijo. Podobno organizacijo imajo seveda tudi deklico. Cim močnejši je boj satanov, zoper cerkev, tem močnejši je odpor pravih otrok božjih* Možje in fantje prva nedelja je vaša. Prejmite skupno sv. obhajilo in tako začnite nov mesec, de. bo z uspehom preživeti Štev. 5 *, Koto II. - .5 - 4. avgusta 194-7« Um\ m 1 molitev do znaš, Marica, našo pot Srca brezmadežno imaš, mi vsi begunci smo nesrečni, Ti so radujes v luči večni. Nebeška sreča Ti šari, Boga uživaš v večnosti, nam pa v objemu hudobije le redko sonce sreče sije. Marija, božja. Mati si, Srce brezmadežno odpri, - Ti vseh beguncev se usmili, ki so se Tebi posvetili! Pokaži, Mati, svojo moč, beguncem pridi na pomoč, uslišinaših src molitev, za našo posreduj rešitev! Ljubezen Tvojega Srca, nas varujej Brezmadežna j Ti z nami čutiš bolečino, ki je nad našo' domovino. Naj gane Te beguncev jok, nedolžni, čisti glas otrok, ki ti pojo v begunstvu sle.vo in srca dvigajo v višavo. 0IR0I !t Videl sem veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezi= .kov.” (Raz 7,9) Ta. množica so krščeni, ki / J }—""so umrli v posvečujoči milosti božji 1, 1 /'/ _:t pregledna množica božjih otrok vse = ga sveta ne živi razpršena in raztrese® sena, temveč tvori eno telo, živ organizem, vidno družbo - Cerkev. Tako je hotel Kristus, ki je zbiral okoli sebe učence in izmed nji. v zbral dvanajstere. Od začetka do konca javnega delovanja je pr-iprav = ljal ustanovitev Cerkve« Ko je na veliki petek izdihnil z besedami •'Dopolnjeno je", je bila Cerkev končno ustanovljena« Smrt zgodovin= 4„ avgusta 194-7 Štev. 5., Loto II. - 6 - skega telesa Kristusovega je rojstvo njegovega skrivnostnega telesa - Cerkve. V Cerkvi je Kristus ostal mod nemi in bo ostal do konca sveta, ker Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala. Cerkev je edi= na družba na zemlji, ki ima božjo zagotovilo, da ne bo propadla, da bo ostala do sodnjega dneva. Kristus je ustanovil Cerkev, da po njej deli vernikom vseb časov in vseh krajev sadove odrešenja. Kristus je vstal in šo.l v nebo, pa je vendar ostal na. zemlji - v Cerkvi, Cerkev je na zemlji skrivnostno živeči Kristus. Kjistus^živi^v^Cerkvi^po^svojjem^nauku^ Odkar je A ristus prišel na zemljo, je edina pot k Očotu popolna predanost njegovemu Sinu, "Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje, njega poslušajte." (Mt 17,5? Mr 3, 17; Lk 3, 22 ). Preden je šel K r istus v nebo, je izročil Cerkvi svoj ovan= gelij, svoj nauk, da bi ga apostoli in njihovi nasledniki oznanjava« li, razlagali in branili pred potvarjanjem in napadi. On hoče, da so kristjani 20. stoletja deležni iste dobrote, kakor izvoljeni na« rod in da poslušajo njegove tolažilne .besedo o nebeškem kraljestvu, o skritem zakladu, o biseru, o dobrem Pastirju, o svatih, o kruhu življenja, o trnjevi poti in o večni sreči. Zato je naročil apostolom in njihovim naslednikoma i; Pojdi te in učite vse narode", (Mt 18,18), "Kdor vas posluša, mene poslu« ša, kdor sprejme vaš nauk, sprejme mojega, Kdor zaničuje vaš nauk kakorkoli, ta zaničuje moj nauk, zaničuje mene in mojega Očeta," Samo katoliška Cerkev je sprejela od Kristusa to poslan« stvo. Ona ima pravico in dolžnost poučevati, V oznanjevanju je ne= odvisna, ona čuva vse verske in vse moralne nauke in sicer za vedno.. Kdor sprejme njen nauk, bo zveličan, kdor ga zavrže, bo pogubljen. "Kdor bo Veroval in bo krščen, bo zveličan, kdor pa ne bo veroval, bo pogubljen," (Mt 16,16), Kristus pa Cerkvi ni izročil le nauka,, temveč jo tudi varuje, da se ne more motiti ko oznanja verske resnice in uči moral« ne nauke.o. "Jaz sem z vami vs^ dni do konca sveta," (Mt 28,20), Kristus živi v Cerkvi, zato se ^ črke v v verskih in nravnih naukih ne more motiti. Kjer je ^ristus, tam ni zmoto, Kristusov namestnik ne more ovčic, ki so mu zaupane, zapeljati v zmoto, ker to- nalogo vrši Njegovem imenuo Kristus živi v papežu in v škofih po svojem nauku; Kadar govori Cerkev v verskih in nravnih stvareh, smo Štev* 5 * » Loto II 4. avgusta 1947. 7 - ji dolžni pokorščino. Pavel opominja: "To pa pravim, da "bi vas nihče ne premotil s spretnim pregovarjanjem," (Kol 2, 4). "Kdor pozna Boga, nas posluša, kdor ni iz Boga, nas no posluša. Iz tega spoznavamo, duha resnice in duha zmote,"(I Jan 4,6). B 0 ]£o r ščina Cerkvi je znamenje prave poti, nepokorščina Cerkvi, je znamenje zmote. i)o/A d/ (Nadaljevanje.) "Ti? - Toliko denarja imaš?", strmi dečko. "0, še več! Tole pa mislim tebi dati, če mi boš naredil majhno veselje!"- "Meni? Pa vesolje naj ti naredim? Kakšno?" "Podobo mi daj, ki jo imaš v svoji votlini!" "Kaj? Podobo?... Nikoli, te po. nikoli", se brani dečko. "Nočeš - za toliko denarja?" "Judež bi bil potem! Kot Judež naj bi prodal Mater božjo?" VAh" pravi Lavreta" saj je vendar samo podoba iz kamna!" "Pa je vseeno podoba Matere božje... ne, ne, kar obdrži svoje srebro, jaz bom pa obdržal Mater božjo!" "Toda, Mirko" ga Lavretka skuša pogovoriti" pomisli ven= dar, da podoba sploh tvoja ni, Ti si jo na pogorišču ukradel! "£voja pa tudi ni več! Ti si jo pa hotela sežgati!" "Ne, nisem je mislila... Pa, če ne boš hotel, Mirko,bom pa očetu povedala!" "Ti kar povej!" se ji je nevarno smejal gosji pastirček, vzol svojp podobo in izginil za grmom... Lavreta je žalostna šla nazaj na grad. Mirko je gledal za nj:o. Ko mu je zginila spred oči, je postavil podobo spet nazaj v votlinico. Lavreto je pa prevzela trma. Mislila je g "Čemu le hočeš kupiti nekaj, kar jo prav zaznav tvoje. Ali ni na njej naš grb. Kako mora fantalin vzeti, kar sploh ni njegovega. Ti kar vzemi, kar je tvojega J" Ko je prišla na grad, je naletela na hlapca, ki je tedaj pomagal pripravljati grmado. Temu je povedala, da ima gosji Mirko kamnito podobo z grbom njih rodu. Sicer jo je takrat hotela sežgati, .zdaj bi jo pa spet rada imela, pa ji je gosji pastir, ki jo je ukra= del izpod pepela, noče dati. Naj gre on doli in ji podobo prinese, pastirju pa naj da srebrni tolar zanjo. Hlapec je res šel in našel Mirka pred votlinico. Mirku je začelo srce kar na glas utripati, saj je vedel, da bo šlo zares. "Ti,Mirko! glajska gospodična ti pošilja tale srebrni to= lar. Ti pa daj podobo, ki si jo takrat ukradel izpod pepela!" t "Nič nisem ukradel", ihti Mirko in se vrže v travo - saj ve, da nasproti tako močnemu hlapcu ne bo nič opravil. Hlapec se skloni, vzame kamnitno podobo^ na njeno mesto pa položi tolar, Lavretka je vsa srečna pohitela s svojo podobo v sobico in jo skrila v blazine. Oče je tam gotovo ne bo iskal in ne našel.Potem je oprezna stopila k oknu. Tam spodaj je ležal pred prazno votlino na tleh ubogi Mirko in bridko jokal. Grajsko dekletce pa je tisti ve= cer prvič pripognilo svoje koleno pred Marijino podobo in čudno ganjeno molilo; "Zdrava Marija" za Krištofa in za jokajočega pastirčka Štev,5«, Leto II 4, avgusta 194-7. - 8 ~ IX* Med- tem ko -Lavretka izliva svojo ranjeno dušo pred podobo Matere božje, stoji "Meč Matere božje 1 ' pri oknu svoje kočice.in razmišlja. Sem od gradu, prav iz Lavretkine sobice sveti nežni svet« lobni pramenček. Kot po zlati stezici lete Krištofove misli po njem v dekličino sobico. Ko se je pozno popoldne vrnil domov, se mu je njeno pisemce že od daleč svetilo naproti. Ko je na njem opazil Lavretkino ime, mu je od veselja rdečica zalila obraz. To ^ ljubko pisemce je od tedaj gotovo že desetkrat prebral in ga^znal že na pamet. Od prevelikega veselja mu je spanec bežal z oči. "Dobri, predobri Bog, zdaj se mi zdi, da je moja kri ven« darle že začela govoriti. Kako hitro je to sloj Zdaj ta ljubka zaži= galka svetih podob že celo kleči tam gori v svoji sobici pred Mari« jino podobo. Za most čez prepad, ki je naju ločil, so se že čisto nalahko začele polagati deske. Ljubezen do mene jo vodi k Mariji. Marija ji ni več neznanka. "Blažena Marija" - in jaz naj bi bil kak rimski predikant, ki bi jo za Krištofa rad naredil rimsko. Lavretka, Lavretka, kaj boš naredila, ko mi bo padla brada z obraza in ti bo predikant in "zločinec" v tvoje majhno ušesce zašepetal : Jabolčno cvetje.... Na strašno vest, ki jo je zvedel na svoji poti, radi sil= nega veselja sploh več ne misli. Švedi so menda že vdrli v prve vasi ob^robu gozda. Vso živino so odgnali iz hlevov. Izsilili so tri ti« soč bokalov ovsa. Vdirali so ti morilski požigalci v hiše, kar skozi okna,, če so bila vrata zadrta...« Cernu? Le predobro je to vsakemu znano. Uboga dekletal Kašče in jedilne shrambe so prazne. Polno jih leži brez moči po polju od pijanosti in požrešnosti... Iz raznih je= zer pa so potegnili že tri dekliška trupla... Bog naj nam bo milost« 1 jiv !.,. Taki obupni glasovi so Krištofu mod potjo prišli na ušesa.. Postal je zamišljen, ko se je vračal domov. To zanj ni bilo.nič no= vega: goreče vasi, krvava telesc.. .,msč ? ogenj in krogle... "Vendar, če jutri ali pojutrišnjem udorejo Svodi k nam ,..? Možno je, da se Lavretki nič ne bo zgodilo, ker je oče prestopil v novo vero... ven« dar, če pride do tega, da bi so morala ločiti... Do večera v vas že lahko udari vest? "Švedi prihajajo, Bog se nas usmili!" Teko je govoril Krištof sem s seboj, ko se jo dobro zalo= žen s slanino, kruhom, jajci in sirom bližal svoji koči. Kruha je raje prosil v tujih vaseh, da ■ ga v domači veni ne bi spoznali... Vse te zaskrbljene misli pa so mu v hipu izginile, ko je ne. pismu zagledal zapisano "Lavreta", ko je še roko,držal na kljuki... Tudi vrnile se niso več, dokler zgoraj v Lavrotini sobi ni ugasnila luč. Potem pa so spet prišle nazaj in pripeljale še nove: "Kaj ... če bi morala Lavreta bežati..,, če bi jo oče hotel spraviti na varno.,.. Moj Bog, potem bova morda za vedno ločena? Saj niti malo ne smem upati, da bi mi jo oče dal, ker sem rimski F Dolgo v noč je Krištof razmišljal to stvari. v Že se je hotel od takega razmišljanja ves utrujen vleči na oosteljo, da bi zaspal... toda čuj I Preko trave tečejo urni koraki. Krištof prisluhne. Kar nenrdoma stoji pred njim gosji pastirček. "Ste še pokonci? Drugače bi pa toliko časa trkal, da. bi vstali" je začel Mirko^svoj nočni razgovor kar brez pozdrava. v Gosji pastirček je pr. j cel dan proležal v travi, jokal in premišljeval, kako bi spet prišel do svoje podobe. Sam nase je bil nejevoljen, stokrat je žo sam sebe ozmerjal s tepcem... če ne bi bil molil za grajsko punčaro, kot mu jo "zločinec" naročil, ne bi Marj.« tiča nikoli prišla na to, da bi mu podobo vzela. (Daljo prihodnjič.)