IN MEMORIAM
Vojku Novaku
predsedniku OK SZDL Ljubljana Center
Boleče in globoko nas je pre-tresla vest o prerani smrti naše-ga dragega Stanislava Novaka-Vojka.
Prizadela nas je neizprosna re-snica, da je za zmeraj stopil čez prag smrti in da bo odslej živel samo v opravljenem delu in naši zavesti. Poslovilne besede so lahko samo pomanjkljive v svo-jem poseganju za nemogočim, da bi v enem samem turobnem trenutku izrekle vso boleeino in hvaležnost našemu dragemu to-varišu.
Njegovo kratko življenje je bi-Jo bogato in plodno, da se nam zdi kakor utrinek, ves svetal, ki v tistih nekaj bornih časovnih enotah razstre svojo čudovitost, pa že ugasne.
Tako je v starosti komaj 52 let, strto od bolezni, ugasnilo njego-vo življenje.
Rodil se je na Jesenicah v de-lavski družini. Bil je od mlado-sti zvest pripadnik delavskega razreda, skojevec in od leta 1943 član KPJ. Komaj petnajstleten je že deloval v osvobodilnem gi-banju na Jesenicah, pozneje pa je odšel v partizane, sledeč idea-lom NOB in revolucije. Že vpar-tizanih se je kalil, gradil sebe v najusodnejših dneh naše zgodo-vine. Boril se je v najbolj izpo-stavljenih enotah narodnoosvo-bodilne vojske. Vojko Novak je ojeklenel v tveganih akcijah VOS, v duševnih in telesnih na-porih osvobodilnega boja, pri-nesel v svobodo spoznanje, da revolucija na bojnih okopih še ni končana. Zavedal se je, da je potrebno spremeniti in ustvari-
ti nove odnose med Ijudmi. Kot preizkušen revolucionar in akti-vist je najprej prevzel dolžnost sekretarja OK SKOJ na Jeseni-cah, nato ga je pot privedla v slovensko in jugoslovansko no-vinarstvo. Bil je urednik v Mla-dini, urednik Pionirskega lista, sposoben komentator Ljudske pravice, urednik prve ekonom-ske revije v Jugoslaviji, urednik revije Borec, več kot poldrugo desetletje pa urednik notranje-politične redakcije oz. vodja go-vornega programa radia Ljub-Ijana.
Že rana mladost Je tako vanj neizbrisno vrezala občutek za položaj malih Ijudi, za socialne in življenjske razmere revnih proletarcev. Tako je zrastel iz delavskega razreda, skovan v surovi, a slavni epopeji naše re-volucije. Vsa leta po osvobodi-tvi je Vojko Novak preživel v nenehnem študiju in političnem aktivizmu, ki sta ga navdihova-la program zveze komunistov Jugoslavije in Titova vizija iz-gradnje socialistične družbe. Pri tem ni nikoli varčeval s svojimi silami. Neprestano si je prizade-val za nova spoznanja pri gradi-tvi socialističnega samouprav-Ijanja.
Bil je iskren mentor generaci-jatn mlajših novinarjev, zavzet delavec v slovenski novinarski in taborniški organizaciji, kate-ri je kot predsednik posvetil ve-liko svojih moči.
Kot rdeča nit se prepleta skozi njegovo življenje in delo prepri-čanje, da je vredno živeti ter slu-žiti razredu in partiji in nikdar
dovoliti, da bi nas načela rjavi-na birokratizma in karierizma. S svojim delom je dajal vzgled vztrajnosti in doslednosti v kre-pitvi novih družbenoekonom-skih in samoupravnih odnosov.
Njegova človeška narava je bila taka, da se je loteval svojih nalog z nenavadnim zamahom silovite in širokosrčne ambicije, ki si je zmerotn postavljala cilj visoko. Tuje mu je bilo spraše-vanje samega sebe, alije slutena vizija v celoti in hitro uresničlji-va, ztnerom je hotel veliko, in temu cilju je bil predan in izro-čen do kraja.
Zaradi bistrine svojega veno-mer izščočega duha in močne prepričljivosti je bil cenjen v vsaki sredini, kjer je neposre-dno delal. Odprt je bil za vse: kultura tnu je bila enako pri srcu kot družbenopolitično živ-Ijenje, zunanji svet enako kot ti-sto, kar se je dogajalo doma, v združenem delu. Ob vsem tem pa je imel Vojko izrazit smisel tudi za to, da je znal v pravem trenutku posredovati svoje thi-sli, prežete z bogatimi izkušnja-mi, dajati napotke za nadaljnje delo in akcijo mladih ljudi. Prav. v mladih je videl perspektivo našega jutrišnjega dne. V tem je opravil veliko delo - živel je ustvarjalno.
Danes med nami ni več drage-ga Vojka. Ugasnilo je veliko in plodno življenje. Svoje življenje je posvetil interesom delavske-ga razreda iz katerega je zrastel.
Ni še dolgo tega, ko smo se še skupaj pogovarjali o bodočih nalogah pri nadaljnjem hitrej-šem razvoju naše občine. Kazal je živo zanimanje za nadaljnjo perspektivo in probleme seda-njega ekonomskega razvoja ob-čine. Predlagal je nekatere reši-tve in konkretne akcije. Z ve/i-kim elanom in voljo si je priza-devalza boljši jutri. Kotpredse-dnik OK SZDL se je še posebej zavzemal za nadaljnji razvoj in krepitev socialistične zveze kot enotne fronte vseh organizira-nih socialističnih sil in najširše demokratične zveze delovnih Ijudiin občanov. Velik je njegov prispevek, da je socialistična zveza v občini in mestu dosegla veliko uspehov, izpeljala veliko konkretnih akcij, zlasti v samih temeljih našega političnega si-stema to je v krajevni skupno-sti. Zato se je toliko teže poslav-Ijati od človeka, ki ga je sredi življenja, dela in polnega poleta kruta smrt iztrgala iznaših vrst.
Zdaj, ko stojimo pred prazni-
no, ki jo je Vojko Novak napol-njeval s svojo človeško postavo, mislimo predvsem na Vojka člo-veka.
Predolgo je bil med nami, pre-več smo bili navezani nanj in on na nas, da nas ne bi prav ta lik vznemirjal. Z Vojkom si lahko soglašal, lahko si bil drugačne-ga mnenja, lahko si se z njim tudi sprl, raziti z njim se nisi mogel. Poznali stno ga ne samo kot odločnega borca, marveč tu-di kot čudovitega tovariša in človeka iz katerega je odsevala enostavnost in toplota. V širino njegove narave in viharniškega temperamenta so bile vse skozi zarisane tiste lastnosti, ki jim pravimo prijateljstvo, tovariš-tvo, čut za vse človeško, nena-zadnje za pomoč v stiski, za vse tisto, kar nas dela ali naj bi nas delalo za socialna bitja.
Smrt Vojka Novaka tako vzburja v vseh, ki smo ga pozna-li in imeli radi občutek velike, nepravične izgube. Pogrešali bo-mo njegovo toploto in širino, skromnost, živahnost in odpr-tost, s katero je bila prepojena njegova osebnost. Pogrešali bo-mo njegove preudarne besede na konterencah SZDL, komiteja ZK in DPZ SOb Center, pogreša-li njegovo vnemo pri razreševa-nju številnih vprašanj delovnih Ijudi in občanov v združenem delu in krajevni skupnosti, po-grešali iskrivost njegovega du-ha in neposrednost v tovariških pogovorih.
Presunjeni s sočutjem očita-mo usodi neizrekljivo krutost, da nam je tako zgodaj ugrabila našega Vojka, čudovitega tova-riša, ki je imel vselejgloblji čut za tuje kot za lastne težave in stiske. V tem se je znal Vojko razdajati, v tem je na naporni poti svojega življenja našel tudi zadoščenje. Bolj kot kaj drugega nam je v mislih to, ko se za zme-rajposlavljamo odnjega, da be-sede ne morejo povedati tega kar je v svojem življenju napra-vil in nam zapustil naš dragi Vojko. Njegovo življenje in delo sta vtkana v sedanjost naše ob-čine.
Žalostni smo, ker te ni več med nami, Vojko, žalujemo, kot žalujejo na pol droga spuščene zastave naše revolucije, za kate-ro si ti dal svojo mladost in bil vsak dan pripravljen darovati svoje življenje a ponosni smo, ker smo te imeli.
Za vse to ti neizmerna hvala in slava, dragi naš tovariš Vojko.