O naših pravnih reformah.
YI.
Središče vsake pravde, bodi si pismene, bodi si ustne je dokaz. Trditev sama na sebi niti v tožbi niti v odgovoru ne zadostuje in nima pravne veljave, ampak dokaza je treba. Dokaz je celota uzrokov za juridično resnico pravdne trditve. In ta dokazana resnica je ali samo formalna, kakor pri sedanjej pismenej obravnavi, ali pa meritorična, dejanstvena, na katero meri ustno postopanje. Pri pismenej in tajnej obravnavi navaja postava taksativno vse pogoje, kdaj da je dokaz izvršil se. Ali je resnica dokazana, ali ne, zato se pismeni postopnik ne briga. Njemu je oblika vse, stvar, za katero je nastal prepir, nič. Za popolni dokaz sta na priliko potrebni dve priči, javno ali tudi privatno pismo, jedna priča in dopolnilna prisega, glavna prisega itd. Ali so izjave prič verjetne, ali je morda celo jasno, da so krivične, ali je očividno, da je stranka krivo prisegla, da je pismo, proti kateremu se pa mej pravdo ni ugovarjalo, falzifikat, na vse to civilni sodnik nima ozirati se. Kar zadostuje oblikam civilnega postopnika,
— 283 —
to veže sodnika, ne da bi ta smel sklicevati se na svoje nasprotno prepričanje.
Sodnik ne more in ne sme popravljati dokazovanja po svojej vesti, ki mu morda pravi, da sodba se ne strinja s pravico. Če je ustregel dokazovalec zunanjim postavnim oblikam, mora mu sodnik prav dati, ako je dokaz ostal pomanjkljiv, ne sme ga sodnik dopolniti s svojim prepričanjem, naj bo pomanjkljivost še tako malenkostna iu pravica dokazovalčeva še tako jasna.
Pri ustnej in javnej obravnavi pa odločuje sodnik le po svojem prepričanji. Tu je njegovej vesti prepuščeno, kdaj in koliko naj veruje jednej samej priči, ali mu zadostuje tudi pomanjkljivo pismo, katerej priči, katerej stranki da je več verjeti.
Že iz tega je razvidno, da se bode dokaz temeljito spremenil v novem civilnem postopniku. In to velja posebno glede načina, kako se ima dokazovati, ne pa po vsem glede vprašanja, kdo da naj dokazuje in s katerimi sredstvi.
Zadnji dve točki nemate ožje zveze z dokazovalno teorijo, zato tudi ostanete bistveno nespremenjeni, naj bo obravnava pismena in tajna, ali pa ustna in javna.
Vprašanje, kdo da ima dokazovati je zaradi tega posebne važnosti, ker dokazovalec reprezentuje v pravdi agresivno moč, on mora nasprotnika pregnati iz njegovega stališča; temu pa je na voljo dano ostati v defenzivi, ne da bi se spuščal v nasprotno dokazovanje. Tožitelj zgubi pravdo, ako ne dokaže svoje trditve, akoravno je toženi samo tajil, da je kaj dolžan, in akoravno ta ničesa dokazal ni. V tem oziru velja torej vedno le načelo, da kdor kaj trdi, mora to tudi dokazati, asserenti incumbit probatio. Slučaji, da postava sama nadomestuje dokaz — praescriptiones juris — et de jure — so izjeme v pismenej obravnavi in ostanejo tudi v ustnej.
Ravno tako ostanejo pri ustnej obravnavi dokazovalna sredstva: priznanje pravdnih strank, pisma, priče, ogledi, nespremenjena. Zgine le glavna prisega sicer ne popolnem, vender zgubi čisto sedanjo veljavo. To dokazilo, ki se sedaj v pravdah najbolj rabi in zlorabi nadomestilo se bo samo deloma s tem, da ima sodnik pravico, zaslišati stranko pod prisego kot pričo v lastnej stvari. —
— 284 —
Velik razloček pa je mej sedanjim in novim civilnim postop-nikom, kar se tiče sodnikovega vpliva na strankino dokazovanje in glede načina, kako naj se dokazuje.
Sedaj ima postavno veljavo — kakor znano — tako zvana eventuvalna maksima.
Tožitelj, ki je navadno tudi dokazovalec, je postavno prisiljen z vsako trditvijo ob jednem in na istem kraji navesti vsa svoja dokazovalna sredstva. To načelo je tako strogo, da sodniku ni dovoljeno, ozirati se na dokazila, ki se ne navedejo na pravem kraji in ne ob pravem času in če bi se dokazovalcu godila še tako huda krivica. Njegova tožba se odvrne, že zaradi tega, ker je grešil proti procesuvalnemu načelu.
Tožitelj trdi na primer in dokaže, da je posodil toženemu 1000 gld, katere terja nazaj. Toženi pravi, da je ta dolg že davno plačan, ne navede pa nobenega dokazila. Ako tožitelj taji v drugem svojem spisu to plačilo in toženi sedaj še le producira legalno pobotnico, mora sodnik tožbo uslišati, ker se ne sme ozirati na prepozno in ne na pravem kraji navedeno pobotnico. Toženemu je bila namreč dolžnost, navesti pobotnico že v pervem svojem odgovoru, ali pa začeti zaradi te zamude posebno incidentno pravdo. Če tega ne stori, mora dvakrat plačati svoj dolg.
Da je ta strogi formalizem eventuvalne maksime, ki ima bolj pred očmi, tehnično izurjenost strank in njihovih zastopnikov, kakor iskanje pravice, neugodno vplival na pravno življenje, bo vsakemu jasno, in razumljivo je tudi, da si je to pravdno načelo moralo nakopati s časom hudih nasprotnikov. Načelo je sicer zvezano tako tesno s sedanjim postopuikom, da ga ni mogoče odpraviti, dokler se ne prenaredi cela obravnava.
Prodrlo pa se je pri iztoževanji manjših zneskov; z dvornim dela-etom od dne 24. oktobra 1845 št. 906 zb. just. zak. za zneske do 200 gld, in s postavo od 16. maja 1874 št. 69 o. d. z. za zneske do 500 gld.
Naravna posledica iz eventuvalne maksime je tudi, da sodnik do konca pravde na dokazovanje nima nobenega vpliva. — Dokler pravda ni dognana ostane sodnik kot čisto tuja oseba mirno na strani in še le, ko stranke dovrše svoje delo, in vlože rezultat svojega truda v rotulus, začne se delo sodnikovo. Sedaj še le preišče akte in spozna, da je ta ali ona stranka pozabila na
— 285 —
potrebna dokazila, da je dokazovanje neprimenio, pomanjkljivo, ali pa na katera dokazila hoče opreti svojo sodbo. To je načelo sedanjega civilnega postopnika.
Ko pa se jela rušiti eventuvalna maksima v skrajnih njenih posledicah, morala se je sodniku dati pravica, opozoriti stranke že mej obravnavo, kaj da imajo dokazati, ali pa, če se to ni zgodilo, ponoviti končano pravdo in stranke vnovič pred se poklicati. In to pravico dajejo sodniku vse postave, ki se opirajo na dvorni dekret od24. oktobra 1845. Pri javnej ustnej obravnavi tak formalizem ni več mogoč. Zato dobi po novem načrtu sodnik dokazovanje popolnem v svoji roki. Dokazuje se ali mej obravnavo, ali pa pred posebej zato naprošenim sodnikom. Vodstvo pa ima vedno sodnik, naj se dokazuje po pismih, po pričah, po izvedencih ali po ogledu.
Sodnik ima tudi oblast — in to je največi prevrat glede dokazovalnih sredstev, zaslišati stranko kot pričo v lastnej zadevi. Pri znanej našej glavnej prisegi, premika se dokazovanje mej toži-teljem in toženim popolnem mehanično. Nasprotnik dokazovalčev ima vedno prednost glede priseganja, sodnik pa stoji kot neprizadeta oseba na strani. Sedaj dobi sodnik dokaz v svoj delokrog in odločevalen bo le njegov liberum arbitrium. On posluša tisto stranko, ki se mu zdi bolj zanesljiva. In to velja pri vseh dokazovalnih sredstvih. Vse vezi, ki branijo po starej postavi sodnika, izreči se za pravico, ker se ni zadostilo obliki, odpadejo na jeden mah, ker po novem načertu ne odločuje več oblika dokazovalnega pisma, število in osebne razmere prič in izvedencev, ampak jedino le — vest sodnikova.