KOLUMNA Žiga Humar Sodobni izzivi soteskanja Pogosto se mi zgodi, da me ljudje vprašajo, s čim se ukvarjam v življenju. Ko jim povem, da prosti čas namenim soteskanju, ne vedo čisto dobro, o čem govorim. Ko jim začnem razlagati, da se spu­ ščam po soteskah, hitro pride do vprašanja, kak­ šen čoln za to uporabljam. Nato sledi šok, ko poja­ snim, da smo oblečeni samo v neoprenske obleke, za spuste pa uporabljamo vrv ali pa kar skočimo v naslednji tolmun. Takšna je prepoznavnost naše dejavnosti. A to niti ni presenetljivo, saj se z njo re­ kreativno ukvarja le peščica posameznikov. Razloga za tako slabo prepoznavnost sta po mo­ jem mnenju dva, med seboj zelo povezana. Kot prvi razlog bi navedel prepoved soteskanja v več­ jem delu Triglavskega narodnega parka. Ta je s sprejetjem upravljavskih smernic močno zmanj­ šal število sotesk, v katerih lahko izvajamo dejav­ nost. Davno pred tem pa je število dovoljenih so­ tesk zmanjšal občinski odlok občine T olmin. T ako lahko danes legalno soteskamo le v dvanajstih slo­ venskih soteskah od skupno dvainštiridesetih. Prepoved nas pripelje še do drugega razloga – odsotnosti organiziranega usposabljanja rekrea­ tivnih soteskarjev. Ker nam primanjkuje ustrez­ nih sotesk, v katerih bi bilo soteskanje dovoljeno, ni zanimanja za ustanovitev organizacije, ki bi iz­ vorno skrbela za usposabljanje rekreativnih sote­ skarjev. Obstajajo sicer poskusi posameznih po­ slovnih subjektov, a ti doslej niso obrodili želenih sadov. Stranski učinek prepovedi pa je viden tudi v sote­ skah. Soteske, v katerih je dejavnost prepovedana, narava počasi "jemlje nazaj". Sidrišča, ki so bila do prepovedi redno vzdrževana, so že nekaj let ne­ varna za uporabo. Drugi stranski učinek pa je pre­ obljudenost dovoljenih sotesk, ki jih obiskujejo komercialne skupine. Od sotesk, v katerih je de­ javnost dovoljena, so za turistično dejavnost naj­ bolj zanimive soteske Sušec, Fratarica, Grmečica oblike. Mala Koritnica postane "velika" ob večdnev­ nem deževju, takrat se prod premešča po soteski, kot da bi bil peresno lahek. Zato soteska vsako leto znova preseneti z različno globokimi tolmuni. Pod trdnjavo Kluže je še en del Koritnice, kjer nas po strmem spu­ stu pričaka prava pravcata reka, ki je izdolbla sedem­ deset metrov globoka korita. Kozjak Seznama najlepših slovenskih soteskarskih tur ne mo­ remo sestaviti brez soteske Kozjak. V ečina vas je verje­ tno vsaj uzrla fotografijo slapu Kozjak, ki pada v zelen amfiteater , poln gledalcev. A le malokateri obiskovalec slapu ve, da se za njim skriva še cela soteska, z več kot desetimi slapovi, če upoštevamo še pritok Murhek. In kakšna je? Atmosfera kot iz filma Avatar. Zelena bar­ va in čudovite oblike. Sanjsko! Kozjak ni samo lep, slo­ vi tudi po mnogih visokih skokih. Žal je soteskanje v soteski Kozjak prepovedano z občinskim odlokom. m Poleg doživetja čudovite narave, nas pri soteskanju spremlja še ščepec adrenalina. A pri tem moramo preveriti globino vode, v katero skačemo. Dno soteske se zaradi premeščanja proda in skal vseskozi spreminja. Foto: Žiga Humar 16 in Jerečica. V teh soteskah je treba zaradi velikih sku­ pin v poletnem času pogosto čakati po več deset mi­ nut, da se lahko spustimo po slapu. Posledično gostje ne dobijo prave predstave o soteskanju, pri katerem naj bi poleg adrenalina prednjačil prvinski stik z nara­ vo. Soteskanje je v Sloveniji še najbolj razvito kot komer­ cialna dejavnost. Obstaja več deset agencij, ki nudijo turistično soteskanje. Zato se je že pred več kot de­ setletjem pri nas oblikovala Soteskarska zveza Slove­ nije, ki je sprva organizirala tečaje za vodnike skupaj z Mednarodno komisijo za soteskanje, zadnjih nekaj let pa jih izvaja sama. Pozneje se je pojavila še Kanjo­ ning zveza Slovenije, ki tudi izvaja usposabljanja za vodnike soteskanja. Obe zvezi sta imeli programe, ki jih je overil Olimpijski komite, kandidati pa so po uspešnem zaključku prejeli potrdilo o ustrezni stro­ kovni usposobljenosti. T o je bila zakonska zahteva za vodnike, ki so vodili soteskanje za slovenske agencije. S sprejemom novega zakona o športu to ni več po­ trebno. Še vedno pa je za vodenje komercialnega so­ teskanja potrebna licenca za reševalca iz divje vode (C­ program), udeležba na tečaju ene izmed zvez pa je vsekakor več kot priporočljiva. Na svetovni ravni je soteskanje, tudi s pomočjo dru­ žabnih omrežij, prešlo v fazo zrelosti. Soteskarji se na nepoklicni ravni medsebojno povezujemo in obisku­ jemo. Tako ni soteskarskega cilja, kjer ne bi našli vsaj enega dobrodušnega soteskarskega guruja, ki bi nam ne hotel razkazati biserov v svoji okolici. Na tak na­ čin smo nekateri začeli potovati in spoznavati lokal­ no kulturo. Ker število soteskarjev narašča, se širi tudi trg sote­ skarske opreme. T o je vidno že pri oblekah – pozna­ mo najmanj deset proizvajalcev neoprenskih oblek, primernih za soteskanje. Proizvajalci izdelujejo tudi namenske suhe obleke, ki so primerne za zimski čas. T udi vrst neoprena je več – trd, mehak, izjemno raz­ tegljiv in ekološko prijaznejši. Vse je odvisno od oseb­ nih želja in potreb. Na trgu obutve se vsako leto po­ javljajo novi proizvajalci. Prav tako je s pripomočki za spuščanje, saj vsako leto na trg prodre kakšen nov. Največji splošni izziv za prihodnja leta pa je zmanj­ ševanje teže opreme, ne da bi trpeli uporabnost in udobnost. Na domačih tleh nas čakata dva velika premika, če želimo stanje glede soteskanja urediti. Poskrbeti mo­ ramo za poglobljeno in ustrezno znanstveno študijo vpliva soteskanja na okolje in jasno določiti pogoje, pod katerimi se dejavnost lahko izvaja. Brez takšne študije bodo soteske ostale prepovedane, v najslab­ šem primeru pa se bo na seznamu znašla še kakšna. Naslednji izziv pa je usposabljanje rekreativnih sote­ skarjev. Po mojih izkušnjah je soteskanje prostočasna dejavnost, ki se je ni mogoče priučiti v nekaj dneh, temveč je za to potrebnih več let. Zato bi za varno in odgovorno soteskanje morali razviti model, podoben alpinistični ali jamarski šoli, v kateri bi se zainteresira­ ni sistematično skozi daljše obdobje spoznavali s so­ teskanjem. m Kolumna izraža stališče avtorja in ne nujno tudi ure- dništva in Planinske zveze Slovenije. V nasprotju z vse bolj zgledno opremljenimi plezališči sidrišča v soteskah počasi najeda zob časa. Ko se podajamo v neturistične soteske, zato ne smemo pozabiti na opremo za prenovo sidrišč. Foto: Žiga Humar PLANINSKI VESTNIK junij 2019 17