List 1.
Politiški oddelek.
Novo leto.
Redka so leta, katera bi bila  za   nas Slovane   posebno vesela. Tudi minolo leto za nas avstrijske Slovane ni bilo srečno. Izpolnilo nam ni mnogih nad, katere smo gojili v začetku leta, prebližali se nismo narodni jednako-pravnosti niti za stopinjo, skoro da smo  se bolj  jej od-dalili.    Položaj   se je   za   avstrijske Slovane vsekako  le slabšal minolo leto. Ob novem letu je v Taaffejevem mi-nisterstvu   še   sedel Dunajevski,   ki   se   ni   bal   pokazati svojega   slovanskega   in   konservativnega mišljenja, mož, katerega so iz vsega srca sovražili naši nasprotniki. Dunajevski je prisilil vlado, da se ni več laskala   nemškim liberalcem, temveč opirala le na desnico. Dolgo se je zastonj zaganjala vsa zjedinjena levica vanj, mož je s svojo odločno besedo vselej zavrnil vse napade levičarjev.   Kar neso   mogli   doseči   levičarji   sami, v   to   so jim pa po-mogli Slovani sami. Mladočeško gibanje je nagnilo vlado, da se je jela bolj nagibati na levo stran. Prišla je sprava, potem pa razpust državnega zbora.   Dunajevski je  videl, da to ne vede k dobremu in je vlado odgovarjal, da naj nikar se ne pajdaši z levico, ki njej nikdar  prijazna   ne bode.    Okoliščine pokazale so se močnejše in Dunajevski se je umaknil, ker ni hotel pomagati zatirati slovanstva. Odstop Dunajevskega bil je začetek   slabše   dobe  za avstrijske Slovane.
Volitve tudi neso za Slovane ugodno izpale. Zjedinjena levica ni sicer nič pridobila, na Dunaji jo je zadel celo težak poraz, ali na Češkem je s pozorišča zginila staro-češka stranka. Samo na sebi bi to še ne bila nobena taka nesreča, ko bi voljeni mladočeški poslanci bili hoteli ali pa mogli nastopiti pota Staročehov, ko bi bili narodno jednakopravnost tudi bolj odločno naglašali, bi to ne bilo nič škodovalo, temveč bi bilo celo koristilo avstrijskim Slovanom. Pa postavili so se na tako napačno stališče,   da ž njimi  neso mogli  hoditi niti  Poljaki   niti
Hohenwartov klub. S svojimi govori so se naravnost onemogočili v državnem zboru. Mi ne rečemo da vsi, temveč njih radikalni voditelji. Prejšnje večine v državnem zboru ni bilo več. Levica je tako postala potreben faktor. Ta svoj položaj se je znala tudi jako dobro izkoristiti. Njen vodja pl. Plener je pokazal, da so ga skušnje, ko je bil v opoziciji, izučile. Nikakor ni z mladočeško brezozir-nostjo se zaganjal v vlado, temveč je z lepa skušal si pridobiti vpliv. Vsak napačni korak Mladočehov se je znal dobro izkoristiti in prišla je do tega, da je vstopil v ministerstvo levičar grof Kuenburg. To je velika pridobitev za levico, morda veliko večja, nego si kdo misli. Ker je finančni minister po svojem rojstvu in prepričanju Nemec, je konci lanskega leta v ministerstvu bil jeden Slovan manj, dva Nemca pa več, kar že nekaj po-menja.
Grof Kuenburg res ni poseben um, ali bil je vedno član nemškoliberalne stranke in je že po svojem imenovanju se vzrekel proti linskemu županu, da ostane vedno zvest dosedanjim svojim' političnim načelom. Ž njim se je nemškol»beralni duh še bolj utrdil v vladi. Odkar se je Plener pogajal z vlado, je z ministerske klopi vlekla neka nam sovražna sapa. Po tej sapi se pa ravnajo tudi druga oblastva. Od tod prihaja, da se je jela kratiti pravica shajanja in zborovanja. Na Primorskem se ovira snovanje narodnih društev, na Koroškem pa prepovedujejo shodi podružnic družbe sv. Cirila in Metoda. Naj se komu te stvari zde tudi malenkostne, vsekako dokazujejo nam, kako v vseh vladnih krogih zavladuje nam nasprotno mišljenje.
Nikakor se ne smemo motiti, da bi levičarji se za-dovolili z imenovanjem grofa Kuenburga. To je le prvi njih vspeh, za katerim bodo sledili še drugi. Sedaj je še gospodska zbornica ovira levičarski politiki. Večina članov te zbornice je konservativna ali vsaj zmerna, in bi torej ne podpirala odločno liberalne politike. Zaradi tega levica že napoveduje, da bode zahtevala, da se imenuje več levičarjev za dosmrtne člane gospodske zbornice. Mi nikakor ne moremo trditi, da   bi  se  ta  želja levičarjev
2
ne izpolnila. Če je grof Taaffe rekel A, bode moral reci tudi B. Pa še mnogo drugih stvarij bode skušala doseči levica. Tako levičarski listi z vso odločnostjo zahtevajo, da se odstrani kranjski deželni predsednik baron Winkler in se namesti s kakim njih somišljenikom. Levica seveda pred vsem želi, da bi se preklicale jezikovne naredbe. Vlada se morda tega ne bode upala storiti, ker naravnost v nasprotje zjustavo se ne more postaviti, ali bati se je, da bode te naredbe z veliko mlačnostjo izvajala. Uradniki, ki se nanje ne bodo ozirali, se ne bodo imeli več bati slabih posledic, temveč bodo mogli pričakovati celo pohvale. Taka metoda je skoro nevarneja, nego odkrito nasprotje, zaradi tega je pa neki nemški poslanec se izjavil, da bi bil zadovoljen ž njo. Marsikomu se ne bode zdelo vredno pritoževati, in tako utegne se pod Taaffejevo vlado v veliki meri nam utihotapiti nemško uradovanje. Na Koroškem se po jednaki metodi ohranjujejo nemške šole v slovenskih krajih.
Najhujše je pa, da nemamo pričakovati, da bi se razmere še tako hitro vzboljšale. V začetku Taafifejeve dobe so tudi bili Nemci v ministerstvu. Ali tedaj je bila v državnem zboru močna konservativna večina. Nemško-liberalni ministri so zaradi tega bili kmalu prisiljeni izstopiti, ko so videli, da se s konservativnimi tovariši sporazumeti ne morejo in imajo poslednji močnejšo zaslombo v narodnem zastopu. Sedaj se pa utegne pripetiti bas nasprotno. Ker levičarji dobivajo vedno večji vpliv, se je bati, da grof Kuenburg ne bode dolgo jedini levičar v ministerstvu. Za njim pridejo drugi, ki bodo pa dobili tudi ministerske portfelje. Njim se bodo umaknili konservativni ministri. Tako morda dobimo liberalno vlado pod Taaffejevim predsedstvom.
Novo leto nam torej nič dobrega ne obeta. Pričakujejo nas hudi boji. Braniti bodemo morali narodne pravice s podvojenimi močmi. Zaradi tega pa ne moremo dovolj toplo priporočati avstrijskim Slovanom zložnosti. Pustiti moramo mi naše domače prepire, v katerih največkrat ne gre za nobena načela, temveč za osebe. Mej-sebojni prepiri pa škodujejo zaradi tega, ker vodijo tudi k nepošteni politiki. Vsaka stranka obeta vse mogoče in nemogoče stvari, katerih pozneje seveda izpolniti ne more. Ker od svojih obljub odstopiti ne more, potem stavi razne pretirane zahteve, o katerih sama ve, da se uresničiti ne morejo. Na taka napačna pota je zašla mladočeška stranka. Sedaj je v veliki zadregi. Volilci začenjajo zahtevati, da vresniči dane obljube. Da ne bi zgubila zaupanja, pa kaže svojo odločnost v raznih ne baš umestnih govorih, ki stvari le škodujejo. Podobni govori, kakor sta jih imela dr. Gregr in Vašaty, so le posledice prejšnje mladočeške politike. Do tega bi ne bilo prišlo, ko bi jim ne bilo vsako sredstvo dobro, da le odrinejo Staročehe. Do jednacih posledic utegnile bi priti-rati slovenske stranke, če se bodo tako brezobzirno bojevale mej seboj. Več Slovanov če se z mejsebojnimi boji onemogoči, tem ugodneje je to za Nemce.
Gledati pa tudi moramo, da se avstrijski Slovani in
drugi konservativni elementi mej seboj približamo. To je pa le mogoče, če vsakdo nekoliko popusti od svojih separatističnih teženj. Boriti se moramo pred vsem za to, kar je nam vsem skupno. Tak skupni interes je pa za avstrijske Slovane baš član XIX. osnovnih državnih zakonov, ki bi nam vsem moral biti vodilo. Nadejamo se, da bodo ne-vspehi tudi Mladočehe poučili, da njih politika ni prava, da tudi zanje ni druge rešitve, dfi se približajo ostalim Slovanom. Da bi se to le kmalo zgodilo, kajti tedaj bode zopet odklenkalo nemški mogočnosti.
Politične razmere zares niso ugodne, ali vender ni-
v
kakor ne obupujemo. Ce tudi politični vodje tu in tam zahajajo na napačna pota, vender je v slovanskih narodih avstrijskih dovolj odločnosti, zdravega razuma in duševne sile, da se nam ni bati pogube. Razstava v Pragi je pokazala, koliko duševne in fizične sile je v češkem narodu, da se ž njim v kulturnem oziru ne morejo meriti avstrijski Nemci, še manj pa Madjari, če tudi ta dva naroda sedaj gospodujeta v našem cesarstvu. Volilno gibanje v Istri in pa poganjanje za slovenske šole na Koroškem, pa nam kaže, koliko odločnosti, zdravega duha in moralične sile je v slovanskem prebivalstvu teh dežel, če tudi živi v jako neugodnih razmerah. Taki narodi, ki kažejo toliko duševne sile in zavednosti, nikakor ne morejo poginiti, zato pa s pogumom stopamo v novo leto, pripravljeni boriti se z isto odločnostjo za narodne pravice, s katero se že bori naš list blizu polstoletja.