KULTURNO
POLITIČNO
GLASILO
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt			Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt	P', ČU. fo«
LETO XX / ŠTEVILKA 10	CELOVEC, DNE 7. MARCA 1968		CENA 2.- ŠILINGA
Slavnostna akademija Krščanske kulturne zveze
Letošnja prosvetna sezona Krščanske kulturne zveze stoji v znamenju šestdesetletnice. Slavje društvenega jubileja je otvoril »Martin Krpan« v celovškem gledališču, nedeljska akademija pa predstavlja nekak vrhunec jubilejne kulturne svečanosti. Velika dvorana celovškega glasbenega doma je bila vsekakor polna našega občinstva, med častnimi gosti je bil prevzvišeni škof dr. Kostner, gen. konzul inž. Budihna s soprogo, prelat sliolaster Aleš Zechner in predsednik Narodnega sveta dr. Valentin Inzko z vrsto predstavnikov naših narodnih organizacij, ljudstvo pa sc je zbralo iz vseh daljnih in bližnjih krajev.
Akademijo je uvedel s pozdravom častnim gostom in vsej dvorani predsednik Krščanske kulturne zveze prof. dr. Zablatnik. Prevzvišeni nadpastir je nato na predsednikovo željo povzel v slovenščini besedo in toplo čestital jubilantki-zvezi. Na-glasil je svoje veselje nad dejstvom, da je ta osrednja kulturna organizacija koroških Slovencev vsekdar stala in delovala na temeljih krščanstva. »Tako so ji bili zagotovljeni obilni sadovi doslej in ji bodo tudi v bodoče,« je visoki gost dejal.
Nato se je pojavil na odru mladinski zbor Koroške dijaške zveze v enotnih krojih. Pod vodstvom svojega dirigenta dr. Franceta Cigana je uvodno odpel Premrlovo koračnico »Bratje, skupaj se stopimo« in z njeno krepko harmonijo uvedel »Zborno pesem«, ki jo je za proslavo napisala Milka Hartmanova in so jo recitirali v režiji Mire Pehanijeve člani Koroške dijaške zveze. V izbranih verzih proslavlja pesem prosveto, ki kuje v mladini značaje in jo pripravlja za velike življenjske naloge. Recitacijo je zaokrožil mladinski zbor Koroške dijaške zveze s himno koroške mladine »Mi smo mladi« po partituri Antona Jobsta.
Sledil je slavnostni govor prof. dr. Reginalda Vospernika. Najprej je prebral uvodne odstavke članka »Kulturna vigred prihaja« za 29-letnico »Slovenske krščanskosocialne zveze za Koroško« v letniku 1937 tedanjega glasila »Koroškega Slovenca«, pisane kot nalašč za šestdesetletnico idejne naslednice" SKSZ za Koroško, naše Krščanske kulturne zveze. Nato je posegel v zgodovino kulturne jubilantke:
Krščansko slovensko prosveto započneta med nami kot prva solunska brata sv. Ciril in Metod, na svoj način doprinese svoj delež Primož Trubar, v ostalem pa so veliki slovenski prosvetarji od Slomška pa do Kreka. Organizirana prosveta med nami pomeni važen del nase narodne samopomoči. Za to nam je treba novega poguma. So kraji, kamor danes ne sega več organizirana pomoč in tu je posebno naloga naše mladine, da si išče svoje delovno torišče. Pri tem delu smemo računati na pomoč dobrohotnih, pravičnih nemških sosedov, ki nas potrjujejo v našem strem-Ijenju, da ohranjamo med nami slovenski in avstrijski kulturni svet kot izročilo nasili prednikov. Oprti na častitljive vzore šestdesetletnega kulturnega prizadevanja stopimo z novo korajžo v našo prosvetno sedemdesetletnico. — Navzoči so slavnostnemu govorniku živahno pritrjevali in ga nagradili z glasnim ploskanjem.
Prot. dr. France Cigan z mladinskim zborom Koroške dijaške zveze	Foto Domanjko
Govor dr. Reginalda Vospernika objavljamo na drugem mestu našega lista v celoti.
Po govoru je stopil na oder graški akademski zbor in pod vodstvom g. Janeza Kampuša odpel Sattnerjevo »Planinska«, Jerebovo »O kresu«, Sattnerjevo »Pogled v nedolžno oko« in Ciganovo »Kranjčičev Jurij«. Navdušenje dvorane nad posrečenim nastopom se je stopnjevalo, da so morali pevci dodati še Kernjakovo »Mojcej«. Tudi to so odpeli z nenavadnim vživetjem in zbor s svojim izbornim solistom je žel burno odobravanje.
Sledil je odmor. Nato je nastopil moški zbor Slovenskega prosvetnega društva »Kočna« iz Sveč pod vodstvom prof. dr. Antona Feiniga. Mehko ubrano je zadonela po dvorani Kramolčeva »Pršva je ta ljuba vigred«, sledila ji je Kernjakova »Je na Ilravci m’liva« in Nageletova »Dva pvuba sta pršva« in končno Mirka Miškulnika (lomače-prikupna »Moja lubca je tamo v Škofičah doma«. Solo-točki dr. Feiniga in dr. Janka Zerzerja sta krepki nastop še ojačili in stopnjevali simpatije dvorane za ta edinstveni rožanski moški zbor.
G. Vinko Zaletel je nato podal v diapozitivih »Prosvetno revijo 1908 do 1968«. V
posrečenih slikah je vodil zbrano občinstvo v nastop slovanskih bratov-apostolov, predstavil najodličnejše prosvetarje Slovencev škofa Antona Martina Slomška, Janeza Evangelista Kreka, dr. Lamberta Ehrlicha, v slikah oživil spomin na predsednike Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško župnika Mateja Ražuna, Krista Koširja, Janeza Sckola, Vinka Poljanca, dr. Joška Tischerja, omenil razgibano obdobje prosvetne dejavnosti pod dr. Vinkom Zvvittrom kot tajnikom naše osrednje prosvetne organizacije ter delo sedanjega predstavnika Krščanske kulturne zveze dr. Pavla Zablatnika. Sledili so posnetki prosvetnih prireditev, tečajev, iger, izletov, pri čemer je zajel tudi kulturna prizadevanja krajevnih društev, Farne mladine, šolskih sester in jih povezal v pregledno celoto. Vmes je vpletal posnetke izredno posrečenih folklornih motivov in tako dvorani predočil globino in pestrost narodne prosvete, ki slej ko prej korenini v krščanstvu kot svojem velikem življenjskem viru. Dvorana je govornika-predvajalca nagradila z navdušenim ploskanjem.
Uspelo akademijo je zaključil mešani zbor »Jakob Galus-Petelin« pod vodstvom dr. Franceta Cigana. Med slikami že je okviril revijo s himno »Nmav čriez jizaro« in Kernjakovo »Rož, Podjuna, Zilja«. Sledila je Forsterjeva »Sem pevec« in zanjo prikupna Slomškova »Eno rožco ljubim« v priredbi Franceta Cigana. Novost je bila Lipar jeva »Kuj me, življenje, kuj« z besedilom Otona Župančiča. Slovesno-svečano je Prešem-Premrlova »Zdravica« v močnem ubranem akordu končno izzvenela v manifestacijo slavnostne akademije za mir in sožitje med narodi.
V novo kulturno vigred
Dr. Reginald Vospernik na slavnostni akademiji Krščanske kulturne zveze ob praznovanju 60-letnice ustanovitve Slovenske krščansko-socialne zveze za Koroško
Ko se je marca 1937, neposredno pred začetkom velike Kalvarije koroških Slovencev, zbralo v Mohorjevi dvorani v Celovcu okoli 300 zastopnikov tedanjega slovenskega kulturnega življenja, da bi na 29. letnem občnem zboru Slovenske prosvetne zveze v veličastni manifestaciji dokazali navzočnost koroških Slovencev in njihovo nezlomljivo življenjsko voljo, je uvodničar v posebni prilogi v Koroškem Slovencu zabeležil pod naslovom »Slovenski Korotan vstaja v novo kulturno vigred!« sledeče:
»V življenju vsakega naroda so dnevi in prilike, ki jih kulturna zgodovina pozneje zabeleži kot stebre in temeljne kamne v narodnem življenju. Seve je često dolga pot do takih velikih dni in veličastnih prilik, pot trpljenja in tihega, podrobnega in vztrajnega dela, za njimi pa sledi isklesana usmerjenost in železna disciplina vsenarodnega življenja. Na zunaj se vidi, kot bi nekdo zbral za veliko priliko vse raztresene drobce narodnega življenja i,n jih združil v živ narodni organizem, v živo in vidno narodno telo. Vidi se, kot bi za dan ali dva vstalo to čudovito bitje narod in izpovedalo svojo vero v življenje. In ko se spet razidejo vsi, ki so se združili za svoj dan in svojo izpoved, utripa narodno srce in živi narodna duša v novi svežosti in čvrstosti, četudi vidna in slišna le v raztrganih prilikah vsakdanjega življenja, raztresena širom narodne zemlje.«
To je bilo pred več kot 30 leti. Ali ne veljajo te besede tudi še danes, ali ne veljajo tudi nam? Da izmerimo pot od tistih dni nazaj do plahih začetkov organiziranega kulturnega življenja pri koroških Slovencih ter pot od tistih dni do danes in da pogledamo v bodoče dni, zato smo se zbrali danes. »Slovenski Korotan vstaja v novo kulturno vigred!« — Kdo bi si bil mislil, da bo tedaj kmalu po letu 1937 te prve nadobudne znanilke vesele vigredi pomorila grozna slana. Tisti, ki so z budnimi očmi zasledovali dogodke v kulisah evropskih političnih prizorišč — v Hitlerjevi Nemčiji na primer — so morali slutiti, da bo prirohnel vihar najhujše sorte.
Mogočno zborovanje, ki je stalo čisto v znamenju 30-letnice osrednje prosvetne organizacije, je otvoril kotmirški pevski zbor s pesmijo »Domovina, mili kraj«. Slovenska pesem je zadonela iz ust prebivalcev Kotmare vesi, kjer je bilo sploh prvo slovensko prosvetno društvo — podružnica Ciril-Metodove družbe, ustanovljena že v 19. stoletju. Začetki takega organiziranega prosvetnega dela segajo daleč nazaj.
Že v sredini 19. stoletja je bil Celovec žarišče vseslovenskega kulturnega življenja. Ustanovitev ter delovanje Družbe svetega Mohorja spada med pomembne mejnike.
Na Kranjskem je dr. J. E. Krek, ki je videl vso Ibedo in zaostalost na kulturnem, a tudi na gospodarskem področju, začel z organiziranim delom. Ista misel, ki je nekoč v davnem 16. stoletju protestanta Primoža Trubarja napotila k temu, da je prinesel v kulturno puščavo prvo slovensko knjigo, je navdajala tudi Kreka. Gospodarska kriza je bila velika — posebno jo je občutil slovenski kmet, ki je dostikrat moral s trebuhom za kruhom, v Ameriko, Francijo in Nemčijo, tedaj že močno industrializirane države. Doma pa je prišlo zadolženo posestvo na boben in v roke vaških oderuhov, ki so se ob krizi obogatili. Kako toži naš veliki pesnik Oton Zupančič:
»Morajo v svet, in tujina se diči z deli njihovih rok; tamkaj v Ameriki, tamkaj v Vestfaliji so nam izginili — več ne doseže jih naše oko . .. «
Krek je videl in vedel, da bo moral slovenski narod telesno in duševno izkrvaveti, če ne bo deležen izdatne in takojšnje organizirane pomoči. Tako je ustanovil ob začetku tega stoletja na Kranjskem Slovensko krščansko socialno zvezo. Leta 1908 je sledila ustanovitev enake zveze za Koroško. Včlanilo se je takoj nad 20 slovenskih izobraževalnih društev. Vodilna osebnost je bil dr. Lambert Ehrlich, doma iz Žabnic, v tedaj koroški Kanalski dolini, po poklicu profesor bogoslovja v Celovcu.
Kulturna situacija v deželi pred nevihto 1. svetovne vojne je ustanovitev strešne organizacije, ki bi družila vse sile in koordinirala delo na polju ljudske prosvete, naravnost izsilila. Slovenska krščanska socialna zveza je gradila na temeljih, ki so bili sveti njenim ustanoviteljem: bila je slovenska, se pravi, nositi je morala
(Nadaljevanje na 5. strani)
Politični teden
Po svetu ...
SVETOVNA KONFERENCA
KOMUNISTIČNIH PARTIJ
V	BUDIMPEŠTI
V	budimpeštanskem luksuznem hotelu »Gellert« se je pričela v ponedeljek, 26. februarja, (glej članek v našem listu — štev. 3, na 1. strani) konferenca komunističnih partij, na kateri so prisotni predstavniki 64 partij, da bi preverili možnosti za sklicanje, po želji sovjetskega centralnega komiteja, svetovnega komunističnega vrha. Na otvoritveni seji je bilo navzočih 118 predstavnikov, ki so poimensko sporočili njih prisotnost. Na konferenci pa ni zastopana Jugoslavija. Predsednik Tito je namreč že decembra lani dal razumeti madžarski komunistični partiji, da se Jugoslavija ne bo udeležila konference v Budimpešti.
Odločilno in sporno je bilo vprašanje še pred otvoritvijo konference, do katere meje naj bi se pogajanja na konferenci vršila javno. Romunski in italijanski predstavniki so bili za svobodno in javno diskusijo na najširši podlagi. Zanimivo pri tem je bilo, kot je bilo čuti iz dobro poučenih krogov, da se je temu stališču pridružila tudi poljska delegacija (zastopstvo).
Svarila sovjetski partiji
H konferenci sami so pisali nekateri komunistični partijski organi sledeče: češkoslovaški centralni organ »Rude Pravo«: »Preizkusni kamen internacionalizma (nazor o enakopravnosti in sodelovanju med narodi vsega sveta) sleherne partije je njeno dejanje in nehanje do edinosti in enotnosti, ki mora izhajati iz popolne neodvisnosti in spoštovanja pred različnimi mnenji in stališči.« Poljski centralni organ »Tribuna Ludu« je pisal v ponedeljek, 26. februarja: »Nasprotna si stališča v določenih točkah ne bi smela biti nobena ovira za krepitev komunistične edinosti, enotnosti. Tista desetletja, v katerih se je mednarodna organizacija komunistov vodila centralistično (združena pod osrednjo oblastjo), so mimo.«
Govor Janoša Kadarja
Otvoritveni govor je imel tajnik madžarske komunistične partije J a noš Kadar, ki je dejal, da je treba narediti vse za združitev naprednih sil, da se razširi fronta sil, ki se bori proti imperializmu. Med proti-imperialističnimi silami ima posebno vlogo delavski razred, ki je bolje organiziran in ki ima tudi mednarodni sistem povezave, zato tudi ima več dolžnosti.
V	boju proti imperializmu so pripravljeni na združitev komunisti, socialisti, napredne sile in predstavniki raznih političnih ter socialnih struj. Antifašistična gibanja med drugo svetovno vojno in proti-imperialistični boj je lahko učinkovit samo, kadar se uspe združiti vse protiimperiali-stične sile. V tem procesu pa so imele in imajo prvo vlogo komunistične partije.
Kadar je nato dejal, da je povsem legitimna (zakonita) želja vsake komunistične partije za svojo avtonomijo in neodvisno sestavo svoje politike. Potrebno je sicer proučiti vprašanja enotnosti komunističnih sil, kar pa ne pomeni, da mora biti komunizem monocentričen (vlada pod eno o-srednjo oblastjo) ali policentričen. Vsaka komunistična stranka lahko dela v popolni neodvisnosti, vendar se lahko, kot pravi Kadar, mora znajti na skupni svetovni konferenci.
Posvetovanje bo trajalo dalj časa
Prireditelji računajo, da bo konferenca trajala dalj časa, kajti osebje hotela »Gellert« so poslali za tri tedne na dopust ter jih nadomestili s posebnimi delovnimi močmi. Vzrok zato je razbrati iz zagotovil, 'ki so jih prireditelji morali dati romunski komunistični partiji za njeno udeležbo na tem srečanju: nobene obsodbe katerekoli komunistične partije, nobenih veljavnih sklepov za vse partije in nobene nove komunistične osrednje oblasti, ki bi dajala povelja.
Romunska delegacija zapustila Budimpešto
Zastopstvo KP Romunije je zapustilo pretekli petek Budimpešto, potem 'ko so poskušali zgladiti spor med sirskim in romun-
skim zastopstvom; sirsko zastopstvo je namreč napadlo Romune, češ da goji nacionalizem in šovinizem, neupoštevanje marksi-zma-leninizma itd. Po romunskem pojasnilu to ni bil osamljen primer, tudi nekateri drugi zastopniki. SO' uporabljali nedovoljen besednjak, čeravno v milejši obliki in niso naravnost omenjali Romunije. Vse to se je zgodilo, je izjavil romunski predstavnik, čeprav je dobila njih partija zagotovila, kot pišemo- zgoraj.
V obsežni obrazložitvi pravijo v Bukarešti, da na budimpeštanskem sestanku ni bilo možnosti za demokratično proučevanje stališč partij. Če bi zastopstvo še nadalje sodelovalo na sestanku, bi to pomenilo, da sprejema prakso in metodo obsojanja drugih partij in vsiljevanje volje enih partij drugim.
ZLORABE V ITALIJANSKI TAJNI
OBVEŠČEVALNI SLUŽBI
Zlorabe v italijanski tajni vojaški obveščevalni službi (SIFAR) junija in julija leta 1964, ki so jih odkrili pred kratkim (naš list je že poročal o tem v številkah 3, m 7; glej ta dva članka v »političnem tednu«), ■bodo ta mesec ponovno na dnevnem redu parlamenta. To je sporočil ministrski predsednik Aldo Moro in tako potrdil, da želi njegova vlada še pred parlamentarnimi volitvami konec maja ah v začetku junija končati to hudo občutljivo zadevo.
Gre predvsem za to, ali so bili takratni obrambni minister, sam premier ali katerikoli drugi član vlade seznanjeni z nezakonitimi, torej z zarotniškimi pripravami tajni vojaški obveščevalni službi in karabinjerjev na čelu s karabinjerskim poveljnikom generalom de Lorepzom. V eni izmed razprav konec januarja letos je Moro označil to razdobje kot »najhujše v zgodovini Italije v minulih dvajsetih letih«. Moro to verjetno najbolje ve, saj je bil takrat predsednik vlade levega centra, le-ta se je zaradi spora med socialisti in krščanskimi demokrati znašla v hudi krizi. To je spodbudilo generale, da so pričeli »reševati« domovino pred prevelikimi premiki v levo. Toda Moro je hkrati izjavil, da vlada ni ničesar vedela o »odklonih« v tajni vojaški obveščevlani službi (SIFAR) in v poveljstvu karabinjerjev. To trditev je pred kratkim ponovil.
Leva opozicija mu ugovarja. Kako more ministrski predsednik trditi, da vlada ni ničesar vedela, ko pa je kljub temu imenovala preiskovalno komisijo, ki naj bi ugotovila dejstva!? Opozicija tudi sprašuje, po kakšni logiki in predpisu tajna vojaška obveščevalna služba vse ve o vladi, vlada sama pa ne ve ničesar o protiobveščevalni službi.. Komu je potemtakem podrejena in od koga je odvisna protiobveščevalna služba?
Ministrski predsednik Aldo Moro odgovarja na to vprašanje, da je protiobveščevalna služba -podrejena neposredno obrambnemu ministru, po njem pa je odvisna tudi od ministrov za notranje in zunanje zadeve. Toda nobeden teh dveh ministrov ni ničesar vedel o tem, kaj pripravljajo nezadovoljni generali.
Premier Moro je verjetno prisiljen tako govoriti. Če bi pojasnil vso resnico, bi moral žrtvovati nekatere člane svojega sedanjega kabineta in sicer krščanske demokrate. Skoraj nihče ne dvomi, da so le-ti vedeli za skrivnosti SIFAR. Opozicija, meščanski tisk in celo del vladne koalicije so odkrito zahtevali, da je treba krivce kaznovati. S tem vsekakor ne mislijo samo na generale, ampak tudi na nekatere vodilne krščanske demokrate, kajti vojska v Italiji nima tradicije, da bi delovala neodvisno od političnih dejavnikov.
Italijanski ministrski predsednik se je zdaj znašel med dvema, oziroma celo štirimi ognji. Zadovoljiti mora javnost, ki pričakuje prepričljiv razplet. Če hoče ohraniti prijateljstvo s svojimi novimi soudeleženci v vladi, s socialisti, pa mora nuditi tudi nekaj otipljivih dokazov, da se kaj podobnega ne bo več zgodilo.
Desnica že napada Mora, ker je obljubil, da 'bo o dogodkih iz leta 1964 povedal vso resnico. Volitve so na pragu, in zato ni priporočljivo pred tako važnim izpitom razpredati pred 30 milijoni volilcev tako neprijeten dogodek.
Kaže, da je premier Moro v takšnih okoliščinah izbral najboljšo možno pot. Ker gre za vojaške in državne skrivnosti, bo vlada pojasnila parlamentu na podlagi dela preiskovalne komisije vse tisto, kar je mogoče povedati javno. Ta oblika mu ho pomagala, da bo v večji ali manjši meri zadostil vsem zahtevam.
... in pri nas v Avstriji
BAJE POVIŠANJE DAVKOV
ŠE LETOS
Graški časopis »Kleine Zeitung«, datiran v torek, 20. februarja, je prinesel vest, da boža saniranje (ozdravljenje) državnega proračuna za leto 1968 verjetno še letos potrebno zvišanje davkov.
V vodstvu Avstrijske ljudske stranke te
vesti niti niso zanikali niti jih niso potrdili, kar da sklepati, da je v tem le nekaj resnice. Kot se je sedaj izvedelo pri tem ni mišljeno ponovno zvišanje dohodninskega davka, katerega so komaj znižali, marveč nameravajo zvišati davek na tobak, pivo in vino (kar bi bilo še nekako v redu). V tem primeru se tudi opozicija ne bi mogla dosti upirati.
Preudarjajo celo, če ne bi z oktobrom letos zvišali tudi davek na motorna vozila, ker bodo prav tedaj uvedli nove davčne karte. Dalje ni izključeno, da bi povišali še davek na mineralna olja, kar bi imelo seveda za posledico podražitev bencina, če pa bi hoteli pomagati državnim financam, bi bilo nujno potrebno odreči se načrtni gradnji cest, proti čemur je gradbeno gospodarstvo že sedaj izrazilo pomisleke.
Za široko diskusijo
Dopisi k razpravi o programu Narodnega sveta
Za primerjavo z Južno Tirolsko
Prenapeti nemški nacionalizem, kateri ni hotel pripoznati svojemu sočloveku druge narodnosti košček življenjske možnosti, je prignal do drage svetovne morije z rezultatom, da je nemški narod razdeljen v dve državi in sedijo v njegovi slavni metropoli tuji oblastniki.
Poglejmo še eno generacijo nazaj, pred prvo svetovno vojno. Kje so tekle stare meje avstro-ogrske države! Nemci in Madžari, ki so bili v manjšini, so si lastili pravico, vladati nad številnimi milijoni Slovanov. Če bi tedanja monarhistična avstrijska vlada spoznala klic časa po enakopravnosti podložnikov, bi mogoče danes meje Avstrije ne izglodale tako. Tudi problemi Južne Tirolske bi izostali, saj bi del pridnega nemškega naroda lahko brez prve svetovne vojne ostal svoboden v skupni avstrijski domovini.
Južni Tirolci so pod Italijo manjšina kot mi koroški Slovenci v Avstriji. Razlika je samo v tem, da oni okušajo mačehovsko oblast šele nekakšna štiri desetletja, mi Slovenci pa bi lahko rekli, da narodne svobode že tisoč let nismo imeli. Temu primerno so tudi naši kraji ponemčeni in del našega naroda nezaveden ali celo nasproten svojemu materinemu jeziku. Neki realno misleči Nemec mi je rekel: »Zavedni koroški Slovenci so odporni, Bog ve, če bi naši narodnjaki na Južnem Tirolskem danes še govorili nemško, če bi imeli za seboj to zgodovino, 'kot jo imate za seboj vi, koroški Slovenci.«
K temu bi pristavil čisto nepristransko svoj. predlog. Kaka italijanska delegacija brez kakšnega pokroviteljstva naj obišče naše slovenske kraje na Koroškem. Pregleda naj v kraju samem naše slovenske oziroma dvojezične napise, koliko jih imamo, naše šolske prilike itd. Brez kakšnega tujega vpliva naj vprašajo otroka, kako govorijo doma ali kako so govorili vsaj njegovi starši! Nadalje, kaj vedo otroci o svoji narodni zgodovini in kulturi, n. pr. o Simonu Gregorčiču, Prešernu, Cankarju itd. Pogledajo naj v arhiv »Heimatdiensta« in Slovencem nasprotujočemu nemškemu časopisju. Vsak, kdor količkaj pozna zgodovino, si bo znal na podlagi vsega ustvariti objektivno sliko o resničnem položaju pri nas!
Enako bi predlagal tudi kaki slovenski delegaciji, naj se odpelje na Južno Tirolsko in si tam brez kakršnega koli pritiska ogleda v kraju samem položaj tamkajšnje nemške manjšine. Čisto nepristranski in obojestranski pregled in preučitev obeh manjšin, naj bi bila nato podlaga za programe obeh manjšinskih organizacij na Koroškem.
Janko Pečnik, Rute—Šmihel
Kulturna slika Koroške
Razumem, da nekatere v deželi boli, ako jih kdo opozori, da smo v deželi že 1400 let, da imamo tu v vsakem oiziru domovinsko pravico. Zato se nihče ne sme čuditi, ako pojmujemo enakopravnost z nemškimi sodeželani kot nekaj samo ob sebi umevnega. Kljub temu nam jo večinski narod odreka.
Prav je, da se je v programu Narodnega sveta opozorilo tudi na našo zgodovinsko vlogo v okviru slovenske narodne celote. Da pripadamo Slovenci veliki družini slo-
vanskih narodov, pa je razvidno iz tega, da razumemo tudi druge slovanske jezike, na vsak način pa se jih hitreje naučimo kot kateri drag narod. Mnogi, o katerih gotovi krogi v deželi trdijo, da so »Windi-scharji«, vedo pripovedovati, kako hitro so se naučili med vojno v Rusiji ruski jezik na podlagi znanja domačega slovenskega narečja.
Bridko je, da Slovencem na Koroškem nekateri niti njihovega imena ne privoščijo ter da hočejo še vedno dokazovati našo jezikovno drugačnost, ko trdijo, da govorimo južni Korošci neko spakedrano mešanico. Pa je marsikomu med vojno rešila vendar življenje!
Prehitro so nekateri v deželi tudi pozabili, kar nam je bilo prizadetega med drugo svetovno vojno. Koroški Slovenci izselitve še nisfmo pozabili ter smo mnenja, da je treba krivico, ki nam je bila kdaj koli v zgodovini prizadeta, popraviti s širokogrudnim reševanjem manjšinskih vprašanj. Le to osnovno misel je podčrtal program NskS. Od pristojnih krogov v deželi in državi zavisi, ali se bodo razmere pri nas izboljšale. Kajti kulturna sramota je, ako je pri nas izpod 50 let že malo ljudi, ki še znajo slovensko brati in pisati, nemško pa tudi ne znajo!
Franc Ažman
Cerkev, mati in učiteljica
Najprej čestitam Narodnemu svetu k pogumnemu in plemenitemu nastopu pri reševanju slovenstva na Koroškem. Ne bi hotel trditi, da se Slovencem, ki so ostali pod Italijo, godi najbolje, a vseeno so dosti na boljšem, kot pa ste vi koroški Slovenci v Avstriji. Iz tega razloga ne uvidim, kje je »greh« vaše akcije, saj si želite pridobiti le svoje pravice. Kako Avstrija zanemarja izpolnitev določil člena 7 državne pogodbe, je razvidno s primera primorskih Slovencev, ki imajo marsikaj, kar koroški Slovenci nimajo, tudi osporavani Kulturni dom.
Ko razmišljam o slovenskem narodnem vprašanju, ter ga pretresam s stališča najnovejšega časa, se mi vedno bolj utrjuje prepričanje, da se marsikje, kjer bi bili za to zadolženi, reševanje namenoma zavlačuje ali pa se poizkuša, da se pozabi. In ko razjmišljam in primerjam razne dogodke, prihajam do zaključka, da je zopet Cerkev edina, ki daje nacionalnemu vprašanju pozornost in ki ga ne skuša zanemariti.
Dipl. inž. Z. E.
Krščanska zavest med Slovenci
Ker je osnutek programa NskS v razpravi, dovolite tudi meni par besed. Program se mi na splošno dopade. To je pogumen korak naprej. Pač pa bo treba pri dokončni formulaciji programa izpustiti točko, »da iborpo v oporo tistim Slovencem, ki take rasti na temeljih krščanske tradicije nimajo več«. Mislim namreč, da je rast krščanske zavesti v Sloveniji večja, kakor v Avstriji. To se opaža tudi ob primerjavi s študenti iz Slovenije.
Gotovo pa je bjl uspeh programa že v tem, da ste javnost opozorili na nerešeni problem slovenske manjšine na Koroškem. Poleg tega sem prepričan, da se bo prej ali slej med odgovornimi avstrijskimi politiki našla tudi oseba, ki bo priznala, da ni mogoče zahtevati za Južne Tirolce, kar se zanika koroškim Slovencem.	— ma —
ŠVEDSKA MLADINSKA PISATELJICA -ASTRID LINDGREN
„ ... vobče nisem hotela postati pisateljica
Približno pred enim letom je bil slovenski mladinski pisatelj Branko Rudolf na Švedskem, da bi obiskal pisateljico Astrid Lindgren. Po Švedskem institutu (za sodelovanje z inozemstvom) je dobil zvezo s slovečo avtorico ,,1‘ike”, in se z njo sestal na njenem delovnem mestu urednice mladinskih knjig pri tvrdki Raben & Sjogren, Tegnergatan 38. Kaj pripoveduje Branko Rudolf o tem srečanju?
Že, ko sem telefoniral, me je v njenem glasu presenetil rahel, skoraj »igriv« prizvok, -ki me je nehote spominjal na »Piko«. Tu, na delovnem mestu, me je sprejela precej visokorasla dama srednjih let, izrazitih potez in pronicavih, razumnih oči. Govoril sem nekaj o njeni priljubljenosti pri nas, o velikanskem uspehu, ki ga ima pri nas njena »Pika nogavička« o naših knjigah,ki naj bi jih poslali njej, tudi o možnosti knjižnega sodelovanja pri izdajanju mladinskih del. Rekla je — mirno in premišljeno — da možnosti obstojijo, vendar so majhne. (Govorila sva angleško). Seveda. Švedi, sedemmilijonski narod, imajo šestintrideset založb, ki izdajajo mladinske knjige. Tudi njena pisalna miza je vsako leto dokaj polna mladinskih del, vendar odbe-rejo samo malo. Gotovo pa jo bo zanimalo, če bo kaj izvedela o mladinskih delih v Sloveniji in prejela kakšne knjige. Do sem je potekel pogovor čisto v slogu službenih srečanj. Nastal je kratek odmor, v katerem bi se bil — po pravilih službenosti — prav lahko poslovil. Pa nisem hotel. Nekaj, mi je ležalo na srcu. »Oprostite,« sem rekel — »vaša knjiga ,Pika nogavička’ je pri nas zelo priljubljena. Vendar pa je — moram priznati — kratko malo ne razumem prav, pa čeprav sem sam mladinski avtor. Zakaj mora n. pr. vaša deklica biti tako grozan-sko močna, da na ramenih prenaša konja, se žoga s policaji itd.?« Po 'teh besedah pa se je dogodila »tista« sprememba, ki si je človek ob takih srečanjih nehote želi, namreč: od pisateljice je v hipu odpadla vsa zunanja umerjenost in dognanost. V hipu je postala čudovito — prav očarljivo — preprosta in neposredna. »Veste,« je rekla — »jaz sploh nisem nameravala postati pisateljica. Ampak nekoč je bila moja hči bolna in jaz sem ji ,morala’ pač pripovedovati. In pripovedovala sem ji — brez konca — tako, kakor je ona to želela. Ona sama si je izmislila to smešno, nemogoče dekletce. ,Pippi’ je že samo po sebi smešno ime ...« (Ob tem sem zagledal dokaj veliko risbo te »Pike« -desno, višje, za glavo pisateljice.) »In otroci imajo ta kompleks, da bi bili radi močni. Pripovedovala sem ji prav tisto, kar si je o,na želela in kakor si je želela. Tako so nastale zgodbe. Nekdo mi je svetoval, naj te povestice, ko so že tako izdelane, vendar tudi napišem. Storila sem tako. Potem sem knjigo zaporedoma poslala dvema ali menda trem založnikom. Pa je ni nihče hotel, vsi -so mi rokopis vrnili. Nekega dne pa so potem razpisali natečaj za otroško knjigo. Spet sem poskusila s ,Piko’. No — tedaj, so mi nenadoma prisodili prvo nagrado, zaslovela sem kot mladinska pisateljica, 'napisala še več knjig m zdaj sem tu urednica. Ampak vse to se je zgodilo — verjemite mi — brez posebnega namena.«
Meni je bila ta -izpoved čudovito prijetna. Rekel sem: »Zelo sem vam hvaležen. Zdaj že razumem. Veste, da se je meni dogodilo nekaj — vsaj nekoliko — podobnega. Eden od moj dr sinov — bil je takrat menda štiri leta star — me je -nekoč prav zvito pogledal in rekel: ,Ti, atek, mravljica pa je tigra pojedla.’ ,Da, da,’ sem rekel, je že prav.’ Nato me je še enkrat pogledal in spet rekel — otroško prebrisano — da je mravljica tigra pojedla. No — meni je tedaj šinilo v -glavo, -da je to prav dobra ideja. In napisal sem pesmico o hudi mravljici, pravi pošasti, ki je z 'bobnečimi koraki lomastila po svetu in požrla ibika — tiger se mi je zdel preveč eksotičen.«
»No vidite,« je rekla Astrid Lindgren, »tako je taka mravlja postala znamenje za isti občutek otroškega kompleksa in mogočnosti« (»of might and power«),
Nato sva še govorila o otrocih in otroških knjigah in rekla — približno — da je treba otrokom pustiti, naj si sami napravijo svoj svet. Ni pa bilo samo zanimivo, kaj -je rekla, temveč, kako je to rekla. Razume, izkušene oči so ji postale zamišljene in še 'globlje. Človek je imel ob tem občutek prav njenega — in tudi nekdanjega starega švedskega — sveta, polnega čarovnic an škratov, pa tudi jasnega pogleda te docela
sodobne, razumne žene, sloveče pisateljice, ki po svoje išče lastno pot v kompleksih sedanjosti po napol -zavestnem in podzavestnem svetu, živem v otrocih. Povedal sem ji, kako zelo očarljivo se mi zdi staro švedsko kulturno azročilo, ki ga je mogoče »prebrati« že v rezbarijah in tkalskih vzorcih starih časov. Dotaknila sva se problema zaslužkov, da je pri nas standard nižji, da pa smo prišli že davno na »kulturna tla«, da smo bili stalno »-na prepihu« -politike in da smo doživeli nepopisno grozo okupacije. Na vprašanje sem ji poročal nekaj o grozotah. Kakor nekateri dragi Švedi mi je izjavila, da spočetka pri njih niso mogli in hoteli verjeti, potem pa so morali. Na vprašanje sem ji povedal, da so mučili tudi mene. Vprašala je naravnost: »Kaj so pravzaprav z vami storili?« Povedal sem ji, da to seveda še -daleč ni bilo najhujše, da so imeli (v tem primeru madžarski mučitelji) gumijaste palice, na koncu opremljene s koničastim jeklenim priveskom v obliki kaple in da so nas s tem bili po podplatih, da so se potem rade vnele kite in je to zelo bolelo. »In niste ničesar -povedali?« je vprašala Astrid Lindgren. »Jaz sem prepričana, da ne bi bila mogla vzdržati in bi izblebetala (,to blab out’), prav vse, kar -bi vedela.« Spet je bilo nekaj posebnega, kako je to izrekla. Nikoli — ne prej ne pozneje — niisem imel tako zelo sugestivnega občutka resnične pa tudi slikovite otroške groze pred nasiljem, ki ga je znala tako živo občutiti, ta znana pisateljica otroških knjig — in si ga je nespremenjenega ohranila. Povedal sem ji nekaj o psihičnih o-brambnih mehanizmih, ki jih ima človek — da zdaj tudi nekaj razumem o »stanovitnosti čarovnic« — in dodal: »Prepričan sem, da bi se tudi vaši Švedi — kakor jih vidim — vedli izredno stanovitno. In junaštvo je tudi nalezljivo, verjetno bi se ga nalezli tudi vi.« »No, upam,« je rekla.
Potem se je Astrid Lindgren iz pisateljice in človeka spet po malem spremenila v damo in urednico, v oficialnega človeka. Da-
la mi je -karton s firmo njene založbe in nanj, napravila nekaj znamenj. Rekel sem: »Prosim, podpišite se nanj.« »Zakaj?« je vprašala suho. Spomnil sem jo, da imam doma desetletno hčerkico, ki je vneto brala »Piko« in ima. njo — pisateljico — zelo v čislih.
»Ah, za otroke imam pa nekaj drugega,« je rekla. Stopila je malo vstran in mi izročila dvodelen kartonček s fotografijo na desni in napisala na levo: »Najbolj,še želje« (»Best vvishes«) — »Astrid Lindgren.« Vesel sem se zahvalil in poslovil.
Kasneje — doma — sem ji potem poslal fotografijo hčerkice, ki je podobo švedske pisateljice s posvetilom doma za nekaj tednov prislonila, na -polstenega medvedka kakor na oltarček. To je bilo po svoje zabavno. Vendar — čeprav mi je »Pika« zdaj postala bolj razumljiva, mi je še zmeraj malo tuja. Tudi »Kljukec s strehe«, mestoma tako zelo pronicavo razumna knjižica iste pisateljice, mi še danes ni do kraja blizu. Ampak vsa oseba, postava, obraz, oči, Astrid Lindgren, te sloveče in nenavadne žene, je po svoje polna izraza, sili na razmišljanje in postavlja nešteto problemov. Pozneje sem v Stockholmu videl še nešteto drobnih Švedov in Šve-dkic, ljubkih bitij c z zvedavimi očesci nad -drobnimi noski in rožnatimi usteci. In ravno zaradi srečanja z Astrid Lindgren sem se ponovno spraševal: kaj bo končno iz njih? Kako bodo do-raščali? V čem so našim otrokom podobni in v čem različni? — in še dosti tega. Če -pa človek že razmišlja o problemski literaturi — in otroška je že celo problemska — mora nedvomno »žarke razmišljanja« usmerjati ne samo na to, kaj- mladinski pisatelji pišejo, temveč tudi na to, kaj so. Problem osebnosti je tudi- — in že celo — ob taki literaturi treba »prebrati«. In o pomenu osebnosti nedvomno izvrstne pisateljice ne more biti dvoma-. Problem pa še ostane in je velik, hud in težak — ali ne? — bodisi ob bukovih gozdovih in v soncu ali pod visokimi severnimi smrekami nad snegom in ledom in očarljivimi sončnimi zatoni.
Se bodo filozofi sporazumeli?
Filozofski kongres v jeseni na Dunaju bo zbral 3000 prijateljev modrosti
Od 2. do 9. septembra t. 1. bo na Dunaju 14. mednarodni kongres (zborovanje) filozofov (modroslovcev) pod pokroviteljstvom Mednarodne zv-eze filozofskega združenja.
Kakor je predsednik tega kongresa univ. pr-ob dr. Leo Gabriel izjavil, bo ta prireditev, katere se bo udeležilo preko tri tisoč filozofov, največje filozofsko Zborovanje v zgodovini te znanosti. To je pred kratkim povedal dr. Gabriel na tiskovni konferenci na Dunaju zbranim novinarjem.
Univ. prof. Leo Gabriel je v svojih izvajanjih novinarjem izjavil, da upa, da bo prišel pri tem srečanju do izraza pomen sinteze (spojitev) celotnega mišljenja ob upoštevanju vseh filozofskih sestavov (struktur). Dunajski univerzitetni učitelj in znanstvenik je odločno proti vsakemu speciali-zira-nju (strokovnemu izpopolnjevanju) v filozofiji, -ki vodi do tega, da se filozofi med seboj, ne bodo .mogli več sporazumevati.
Posebnega pomena na kongresu bo udeležba petsto filozofov iz vzhodnih dežel. Žc
sedaj so ti predstavniki Vzhoda ugotovili, da se mora filozofija razvijati neodvisno od vsake ideologije. V tej zvezi je Adam Ša'ff iz Varša-ve izjavil, da -so v »zahodnjaški« Franciji kot -tudi v »vzhodnjaški« Poljski zastopane iste filozofske smeri. Prav zaradi tega -nikakor ne moremo govoriti o neki »filozofiji Vzhoda« in o »filozofiji Zahoda«. Da more eksaktna (čista) filozofija -le na področju logike (znanost o zakonih pravilnega mišljenja) in logistike (obravnavanje logike s pomočjo matematičnih formul) bistriti duha, pa so naglasili zopet modrijani zahodnega sveta.
Poleg petih plenarnih sej (seja razširjenega odbora), osem kolokvijev (skušenj v obliki pogovora) in trinajst sekcijskih sej (sej oddelkov) so napovedana še predavanja uglednih mislecev-znanstvenikov. Do sedaj so se že prijavili: Ernst Blo-ch, Gabriel Marcel, B. Russel, Friedrich von Weiz-sacker, Arnold Toynbee, Georg Lucas, Pi-trim Sorokin, P. T. Raju, M. Semjonov, Konstantinov, Hermann Ley, F. M. Sciacca, F. J. Rintelen in W. V. Quine.
1400-LETN1CA PRIHODA SLOVENCEV V NAŠE KRAJE
Razstava ..Lončarstvo na Slovenskem'
V Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani so pred kratkim odprli razstavo »Lončarstvo na Slovenskem«. Na ta način so počastili 1400-letnioo -prihoda Slovencev v naše kraje.
Razstava prikazuje prerez lončarstva na Slovenskem v tisočletjih s posebnim poudarkom na razvoj lončarske obrti v zadnjih 150 letih. Tako vidimo na razstavi lahko -na stotine izdelkov te obrti iz vseh večjih lončarskih delavnic v Sloveniji.
Razdeljena je na več oddelkov. Prvi oddelek nam prikazuje predzgodovinsko lončarstvo na Slovenskem, ki je bilo še posebno razvito v Prekmurju. V veliki dvorani so prikazani izdelki vseh pomembnejših lončarskih delavnic v Sloveniji. Najrazličnejši so izdelki iz Ljubnega, ki so jih prodajali celo na Tirolsko. Na razstavi lahko
vidimo na kratko tudi življenje lončarjev, ki so bili povečini revni kmetje in ki so se v tistih časih preživljali le s to obrtjo.
Lončarske izdelke so prenašali Ribniča-nje in Rezijani po vsej Sloveniji. Da je bilo lončarstvo včasih res pomemben dejavnik na naših tleh, priča tudi podatek, da so imeli lončarji svoje šege in navade, opevale pa so jih tudi številne pesmi.
Sedaj lončarska obrt v Sloveniji naglo izumira: našteli so jih samo še osemdeset. V zadnjem desetletju 19. stoletja jih je bilo samo v Komendi 74,- v Filovcih v Prekmurju jih je bilo kar 90. O tem govori ljudski rek: »V Filovcih so vsi lončarji, le župan še maslo dela.«
Zanimiva razstava bo odprta do maja letošnjega leta.
Ansambel Burgtheatra gostuje v Izraelu
Na prvem delu poti svojega gostovanja po svetu, je te dni prispel v Izrael ansambel dunajskega Burgtheatra. Svetovno znano dramsko gledališče, h kateremu spadajo poleg igralcev, tudi direktor zavoda Haus-sermann in tehnično osebje, šteje skupaj petinsedemdeset oseb.
V	Izraelu bo Burgtheater uprizoril dvanajst predstav v Haifi, Tel Avivu in Jeruzalemu. Predvajali bodo sledeče dela: »Modrijan Nathan« (Nathan der Weise), »Koncert« (Das Konzert), in »Johan Wolfgang«. Kot poročajo iz Tel Aviva so že vse predstave v vseh treh mestih popolnoma razprodane, tako zanimanje je za dramske umetnike z Dunaja.
Premiera je bila v Haifi v četrtek, 29. februarja, z delom »Modrijan Nathan«. Poleg gledaliških predstav bodo nekateri igralci Burgtheatra v dveh kibucih čitali izbrane pesmi.
Dramski ansambel Burgtheatra se bo vrnil na Dunaj v četrtek, 14. marca, nato pa se bodo takoj pripravili za veliko turnejo čez široko lužo, v Ameriko.
„Helidon“ prva slovenska tovarna gramofonskih plošč
V	Ljubljani je začela obratovati prva slovenska tovarna gramofonskih plošč pod imenom HELIDON. Sicer je to samostojni obrat mariborske založbe Obzorja, ki ga vodi pomočnik direktorja Dušan Drolc. Tovarna HELIDON bo imela zaradi jezika na domačem, slovenskem tržišču velik pomen. Njen nastanek označimo pač lahko kot pomemben kulturni dogodek v Sloveniji.
V	osnovno založniško dejavnost ne sodi samo knjižna proizvodnja, marveč tudi izdajanje, zalaganje in proizvajanje gramofonskih plošč. Mnoge založniške hiše v tujini imajo svoje samostojne oddelke za gramofonske plošče. Tudi nekatere naše založbe se ukvarjajo z izdajanjem plošč, ki pa jih zanje izdelujejo druga podjetja (v Jugoslaviji so že tri gramofonske tovarne: Jugoton, Disko-s in RT Beograd). Ker v Sloveniji, kjer je zanimanje za vse te vrste plošč izredno veliko, do zdaj niso imeli posebne tovarne za gramofonske plošče, so se odločili, da z ustanovitvijo take tovarne zamašijo to vrzel.
Tovarna je najmoderneje opremljena in bo lahko krila vse domače potrebe.
Na plošče bodo snemali predvsem slovensko klasično, narodno in zborovsko glasbo. V programu imajo izdajanje plošč za šolski in zasebni jezikovni pouk. V tej zvezi bodo izdali tudi slovenski jezikovni tečaj za slovenske izseljence, ki ga je priredil -strokovnjak dr. Jože Toporišič in je namenjen Izseljenski matici, ki je pravzaprav pobudnica te koristne akcije.
Investicija za tovarno gramofonskih plošč je bila razmeroma visoka, saj gre za najsodobnejše aparature, ki so jih morali v celoti uvoziti. Vendar so ini-ciatorji (pobudniki) tega podjetja optimisti in računajo, da se jim bo povrnila.
Za Ljubljano so se odločili iz praktičnih razlogov. Tam je radiotelevizija, so filmska podjetja in drugi zavodi, s katerimi bodo skušali izmenjavati tehnične storitve. V Ljubljani so dalje: glasbene ustanove, orkestri, zbori, ansambli in rajrazličnejši pedagoški zavodi, ki jim bodo pri tem delu nujno potrebni.
Cerkveno odlikovanje
Goriški rojak msgr. Slavko Bavdaž, doma s Solkanskega polja, je prejel pred kratkim od papeža visoko cerkveno odlikovanje. Imenovan je bil za papeškega prelata.
Gospod Bavdaž živi že dolgo let v Rimu in je uslužben v vatikanski kuriji pri koncilski kongregaciji. Gospodu prelatu čestitamo k visokemu in zasluženemu odlikovanju.
Kipar France Gorše — nagrajen
Hranilnica in posojilnica slovenskih župnij v Torontu v Kanadi je praznovala v decembru desetletnico svojega obstoja. Da proslavi ta svoj jubilej na poseben način, je na občnem zboru 10. decembra sprejela na predlog predsednika Petra Mar-keša sklep, da počasti s posebno nagrado 250 dolarjev enega slovenskih kulturnih delavcev za njegovo življenjsko delo. Razsodišče so sestavljali France Dolinar v Rimu, pisatelj Karel Mauser v Clevelandu in predsednik hranilnice Markeš. Ti so se zedinili, da izroče jubilejno nagrado kiparju Francetu Goršetu za njegovo delo, da s tem proslave njegovo sedemdesetletnico.
____Naše prireditve_____________
RADKE
(Vabilo)
Gojenke gospodinjske šole v Št. Jakobu uprizorijo v nedeljo, 10. marca 1968, ob pol treh (14.30) popoldne v dvorani pri cerkvi na Radišali igro v treh dejanjih
MODERNA DRUŽINA ali
BREZ BOGA
Vstopnina je prostovoljna in je namenjena za gradnjo kapele gospodinjske šole v Št. Jakobu.
Vabijo gojenke!
ŠT. JAKOB V ROŽU (Vabilo)
Gojenke gospodinjske šole v Št. Petru uprizorijo v nedeljo, 10. marca 1968, ob pol osmih (19.30) zvečer v farni dvorani v Št. Jakobu igro v treh dejanjih
MODERNA DRUŽINA ali
BREZ BOGA
Vstopnina je prostovoljna in je namenjena za gradnjo kapele gospodinjske šole v Št. Petru.
Vabijo gojenke!
ŠMIHEL NAD PLIBERKOM
(Žalostna vest)
Pretekli petek smo spremili k večnemu počitku na šmihelsko pokopališče g. Avgusta Blaižeja. Znano je, da so ga našli mrtvega v nekem gozdu, približno uro hoda od domače hiše, v kateri .stanuje družina pokojnega. Pogreb je pokazal, kako priljubljen je bil Gustl pri domačinih. Na domače pokopališče ga je spremljalo mnogo znancev in prijateljev. Tudi iz drugih krajev so prišli. Iz Celovca so se pripeljali na pogreb njegovi prijatelji, ki so zaposleni v tiskarni Mohorjeve družbe. Tam je bil nastavljen tudi g. Blažej. Pri svojih stanovskih. tovariših je bil zelo priljubljen, zato je razumljivo, ako so se hoteli ti od njega osebno posloviti.
Po maši in obredih za mrtve v šmihelski cerkvi smo se zbrali nato ob odprtem grobu. Po molitvah je spregovoril g. dekan Kristo Srienc, ki se je zahvalil kot odbornik Mohorjeve družbe rajnemu v imenu vodstva ;za njegovo delo, ki ga je vršil na svojem delovnem mestu v službi podjetja. Zahvalil se je vsem, ki so spremili rajnega na njegovi zadnji zemeljski poti, zastopstvu Slovenske gimnazije v Celovcu ter pevcem, ki so svečanost na pokopališču olepšali z izbranim petjem.
V imenu Narodnega sveta koroških Slovencev se je nato zahvalil dr. Inzko g. Bla-žeju za vsa prizadevanja v zvezi z inserat-nim oddelkom Našega tednika. Kot vodja tega oddelka je vršil g. Blažej važno nalogo v službi slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Dr. Inzko je dejal, da se bo oddolžil Narodni svet spominu rajnega namesto venca na grob s primernim darom Dijaškemu domu v Celovcu.
Z žalostjo v .srcu smo odhajali spet na svoje domove, saj bo dom pri Blažejevih zelo pogrešal ljubljenega očeta, Slovenci na Koroškem pa zvestega rodoljuba. Naj počiva v miru!
SVEČE
(Zahvala brata Dominika)
Iz Sveč smo prejeli pismo brata Dominika Petra Noča, v katerem se zahvaljuje g. župniku Andreju Karicljiu 'iz Št. Jakoba v Rožu, g. msgr. dr. Janku Homlbocku v
n nas m
Ustanovljena koroška podružnica Avstrijskega instituta
V soboto zvečer se je zbralo v kavarni Musil v Celovcu okrog 50 oseb na povabilo dr. Walterja Oberleitnerja, direktorja celovške Evropske hiše, ki je že večkrat povzela iniciativo pri navezovanju prijateljskih stikov s sosedno Italijo in Slovenijo. Sobotnemu zborovanju je predsedoval namestnik direktorja deželnega urada dvomi svetnik dr. Rudiger WeiB. Pozdravil je goste ter podal nekaj splošnih smernic v delu in ciljih Avstrijskega inštituta.
Nato je' spregovoril prezident ustanove dvorni svetnik dr. Richard Dolberg. Naglasil je, da je ob ustanovitvi leta 1946 imel predvsem pred očmi gojitev pristnega av-strijstva ter demokracije in strpnosti v javnem in družbenem življenju. Posebno važno se zdi prezidentu, tako je poudaril, da spoštuje vsak pristno prepričanje drugih. Za Koroško je še posebej važno, da najdemo most, ki druži dve narodnostni -skupini. Iz sociološkega vidika j-e avstrijska miselnost posebno zanimiva, ker je rasla v večstoletnem sožitju najrazličnejših narodov.
Dr. Oberleibner, ki je prevzel znanstveno vodstvo Avstrijskega inštituta, je čisto konkretno .prikazal delovne načrte za prihodnje mesece. V manjših diskusijskih krožkih naj bi izbran krog zainteresiranih pre-
Podgorjah, g. Janku Škorjancu v Svečah, kaikor tudi vsem ostalim, ki so molili za njegovo srečno ozdravitev.
Brat Dominik se je zdravil v Deželni bolnišnici Dunajskega novega mesta (od 21. decembra 1967). Bolehal je za težko srčno napako, tako imenovano srčno mrtvino (Herzinfarkt). Zavod je srečno zapustil na svečnico, 2. februarja 1968.
Sedaj, mu j,e dalo vodstvo kapucinskega samostana v Dunajskem novem mestu večmesečni bolniški dopust, ki ga brat Dominik preživlja pri naših ljudeh na Koroškem. Tako mu je nudil na Žihpoljah gostoljubno streho g. župnik Dušan Česen. Tačas se nahaja pri g. župniku Martinu Škorijancu v Svečah. Kot zadnja postaja njegovega bolniškega dopusta pa bo domača fara v št. Jakobu v Rožu.
Našemu rojaku, Rožanu, zavednemu Slovencu Petru Noču želimo iz vsega srca, da bi njegovo bivanje doma zares pripomoglo, da bi popolnoma okreval.
PODGORA - VEČNA VES (Smrt Šimanovega očeta)
Dolgo časa je smrt počivala v naši okolici tu pod Peco. Kar naenkrat pa se je nepričakovano pojavila tu v Podgori in odpeljala s seboj 84-letnega Šimanovega očeta Jožefa Dlopsta.
Sedem dolgih let je pokojni prebil na bolniški postelji in trpljenje, ki mu ga je Previdnost naložila, ni bilo neznatno. Bog ve za vse grenke ure človeka-trpina, ki skozi vsa ta leta ni dosti tožil, temveč molil in molčal, trpel in molil.
4. februarja je ponovna kap bolniku vzela zadnjo odporno moč in -tudi zavest. Pet dni nato je zapustil to solzno dolino in se preselil po dolgih letih trpljenja v večno domovino.
Šimanov oče je bil ne samo znan daleč naokrog, marveč bil je tudi silno priljubljen. Mož je imel na sebi veliko privlačnost. S svojo dobrodušno šegavostjo je povsod vzbujal dobro voljo in bil povsod priljubljen. Našel je za vsakega človeka pravo besedo ob pravem času.
Naj lepša dika pokojnega pa je bila njegova vernost. Rajni, dokler je bil čvrst in zdrav, pač ni nikoli izpustil kake nedeljske sv. maše. Pa je bil dež ali sneg segel do pasu, Šimanov oče se teh zaprek ni ustrašil, nedelja brez maše mu ni bila nedelja!
V nedeljo, 11. februarja, smo ga na po-družniškem pokopališču v Večni vesi položili ob obilni udeležbi domačinov in tujcev k zadnjemu počitku. Nad njegovim odprtim grobom so bile izrečene lepe poslovilne besede. Zaslužil pa je verni mož še lepše, a ne iz ust človeka, temveč Boga, ki je svo-
debatiral situacijo današnje raznolike in pluralistične družbe. Pri tem bi bil govor od primera do primera o konservativcu, liberalcu, socialistu itd. Rezultate posameznih skupin bi nato pregledala plenarna diskusija. Med delovnimi temami je direktor Oberleitner omenil predvsem tudi nujnost razgovora o slovenskem manjšinskem vprašanju — sicer ne s političnimi, ampak narodnostnimi cilji. Poudaril je, da se je v zadnjem času zadržanje javnosti — ne nazadnje po zaslugi koroškega časopisja — do slovenske manjšine poslabšalo; to — tako je poudaril — nikakor ni v interesu mirnega sožitja v deželi.
Zborovanje je imelo tudi prijeten umetniški okvir. Ga. dir. Polsterer - Winkler je brala čudoviti govor avstrijskega avtorja Antona VVildigansa o Avstriji ter »Slavospev Avstriji«, ki ga je Grillparzer v svoji drami »Kralja Otokarja sreča in padec« položil v usta Otokarju von Homeck. Veseli študentje iz Slovenske gimnazije pa so zaigrali nekaj, prijetnih viž.
Zdi se, da je ustanovitev koroške podružnice Avstrijskega inštituta velike važnosti tudi za nas koroške Slovence, kajti tudi mi se zavestno vključujemo v družbeno dogajanje in tudi mi želimo temeljito spoznati bistvo avstrijskega človeka.
j ega zvestega služabnika gotovo z veseljem sprejel v svojo domovino.
Naj blagi pokojni šimanov oče -mimo počiva tam j>od Peco zeleno, pri Bogu pa naj prosi zvesti za vse tiste, ki jim postaja pot k božji službi v Šmihel predolga in pretru-da,polna!
ŠMIHEL - CERGOVIČE
(Slovo od šotorovega očeta Janeza Jernej)
Skoraj pol leta je molčal veliki zvon pri Sv. Katarini. Električna naprava je bila pokvarjena. Dne 15. februarja pa je izdihnil tam pod hribčkom Sv. Katarine njen dolgoletni, zaslužni cerkveni ključar in dobrotnik gospod Janez Jernej, pd. šotorov oče v Čergovicah. Dve leti je ležal kakor pribit na bolniški postelji. Niti za en palec se ni mogel premakniti na svojem ležišču. Kot bi bil prikovan na svoj žrtvenik, je moral pokojni piti ta grenki kelih človeškega trpljenja. Skrbna nega žene in požrtvovalne hčerke Micke mu je življenje podaljšala in trpljenje omilila. Kmalu po Svečnici pa se je bolnikovo stanje znatno poslabšalo in 15. februarja je šotorov oče mirno v Gospodu zaspal.
Hiša je izgubila pridnega, nadvse skrbnega gospodarja in očeta, župnija Šmihel pa nadvse vernega moža, ki je zlasti kot cerkv. ključar mnogo dobrega storil za naše cerkve, posebno še za romarsko cerkev Sv. Katarine. Kadarkoli je bila zgoraj sv. maša, je pustil pokojni še tako nujno domače delo ter pohitel na hrib in tam opravljal službo mežnarja in ključarja. Z rajnim gospodom župnikom Picejem je 'pokojni šotorov oče prehodil ponovno vso verno šmihelsko faro od hiše do hiše in zbiral darove za veliki. zvon pri Sv. Katarini. Njegovi stanovitnosti ise je zahvaliti, da je načrt uspel in je cerkev dobila khcarja, čigar mogočni bas odmeva daleč preko jrodjunskih ravni in zelenih dobrav.
neuvonSTIHL
Die Kleinsage, dte ganz ruhlg in der Hand Ilegt Der gesetzlich geschutzteSTIHL-AV-Griff fangtdieMotor-vibrationen ab. Leistung: ca.3,7 DIN PS.Gevvicht: Nur 7,1 kg.
STIHL041AV
Vam nudi Kaufhof
Valentin in Angela
LIBUČE — PLIBERK
tel. 04235-394 (noč. štev. 302)
OBJAVA
Na Državni gimnaziji za Slovence zaključimo 2. tromesečje 9. marca 1968 z razdelitvijo šolskih poročil.
V ponedeljek, 18. marca 1968, bo od 9. do 12. ure na šoli »Dan staršev«.
Starši imajo priložnost, da se s profesorji jiogovorijo o učnem uspehu svojih otrok.
Ravnateljstvo
Taka je resnica
V treh nemških koroških dnevnikih je bila objavljena dne 5. marca v zvezi z nekim pogrebom v Škocijanu zahvala žalujoče družine s sledečim dostavkom:
»Nadalje se zahvaljujemo za pogrebne obrede po dragem pokojniku, obžalujemo pa samovoljno ravnanje gospoda župnika Jožefa Kogleka, dušnega pastirja nemškogovoreče občine Škocijan ob Klopinjskem jezeru, ker našega dragega pokojnika, ki je bil tudi bojevnik za Koroško v prvi svetovni vojni in nosi-telj Koroškega častnega križa, ni počastil ob odprtem grobu niti z enim oče-našem v nemškem jeziku.«
Resnica je, da je opravil č. g. župnik Jožef Koglek, ko je sprejel žalni sprevod, molitve tudi v nemškem jeziku. V cerkvi je prebral evangelij v obeh jezikih, opravil obrede n?, pokopališču dvojezično ter imel približno v enakem obsegu nagovor pravtako v obeh jezikih.
Šotorov oče je bil še stara korenina, ki je rastla iz naših slovenskih tal. Stal je v svojem življenju kakor hrast, kot značaj, ki ga je izklesalo življenje, zasidrano v Bogu in zvestobi do Cerkve in naroda.
V nedeljo, dne 18. februarja, smo jx>bojnega ofo številnem spremstvu znancev in jarijateljiev položili k .zadnjemu počitku. In katarmski veliki zvon je turobno donel preko še zasnežene pokrajine, kot bi se hotel svojemu umrlemu dobrotniku še enkrat zahvaliti za vse njegove svoječasne žrtve.
Lepo življenje, lepa smrt in lepa večnost! to velja za pokojnega šotorovega očeta.
Počivaj v božjem miru tu v senci farnega božjega lirama, v katerega si tako rad prihajal ne samo ob nedeljah, temveč večkrat
MAŠNO VINO pri Kristijanu BREZNIKU, Celovec, Viktringer Strafie 5, tel. 22 51.
tudi še ob delavnikih. Naj bi tvoj lepi življenjski vzgled našel med šmihelskim moškim svetom jaosnemalce, ki bi ti sledili v tvoji zvestobi do domače grude in do njenega Stvarnika Boga.
Šotorovi družini pa naše iskreno sožalje!
BISTRICA na ZILJI (Pogreb)
V nedeljo, 11. svečana, popoldne smo spremili na njegovi zadnji zemeljski poti našega zaslužnega mežnarja in organista,
Janeza Pipa.
Pokojni je bil rojen v Korpičah, v župniji št. Lenart pri sedmih studencih 13. junija 1882. Njegov oče Andrej, mežnar in organist na Bistrici, je bil, pd. Gašprnov sin na Bistrici in mati, Uršula, roj. Kroken-bacher, pd. Kreusova iz Korpič.
Poročil je 1919 izvrstno pevko, pd. Krulil-novo hčer, Terezijo Godec. Ob rojstvu devetega otroka leta 1936, na vernih duš dan, mu je umrla in znašel se je kot vdovec, obdan od gruče za mamo jokajočih otrok. Sinovi, ki so bili že mimo 14 let so začeli okušati grenek kruh služb, dokler jih ni vojna poklicala pod še bolj nasilen jarem. Prvorojenec Anzij se ni več vrnil. Drugi pa so se vračali po letih iz različnih ujetništev. Otroci so ves čas radi imeli svojega »tatina«, tudi, ko jim ni mogel bog v e kaj nuditi. Zadnje mesece sem od jeseni je preživel v soseščini, na Vrhvaškem pri svojemu sinu Andreju. Iz pridnosti so zrasle trem sinovom tri hišice okrog župnišča. Tako se očetu ni bilo treba bati, da bo moral biti kdaj sam. Od nenadne smrti sestre Mojce, dne 20. junija, in brata Urbana, ki je umrl pol dneva za Mojco leta 1967, je vidno pojemal, dokler ni brez prave bolezni minil dne 9. svečana tega leta. Z njim je odšel .zadnji člen starega Mežnarjev ega rodu.
(Dalje na 8. strani)
V novo kulturno vigred
(Nadaljevanje s 1. strani)
vse breme narodnostnega boja z nemškim nacionalizmom ter braniti kulturne vrednote materinščine; bila je krščanska, ker je stopala z vso vnemo v stopinje očeta koroških Slovencev Andreja Einspielerja, v stopinje Slomška ter velikih naših krščanskih mož; bila je končno socialna, ker je po zasnovi J. E. Kreka ter okrožnice papeža Leona XIII. o socialnem vprašanju skušala preučiti tudi sociološki sestav slovenskega naroda in pomagati predvsem socialno šibkemu na osnovah krščanskega socializma.
Sploh je za Slovensko krščansko socialno zvezo, ki se je pozneje po zgledu kranjske istoimenske organizacije prekrstil^ v Slovensko prosvetno zvezo, značilno, da je v vseh letih svojega obstoja do Hitj/erjevega nastopa nosita tudi breme politične dejavnosti. Sploh pa je kulturno udejstvovanje v zadnjem tudi politična dejavnost, kajti kulturna politika je bistven faktor vsakega prosvetnega dela. To velja še prav posebej za v svoji eksistenci ogroženo narodnostno skupino.
Političnih organizacij, kakor jih imamo danes, tedaj ni bilo. Pri vsem tem pa je še treba videti, da je narodnostna mržnja v deželi dostikrat dosegla vrhunce. Skorajda ni bilo večje prireditve, ki je ne bi skušali motiti Heimatdienstovci, tisti in isti ljudje, ki so pripravljali padec Avstrije m ki smejo tudi danes še neovirano delovati proti Slovencem.
Ko je zavladal v Avstriji leta 1933 avtoritarni režim, so bile vse stranke razpuščene. Tako je prevzela Slovenska prosvetna zveza — ki je spremenila samo ime, nikakor pa ne svoje idejne usmerjenosti — tudi vso odgovornost za politično delo.
Tako je bival v začetku februarja 1935 kancler Schuschnigg v Celovcu. Na velikem Zborovanju pri Sandwirtu je naglasil, da podaja Avstrija roko vsem, ki govorijo slovenski jezik, ker je narodnost samo ob sebi umevna. Popoldne istega dne pa se je pri kanclerju zglasila tudi cleputacija zastopnikov Slovenske prosvetne zveze ter slovenskih gospodarskih organizacij. Nakazali so potrebo po pravični šoli, po imenovanju zastopnika slovenske prosvete v deželni .zbor ter upoštevanje manjšine pri imenovanju novih občinskih odborov.
na	
PE	iri
iz bogate tradicije velikih naših mož — naših Einspielerjev, Janežičev, Jarnikov. Kulturna samopomoč je v tesni zvezi z narodnim idealizmom utrla pot do čudovite narodne omike. Mohorjeva dražba je ponesla slovensko materino besedo v najširše plasti ljudstva.. Koliko notranje obogatitve je vendar v tem prosvetnem delu!
Treba pa je tudi eno reči. Ostali smo na nekaterih področjih v izhojenih poteh narodne omike 19. stoletja. Zavestno zapiramo oči pred dejstvi: ali se zavedamo, da mladine povečini ne znamo več nagovoriti, ali se zavedamo, da zanemarjamo nekatera področja slovenske oziroma dvojezične Koroške popolnoma, čeprav se je prav tam ohranila skozi viharje germanizacijskega pritiska čista in pristna slovenska govorica? Kdaj je bila zadnja prireditev na Brdu v Ziljski dolini? Gotovo je zato potrebno, da zagrabijo predvsem domačini za lopato, vendar mora priti iniciativa iz sredine. Ne gre, da bo slonelo vse kulturno delo v nekaterih krajih na ramenih ene osebe, kot na primer gospoda Vinka Zaletela, ki skozi leta in leta že nosi najtežje breme kulturnega dela.
Čisto konkretno bi si morala zastaviti naša centralna kulturna organizacija od leta do leta tako imenovani težiščni program. Tako ne bi bilo nevarnosti, da bi se zgubili v številnih nalogah. Taka težišča bi lahko bila: gotovo število kulturnih prireditev v Ziljski dolini, seveda s pomočjo domačinov; poživitev mladinske dejavnosti v obstoječih društvih; temeljita analiza naše kulturne in kulturnopolitične situacije v obliki ankete, študijskih dni, seminarjev itd. Vzporedno
Slavnostni govornik prot dr. Reginald Vospernik: Z novimi koncepti in zagonom v sedmo desetletje organiziranega dela med koroškimi Slovenci!
Foto Domanjko
spremljati ta težiščna prizadevanja pa bi morali tesni kontakti z odkritimi prijatelji v večinskem narodu. Prav tu je še mnogo prilik neizrabljenih. Kulturno delo koroških Slovencev spremlja mnogoteri tudi vplivni nemško govoreči Avstrijec z globoko simpatijo. Razumevanju našega prosvetnega dela služi končno tudi odprta meja do sosedne Slovenije. Kulturna izmenjava — v kolikor ni za nekatere le prazna fraza — se mora pričeti med Korošci obeh narodnosti. Nočemo biti v ustih politikov toliko štrapacirani most, čez katerega drugi hodijo^ ampak most, ki povezuje dva bregova. Doma v dveh kulturnih svetovih, v slovenskem in avstrijskem, se s ponosom zavedamo svoje odgovorne vloge. Nihče nam ne sme odrekati te kulturne domovinske pravice v dveh svetovih — najmanj tisti, ki se sami ne čutijo doma v Avstriji, ampak poželjivo gledajo čez severno mejo.
Bogato tradicijo, ki so1 jo nam posredovali naši predniki, ter gledanje modernega časa bomo morali znati povezati v organsko enoto; treba nam je še več kultur^ nih podvigov. Mladina, ki zapušča Slovensko gimnazijo, se bo morala temeljito oprijeti dela. Naj se ta mladina zaiveda, da danes ne bi bilo slovenske višje šole v Celovcu brez prosvetnega clela naših prednikov. Ta mladina pa bo tudi laže našla iskrene kontakte do soseda v deželi in državi. Ne moremo več živeti v getu in v izolaciji, sicer nas bo pohodil čas. Današnji jubilej naše prosvetne organizacije naj nam da podviga, naj opogumi tudi tiste, ki bi radi spričo kulturne suše, ki vlada ponekod, vrgli puško v koruzo: na osnovah, ki so bile svete našim prednikom, ter na osnovah, ki jih terja naša doba, bomo gradili naprej in stopili v sedmo desetletje organiziranega slovenskega kulturnega dela, da bomo res vstajali v novo kulturno vigred.
Posebno so navdušili na nedeljski akademiji graški študentje. Prvi na levi je pevovodja in solist
g. Janez Kampuš.	Foto Domanjko
Predvsem bogati pa so sadovi kulturnih prizadevanj od ustanovitve prosvetne centrale do Velikega petka koroških Slovencev. Predsedniki Slovenske krščanske socialne zveze so bili skozi dolgo dobo duhovniki:	prof. dr. Lamibert Ehrlich, g.
Kristo Košir, g. Janez Starc, spet g. Kristo Košir (na občnem zboru 15. marca 1923 je bila ustanovljena Slovenska ženska zveza), g. Sekol (2. junija 1927 je predsednik Sekol poročal, da je v zvezi včlenjenih 46 društev in da sta najmarljivejši društvi v Pliberku in v Globasnici.) V tistem letu je bila izvoljena v odbor tudi gdč. Milka Hartman, ki je zdaj že nad 40 let aktivna v prosvetni organizaciji. Na prosvetnem dnevu v Šmihelu nad Pliberkom leta 1927 je bil govor pred vsem o kmečkih in gospodarskih problemih. Tedaj je bila ustanovljena Slovenska kmečka zveza — dokaz za to, kako široko je zasnovala Slovenska krščanska socialna zveza svoj delovni krog. Zadnji predsednik Slovenske prosvetne -zveze pred vojno je bil dvorni svetnik dr. Joško Tischler.
Leta 1928 je Zveza končno dobila svojega poklicnega tajnika v osebi gospoda dipl. trg. dr. Vinka Zvvittra, ki je ob svojem trudapolnem poslu vršil še nalogo urednika Koroškega Slovenca. Tako jc moglo še bolj načrtno rasti kulturno delo: pevski zbori, tamburaške skupine, odrski igralci, govorniki, gospodinjski tečaji, izobraževalni dnevi, vse to se je družilo v močan dokaiz življenjske volje koroških Slovencev, ki so jih že tedaj politični načrti nemških nacionalcev delili v domovini zveste vindišarje in izdajalske ter iredentistične nacionalne Slovence. Sanje o svobodni nemški poti do Jadrana še zdavnaj niso bile umrle. Po priključitvi se je zaenkrat zdelo, kot bi novi vladarji hoteli manjšino zaščititi v njeni eksistenci. Vendar — videz je motil. Kakor je sonce pred nevihto dostikrat posebno prijazno, medtem ko se za kulisami že zbirajo oblaki, tako je tudi tu prihajala nevihta, ki je pobila vse, kar so idealisti zgradili z žulj.avimi rokami v 30 letih.
Začetki po vojni so bili težavni. Opustošeni in prazni domovi, družine brez očeta, beda, lakota: vse to je delo oviralo. Vendar nacizem naše življenjske volje ni zlomil. Vrnili smo se iz izseljenstva na svoje domove iin prijeli za lopato — tudi kulturno. Razvoj je šel, pogojen od povojnih dogodkov in družbenega preobrata v sosednji Sloveniji, v dvojno smer. Krščanska kulturna zveza pa je idejna naslednica Krščanske socialne zveze in poznejše Slovenske prosvetne zveze, prvič, ker so možje, ki so stali pred vojno na organizacijskih branikih, tudi danes, v kolikor še živijo, večinoma delovni v Krščanski kulturni zvezi, drugič pa, ker je edino Krščanska kulturna zveza nesla katoliško miselnost kot osnovo kulturnega dela v našo dobo.
Vendar — kaj nam bi pogled nazaj brez pogleda v bodočnost? Dobro vemo vsi, da naše današnje kulturno življenje zdavnaj ni tako razgibano kot med obema vojnama, čeprav se je duhovno podnebje v deželi znatno izboljšalo. Pred vojno ne bi mogli najeti nobene dvorane v Celovcu — danes to sploh ni več vprašanje. Zdi se pa ponekod, da so postali naši prosvetaši po vaseh trudni — ker s-o morali hoditi skozi pekel najhujših izkušenj. Ne utegnemo več, da bi se kulturno udejstvovali, čeprav nam je avto prihranil časa. Vse sili v razkroj. Posebno mladina najde več zabave pred televizijskim zaslonom. To vzgaja k pasivnosti, kulturni lenobi; raje uživamo v mehkem naslonjaču to, kar so nam drugi pripravili, kakor da bi sami kaj prispevali. Naša družba stremi po materialnih 'dobrinah in pri tem često pozablja, da človek ne živi od kruha samega. In vendar bi morali prav v tem pogledu črpati
V Ljubljani bo spomladi 1969 mednarodni simpozij rejcev rjavega goveda
V Ljubljani bodo spomladi 1969 priredili evropski simpozij (strokovni sestanek) rejcev rjavega goveda.
Te dni pa so imeli v Sežani sestanek v zvezi s to prireditvijo, na katerem so ugotovili, da se bo simpozija udeležilo okoli 150 uglednih živinorejskih strokovnjakov iz evropskih držav, kjer redijo rjavo govedo.
Dogovorili so se, da bo ob tej priložnosti, med simpozijem, slovenska razstava rjavega goveda v Lipici. Simpozij in razstava naj bi bila prve dni maja prihodnje leto. Lipica daje s svojimi zelenicami in napravami prijetno in funkcionalno okolje za tako veliko in pomembno prireditev.
Na razstavi bo prikazanih okrog 120 glav rjavega goveda, med njimi 30 krav in 30 telic. Poleg tega so se dogovorili o razstavi
pitanih bikcev. Primorska bo prispevala okrog 50 glav živine, prav toliko Dolenjska, območje kmetijskega zavoda Celje pa 20 glav.
Sprejeli so merila za odbiro živali glede na izvor, prirejo, starost, kondicijo in druge zahteve. Med simpozijem v Ljubljani bo prvič ustanovljena rejska zveza rejcev rjavega goveda za Slovenijo. Tak naslov bo nosil katalog razstavne živine v Lipici. Po teh virih bodo letos storjene obsežne priprave.
Letošnji simpozij rejcev rjavega goveda bo spomladi v Veroni.
■BMtčBEBHBBBBHEBBBBBBHflBBBBBB!
Darujte za tiskovni sklad!
SBBBBSBBBBHHBBBBHBBaHBBBBBHBBB
KRŠČANSKA KULTURNA ZVEZA V CELOVCU
vabi vse rojake iz Podjune na predstavo satirične komedije v petih dejanjih (8 slikah)
MARTIN KRPAN
Po povesti Frana Levstika in ljudskem pripovedovanju priredil
Joža Vombergar
Režija: VINKO ZALETEL Kostumi: Mestno gledališče v Celovcu Lasulje in šminka: Julius Sterniczkyz Celovec Scenerija: Friderik Jerina
Prireditev bo v nedeljo, 10. marca, ob pol dvanajstih (11.50) v farni dvorani v Železni Kapli in ob pol osmih (19.30) zvečer v farni dvorani v Pliberku
Moji spomini na župnika Vicenca Poljanca
Nedavno nam je poslal gospod Matevž Peteršinek, doma iz Želinj, pismo, v katerem opisuje nekaj spominov na rajnega nepozabnega slovenskega župnika - heroja, ■kajti vpraiv Vincenc Poljanec je postal v dobi hitlerizma prva žrtev izmed naše duhovščine. Zaprli so ga v Pliberku, nato v Celovcu. Iz celovške ječe je prišel strt, kakor zlomljen hrast, umirajoč. O svojem ■trpljenju je tedaj dejal: »Naj bo tudi to za moje vernike, za naš ubogi slovenski narod.
Kaj pravi naš dopisnik?
Moje prvo srečanje z gospodom župnikom Vincencem Poljancem je bilo leta 1935, in 'sicer v Škocijanu. Bilo je nekega popoldneva, ko sem bil ravno -s kobilo pri žrebcu, ko se .gospod župnik s konjem ustavi pri meni m reče: »Ti Matevž, tvoja kobila n'i za tega žrebca, je pretežka. Moraš si kupit itaikšne konje kot jih imam jaz. Če se peljem v S inčo ves tako letijo, da se pri Sv. Marku stolp maje.« »To je pa že mogoče, saj: se ibo skoraj podrl,« sem mn odgovoril. V nadaljevanju najinega pogovora mi gospod župnik reče: »Matevž, ti si mi kar všeč, ko bi imel sedajle čas, bi te kar s seboj povabil v farovž, da bi se kaj več pogovorila. A na žalost moram prav danes iti krompir obarjat, ker bo pozneje huda vročina.« »Če bo tudi malica in mošt pa pridem,« sem rekel gospodu.
In res, ko sem bil zopet v Škocijanu z mojo kobilo, sem stopil tudi v farovž 'pogledat kako in kaj. Z gospodom sva se srečala v trenutku, ko je vprav stopil iz hleva; takoj grčiva nazaj, da si ogledam živino (govedo) in konje. Na vso moč sem se čudil lepemu redu in čistoči v hlevu. Potem se podava v cerkev, kjer mi gospod župnik razkaže vse zanimivosti hiše božje, posebno veliki križ s trnjevo krono našega Zveličarja: pokleknem ter molim za vse križe in težave, ki nas tarejo v tej solzni dolini. Od tam sva se podala naprej v farovž, kjer nama je pridna kuharica postregla z izdatno malico in odlično kapljico sadjevca, ker takrat še ni bilo pivo v taki navadi, kot je danes.
Ob -tej priložnosti mi je Vinko Poljanec pripovedoval marsikaj iz svoj ega življenja. Tako na primer, ko je bil deželni poslanec in poslanec kmečke zbornice v Celovcu, se j.e boril za pravično stvar Slovencev. Dalje kako jc dosegel v kmečki deželni zbornici, da so dobili v Škocijanu žrebce, kajti imeli so dosti nasprotnikov. In tako sva se tedaj za enkrat poslovila.
Eno leto se potem nisva več videla. Slučaj je nanesel, da sva se srečala ponovno, tokrat v posojilnici v Velikovcu. Kar nenadoma me gospod župnik vpraša, če bi imel kakega fanta za njega, da bi mu v počitnicah krave pasel. Odvrnil sem mu, da ga
imam. Fant je v resnici šel služit k njemu. To je bilo povod, da sem odslej večkrat obiskal Vincenca Poljanca.
Prišlo je tisto nesrečno leto 1938, ko je Hitler nasilno zasedel Avstrijo. In prav tedaj se je pričel križev pot za koroške Slovence. Seveda, kdo je bil temu despotične-mu režimu pri nas najbolj na poti? V prvi vrsti naši zavedni duhovniki in pnva žrtev j.e bil med njimi naš nepozabni župnik Vincenc Poljanec iz škocijana. Tirali so ga v celovške zapore, od koder je prišel telesno bolan in duševno popolnoma skrušen. Ko sem ga nekoč v ječi obiskal, sem se razjokal nad njim, kajti skoraj ga nisem mogel več spoznati. Prej tako močan in krepak mož, sedaj pa tako shujšan ter brez moči. Ob
tisti priložnosti mi je dejal: »Če enkrat hrast pade, ne vstane, več!« Gospoda župnika Vinka Poljanca so namreč zastrupili, da je prav počasi hiral. S takimi metodami so začeli nacistični suroveži in uničevalci našega naroda in voibče onih, 'ki jim niso bili po volji.
Ko je umrl, 25. avgusta letos bo poteklo 30 let, je imel tako veličasten pogreb, da ga Podjuna še ni videla;' to je bil dokaz vsem sovražnikom, kako je bil gospod župnik Vinko Poljanec pri domačem ljudstvu priljubljen in spoštovan.
Toda še po smrti ga niso pustili nacistični prenapeteži v miru: vse vence so zažgali na grobu in s tem pokazali svojo visoko kulturo, s katero so se tedaj tako ponašali. Vse to malo, kar sem povedal, bodi v blag sjromin na gospoda Vinka Poljanca.
Na pustni večer v Mohorjevem domu
Močno smo se veselili pustnega večera. Končno smo ga le dočakali. Ko smo se do sita nagledali pusta v mestu, smo šli domov, kajti v domu nas je še tudi čakalo pustno veselje. Po večerja smo se lahko namazali ter našemili, kot smo pač hoteli. Vsak je imel znak veselega pusta, če ne drugega pa vsaj majhen papirnat klobuček ali kapico. Povsod se je razlegal vesel hrup in harmonika, kitare ali pa krik maškar. Iz spalnic je naenkrat prihrumelo mnogo pustnih šem. Eden je bil oblečen v deklico, drugi v zajca, ki je imel velike zobe. Vsi so mi bili močno všeč.
Na vratih je bilo napisano vabilo na pustovanje, ki je bilo v učilnici. Bilo je precej šaljivih točk. Najbolj mi je ugajala igra »Strup za podgane«. Jaka, bil je krojač, skoraj: nikoli ni dobil jedi. šivati je moral dan za dnem strgane »cote«. Večkrat pa jih je tako zašil, da je bilo vse narobe. Nekega dne pa je gospa mešala sladek nadev za potico. Rekla pa je, da je strup za jaodgane. Jaka pa pravi: »Ojej, kaj pravite! Jaz sem se že tako veselil, da bom smel vsaj lonec polizati. No če je pa tako bom še naprej lačen. Ubogi Jaka bo moral sedaj umreti.«
Ko je bila gospa gotova, je šla v mesto po opravkih. Ubogi Jaka pa si pravi: »Vse naredim narobe, če jo pa kdo razjezi, sem j-az tepen. Ne, to pa res ne gre več.« Nato pa mahne po mizi, da se skleda razbije! »Ubogi Jaka, kaj si storil. Najbolje, da naredim testament. Da se obesim, ne, to nočem, da se ubijem, tudi ne. Raje popijem strup za podgane, bom vsaj v petih minutah umrl, kakor je rekla gospa. Oh tako mlad in šibak. Kaj >se obotavljam, korajžno.« Preden pa je popil strup, je napisal na mizo: »Draga gospa! Strup, ki ste ga pri-pravili za podgane, sem jropil. Zbogom! Zastrupil sem se, da se ne boste jezili z menoj.«
Jaka je šel v kot in se pripravil na smrt.. Ko pa jie prišla gospa domov, ji j.e Jaka velel naj pogleda :na mizo kaj: je napisano; nato je dejal: »Bilo je tako dobro, da sem vsega popil. Bilo ga je zares škoda dati podganam!«
Tudi drugi prizori so bili smešni. Vesel je bil pustni večer.
Peter Božič, tretješolec
Teden manj pouka
Vprašanje na pristojna mesta: »Zakaj ne morejo šolske oblasti po zadnji redovalni konferenci ob koncu šolskega leta opustiti pouka?« Saj, bi bila to prednost za dijake in profesorje. Dijakom ne bi bilo več treba hoditi zadnje dni v šolo, ko se njih redi ne morejo več spremeniti. Šolsko ozračje ne bi bilo več tako napeto, kakor je — na žalost — še danes, ko vse čaka samo dneva, ko se razdelijo spričevala. Snovi, ki jo nekateri profesorji morebiti še predelavajo, se dijiaki navadno ne učijo več. Ti imajo pred očmi le še počitnice, saj so redi že določeni. Kdor tukaj še govori o samoprema-govainju, ki je pač v zadnjem tednu potrebno, je to prestrogo. Ali niso zahtevali v desetih mesecih pouka, pred zadnjim tednom, dovolj saimoipremaigo vanj a in močne volje? Ali je potrebno še naknadno izvesti »teden samopremagovanja?« Tudi dokaz, da se dijaki nehajo učiti že teden prej, če se črta zadnji teden, se lahko ovrže. Kajti s tem, da je dan redovalne konference hkrati zadnji dan pouka, se mora dijak do tistega dne učiti, če si noče v zadnjem trenutku jroslabšati reda. Snov, ki bi se morda .zgubila, bi se lahko dohitela z energičnim pričetkom prihodnjega šolskega leta. Profesorji bi imeli o'b takšni rešitvi prednost, da se jim ne bi bilo več treba jeziti z upehanimi in dražljivimi dijiaki in bi se tako mirno posvetili vsemu, kar morajo še ob koncu šol-
Janez Jalen	48
Ograd 1
Za kosilo je Kristina pogrnila po naročilu gospe Pavle v obednici. Andrej na verando danes niti namignil ni. Gospe Pavli se je kar čudno zdelo. Pogovor je potekal bolj prisiljeno. Andrej in Pavla sta se večkrat spogledala. Oba sta se zavedala, da si morata nekaj povedati, pa zavoljo Barbke ne moreta govoriti. Proti zadnjemu je Barbka to opazila. Izgovorila se je, da pomore sestri Kristini pospraviti in se je umaknila v kuhinjo. Čutila se je še vedno domačo.
Pavla in Andrej sta odšla na verando. Čeprav se doktor Vipavec včeraj kar ni mogel nagledati razgleda, je danes sam od sebe zagrnil zastor, da z jezera nihče ni mogel videti na verando. Pavla se je začudila, rekla pa ni nič.
Andrej si je prižgal cigaro. Molčati ni mogel več. On laže izpregovori kakor pa ta — mučenica:
»Pavla! Zdaj pa že vam, kdo je sooči čolnaril pod tvojo vilo.«
»Kje si zvedel?«
»Na otoku me je nagovoril.«
»Filip?«
»Da. Opozoril .me je, naj se jasno zavedam, da še živi.«
»Hm! Še živi.«
»In da se več ne misli umakniti iz domovine.«
»Ga nihče ne podi. Samo meni se gnusi. Ne smem se spomniti tiste propadle Olge. In pa — ne maram ga zavoljo izgubljenega življenja, čimdalje bolj se mi zdi verjetno, da je s samokresom in z namigava-njem igral samo komedijo. Jaz pa sem reševala njegovo dušo. O, naj mu bo le bridko. Morebiti se jpovsem izpametuje. Za sedaj, mu še ne morem verjeti. Naj naju le gleda od koder hoče.« Pavla je vstala in do kraja odgrnila zastor.
»Pavla?«
«Andrej! Prav je, da veš.«
Potem sta dolgo molčala. Spodaj je pričel veter burkati jezero. Odpihoval je sproti z verande dim gorečih cigar, ki jih j,e Andrej, prižigal drugo za drugo. Pesem romarjev je že davno utihnila. Na jezeru se je pa še vedno kdaj ,pa kdaj oglasil zvon želja.
Nevihta proti večeru je prisilila doktorja Vipavca in Barbko, da sta morala še eno noč prenočiti pod streho gospe Pavle. Preden so pa legli spat, se je z verande na pomirjeno jezero do pozne ure zveneče razlegal smeh Logarjeve Polonce. Z Andrejevega in Pavlinega obraza je zginila prejšnja moreča zaskrbljenost. Za konec je doktor Vipavec zatrjeval, da se drugo jutro na vse zgodaj še enkrat popelje na Jezero, pozvoni na zvon želja in prosi Kraljico Bleda, če bi se v svojih zakasnelih letih le še oženil, naj mu izprosi pri Bogu tako veselo, odkrito nevesto, kakor je Logarjeva Polonca. Prav za lahko noč je razposajeno udaril ob mizo, da so narahlo zazveneli kozarci in ognjevito gorenjsko fantovsko vzkliknil: »O ti .presneti deklič!«
Domači grobovi
Gospod nune in orglavec sta že prepevala latinske molitve, ko je prišla Pavla v cerkev. Blizu pred obhajilno mizo je z belo prekrižanim črnim prtom pregrajena krsta spominjala na rajne in opominjala žive, kako tesen bo njih zadnji dom v deželi mrtvih, kjer so vsi enaki, berači in bahači. Pavla je pristopila in po stari vsakoletni navadi Gradišnikov položila na vznožje krste k bakrenemu in belemu drobižu srebrn novec, da bi bili njeni umrli čimbolj deležni skupnih molitev za mrtve. Nato je sedla v klop, vzela v roke rožni venec, se pokrižala in začela moliti.
Na Bledu je vila ob jezeru tačas povsem zapuščena. Srnica Miška se dolgočasi na vrtu. Logarjeva Polonca — njo je bila na-prosila, naj ji varuje dom, dokler se ne vrne — je odšla v Grad v cerkev in na grobove. Kristino — zvesto ji je služila v tujem kraju — je jra bila odpeljala s seboj nazaj v Brda, da se poroči in za vedno ostane na domači zemlji. Bog ji daj obilo sreče v zakonu; njej sami jo je komaj pokazal in še tista je bila goljufiva.
— Gospod, daj jim večni mir.
— In večna luč naj jim sveti.
Petje pred oltarjem je Pavlo poklicalo od porok, od veselih početkov življenja, nazaj k dokončnim dognanjem človeških usod, k tihim grobovom.
— Ki je za nas bičan bil — je Pavla spet pričela moliti za pokoj mrtvim.
Kje naj si poišče novo služkinjo, je zaskrbelo Pavlo. Briko bi rada. Že zavoljo mehke govorice. Od gorenjske trde besede
Glas Slovenca iz Afrike
Iz Zambije v Afriki se je oglasil pater Rudež. Pismo je prišlo torej iz srednjeafriškega slovenskega misijona. Gospod pater Rudež je torej pravi slovenski afriški misijonski veteran. V svojem pismu pravi: „Doslej sem bil vedno sam na raznih misijonskih postojankah, sedaj pa sva dva skupaj s patrom Kokaljem — na največji in verjetno tudi na naj-lepši župniji lusaške nadškofije.
Takoj ob ustanovitvi našega misijona smo se lotili priprave šolarjev za prvo sveto obhajilo. V 11 šolah v župniji je več kot 9000 otrok. Pouk je bil vsak dan dopoldne in popoldne. Na misijonsko nedeljo je prva skupina — 160 otrok — pristopila k mizi Gospodovi. Zambijske redovnice so vse otroke — deklice in dečke — oblekle v bele obleke, ki jih za takšno slovesnost posodimo otrokom. Ljudje so bili navdušeni, saj še niso videli toliko otrok v belih oblekah. Afriški otroci so zelo lepega vedenja, zato jih je prav lahko poučevati, in imajo zelo radi parade, uniforme in pa petje. Večina od njih doživi pravo spreobrnjenje po krstu ali ob prvem svetem obhajilu.
Omenil sem krst. Večina otrok je tu krščenih kmalu po rojstvu. Vendar je še mnogo takih, ki so najprej katehumeni in so krščeni, ko obiskujejo višje razrede osnovne šole.
Imamo tudi v načrtu, da zgradimo novo cerkev.”
V svojem pismu pravi g. pater Radko Rudež dalje, da je imel na misijonsko nedeljo še dve maši na dveh ■podružnicah — ena je oddaljena 64 km. druga pa 40 km, naslednji dan pa je sledila maša še na dveh drugih podružnicah.
Z velikim zanimanjem bomo tudi v bodoče zasledovali delo našega misijonskega rojaka misijonarja in njegovih sodelavcev idealistov. Bog naj tudi v bodoče v obilni meri blagoslovi uspešno delo med brati-čmei.
Slovenski specialist povabljen na slovito kliniko Mayo
Pred dobrim letom je dovršil v Chicagu študijsko specializacijo za bolezni ušes, nosa in grla mladi slovenski zdravnik dr. Valentin F. Meršol, sin poznanega slovenskega primarija Valentina Meršo-la. Specializiral se je skupno pet let.
Lansko leto je dr. Valentin F. Meršol skupno z dr. Missalam odprl v Clevelandu dva zdravniška urada. Slovenski ljudje so se z zaupanjem obračali na novega sposobnega zdravnika specialista.
Pred nekaj tedni je bil mladi dr. Valentin F. Meršol povabljen na slovito Mayo kliniko v Rochester, Minnesota, kjer bo verjetno postal član zdravniškega štaba, da ga v posebnih zapletenih slučajih lahko pokličejo.
skega leta storiti. Spričevala bi poslali dijakom na dom. To metodo že izvršujejo z uspehom v drugih državah.
In kaj naj počno dijaki v dijaških domovih, ko se ni treba več učiti? Kako vzdržati disciplino?
In kaj pravite vi?
Iz (»Wir diskutieren: — 23. 2. 1968.)
(Prevedel S. F., 6. razred Slov. gim.)
včasih kar ušesa bole. Tako zvestih in skrbnih deklet, kakor sta bili Barbka in Kristina, kar nič ni. O, pač. Logarjeva Polonca. Pridna je in za vsako delo rada prime. Od pomij neka do gnojnih vil pa do kvačke in kuhalnice. Doma seveda. Za krščenico pa ne bo marala služiti. Bila je v šolah na Koroškem in nemščine se je dobro priučila. Pa tudi mama bi jo težko pogrešala.
»Ja-z sem vstajenje in življenje« — je začel peti orglavec. Pavla se je spet zatopila v molitev. Gospod nune je še poprosil Boga, naj reši duše mrtvih peklenskih sil, naj jih ne pozabi do konca in naj jih ukaže privesti angelom v večno veselje nebeške domovine.
Molitev v cerkvi je bilo konec. Verniki so vstali in zahrumeli in se uvrstili v procesijo, da gredo na pokopališče, jx>krope grobove in ob prižganih svečah in lučcah še tam pomolijo za pokoj svojih rajnih. Spredaj so šli moški v pražnjih oblekah, zadaj jra ženske, vse v črnem, kakor za jro-grebom.
Sonce se je skrivalo za oblake, kakor bi se bilo za vse svete tudi samo mrtvim v spomin obleklo v žalno. Grobovi so bili skrbno opleti, posejani z jesenskimi rožami in okrašeni z zadnjim cvetjem. Na Gradišnikovem grobišču je bilo vse belo krizantem-Mirno zravnana kakor cipresa, katerih je vse temno zeleno na pokopališču, je stala Pavla ob grobovih svojih domačih, molila za jx)koj njihovih duš, vmes se pa z mrtvimi kakor pogovarjala. Blagrovala je bratca in sestrici, ki so pomrli še kot otroci-Na oblakih -med angelci se sedaj igrajo in prepevajo pesem nedolžnih in neomadeže-
p «, j oc 5 °° /\ “M°°0 B - R - /X * N J ” E
KRIVA VERA V BUTALAH
Turške kuge, zahvaljeno bodi nebo, ni bilo v Butale, pač pa se je tjakaj, prikradla kuga krive vere. Najprej so jo dobili Te-pančami; pa, ko so jo imeli le-ti, so rekli Butalci:
»Mi tudi! Kar imajo v Tepancah, si lahko privoščimo tudi v Butalah.«
Kdo ve kod so pobrali lačnega pridigarja, da jim bo pridigal novo vero. Ta pridigar si je poiskal še mežnarja svoje sorte in Potem sta si pridigar in mežnar za žive in mrtve prizadevala, da povzdigneta glorijo butalske cerkve, da ne bo zaostala za ono v Tepancah.
Tepančani, ti kujoni, so se namreč postavi] ali, da se jim pod novo vero gode čudeži. Z novo vero so bili dobili novega svetnika, svetega Nefa. Pa so pravili od ogrskega Brdavsa, da je od daleč prišel skušat se s svetim Nefom in da sta se metala. Toda
»Čudež, čudež! Cerkev gre okoli mene, da ni meni, stari revi, treba okoli cerkve!«
Ti in taki tepanski čudeži so grizli Butalce in so se pri kregali k svojemu pridigarju: »Zakaj so v Tepancah čudeži, zakaj ne tudi pri nas!«
Pridigar jih je potolažil.
Pa je prišla nedelja, cerkev v Butalah polna radovednih ljudi, pa je bil pred pridigo ukazal pridigar mežnarju:
»Stopi in spusti občinskega bika v županov oves!« Ko je pridigar stal na prižnici in pridigal, tedaj se je v vratih zakristije prikazal mežnar in dal z očmi znamenje. Pa je pridigar dvignil svoj glas:
»Rivsi, rivsi et rovsi, bik je v županovem ovsi!
Kdor ne verjame,
naj ga peklenski Belcebub vzame!«
Župan in občinski možje so skočili iz cer-
MlLČINSKI FRAN:
glej, drobni svetnik da je bil močnejši in da je vrgel Brdavsa!
Reč pa je bila taka, da so Tepančani one dni popravljali oltar in so tačas sneli svetega Nela z oltarja in ga postavili dol na desko. V cerkvi pa je bil tudi ogrski romar in je prišel in stopil na desko, da bi poljubil svetnika — pa se je deska nagnila, svetnik se je prevrnil 'i,n je podrl pobožnega romarja.
Takšen je bil ta tepanski čudež, ogledan od blizu.
Drugi tepanski čudež ni bil nič manj imeniten, pa tudi nič bolj.
Priromala je v Tepance ženica, bila je teščega srca, pa je, preden je šla, kakor je tam pobožna navada, po golih kolenih okoli cerkve, stopila v mežnarjevo krčmo. Natočila si je za groš kruha, za groš žganja. Lepo počasi je žganje polivala na kruh m kruh zalagala. Postala je živahna in si je dejala:
»Če je kruhek lahko popil za groš žganja, ga meni tudi ne bo škodovalo toliko.« In ga je ukazala še za groš in ga je izpila. Potem se je vzdignila, da bi po kolenih šla okoli cerkve. Komaj pa je stopila iz krčme, kako se je začudila, ko je videla, da se ves trg s cerkvijo vred suče okoli nje! Pa se je kar sesedla na kolena in pričela sklepati toke:
kve in hiteli bika lovit in nazaj tirat v hlev. Za njimi so se usuli gledat še drugi verniki. In so bili zadovoljni vsi Butalci in so si kimali:
»Naš pridigar je svet mož, skozi cerkveni zid mu nese oko!«
KAKO JE KRIVI VERI V BUTALAH ODKLENKALO
V Butalah se je torej šopirila kriva vera, v farovžu sta se šopirila pridigar in njegov mežnar in bi se vsi trije šopirili še dolgo let, da ni bila smetana v Butalah tako lepo mastna in dobra. Pridigar je silno čislal butalsko smetano in si jo brižno prizadeval, da mu ne bi pošla in da je bo vedno dovolj-
Pa se je zgodilo in se mu je nekega dne zazdelo, da mu nepoklicana sneda prihaja nad njo in mu jo pomaga lizati. To pridigarju ni bilo všeč in je latvico s smetano skril v zakristijo.
Čislal pa je butalsko smetano tudi mežnar. Za malo se mu je zdelo, da jo je pridigar skril. Še bolj ga je grizla misel, da je pridigar nemara uganil, da je on tisti, ki mu hodi nad smetano.
Pa je mežnar kmalu iztaknil smetano tudi v zakristiji in se mu je rodila misel,
kako bi nevoščljivega pridigarja kaznoval, hkrati pa opravičil sebe.
Ko se je znočilo, se je splazil v zakristijo in snel latvico iz skrivališča. Z latvico je stopil v cerkev h kipu svetega Nela — tudi Butalci so si bili po zgledu Tepančanov nabavili tega novega svetnika, toda je bil novi ta svetnik že star in črviv — in sta si smetano pošteno delila: prvo žlico je privoščil mežnar sebi, drugo- je svetniku namazal okoli ust. Tako sta se lepo prijazno vrstila in je bilo svetemu Nefu sladke smetane dovolj ne le okoli ust, nego mu je kapala tudi od brade in mu je bila po-flac-kana vsa halja dul do tal. In mežnar je še po tleh nakapal sled od svetnika do skrivališča v zakristiji in je prazno latvico zopet tjakaj postavil, od koder jo je bil vzel.
Ko je drugo jutro prišel pridigar, da si kruh posladka s smetano, je padel skoraj vznak od jeze: latvica je bila prazna do dna.
Poklical je mežnarja in mu brez besede pomolil prazno latvico pod nos.
Mežnar se je hlinil užaljenega: vse žive dni da mu oči niso videle latvice, usta niso pokusila smetane. Ozrl se je in že je našel na tleh sled od smetane in jo pokazal pridigarju.
Stopita za sledjo, prideta do svetega Nefa: glej ga, svetnika, ves je smetanast
in je klofuta zadela nedolžni svetnikov kip. Ta pa je bil star in črviv — razsul se je v prah.
Sedaj ste se oba zelo prestrašila, pridigar in mežnar: jutri bo praznik in obljubljeni so romarji iz daljne ogrske dežele! Pa je bila pozabljena smetana, pozabljen je bil prepir — složno sta stokala in ugibala, kaj storiti.
Pa se je mežnar spomnil čevljarja Gašperja; ta je tolikšen kakor nesrečni svetnik in enako poraščen po obrazu. Tega čevljarja sta naprosila in se z njim zmenila, da bo jutri namesto svetnika stal v oltarju.
Napočil je praznik. Prišli so ogrski romarji, že je stal čevljar. Gašper na določenem mestu, kapuco je imel preko kosmate glave, rjava halja mu je odevala vse telo, gole noge pa so mu tičale v sandalah. Stal je nepremično in se bal samo tega, da bi moral kihniti. Ogrski romarji so se mu klanjali in, kakor je tam navada, so mu ob nogah postavljali svečke in jih prižigali.
Na prižnici je stal pridigar in ropotal v ogrske romarje. Zmerjal jih je, da je svet dandanes preveč sebičen — vsak da bi rad le jemal, toda kdor nič ne da, nič ne bo dobil.
»Od svetega Nefa,« je dejal, »vsi bi radi vse, zdravje in bogato letino, ženina in debele pujske, dež in dobljene pravde. Ne sli-
LJUDOMIL LJUBEJ:
r() kopfteei Mteiiki
Že muževne leske v dolu
v starih vej pomolu nosijo na svojih rokah v mlačnih sojih sušca,
mesca rjavoušca, vigredne obeske!
Ozko dno soteske z zvončki,
v sapi z njih poklončki, najsi še v povojih pa mi kaže v spojih sonca
z jugom tja do konca v snegu tal izrezke, — kajpada: še rjavo, hladno,
toda že pomladno mezdro, ne še s travo, le z zelenim mahom preko
pota tam pod smreko ter mi (skoraj s strahom še pred zimo) baja z vzkliki
škorcev, da k nam z vzniki bilk pomlad prihaja.
od ust do nog, ne dosti drugače, kakor da se je v smetani valjal!
Pridigar zija v svetnika in pogleda mežnarja. Pa se je mežnar za hip spozabil, namuznil se je. Tedaj je bila pridigarju reč jasna. Zgrabila ga je sveta jeza: za greh mora biti pokora! — m je dvignil roko, da mežnarju pri tej priči priloži zasluženo pokoro. Toda mežnar se je pokori ročno ognil
Šim pa kar nič, da bi tolarji rožljali v puščico. Resnično vam povem, preljubi ogrski romarji, takih romarjev sem sit! Če se ne boste poboljšali in boste ostali tako nemarno skopi, se vas bo naveličal še sveti Nef in se lahko zgodi, da vam uide iz cerkve.«
Čevljarja Gašperja so pripekale goreče sveče pri golih nogah in čim več je bilo (Konec na naslednji strani)
Vanih, ki je nihče drugi ne zna peti. Zakaj ni ona umrla namesto njih katerega. Prav gotovo bi z vsakim drugim starši imeli več Veselja. Ona jim je bila zadnja leta samo v grenko skrb in žalost.
Pavla se je ozrla naokrog. Družine so stale pri drugih grobovih, po dva, trije in še več, pri Vipavčevih kar cela gruča z Andrejem vred, ona pa je bila sama, čisto sama. ■Njem dragi so bili že vsi vklesani v mrzel kamen nagrobnega spomenika. Nekoč se jim pridruži še njeno ime. Za to bo že poskrbela, da bo pokopana pri domačih. Potem Gradišnikova kri usahne za vedno. Da Bi se že skoraj dopolnilo, si je zaželela Pavla.
Gospod nune in orglavec in strežniki so Pokropili in pokadili križ in pokopališče, °dmolili še zadnje molitve in odšli nazaj v cerkev. Ljudje so se začeli razhajati, Pavli Se pa nikamor ni mudilo. Kam pa naj gre. Lom ji ni več dom. Odkar je leglo še ljubeče materino srce v grob, je pust in prazen.
Potegnil je veter. Plameni sveč so zaplapolali. Nekaj jih je celo ugasnilo. Na očetovem grobu kar tri. Pavla se je sklonila in jih spet prižgala.
Tatu je jesen življenja do dna zagrenila. Begunje ga niso nič manj bolele kakor njo Samo. Spočetka še bolj. Pekla ga je sramo-ta- Njegov edini še preostali otrok pa zločinka, kaznjenka; med vlačugami, ubijalkami in taticami. Preslanega trpljenja mu Pa niti s tem ni mogla poplačati, da bi popestoval vnuka ali vnukinjo. Nič, prav nič.
Pavla bi najrajši pokleknila poleg groba tn glasno zaihtela: »Tata, odpusti!«
Ne, še več. Legla bi med grobove in kar umrla. Šaj na svetu nima drugega kakor samo še grobove. Ni se mogla več premagati. Solze so ji začele kapati na belo cvetje krizantem.
Kakor bi vedeli, da je gospe Pavli priki-pela bridkost do vrha, so prav takrat pristopili Barbka in Kristina in Blaž in Andrej, da pokrope svoje nekdanje gospodarje in zmolijo očenaš za njihove duše. Pavla si je s črno obrobljenim belim robcem otrla solze in jim molče odzdravila. Vsem se je zasmilila, najbolj pa Andreju. Stopil je tik nje in šepetaje zaprosil: »Pavla! Ne jokaj.«
Pavli je res odleglo. Nič več ni tako strašno čutila svoje osamljenosti.
Začeto se je mračiti. Drugim se je mudilo domov. Klicalo jih je večerno delo. Pavla in Andrej sta pa ostala, uredila luči, ki naj gore naprej, v noč, dokler ne do-gore. Odšla sta med zadnjimi. Kar nikogar več ni bilo na pokopališču. Na grobovih med cipresami pa je plapolalo še dokaj lučic, kakor bi svetile dušam, da bodo zvečer in zjutraj med rožnimi venci videle v trumah romati iz temnih vic v svetla nebesa.
Nekaj, časa sta Andrej in Pavla hodila molče, zatopljena vsak v svoje misli. Da bi opravičila solze na domačih grobovih, je prva spregovorila Pavla:
»Žalostni so vsisvetni prazniki, posebno, če človek od daleč pride in nima izmed svojih nikogar več živega.
Andrej je priznal: »Ves čas sem te opazoval. Videl sem, kako hudo ti je. Da nisem srečal na Bledu Filipa, bi ne bil zdržal.
Prišel bi bil k 'tebi. Na ljudi bi se ne oziral.«
»Si mar doslej še vedno upal —?«
»Prav -res sem.«
Spet sta obmolknila. Andrejev korak je donel uporno ob trdo pot, Pavlin pa je skoraj podrsaval. Za slovo, preden zaide, je nizko sonce pogledalo skozi ozek pas jasnine na večernem obzorju. Bregovi in cerkve in domovi v Brdih so rdečkasto zažareli kakor v odsvitu daljnega požara. Pavla je v mislih prispodobila svoje življenje razvalinam pogorišča, ki se več ne da pozidati. Goljufivi up prej ali slej tudi Andreja pripelje v zagrenjeno osamljenost. Če že ona ne more biti srečna, zakaj naj bi bil nesrečen še Andrej. In naj je Pavla razmišljala kakor koli, videla je eno samo pot, ki more izpeljati Andreja iz zagate, v katero sta bila zašla. Pa prav ona mu mora pokazati to pot. Njo morebiti uboga. Koga drugega bi gotovo ne.
Trdo se je borila Pavla sama s seboj. Ni se mogla sprijazniti z mislijo, da se mora Andreju in celo samo prijateljstvu z njim za vselej odpovedati. Najbolj jo je peklo, da bo Andrejeve možatosti i-n dobrote deležna druga, ki morebiti vsega tega niti ceniti ne bo znala.
Pavla se ni mogla odtočiti. Da bi se -navsezadnje ne premislila, je n-eutegoma kakor z mečem presekala tišino:
»Andrej! Oženi se!«
Doktor Vipavec je obstal, kakor bi ga bil kdo s kolom udaril po glavi. Kar sapo mu je zaprto. Strmo je gledal Pavlo, kakor bi dvomil, če je res izrekla prejšnje besede.
Pa je z obraza razbral, da je Pavla do dna razmislila sv-oj nasvet. Da se izogne odgovoru, se je zasmejal:
»Kaj si ti blede —?«
Pavla ni bila voljna pustiti Andreju, da spelje pogovor s tira. če je že začela — drugič bi morebiti več ne zmogla — se mora pogovoriti do konca:
»Ne, Andrej! Dobro -sem preudarila. Sebe in mene odrešiš. Moj mož —«
Pavla je obmoknila. Saj niti vedela ni, kaj je hotela reči o Filipu. Vse in nič.
Spet sta dokaj korakov prehodila -mo)če. Mrak je legal na Brda. Vipavčevemu doktorju je bilo hudo kakor še nikoli v življenju ne. Dnevi, ko -na Dunaju -včasih zavoljo pomanjkanja od jutra do večera ni n-iti grižljaja zaužil, so omedleli pred trenutki, ki jih je preživljal. Pavla ga poziva, naj se ji za vselej in za vedno odpove. In še oporekati ji ne more. Vidi: Tudi njej se krči srce, pa se je ukrotila s pametjo. Že zavoljo tega, da ne bo še bolj trpela, je vsaj na videz pritrdil. Zamolklo je priznal:
»Da. Če se sploh kdaj mislim ženiti, je kar zadnji čas.«
»Ne odlašaj predolgo. Osamelost je kaj zoprn tovariš. Neprestano se ti privoščljivo posmehuje, da si sam kriv, če ne živiš v krogu lastnih otrok. Prebridko skušam.« »Pavla —!«
»Zato pa — Dobro ti hočem, Andrej.« Nato sta Andrej i-n Pavla govoril i prav do doma. Nazadnje sta iskala že nevesto za doktorja Vipavca. Pa v Brdih in Gorici nista mogla dobiti nobene prave.
(Dalje prihodnjič)
Podjunski trgovski CENTER bratje RUTARSCo
Dobrla ves-Eberndorf
Največja izbira tudi za
JOŽEFOVO
ZA OTROKE DARILA!
Vabljeni tudi v hotel-gostilno Rutar
Vri nas mi Ičacašketn
(Nadaljevanje s 4. strani)
Orglanja se je rajni naučil v Št. Lenartu pri sedmih studencih, pri takratnem tamkajšnjem organistu Mihu Grafenauerju. Ta mu je izstavil dne 26. julija 1896 naslednje spričevalo: »Janez Pip, rojen v Kor-pičah, je od podpisanega sprejemal orglarski nauk v času od 15. septembra 1895 do 15. julija 1896 in se je v orglanju popolnoma izučil. Pridobil si je s svojo marljivostjo, pridnostjo in zvestobo ter s svojim spodobnim m nravnim obnašanjem moje posebno zadovoljstvo.«
Vadil se je potem še pri svojem očetu na Bistrici. Dne 12. januarja 1897, bila je sobota, je prvič igral med sveto mašo. V delavnik si je nabral poguma za nedeljo, 13. januarja, ko je prvič pokazal svoje znanje vsej fari.
Živahno pevsko gibanje je bilo že ob njegovem očetu. Umrl je leta 1908. Od tedaj je moral naš pokojni sam opravljati orga-nistovsko in tudi mežnarsko službo.
Nad sto let je Mežnar jeva družina Pip gojila cerkveno in narodno slovensko pesem v bistriški fari. Sinovi in hčere ;so podedovali dober posluh in dober pevski talent in poživljajo še naprej cerkveni pevski zbor; a orglanja se nobeden ni oprijel. Tako ob delavnikih navadno ni več orglanja in ne petja-. Ljudsko petje, ki sta ga nam dala gospoda p. Odilo in prof. Mihelič, je tudi že v izumiranju. Ob nedeljah in praznikih pa se nas usmili sedaj domačin, šolski ravnatelj v št. Jurju, g. Loj z Leiler. Cerkveni pevski zbor se izurja pod njegovim -spretnim vodstvom. Bog mu je kar nasul tozadevnih talentov.
Dne 12. svečana 1947 smo zelo slovesno praznovali 50-letmco organistovske službe. Pri prvi božji službi je orgla-1 in pel jubilant sam s štirimi živečimi pevci, ki so z njim peli 13. januarja. 1897, tiste pesmi, ki sio jih peli tedaj,
Ko smo praznovali leta 1957 njegov 60-letni organistovski jubilej, ni bilo več Petrove matere, Oščeve matere, Galaucovega očeta in Zotlarjevega Mihala.
70-letni jubilej je bil oznanjen, pa sta tisti teden skoro oba isti dan umrla, njegova sestra Mojca, zvesta pomočnica pri cerkvi, in brat Urban v Kanadi. Jubilej je izostal. Naš osameli organist i-n mežnar pa je začel kopneti in kmalu ni več mogel k orglam in ne k zvonovom. Skrb pa je ostala še vedno v njem. še ob zadnjem,
Butale in Butalci
(Nadaljevanje s prejšnje strani) sveč, bolj so ga žgale. Pa so mu pridigarjeve besede prišle kakor nalašč in se jih je poslužil: skočil je z oltarja in jo ucvrl iz cerkve.
Ogrski romarji so zabučali: »Čudež, čudež!« in so jo ubrali za njim. Čevljar Gašper se je obrnil, da se jim postavi v bran: snel je sandalo z desne noge in jo zalučal vanje, za desno sandalo še levo.
Ogrski romarji so se za sandali tepli, tačas pa je smuknil čevljar Gašper od vzad v svojo kočo, se preoblekel in urno sedel k delu.
Butalci so pričeli premišljevati. »Ta vera ni prava, ko svetniki beže iz cerkve.« In ker so si tudi Tepančani vero zopet prebrali in naprosili starega župnika, da se jim vrne, so dejali Butalci:
»Mi tudi! Kar imajo v Tepancah, si lahko privoščimo tudi v Butalah!« in je bila v Butalah vera zopet stara in Butalci stari.
smrtnem slučaju, osem dni pred njegovim,, je zaskrbljeno vprašal: Kdo bo zvonil, če si omenil orgle, je postal otožen.
Zvonovi so mu zvonili tri dni -po vrsti, da je vsak daleč naokrog moral vedeti: Na Bistrici je preminil zaslužen mož — -mežnar in organist, ki je 70 let vršil svojo Službo pri in v bistriški cerkvi. Sedaj, odhaja, da vstopi v božjo — -nebeško katedralo, da tam sede za orgle in spremlja večno hozano, svetniških in angelskih zborov. Bistriški mežnar in organist obhaja svoji 70-letni jubilej zveste službe v vinogradu Gospodovem.
Njegov pogreb je bil kakor zahvalna božja služba vseh, ki so se odzivali njegovemu zvonjenju in vseh, ki so cenili njegovo petje. Pevci so mu zapeli: »Oče se poslavlja«, »Umrigti murma vsi enkrat«, »Nad zvezdami«. Župnik se mu je zahvalil v imenu vseh duhovnikov, katerim je bil zvest pomočnik in v imenu vseh faranov, ki so cenili njegovo žrtev. Župan se mu je zahvalil kot kulturnemu delavcu prve vrste. Vsa množica je bila potrta, je žalovala in še žaluje, ko zavestno in podzavestno čuti, da se je v n,aši fari zaključilo zgodovinsko poglavje, ki ga prihodnost ne bo več nadaljevala.
Mežnarjeva hiša je svojo nalogo dokončala. Praizna gleda v bodočnost. Pevske vaje, ki jih imajo cerkveni pevci vsak petek zvečer, dajejo upanje, da bo živela Mežnarjeva družina pevcev še naprej in da je duh, ki daje vspodbudo k žrtvi naš mežnar in organist — Janez Pip — in njegov stoletni rod.
ŠT. JANŽ v ROŽU
Morda ibo kdo mislil, da ismo v Št. Janžu prenehali s kulturno-prosvetnim delom, ker ni tozadevnih poročil. Res je sicer, da smo igranje -nekoliko omejili, vendar moremo podati nekaj poročil.
Po običajni poletni prireditvi, ko smo konec avgusta pripravili, v sklopu z »Ro-žanskimi fanti« in domačimi tamburaši uspešen koncert, smo priredili v decembru »Miklavževanj-e« z nekaj veseloigrami, katere so z lepim uspehom izvajali mlajši igralci. V po božičnem času pa je v okviru gasilskega društva farna mladina uprizorila veseloigro »Moč uniforme«, katere izkupiček je šel za nabavo gasilskega avtomobila. S to igro so tudi gostovali v Bilčovsu.
Za pust pa je zopet pripravila farna mladina igro »Teta na konju«, katero so igrali na drugo predpostno nedeljo popoldne v št. liju ob Dravi, zvečer pa doma pri Tiš-larju. Te za ta čas zelo primerne igre so se naši igralci z veseljem lotili in tudi naučili, da so jo mogli s resničnim doživljanjem podajati. Igra je dramatsko zelo posrečeno napisana, polna zdravega humorja in ker je potrebno le sedem skoro enako vrednih oseb za zelo izrazite vloge, je tudi zelo hvaležna.
Igra »Teta na konju« je v zamisli zelo podobna veseloigri svetovnega slovesa: »Karlova teta«, a je za naše odre in igralske razmere mnogo bolj prikladna. Dejanje je vzeto iz vojaškega življenja in hoče v komiki biti podobna dogodivščinam dobrega vojaka švejka. Vojaški sluga čičigoj; je podoba takega vojaškega posebneža, ki zares nima nič drugega vojaškega na sebi kot rdeči nos. Glavno dejanje ipa se suče okrog poročnika Staniča, ki pravfcako vedno po vojaško »suh« nima denarja za kavcijo, da se more poročiti z Lidijo, hčerko ovdovele gospe Berlotove. Ker pa ima v Argentini bogato teto, ki se strastno peča s konjerejo, si izprosi pri njej potrebno vsoto pod
pretvezo, da kupi konja — »Lidija« imenovanega. Toda gospa Berlotova hoče imeti zagotovilo, da bo Stanič zares tudi dedič bogate tete, zato hoče s teto govoriti. Ker pa teta ne sme zvedeti, kdo je tista »Lidija«, mu prijatelj poročnik Kik pomaga iz zadrege tako, da se sam preobleče v »teto«. Tej prevari pa nasede tudi njun vojaški predstojnik major Ožbolt, kateremu še to potegavščino poročnik Kik iz maščevanja posebno privošči. Pri tem pride do zelo komičnih prizorov, ko končno major spozna prevaro. Slednjič se prikaže zares prava teta iz Argentine, kateri le dopovedo' zamotani »slučaj«, kar pa ona v svoji velikodušnosti razume m omogoči srečen izid vse komedije.
Bil je zares pravi užitek slediti lepi veseloigri s posrečenim podajanjem vlog. Kakor bi bili rojeni za vloge, so jih lepo podali, K uspehu pa je pripomogla tudi posrečena garderoba, ki smo jo tokrat dobili v celovškem gledališču, — Med odmori pa smo imeli še dražbo torte in vinskega zavoja. Ves izkupiček jie da-n v korist obnove farne cerkve.
RAD I O CELOVEC
SLOVENSKE ODDAJE
NEDELJA, 10. 3.: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 11. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave, pregled sporeda. Za našo vas. — 18.00 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 12. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave, športni mozaik. Kulturna panorama. — SREDA, 13. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 14. 3.:
14.15	Poročila, vreme, objave. Slovenska narodna in zborovska glasba. M. Rus: Stari izreki v novi obleki - 11. - PETEK, 15. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Iz ljudstva za ljudstvo (Pogovor z Mežnarjem Hanzejem). — SOBOTA, 16. 3.:
9.00	Od pesmi do pesmi — od srca do srca.
VATIKANSKI RADIO V SLOVENŠČINI:
Na k, v. 48, 47; 41, 38 in na s. v. 196 m: v ponedeljek in petek, ob 21.30; v torek, četrtek in soboto, ob 18.15.
Na k, v. 41, 38; 31, 10 in na s. v. 196 m: v nedeljo, ob 11.50.
Naslov: Radio Vaticana, Slovenske oddaje, Vaticano.
Avstrijska tehmrija
NEDELJA, 10. marca: 16.15 Za otroke od 6. leta dalje: Ropar Hotzenplotz — 17.05 Za mladino od 11. leta dalje: Mladinski svet; mednarodni filmski magazin — 17.30 Za družino: People to people —
18.00	Naša nedeljska zgodba: Karl Heinrich Wa-gerl čita iz svojih del — 18.25 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.30 Rieglerjevi — 19.00 Čas v sliki in vprašanje tedna — 19.30 športni pregled — 20.10 Kristjan v času — 20.15 Prenos zahodnonemškega radia: Mesec odpadajočega listja
—	22.05 Čas v sliki — 2.15 Vroče ure Montparnassa. PONEDELJEK. 11. marca: 18.00 Jean et Helene!
Tečaj francoskega jezika — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Avstrija — podoba — 18.56 Reklama — 19.00 Playboy biti, je težko — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20..09 Reklama —
20.15	„Lipicanci”; film o dvorni jahalni šoli na Dunaju - 21.05 Poštni predal 7000 - 21.15 Šport
—	šport — šport — 22.15 čas v sliki — 22.25 Posebno za vas: Revija in konec oddaje.
TOREK, 12. marca: 18.00 Walter in Connic, Tečaj angleškega jezika — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Tvoj najboljši prijatelj — pes — 18.56 Reklama — 19.00 Mathias VViemann pripoveduje — „toto” pregled — 19.27 Pregled programa in reklama - 19.45 čas v sliki - 20.09 Reklama - 20.15 Marčeve ideje, televizijska dokumentacija — 22.00 Čas v sliki in konec oddaje.
SREDA, 13. marca: 10.00 Televizija v šoli: Avstrijski upor - 1938 do 1945 - 10.30 Dunaj - od rimskega taborišča do baročnega mesta — 11.00 Program za delavce: 77-Sunset strip 11.50 Šport šport — šport — 17.00 Za otroke od 6. leta dalje:
Gašperček v pragozdu — 17.45 Za mladino od 11. let dalje: konstrukcija (zgradba) — 17.50 Mali športni ABC — 18.29 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Kulturne aktualnosti — 18.56 Reklama — 19.00 Kuhinja v televiziji — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 Valovi morja in ljubezni (Des Meeres und der Liebe j TVellen, znamenitega avstrijskega dramatika Franza Grillparzerja — 21.45 Čas v sliki — 21.55 Tiskovni studio in konec oddaje.
ČETRTEK, 14. marca: 10.00 šolska televizija; ve- j soljski poleti — 10.30 Pisan denar iz celega sveta
—	11.00 Mladinsko gledališče: Izgubljeno srce —
18.00	Benvenuti v Italiji: Tečaj italijanskega je-jika — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 športni kalejdoskop — 18.56 Reklama — 19.00 Super Max — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.09 Reklama — 20.15 „Gospod Karl”, delo Carla Merza in Helmuta Qualtingerja — 21.55 Čas v sliki.
PETEK, 15. marca: 10.00 Šolska televizija: Portret Igorja Stravinskega — 11.00 Program za delavce: Zakonska vojna — 18.00 Jean et Helene; Tečaj francoskega jezika — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Avstrija — slika — 18.56 Reklama — 19.00 Tajno naročilo Johna Drakeja — 19.21 Gotovo vas bo zanimalo — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.00 Prenos 2. nemškega programa: Znaki aktov XV — nerešeni — 21.00 Reklama — 21.05 Čas v sliki — 21.20 Na obeh frontah. Velike bitke iz druge svetovne vojne — Filipini — 21.50 Diskusija Evropskega sveta — 22.35 Znaki aktov XV — nerešeni — 22.40 Mojstrsko delo iz Berlina in konec oddaje.
SOBOTA, 16. marca: 17.00 Za otroke od 11. leta dalje: Njegov prijatelj Sunset — 18.00 Od tedna do tedna — 18.20 Naša lahko noč oddaja za male otroke — 18.25 Kratka poročila — 18.30 Dober večer v soboto... pravi Heinz Conrads — 18.56 Reklama — 19.00 Družina Feuerstein — 19.27 Pregled programa in reklama — 19.45 Čas v sliki — 20.00 Komentar dr. Huga Portischa — 20.09 Reklama
—	20.15 Prenos hessiškega radia: Nekdo bo zmagal
—	22.00 športni žunial — 22.30 čas v sliki — 22.40 Naš nočni program: S smolo in žveplom; drama divjega zapada in konec oddaje.
ZAHVALA
Za številno udeležbo na zadnji zemeljski poti naše ljube, nenadomestljive mame
Marije Seher
gostilničarke v Velinji vesi
se iskreno zahvaljujemo — posebno še preč. g. župniku Vošnjaku iz Št. Janža v Rožu za tolažilne obiske v bolezni in za poslovilni govor ob njenem grobu. Nadalje naj velja zahvala tudi krajevnemu Gasilnemu društvu kot tudi cerkv. pevskemu zboru za ganljivo petje. Posebej se zahvaljujemo tudi Mežnar j evi in Rupij evi družini za njuno veliko pomoč v teh težkih dneh. Pravtako iskrena hvala tudi vsem drugim, ki so pokojno obiskovali in tolažili med njeno boleznijo, kot tudi darovalcem cvetja. Še enkrat: Vsem iskren Bog plačaj!
Velinja ves, v marcu 1968.
Žalujoča družina
Seher—Knaberlnova
Morda ima prav ...? — Neki gorski žup' nik je pri razlaganju vesoljnega potopa rad naglašal, da je bil golobček, ki je Noetu pri' nesel oljkino vejico v znamenje bližnje re-šitve, in ne golobica. Hudomušno je dostav' ljal: „Golobček, pravim, in ne golobica!" —' Pa so ga vprašali, čemu golobček. — „Golo' lobi ca bi ne mogla držati svojega kljuna zaprtega ob tako silno važni novici," je teht' no odgovoril.
Motors&gen mit 3,4 • 4,8 6und 8 PS
Beratung
Verkauf
KundendiensL
Der Bauer spricht zu seinem Weib: Dem rtickt man nur mit STiHL zu Leibl
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2 P. Dobrla ves 9141 EBERNDORF "Telefon 04237-246
Nasveti, prodaja, ^postrežba strankam
Haš tednik
Izhaja vsak četrtek. Naroča sc na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. - Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. - Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7.- šil, letno 80.- šil Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20.- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250,- bfr., za Švico 20.- šfr., »» Anglijo 2.- f. sterl., za U.S.A. in ostale države 6— dolarjev na leto. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, R»' diše, p. Žrdec. — Tiska Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.