Sodelovanf e skomunisti. Koiaunisti so zadnje dve leti spremenili svojo taktiko. Prej so vodili udarno politiko, da bi zrevolucionirali ljudske množice ter se tako polastili oblasti v državi. Kot vzor naj bi v tem oziru služila boljševiška Rusija. Za ruskim primerom je šla Mehika in potem španija, kjer pa se je rodoljubno prebivalstvo dvignilo in vrglo raz sebe neznosno komunistično strahovlado. V drugih državah, ako izvzamemo nekaj komunističnih poskusov revolucije v nekaterih južno-ameriških državah, si komunisti ne upajo izvršiti frontalnega (pročelnega) udarca, da bi potom revolucije prišli do oblasti. Njihovo delovanje se vrši pod drugimi firmami: pod prosvetno, gospodarsko, socialno, politično, nacionalno in celo dobrodelno. Geslo, ki ga je izdala Moskva svojim agentom po posameznih državah, se glasi: »Ne nosite svojega rdečega srca vedno na jeziku! Svoje končne cilje skrbno zapirajte v svoji notranjosti, da jih ne opazijo takšni, ki niso brezpogojno naši. Pomešajte se med ljudstvo in vrinite se V vse organizacije ter povsod širite svoja načela, politična, gospodarska in prosvetna. Ljudem sipajte pesek v oči, da ne bodo spregledali vas in vaših smotrov.« Agitacija komunistov se vrši povečini podtalno, tajno. Glavni cilji te akcije so: 1. delo v šoli in kasarni; 2. izkoriščanje gospodarske krize, da se širi med ljudmi nezadovoljstvo ter dela nered, da bi se tako oslabila avtoriteta državne oblasti; 3. organizacija komunističnih celic v fabrikah, po vaseh, med mladino in tudi med uradniki potorn knjižic in osebne propagande; 4. organizacija ljudske fronte, kjer naj se zbirajo pod videzom borbe za demokracijo in parlamentarizem gosposki, obrtniški in kmečki liberalci z marksističnimi delavci in komunističnimi agenti, ki so na tem torišču najbolj delavni, ker se jim ni treba toliko skrivati ko drugod. Vso komunistično akcijo vodi v vsaki državi osrednji odbor (za Jugoslavijo je ta odbor imel prej svoj sedež na Dunaju, zdaj ga ima v Pragi), obstojajo posebni odbori za pokrajine, okrajni odbori in krajevni odbori. Posebna pozornost se obrača delavskim organizacijam, katere se izrabljajo za uprizarjanje štrajkov, ki naj razpalijo in ohranijo bojno razredno razpoloženje med delavstvom. Organizirane so tudi komunistične celice na vseučiliščih, v višjih razredih strokovnih in višjih šol, da se ruši disciplina po šolah ter se zastrupljajo mlada srca s protiverskim in brezbožniškim strupom. O nevarnosti komunistične propagande je govoril papež Pij XI. v svojem govoru španskim beguncem 14. septembra. Dojodki, ki jih je ta satanska propaganda povzročila v Španiji, so nauk za ostalo Ivropo in ves svet. Naša dolžnost je, tako je poudaril sv. Oče, da opozarjamo, kako zahrbtna, lažnjiva in nesramna je ta propaganda, ki se zadnji čas skuša približati tudi katoličanom. V ta namen delajo ti lasniki podtalnih prevratnih sil razliko med ideologijo (načeli) in prakso (delovanjem), med gospodarskim in moralnim redom. Tako bi radi dosegli, da bi se jim katoličani približali in z njimi sodelovali. Kakor da bi bilo mogoče ločiti gospodarski red od moralnega ter sodelovati na praktičnem polju! To je samo komunistična prevara, preračunjena za to, da se izvrši komunistični program, ki je program sovraštva, revolucije in rušenja vsega. Papeževe besede veljajo za vsako sodelovanje s komunisti. Kdor misli, da je izvzeto sodelovanje s komunisti na političnem polju, to je v obliki ljudske fronte, ta je v veliki zmoti. V tem oziru so zelo poučne besede poljskih škofov. Letos so imeli poljski škofje svojo sinodo v Čenstohovi (najslavnejšem Marijinem sveti- ;ču v Poljski). Ob tej priliki so sestavili poslanico poljskim katoličanom, ki jih svarijo pred nevarnostjo komunizma. V tej poslanici pravijo med drugim: »Komunizem seje med nepoučenimi sloji verski razdor, razpihuje največjo mržnjo zoper vero, cerkev in duhovništvo in širi brezboštvo. Pod imenom «ljudske fronte*, ki se baje bori zoper moralno, socialno in politično suženjstvo, hoče vse spraviti pod suženjstvo rdečega terorja, ki je hujše in strašnejše kot vsako drugo suženjstvo. Zato je potrebno, da se vsi verniki zedinijo pod zastavo Kristusovo ter da so složno borijo zoper komunizem.« Torej boj zoper komunizem, ne pa trpeti komunistično propagando ter se s komunisti družiti v obliki ljudske fronte, ki samo ojačuje komunizem. Zelo odločne besede je v tem oziru zapisal v pastirskem pismu vernikom grško-katoliški nadškof v Lavovu (na Poljskem) g. Szeptycki. V tem pismu to-le poudarja: »Kdor podpira komuniste in njihovo delovanje, magari samo na političnem polju, je upornik proti cerkvi. Kdor pomaga komunistom pri ustanavljanju tako zvane Ijudske fronte, je izdajica svojega naroda, izdajica interesov siromakov, preganjancev in trpinov na celem svetu.« — Besede vrhovnega poglavarja katoliške cerkve (rimskega papeža), besede slovanskih (poljskih in ukrajinskih) škofov so tako jasne in hkrati tako odločne, da ne smejo mimo ušes našemu Ijudstvu. Komunistom samo boj na vseh črtah, ne pa pogajanja z njimi! Ljudska fronta, ki se ponekod morda skriva pod gospodarsko pretvezo ali za delavskokmečko listo, je strupeno zelišče, zasejano iz boljševiške Moskve. Kdor je bil pri občinskih volitvah 25. oktobra v tem oziru prevarjen, naj spregleda in to popravi. Pri volitvah 6. decembra pa naj nikdo ne nasede vabam komunistov in njihovih liberalnih zagovornikov!