*
Letnik iy.	v lažnjivi obleki.	St. 17.
Izhaja po dvakrat na mesec v Ljubljani, kedar ga prebere in ne konfiscira policija. — Velja celo leto 3 goid., pol leta 1 gold. 50 kr. in četrt leta 80 kr. za vsacega brez ozira na stan, osebo in narodnost. — Posamezne številke 39 dobivajo, 5e jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji. Vredništvo in opravništvo (administracija) je na včlikem trgu hiš. št. 3 v
prvem nadstropji na ulice. Tam se sprejema denar.
Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Slovenci!
Naj prvo se Vam predstavim, da boste vedeli, kdo sem in kaj veljam jaz spodej podpisani.
Jaz prvič nisem nič in drugič nimam nič.
To pa je dvoje lastnost kakor nalašč, kakor se nahajajo dandanes navadno pri takih, ki hočejo ustanoviti kako „banko“. Ali se boste čudili, da sem se tudi jaz poprijel te misli?
Toda jaz sem odkritosrčen, razodel Vam bom vse svoje namene terana čin in podlago, na ktero bom zidal svojo „banko“. Cujte toraj!
Uzrok ustanovljenja te banke je čisto sebičen; jaz namreč nimam ničesar druzega, kakor nekoliko prijateljev, ki tudi nimajo ničesar razen mene in enakih prijateljev. Mi imamo vsi enaki program življenja, namreč: prijetno živeti. Kako bi pa mogli prijetno živeti, če bi bili prisiljeni delati? Svoboda, prostost, to je najdražje blago Človeka; kje pa je ta prostost, kje svoboda, če mora človek na delo, kedar bi n. pr. rajše sedel v gostilnici, ali spal, ali se kam peljal, plesal, se zabaval ? Toda žalibog! današnji svet se kar nič ne strinja z našim programom, ne spozna prav nič blazega našega namena, imenuje nas marveč postopače, lenuhe, zanikrneže itd., kar kaže, da ta svet je v napredku še daleč za nami. To bi nas pa še tako ne oviralo pri izpolnovanji našega programa, kajti pušice take baže nam ne morejo do kože. Na svetu je še druge vrste sitnih mrčesev, namreč: krčmarji, čevljarji, krojači, kavarnarji, hišni gospodarji in različni trgovci, ki bi imeli nam sladiti življenje ter podpirati nas, ki pa namestu tega nam grenijo življenje, kar le morejo. Da, tako nesramni so že, da nam čisto nič več ne upajo. —
Namen „banke“ bo, polniti praznoto naših žepov 8 tem, kar se nahaja v žepih drugih. Kar naravnost krasti si ne upamo, goljufati tudi ne moremo, ker nas
že vsak pozna in tako bi morali glada umreti ali pa se lotiti kacega dela in s tem popustiti svoj program. V tej stiski je moja bistra glava znajdla še en pripomoček, namreč po izgledu dunajskih sleparjev ustanoviti „banko“ z denarjem drugih ali po zdajni šegi: na delnice. Da bom pa po delnicah laglje spravil denar iz drugih žepov v lastnega, je najprej treba, da se narodnjaka vsaj hlinim ter ljudem kvasim, da bo „banka“ narodna, da bo pospeševala narodne zadeve, potem mi gredo rajše na limance. Odrtemu je pa tako že vse eno, ali ima njegovo kožo Slovenec ali kdo drugi. —
Da mi boste še rajše šli na limance, bom dal novi banki kako ponosno, bombastično ime n. pr. ¿Zedinjena Slovenija“ ali kaj tacega, z denarjem delničarjev podkupil časnike in potem razglasil sledeče
Vabilo (na limanico)!
Slovenci ! Ne vdajmo se /
Vsak narod ima že svoje banke, le Vi še pošiljate svoje krvavo zaslužene groše zavarovalnicam iz dežele, na Dunaj, v Pesto itd. Mene podpisanega je že srce bolelo, ko sem moral gledati, koliko denarja se je — memo mojega žepa — vozilo v tuje kraje, v tuje žepe, ne v moje. Nisem mogel več gledati kaj tacega, toraj sem s svojimi tovariši sklenil osnovati domačo banko, da se tukaj nakapajo groši do tisučev, in sicer po tem le načinu:
1) Potrebni denar se bo nabral na delnice ali akcije, to je na papirčke, ki so vredni 2—5 krajcarjev, daciravno bi branjevec ne dal več kakor 7 kr. za funt Ker potrebujemo mi kakih 100.000 gld., bomo izdali 1000 takih delnic in tiskali na-nje vrednost 100 gold. Vendar, da se ljudje preveč ne splašijo, bomo dajali jih za kakih 50 gld., več se ne bo vplačalo.
2} Vodstvo nove banke prevzamemo mi, jaz bom
glavni vodja z veliko plačo in krog sebe bom nabral še k nekaj ljudi z enakim programom, ki sicer nikjer niso za rabo.
3)	S tem oprostimo delničarje vse skrbi za nji-
hovo gotovino. Oni imajo delnice, mi pa denar, in tako ima vsak nekaj, vsak naj skrbi za svoje. Ce bo kaj dobička, bo ravno za naše plače, zgubo bomo pokrivali z denarjem delničarjev, dokler ga bo kaj, in kedar bo kasa prazna, jo bomo izročili delničarjem, da zaklenejo svoj dobiček ali svoje delnice v njo. Na ta način smo za nekaj časa že preskrbljeni, boj med krčmarji, kavamarji itd, in med nami bo nehal, zaupanje do nas se bo v njihova srca povrnilo. .	.
4)	Vsak delničar ima pravico, poprašati, kako se kupčuje z njegovim denarjem; vse druge pravice
' imamo mi.
5)	Občni zbor delničarjev se sme sklicati le s privoljenjem vodstva banke; vodstvo pa smo mi.
6)	Koliko bi utegnile delnice dobička nesti, ne \ moremo še zdaj povedati, vendar je razvidno, da se bo . vsak delničar najbrže .pod nosom obrisal.
¡s®-—'■— Nadjaje se, da boste vse delnice pokupili, začnemo jpodpisavanje.
»vs	Zvitovič Slepar,
prov. vodja v Imenu odbora.
Pismo iz Olimpa.
,	Dragi „Brencelj, •,,
Več časa Ti že nisem pisal, a ker sem mislil, da si tudi Ti med direktorji „Slovenije“, sem mislil, da imaš mnogo opraviti. Zdaj pa, ko sem zvedel, da nisi, da moraš marveč v tisto luknjo na Žabjek, v kteri sem bil jaz prvi med slovenskimi pisatelji — kajti nemški nimajo prostora na Žabjeku, kar je gotovo zoper enakopravnost po §. 19. — Ti zopet pošljem po naši pošti nekaj vrstic, in sicer zarad Prešernove slovesnosti, ktero smo tudi mi iz višave opazovali.
Iz višave se marsikaka stvar boljše vidi, toraj smo tudi mi tukaj gori marsikaj videli, kar od Vas zemeljskih črvov ni vsak zapazil. Naj Ti toraj nekoliko pišem o naših opazkah.
Kakor nam je naš pot povedal, je železnica znižala ceno vožnje do Lesec na polovico. To je bilo hvalevredno, bolj hvale vredno, kakor to, da se je v Ljubljani za vsako izkaznico zahtevalo 20 kr. Vrh tega so še posamezni rodoljubi darovali nekaj novcev v ta namen, kar je Preširna jako veselilo. Toda manj ga je veselilo, da je videl glavne ude pisateljskega društva, ktero je na vsak način napravilo svečanost na Vrbi in Bledu, sedeti brez godbe ter se dolgočasiti pri „Petranu“ med tem, ko je ljubljanski „Sokol“ „knajpoval“ v Gradu. Vsled tega me je Preširen prosil staviti do Tebe ponižno vprašanje: Kako to, da je pisateljsko društvo bilo tako zapuščeno in v kak namen se je obrnil za slovesnost po izkaznicah in dobrovolj-nosti nabrani denar? Menda vendar ne zato, da bi se nekteri zastonj napili!! Tudi Preširen ga je rad „lukal“, toda nabiral za to ni.
Presrčni pozdrav do gosp. glavarja Wurzbacha radoljškega. Ta mož je bil vse preveč ljubeznjiv. Osem žandarjev je poslal k slovesnosti! General ali kaka druga velika glava dobi k večem po dva moža za „vahto“ in to še le, če pride živ; Preširnu pa jih je poslal osem, to je res prevelika skrb. Reveži so se nam vsem smilili, kajti ves ljub dan so morali nositi bodala na puškah, ves dan se peči na solncu. Zdehalo se jim je dolgega časa, da smo jim od tukaj v želo-
dec videli. Prokleti Slovenci! Tako so jim nagajali, da niso napravili nikjer najmanjšega tepeža, da bi bili imeli kaj zabave. Da, Slovenci so res hudobni! Ce jih je še toliko skup, nikomur ne' pride na misel, da bi se spomnil c. k. Wurzbachovik žandarjey ter se vsaj na videz stepel. Tako so šli reveži sami domu, kakor poparjene mačke, nam so se res smilili.
Toda, veš, dragi „Brencelj“, čast, komur čast gré, in ta je Vaš slavni deželni predsednik Auersperg. Mož ima jako bistro oko, kajti brez očalov je zagledal veliko nevarnost v tem, če gredo „Sokoli“ v paru na kolodvor. Vidiš, to je bistro oko! Da bi bil „Sokol“ koračil paroma na kolodvor, bi bila Avstrija pogubljena ; zato je modre pameti to prepovedal in Avstrija je rešena, in da je rešena, to je zasluga gosp. grofa Auersperga. En red za gospoda grofa Auersperga, deželnega predsednika kranjskega in najnovejšega odrešenika Avstrije !	,
Ï Vidiš, da se Avstrija tako lahko reši, tega še mi tukaj gori nismo vedeli. Preširen sam mue hvaležen za to, kajti ako bi bila njegova slovesnost vzrok pogube Avstrije,- bi si bil- mož- poruval -vse lase;-
Zdaj pa h koncu eno resno. Dokler bodo kranjski predsedniki taki kakor Auersperg, in okrajni glavarji taki, kakor Wurzbacli (radoljški), nam ne bo žal, da smo tukaj gori v varnosti. To povej obema; če ju srečaš, in reci, da nam je žal, da nimamo nikakoršnega upanja, ju osebno spoznati, drugače bi se lastnohrbtno priklonili takemu ženiju.
S tem sem
ves Tvoj Miroslav.
Mogoče.
Kedar bodo napravili Slovenci zopet kako Prešir-novi enako slovesnost in predložili kakemu okrajnemu glavarju načrt, jim bo dovolil slovesnost s temi le pogoji:	.
1.	Govori se morajo predložiti okrajnemu glavarstvu, ktero bo izbrisalo vse, kar je količkaj pametnega v njih.
2.	Govorniki smejo govoriti le v zaprti sobici, kjer je le za enega prostora.
3.	Vsak govornik sme le molče govoriti.
4.	Kedar kdo govori morajo vsi poslušalci ušesa tiščati.
5.	Da se točka 1. natanko izpolni, bo govoril c. k. predstojnik ali okrajni glavar sam.
6.	Razen c. k. žandarjev ne sme nihče k slovesnosti priti.
7.	Komur bi se na obrazu videlo, da hoče govoriti, tisti se mora zapreti, ker je mislil govoriti zoper vlado in ustavo.
8.	Sploh pa se mora vsak pri žandarjih- izkazati, da ne misli slabo o vladi in da se mu vse pametno zdi, kar je c. k. okrajni glavar ukazal.
9.	Zbor sme biti le v c. k. okrajni pisarnici pod vodstvom in predsedstvom c. k. okrajnega glavarja, kteri ima edini pravico govoriti.
Živela svoboda!
Krišpin Krišpovič.
j - ■ Kajti vsi ljudje, kolikorkoli jih je na tem minljivem svetu, se raz-delujajo v tri vrste: prvič v take, po kterih je svetu žal, da so umrli, drugič take, za ktere je svetu žal, da so živeli in tretjič v take, kterih nihče ne pogreša, zarad kterih je vse eno, ali so, ali jih ni več.
Kakor si se enkrat postavil na to podnožje, pa vse veš. Namreč spadajo v prvo vrsto pesniki, pisatelji, nekteri narodnjaki, pa vsi ne, mala peščica avstrijskih in drugih ministrov, generalov in sploh večih glav, nekteri meščani, toda ljubljanskih kaj malo, nekaj profesorjev in učiteljev. Druge vrste ljudje so: Veči del avstrijskih ministrov, ljubljanski mestni ojibor, nekaj [narodnjakov, Kljun, Črne, Dežman itd.; novejši pesniki, ustanovitelji „narodnih bank“, mnogo zdajnih neodvisnih (?) sodnikov, večidel naših novejših generalov ter sploh viših glav itd. V tretjo vrsto spada drobnica, kakor: Napihovajoči se „narodnjaki“ in nemčurji, ki po gostilnicah politikujejo, zabavljajo vsem, ki več vedo od njih, smešni ljudje n. pr. Dolfi, Pisker, Janez Klobasa, Polde, Kasmacherjev pudelj, Juri iz Kamnika, Risterjeva pasja krota in enake živali, ki na svetu včasih sicer vodo skalejo, a vendar ne puste nikakoršnega sledu za seboj, dasiravno, dokler žive, ves svet prekucniti hočejo. To so žabe, ki hodijo po dveh nogah. Nego prvi so pesniki, to je: pesniki po in v narodnem duhu, kakor n. pr. pri naš Vodnik, Preširen, ktera smo jeli mi, kar nas je Slovencev, še le po smrti častitati, prej se ni nihče za nju zmenil, kajti c. k. deželna sodnija takrat ni imela toliko časa, kakor zdaj, pečati se s pesniki in pisatelji. Sploh pa je prikazen, da zlasti zdaj za človeško perutnino, zlasti slovensko, c. k. sodnija veliko bolj mara, kakor Slovenci sami, ker jim preskrbi za cele mesece stanovanje, jed in pijačo, med tem, ko jim Slovenci naročnino dolžni ostajajo. Na zdravje!
Ampak mi Slovenci nismo zadnji v literaturi, nego mi smo stareji od Nemcev, ker bom precej dokazal. Že v rimskih pregovorih nahaja se čist, lep slovenski jezik, toda ker pisatelji niso imeli še Levstikove gramatike pred seboj, niso prav pravilno pisali. Skoda, da Levstika že takrat ni bilo!
Kajti navedel bom le nekoliko izrekov in pregovorov, ktere sem steknil v latinskih knjigah in potem dokazal, da je slovenski jezik bil že Rimljanom znan, vsaj bolj kakor tistim Nemcem, ki pri nas že 20 let kruh jedo. Vsakemu je znan latinski izrek: „M e a c ul p a“. Ali ni to čisto slovensko? „Mea culpa“ ni nič druzega, kakor: „Meja Kulpa“, črka „j“ se je v tolikih stoletjih zgubila. Ta izrek hoče gotovo reči, da je Kranjcem meja Kulpa, kar se še dandanes vidi, kajti unkraj Kulpe je Hrvaško.
Dalje: „Hodie mihi, cras tihi“. To j$ čisto slovensk stavek z latinskimi črkami pisan. Tu ga imaš v slovenskem pravopisji: „Hodijo Mihi krast tebi?“ Kar je gotovo vprašanje, ktero se še dandanes dobro razumi in na ktero se pritrdljivo odgovarja.
Nič manj slovenski se ne glasi sledeči stavek: „Marti nova Baba de bello praedae“. Po zdajni novi pisavi bi se moralo tako-le pisati: „Martinova baba
debelo prede“, kar je timbolj verjetno, ker se laglje . debelo kakor tanjko prede. .	> ‘ t
Zategavoljo se mora človek pa res čuditi stavkom, kakor je ta-le: „Similis simili gaudet“ ali kakor bi se zdaj v slabi slovenščini reklo: „Simelj šimeljnu gode“, kar je gotovo nemogoče, ker „šimelj“ ne gode sploh nikomur, kar pa ne brani, da si vsak zamore naročiti „Brenceljna“, dasiravno bo šel drugi mesec na Žabjek.	«
,V	#
Šolski nadzornik v zadregi.
Šolski nadzornik pride v neko šolo na kmetih in da bi se prepričal o napredovanji učencev, pokliče Janeza ter ga hoče po vprašanjih napeljati do tega, da „kdor dobro stori, sladko spi“. Začne se toraj ta-le pogovor:
Nadzorniki Recimo, da si ti svoje naloge izvrstno izdelal, bil pohvaljen po učitelji, da so tudi sta-riši s tabo zadovoljni; ali boš potem sladko spal ?
-J a-n e z.—Oh iie.--------—--------------------
Nadz(Trnik. Kako pa, če si starišem na polji pomagal, tako da te pohvalijo rekoč: Ti si priden sin, nam delaš veselje. Ali boš potem sladko spal? Janez. Ne, ne!
Nadzornik (ga-prime od druge strani)r Recimo, da si zaslužil groš, za kterega- si hočeš kaj kupiti. Domu gredč pa vidiš ob potu reveža, kteri se ti tako smili, da mu daš svoj groš. Ubožec hvaležen bi ti rekel: „Lepa hvala, dete moje, Bog naj ti povrne dobroto, naj se ti dobro godi na zemlji?“ Ali boš potem lahko spal?
Janez. Ne, ne!
Nadzornik (nevoljin). I, zakaj ne?
Janez (se kremži). Imamo preveč bolh pri nas.
Srčen zdihljej.
Prokleti Slovenci! Vrag naj jih raztrga! Tabor sem jim prepovedal, pa nisem dobil reda. Zdaj mi napravijo v moji okolici veliko slovesnost, jaz pokličem vse žandarje iz bližnjih okrajev ter jih pošljem za njimi, nadjaje se, da bom našel kak vzrok za sodnijsko preiskavo, pa ti vragi, če jih je še toliko skup, se ne stepo in moji žandarji so prišli prazni nazaj, moje nalašč pripravljene ječe so prazne! Da bi jih zlod! Drugače ne dobim reda, če ga po Slovencih ne bom, bom umrl na prsih gol. To je res strašno !
Wurzbach radoljški.
Slabo znamenje.
Avstrija mora stati že jako na slabih nogah, to se vidi iz tega:
1.	da je slavni kranjski predsednik Auersperg prepovedal „Sokolu“ paroma in z godbo iz mesta koračiti in
2.	da je Wurzbach radoljški prepovedal politične govore pri Preširnovi slovesnosti.
Kajti če se je bati, da bi se Avstrija zgrudila, kakor nekdaj Jeriho po „Sokolovih“ rogih in njihovi godbi, ter bi znabiti zbolela vsled političnih govorov, smo pa že pri kraji, pri moji veri.
' Auersperg Aleksander in Wurzbach radoljški pa morata postati ministra, kajti možje, kakor sta ta dva, se ne pobirajo na cesti. Pa le hitro, da ne bo prepozno.	Tihi opazovalec.
Avstrijsko-ogerski liberalizem in slovesnost v Belemgradn.
brencelj“. Pred takim liberalizmom je treba teči. Mene ne boste vjeli.
Pogovor dveh kmetov.
Jurij. Marka, jaz imam nekaj grošev prihranjenih, pa se zmiraj bojim, da hi mi jih tat ne vkradel. Kaj misliš ti, kam hi jih vložil.
Marka. Knpi si za-nje delnic kake banke, kakor je n. pr. „Slovenija“.
Jurij. Zakaj ravno takih delnic?
Marka. Ker se ti ni bati, da bi ti jih kdo l vkradel.
Tolažba.
Po vseh večih mestih tožijo ljudje, da je jelo manjkati stanovanj, posebno manjših. Hvala Bogu, meni se ni bati, da bi ne dobil stanovanja, dokler so ljubljanski porotniki, Rister in njegov pes in Žabjek.
„JBrencelj“
ki to dobro ve iz skušnje.
„Brencelj“ piše:
Gosp. M. — el — v L. Pravo ste zadeli, nomen — omen, ni imena — brez pomena. Imena Kaplenk (kaplja), Pivk (piti) in Poličar (polic) so res pomenljiva, dasiravno — kakor ste pristavili — so „masliearji“ hujši od „poličarjev“. Vse to je res, Vaše opazke k temu so jako dobre satire, toda pustiva ubož-čeko toliko časa pri miru, da se malo oddahnejo. Zdaj smo jih že tako gonili, da so vsi spehani. Kdor je še za grmom, ga bomo že zasledili. Ob svojem času, kedar bom namreč sedel v prijetni samoti puščave na Žabjeku, bom porabil Vaše in drugih date za jako lepo in podučijivo pesmico ali povest, ktera se bo nahajala v „Ričetu iz Žabjeka“, ki ga bom izdal še pred koncem leta. — Sicer bi morali pa brati g. Vencelna pismo, da bi vedeli, v kako strastno jezo sem spravil nektere prosilce, posebno tiste, kteri so prosili, da bi s Stremayerjevo „almožno“ povišali kup, ki ga že imajo. Konečno lepa hvala za dopise; Vi vselej Dravo zadenete. Priporočam se Vašemu peresu še na dalje. —
Gosp. J. G. v K. Nikar se ne jezite, kajti jeza Vaša škoduje zdravju, toda ne mojemu, marveč Vašemu. List Vaš je bil naročen in plačan, ali po Vas ali po kakem drugem, mene ne briga. Imate že kacega prijatelja kje, kteri je mislil, da bi Vam „Brencelj“ utegnil biti koristen, zato Vam ga jo naročil in plačal do konca leta. Kaj počenjate ž njim, ali ga berete ali derete, je meni vse eno. Toraj ohladite si zavrelo kri, potem bo vso dobro.
jB r a 1 c e m. “3E
Brenceljna“ ze na Žabjek kličejo, v. začetku oktobra meseca mu bo zvonih. Do tje pa bo p'rifrcal še enkrat in vzel za dva meseca slovo od Vas. Vendar bo brenčal tudi med tem ko bo na Žabjeku, zatoraj se nam ne bo tožilo. Več o tem pove v prihodnjem listu.
Kdor mu pa še ni poslal „cerenge“, naj jo pošlje vsaj zdaj, da bo kaj za ričet.
Odgovorni vrednik in založnik Jak. Ališovec v Ljubljani. — Natisnil F. Skaza in drugi v Mariboru.