z Bogom!
___                                                                                    v
Radovičevo slovo od Zeleta!
Tu je trata,                                        Kljuje, kljuje,
Kjer košata                                         In še huje
Lipa senčaata stoji;                           Žalost me kljuvala bo;
Tu steza gre,                                     Sem nje tnalo,
Doli za te,                                          In me kmalo
Gori za me pot derži.                        Stolkla v černo bo zemljo,
v
Bratec, duša!                                     Ce bi morje,
Tak me pušai                                     Brezni, gorje
Ti, ki sva le eno b'la.                       Delali med naj' mejo, —
Ur sladkosti                                        Oh ljubezni
In britkosti,                                        Morje, brezni
Kaj sva vžila skup oba!                    Najne vec ne razdero.
Ur prezlatih                                        Zlata zarja
Kot pri svatih                                     Naj  pozdravlja
Si še spomniti  ne smem;                  Z naših starih te gord;
Bog se smili!                                      So zavite,
V  taki sili                                           Nama skrite, —
Kaj čem reva? — sam   ne   vem.      Slab pomen je za oba!
Bratec z Bogom!                                Vetri boste
Zadnjic z Bogom!                               Namest pošte
Oh Adio! — Men' gorje!                  Tje. kjer sereek moj živi,
Solze tvoje                                          Da poveste,
Serce moje                                          Kakor zveste,
V  silni žalosti tope.                           Da terpim^ al me že ni.
Joka truden                                         Naj so ptice
Skup se zgrudim—                           Porocnice,
Strašen je ločitve glas!                     Kot so tužnim nekdaj b'le;
Kar na sveti                                       Saj veselo
Bo živeli                                              Se bo zdelo,
Pomnil bom ga večni čas.                  Ce katero zažgole.
Ljubi z Bogom!
Zadnjič z Bogom!
Zdaj  odideš,  oh prejoj.'
Solze lijem,
„Z Bogom!^ vpijem,
Ti odhajaš, večno moj!                   Poženčan.
------   318   ------