v

podobi in besedi,

Na svitlo dala in založila

Družba sv. Moliora v Celovcu.

I. snopiž.

Natisnila tiskarnica dražbe ur. Mokora r Ceievcu.

J


jSTaše

v

podobi in besedi.

Opisal

Fr. Erjavec,

profesor v Gorici.

Na svitlo dala in založila

Družba sv. Mohora v Celovcu.

I. snopič.

1880 .

NatiBnila tiskarnica družbe sv. Mokora v Celovca.

44691

Z dovoljenjem visokočastitega Krškega knezoškofijstva.

Prejeto od urada
z® opravljanje imovlne
upornikov

Uvod.

Zirljeaje je boj!

Kamorkoli se ogledamo po širnej zemlji, povsod nahajamo
nam neprijazna ali celo naravnost sovražna bitja, katera bi
najrajša živela ob nagib žuljih. Ysa ta bitja bi nas htela
vreči iz težko pridobljenega užitka, ali bi nam ga rada vsaj
kolikor mogoče ogrenila.

Boriti se nam je pred vsem s svojim bratom človekom,
kateri izkoristi za se vse telesne moči in umne darove, ki mu
jih je Bog dal, ter tako z boljšimi pridelki in lepšimi ter
cenejšimi izdelki poskuša nas izpodriniti. No tac ega boja
se ni nobenemu sramovati. Tak boj je pošten in zmago¬
valcu na čast.

To nas izbuja na delo, da tudi mi napnemo vse moči,
da se vzdržimo v tem, kar smo in kar imamo. Iz tacega
poštenega boja raja se častno tekmovanje, iz tega pa izvira
napredek.  A stara je resnica: Kdor ne napreduje, nazaduje.

So pa še drugi bratje, s katerimi se nam je bojevati.
Pač bratje, toda malovredni bratje, namreč; lenuhi, potepi,
tatovi in rokovnjači, s kratka ljudje, katerim mrzi vsako delo.
Toda živeti vendar hočejo in sicer ne slabo, to se razumeva
samo ob sebi. Ta sodrga bi htela žeti, kjer ni sejala, uživati,
kjer ni delala in se trudila. Še prositi se jej ne zdi vredno,
sama si jemlje, kar jej je po volji.

Življenje je boj! Bojevati se pa človeku ni samo s
svojim bratom, temveč tudi z nešteto množico očitnih in
skritih neprijateljev. Človek se rad vede kakor neki gospodar,
komur je dano gospodstvo nad vsem, kar po zemlji hodi in
lazi. Ako bi pa hotel govoriti vso resnico, moral bi priznati,
da je to gospodstvo dostikrat samo umišljeno. Kamor stopi,
kamor se ozre, kar počne, povsod ima polno sovražnikov,
velikih in majhnih, ki to njegovo gospodstvo stavljajo na
laž. Večkrat mu je celo težko razsoditi, kateri obojih mu
delajo večo preglavico.

1 *

IV

Človek, ki vso bistroumnost in vse znanje v prvej vrsti
rabi v to, kako bi svojega brata pestil, strahoval in spravil
pod peto, ta človek si mnogokrat v boji z živalskimi sovraž¬
niki ne ve pomagati. Bojuje se in bojuje, kakor najbolje
umeje, naposled vendar omaga ter se umakne sovražnikom.
Marsikak kos božje zemlje, katerega si je z velikim trudom
in trdnim delom priredil v prijetno bivališče, moral je zopet
ostaviti in prepustiti tem živalskim neprijateljem. In na
mnogih krajih, kjer se še bojuje ž njimi, živi morebiti v
obilji, ali v neprestanem strahu. Krvoločni tiger na primer
je zatrl v Indiji velika selišča, in v Braziliji so mravlje pre¬
gnale mnoge naselnike z najlepših zemljišč.

V naših krajih res ni takih silnih živali, ali tudi med
našimi jih je brez števila nam neprijaznih in naravnost škod¬
ljivih. Nekatere zveri so tako močne ter mesa lačne in krvi
žejne, da so tudi človeku opisne (nevarne). Pograbijo ga,
raztrgajo in požro, zlasti, ako jih je s čimerkoli razdražil.
No tacih zveri je v naših pokrajinah malo in še te ginejo
od dne do dne. Z orožjem v roči se jim človek tudi navadno
lehko ubrani, da, poišče jih celo v njih skrivališčih in brlo¬
gih ter jih ubije.

Druge zopet človeku s svojo telesno močjo ne morejo
na hud iti,  majhne so in šibke, toda imajo strahovito orožje,
strup  namreč, katerega zadajajo z ostrim zobom drugim
živalim in tudi človeku, ter mu tako otrujejo zdravje ali mu
celo naklonijo smrt. Te so hujše od divje zveradi, ker se
plazijo po tleh in ker so največ tako neznatne, da jih človek
lehko pregleda.

Pa tudi te niso še najhujše.

Mnogo večo preglavico, nego strupena golazen, delajo
človeku druge menjše, golemu očesu dostikrat nevidne živalice,
ki so se naselile v njegovem telesu ter mu kvarijo zdravje
in ničijo telesno moč. Ti sovražniki so toliko opisniši (ne-
varniši) in groznejši, ker so tako skriti, da človek mnogokrat
ne ve za nje. Boriti se mu je z nečim, česar ne vidi in ne
pozni. Sluti pač neprijatelja in čuti tudi njegovo škodljivo
delovanje, ali prijeti ga ne more. Tak boj je najteži. Človeku
najprej upade srce, kadar ima pred seboj napistnika, katerega
ne vidi in mu zato ne more do živega.

Zabiti pa ne smemo še druzih neprijateljev, ki nam in
našemu zdravju sicer niso tako opisni, kakor malo prej
omenjeni, a nam zato niso nič menj škodljivi, ali vsaj jako
neprilični, sitni in nadležni. V mislih so nam oni nešteti

v

roji drobnih žuželek, katere vse skupaj Slovenec z eno besedo
imenuje: mr Se s. S temi živalicami se je človeku največ
otepati in ubijati. Ta grizoča druhal uničuje mu prepogosto-
krat najlepše nadeje (upanja) ter mu jemlje veselje do dela.
Povsod mu je za petami, naj si dela na vrtu ali na polji, na
senožeti ali v vinogradu. Karkoli vseje ali posadi, vse zase-
žejo ti nezasitni požeruhi. Od njih grozi opasnost (nevarnost)
vsakej bilki od nežne kali pa do zreiega semena, njim zapade
mehka cvetica na vrtnej gredici in trdi hrast na prisojnej
pečini. Ti izpodjedajo koren, drugi so se zavlekli za lub, oni
vrtajo v lesu, drugi spet obgrizujejo listje, kvarijo cvetje,
obirajo sad ali luščijo seme. Konči je znano, da na samem
hrastu biva in živi do 200 vrst raznih žuželek; to se zna,
da nobena ni njemu na korist. Ta gomazen ne miruje,
predno mogočnega drevesa ni raztočila v prah in zemljo —
ako človek ne poseže vmes. In s kacim orodjem delajo ti
delavci! Njim rabijo klešče in škarje, sveder, pila in raženj.
Ako človek na tenko in drobno pregleda vse to orodje, po¬
tem mu je razumno, zakaj jim je delo tako hitro in vspešno.

Kar je človek v potu svojega obraza pridelal in kar je
ubranil neprijateljskej množici, spravi v hrame in suhote v
živež sebi in svojim. Ali tudi tukaj pod ključem in zapahom
ti pridelki niso varni. Tudi semkaj so se vtihotapili vsako¬
vrstni škodljivci. Žito, moka, sočivje, kruh, zelenjava, okopd-
vina, sir, maslo, slanina, olje, loj, ovočje (sadje) in kar je
še take in enake robe, vse jim je po volji, enemu to, dru¬
gemu zopet ono. Pa ni še dosti s tem. Polote se tudi obutve
in kar je druge usnjene oprave pri hiši, vgnjezdijo se v
obleko po omarah in skrinjah ter jo sklestijo, da naposled
razpada kakor pajčevina. Da, vselijo se tudi v les ter razta-
kajo pohištvo in podove, stene lesenim hišam in celo streho
nad glavo. S kratka: lotijo se vsega, kar ni od kamena ali
od kovine.

Vsacemu človeku je zatoraj več ali menj potrebno, da se
seznani s temi kvarniki, ker le potem, ako se ž njimi do
dobra upoznd, more jim priti do živega ter jih s pridom
zatirati.

Namen tej knjižici je, tej škodljivej vojski pogledati
bliže v obraz. Po vrsti privedemo žival za živaljo, postavimo
jo bralcu v podobi in besedi pred oči ter povemo o njej ob
kratkem vse, kar se nam zdi potrebno.

Da vso vojsko ložej razpregledamo, razvrstimo jo v osem
krdel, katera bodemo obravnavali v tem redu:

VI

I. Živali op&sne (nevarne) človeku in njega
zdravju.

II. Živali škodljive našim domačim živalim.

III. Živali škodljive po liišak in shrambah.

IV. Živali škodljive sMnemu (ovočnemu) drevju.
Y. Živali škodljive zelenjadi.

VI. Živali škodljive poljščini in senožetim.

VII. Živali škodljive vinogradom.

VIII. Živali škodljive gozdom.

Predno začnemo opisavati posamične hudodelce, moramo
opomniti, da uže zarad omejenega prostora ne bode mogoče
omenjati vsake živalice, katera je kedaj človeku kaj malega
zakvdrila, ali tacega kvara vsaj sumna bila. Govorili bo¬
demo tedaj samo o tacih, ki so človeku in njega gospodar¬
stvu na prvo roko škodljive ali nadležne. Takisto o krtu, o
netopirjih in morda še kacih druzih umišljenih škodljivcih v
teh bukvah ne bode ni sledu ni teni.

Pisatelj.

I.

Medved.

Na slovenskej zemlji, kar je je od sinjega morja do
hladne Drave, ni tacih zveri, ki bi človeka zaldzovale, ali
ga iz zasede napddale in raztrgale. Pač pa jih imamo nekaj,
ki so tako močne in divje, da utegnejo časi ljudem biti v
resnici opdsne (nevarne). Ne bode se pa lehko zgodilo, da
hi kaka naša gozdna zver iz lepega mira skočila na človeka,
ali ga gonila in preganjala. Vesele so, ako jih ta pušča na
miru, in če bi se imele ž njim v gozdu srečati, 6gnejo se
ga radovoljno. Uže na daljdvo se mu umaknejo v goščo,
kakor hitro ga opazijo ali ovohajo. Ko bi nič druzega ne
bilo, bil bi človek lehko zadovoljen, šel bi mimo zveri: meni
nič, tebi nič, in obema bi bilo prav.

Toda človek ima drugo za bregom. Te zverine mu de¬
lajo škodo, časi prav veliko škodo, ker mu davijo in trgajo
na paši živino, v gozdu srne, zajce in drugo divjdčino, s ka¬
tero bi se rad sam okoristil. Zato jih preganja na vsekriplje,
strelja jih in ubija, stavlja jim pasti in prčgle, pokldda jim
na pota otrovdno (ostrupljeno) vado, zasleduje njih brlčge ter
jim jemlje mladiče. To gre zverini do živega. Ako je lov¬
čeva krogla ni zadela do smrti, vrže se kakor besna na
svojega neprijatelja. Začne se boj, iz katerega človek več¬
krat odnese težke rane, katerih časi celo preboleti ne more.

Najopdsniša naša zverina je gotovo medved,  ki se
še zmerom nahaja po naših pokrdjinah, da si ga človek od
nekdaj zatira na vso moč. Biva povsod po velikih gordtih
gozdih, kjer v pečinah in med razsedenimi skdlami nahaja
obilo zavetja Naj/eč jih je na Kranjskem po prostrdnih
gozdih, ki pokrivajo svet okoli Snežnika ob hrvaškej meji,
od koder zahajajo v bližnje Kočevske in Kibniške gozde, z
druge strani pa jim je pot odprt na Hrvaško in v gornjo
Vojniško Krajino. V Hrušici in takisto tudi v sosednih
Trnovskih in Idrijskih gozdih je uže nekaj časa zatrt. Še

8

zdaj pa gospodari po Kdmeniških planinah, če tudi je ondi
uže precej redek. Leta 1854 sem videl tri cente težkega, ki
je bil na spomlad ustreljen v Bistriški dolini nad Kamenikom.
Mnogo več jih stanuje po gorenjskih, zlasti po Bohinjskih
planinah. Na Štajerskem so ga skoro popolnoma iztrebili,
Pohorje ga nema več, samo v Savinjskih (solčavskih) plani¬
nah ga še časi slede, kamor pa lehko prehaja iz K&meniških
hribov. Sploh se ta zver potepa rada daleč na okrog. Na
Koroškem na primer medveda uže mnogo let ni več med

9

stalno zverino, ali malokatero leto mine, da ne bi sledili
katerega, ki se je iz Gorenjskega tja priklatil. Na potu se
posebno rad oglaša pri ul nj a kih kamor iz doline prinašajo
bučele na planinsko pašo, ter si tu in tam privošči kakov
panj, kajti znano je, da so mu med in bučele v naj več o slast.
Pred nekaj leti je tak kranjski uhajač raztrgal črez 109 panjev.

Da medved na Kranjskem še dandanes ni tako redka
zver, kakor bi morebiti kdo mislil, razvidno je uže iz tega,
da so letošnje zime ob enem tri pritirali okrajnemu glavar¬
stvu v Logatec na ogled. Znano je namreč vsacemu, da de¬
žela lovcem v izpodbtido daje na vsako medvedovo glavo
nekoliko plačila. Po uradrnk poročilih ubili so na Kranjskem
od 1870—1879. leta 45 medvedov, od teh jih je 1879. leta
palo 15.

Na Primorskem se o medvedih uže delj časa nič ne čuje.
V Istri je bržčas zatrt. Y Čičih se stari možje pač še spo¬
minjajo medvedov in boja ž njimi. Zadnjega pa so tam okoli
1860. leta gonili v Šiji nad Laniščem. Tudi po Goriškem
so jih potrobili, edino na Bolškem svetu, v Koritnici in na
izviru S6če, v tako imenovani Trenti, pokazal se je sem ter
tja še kakov kosmatin, toda tudi po teh divjih in težko pri¬
stopnih gorskih samdtah gine od leta do leta. In prav ver¬
jetno je, da so vsi, ki so se zadnjih let sledili tod, prihajali
iz bližnjih Bohinjskih planin. Star lovec, z imenom Tomaž
Štrukelj iz Loga pod Predelom, ustrelil je njega dni v Korit¬
nici dva medveda, in sicer enega meseca novembra 1835,
druzega konec novembra 1848. leta. Vodeč me na Mangart
kazal mi je tudi mesti, kjer se je to zgodilo. V Trenti so
zadnjega ubili 1871. leta na sv. Marka dan, a ta bode vsem
Trentarjem ostal v spominu in še pozni rodovi bodo o njem
govorili. Zasledili so namreč v Zadnjici medveda in kmalu
mu je bilo nekoliko mož za petami, med njimi je bil tudi
cerkvenec Anton Tožbar. Niso hodili dolgo, ko najdejo
medveda v nekej strmini. Tožbar streli in zadene med¬
veda, toda ne do smrti. Ranjeni medved zarujove, da
se je razlegalo po vsej Zadnjici. Tožbar misleč, da je zver
dobro zadeta, gre bliže ter jej zapodi še drugo kroglo med
rebra. A medved zbere svoje zadnje moči in se razkačen vrže
proti lovcu Ta se mu hoče umakniti, v tem se mu spesne
v snegu, mož pade ia medved ga pograbi za spodnjo čeljust
ter mu jo z jezikom vred odtrga. Bog ve, kako bi se bilo
Tožbarju dalje godilo, ko ne bi bili priskočili tovariši, ubili
medveda in tako rešili moža razdražene zveri le. Rana je

10

bila strahovita, a Tožbar jo je vendar prebolel in živi čvrst
in zdrav še dandanes. Videl sem ga pol drugo leto potem,
ko se mu je nesreča pripetila. Strašno ga je bilo gledati,
ko je odvezal ruto, katero je navadno nosil obvezano okoli
glave. Govoriti dakako se ni dalo ž njim, edina žena je
umela njegove liohnjave glasove. Jesti se ve da ne more
ničesa, po liji (trahtarji) vliva tekočno hrano, z drobno
razsekanim mesom va-se. Kadar hoče jesti, vleže se na tla,
v eno roko prime ogledalo, v drugo pa lij ec.

Medved je naša naj veča in najteža zver. Kadar je do¬
rasel, meri v dolgost malo ne seženj in tehta 150—2C0 kil.
Kakor je videti težak in neukreten, je vendar hitreji od vsa-
cega moža, bodi si po ravnem ali v hrib. Znan je tudi kot
dober plezavec, in v vodo gre ne samo v sili, temveč tudi za
svoje veselje. V hrani ni izbirljiv, v tem je nekako podoben
svinji. V mladosti hrani se največ z žitom, po katerem
dostikrat naredi veliko škodo, ker vse povdlja in pohddi,
nadalje z raznim gozdnim sadjem, z bukvico in gabrico, z ja¬
godami in gdbami, za prigrizek je pa dobra vsaka, še tako
drobna živaliea, ki mn pride v kremplje. Ako ne najde bolj¬
šega, razkopava mravljišča in je mravlje. Ko je pa okusil
slast mesa, ne gredd mu lesnike in gobe več v tek, ampak
zasleduje veče živali in dela pri živini, pasočej se po planinah,
človeku veliko škodo. Kravo pogrdbi od zadaj, skočivši jej
na hrbet, pregrizne jej vrat ter jo odvleče v goščo. Na lovu
ga vodi največ dober nos; pravijo, da človeka ovoha liže na
200—300 korakov daljave. Po zimi spi v brlogu, kjer tudi
medvedka skoti navadno po dva jako majhna in okorna slepa
mladiča, od katerih se po več tednov niti za korak ne pre¬
makne. Še jedi in pijače prvi čas nema v mislih.

Od ubitega medveda ima človek dobršno korist. Koža je¬
senskega ali zimskega medveda je zmerom vredna okoli 20
goldinarjev, meso je užitno, zlasti tace so neki slaščica prve vrste.

Volk.

Druga zgrabljiva zverina, ki utegne časi človeku biti
opdsna, je požeruh volk.  Grdoglednik je sicer boječ in stra¬
hopeten, človeka se ogiblje na daljavo. Toda kadar pritisne
glad, takrat se ujunači in pograbi tudi otroka ali celo ženo.
Moža pa, če tudi praznih rok, ga je vendar strah, s čistega
mira ga ne zgrabi lehko. Drugači pa je, se ve da, ako se
mu je braniti proti človeku, bodi si, da ga ta moti pri krva-

11


vem delu. ali ga ostrell na lovu. Takisto srčno se tudi
samica zažene na človeka, ki se dotakne njenih mladičev.
Pred nekaj leti bralo se je po časopisih, da je volk ob belem
dnevi na Notranjskem napadel ženo, ki je prav sama delala
na polji. Žena pa, zagledavši režečo zver pred seboj, ne
bodi lena zavzdigne motiko in oplazi volka tako močno po
glavi, da se omamljen zvrne po tleh, kjer ga pogumna kme¬
tica dotolče do dobrega.

12

Volk je po velikosti in rasti podoben velicemu ovčarskemu
psu. Medel je in koščen, črez trebuh preščipnen. Na prvi
pogled se mu zna. da ga tr&pi vekovečen glad. Pri vsem
tem je močan in žilav kakor jeklo. Od psa se razlikuje po
širocih, zastavnih prsih, po debelem, zatepenem vratu in po
visečem repu, največ ga pa izdaje hudi in srepi pogled.

Volkov je po slovenskih deželah še zmerom več kot pre¬
več, da si ga od nekdaj na vse kriplje preganjajo in po¬
bijajo. In vse naše pobijanje in zatiranje še dolgo ne bode
izdatno pomagalo, in sicer tako dolgo ne, dokler se ta zver
po Hrvaškem ne bode krepkejše zatirala. Od onod namreč
prihajajo volkovi črez Kolpo v Kočevske in Snežniške gozde,
od koder časi zahajajo daleč v notranjo deželo, klatijo se po
vsem Dolenjskem in Notranjskem, po Istri in vsako leto
zaide kateri črez Nanos na Goriško, črez Hrušico pa na Go¬
renjsko. Na Kranjskem so počenši od 1870. leta pobili 146
volkov in sicer največ 1878. leta, ko jih je padlo 26. Na
Goriškem je zadnjih dvajset let poraženih 14 volkov, za ka¬
tere se je plačalo 215 goldinarjev. Na Koroško se prav po¬
redkoma zateče kak volk, leta in leta minejo, ne da bi se
čulo o kakej takej zveri. Zadnji je padel 18. sušca 1874.
leta v Zilskej dolini. Mnogo več imajo na Štajerskem opra¬
viti z volkovi, zlasti kraji ob hrvaškej meji dobivajo te ne-
všečne in nepozvane goste iz sosedne dežele. Posebno po
zimi se pogostoma kateri pritepe v Breški, Kozjanski ali
Kogaški okraj, kjer ga pa navadno kmalu zapode nazaj, od
koder je prišel.

Iz vsega, kar je bilo dozdaj povedano, je torej razvidno,
da so naši volkovi večinoma hrvaški uskdki ali uhaj&či. Zato
se največ posamični klatijo okoli, k večemu se po zimi po
dva ali po trije združijo na skupni lov. Vendar so jih 1867.
leta videli na Vremščici šest skupaj. Na Hrvaškem pa v
hudih zimah večkrat videvajo po šest do osem glav in še več
v enem krdelu. Vendar se mi po vsem, kar sem o tem na
Hrvaškem sam videl in slišal, nikakor ne zdi verjetno, kar
Nemec Brehm  poroča o hrvaških volkovih. Piše namreč,
da je 8. grudna 1871 v Suhaji gnal pastir čredo ov&c na
pašo, a ko je prišel se svojo živiniao na jasno, zakadi se 60,
bšri šestdeset volkov v ovce, raztrga mu jih 24, ostale
pa mu razpodi na vse vetrove in od vseh teh se je povrnilo
samo eno jagnje. To je očitna pomota, bodi si da se mu
je napačno poročalo, bodi si, da se je učenjak zapisal. Šest¬
deset volkov v enem krdelu, to je vendar preveč, tudi za

13

Hrvaško preveč. Šest bi utegnilo tu biti pravo število. Dobro
mi je namreč znano, da se je onde na velikih lovih ali hajkah,
katere so razpisale politične oblasti na vedne pritožbe Stanov¬
nikov, in katerih se je udeleževalo na stotine lovcev in po-
gonjičev, vzdignilo navadno kacih pet ali šest volkov in še
od teh je večina navadno odnesla zdrave pete, časi pa tudi
vsi. Spominjam se, da lovci iz velicega lova na volkove niso
prinesli aruzega plena, nego dolgouhega zajca. Taki lovi
koristijo edino s tem, da prestrašena zver pobegne črez mejo
na Štajersko, Kranjsko in v Istro.

Volk je ponočna zver. Po dnevi se skriva po gozdih,
kjer navadno v najgostejšem mladovji preleži in predremlje
ves dan do večernega mraka; samo v tihej samoti, kjer mu
se ni bati človeka, vzdigne se uže popoludne in gre na prežo.
Na ravnem se po dnevi potika tudi po žitu, zlasti po koruzi,
in časi še celo prav blizu ljudskih stanovišč. Po noči pa
dirj&sti okrog in prehodi hribe in doline, da si napolni vedno
prazni in kruleči želodec. Takrat ga glad prižene tudi v vas,
kjer izpred hiš pobira domače pse ali pa poskuša splaziti se
v kakov slabo zaprt ovčjak. Žre pa vse, kar mu pride pod
zobe, bodi si miš, jež ali lisica, kuščar, kača ali žaba. Ako
najde mrhovino, nažre se je do sitega, in če ni niti tega
niti onega, okrene v polje ter si glad potolaži z bučami, s
koruzo ali celo s krompirjem. No to škodo bi mu človek
še rad pregledal, ko bi mrhar ostal pri tem. Ali bolje od
krompirja in ježa mika ga srna in zajec, ovca in svinja. In
ako zaide med nje, ne zadovoljava se z eno živaljo, temveč
kolje in davi in mesari, dokler čuti kaj živega okoli sebe.
In ravno zato mu je človek tako neusmiljen sovražnik. Leta
1879. zaklal je volk v Trnovskem gozdu v Krniškem lovišči
v dveh ali treh dnevih 23 srn in srnjakov.

Ris.

Tretja divja zver, katere človek — zlasti ako je praznih
rok — ne bi rad srečal sredi gozda, je ris. Kaj tacega se
sicer ne more lehko dogoditi, ker te zveri po naših gozdih
ni skoro nikjer več, in tudi onde, kjer še biva, je jako redka.
Nekdanji velikanski gozdi, v katerih je poleg medveda go¬
spodaril ris, so pordženi. Človeški rod se je množil od leta
do leta ter je zato gozde preobrazil v črte in laze, v njive in
senokoše, ali pa — v kraške kamenite puščave. Z gozdovi je
šla tudi divjačina zmerom na menj; kjer pa ni gozdov in ni

14

divjačine, onde tudi risu ni obstanka. In ko bi človek tudi
zašel v goščave, kjer še risi prebivajo, težko da bi katerega
dobil na oči, ker tudi ta zver se človeku uže od daleč umika.
Strah pred risom je zatorej, ako ne popolnoma prazen, vsaj
pretiran. Groznejšega nego je v resnici, delajo ga razne
pravljice o njegovej nezasitnej krvoločnosti in neverjetnej bi-
strovidnosti. Ako bi bilo pravljici verjeti, vidi ris celo skozi
steno. No tudi to je mogoče, toda gotovo samo onde, kjer
je luknja v steni. Kdo bi se potem ne bal strahovite zveri?

Toda govorimo brez šale. Iz lepega mira ris človeka ne
napade, obstreljen ali drugače razkdčen mu je pa lehko prav

tako opasen, kakor volk ali medved. Noben lovec, ako je
sam, ne spusti se ž njim rad v boj.

Na slovenskej zemlji je ris dandanes malo ne zatrt.
Samo v velikih, uže omenjenih Snežniških gozdih se še na¬
haja, da si je tudi onde uže na majhnem številu. Od onod
pohaja, zlasti po zimi, po Javorniku, zaide tudi v Borovniške
gozde in tja v Hrušico. No kakor sem uže rekel, od leta
do leta se čuje menj in menj o tej zverini. Po zimi
na leto 1855. bilo je v Ljubljani h krati videti tri rise, ubite
v lovišči gospoščine Bistranske. Zadnjega so ubili 1870. leta.
Na Goriškem je bil zadnji ustreljen v Tolminskih hribih
okoli 1850. leta. Na Koroškem so ob Kranjskej meji rise
sledili še pred kacimi dvajsetimi leti, zadnjega so menda
ulovili leta 1858. Pozneje se ni nobeden več pokazal in
lehko se reče, da so v Korotanu iztrebljeni, takisto tudi na
Štajerskem.

Star ris tehta do 30 kil in je velik kakor srednji me¬
sarski pes, samo da ni tako zalit in ne tako okoren. Na
psa spominja tudi po visocih nogah, glava pa ga izdaja za
zver mdčjega plemena. Najložej pa gaje poznati po črnih str¬
mečih čopkih na ostro prirezanih ušesih in po kratkem, na
konci zmerom črnem repu. Dlake je sivkasto rudeče, po tre¬
buhu umazano belkaste, po životu in po nogah je rujavkasto
pikast in lisast.

Ris ves dan presanjari v svojem brlogu, bodi si v kacem
duplu, pod kako pečino ali pa v mladem smrečji, kjer je
najgostejše. Kakor vse mačke, se tudi on rad sdlnči raz¬
tegnjen ali na hrbtu ležeč. O mraku oživi in gre na lov, po
katerem ga vodi največ čuda tenek sluh in tudi bister vid,
nos mu pa pri tem ni v korist, ker tako slabo voha, da
nobene divjačine ne more slediti. Ako je ugledal kako žival,
katero, si upa obladati, plazi se po mačje do nje in potem se
v drznem, do pet metrov ddlnjem skoku vrže na plen, zadere
mu ostre kremplje globoko v meso ter mu pretrga vratne
žile. Ako mu se prvi skok ni posrečil, ne skače rad v drugo.
Največ škode dela ris med divjačino, posebno med srnami.
Samo ob sebi se razumeje, da bi mu tudi bravina (ovčje
meso) in prčevina (kozje meso) šla v slast, ali te pri nas
ne dobode tako lehko, ker je ta žival samo po dnevi zunaj,
po noči se pa zapre v kolikor toliko trdno stajo in tudi dru¬
gače je pod pazko. Ako se mu pa vendar posreči pritiho¬
tapiti se med drdbnico brez varuha, potem se pa naloče krvi
do sitega. Kakor volk. ali pa še bolj pohlepno, trga in kolje

16

tudi ris brez usmiljenja, dokler čuti še kako živo glavo. Ris,
katerega so na Koroškem ujeli, je enkrat v enej noči raz¬
trgal sedem ovac, drugikrat pa osem, ne da bi bil kaj žrl
od njih. Od drugod se poroča, da je ris v enej noči zaklal
trideset ovac.

Pes.

Temu ali onemu se bode čudno zdelo, kako smo med
zgrabljive zveri in druge človeku opasne živali mogli uvrstiti
tudi psa, katerega vendar vsakdo pozna kot zvestega to¬
variša človeku in dobrega pomočnika pri maozem delu. Ta
lepa svojstva pripoznavamo mu tudi mi v polnej meri, ali
kraj vsega tega ga moramo prištevati najškodljivišim in člo¬
veškemu zdravju najop&snišim živalim. In sicer ga moramo v
to vrsto vtakniti zarad strahovite bolezni pasje stekline,
ki se porodi v njem in potem od njega prehaja na druge ži¬
vali in tudi na človeka. Od vsteklega psa oklana žival prej
ali slej tudi vsteče in naposled pogine. In nič drugače ni
pri človeku. Od vsteklega psa ali kake druge vstekle živali
popaden človek oboli za steklino, in ako se je enkrat bolezen
v njem zavrgla, ako je strup prešel v kri, ni mu več po¬
moči. Gotovega zdravila proti steklini še zdaj nemarno, kakor
tudi za mnoge druge bolezni ne. Vse velike države razpi¬
sale so na sto tisoče goldinarjev nagrade onemu, ki bi izumel
lek od stekline. In res so zdravniki in mazači nasvetovali
in priporočali vse mogoče in nemogoče lekove kot najboljšo
in najgotovišo pomoč v tej bolezni. A kdo se dandanes še
spominja teh zdravil? Ta in oni se je pač širokoustil nekaj
časa, da odšle more človeški rod mirno spati, ker se mu je
posrečilo najti nepogrešno zdravilo. Nekaj časa se je
potem o tem pisarilo in govorilo, a kmalu je zopet vse
potihnilo. Toliko je gotovo, da si razpisanih daril dosle še
nobeden ni zaslužil. Tudi od mnozih, zelo hvaljenih »domačih “
zdravil nobeno ni obveljalo.

Steklina se prikaže največ pri starih psih, redkokedaj pri
psicah. Kako in zakaj pa nastane ta bolezen, še dandanes
ni popolnoma razjasnjeno. Toliko je gotovo, da največ psov
vsteče o velikej vročini ali pa v hudem mrazu, resnično je
tudi, da bode najprej obolel pes, ki ne dobiva niti zdravega
živeža niti dovolj Čiste pitne vode in pa tisti, kateremu ni
dano zadostiti spdlnemu nagonu.

Ako imaš psa, skrbi torej, da bode zmerom dobival do-

volj hrane in vode, zlasti pri tacem, hi je priklenen. Tudi
ne daj, da hi ga otroci dražili in ščuvali. Tudi za to imej
skrb, da psu ne bode treba biti zdržema v prevelikej vročini
ali na prehudem mrazu.

Psa moraš večkrat opazovati. Hladen in moker nos je
pri psu zmerom znamenje zdravja. Pes s suhim in vročim
nosom, zlasti, ako do jedi nema prave slasti, je gotovo bolan,
in najbolje storiš, ako ga odvedeš h kacemu živinskemu zdrav¬
niku. Ako pa to ni lehko mogoče, zapri ga in dan ali dva
mu ne daj jesti, potem mu v jed pomešaj žlico lanenega olja.
Tako stori dvakrat ali trikrat. Pozneje mu časi potrosi na
košček kruha malo v prah stolčenega žvepla.

Ako pa pes neče jesti in ako ti je tudi po druzih zna¬
menjih sumen stekline, tedaj ga moraš neutegoma ovaditi
županu, sicer zapadeš kazni.

Bolezen bodeš poznal po teh zn&menjih. Pes je čemeren
in zaspan, rad lega na gorko, lazi okoli jedi, toda ne je,
pije pa večkrat po malo. Spodnja čeljust se mu pobesi, kakor
bi bila mrtvoudna, iz gobca se mu cedi slina ali glen, iz
nosa pa smrkelj. Oči so motne (kalne), časi tudi zarudele,
konec jezika mu gleda iz gobca, mrzle stvari rad liže in hlasta
okoli sebe, kakor bi muhe lovil. Najpreje bodeš pa stek¬
lega psa poznal po čudnem, hripavem lajanji, enkrat zal&ja
potem pa tuli in zavija, toda glas mu je ves izpremenjen,
hreščav in zamolkel. Vode se pa ne boji, kakor se navadno
misli; res je ne pije, ker ga d&vi v grlu, ali liže jo vendar
in večkrat so videli steklega psa plavati prek vode, in ko
je doplaval na drugo stran, grizel in popadal je živali in
ljudi tako, kakor poprej.

To so zndmenja bolezni. Dalje pa se ne razvija pri vseh
enako. Nekateri stekel pes malo laje, tudi ne grize in ne
misli na to, da bi utekel. Steklina je tiha.  Od dne do dne
mu upadajo moči, ves onemčgel pade na tla in pogine šest
do osem dni potem, ko so se pokazala prva znamenja bolezni.
Nekaterega pa zvije uže tretji ali četrti dan,  ali dalje od
deset dni steklina nikdar ne traje.

Časi se pa bolezenprevrže v besno steklino.  Pes
teka brez namena sem ter tja, pa nikjer nema obstanka; leže
pa kmalu ustane, zopet legne, večkrat menja ležišče ter se
preklada na njem. Bad uhaja iz hiše, klati se okoli, pa pride
zopet domov. Ves čas je malomaren, potrt in nekam za¬
mišljen, časi se zdrzne in popada, kar mu je blizu, časi
tudi sam sebe. Vmes ima pa tudi jasne trenotke, takrat

Škodljive živali. 2

18

pozna gospodarja, pozdravlja ga po svojej navadi, gre za njim
in ga v vsem posluša, zlasti o prvem začetku bolezni. Na¬
vadna jed mu ne diši, a časi pohlepno žre kake druge stvari,
na pr. zemljo, les, listje in celo svoje blato, ki pa jako po¬
redkoma gre od njega. Pes zmedli v kratkem, dlaka mu se
ježi in rep se obesi, gobec mu je pa časi prav suh. S prva ,
hodi dobro, pozneje se začne opotekati in zadnje noge so
kakor mrtvoudne. Sploh se misli in govori, da stekel pes
teče v eno mer in da grize samo to, kar mu pride pod gobec.

To pa ni tako. Stekel pes teče in hodi kakor zdrav, časi
naravnost, časi krene pa tudi v stran, kakor se mu zdi. Vsak
pa grize in popada, kadar ga bolečine huje zgrabijo, potem
se pa za nekaj časa zopet umiri. Kadar ga popade hudina,
leta sem ter tja, kjer ugleda kako žival. Najrajši popada
mačke, zatem pse in druge živali, človeku se nekako bolj
umika. Naposled onemdre, obleži in pogine v hudih bolečinah,
ako ga ljudje niso preje pobili. Na Kranjskem so zadnjih
deset let zatolkli 42 steklih psov.

Hudina pasje stekline je v slini (glenu). Ako je z zobom
kolikor toliko te sline prišlo v živalsko ali človeško kri, mora
živinče ali človek oboleti od stekline, ako mu se nemudoma
ne pomaga. Pri oklanem psu pokaže se bolezen navadno v
4—6. meseci, časi še prej, redkokedaj pa pozneje.

Resnica je pa tudi, da v mnozih slučajih od steklega
psa popaden človek ne dobi te strahovite bolezni, da ogriz
sploh nema nobenih škodljivih nasledkov. To si lehko tako
raztolmačimo. Zbesnel pes vgrizne časi s suhim zobom, na
katerem ni prav nič otrovne (strupene) sline; na dalje bi
bilo tudi mogoče, da je zob sicer bil slinast, ali se je obrisal
ob obleko ter se je suh zadrl v meso; naposled bi bilo tudi
mogoče, da je nekoliko sline prišlo v rano, ali jo je curlja¬
joča kri odplavila.

Popade li stekel pes človeka ali žival, takoj se mora rana
izprati z octom (jesihom) ali slano vodo, tudi je dobro rano
razširiti ter na njo staviti rog, da izvleče zastrupljeno kri,
najbolje je pa izžgati jo z razbeljenim železom, s
hudičevim oljem ali s peklenskim kameno  m. To
vse pa se mora zgoditi hitro, predno je hudina zalezla v kri.

A pred vsem je treba klicati veščega zdravnika. Takisto je
tudi ravnati z vsacim ogrizenim živinčetom. Človek pa, ki
zdravi od stekline obolelo živino, ali ima pri njej opraviti,
mora dobro paziti, da se ne obr&zi ob njene zobe. Prigo-
dilo se je, da je hlapec od steklega psa oklanemu konju

19

vlival zdravilo v gobec, a pri tem delu si je obrazil roko ob
konjev zob. Kmalu potem je tudi on obolel od stekline in
umrl.

Steklega ali sumnega psa, ki še ni ogrizel nobenega
človeka, je treba mahoma ubiti, takisto tudi vse pse in mačke,
o katerih se ve, ali kateri so na sumnji, da so bili od ste¬
klega psa ali volka, od stekle lisice ali mačke ogrizeni.
Sumnega psa, kadar okolje človeka, ni treba ubijati, dokler
se bolezen na njem ni očitno pokazala. Vso tako mrtvečlno
je treba zakdpati globoko v zemljo, postiti jo z živim apnom
in potem zagrebsti s kamenjem in zemljo. Pesjtik, v katerem
je bival stekel pes, mora se do dobrega razkužiti (raztro-
vati) in druzega psa ni vanj devati, predno ne preteče 12
tednov; lesen pesjak naj se pa sežge.

Od stekle živali (psa, volka, lisice, mačke) ogrizeni konji,
goveda, ovce, koze in svinje morajo biti pod strogo zdravniško
pazko. Kadar tako živinče oboli od stekline, mora se hitro
pobiti in zagrebsti kakor je bilo zgoraj rečeno. Takisto se
mora staja ali hlev očistiti in raztrovati.

Goved.

Goved je človeku med vsemi domačimi živtilimi v naj-
večo korist. Brez goveje živine ne bi mogli skoro obdela-
vati zemlje, in tudi mrtvo znti si človek tabo izkoristiti, kakor
nobeno drugo. No vendar moramo tudi njo zapisati v črne
bukve. Kajti poleg vse pripoznane vrednosti je človeku časi
vendar tudi pogtibljiva. Med mnogimi boleznimi, katere napa¬
dajo govejo živino, je namreč tudi ena, ki prehaja od goved
lehko na druge živali, in tudi na človeka. Ta kužna bolezen
imenuje sečrm, črmnica ali prisad na vranici  (slezeni).

Črmnica se sicer porodi tudi na druzih domačih živalih,
na pr. na konjih, ovcah, kozah, svinjah, toda najrajša vendar
na govedih. Krivda se daje največ slabemu vzdtihu (zrtiku),
ki se zlasti po močvirnih krajih vzdiguje iz presihajočih vodti,
po katerih gnjijo vsakovrstne živalske in rastlinske tvarine.
To je verjetno temveč, ker se ta bolezen porodi najrajša ob
hudej vročini in se takrat tudi najpreje prijemlje druzih ži¬
vali in tudi človeka. Črmnica napada največ živino, katerej
se poklada pokvarjena, plesnjiva klaja, ki se napaja z gnjilo in
smradno vodo in mora stati v nizkih, zatohlih in prentipol-
njenih hlevih. Ta bolezen napada zlasti močno in dobro
rejeno živino ter jo časi pokonča čuda hitro. Y 5—10 minutah.

20

je žival zdrava — vsaj na videz, in tudi mrtva. Začne so
opotekati, zvrne se po tleh, zvija se in pogine.

Navadno pa bolezen traje vsaj nekoliko ur. Živinčeneče
jesti, zdaj ga preleta mrazčdlica, zdaj zopet vročina, vsak čas
se zdriza (stresa), hitro s6pe, opoteka se in pade na tla. Časi
mu se tudi kri poceja iz nosa, gobca in iz zadnjice.

V obeh omenjenih slučajih ni na bolnem govedu videti
zunaj nikakoršnih znamenj. Največkrat pa se bolnemu živin-
četu izpahnejo zarudele lise na jeziku, v gobci, na nebu, pa
tudi na vratu, na danki (ob zadnjici) i. t. d. Te lise so s
prva majhne, skoro pa se več bližnjih zlije v eno večo, ki
hitro temni ter je kmalu višnjeva (modra ali plavkasta). Na
lisah se izrinejo mehurci, ti popokajo in iz njih se cedi neka
sokrovica. Brž pa pritisne prisad in mehurci se spremene v
grda razjedajoča uljesa (tv6re ali ture). Živinče hira in črm
ga umori v nekoliko dneh.

Tudi na človeku pokaže se črmnica navadno v tej obliki,
namreč z uljesi, in se razvija tudi tako, toda od človeka ne
gre dalje po ljudeh.

Kadar se črmnica porodi v kacem hlevu, treba jo je
brez odloga ovaditi županu ali okrajnemu glavarstvu. Kdor
bi tega ne storil, zapade ' kazni. Zdravo živino osebi (loči)
od bolne in ne daj, da bi hlapec ali dekla, ki ima ždravo
živino na skrbi, zahajala tudi k bolnej. Kdor ima pri bolnej
živini opraviti, operi si vselej roke v mlačnej (mornej) mjil-
nici (žajfnici). Hlev, v katerem je stala crknjena živina, morajo
do dobrega^ izkidati in počistiti, in potem naj bo 14 dni na
prepihu. Živino, ki je morebiti prebolela črmnico, ali je
stala v okuženem hlevu, operi z liigom. Kdor je imel dela
pri bolnej ali crknenej živini, očisti dobro sebe in svojo ob¬
leko; ako je mogoče, prekadi se s klorom, obleko pa vrzi
v ogenj. Takisto je treba vso posodo v hlevu učistiti, kolikor
se najbolj dd. Gnojne vile, in kar je druzega železnega orodja,
razbeli v ognji.

Živinče, ki je poginilo od črmnice, ima gosto, temno in
smradno kri; vrdnica (slezena) mu je nabuhla in vsa preob¬
ražena, in mrhovina se jako hitro usmrddi. Zakopati jo je ne¬
mudoma daleč kje na samoti in potresti z živim apnom, a
prej jej je treba kožo križem prerezati. Takisto mora se kri
in sploh vsi odpadki bolne in crknjene živine globoko in
dobro zakopati, ter je sosebno paziti, da druge živali, zlasti
svinje, psi in kuretnina ne pridejo do njih, da se ne okužijo
in kužnine ne raznašajo. Dogodilo se je uže, da je muha,

21

sedeča na take j mrhovini, prenesla strup z nje na človeka.
Samo oh sebi se razumeva, da se od črmnice bolna, ali te
bolezni samo sumna živina ne sme klati, tudi se ne sme od
nje jesti mesa, ker tako meso je človeku strup.

Konj.

Tudi konj boluje od neke bolezni, katera gre hitro po
konjih in se prijemlje tudi ljudi, ki imajo delo pri tacih
konjih, in potem prehaja od človeka do človeka. To je nam¬
reč smrkavost  in podkožna črvivost.  V nosu se izpah¬
nejo konju majhni mehurci, ki se pozneje spremene v vdrta
ulesca, iz katerih se cedi moten (kalen), rumenkast, časi ne¬
koliko s krvjo pomešan smrdljiv smrkelj ali vozger, ob enem
se konju napno medčeljustne žleze ali bezg&lke. Smrkavost
se navadno razvija polagoma, toda prej ali slej konja umori.
In ker se jako hitro širi od konja do konja, veleva zakon
(postava) vsakega smrkavega ali pod kožo črvivega konja
ubiti brez odloga ter ga zakopati tako, kakor je bilo malo
prej o črmnikavem govedu rečeno. Takisto je treba raz-
trovati in učistiti konjdke (konjske hleve), v katerih so stali
smrkavi ali pod kožo črvivi konji. Zato se onemu, ki ima
okoli smrkavih konj opraviti, ne more nikoli zadosti dopove¬
dati, kako naj bode pazljiv in oprezen, da se ne bi nalezel
smrkave hudine ali ne nadihal se smrkavih konj soparice.
Nevarno je torej dolgo muditi se pri tacih konjih, zlasti pa
spati blizu njih. Kdor pa ima na sebi kako odprto rano,
bodi si še tako neznatna, ne hodi blizu niti smrkavemu
konju niti smrkavemu človeku.

Gad in modras.

Človek je vsakej kači neprijatelj in ubije jo, kjerkoli
more, ako ga strah pred njo ni pognal v beg. Odurna mu
je vsaka, še predno je katero videl, uže od mladih nog jo
zna, kot svojo veliko sovražnico. In ta v mladosti po raznih
pravljicah vcepljeni strah ostane človeku navadno za vse žive
dni. Če je tudi morebiti uže slišal, da so med kačami tudi
nedolžne ali še celo koristne živali, ga to vendar ne more
ž njimi sprijazniti, ker ima vedno pred očmi, da so med
iijimi tudi take, ki mu lehko vzemo največe dobro — živ¬
ljenje. In tega jim ne more oprostiti. Zato preganja in po¬
bija vse, kar je kača rodila in kar je kači podobnega, na pr.
tudi nedolžnega in v resnici koristnega slepca. Kdo bo tu

22

med njimi še delal razločke, zlasti, ker jih premalo poznd,
da M vedel zmerom ločiti pravega sovražnika od navideznega,
Toraj udri po vseh! In v resnici svet ne bi imel nikakoršne
škode, ko bi se vsa ta golazen zatrla.

Pri nas imamo dve strupeni kači, namreč gada in
modrasa,  ki sta si jako podobna, ali vendar ni težko raz¬
ločiti ju na prvi mah.

Gad je blizu dva črevlja dolga kača ploščate glave,
debelega trupla in jako kratkega repa. Na tenkem vratu
sedeča glava je srčaste podobe ter je razen treh večih gladkih
ploskvic vsa z luskami pokrita. Vsak gad ima po hrbtu temno-
rujav ali črn, na rogle izverižen trak. Po tem traku, po ne-
ukretnem truplu in kratkem repku bodeš gada hitro izpoznal
izmed vseh naših kač. Ako ga še bolj na tenko opazuješ,
bodeš tudi videl, da ima v plamenečem očesi podolgasto, a
ne okroglo zenico (punčico). Kar se tiče barve, je pri gadih
tako različna, da ne dobodeš z lepa dva gada, ki bi bila po
vsem enako pisana. Vendar so samci svetlejši, samice pa
temnejše. Tudi so samci krajši in tanjši, a rep jim je neko- j
liko daljši, namreč Ve vse  dolgosti; samice so pa daljše in
debelejše, a rep je krajši, namreč 1 / 8  vse dolgosti.

Gad je po naših slovenskih deželah, izjemši Koroško, \
kjer biva tudi po dolinah, planinska žival. Nahaja se od
Prestrelenika počenši po vseh Bolških, Tolminskih, Križkih,
Kameniških in Savinjskih planinah. Sam sem ga uže opazoval ^

23

na Predelu, pod Mangartom , na Lemeži, na Volarskej planini:
Duple, na Bohinjskej planini: Gonjač, na Črnej Prsti (zlasti
po senožetih nad Stražiščem in Kalom), y  Jelovici, na Zelenici,
na Velikej Planini in v Sedlu med Brano in Veliko Planjavo.
V doline gad ne hodi. Niže od 1000 metrov nadmorske višave
ga na prisojnih obronkih navadno ni najti, na osojah gre pač
tudi niže. Po planinah so samice pogostoma prav črne. Gadu
najbolj ugajajo suhi in prisojni kraji: pečine, groblje, lazi
in krčevine (črti) po gozdih, nizke hoste in z dračjem obrasla
rebra. Tod prebiva po luknjah, oh lepem vremenu pa se hodi
na solnce gret (znojit). Len je in počasen, za človeka se ne
zmeni, ako ga ni s čim razdražil. Bosa je toraj pravljica, da
se časi spušča za človekom ali se celo meče za njim. Z
nočjo pa tudi gad oživi, plazi urno sem ter tja ter si išče
živeža. Največ se hrani z miši, rovkami, krti in pticami.

Modras  je gadu močno podoben, v vsem mu prav brat,
a vendar ga je na prvi pogled lehko razločiti od gada. Na
nosu namreč mu strči kratek mehak rožiček. Tudi je nekoliko
veči od gada, glava je širja in bolj srčasta, vrat pa še tanjši.
Ako ga prav z bliža pogledaš, opaziš tudi, da na glavi nema
nobene plosk vice; temveč da je vsa luska va. Tudi modrasi so
različno pisani, a nobeden ni brez temnega, zveriženega
traka po hrbtu.

Modras je po vsem Slovenskem razširjena in povsod
znana strupena kača. Na Koroškem ga je na desnem bregu
Drave po nižavah še dosti in tudi na levem se nahaja. Na
Goriškem je povsod na apnenem svetu navadna kača, takisto
tudi po vsem Krasu in po Istri. V Borjani mi je pravil star
mož, kako je on njega dni kot pastir lovil modrase na Miji
ob Benečanskej meji, in ž njim drugi pastirji, njegovi
vrstniki. „Kadar je bil dan za to, ujel sem po štiri, po pet
in še po več. Spravljal sem jih v veliko nogovico. Po lovu
smo se sešli, kakor smo se prej dogovorili, in smo si pravili,
koliko jih je kdo ujel. Časi se temu ali onemu ali pa meni
ni verjelo, da jih imam res toliko. Pa sem prijel za nogovico,
jo odvezal in iztresel modrase pred nje. Potem sem jih pa
zopet se šibico vganjal v nogovico." Vsa ta pripovest se mi
je zdela nekako čudna. Mož je delal z modrasi, kakor bi bili
ščurki. Ali starec je govoril tako ozbilno (resno) in je imenoval
kot svedoka druzega, še živečega moža, ki jih je ž njim
lovil, da mu je človek moral dati vero. Vrh tega mi je
modrasa tako dobro opisal, da ni bilo dvomiti, da ima
pravo žival v mislih. A da bodeš znal tudi nagon, ki je te

24

pastirje gonil na nevarni lov, ti povem, ta so takrat modrase
dosti dobro prodajali. Vsako toliko časa prišel je namreč iz
Benedek modrasji prekupec, ki jih je skupljeval in plačeval
po dvajsetici. V Benedkak so namreč takrat še varili tako
imenovani terijak, ki je bil njega dni povsod jako čislano
sleparsko zdravilo.

Na Kranjskem biva modras povsod po dolinah, po gričih
in po nizih gorah. Po nekaterih krajih ga je najti prav
pogostoma, tako na pr. nad Borovnico, južno od Ljubljane,
in po goricah med Dolom pri Savi in Moravčami. Navadna
prikazen je po vsem Notranjskem, po Kočevskem in Kibniškem
svetu, po Dolenjskem ob Savi, dalje na podanku (podnožji)
Kameniških planin, v Kokri in dalje po Gorenjskem tja v Bohinj.

Na Štajerskem ga je, vsaj kar je meni znano, največ
v Savinjskej dolini od Celja do Zidanega Mosta, zlasti okoli
Laškega Trga; pa tudi v gorenjej Savinskej dolini, na Ro¬
gaškem, Konjiškem in Pohorskem svetu tja do Maribora ga
ne manjka.

Še neka tretja strupena kača biva na slovenskem svetu,
toda ta ima pri nas jako majhen prostor in še na tem se
nahaja le poredkoma. To je namreč vlaški ali Redijev gad,
imenovan po talijanskem učenjaku Redi-ju, ki se je mnogo
ukvarjal s temi gadi in njih strupom. Tudi vlaški gad je po
vnanjosti in po drugih svojstvih podoben svojima bratoma.
A pri vsem tem ga ni težavno ločiti od planinskega gada
kakor tudi od modrasa. Od gada se razlikuje, da na glavi
nema nobenih ploskvic; v tem je tedaj podoben modrasu,
ki pa ima na nosu rožiček, katerega vlaški gad nema. Od obeh
pa se razlikuje s tem, da na hrbtu nema zveriženega temnega
traka, katerega imata ona dva oba. Vlaški gad ima po sebi
temne štirivoglate lise, katere so vzdolž hrbta več ali manj
očitno postavljene v štiri vrste. Živi okoli Gorice v Brdih ob
vlaškej meji, v Starej Gori pri Gorici in morebiti še dalje
po Ipavskem svetu. Goriška deželica hrani tedaj v sebi vse
tr i vrste gadov. Vsa Evropa jih ne zmore več.

Strup dela gada strahovitega in
imenitnega. Ta strup je rumenkasta
tekočina brez vsega duha in skoro
brez okusa. Nareja in zbira se v dveh
žlezah, kateri ima gad v glavi zadaj
ob straneh, zato mu je tudi glava
onde tako široka. Vzvezi s tema žlezama
sta dva zoba v gornjej čeljusti. Ta

25

zoba sta tenka in špičasta kakor igla ter sta otla in nekoliko
zakrivljena. Kadar je gobec zaprt, klecne zob nazaj ter se
skrije v kožnato gubo. Zine li gad, postavi se zob po konci
in je pripravljen ugrizniti, kakor kaže poleg stoječa podoba.
Kadar hoče gad uklati, zine prav široko, hlastne po človeku
ali živali in zabode ta dva zoba vanjo. V tem pritisne zob
na strupovito žlezo in kapljica tega strupa se po otlem zobu
pocedi v rano in odtod zaide dalje v kri.

Razkačen gad piha jezno, hlastd okoli sebi in popada vse,
kar mu pride pod gobec, tudi les ali železo. Na tacih trdih

I  stvareh mu se tudi odlomi tenak in krhak zob. Za ta slučaj
ima uže pripravljenega druzega, ki stopi na mesto prvega.
In ko bi tudi ta odletel, jih je še nekoliko druzih shranjenih
za njim.

Ker torej ta strupena golazen, kakor smo slišali, biva
na široko po naših krajih, ni čudo, ako se pogostoma zgaja,
da gad ugrizne kacega pastirja, pastirico, delavca ali drvarja,
sploh človeka, ki po delu zahaja na take kraje, kjer gadi
ali modrasi stanujejo. Še večkrat pa strupeni zob zadene
lovskega psa ali pasečo se živino. Nasledki gadovega pika
niso zmerom enaki. Star gad je opasniši od mladega, tisti,
ki uže dalj časa ni ugriznil, je hujši od onega, ki si je
morebiti malo preje strup izpraznil. Y vročini strup hitreje
deluje nego v mrazu. Tudi ni vse eno, kje je rana. Ako je
kaka veča žila zadeta, je opasnost (nevarnost) tudi veča.

„Od gadovega zoba zadeti človek čuti navadno oni hip
neizrečeno bolečino, ki bliskoma preleti truplo, časi pa ne
čuti skoro nobene bolečine. Kmalu potem obide človeka
neka omotica, moči mu pešajo, truden je in zaspan, vid in
sluh mu slabi. Vse to naznanja, daje kri otrovana (ostrupljena)
in da se je začela razsedati. Bolnik začne bljuvati (rigati),
iz ust, iz nosa in časi celo iz ušes poceja mu se kri in na-
vadno pritisne tudi driska. Kadar se kri hitro razseda, pičen
ud skoro nič ne oteče; ako pa strup počasi deluje, zabuhne
večkrat tako, da je grozan videti, in otok se hitro širi tudi
naprej. Obličje je mrtvaško, telo mrzlo, človek slabi zmerom
bolj, po malem izgublja zavest in počasi ugasne. Drugi zopet
trpi ure ia ure najstrašnejše bolečine, kriči in javka, da je
groza. Naposled izgubi zavest in mirno izdahne.“

Tako deluje strup pri otrocih in slabotnih ljudeh. Krepak
mož mu se uže bolj upira in le redkokateri umrje tako
strašne smrti. Navadno po prvih slabostih bolniku odleže,
bodi si, da je premalo strupa prišlo v kri, bodi si, da so

26

razni pomočki in zdravila kaj pomagala. Toda tudi tak naj¬
večkrat boleha še tedne in mesece, predno popolnoma ozdravi.
Nekateremu pa tudi za vse življenje ostanejo nasledki kačjega
strupa.

Od gada pičena žival časi hitro pogine, navadno pa po
daljšem ali krajšem bolehanji zopet okreva. Ovca, koza ali
pes pogine časi za nekoliko ur. Konj ali govedo pa navadno
preboli, pa vendar se je uže prigodilo, da je v gobec ali v vime
(grčo) ujedena krava poginila.

„Kogar je pičil gad, stori najbolje, ako rano izsesd, če
je namreč na tacem mestu, da je to sploh mogoče. Izsesati
pa rane ne smeš, ako imaš ranjena ali razpokana ustna. Iz¬
sesane otrovane krvi ne požiraj, temveč pljuni jo iz ust.
Drugo, česar ne smeš nikdar zamuditi, je, da si rano kolikor
se dž, globoko izrežeš, ako imaš kolikaj ostrega rezila pri
sebi. Najbolje so škarje, ako so hitro pri rokah, ako niso,
dober je tudi vsak oster nož. Pičeno mesto izreži kolikor se
da globoko, da se rana izkrvavi in otrovana kri kolikor mo¬
goče hitro odteče.

Izrezano rano je treba tekoj izprati z vodo, še bolje pa
s salmijakovcem, lugom ali žganjem. Izpiranje pa pomaga
malo ali celo nič, ako se rana ni popreje izrezala.

Dostikrat človeku ni pri roki ne noža, ne kacega dru-
zega rezila. Takrat hitro obriši rano, pritisni na njo palec
in tišči, kar moreš. Ker bi ti pa palec kmalu omagal, poišči
si hitro kakov kamenček ali kako drugo trdo stvar ter jo
kolikor se d& čvrsto priveži na rano. To imej tako dolgo pri¬
vezano, da dobiš škarje ali nož v roke. Dokazano je namreč,
da strup ne stopa dalje v kri tako dolgo, dokler kaj pritiska
na rano.

Kadar je človek ujeden v roko ali nogo, je dobro pičen
ud prevezati nad rano. Preveza, ako je dosti čvrsta, stori,
da otrovana kri ne more proti srcu. Ta pomoček sam pa ne
velja toliko, kakor se navadno misli, kajti pičen ud kmalu
oteče, in potem je treba podvezo premakniti ali jo razvezati.

Jako pametno stori, kdor si rano izžge, ali si jo da
izžgati. V ta namen služi najbolje razbeljeno železo, pa tudi
žareč ogel ali tleča kresilna goba. Toda ta pomoček navadno
ni hitro pri roki, in marsikateri se ga tudi boji. Pozneje,
ko je strup uže zalezel v kri, bilo bi izžiganje nespametno.

Notranjih zdravil od kačjega strupa je neizrečeno mnogo.
Saj skoro vsaka baba ve za gotov pomoček. Ali pri vsem
tem moramo pripoznati, da gotovega zdravila od kačjega

27

strupa še nemarno. In temu se tudi ni čuditi, ker še do zdaj
ne vemo, kako strup deluje na kri, da se začne razsedati.
Izkušnje so dosle še najbolj potrdile amonijak ali salmijakovec
in pa žganje, ali sploh vinski cvet.

Amonijak je uže precej dolgo časa znan pomoček. Ž njim
so posebno v vročih krajih ozdravljali z največim vspehom.
Amonijak, zmešan z vodo, daje se bolniku pogostoma piti;
še bolje pa je, ako mu se ta mešanica brizgne v odprto žilo
privodnico.

Najbolje zdravilo od kačjega strupa je pa vinski cvet v
kakoršnejkoli opojnej pijači, bodi si žganje, slivovica, brino-
vec, rum ali močno vino. Od dne do dne mu raste slava. To
zdravilo je vredno tem več, ker ga je povsod lehko dobiti;
tudi v zadnjej gorskej vasi ima ta ali oni merico žganja. To
zdravilo je pri nas še prav malo znano, da si ga ni moč
preceniti, in po drugih krajih, na pr. na B&vorskem uže davno
v ta namen rabi ljudem z najboljšim vspehom. Ako te je
torej gad popal, pij pogostoma močnega žganja (rakije) ali
vina, in kmalu ti bode odleglo. Ni se ti bati, da bi se opil
(upijanil), ako ga tudi črez mero popiješ.

Vsi ti pomočki, toliko vnanji, kolikor notranji, so pa
samo pomočki v prvej sili. Nemudoma pošlji po veščega
zdravnika, a ne po kacega mazača. 1 '

Tako po priliki sem pisal v V. vezku „Domačih in ptujih
živali v podobah 1 ', in temu tudi zdaj nemam ničesa dodati,
ničesa odvzeti.

Mrena.

„No še tega je manjkalo! Zdaj so tudi nedolžne ribe
prišle med škodljive in strupene živali! Tega še živ krst ni
slišal, tudi brati o tem ni bilo nikjer. Kaj bode človek smel
še jesti brez strahu ? 11  Tako bode morebiti mojih bralcev kdo
vzkliknil ali si vsaj kaj tacega mislil, ko bode ugledal ta na¬
pis in poleg podobo bržčas znane mu ribe. Ali vse modro¬
vanje in umstvovanje nič ne pomaga. Besnica je, da je treba
tudi mreno prištevati tistim živalim, ki utegnejo človeku delj
časa pokv&riti zdravje. Mrena sicer ni strupena, kakor je
sploh ni ribe, ki bi zbirala v sebi strup, in ga zab&dala v
druge živali ali v človeka. Znajo se pa nekatere, ki so člo¬
veku gotova in hitra smert, ako bi jedel od njihovega mesa.
No na vso srečo žive te ribe daleč od nas po vročih krajih,
naše vode nemajo nobene take. A kaj pa potem mrena?

28

Mrenino meso nema po¬
sebne slasti, ali škodljivo ni.
Ko bi toliko koščic ne bilo
po njem, lehko bi se človek
ž njim sprijaznil. Kar je
pa škodljivega na njej, ali
prav za prav v njej, to so
ikre. Mrenine ikreso
v želodci strup.  Kakor
hitro jih je človek kaj več
dobil v želodec, napade ga
neka slabost, vse moči mu
upadejo. To je še dobro, da
želodec tega strupa ne drži
v sebi, temveč ga po obeh
potih, navzgor in navzdol,
tira iz sebe. Bljuvanje ne
poneha, dokler je tega jedila
še kaj v človeku. Bolnik
mora v posteljo ker se čuti
oslabljenega. Po vsem te¬
lesu ga začne ščepe ti in kmalu
se mu vsa koža oprišči, tudi
voda se mu zapira. Crez
nekaj dni se mu prišč posuši
in koža se začne lupiti. S
tem je navadno bolezen pri
kraji. Nekaterim ljudem o-
prišči se koža vselej, kadar rake jedd. Toda tak srbeč
oprišč (srbečica) navadno mine hitro sam ob sebi, ne da bi
človeka sililo na bljuvanje (riganje).

Mrena je po naših vodah povsod navadna riba, posebno
jej ugajajo vode s peščenim dnom. Dobodo se do pol metra
dolge in do dveh kil težke. Hitro jo je poznati po zabuhlih,
mesnatih ustnicah in po precej dolgih mesenih brkih ; dva
jej visita spredaj na gobci, dva pa iz ustnih kotov. Prsne in
trebušne plavute so bledo rudečkaste, hrbtna je pa sivkasta
in časi črno lisasta. Riba je zleknena in vretenasta ter je
po hrbtu sivo zelenkasta, ob straneh jasnejša in po trebuhu
bela. Meseca maja se mresti. Takrat se jih časi po sto in
še več naniže (nabere) v dolgo vrsto, ki plava proti vodi.
Spredaj plavajo samice, za njimi samci, razvrščeni po veli¬
kosti; najmanjši so zadnji.

29

Enako kakor mrenine ikre deluje izlasti pri slabotnih
ljudeh, meso vsake ribe, ako ni bila presna (frišna). Sosebno
po leti v velikej vročini se vsaka riba hitro pokvari, zato ob-
torej ne jej ribe, o katerej nisi gotov, je li presna ali
ni. Nos naj ti bode v tem vodnik. Eiba, ki kolikaj ne¬
ugodno vonjd (smrdi), ni za jed.

Španska muka ali priščnjak.

Pod večer vročega poletnega dne se gremo sprehajat po
polji, kar nas ustavi neki čuden duh, ki nas prav neugodno
zbada v nos. Eekli bi skoro, da smrdi po mrhovini, ali smrad
je vendar nekoliko drugačen. Kaj bi moglo biti? Ko se ogle¬
dujemo okoli sebe, opazimo ne daleč od nas jesenovo drevo,
čegar listje je nekako čudno ogrizeno, in prav od onod prihaja
ta smrad. Eadovedni pristopimo bliže in zdaj vidimo, da
je drevo vse živo neke žuželke, in prav od te živalice prihaja
ta neznani duh, to je namreč španska muha.

Ker nismo še nikdar na-njo nale¬
teli, ogledimo si jo bolj potanko. Na
prvi pogled nam je jasno, da to ni
muha  temveč hrošč  ali k e b e r.
Največi med njimi so skoro palec dolgi,
drugi so zopet znatno menjši, a vsi so
lepo svetlo zeleni in se nekoliko v zlato
spreminjajo. Podolgovato truplo je jako
mehko, in iz njega se cedi oster in
jedek sok. Ako si ž njim namažeš kožo,
hitro se ti izpahne boleč mehiir; v
želodci je pa hud strup, ki te umori,
ako si ga nekoliko užil. Zato je treba
s tem hroščem jako oprezno ravnati,
najbolje storiš, ako ga ne prijemlješ
v roko.

Španska muha je pri nas navadna
prikazen, zdaj se pokaže tu zdaj tam, in
sicer zmerom v velikem številu. Potem
pa mine časi mnogo let, tudi po dvajset,
da od nje ni sledu ne terii, človek bi
mislil, da je popolnoma zamrla. Kar se
necega dne zopet prik&žejo v velikih mndžicah, kakor bi bile
P&le izpod neba. Prirodoslovci si te prikazni še zdaj ne vedo
prav raztolmačiti, kakor je še marsikaj iz življenja te živalice

Španska muha.

BO

nerazjasnjenega. Še dandanes se prav ne ve, kako in kje
žive mlade španske muhe in kako se razvijajo. Toliko se
ve, da samice jajca polagajo v zemljo, kjer se iz njih izvale
mlade živalice (ličinke), kam pa te poznejo izginejo, ni moči
povedati. Mnogi mislijo, da te ličinke žive do svoje po¬
polne preobr&zbe na osah in bučelah, kakor se to gotovo ve
o nekaterih drugih njenih sorodnicah. Ako bi tudi pustili
to veljati, vendar s tem še ni razjasnjeno, odkod se po to-
licih letih istega dne, skoro bi rekli isto uro zbere toliko teh
hroščev na enem drevesu. Gotovo pa tudi tej živalici raz-
vitek pospešuje ali zadržuje vreme.

Španskim muham je jesen najljubše drevd, katerega
časi oskubejo do zadnjega perca, potem se preselijo na drugi.
Ako ni blizu jesenovega drevesa, dobro je tudi kostenlčevje
(kalinovina), in za silo tudi topdla.

Imenitna je živalica zarad jedkega soka, katerega je vsa
polna. Uže prej je bilo rečeno, da je ta sok močdn strup,
a kakor drugi strupovi, služi tudi ta v lek. Navadno rabi
v vnanja zdravila, tako imenovana pr išči  la  ali vezikatorje,
časi pa tudi v notranja, med ostalim na pr. so ga priporo¬
čali tudi v lek od pasje stekline, kar pa ni obveljalo. Španske
muhe se nabirajo, umore v kakej peči in posule, potem se
spravijo v zaprto sklenieo, in čakajo lehko mnogo let, ne da
bi kaj izgubile od svoje moči. Priščila se navadno prilepljajo
za uho. Delajo se iz španskih muh, stolčenih v prah, ka¬
terim se primeša nekaj smole, voska in loja. Vinski cvet
izvleče strup iz hroščev, in v notranja zdravila rabi navadno
tak razmok na vinskem cvetu. Misli se, da zloglasna „aqua
tofana" ni bila druzega, nego tak vinskocvetni razmok hrošča
priščenjaka. „Tofanska vodica 1 ' je bila kakor voda čista te¬
kočina brez duha in brez okusa. Nekoliko kapljic te „ vodice"
je človeka gotovo umorilo, sicer ne hipoma, temveč prav po¬
lagoma. Okoli leta 1700 so se v Italiji s to vodico neki zgajala
mnoga hudodelstva. V Palermi in pozneje v Napolji jo je
prodajala neka babura Tofa ali Tofana, dokler jej pravica
ni ustavila groznega rokodelstva.

Pri nas imamo še necega druzega hrošča, ki je tudi poln
rumenkastega in smrdečega sdka. Imenujemo ga travni  ca,
ker ga na prvo spdmlad videvamo laziti po travi. Palec
dolg hrošč je debel in prav neukretno kobaca po travi. Lehko
ti ga je poznati po kratkih pokrovkah (gornjih krilih), katere
mehkega in napetega zadka niti do polovice ne pokrivajo.

31

Cm je in se spreminja na modro (plavo), nahajajo se pa
tudi zeleni, ki se spreminjajo na višnjevo. Samci so mnogo
manjši in tanjši, drugače pa samicam podobni. Ako se trav-
nice dotakneš ali jo vzameš v roko, pritegne noge in tipalnice
k sebi in iz vseb kolen pušča tist dljasti sok, ki ima tudi
nekoliko ostrine v sebi. Prav nežna koža tudi od njega za-
prišči ali se celo podmeburi, ali vendar kratko in malo ni
tako jedek, kakor od španske mube. Živinskim zdravnikom
rabila je nekdaj v zdravilo pri konj ib.

Travnica je še tudi drugače škodljiva.
Bučelbrji bi jej bili posebno gorki nepri-
jatelji, ko bi jo dobro poznali. Dbvi in
žre jim namreč zalego v satovji. A kako
pride ta spaka v panj? To se godi tako.
Samica zdolbe s prednjima nogama v
zemlji jamico in znese va-njo kupček jajec
ter jo lepo s prstjo zagrne. Pozneje iz¬
koplje še drugo, iu če je treba, tudi
tretjo jamico, ker je jako rodovitna ter
vsega skupaj znese gotovo tisoč jajec.
Za mesec dni po priliki prilijejo pre-

I  drobni mladiči (ličinke) na dan in bite brž na blizu sto¬
ječe cvetice, zlasti na premnoge zlatice in slandvrate, na ka¬
tere se tudi bučele, čmrlji in drugi medičarji radi spuščajo.
Toda tem ličinkam ni stalo do medu, temveč vsaka se le
pbšči splezati na kacega taeega medičarja, ki je prišel sem
nabirat medene slaščice. Tako je ličinka prišla na „konja“,
in drži se ga, kakor uš človeka. „Konju“ navadno ne stori
nič žalega; kakor bitro pa doma opazi v lončku jajce, zleze
s „konja“ in se poloti jajca ter je požre. Ko se je tako
oteščala, gre jej tudi med v slast. Vse to jej tako dobro
tekne, da se bitro razvija in preobrazi v popolnega hrošča.
\  Pri ličinki zelene travnice se je pa tudi uže opazovdlo, da je

, | umorila bučelo, zabodši se jej v trebuh.

Sršen.

! j Kar je gad med kačami, to je sršen  med žuželkami.

I Sršena se tudi vse boji, in uže pregovor te uči, da ne

1 drbži sršenov. In res, ako se držiš tega nauka, bodeš dobro

3  izhajal, kajti sršen je sam ob sebi miroljubna žival, človeka

3  vsaj ne napada in njemu nasproti rabi svoje ordžje samo za
i, obrambo. To orožje je želo konci zadka in v zvezi ž njim

Travnica.

32

je mehurček poln jedkega soka. Vsa ta priprava nekako spo¬
mina na gadovo strupeno orodje. Kakor gad vseka z zobom,
tako zabdde sršen ostro bodalce človeku v mes6, in ob enem
se pocedi nekoliko tega jedkega soka v rano. Vbodeno mesto
ščepi in skli, koža okoli zaprišči in oteče več ali menj. Cim
nežniša je koža na vbodenem mestu, tem veči je otok. Vbo¬
deno lice na pr. mnogo bolj boli in oteče, nego pičena roka.
Vsaka hladeča stvar, pokl&dana na rano, utoldži bolečino,
razen tega tudi dobro de, ako se vbodeno mesto pomaže z
amonijdkom (salmijakovcem), z razproščeno (raztopljeno) pe-
peliko (potašelj) ali sodo, in če kaj tacega ni hitro pri
roki, tudi z oljem. Posamičen vbod nikdar ni opasen (nevaren),
drugače je pa stvar, ako se več sršenov ali celo ves roj za¬
leti v človeka. Trpeti mu je strašne in dolgotrajne bolečine
in še dobro je, ako jih preboli. Prigodilo se je tudi uže
večkrat, da so sršeni konja do smrti opikali. Opomniti nam
pa je, da samcem to orožje ni ddno, temveč zgol samicam
in delavcem.

Sršen.

Sršen spada med 6se in sicer je naša največa osa,
ker je časi daljši od palca. Naša podoba ga kaže v na-
ravnej velikosti. Pod zimo poginejo samci in delavci, sa¬
mice pa prezimijo v kacem zavetji. Na spčmlad se pro-
budi in postavi nekoliko lončkov in položi v vsak eno jajce,
iz katerega se izvali bela črvasta ličinka, ki je v naši podobi
zaznamovana s črko &). Ko doraste, zaprede se in spremeni
v bubo (v podobi pod črko c), iz katere se preobrazi
mlad delavec. Ti delavci zidajo potem nove lončke, zmerom

33

več in več, in ob enem preskrbujejo brano vedno množečemu
se zarodu. Še le pod jesen izvale se iz jajčec tudi samci in
samice. Najrajši gnjezdijo v duplih ali pa na kacem pod¬
strešji. Sršeni so zgrabljive živali, ki napadajo druge žuželke
in jedo celo meso, jeseni pa tudi radi obirajo sladko sadje.

Kar smo rekli o sršenovem želu in njegovem jedkem
soku, velja več ali menj tudi o osah in bučelah.  Bučela
žela navadno ne more izdreti iz rane, utrga se jej torej in
pri tem se tako povredi (pohabi), da vsled tega umrje. Jedka
tekočina, katero vse te žuželke spuščajo v rano, je neka kis¬
lina, ki jo imajo tudi mravlje v sebi, ter se zato tudi ime¬
nuje : mravska kislina. Da je tudi mravljam d&no to orožje,
izkusil je vsak, kdor je kedaj potaknil roko v kako mravljišče
ali pa sedel v travo na gnezdo drobne rujavkaste mravlje
dr novščice.

Sprevodnica,

Počasi se pomika potnik po prašnej cesti, utrudila ga je
dolga pot, in željno se ogleduje, kje bi mogel počiti v hlad-
nej senci. Cesta se zavije, in glej nekoliko v stran stoji
kakor nalašč mogočen hrast, ki te vdbi pod svoje gostoljubne
veje v prijeten hlad. Zadovoljen zlekne se potnik pod njim
in polagoma zadremlje. Iz lehkega sna ga probudi huda
bolečina. Na vratu ga peče, kakor živi ogenj, zdi se mu,
da gori. Drgne se z roko, ali čim več se drgne, tem hujše
ga peče, in zdaj ga zaščepi tudi po roči, s katero se je drgnil.
V strahu skoči po konci in beži izpod drevesa, ki ga je tako
mamljivo vabilo pod svojo streho. Vpldšen hiti do prve vode,
tu si umije roke in vrat. Hladna voda mu dobro de, ali ko
se nekoliko potolažen napoti dalje, zapeče ga z nova strahovito,
nič drugače, kakor bi mu bil kdo žive žrjavice vsul za vrat.
Kolikor mu dadd trudne noge, stopa hitro, da bi čim preje
dospel v mesto ter onde našel pomoči neznosnim bolečinam.
In res je najde pri veščem zdravniku, ki mu je tudi raz¬
jasnil, kaj mu je zadalo to neznano in neizrečeno bolečino.

Te bolečine je potniku napravila neka gosenica. Ko se
je upehan vlegel pod hrast, siromak ni opazil, da je poln
gosšnic in da je od njih uže na pol okleščen, pa ko bi bil
to tudi opazil, najbrž ne bi bil slutil, da bi mu taka maj¬
hna živalica mogla zadati take bolečine.

Škodljive živali.

3

34

Govor je tu o nekej gosenici, sprev6dnici  imeuo-
vauej, iz katere se razvije meseca julija ali avgusta majhen
metulj kosmate glave in češljastih tipalnic. Prednji krili ste
rjasto pepelasti, zadnji pa bledo rumenkasti. Prek prednjih
je, zlasti pri samcih, opaziti dva temna pasa, prek zadnjih
pa zabrisan trak. Kmalu potem znese samica 150 — 300 jajčec
v razpokano hrastovo skorjo, kjer prezimijo. Prihodnje vzpom-
ladi izvale se meseca maja iz njih drobne gosenčice. Po dnevi
ostanejo vse na kupu in se ne premaknejo nikamor, kakor
pa nastane mrak, ožive in se gredo past na mlado hrastovo
listje (perje). Znamenito je pri teh gosenicah to, da hodijo
zmerom zdržema v dolgej vrsti gosenica tik gosenice, kakor
v sprevodu ali v procesiji; zato smo jej tudi nadeli ime
sprevodnica. Prva gre vodnica, za njo nekoliko gosenic po dve
in dve, potem po tri, po štiri, po pet i. t. d. v enej vrsti.
Tako marširajo na pašo in zopet s paše domov v kako rogo¬
vilo ali v kako drugo zavetje. Ako je pa družba menjšega
števila, hodijo posamične, gosenica za gosenico. Nikoli se pa
nobena ne izgubi od svojega krdela. Kar jih je ena mati
rodila, ostanejo nerazdružne do zadnjega v istem gnezdu. Samo
onde, kjer je na istem drevesu blizu skupaj več krdel, zgodi
se časi, da se dve krdeli, ki ste se na potu srečali, zlijeta
v eno.

Sprevodnica.

Naša podoba nam kaže pod metuljem na hrastovem listu
(peresu) doraslo gosenico sprevodnico. Žival je po hrbtu
modrasto (plavkasto) črna, ob straneh pa belkasta. Posuta

35

je z drobnimi, rudečkastimi bradavicami, ki so osute z bel¬
kastimi, krhkimi dlačicami. In prav v teh dlačicah je strup,
ki človeku lehko napravi veliko preglavico. Polne so namreč
one jedke mravske kisline, o katerej smo otodi pri sršenu
govorili. Pade li človeku gosenica ali nje lev (slečen meh) na
golo kožo, ali naj kakorkoli pride ta dlaka nanj, _ hitro se
mu zabode v kožo, kjer mu napravi hude bolečine. Še nevar-
niše so pa dlake, ako zaidejo človeku v oči, v grlo ali v
dušnik, kar se je uže večkrat dogodilo ljudem, ki so imeli
delo blizu hrastov, polnih tacih gosenic. Unamejo se vse
notranje sluzne kože, in ako ni hitre pomoči, bati se je
najhujega. Takisto ne hodi nikdar kopat se v vodo, kjer
stoje blizu okoli hrasti, obloženi s to gosenico. Ako imaš
delo blizu tacih hrastov, namaži si obraz, vrat in roke več¬
krat z oljem, uneto kožo pa moči z razsolom (slano vodo). Kakor
smo rekli, je strup v teh dlakah mravska kislina, in zato bi
tudi v tej bolezni utegnili amonijak (salmijakovec), pepelika
(potašelj) in soda biti najboljša zdravila. Kakor sploh vse
gosenice so tudi sprevodnice jako požrešne. Kadar je mnogo
krdel na enem hrastu, oklestijo ga do zadnjega peresca, da je
videti kakor po zimi. Tedajci se napotijo iskat druzega, V
najlepšem redu gredo z debla na tla in potem dalje po tleh
do bližnjega hrasta; ako pa blizu ni nobenega, dobro je tudi
vsako drugo listnasto drevo, da, v sili še celo smreka. Po
dnevi se drže gosenice zmerom na kupu in črez se narede
tenek zapredek, ki se pa vedno bolj gosti ter je naposled
podoben velikej mošnji, iz katere vsak večer v znanem
sprevodu prihajajo gosenice, dokler se vse v tej mošnji ne
zabubijo. Tedaj je najlepša prilika zamoriti tega škodljivega
metulja s tem, da se te mošnje snamejo in sežgo. Razumeva
se pa, da je pri tem delu treba vse opreznosti.

Na boru živi še neka druga sorodna gosenica, borova
sprevodnica, ki časi po borovih gozdih dela veliko škodo,
tako na pr. pred nekoliko leti v Dalmaciji. Da je tudi ta
gosenica strupena, izkusil sem sam na sebi.

Komar.

Kdo ne pozna tega tencega krvoloka, ki je suh in lehak
kakor misel. Vsak ga je uže opazoval, kako mu je sedel na
roko in tenko sesalce zabadal v kožo tako dolgo, da mu je
prišel do živega, to je: do krvi. In kako je vlekel kri va se,
kako se mu je napenjalo in rudečilo tenko truplo! Ko se je

3 *

36

napil, izdrl je sesalce in urno odletel, ako ga ni poprej
zadela maščevalna roka. Kmalu potem pa te začne onde šče-
peti in srbeti. Ne utrpiš, da se ne bi drgnil, a več ko se
drgneš, bolj te srbi. Ubodeno mesto se uname, oteče in
pozneje nekako zakrkne, časi se še celd ognoji. Ta ali oni je
morebiti tudi opazil, da je bolečina in srbečina mnogo veča,
ako je komarja na mestu zmastil (stlačil), a menjša, ako ga je
pustil piti po volji. To si je tudi lebko raztolmačiti. Ubiješ
li pijočega komarja, to ostane v rani sesalce in izlasti njega
ostre ščetine, s katerimi v kožo zabada; ako pa more ščetine
izdreti, ne ostane za njim druzega sledu, nego malo jedkega
soka v plitkej ranici. V ostalem pa tudi bolečina od komar¬
jevega pika hitro odjenja, kakor jo pomažeš z amonijakom
(salmijakovcem).

Komar človeku res
ni, da bi rekel, posebno
škodljiv, samo nadležen
je in nepriličen. Človek
bi mu še privoščil ono
kapljico krvi, ko bi le ne
puščal za seboj tako ne-
všečnega srbečega sledu.
A tako mu dela večo pre¬
glavico, nego mnoga zgrab-
ljiva zver. Zveri se še
ubraniš, komarju ne. Za¬
piraj se kolikor hočeš,
po noči te spečega ovoha in potem ne miruje, da pride
do tebe. Tako dolgo išče in išče, da najde kako poko
ali luknjico. Ako ne spiš, ovadi ti ga kmalu njega brneč
glas. Neznaten in tenak glasič, ali vendar ima v sebi to¬
liko moč, da občutljivemu človeku lehko ukrade kako urico
krepilnega spanja. Kdor je kedaj spal v kacem komarjevitem
kraji, zlasti v primorskih mestih, rad pritrdi mojim besedam.
Gorje ti pa, ako, ne misleč na te krvoloke, pri odprtem
oknu z lučjo v roči stopiš v spalnico, ali če, želeč se užiti
hladnega zraka, nisi oken zaprl. Potem pa z Bogom vse
spanje! Zavijaj se v ponjavo in skrivaj pod odejo kolikor ti
drago, krvopivci te vendar najdejo in ti puščajo tudi skozi pon¬
javo. Vso noč bodeš omamljen prekladal trudne ude po vročej
postelji, še le proti jutru onemogel zaspiš. Ogledavši se potem
o belem dnevi, ustrašiš se samega sebe. Videti si, kakor bi se
ti bile izpahnile osepnice.

37

Komar preživi svojo mladost v vodi in sicer v stoječej
vodi. Zato je te živali največ po močvirnih krajih ali ob
rekah, kjer so od pomladnih povodenj zastale vode mrtvice
in luže. V tako vodo znese samica do 300 jajec, iz njih se
izvale dolge, črvaste ličinke, katere se poniglavo jako živahno
prevračajo po vodi, loveč si v hrano vsakovrstno nesnago in
tudi predrobne živalice. Konci trupla imajo postransk, cevast
odrastek za dihanje. Ko so se trikrat prelevile (slekle kožo),
spremene se v debeloglave bube, iz katerih se za osem dni
izkobacajo dolgonogi komarji, in kmalu potem veseli plešejo
po zraku. Ysa preobrazba traje štiri do pet tednov. Če pomi¬
slimo, da mlade samice hitro zopet ležejo jajca, iz katerih za
nekoliko tednov prihaja nov pomnožen zarod, ne bodemo se
čudili, ako jih vidimo časi v gostih rojih, dimu enako, valiti
se po zraku.

V podobi vidimo pod črko A  komarja samca, katerega
je lehko poznati po perastih tipalnicah. Resnici za ljubav ga
moramo pohvaliti, kajti on ne muči niti ljudi niti živali, to
delajo zgol samice. Podoba pod črko B  nam pa kaže ličinko.
Oba, komar in ličinka, sta v podobi jako povečana.

Ti naši nevšečni zbadljivci so pa nedolžne živalice v
primeri z drugimi sorodniki po vročih deželah. Ljudje se jih
onde bolj boje nego leva in tigra, nego krokodila in vseh
strupenih kač. Ob reki Orinoki v južnej Ameriki se obilo
najrodovitniše zemlje ne more obdelati samo zarad komarjev.
Na spodnjej Donavi, v Banatu in v Srbiji prikaže se časi
po leti v gostih rojih neka drobna mušica, ki ljudem pri
živini dela veliko škodo. Zažene se na ovce, konje in goveda
ter je tako opika, da uboga žival dostikrat pogine. Leta 1783.
skončala je ta mušica v Banatu 52 konj, 131 goved in 316
ovac. Tudi otroka so uže umorile.

Bolha.

Majhno živinče, velika moč! Skoro ne vidiš je, ali
tem bolje jo čutiš. Da si je mičkena, vendar gane najtežega
možaka, kako ne bi ženske, ki je mehkejše kože in torej
bolj čutljiva za vbodce predrzne skokice. Da pa časi ta ne¬
mirna drobozen tudi ožikanega moža lehko razdraži, pritrdil
mi bode vsak, kdor je na potu kedaj zašel v kak bolšj&k.
Truden se vržeš na ležišče, uže te je prevzel sen, kar te
nekaj zaskli. Nevoljen posegneš tja in prepodiš sitnega dra-
živca. A kaj ti to pomaga? Enega si odgnal, a h krati te

38

napadeta dva druga, zdaj uže trije, sam ne veš, kje bi se
prej podrgnil; vse ležišče je oživelo. Tu ne bode miru vso
noč. Odrečeš se torej mehkej postelji ter počitka potrebne
ude razpoložiš po kacej klopi ali mizi. Tudi tukaj te še nekaj
časa vznemirjajo rujavi krvopivci, katere si s postelje seboj
prinesel, a ko se ti nasitijo, imaš mir.

Tega mrčesa je največ v poletnej vročini meseca julija
in avgusta. Takrat so tudi najhujše. A kakor je bolha ne-
prilična, je vendar nedolžniša nego komar, ker vsaj ne pušča
za seboj nikakoršnega bolečega sledu. Takrat pač zbode,
kadar človeku zapiči svoje bodalce v kožo. To je pa tudi vsa
bolečina, k večemu zarudi koža okoli pika, pa tudi to kmalu
izgine. Mnogi celo trdijo, da prava človeška bolha niti tacega ne¬
dolžnega sledu ne pušča za seboj, temveč da pičeno mesto
samo takrat zarudi, kadar človeka okolje bolha, ki je od psa
ali mačka uskočila. Pes in maček imata svojo posebno bolho,
ki sicer sama ne gre rada od njiju, ali ako si jo prepodita
in otreseta, prehaja na človeka ter se lačna poloti tudi nje¬
gove kože. Pasja in mačja bolha pa mnogo hujše kolje nego
človeška. Razen psa in mačka imajo še mnoge druge živali
svoje posebne bolhe, na pr.: netopir, jež, krt, jazbec, kuna,

Samec bolhač je manjši od
bolhe samice, kakor je tudi videti
v našej podobi, kjer samec stoji
pod črko a,  samica pa pod črko
h , med njima nad črko c vidi
se bolšje jajce, a vse troje je
znatno povečano. Bolha nema kril,
zato ne more leteti, a tem bolje
znaskakati.To zmožnost naznanjajo
uže dolge^ in močne noge. Posebno samec je znan kot drzen
skakač. Če je treba, preskoči svojo dolgost 200 kratov. Kdo
bi mogel ž njim tekmovati?

Marsikdo verjame še dandenes, da se bolhe lehko zarede
same ob sebi, zlasti v poscanem žaganji. Toda ta je bdsa.
Kakor vsaka druga žival izleže se tudi bolha samo iz jajca,
katero je druga bolha zalegla. Samica znese kacih dvanajst
jajec, toda ne na človeka, temveč na tla med poke in raze
izbenega poda, v pljuvalnik in v smeti, sploh koder koli je
kaj nesnage. Zato je tega mrčesa največ po hišah, kjer so
podovi umazani, kjer je več majhnih otrdk in kjer se ne
gleda mnogo na snago in čejo. Pri nas je po mnogih hišah

veverica, podgana in miš.

i

©

O

Bolha.


39

navada, da potresajo mokro žaganje po izbi, predno jo izme-
tejo. V tako, s smetmi pomešano žaganje bolhe posebno
rade zalegajo jajca, zato je moraš tekoj odstraniti iz stano¬
vanja. Po leti se v šestih dneh izvali iz jajca majhen bel
črviček, ki sicer nema nog, ali vender se dosti hitro pomika
po tleh, zvijaje se kakor kačica. Hrani se z razno nesnago,
s posušenimi pljunci in drugimi odpadki. V enajstih dneh
doraste in potem se zabubi v tencem zapredku, iz katerega
za enajst dni smukne drzen skakavec. Po leti je vsa preob¬
razba dovršena v štirih tednih. Nekateri mislijo, da le samice
koljejo in kri pijejo, samci pa ne. Mogoče, ali poroštva za
to trditev ne dajemo.

Najlaže se rešiš bolh s prahom, ki se napravlja iz cvetja
nekaterih rastlin, rastočih v Kavkazu. Dobiva se po proda-
jalnicah pod imenom: perzijski prah proti mrčesom. Popotnik
naj bi zmerom nosil seboj nekoliko tega praha.

Stenica.

Stenica je najnagnjusniši mrčes. Proti njej je bolha samo
objestna draživka, in tudi uš človeku ni tako mrzka kakor
stenica. Mnogi se zdrzne, če jo vidi vpodobljeno, ali če sliši
0  njej govoriti. Za nobenega druzega mrčesa si človek ni
toliko belil glave, kakor za stenico; kako bi jej namreč prišel
do živega ter jo popolnoma zatrl. Kdo bi vedel našteti vse
pomočke, ki so se^ uže priporočali kot najgotoviša otrovila
steničnej zalegi. Še zmerom se bere po časopisih, kako ta
ali oni ponuja sto cekinov vsacemu, kdor bi, kupivši njegovo
drago mazilo, našel še kako stenico. Vsak pameten pa ve, da
možu s to ponudbo ni resnica, da je to le prodajalčeva
sleparija.

Stenica je 5—8 milimetrov dolga,
jako tenka in plošnata žuželka rjaste
barve. Drobnemu kljuncu podobno se¬
salce je pregneno ia leži v plitkem
žlebu na prsih, iztegne je samo takrat,
kadar hoče vbosti. Kril nema, zato ne
more leteti, toliko hitreje jo pa nosijo
noge. V našej podobi je žival precej
povečana. Samica znese štirikrat v letu,
Stenica namreč meseca marca, maja, julija in sep¬

tembra vsak pot do petdeset belih podol¬
govatih jajec. Zadnji zarod pa jeseni navadno pogine. Pod

40

zimo obumre in v svojem skrivališči žedi do pomladi. Zimski
mraz je ne umori z lepa. Takisto tudi lehko strada po pol
leta ia še delj, če je treba, se ve, da je potem tenka in
prozorna, kakor bi bila od stekla.

Odkod se je vtihotapila k nam stenica, ne ve se prav.
Največ se misli, da je zanesena iz Vzhodnje Indije. Starim
Grkom in Rimljanom je bila uže znana in tudi pri njih
prav tako na slabem glasu, kakor je še dandenes povsod, i
Vendar so mislili, da je dobro zdravilo od kačjega strupa, j

V naše kraje se je najbrž dotepla v 10. ali 11. stoletji, ali I

pa tudi še pozneje. V Strasburg je prišla v 11. stoletji, v |
London pa neki še le okoli 1670. leta, in sicer da so jo ,

iz Francoskega pregnani Hugenoti zanesli v svojih posteljiš- I

čih. Drugi pa to zopet pobijajo, rekši da se omenja uže 1.
1503. Dandanes je zatrošena po vsem svetu, koder bivajo i
ljudje, največ pa je je po večih mestih, sosebno po starih hišah. ]
Toda se ne nahaja samo na ljudeh, temveč tudi na nekaterih
živalih, izlasti pa na netopirjih (pirhpogačicah), lastovicah in
golobih. Imel sem v rokah mlade lastovice iz gnezda, bi so
bile pod perutnicami vse žive tega mrčesa. Zato so nekateri
tudi tega mnenja, da je stenica s prva zajedala samo te živali
in da je kasneje z njih prešla tudi na človeka. Morda je v
tem kaj resnice, toliko je vsaj gotovo, da so netopirji, golobi
in lastovice pomagale jo razširjati.

Ko sem bil še dijak na ljubljanskej gimnaziji, opazili
smo necega poletja, da so se stenice pokazale v našem raz¬
redu, njih število je raslo od dne do dne in kmalu so jih
bile polne tudi druge šolske izbe. To je bila nenavadna pri¬
kazen, zato so stvar zasledovali in kmalu se je vse razjasnilo, j
Na prostranem podstrešji šolske zgrade je bivalo sila neto- i
pirjev, a vsi so bili polni stenic. Onega leta so se stenice j
najbrž močno zaplodile ter na netopirjih niso več imele do- i
voljne hrane, zato so se izseljevale. Mogoče je pa tudi, da ’
je med netopirji nastala kakova bolezen, vsled katere so jih
stenice popustile.

Stenica je ponočen krvolob. Po dnevi se skriva po raznih
temnih skrivališčih, v pohištvu, sosebno v posteljah, pod
podom, za podobami, v zidnih razpokah, za podboji pri durih
i. t. d. Po noči pa podmolklo napada speče ljudi in jim pušča
s tiha. Sploh se trdi, da se stenica tudi s stropa spušča na
spečega, ako drugače ne more do njega. In to je prav ver¬
jetno. Ako še omenimo, da daje od sebe jako sopern smrad, I
je lehko umeti, zakaj je ta žival človeku toliko odurna.

4L

Doumno je, da je človek od nekdaj poskušal vse mogoče,
da bi se rešil te ostudne glote. Ali večini teh hvaljenih
„gotovih“ pripomočkov ne gre dati veliko vere. Eden priporoča
fižolovo perje, drugi orehovo, tretji zopet obeljene vrbove
šibe, in če bi bilo verjeti četrtemu, ni ga boljšega pomočka,
nego so obrezki od konjskega kopita na vodi kuhani. Peti
zopet zagotavlja nas, da je vse poskušal, a nič se mu ni
sponeslo; zdaj pa ve za gotovo sredstvo, ki pomaga, „kakor bi
odrezal.“ In to je olje, v katerem se je kuhal kak bakren
denar (krajcar ali sold) tako dolgo, da je olje temno zeleno.
Profesor Leunis pa živo priporoča to sredstvo: Na drobno
razreži 6 lotov presnih (frišnih) vršičkov smrdečega brina
(Juniperus Sabina) in nalij na-nje bokal žganja in dva bokala
vode ter jih postavi nekoliko dni na solnce ali na kak topel
kraj, potem precedi in tej tekočini primešaj en lot bele
mišice (arzenika) in tri lote živosrebrenega sublimata. S to
tekočino namaži dobro vsa steničja skrivališča, in sicer na
spomlad, predno so stare stenice zalegle jajca. Dobro je
tudi, ako ob enem zidove dobro odrgneš in z nova pobeliš.—
Ta pomoček bi utegnil v resnici dober biti, ali še bolje in
hitreje ti pomaga petrolej (kameno ali rudninsko olje), kateri
je zdaj povsod pri roki. Luknje in poke razkopaj, namaži
je dobro dvakrat ali trikrat s petrolejem in potem je zamaži.

Najgotoviše ti pa zatre stenico v stanovanji pridna roka,
zlasti ako jo v tem delu podpira dobro oko. Stenico, ka¬
tero si zmastil s svojo roko, te gotovo ne bode več nad¬
legovala. Posteljo imej čisto, posteljišče večkrat pregledaj, in
ako zapaziš steničiae sledove, iznesi je na jasno (na prosto),
razderi je in očisti do dobra, zlasti po pokah in skladih.
Ce mrčes sedi tako globoko, da mu ne moreš do živega,
popari ga z vrelo vodo in potem namaži posteljišče po vseh
kotih še s petrolejem. Tako delaj vsak mesec, počenši od
marca do oktobra, gotovo ti bode pomagano. Iz vsega pa,
kar smo o stenici povedali, je razvidno, da so železna poste-
Ijišča najbolja.

Potnik pa naj nosi seboj uže pri bolhi omenjeni perzijski
prah, ki odganja tudi stenice. Ako pa tega prahu nemaš pri
roči, in si prišel v posteljo, katero imaš na sumnji zarad
stenic, ali si morebiti celo zasledil ta mrčeš, ne ugašaj sveče,
temveč ostavi jo, naj gori vso noč. Kakor vsem nočnim
hudodelcem je tudi stenici luč zoperna.

42

Uš.

Kjer se govori o bolhi in stenici, mora se tudi uš ime¬
novati, kajti premnogokrat se prvima pridruži še počasna
l&zica. Potem je zbrana lepa krvoločna trojica, ki zajeda
nbozega človeka.

Uši so drobne, sploščene žuželke, ki nemajo kril in se nič
ne preobrazujejo. Iz jajca namreč se izvali majhna živalica,
ki je svojej materi uže vsa podobna, samo, da je manjša. Na
majhnej glavi so zgoraj videti kratke tipalnice in predrobna
očesca, na spodnjej strani pa ima sesalce in dve mičkeni,
kleščicam podobni čeljusti, s katerima ujeda ter tako sesalcu
odpira pot do krvi. Uš torej v resnici grize in potem pije
kri. Noge imajo na zadnjem členu močno in gibljivo kvačico
(krempelj), s katero se za kožo ali za las čvrsto prikvači.
Samica znese kacih 50 podolgovatih jajec, katerim pravimo
gnide. V osmih dneh se iz njih izvale mlade uši, ki so v
treh ali štirih tednih uže dorasle in se zopet plodijo. Nekdo
je izračunal, da se od ene same samice v osmih tednih lehko
nakoti do 5000 uši.

Človeka zajedajo trovrstne uši, namreč uš na glavi, bela
uš in kršelj.

Uš na glavi  je sivkasta, ob robeh na zadku nekoliko
temnejša. Nahaja se samo na glavi, posebno za ušesi in
proti tilniku, kjer tudi samica najrajša prileplja gnide na
lase. Najbolje jej ugaja otročja glava, na odraslem človeku —
sosebno na dobro rejenem — navadno ne ostane, ako tudi
zaide nanj, če se kolikaj čisto drži. Vendar so časi umazani
in malomarni odrasli ljudje vsi živi te uši, a rajše ženske
nego moški. Takim ljudem se koža po glavi rada oprišči,
nekaj od uši, še bolj pa od vednega praskanja. Taki prišči
se časi izvržejo v velike kraste ali grinte, v katere se skrivajo uši.

Ušivej glavi ni težko odpraviti
uši. Pred vsem lase na kratko ostriži,
in potem je gost glavnik najizdat-
niše orodje. Pa tudi lov s prsti se
dobro izplača, zlasti pivi čas, ko je še
dosti divjačine. Glava naj se vsak
dan umiva in češe. Tako delaj nekaj
časa in uši bodo kmalu zatrte. Tudi
perzijski prah ti v ta namen dobro
služi, kakor tudi ušjakovo (omejevo)
in ostrožnikovo seme, v prah stol-

43

čeno in v lase zatrošeno. Živosrebrenega mazila iz lekar-
nice ti ne bi svetoval, ker je strupeno, da si gotovo in

!  hitro pomaga.

Na našej podobi je videti uš in poleg nje las z gnidami
v naravnej velikosti in tudi znatno povečan.

Bela  uš  je daljša in oža nego ona z glave, zadka tudi
nema temno obrobljenega, zato je videti belejša. Nahaja
se povsod na golej koži, a rada se skriva v obleko, sosebno
v preobleko (srajco, svitice ali gače), kamor tudi med šive

I znese jajca. Najrajša se drži okoli pasa, kjer se obleka tesneje
prijema života. Tudi ta uš nadleguje samo zanikerne in za¬
nemarjene ljudi, izlasti take, ki se po redtem preoblačijo.
Vojaki v vojnah navadno mnogo trpe od tega mrčesa. Kjer
se je bela uš zakotila, uname se koža, izpahnejo se mehurci,
ki pozneje vpadejo ter se onde narede plitke jamice, po
katerih sedi na tisoče uši. Pa tudi njo zatareš z lehka. Sleci
ušivo obleko, kopaj se v mlačnej (mornej) vodi, peri se z
lugom ali zelenim mjilom (žajfo), maži še z janeževim ali ter-

I pentinovim oljem, še bolje pa z bencinom, in večkrat se
preobleci. — Obleko tacega ušivca sežgi, ako se ti je pa
škoda zdi, luži (žehtaj) jo v močnem lugu, ali pa jo potakni
v vročo peč, da vročina zamori uši in njih zalego. Takisto
je treba delati tudi z ušivčevo posteljino.

Kr šel j je ušjega rodu tretji zajedavec na človeku. Na
prvi pogled ga lehko spoznaš in ločiš od onih dveh. Kratek
je in širok, skoro štirivoglat, sivo rumenkast, v sredi p$.
rujavkast. Kršelj se drži človeka povsod, kjerkoli je kosmat,
samo v lase ne gre. Najrajši biva v mednožji, po trebuhu,
po stegnih, na prsih, pod pazuho, v bradi, v obrvah in cel6
na očeh med .trepalnicami. Kršelj se zarije globoko v kožo
in zabode vso glavo va-njo, zato ga je časi še težko opaziti.
Čutiti ga je pač, ker jako grize, da človeka močno srbi ter
se mora neprenehoma praskati in garati. Zato je tudi navadna
beseda: praska se, kakor bi imel kršelje.

Razen nevšečnega srbeža kršelji na životu človeku ne
delajo hujše preglavice, k večemu, ako se onde, kjer jih
mnogo blizu skupaj sedi, koža nekoliko zaprišči. Opasni
(nevarni) so pa časi med trepalnicami, ker se od njih unamejo
nežne očesne kožice, da časi vsled te vnetice celč vid oslabi.

Kršeljev ni tako lehko iztrebiti, kakor druge uši. Sama
^eja navadno ne pomaga, ker se mrčes preveč zadolbe v kožo.
Tu je treba uže kake maže. Gotovo in hitro se jih iznebiš,
a &o se namažeš z živosrebernim mazilom. Te strupene maže

44

bi ti vendar ne priporočali, zlasti ker imamo v petroleji
prav tako dober pomoček. Takisto bi ti utegnil služiti tudi
tobakov sok iz pipe.

V starem veku so bili ljudje trdno preverjeni, da se uši
lehko zarede same ob sebi, bodi si iz mesa, bodi si iz
pokvarjene krvi. In še dandanes se ne manjka ljudi, ki tudi
to trdijo. Uže od starinstva se tudi pripoveduje o nekej čudo-
vitej bolezni uši vos ti, v katerej človeku uši kar vro izpod
kože. Čisti bolnika ali ga ne čisti, vse eno je, pomagati mu
ni. Naposled uši vsega pokrijejo in ga konečno umore. Ime¬
nujejo se celd zgodovinski in imenitni možje, katere so „snedle“
uši, tako na pr.: vandalski kralj Honorik, danski kralj Scio, .
Sulla, bosniški paša Skanderbeg, ki je tudi po slovenskih po¬
krajinah plenil in požigal, nadalje nemški cesar Maksimilijan I.
in španski kralj Filip II. Y starejših knjigah se zato opisuje
še neka četrta uš, bolniška  uš  imenovana, ki se na taeih
bolnikih zavrže sama ob sebi, a ne prehaja na zdravega človeka.

Kakor navadno v vseh pravljicah je tudi v tej zrno
resnice, samo da je zavito v mnoge izmišljije in prikrpine.
Resnica je, da so uši uže umorile človeka, ako so se na njem
razmnožile in mu dan na dan toliko krvi izpile, da je na¬
posled vsled slabosti umrl, ne da bi bil še drugače bolan.

Ali kaj tacega je mogoče samo pri medlem človeku, ki je
vsled druzih bolezni oslabel. Dokazano je, da nekateri prej
imenovani možje niso bili ušivi, temveč so bolovali od druzih
bolezni, največ od ules (tvorov), v katere se je zavrgla črvad,
od kakove muhe zasrana; drugi zopet so bili srabliivi (gar- I
jevi ali rušavi).

Nadalje je gotovo, da ušljivosti ni kriva neka posebna j
uš, temveč navadna bela uš. Tako zvane bolniške uši ni, bila :
je samo izmišljena. Pri starih, onemoglih ljudeh, ki se sami
ne morejo več čistiti, ali pa tudi pri mlajših zanikernih in
popolnoma zanemarjenih se bela uš tako zaplodi, da se jim
v pravem pomenu besede zaje v kožo in naredi vrede grahove
do lešnikove debelosti. Te vredi so ali odprti prišči ali pa !
podkožna ulesa, katera pa niso gnojna, temveč polna uši. ;
Tako podkožno ule je nekoliko napeto, rudečkasto, pokriva
ga tenka koža, a pod prstom se ti zdi, kakor bi bilo z drob- ;
nim peskom napolnjeno. Pogledaš li kožo nad ulesom s po-
večalnim steklom, opaziš, daje  v koži vse polno luknjic, r
kakor bi bila z iglo izprebadana. Ako se tako ule prereže, ,
usujejd se uši iz njega. Kako so prišle pod kožo? Ali so se
onde zakotile same po sebi, ali so morebiti samice pod kožo

46

jajca zalegle? Niti prvo, niti drugo. En sam pogled na iz-
prebadano kožo nas uči, da so se uši pregrizle skozi kožo.
Temu se ne bodemo čudili, ker vemo, da imajo sicer majhne,
ali ostre kleščaste čeljusti.

Človeška koža je vsa polna mastnih žlezic, iz katerih se
skozi preboje (luknjice) cedi po malem zmerom nekoliko
masti; zato je zdravega človeka koža vsegdar več ali manj
mastna ali tolsta. Ta tolšča pa kratko in malo ne ugaja (ne
prija) ušem, zato se na zdravem in dobro rejenem človeku
nikoli ne bodo tako razplodile, da bi mogle njega zdravju
nahuditi. Ne ugaja jim pa zategadelj ne, ker mrčesu zagati
(zamaši) dušnice (luknjice za dihanje) ter ga s tem umori.
Toliko veselejša je pa uš suhe, blede in malokrvne kože,
kakor jo dobi hirajoč človek, ali pa tak, ki je prebolel kako
težko, dolgotrajno bolezen.

TJšljivost torej ni posebna bolezen. Ako si bolniku zatrl
uš, si ga ozdravil. Kako se zatira, bilo je zgoraj pri belej
uši uže povedano.

Znano je vsacemu, da uši zajedajo tudi domače živali,
na pr. psa, svinjo, konja, kozo in govedo. Vsaka teh živali
ima svojo posebno uš, govedo pa celo dve. Živalim se od¬
pravljajo uši, kakor človeku, najcenejše in najbolje s petrole¬
jem. Samo ob sebi se umeje, da namazanemu živinčetu ne
smeš priti z lučjo preblizu.

Ščipavec ali škorpijon.

Ščipavca ali škorpijona poznd pri nas vsak človek, ako
ne drugače, uže iz svetega pisma, ali še bolj gotovo
iz pratike ali koledarja, ter tudi ve, da je vzet med
nebeška znamenja. Ti si pa gotovo videl uže živega, ako si
privzdignil kakov kamen ali trhlevino. Zanimala te je more¬
biti čudna živalica z rakovimi škarjami, ki je pregnana iz
temnega skrivališča s povzdignenim repom nemirno tekala
sem ter tja, iskaje si novega zavetja, katerega je tudi kmalu
našla, ako je nisi prej pobil, spomnivši se nje strupenosti.
Škorpijon je namreč še zmerom razkričan kot velik strupen-
jak. Strah pred njim bil bi še veči, ko bi sosed ne imel škor¬
pijonovega olja, to je namreč navadno olje, v katerem je
nekoliko škorpijonov namočenih. Res je, da v vasi nobeden
ne pamti, da bi bilo komu treba tega olja, ali tako imenitno
zdravilo je vendar dobro imeti pri hiši. Kaj se ve? Nesreča
nikdar ne spi. In kaj pa tisto, kar se bere v starih bukvah

46

o njem? Ako ga zajame kolobar žarečega oglja ter vidi, da
mu je umreti v ognji, zabode se sam s strupenim želom.
Ali to ni junaštvo?

To bi bila res junaška smrt, ko bi ta pripovedka ne
bila od kraja do konca izmišljena. Pa tudi kar se hudine
njegovega strupa tiče, dela se mu prevelika čast. Škorpijonov
pik ni nič opasniši (nevarniši) od sršenovega. Ubodeno mesto
oteče in zarudl, rana te peče iu ščepi, a hujših nasledkov
nema. Ysako hladilo ti tolaži in manjša bolečino. Najbolje
pa tudi proti škorpijonovemu piku deluje amonijak (salmi-
jakovec) in, če tega ni pri roči, dobra je tudi pepelika
(potašelj), ali pa nekoliko zmočen tobakov pepel. Olje nikakor
ne more škoditi, celo dobro je, ker hladi. Ali so se pa škor¬
pijoni v njem močili ali ne, je pač vse eno.

To vse velja pa samo o našem

škorpijonu. Drugod, sosebno v vro¬
čih krajih, nahajajo se mnogo veči

in strupeniši ščipavci. Njihov pik
deluje kakor kačji strup. Pičenega
človeka vije krč, napadajo ga sla¬
bosti in omotice, in goni ga na
bljuvanje. To traje več dni in, da
si mu pozneje odleže, vendar časi še
dolgo boleha. V Afriki in Vzhodnji
Indiji so pa tudi taki, ki človeka
umore v nekoliko urah.

Po slovenskih deželah živi ena
sama vrst škorpijona, namreč navadni evropski, samo v
Primorji nahaja se poleg njega še drugi veči in temnejši
laški. Do dveh palcev dolga žival ima precej širok, v obrisu
jajčast život in tenak členast rep ter je oblečen v roženo,
rujavo kožo. Na životu opazimo razen velicih ščipalnic ali
Škarij še štiri pare nog. Repov zadDji člen je nekoliko
napihnen ter se končd v otlo želo, po katerem se iz me-
hurca izcedi kapljica strupa v ranico. Razen dveh večih očes
ima na vsakej strani še 2—5 manjših.

Ščipavec se po dnevi skriva pod kamenje, za lub, v star
les, v zidne razpoke in druga enaka skrivališča. Zahaja pa
tudi v hiše ter se potika po temnih kotih in zablodi tudi v
postelje. Po noči teka okoli in si lovi razne žuželke in pajke
(palke) v hrano. Hiter je in teče tudi navstran ali po rakovo
navzad, rep zmerom kvišku držeč. Plen pograbi s ščipalni-
cami, ga nekoliko privzdigne in zabdde z želom. Živalica se







47

malo strese in uže je mrtva. Ščipavec jo potem izsesd in
ostavi (pusti) prazen meh, če je bila pa mehka, jo raztrga
in požre kos za kosom.

Samica rodi 20—50 živih mladih, ki tekoj zlezejo na svojo
mater in ne gredo od nje, dokler živi. Ta hira in se po
malem suši ter naposled pogine, a mladiči se razkrope na
vse vetrove.

Klop ali klešč.

Tega nevšečnega gosta poznd vsak, ki je večkrat, bodi
si na lovu, bodi si v druzem delu, hodil po hosti, ali je po¬
sedal kraj grmovja. S tiha se ti priplazi suha in tenka živa-
lica, pa ako se te je le doteknila z eno nožico, poprime se
te tak6 čvrsto, da je ne otreseš z lepa. Poleg ostrih kvačic
(krempeljev) ima namreč na nogi še ploskvico, s katero se
prilepi na te. Zato tudi slovenski pregovor poznd klopa zaradi
tega svojstva. ,.Drži se me kakor kl6p“, pravimo o človeku,
katerega se ne moremo otresti, o vsiljivcu, ki nas spremlja
kakor naša senca.

Klop.
dreti, ker

se

Ako se je kldp prijel človeka, zaide mu
na kožo ter mu se kolikor mogoče globoko
va njo zarije. Potem zabode močnemu rilcu
podobno sesalce v meso in začne vleči kri
va-se. Sesalce je obraseno z majhnimi zobci,
katerim so ostre konice (špice) nazaj obrnene.
Zato se rilček tudi ne d& tako leliko iz-
konice temu upirajo. Ako ga hočeš šiloma iz¬
dreti, pretrga se ti navadno in rilec ostane v koži. A to je
slabše, nego da si pustil klopa piti, kajti sedaj se ti ubodeno
mesto uname in naredi se ti boleče ule (tvor). Zato najbolje
storiš, ako na klopa, ki se ti je zaril v kožo, kaneš kapljo
tobakovega soka ali žganja. Kmalu bodeš čutil, da klop po¬
pušča in izdira rilec. Takisto dobro je tudi klopa in kožo
okoli njega polagoma mazati z oljem. Najhitreje ga pa umori
kaplja bencina.

Na teš3e klop je majhna, ploska, jako tenka osmonožna
živalica, kakor jo kaže naša podoba a.  Samec je zmerom suh
in majhen, ker ne pije krvi. To delajo zgol samice, ki so na
tešče tudi tako suhe, a ko so se napile krvi, raztegne se jim
čudovito usnjasta koža, da so debele kakor grah ali celč kakor
droban lešnjak. Podoba nad črko 6 stavi nam pred oči samico,
polno krvi.

48

Mnogo več pa, nego človek, trpe od klopov nekatere ži¬
vali, bodi si domače ali divje, ki bivajo ali zahajajo v hosto.
Tako na pr. ovce, goveda in pred vsemi lovski psi, zato se
navadni kl6p tudi imenuje pasji; od divjih pa lisice in ve¬
verice.

Samica znese na stotine jajec in pogine. Mladi prvi čas
jedč svojo mater in se skrivajo pod njo, potem se razidejo
in po daljšem preobrazovanji dorastejo.

Tu in tam se nahaja po golobnjakih še neki drugi klop,
ki po svojih navadah spominja na stenico. To je golobji ali
obrobljeni  k 16p. Po dnevi se skriva kakor stenica, po noči
pa hodi golobom kri pit, zlasti mladičem, ki časi vsled tega
tudi poginejo. Kjer so golobnjaki obešeni na hišah, zahaja ta j
klop tudi v ljudska stanovališča in pušča kri spečim ljudem,
a napivši se, hitro odnese pete. Pri luči se ne gane, temveč
se pritaji, kakor bi bil mrtev. Pik golobjega klopa je jako
boleč, po več dni človeka neizrečeno srbi, koža se uname in
pri tenkopoltnih ljudeh, na pr. pri otrocih, izpahnejo se me- j
hurji, kakor bi se bili opekli, in bolečina se širi daleč naprej
po žilah.

Ta kl6p je velik kakor srednja stenica, toda na jajčastem
telesu nema nobene zareze. Kjasti hrbet mu je nekoliko vdrt
in krog in krog belkasto obrobljen, zato ga tak6 imenujemo.
Tudi noge (8) in trebušna stran mu je rumeno belkasta, kadar ij
je na tešče.

Srbeč.

Človek ima občutljivo kožo in dostikrat boluje na njej. j!
Število različnih kožnih bolezni je neverjetno veliko, in ne- 1
katere gredo tudi dalje po ljudeh, ali, kakor navadno pravimo,
so nalezne ali prilepčne. Med temi je jako neprilična in tudi
gnjusna bolezen, kisesrab, garje ali ruše  imenuje, a je po f
kacem kraji morebiti znana tudi še pod drugim imenom. Ta ;
bolezen prikaže se najrajša na roči med prsti, na zapestji,
na notranjej strani leht a, pod kolenom, na nogi okoli prstov, |
časi tudi na stegnih, in ako se zanemarja, tudi drugod po
životu, nikdar pa na obrazu. Bolezen se izdaja po tem, da
človeka koža na teh mestih neizrečeno srbi. Ako onde kožo g
ogledujemo s povečevalnim steklom', vidimo tu in tam mič¬
kene mehurčke, a vsak mehurček je začetek neke krajše ali
daljše vzvišene črte. No nikdar ne ostane pri teh mehurcih,
ker se človek zarad neznosnega srbeža neprestano čehlja in

49

drgne. Razpraskani mehurci se opriščijo in se spremene v
veče ali manje kraste, katere bolnik zopet odrgne, s čimer
mu pa, se ve da, ni pomagano, kajti ob noč narede mu se
nove še veče, in časi se prišči celo ognoje.

V prejšnjih časih so
zdravniki mislili, da ta bole¬
zen izvira iz pokvarjene krvi.
Ali zdaj pa za trdno vemo,
da neka živalica dela to bo¬
lezen na koži. Ta živalica
se imenuje srbeč,  in je tako
mičkena, da je človek na¬
vadno ne opazi. Samo tedaj,
ako ga kdo na njo opozori,
ugleda jo — ako ima dobro
oko — kakor malo belo pi¬
čico. Ako jo pa gledamo
kacih stokratov povečano,
pokaže se nam neka neg-
njusna grdoba čudovite po¬
stave, ki človeka nekoliko
opomina na želvo. Grdi nes¬
tvor ima osem nog ter je tu
in tam po životu in po nogah obrasen z dolgimi ščetinami in
drugimi kožnatimi izrastki. Samec ima na zadnjih dveh nogah
ploskvice, samica pa samo ščetine. Poleg samcev in samic
nahajajo se tudi še mladiči (ličinke), ki imajo pa samo šest
nog. Dorasla samica je blizu pol milimetra dolga, samec je
pa na polovico krajši.

Staviš si li srbca na kožo, hitro se ti zagrize vanjo  in
spusti nekaj ostrega soka iz sebe, in onde si ti kmalu iz¬
pahne mehurček. Toda živalica ne ostane v mehurci, temveč
rije pod kožo dalje in dela one rove, katere večalno steklo
, kaže kakor neke vzvišene črte. V mehurcih, v priščih in pod
j krastami nikoli ni videti nobenega srbca, zato tuli mnogi
dolgo časa niso hoteli verjeti, da bi kakova živalica mogla
to bolezen zakvariti. Ako pa tak rov potanko opazuješ, ugle¬
daš na konci srbca kot belo pikico, s tenko iglo ga celo lehko
nabodeš in privlečeš na dan. Toda v vsacem rovu ne najdeš
živalice, ker so te uže pobegnile iz njih iu začele nove kopati.
Tak6 delajo samci in mladiči, zategadelj ti človeka največ
trapijo. Samice dolbejo daljše rove, kamor tudi jajca polagajo
ln  potem konci rova poginejo. Iz jajec izlegli se mladiči za-
Škodljive živali. 4

50

puščajo stare rove in si drugod nove dolbejo. To se godi
navadno po noči, ko se je bolnik v postelji segrel.

Brez srbea torej garje (srab) niso mogoče, zato ta bolezen
prav za prav ni kužna, temveč samo na toliko prijemljiva,
ker se živalica in nje jajca od bolnika lehko preneso na
zdravega človeka, ki je z garjevim kakor koli prišel v dotiko.
Srbci sicer sami ob sebi ne uhajajo od bolnika, ali ta jih
sam trosi okoli sebe, ker se vedno čehlja in praska ter tako
z nohtmi trga jajca in živalice iz rovov. Teh pa se lehko
naleze vsak, ki se dotika garjevca ali njega obleke, ali sede
na mesto, kjer je on prej posedal, ali se celo vleže v posteljo,
kjer je prej ležal garjev človek. Besnico tega dokazale in
potrdile so premnoge poskušnje.

Garjevec ozdravi, če si pomori srbca. V ta namen dobro
služi bencin ali tudi petrolej, s katerim je treba mazati garje
(ruše), ali, če so zelo razširjene, ves život razen obraza. Ali
pomneti ti je, da ste obe ti tekočini jako unetljivi in hitro
se zgodi nesreča, ako nisi pri tem delu dovolj oprezen. Bol¬
nika torej ne gre mazati pri luči in tudi pozneje ne hodi
z lučjo v bolnikovo izbo tako dolgo, dokler je še kaj bencino¬
vega hlapu v njej. Niti žeplenic (klinčkov) v tem prostoru
ne smeš prižigati. Ako ti to ni po všeči, priporočamo ti še
drugo hitro in vspešno zdravljenje. Bolnik naj se najprej
koplje v gorkej vodi in z mjilom (žajfo) dobro opere, potem
s kacim priprostim črnim ali zelenim mjilom (žajfo) vsega
čvrsto namaži, zavij ga v ruho ali ponjavo (prostiralo), pokrij
ga z volneno odejo ter ga pusti ležati 24 ur, a v tem leže¬
čega namaži še dvakrat z mjilom, potem naj se zopet okoplje
— in zdrav bode. Tudi peruvanski balzam v tej bolezni
dobro služi. Samo ob sebi se razumeje, da se mora vsa
bolnikova obleka in posteljina očistiti, kar se najbolj dl
Potakni jo v vročo peč in potem jo še luži z močnim lugom.

Srbeč spada v prirodopisu med pršice aligrinje,  ki so
vse silno mičkene, klopom ali pajkom podobne živalice. Ne¬
katere med njimi zajedajo razne živali, druge zopet žive ali
na zemlji ali v vodi, ali pa po hišah na raznih jedilih. Bazen
srbca nahajata se na človeku časi še dve drugi zajedavi pršici,
namreč senenec in kurjenec.  O kurjenci govorimo še
pozneje, tukaj ob kratkem omenjamo senenca.

Marsikomu se je uže prigodilo, da je, želeč si počiti v
novem senu, nalezel se senencev, ki mu vso noč niso dali
miru. Ta pršica živi meseca julija iu avgusta na rastlinah,

51

posebno rada na suhej travi, M je videti, kakor bi bila z
rudečimi pikicami posuta. Ako sedeš ali ležeš v tako travo,
gredč senenci nate, ter se ti zarijejo v kožo in pijejo kri,
kar te neizrečeno grize in srbi. K sreči pa ti trapilci na
solnci navadno zopet odpadejo in izginejo.

Kakor srbeč človeka, zajedajo druge, njemu podobne
pršice razne živali, posebno domače, tako na pr. psa, mačka,
ovco, govedo, konja, svinjo. Garjevim živalim se izprišči koža,
izpade jim dlaka, in od vednega čebljanja se narede širne
kraste. Garjevo živinče tekoj loči od zdravih in namaži je ob
dnevi s petrolejem ali bencinom.

sicer navadno ne dela posebne preglavice, ali časi mu znd
vendar nagrditi naj plemenitiši del njegovega telesa. Ta zajedavec
se je namreč nastanil na človeškem obrazu, katerega se druga
mrčesja zalega ogiblje. Imenujemo ga mešičar. Ne smeš se pa
ustrašiti njega podobe, kajti ta se lesorezcu ni posrečila.

Gotovo si uže kedaj ali na svojem, ali na kacega druzega
človeka obrazu opazil črne pike, katerih nobeno pranje ne
odpravi. Največ jih je na nosu, ali vsaj blizu njega, časi pa
se videvajo tudi po čelu. Ako tako piko stisneš z dvema
prstoma, skoči iz kože neka stvar, ki je vsa podobna belemu
čmču s črno glavico. Ali vendar bi se motil, ako bi ta iz-
tisek imel za žival. Kaj je prav za prav, jasno bode kmalu
vsacemu.

Pogledaš li človeško kožo na obrazu ali tudi kje drugje,
opaziš na njej polno jamic ali prebojev, iz katerih prihaja
pot ali znoj. Iz tacih jamic rastd na glavi lasje, po obrazu
Pa kratke in neizrečeno tenke dlačice, tako imenovani prih.
Vsak las in tudi vsaka dlačica pa stoji v majhnem mešičku,
12  katerega rase. Ob straneh pa ima vsak las in vsaka dlačica
Mičkene grozdaste žlezice, katere iz sebe izcejajo neko lojeno
tolščo, zato jim tudi pravimo lojnice.  Pri nekaterih ljudeh
jzločnjejo te lojnice preobilno tolščo, zat6 zastaja v prebojih
111  se strdi, ter potem tiči v koži kakor kakov zamah ali
®dik. Od zunaj se pa v te jamice zasede prah in druga ne-

Mešičar.

Mešičar,

Kakor bi človeku ne bilo
uže tega, dosle opisanega, za-
jedavega mrčeša dovolj, priso¬
jen mu je še eden, kateri mu

4 *

52

snaga in tako dobi lojeni zatik črno glavico. To prikazen v
obrazu imenujemo: čadavce.  Ako to dolgo traje, oteče tudi
lasni mešiček, koža okoli se uname in naredi se rudeč brbon-
ček, ki se časi tudi ognoji. Te brbonce imenujemo: ogerca.

Ako čadavci niso živali, kje so potem zajedavci?

Ti žive v lasnih mešičkih, ter smo jih zategadelj tudi
krstili mešičarje.  Živalice so črvičaste s kratkim rilcem in
osmimi nožicami, ki se pa pozneje skrčijo, da jih skoro ni
videti. V enem mešičku živi po dvoje, troje ali četvero me-
šičarjev, ki so tako mičkeni, da jih gre deset na eno črto.
V majhnem številu ne delajo nikakoršne nadlege, človek niti
ne ve za nje; samo onde, kjer so se v posamičnih mešičkih
jako namnožili, izpahnejo se potem nevšečna ogerca.

Čadavcev in mešičarjev se rešiš, ako jih večkrat polagoma
z nohtom iztiskaš in potem onde kožo umivaš z benzojevim
razmokom (benzojevo tinkturo). Koristilo ti bode tudi, ako
se z zobno ščetico (krtačico) in mjilom (žajfo) večkrat krepko
drgneš. Ne moreš li jih odpraviti s tem,  tedaj se umivaj z
žeplenim mlekom, ali se maži z žeplenatimi mazili.

Glista.

Uže je skupaj lepo številce živali, ki nas zajedajo in
nadlegujejo, ali vendar z njimi še nismo pri kraji. Je namreč
še dolga vrsta tacih neprijateljev, ki so nam v toliko večo
preglavico, ker se skrivajo po notranjih udih, kjer jim dosti¬
krat ne moremo do živega. Znanih je uže več nego trideset
tacih napastnikov in ni ga mesta v notranjem človeku, ki
ne bi ugajalo temu ali onemu. Največ se jih nahaja v črevih,
toda tudi drugo drobovje ni brez njih. Srce, pluča, jetra,
obisti, meso, kri, možgani, vse to in še drugo jim je po
volji. D&, vtihotapijo se celč v oko. To so neprijatelji, ka¬
terim se z vsem svojim umom ne moreš ubraniti. Ko bi
človek večkrat razmišljal o njih,  pokvaril bi si marsikako
veselo urico.

Če pomislimo, da vse te živali na skritem žive in skriv¬
nostno snujejo, ni čudo, da nam o tej in onej ni vse jasno.
O mnozih še zdaj ne vemo, po kacem potu prihajo v človeka,
ali toliko znamo, da se nobena ne zavrže sama ob sebi,
kakor so preje mislili, iz „slabih sokov 1 ', temveč da je vsaka
imela svojega roditelja. Takisto tudi vemo prav gotovo, da
se mnoge njih čudovito preobrazujejo, predno dorastejo. —
Yse te notranje zajedavce prištevamo velikemu krdelu črvov,’

53

in vse skupaj imenujemo gliste. Nekatere med njimi so prav
nedolžne, druge nadlegujejo človeka več ali manji, druge
zopet mu zadajajo strašne bolečine, katerih ga dostikrat reši
samo smrt.

V podobi imamo pred seboj navadno
glisto, katero je gotovo uže vsak videl
živo. Dolga je 6—15 palcev, ob sredi
debela kakor gosje pero, proti koncema
pa tanjša. Samec je zmerom manjši in
znati ga je tudi po vkrivljenem repu.

Naša podoba nam kaže najpred samca
v naravnej velikosti a , potem glavo
b  in rep c nekoliko povečana. Na
glavi je uže z golim očesom opaziti
tri ustnice.

Ta glista je najnavadniša v člo¬
veškem črevesu, nahaja se pa tudi v
nekaterih domačih živalih, sosebno v
svinji. Zgodilo se je tudi, da se je iz
črevesa prevrtala v trebušno otlino, in
da je celo pri popku pririla na dan.

Redkokateri človek je vse svoje življe¬
nje brez gliste, navadno jih ima ali |
jih je imel vsak več ali menj, sosebno
v mladosti. V kacem človeku jih je
na stotine, da, časi celo do dveh tisoči,
in sicer so vse ali popolnoma, ali pa
vsaj do polovice razvite. Jajec in mla¬
dih v človeku ni nikoli najti, kar je
gotovo znamenje, da se razvijajo zunaj
njega, ali kje in kako, ne vemo niti
dandenes. Takisto se tudi ne zna, v
kakovej podobi in po katerem potu
prihajajo v človeka. Toliko je gotovo,
da se plode v neverjetno velicih mno¬
žicah, kajti ena sama samica znese do
60 milijonov jajec. Jajca so neizmerno
mičkena in so za vse vremenske nezgode neobčutljiva, niti
mraz niti vročina jih ne zamori, in pri najneugodniših okol-
nostih čakajo lehko leta in leta, ne da bi izgubila kaljivost.
Prava sreča pa je za človeka, da se ta žival plodi zunaj nje¬
govega črevesa, ker sicer bi se mu pri tej rodovitnosti črevo
hitro tako napolnilo, da bi marsikdo moral od glist umreti.

eo

ce

d

cš

>•

cS

fr

54

Kakor smo uže rekli, nemarno nič gotovega znanja, kje
in kak6 se človek naleze teh jajec, toda najbrž zadenemo j
pravo, ako rečemo: po jedi in pijači. Okolica, kjer stanujejo
glistavi ljudje, je prenapolnjena teh nevidnih kali, izlasti j
onde, kjer se ne gleda mnogo na čistoto po hiši iu okoli hiše.
Zato se ne bodemo čudili temu, da so glistavi ljudje po hišah, *j
kjer nemajo pravih stranišč (zahodov) in kjer videvamo na |
dvorišči kupe gnoja, od katerih se poceja gnojnica po dvorišči j
in okoli hiše. Gospodar, pri katerega hiši kaj tacega vidimo, j
je v prvi vrsti popolnoma neveden ali pa do kraja zanikeren [
kmetovalec, ki ne poznd vrednosti gnoja pri poljedelstvu, a I
v drugej vrsti po svoji nemarnosti trnje zdravje in moč sebi I
in svojim. S facih gnojišč dež in veter raznašata jajca in 1
ja trosita po okolici, po tem potu prihajajo tudi v vodnjake
in poteke, iz katerih ljudje zajemajo pitno vodo. Pa tudi iz ^
umno narejenih gnojišč se naposled gnoj izvaža v vrte in na 1
njive, od koder se po sto in sto potih jajca zapet vseljujejo
v človeka, posebno po hrani, katero surovo uživamo. Otroku
prinaša glisto rudeče jabelko, katero je pobralo na vrtu, pa- 8
stirju na polji surova repa, tebi pa lepa zelena salata. Zdaj
bode tudi vsaeemu razumno, zakaj so posebno otroci radi 8
glistavi in zakaj med domačimi živalimi svinja največ glisti
v sebi hrani.

Na vso srečo pa glista človeku ni opasna (nevarna), edino |
otrokom je časi nadležna s tem, da jim draži črevo, pa tudi
tem je lehko pomoči. Kadar opaziš, da je otrok glistav, daj I
mu san toni  na,  ki je najboljši in najgotoviši lek od glist. :
Mazanje s čimer koli po trebuhu prav nič ne pomaga, takisto
tudi česen, na nit navezan in otroku okoli vratu obešen, šel
ni pregnal najmanjše gliste. Tedeti je pa treba, da nemarno j'
nobenih vnanjih znamenj za glistavost. Navadno se misli,
da bled obraz, srbeč nos in modri kolobarji okoli oči ovajajo:
gliste, ali vsa ta znamenja prihajajo tudi od pokvarjenega
želodca. Dokler nisi videl iti gliste od otroka, ne moreš za (
trdno reči, da je glistav. Sploh se pri bolehavih otrocih mar-
sikaj pripisuje glistam, pri čemer so one popolnoma nedolžne,
Resnica je, da so drugače zdravi otroci najrajši glistavi inI
da gliste večinoma gredo same ob sebi iz človeka, ako oboliI
od kake hude bolezni, na pr. od mačriha (tifusa). Časi se«
prigodi, da glista iz črevesa prestopi v želodec, kjer pa užeI
dela veče neprilike, dokler je človek ne izbljuje.

55

Takisto navaden kakor glista je v človeku, zlasti v sle¬
pem črevesu, črvič las o g la v imenovan. Dolg je blizo dva
palca in v sprednjem konci tenak kakor las. V človeka pri¬
haja po istem potu, kakor navadna glista. Njega jajca lehko
leto in dan leže vne v največem mrazi in na solnčnej žegi,
ne da bi izgubila kaljivost. Lasoglav je po vsem nedolžna
glista, ki tudi v velikem številu človeku ne dela nikakoršne
preglavice. Tako se vsaj navadno misli, ali nekateri zdravniki
trdijo, da je časi povod hude bolezni v možganih in celo smrti.

Toliko opasniša (nevarniša) je pa velikanska glista,
ki se nahaja v konjskih, pasjih, volčjih, lisičjih obistih, in
časi — da si prav redkoma — tudi v človečjih. Ta glista
je lepo rudeča in kakor prst debela, ter meri v dolgost skoro
en meter. Velikanska glista je gotova smrt, ker razdene obisti.

Otročja glista ali podančica.

Tretji, povsod razširjen in znan zajedav črv je podan¬
čica ali otročja glista,  zato tako imenovana, ker se
nahaja najrajša v otročjem črevesu. S tem pa ni rečeno, da
bi bil vsak odrasel človek brez nje. Biva v debelih črevih,
najrajša v danki in sicer navadno v velicem številu, časi na
tisoče in tisoče, ter se potem sama ovadi z nevšečnim, često¬
krat prav neznosnim srbežem.

Podančica je majhna in tenka, 4
do 6 milimetrov dolga glistica, ki se
od vseh drugih loči po tem , da ima
glavico z neko kožico obrobljeno, kakor
je to videti v našej podobi pod črko c.
Tudi otročja glista se plodi v velikih,
množicah in se dalje razvija kakor na¬
vadna glista. Jajca namreč gredd od
človeka in prihajajo z jedjo in pijačo
zopet vanj. To je pri tej živalici toliko lažje, ker so jajca
tako mičkena in lehka, da jih veter vsikod raznaša. Tudi
muhe jo pomagajo razširjati. Ta nadležna giota namreč po¬
seda tudi po vsakej nesnagi in potem prenaša glistina jajčica
na razna jedila, katera človek uživa.

Bazen silnega srbeža pod&nčica navadno ne dela druzih
bolečin. Odženeš si jo pa z istimi zdravili kakor navadno
glisto, toda vselej tudi santorin ne pomaga, ker živalica biva
pregloboko v črevesi. Najhitreje in najgotoviše jo izženeš,
a ko glistavca klistiraš z mrzlo vodo, ali s slano vodo, ali pa

Otročja glista.

56

z vodo, na katerej si kuhal ali ožel nekoliko pelina. Često¬
krat pa ta glistica sama g;e iz črevesa. Ako je množica te
potujoče črvadi velika, vzrokuje strašanski srbež in časi celo
božjastne napade.

Lasnica ali trihina.

Najimenitniša med vsemi glistami je lasnica ali tri¬
hina,  o nobenej se namreč ni zadnjih let toliko pisalo in
govorilo, in nobena ni ljudem zadajala toliko strahu, da si
je še le dvajset let, kar jo dobro poznamo. A zdaj vemo,
da je med vsemi zajedavci trihina človeku naj veča neprijate-
ljica. K temu spoznanju prišli smo posebno po nekaterih
žalostnih dogodkih, ki so se gajali zlasti na Nemškem. Naj
omenim tukaj samo dva, ki sta zaslula po vsem svetu. Prvi j
se je dogodil 1863. leta v Hettstedtu blizu Eislebena. Po
nekej slovesnosti, pri katerej se je tudi jelo in pilo, oholi h |
krati 159 ljudi, ki so se vsi deležili te pojedine, in sicer je
bolezen bila pri vseh ena in ista, čreva so se jim namreč
unela. Od teh obolelih umrlo jih je osemindvajset. In ko so
sodniki in zdravniki to stvar preiskavah, so našli, daje  mesar
v Hettstedtu za to slovesnost zaklal prešiča ter ga podelal
v klobasice, katere so ljudje jeli polu pečene. Otrovali so
se tedaj s svinjskim mesom. Ni še govorica o tem slučaji
prav potihnila, uname se 1865. leta iz nova hiup na trihine,
ko je v Hederslebenu — tudi na Nemškem — od trihln obo¬
lelo 300 ljudi, cd katerih jih je 120 umrlo.

Iz tega se d& povzeti, da lasnice ali trihine po svinjini
prihajajo v človeka. In temu je res tako. Prešičevo meso
je namreč časi polno predrobnih belih pikic, meso je videti, 1
kakor bi bilo posejano z najdrobnejšo kašico. Samo dobro in i 1
pazno oko jih ugleda. Ako pa tako zrnce stavimo pod drobne- |
gled (mikroskop), opazimo v njem več ali manj razločno I
mičkenega, kakor Ms tencega črviča; le kadar je zrnce ap- j
nasto ali kredasto, ter popolnoma neprozorno, takrat ga nam
drobnogled ne more pokazati. A tekoj se nam odkrije, ako
to zrnce prerežemo ali kakorkoli odpremo. V njega votlini |
leži zvit kakor kačica. Te trihine zovemo mesne.

Mesna trihina se v svinji nič več ne spreminja, a vendar |
nje tek še ni dokončan. Da se pa more dalje razvijati, mora 1
dospeti v želodec kake druge živali ali pa tudi v človekov, [i
Da se pa to zgodi, mora časi dolgo čakati, a ona lehko čaka. 8
-če je treba, čaka tudi deset let ali pa še več. Te mesne |

57

trihine živali prav nič ne nadlegujejo, ž njimi vred bi učakala
lehko stara leta, ako bi je človek ne zaklal.

Ako je človek s svinjino pojedel nekoliko teh mesnih
trihin, razje želodečni sok apnaste ovoje in drobceni črviči
se izvijd iz tesnega zapora ter s prebavljeno hrano potujejo
iz želodca v čreva. Tu se ustavijo, hitro rastd in za malo
dni so dorasli ter se plode. Samica črevesne trihine  je
dolga blizu tri centimetre, samec pa samo poldrugi. Samica
raja žive mlade in sicer jih nakoti nekoliko tisoč. Ako je
človek tedaj le kacih sto mesnih trihin dobil va-se, gomazi
njega črevo za nekoliko dni mladih tritin. Navadno jih dobi
pa več, ker je svinjina časi ž njimi tako napolnjena, da so
v enem 16tu tacega mesa našteli do 100.000 mesnih trihin.

Lasnica ali tritina.

Stare črevesne trihine poginejo, a mlade se odpravijo
pot, toda ne gredo iz človeka, temveč se razkrope po njem.
Mladi črviči se namreč provrtajo skozi črevo in skozi dro-
kovje ter rijejo dalje naprej, da pridejo v meso. Vsacemu je
znano, da je meso zloženo iz samih pretencih vliken, a vsako
tako vldkence je prav za prav predrobna cevka, napolnjena
z mesno tvarino. Potujoča trihina, prišedša v meso, zavleče

58

se v mesno vl&kence ter vrta in rije dalje po njem tako
dolgo, da si najde ugcdno mesto, kjer se ustavi in zvije kakor
majhna kačica. Okoli nje se naredi ovojek iz tenke kožice,
ki je s prva popolnoma prozorna, pozneje pa nekam odebeli
in, ker se začne apno va-njo vsedati, se pomoti in s časom
povsem zbeleje (zbeli). Tako nastajajo ona bela zrna v mesu
(mesne trihlne), katera smo zgoraj omenjali.

Dodana podoba kaže nam pri I. samca, ki ima pri A
usta; pri II. trihinjavo meso s prorezanimi ovojki a\  pri
III. mesne trihine v apnastih ovojih c, in naposled pri IV.
samico, iz katere lezejo mlade. Vse je jako povečano.

Takisto kakor se v Človeku iz použitih mesnih trihin
razvijd črevesne, katerih zarod potuje po človeku ter se na¬
posled spremeni zopet v mesne trihine, prav tako se ima
stvar, ako bi trihinjavega mesa — bodi si svinjina ali kake
druge živali meso — dali svinji, teletu, zajcu, psu, mačku,
miši ali podgani. Od teh živali pa služijo samo prve tri
človeku v hrano, in ker govedo in zajec uže po svojej narari
ne marata nikakoršnega mesa, ostane le še svinja, ki utegne
človeka otrovati s trihinami. Na njo je torej treba obračati
vso pazko.

Ta ali oni bi zdaj utegnil prašati, odkod pa svinja dobi
trihine, saj jih vendar ne pitamo s svinjino, pa tudi ne s
pasjim in ne z mačjim mesom. Ako pregledamo vrsto zgoraj
imenovanih živali, ustavijo nam se oči na miši in podgani.
In zadeli smo pravo. Saj vemo, da svinja o priliki požre
tudi miš ali podgano, ki stika okoli njenega korita.

Ne govorili bi pa toliko o tej, skoro nevidni glistici, ko
bi se njeno vseljevanje v človeka godilo mirno in brez bo¬
lesti. Temu pa ni tako, temveč baš nasprotno. Vsak si lehko
misli, da človeku ne more goditi, ako mu se na sto tisoče
črvičev previja po črevesu, čegar notranja plat je posuta z
nežnimi in jako občutljivimi gobastimi resicami. Črevesna ;
sliiznica se uname, človek oboli od opdsne (nevarne) in boleče
bolezni, od črevesne  une  ti  c e, ki mnozega spravi pod zemljo.
Le krepak in inače zdrav človek jo more preboleti, ako ni r
dobil preveč trihin va-se.

Pa denimo, da je Človek prebolel to bolezen, to vendar
bolečin še ni konec. Začne se druga bolezen, ki je časi še
hujša od prve. Človeka neizrečeno boli meso po vsem životu,
niti kolena niti lehta ne more pregniti. Kakor se gane, zdi y
se mu, da ima rezne nože v mesu. Ležati mora mirno kot
mrtvouden. Teh novih bolečin so krive trihine, ki rijejo iu

59

dolbejo po mesu. Mnogi, ki je prebolel črevesno vnetico, umrje
na tej drugej bolezni, zlasti pa šibki in bolehavi ljudje. Kdor
pa preboli tudi to drugo bolezen, temu trihine, ki so se v
tem vpokdjile in zaprle, ne delajo nobene neprilike več. Jako
zanimiv je dogodek, ki se je pripetil v majhnem saskem mestu.
Leta 1845. zajutrekovalo je o priliki šolskega ogleda oude
v nekej krčmi sedem gospodov, ki so imeli dela pri ogledu.
Jeli so klobase in svinjsko gnjat ter pili belo in črno vino.
Hitro potem oboli opdsno (nevarno) vseh sedem in od teh
umrjd štirje. Ker se nečemu gospodu, kateri je pozneje na-
došel v družbo, a ni nič druzega užil nego kupico črnega vina,
ni zgodilo nič hudega, mislilo se je sploh, da je bilo belo
vino otrovano (zastrupljeno). Preiskovalo se je, ali nič se ni
izvedelo. Sumnja na krčmarja je bila vendar tolika, da je bil
primoran izseliti se iz onega kraja. Leta 1863. dal si je eden
izmed trojice, ki so takrat ozdraveli, rezati neki otok na
vratu in tedaj je zdravnik v vratnem mesu opazil vse polno
zaprtih mesnih trihin. Tako se je oni čudni slučaj črez osem¬
najst let razjasnil, in potem so se ljudje tudi spominali, da
se je bolezen tako začela in vršila, kakor sploh pri ljudeh,
ki so se otrovali s trihinami.

Da se mi pa, dragi bralec, preveč ne prestrašiš in se
morebiti iz samega strahu pred trihinami po nepotrebnem ne
odrečeš klob&s in svinjske pečenke, vedi, da je trihinjavo meso
samo takrat škodljivo, ako je ješ surovo ali polu surovo. So
namreč taki ljudje, katerim tudi surovo meto gre v slast,
da, časi je celo zdravniki priporočajo slabotnim otrokom ali
ljudem, oslabelim po kakej dolgej bolezni. Skoro vsi pa radi
jemo surove prekajene (prevojene) mesene klobase, gnjati in
plečeta, ki so le nekaj dni visela v dimu. V tacem mesu
ostanejo trihine dolgo žive in lehko jih z njim dobimo v se.
Dobro prekuhana, dobro prepečena ali dobro prekajena (pre¬
voj ena) svinjina pa nikakor ne more nahuditi dobremu želodcu,
kajti vročina, sol in dim zamori tudi trihine.

Najhuje so trihine dosle razsajale v Nemcih in Dancih,
o katerih se zn d, da jim gre surova ali samo površno pre¬
voj ena svinjina v slast. Pri nas na Slovenskem se ni o njih
®e nič ovedelo, morebiti prav zato ne, ker ne maramo jesti
surovine. Mogoče je pa tudi, da se bolezen ni spoznala ter se
je pripisovala kakej prehlaji. A pri vsem tem je imeti zme¬
rom in povsod odprte oči, zlasti je mesovnim oglednikom
vestno na to paziti in vsako zaklano prase natanko ogledati
po nauku, ki ga dobe cd okrajnega zdravnika. Vsaka trihi-

60

njava žival ima največ trihin v preponi, tako se namreč ime¬
nuje kčžnato meso, katero kot neka stena deli prsno otlino
od trebušne. Takisto ostro, ali pa še bolj, treba je paziti
na svinjske gnjati in sploh na svinjino, ki se od drugod uvaža
in na semenj postavlja. Zadnjih let začela je zlasti Amerika
tudi naša mesta preplavljati s sušeno svinjino. Na te ame-
rikanske gnjati je treba imeti posebno pazko, ker prav te so
čestokrat trihinjave. Starešinstvo tržaškega mesta je lanskega
leta zaseglo mnogo tacega blaga, in tudi v Gorici našlo se
ga je nekoliko.

Jeterni metulj ali motllj.

V človeških jetrih biva časi osobiten
zajedavec črvjega plemena, ki pa po svojej
vnajnosti ne opomina prav nič na črva.
Ploščat je in ten&k, bolj kakej kožnatej
krpici nego živali podoben. V poleg stoječej
podobi ga vidimo od spodnje strani, na
katerej ima dve globelici. V gornjej a  ima
usta, s spodnjo c se samo oprijemlje. Po
sebi ima vse polno luskavih bodcev.

Jeterni metulj živi v jetrih, in sicer
v žolčnih prehodnikih, toda se ne hrani z
žolčjo, kakor so do nedavna mislili, temveč
s krvjd. Uže zaradi tega je škodljiv, a ;
uprav zdravju op&sen (nevaren) je zato, ker
se preriva skozi ozke prehddnike ter s tem razdeva jetra, j
Pri tem delu mu dobro služijo omenjeni bbdci, ki branijo,
da ne zdrsne nazaj. Tak motilj uprop&sti človeka prej ali
slej, zlasti ako njih več ob enem dolbe po jetrih. Prehdd- j
niki se namreč unamejo, krvni obtok v jetrih se obustavlja I
in žolč se ne more redovito odcejati. Vsled tega je vsa hra-
nitba popačena, človek izgubi slast do jedi, slabeva in hira,
dokler se ga naposled ne poloti vodenica. Metuljevemu člo¬
veku ni pomoči, ker neprijatelja ni mogoče pograbiti, niti
mu s čim priti do živega. Na vso srečo se pa motilj v člo¬
veku sploh le redko nahaja, toliko večo škodo dela pa pri ‘
ovcah ter je gotovo največi strah vsem ovčarjem. Zato o
njem pregovorimo še besedo v drugem poglavji pri živalih, j
ki napastujejo našo domačo živino. Onde tudi povemo, po [
katerem potu se ta zajedavec vtihotapi v ovco in dosledno ,
tudi v človeka.

Trakulja.

Poglavje o živalih, kvarljivih človeku in njega zdravju,
končaj dostojno glista trakti  1 j a,  ki je uže dolgo znana
trapilka človeškega rodu, samo da se ni vedelo, kako se
zavrže v črevesu. A sedaj nam je to povsem jasno in odkrito
nam je vse njeno življenje in preobraževanje.

Trakulja je okoli tri metre dolga in ploščata, 6zkemu
traku podobna glista. Spredaj je tenka kakor nit, potem pa
zmerom širja in prav razločno členasta. Cieli so različne

62

oblike, a zadnji so vedno daljši nego širši. Vseh
sknpaj je kacih 700—800. Spredaj na nitkastem konci ima
glavico, drobno kakor makovo zrno. Pod povedalom je na
glavici zgoraj videti venec ostrih kvačic (kaveljcev), s katerimi
se zakvači za drevesno sluznico. Takisto jej služijo tudi štiri
plitke globelice s katerimi se prisesa za drevo. V našej po¬
dobi imamo zgoraj nad drko a  doraslo glisto, ki pa je tu
in tam prekinena (pretrgana), da jo moremo predoditi v na-
ravnej velikosti. Druga podoba nad drko i  kaže nam jako
povedano glavo s kv&dicami in globelicami. Ust pa ta glista
nema nikjer, hrani se s drevesno mezgo, katero vsrkava vsa
njena koža. Vsak dlen je tako rekod žival za se, in res ima
vsak svoja plodila. Zadnji dleni so najstarši ter so polni
drobnih jajdec. Kadar ta jajdeca dozore, trga se dlen za dlenom
od dolzega lanca (verižice) ter izpade z blatom vred iz dloveka.

Taka je žival. Zdaj pa je treba še odgovoriti na vprašanje,
odkod se zavrže trakulja v človeku. In tu se nam je zopet
ozreti po svinji.

Svinjsko meso je časi 1 kravo,  to je: polno je majhnih
mehurcev, debelih kakor ječmenovo zrno. Mehurec je poln
neke tekočine, a v njem leži stvarca, podobna m&jhnemu
drvidu. Potegnemo li oprezno tak mehurec iz mesa ter ga
denemo v mladno (morno) vodo, opazimo, kako se začne
nekaj v njem gibati, in malo po malo izplazi se iz Djega
oni dozdevni drvid, kakor uvihan prst na rokavici. S pove-
dalom ugledamo, da ima na vrhu venec ostrih kvadic in pod
njim štiri globelice, torej prav tako kakor trakulja. V po¬
dobi vidiš pri črki c  tak mehurec z iztegneno glavo, a nad
drko d  ležita dva v mesu z vpotegnenima glavama, Vsi
trije so povedani. To je svinjska ikra,  ki se v svinjskem
mesu nikoli drugače ne nahaja, niti se v njem dalje razvija.
Zato so popreje sploh mislili, da je to posebna žival in opi¬
sali so jo pod imenom svinjski mehurnjdk.  Kako pa
je prišel sem in kako to, da nema nikoli jajec, temu niso
vedeli glasu. Enakost v glavah je pač napotila nekatere, da
so čutili neko sorodnost teh dveh bitij, ali mislili so, da so
mehurnjaki bolehave trakulje, ki so zgrešile pravi pot ter
so namesto v čreva zašle v meso. Še le Dr. Kuchenmeister,
zdravnik v Zvikovem na Saškem, je dokazal, da mehurnjak
ni samostalna žival, temveč mlada trakulja, ki v svinjskem
mesu le čaka, da pride v dloveka, kjer se razvije v popolno
trakuljo.

Ako namreč človek poje živo svinjsko ikro, odpade jej

63

v želodci mehur, katerega želodečai tok prebavi, glava pa
ostane cela in živa ter se s prekuhano hrano pomakne
dalje v čreva. Tu se takoj prikvači in prisesd, ter začne iz
sebe poganjati člene, da v kratkem naraste več lehtov dolga
glista. Zdaj bode tudi vsacemu jasno, zakaj so zadnji členi
največi in zakaj se trakulja ne skrajša, če tudi se vedno
Členi trgajo od nje. Zadnji členi so namreč najstarši in ko¬
likor jih zadaj odpade, toliko ali še več jih sproti od glave
z nova naraste.

Da se edino po tem potu trakulja vseli v človeka, do¬
kazano je s tolikimi poskušnjami, da o tem ni več dvomiti.
Te poskušnje so se delale toliko na živalih, kolikor na ljudeh.
Dr. Kiichenmeister dal je na smrt obsdjenemu hudodelcu,
ne da bi bil ta za to vedel, dva meseca in pol pred smrtjo
v klobasi pojesti dvajset svinjskih iker. In ko so tega člo¬
veka po smrti razp&rali, našel je omenjeni zdravnik devetnajst
trakulj, in med temi jih je imelo enajst uže zrele člene.
Takisto so nekateri mladi zdravniki, zgol iz želje, da se
spozna resnica, užili radovoljno žive svinjske ikre, in za tri
mesece so uže čutili na sebi vsa zn&menja trakuljine bolezni,
med katerimi je bilo najgotoviše to, da so zreli členi šli
od njih.

Iz vsega tega povzamemo, da je mehurnjak ali ikra
samo nezrela, razvijajoča se trakulja, prav tako, kakor je na
na pr. gosenica nezrel, razvijajoč se metulj. Kakor se iz go¬
senice preobrazi metulj, tako iz mehurnjaka trakulja. Zato
se mehurnjak ne razploduje. kakor se tudi gosenica ne.

Ako je temu tako, potem mora trakulja biti mehur-
njaku to, kar je metulj gosenici, to je: njegov zaroditelj. Iz
trakuljinih jajec morajo nastati mehurnjaki, kakor se iz me¬
tuljevih jajec izležejo gosenice.

Da! tako je ta stvar gotovo. Uže sama ob sebi je ver¬
jetna, ko bi je tudi ne bila do cela potrdile premnoge po¬
skušnje.

Svinja bode ikrava samo tedaj, ako je požrla zrel člen,
ki se je utrgal od človeške trakulje. Ni mi treba potanko
opisavati, kako se to godi. Vsak, ki ve, kako nesnažna in
Požrešna je ta žival, se temu lehko sam domisli.

A kako dospd jajca iz svinjskega želodca v meso ?

Tudi na to uprašanje imamo odgovor. Svinjski želodec
prebavi členovo kožo, in jajca, ki so bila v členu, se zdaj
razspd po želodci. Jajec želodečni sok ne more prekuhati,
temveč zdaj še le ožive in odvržejo s sebe debelo in trdno


64

kožo, ki jih je dosle oklepala ter branila vsakovrstnim vre¬
menskim nezgodam. Drobnogled nam pokaže zdaj mlado
živalico jajčaste podobe, ki je oborožena s šestimi kljukicami,
dve ima spredaj, a po dve na vsakej strani. Te ključice so
imenitno in potrebno orodje mladej živalici, ki ne more
ostati v svinjskem želodci, temveč mora nastopiti dolg in
težaven pot. Kakor si človek, ki bi se iz velike stiske rad
preril, pomaga z glavo in z lehtmi, prav tako se ta živalica
prevrta skozi želodčevo kožo in rije potem med drobom in '
po mesi dalje, dokler ne pride na njej ugodno mesto. Tukaj
odvrže orodje, katerega zdaj več ne potrebuje, ter se malo
po malo spremeni v mehurnjaka (ikro).

Mehurnjak v svinjini ima isto osodo, kakor mesna trihina.
Pride li živa v človekov želodec, naraste iz nje v črevih
trakulja; ne pride li živa v človeka, ne hode nikdar trakulje
iz nje. Da se pa prvo zgaja večkrat, nego bi si kdo mislil,
vidi se uže iz tega, da trakulja pri človeku ni nobena ne¬
navadna prikazen. Kakor smo uže pri trihini omenjali, jedo
nekateri ljudje surovo svinjino, in kako lehko se z mesom
poje tudi iskra, katere nobeden opazil ni. Pa tudi drugače
je še sto potov, po katerih ikra lehko dospe v človeka. Do¬
kazano je, da sosebno mesarji, kuharji in kuharice bolehajo
od trakulje. In to je tudi prav naravno, kajti ti ljudje imajo
zmerom dela z mesom. Le opazuj svinjskega klalca pri delu.
Kadar ima dela za obe roki, kam najrajši spravi nož, s
katerim je rezal meso? Vtakne si ga v usta. Sesekano meso
mora poprej pokusiti, da li je dosti osoljeno in drugače
začinjeno, predno je začne v klobase podelavati. Na dalje.
Ali ni. mogoče, da se sluzava ikra, ali tudi samo odrezana
nje glavica, prime prsta na roči? In vsi vemo, da od roke I
do ust ni daleč. Tudi se ni čuditi, da je sploh več žensk 1
trakuljavih nego moških. Nekaj zato, ker imajo vedno dela E
z mesom, še več pa, ker so od moških bolj snedne in obli- |
zdve. S kratka: ako je le svinjska ikra pri hiši, lehko se po |
tem ali onem potu zanese v usta. In ena sama zadostuje, I
da človeka trapi leta in leta. Ta nestvor živi namreč v Slo- |
veku deset do dvanajst let, se ve da, ako si ga ni prej od- |
pravil. — Vse to velja pa samo živej ikri. Ako je svinjina, S
če tudi ikrava, dobro  kuhana ali skozi in skozi  pre- §
pečena, smeš jo jesti brez strahd.

Trakdlja pa ni vsem ljudem enako huda preglavica. |
Nekateri je niti ne čutijo, drugim zopet zadaje velike bo¬
lečine. Taki ljudje so slabih in razdraženih živcev, pogostoma

65

jim šumi v ušesih, trga jih po udih iu čestokrat jih napada
slabost, časi celo božjast. V tacih boleznih se je najbolje
uteči k veščemu zdravniku, kajti če bi si bolnik tudi sam
znal odgnati trakuljo, bi si vendar ne vedel pomoči v drugih
boleznih, ki so časi opasniše (nevarniše) nego trakulja sama.

Trakuljo izganjamo z mnogovrstnimi lekovi. Najstarejši
in najnavadniši lek je koren naše praproti podlesnice
(Aspidium filix mas), nekateri tudi priporočajo seme naše
navadne buče (tikve ali koče). Najgotoviši pomoček je pa
k us o, tako se namreč imenujejo cvetni vršički neke v
Abesiniji rastoče rastline (Brayera anthelminthica). Tudi lub
s korenine granatove jablane  ali margarane (Cortex
radicis punicae granatorum) jo prežene. Razumeje se, da je
bolnik samo takrat ozdravljen, ako je trakulja z glavo vred
šla iz črevesa, kajti drugače hitro zopet naraste nova vrsta členov.

Tudi človek je časi ikrav, in sicer se te ikre ne nahajajo
samo v mesu, temveč zaidejo tudi v drob, na pr. v jetra, v
pluča, v srce; da, celo v oko in v možgane. V mesu človeku
pač ne delajo nadlege, ali drugače je stvar, če ikra zaleze v
oko ali v možgane. Ako je ikra v sprednjem očesnem prekatu,
torej pred očesno lečo, ne jemlje človeku vida popolnoma,
temveč mu ga le slabi. Na tem mestu se d& ikra tudi iz¬
rezati. Tiči pa ikra v zadnjem prekatu, torej za lečo, potem
očesu ni pomoči, malo po malo izgubi vid po vsem. Ikra v
očesu ni tako redka prikazen, kakor bi kdo mislil. Grafe,
slavni zdravnik za oči, izrezal je več od sto iker ljudem iz
oči. Še opasniša (nevarniša) je ikra v možganih. Tacega
Človeka boli glava, napadajo ga omotice, um in spomin mu
slabi, časi celo zblazni (obnori) ali tudi umrje nagle smrti.
— Po vsem, kar smo dosle slišali o ikrah, nam je lehko
razsoditi, da človek po istem potu dobi ikre va-se, kakor
svinja. Doumno je, da se to ne zgaja tako lehko, kakor pri
svinji, ali nemogoče vendar ni. Pomislimo samo, da od tra-
huljavega bolnika zreli členi ne gredo samo z blatom, temveč
dostikrat tudi sami po sebi, ne da bi človek za to vedel, na
Pr. v snu. Da, ti členi se nekoliko gibljejo, lazijo okoli
kakor polži in iztresajo jajca. Ali ni mogoče, da se tako
jajce prime roke, in da je ta nehote in nevede prinese v
usta? Takisto je mogoče, da pride v človeka po salati, ki
^ je polivala z gnojnico. Naposled je še tudi to mogoče,
da takrat, kadar se trakuljavemu človeku vzdiguje na blju-
vanje (riganje), prestopi, kakov člen iz črevesa v želodec.

Škodljive živali.

5

66

Trakulja, o katerej smo govorili, imenuje se ozka tra¬
kulja.  Razen te bivate v človeku še dve drugi, namreč
gologlava in širokat rak ulj a. Gologlava trakulja
je ozkej močno podobna, samo da je debelejša in tudi daljša.
Najhitreje in najgotoviše jo pa razpoznaš od ozke po tem, [
da nema na glavi nikakeršnih kvačic, temveč samo štiri j
globelice, ki so pa dobršno veče in tudi globejše nego pri
ozkej. Njen mehurnjak živi v govedih in prihaja v človeka i
po surovej govedini, prav tako, kakor svinjska ikra po svinjini.
No vendar govedče nema menda nikdar toliko iker v sebi,
da bi človeka b61e v oči, temveč le posamične. Govedo je j
namreč mnogo čistejše nego svinja, zato se mu le poredkoma !
pripeti, da požre cel trakuljin člen z nekoliko tisoči jajec. 1
Najpredi bode govedče ikravo onde, kjer se travniki in zelenjava
poliva z gnojnico. V Abesiniji je ta trakulja tako navadna, |
da je le malokdo brez nje, in zdi se jim, da ni prav zdrav, j
kdor je nema. Z druge strani se pa tudi zna, da se nikjer 1
ne poje toliko surovine, nego onde; toda nič svinjine, temveč |
sama govedina in bravina. V Evropi opazujejo na mnogih |
krajih, da se zadnja leta gologlava trakulja širi bolj in bolj. 1
Zdravniki to prikazen pripisujejo temu, da so ljudje, ostra- i
šeni po trihinah, opustili surovo svinjino ter se poprijeli*
govedine.

Naposled je še široka trakulj  a, ki se nahaja sosebno na 1
Ruskem in Poljskem, pa tudi v Švici in na Francoskem. 1
Njeni zreli členi so kratki, a široki, in plodilna jamica jej
sredi člena, dočim je pri prvih ob strani. Glava je kijasta •.
in ploščata, ter nema na sebi niti kvačic niti globelic, temveč |
ob vsakej strani samo podolgovato globoko jamico. Med |
vsemi je najdaljša, kajti naraste do osem metrov, v dolžino |
ter šteje potem okoli štiri tisoč členov. Popolnoma nam je |
neznano, kje živi kakor ikra in po katerem potu prihaja v|
človeka. Široko trakuljo je najlaže odpraviti.

Da nas ne bi kdo dolžil površnosti, moramo konečno vsaj;
ob kratkem omeniti neko ikro, ki se časi tudi v človeku
nahaja ter je dostikrat kriva njegove prezgodne smrti. To -
je namreč 1 opušnik,  tudi človeški mehurnjak  ime-|
novan. Biva povsod v človeku, časi celo v kosteh, no naj¬
rajši v jetrih. Časi je droben, kakor makovo zrno, drugikrat
zopet ima velikost kurjega jajca, da, tu in tam naraste celo j
do otročje glave. Lopušnik ima to posebnost, da prvotni
mehur poganja navznoter nove mehurje, iz katerih rastdl

67

zopet drugi in tako naprej, a vsak ima svojo glavico. Na¬
posled je lopušnik velika zbirka premnozih mehurnjaških za¬
rodov, katere vse krije prvotni mehur. Eazumeje se, da se
tak mehurnjak more razviti le na veliko kvaro onega uda,
v katerem se je nastanil in da ga naposled povsem raz-
dene. Lopušnik se pa ne nahaja samo v človeku, temveč
tudi v drugih domačih živalih, v ovcah, govedih, zlasti pa
v prešičih.

Trakulja tega mehurnjaka živi v psu. Dolga je samo
štiri milimetre in se od vseh druzih razlikuje tudi v tem,
da jajca dozore uže v tretjem členu, ki je sam tako dolg,
kakor glava in prva dva člena skupaj. Lopušnika dobi človek
prav tako, kakor vsako drugo ikro, ako namreč požre jajce
lopušnikove trakulje iz pasjega črevesa. Da je tudi to mogoče,
priznal mi bode vsak, kdor pomisli, kako zvesto se pes drži
človeka. V Islandiji, kjer človek s psom stanuje v tesnih,
podzemeljskih prostorih, je ta mehurnjak jako navaden zaje¬
davec. Od sto ljudi umrje jih onde dvajset za lopušnikom.

5 *

68

II.

Primorski Slovenec svojo živino pred vso drugo imovino
imenuje: bl&go,  in to po vsej pravici. Kaj bi bil polje¬
delec brez „blaga“? Vzemi mu živino, in njega gospodarstvu
si podvezal glavno žilo, da, uničil si ga. Brez vozečega konja,
brez orjdčega vola bil bi kmetovalec ubog trpin; kakor krt
moral bi vedno riti in kopati po zemlji, in pri tacem delu
bi se s časom sam poživinil. Živina nam pa ne pomaga
samo pri poljskih delih, temveč nam služi tudi v hrano, in
tudi z njeno kožo, z dlako, s tolščo, z rogovi in druzimi od¬
padki se vemo okoristiti. Živina je glavni steber umnemu
gospodarstvu, okoli nje se kmetovalcu vrti svet. In kakor
beremo o svetopisemskih očakih, da se jim je bogastvo cenilo
po številu goved in ov&c, prav tako še dandenes kmet, kadar
govori ob imovini tega ali onega soseda, nikoli ne pozabi
povedati, koliko glav te in ona živine redi v svojih hlevih.

Ker je tedaj živina poljedelcu tak neprecenjen zaklad,
mora vso svojo skrb obračati v to, da mu je zdrava in da
se dobro redi. Kakor pri človeku, tako je tudi pri živini
če j a prva stvar. Zatorej jo postavi v čiste in zračne pro¬
store, pokladaj jej dovoljne in zdrave krme in napajaj jo s
čisto vodo. Najboljšega plemena živina, stoječa v smradnih
in zatohlih hlevih, mora hirati. Stara resnica je, da en sam
pogled v hlev in na gnojišče hipoma ovadi umnega, kakor
tudi nemarnega gospodarja. Čeja živino čuva od mnoge bo¬
lezni , in na dobro gledanem živinčetu se raznovrstni mrčes
nikoli ne zaplodi tako, da bi mu v resnici zamogel nahuditi,
kajti gospodarjevo skrbno oko tacega kvarljivca hitro zagleda
ter ga še za goda zatre.

69

Kakor človeka napastujejo namreč mnogovrstni zajedavci
tudi naše domače živali. Uže v prvem poglavji smo nekatere
omenjali mimogrede, o družili govorimo v drugem. Takisto
smo o zgrabi ji vik zvereh rekli, da nam delajo veliko škodo
pri živini; a razen medveda, volka in risa je še nekaj manjše
zveradi, ki sicer človeku samemu ne more z lepa storiti fcaj
žalega, ali vender nam je časi v veliko preglavico, ker nam
dela kvaro na našej živej imovini. Vsi ti živinski neprijatelji
so torej na drugo roko tudi neprijatelji človekovi, zategadelj
jih preganja in zatira, kolikor najbolj more. Začnimo z zna¬
nim smrduhom in kurjim prijateljem — dihčrjem.

Dihor.

Kaj dihor prijatelj kuram? Ko da, prijatelj jim je, ali
prav za prav prijatelj kurjemu mesu in kurjim jajcem. Resnica
pa je, da to prijateljstvo nikomur ne prija (ne ugaja), izvzemši
se ve da njega samega, kokošim pa gotovo najmenj. To
prijateljstvo je krivo, da mnoga mlada gospodinja malo po
malo izgubi vse veselje do kokošarstva. Koga bi tudi ne

pogrelo, ko mu ob noč izgine najlepša čopka, ki je tako

pridno jajca nesla in tako rada valila, zdaj zopet presrčna
grahasta jarica, ki je bila neke posebne pasmine in od nekod
daleč prinesena. Kdo bi se ne togotil, ko vidi, da se jajca
v gnezdu ne rnnože, da-si kokoši tako pridno nes6; da, v
gnezdu na podstrešji, kamor zahaja brdka sršica, gre njih
število od dne do dne na manje. In vse te hudobije ima na
vesti dihor. Dolže ga celč, da je zaklal dete v zibeli.

Tihotapec je zieknenega in vitkega trupla ter se zato

lehko prevleče skozi ozke raze in tesne vrzeli. Ako le pre¬

takne drobno in ploščato glavico, za drugo ga potem ni skrb.
Po leti biva v kakej podzemeljskej luknji, v duplih in grobljah
a k pa pod drvi, toda nikoli ne gre daleč od hiš. Na zimo
s e pa mrazu rad umakne na kašče, v hleve in svisli. Po
dnevi tiči v svojem skrivališči in dremlje, po noči pa hodi
na  lov. Oprezno lazi okoli in stikuje povsod za hrano, splazi
se v kurnik ali v golobnjak ter kolje in davi in vlači v svoj
mž. Kakor je bilo uže rečeno, odnaša tudi jajca, katera izpije
v  kacem kotu. Tudi med mu gre v slast, in po zimi poloti
? 9  Sasi bučel. Poleg tega žre pa tudi miši in podgane, žabe
ln  ribe, celo kače in kuščarice, sploh vse, kar mu živega
Pride pod zobe.

70

Dihorja znajo-
povsod kot straho¬
vitega smrduha.
Kadarkoli je v
kakej stiski, spu¬
šča iz dveh žlez
pod repom ne-
znansk smrad, ki
dostikrat, vsaj za
hip, odvrne pre¬
ganjalca. Vendar
ni težko smrd¬
ljivca ujeti v ka-
keršnokoli past ali
proglo, v katero
se mu je jajce ali
kaj druzega na¬
stavilo za vado.
Po hrbtu kostan¬
jeva, na trebuhu
črnikasta in oh
bokih rumenka¬
sto- ruj ava kožica
stroji se v krzno,
ki pa ni posebne
cene, ker iz nje
skoro nikdar ni
moči popolnoma
odpraviti nevšeč-
nega smrada. Di-
horjevega mesa
nobena žival ne
okusi. Dihdr je
za čudo trdoživ. S preklano glavo, z razparanim trebuhom
in s prodrtimi prsimi bode še na te hreščal in pihal.

Iz dihorjevega rodu je pri nas še nekaj živalic , ki vse
človeku delajo škodo pri kokoših in golobih. Te živali so:
mala in velika lasica,  in potem dve kuni, namreč kuna
belica in kuna zlatica.

Mala lasica,  tudi podlasica  imenovana, je med
njimi najmanjša, kajti žival z repom vred ni daljša od pedi.
Zgoraj je rujava, spodaj pa bela, po zimi dobiva tudi po

71

hrbtu bele lise in proge. No pri vsej malosti je lasica držo vita
in krvoločna zverka, celo zajca napade, skočivši mu za vrat.
Ker podavi veliko množino miši, podgan in druzih kvarljivcev,
bi je človek ne preganjal, ko bi mu le piščeta in golobe pri
miru pustila. Ali kaj, ker tega ne utrpi!

Velika lasica  je nekoliko veča od prve, katerej je
drugače vsa podobna, samo da ima nekoliko daljši čopast
rep, ki je na konci zmerom črn, tudi po zimi, ko žival vsa
zbeli. V vsem dejanji in nedejanji je podobna malej lasici.

Kuna belica  je nekoliko veča od dihorja in je sivo-
rujavkaste dlake, a na prsih ima belo liso, po katerej se tudi
imenuje belica. Kakor dihor biva tudi ona najrajša blizu
selišč ter si po zimi tudi išče zavetja po suhotah. Človeku
dela še večo škodo nego dihor, ker je krvoločniša in ne neha
daviti, dokler čuti še kaj živega. Nje kožica d& lepo krzno.

Kuna zlatica  je kostanjeve dlake, a na prsih ima
lepo rumeno liso. Biva navadno po velicih in samotnih,
gozdih, kjer med divjačino dela znatno škodo; po zimi jo
pa časi glad prižene do ljudskih selišč, kjer potem grdo
mesari med kuretnino. Pleza in skače kakor divja mačka.
Zlatičma koža daje dragoceno krzno, zato jej po zimi lovci
nastavljajo vsakovrstne pasti in progle. Pri nas je ta žival
nže precej redka.

Lisica.

Te na tenko pretkane malopridnice pač ni treba na
drobno opisovati, kajti znana je širom po deželi kot drzna
in zvita roparica. Nje prevejanost se slavi v pregovoru, in
lisjaka imenujemo tudi lokdvega človeka, komur ni nikdar
prav upati in pred katerim je zmerom treba biti na oprezu.
Lok&vost je lisičino osobitno svojstvo, katero se jej nikoli ne
izneveri, bodi si, da sama lovi, bodi si, da njo kdo preganja.
Le poslušaj lovce, kadar si začnd pripovedovati, kaj je ta ali
oni skusil na lisičjem lovu. Bodi si, da ti možje, kadar so
Prav tako med soboj, časi povedd kaj več, nego je resnica,
a li pri vsem tem je gotovo, da naši logi in gozdi ne premo¬
rejo krivičnišega sleparja in zavitišega Jicemera (hinavca).

Lisico imajo na rovaši sosebno gospodinje, ker jim od¬
naša njih ljubljene kokoši, race in gosi. Na samotnih se¬
lcih, zlasti na tacih, kjer nemajo dobrih pasjih varuhov,
iztrebi malo po malo vso perutnino. Tu postane tako pre¬
dirna in drzovita, da se o belem dnevi prikaže na dvorišče

72

in večkrat ljudem izpred oči umakne pišče ali kokoš. O lepej
priliki kolje iz zgol krvoločnosti več, nego potrebuje.

Lisica.

Gorki so jej pa tudi lovci, ker jim pri divjačini na polji
in v gozdu dela veliko škodo. Ees je, da lovi tudi miši,
kobilice, hrošče in drugi mrčes, kar bi jej človek vse rad
privoščil. Ali kaj, ker rajša sega po zajcih in mladih srnah,
po jarebicah in prepelicah, in kar je še druge slastne divje
letavine. Zato jo lovec sovraži in preganja na vse ki i pij e.
Največ lisic se pobije po zimi, nekaj zato, ker je takrat koža
največ vredna, nekaj pa, ker jo je ob onem času najlaže sle¬
diti po snegu. Kadar je lovec zasledil lisico, počaka jo zjutraj
zarana pred luknjo, ko se tatica vrača domov, ali pa spusti
pse za njo ter ustreli domov pribežavšo. Ako je pa lisica
doma, zamaši lisičini vsa vrata do enih, potem jo ali izkoplje,
ali pošlje psa jazbečarja po njo, ali pa jej v odprta vrata
nastavi skobca. Toda takrat mora paziti in vsako toliko hoditi
gledat, ker drugače mu ujeto raztrgajo in požro druge lisice
ter ga takd prevarijo za lepo kožo.

Pri vsem tem, da so jej lovci zmerom za petami, je
vendar ni moči popolnoma zatreti, kar najbolj svedoči o
njenej pretkanosti.

Kakor pes oboli tudi lisica časi za vsteklino. Vstekla
lisica izgubi vso plahost in pride tudi k hišam, da, celo v
vežo ali v hlev. Potoma popada živali, človeka pa vendar
ne z lepa. Palice se ne boji. Vsaka od take lisice oklana

73

živiaa, bodi si konj ali vol. ovca ali svinja, vsaka pogine. —
Blizu Št. Vida na Koroškem je vstekla lisica prišla v svinj&k,
a pri pobijanji ujela je hlapca v mezinec. Rana je bila pa
prav neznatna in hlapec ni mislil na njo. Nekaj tednov po¬
tem je bival nekako omamljen in čemeren, do jedi ni imel
nobene slasti in v požiraku ga je davilo. Odpravili so ga
v bolnico, kjer je nekoliko dni potem umrl za vsteklostjo.

Divja mačka.

Še slabejše nego lisica zapisana je pri lovcih divja mačka.
Da si tudi ona poje več miši, podlasic, kun, veveric in polhov,
nego druge plemenitiše divjačine, lazi vendar prerada za
gozdno letečino ter napada o priliki tudi zajce, srnice in
jelenčke. A tega jej pravi lovec nikdar ne odpusti, tem menj ;
ker je prav tako krvoločna, kakor ris, ter davi in mesari
tudi brez potrebe. Človeku se sicer umiče, ali vendar se
lovcu ni šaliti ž njo. Obstreljena ali kako drugače razkačena
zapraši se v človeka in ga s kremplji in z zobmi strahovito
obdeluje. Taka razdražena divja mačka je tem opasniša (ne-
varniša), ker sega človeku v oči ter ga poskuša oslepiti. Da
se mu časi lehko še kaj hujega pripeti, svedoči žalostni do¬
godek, katerega smo opisali na dotičnem mestu v bukvah
»Domače in ptuje živali v podobah“.

Divja mačka nahaja se pri nas še povsod po prostranih
gozdih. Najrajša vendar biva po temnih borovih in jelovih
gozdih, zlasti onde, kjer je svet pečinast in skalnat. Svoj lož
ima navadno po starih zapuščenih jazbinah ali lisičinah, kjer
pa tacih ni, v kacem podmolu ali duplu, časi pa tudi kar
na tleh sredi nepristopne gošče. Po zimi pritihotapi celo do
samotnega, ob gozdu stoječega selišča ter se ukeri na svislih
ali skednjih. Ne misli pa, da je vsaka v gozdu živeča ali
ustreljena mačka v resnici divja.  Mnogo je med njimi
Podivjanih domačih,  ki so od hiše pobegnile v gozd, ter
so podivjale popolnoma. Taka mačka je časi divjej zelo podobna,
a  po nekaterih znamenjih se vendar razlikuje od prave divje.

Divja mačka je zmerom veča in teža, glave je debele,
trupla tršatega in zajetnega. Najpopreje jo prepoznaš po
kratkem in skozi enako debelem repu, ki je na konci zmerom
črn, pred koncem ima tri črne širje, proti korenu pa tri ožje
kolobarje. Po temenu jej gredd štiri črne, prekinene proge,
aa  plečih ima dve kljukasti morogi, med katerima se začne
temdn trak, ki se vleče po vsem hrbtu do repa. Od tega
hrbtnega traka gega nekoliko nejasnih prog prek trebuha.

74

Povsod je gosto in dolgo kosmata, in ima tudi veče zobe in
daljše brke, posebno je pa hudih, skoro groznih oči. Po
hrbtu je rumenkasto siva, po trebuhu rjasta, pod brado bledo
rjasta, na grlu pa bela. Domača in tildi podivjana mačka
ima daljši in proti koncu stanjšan rep, ne glede na druge
razlike.

Kakor drugi taki roparji, tudi divja mačka najrajša sa- |
meva. Redkokedaj je najti dve blizu skupaj, tudi mladiči
gred6 zgodaj od matere in se razkrope na vse vetrove. V f
lov hodi po noči. V tem kakor tudi v vsem svojem vedenji
je podobna svojemu rojaku risu, o katerem smo uže govorili.

75

Vidra.

Na vznožji naših planin izvirajo mrzli studenci in bistri
potoki, ki v razpenjenih sopotih in šumečih slapovih Srez
kamenje in skalovje hite navzdol, kakor bi se jim Bog vedi
kako mudilo, da čim preje z rojstnih gorskih višav dospd v
meglene nižave. Po teh prozornih vodah plavajo rudeče
pikaste postrvi (postre) in srebrno se leščeči lipani. Lepe
ribe, dobre ribe! Naše vode ne premorejo slastniših. Mno-
zemu sladogoltu prihajajo oskomine, samo ako sliši imenovati
lepoglasni imeni, tem ribam na ljubav da zapreči mnogi
meščan ter se vozi „v gore“, bojda je tolik prijatelj planinskemu
zraku in gorskim studencem. Pa kakor povsod, kjer je kaj
dobrega užiti, ima človek tudi pri postrvih silnega tekmeca
med živalimi in to je: vidra,  ki menda tudi ve, kaj je
dobro, in se zato najrajša drži gorskih potokov in plemenitih
postrvi. Nahaja se pa tudi ob večih rekah, takisto tudi kraj
ribnikov in jezer.

Vidra stanuje zmerom blizu vode, bodi si pod koreninami
kacega drevesa, bodi si v starej, zapuščenej lisičini, ali pa
tudi v kacem duplu. Po dnevi ne gre rada iz svoje jame,
ker je jako plaha in oprezna, samo onde, kjer je vse mirno,
pride se časi na solnce gret. Z nočjo oživi tudi ona in gre
v vodo. Na suhem je precej neukretna, ker kratke noge
težko nosijo dolgo, valjasto truplo, ali vendar se časi napoti
daleč po suhem, bodi si, da jej kraj več ne ugaja, bodi si,
da gre po plemenu. Videl sem sosebno veliko staro vidro,
ki je bila ustreljena na otelski planoti (Otlica nad Ajdovščino),
na katerej nikoli nikjer ni žive vode. Ne gre drugače misliti,
nego da se je od potoka Hublja črez strme skalnate vrhove
napotila proti ribovitim vodam na idrijskem svetu. Toda
na potu so jo zasledili psi in jo ovadili lovcu, ki se ni mogel
dosti načuditi tej povodnjakinji v pustih robovih. Na tacih
potih jo menda največ vodi čuda dober nos. Zna se vsaj,
da se na ribnjakih, iz katerih se je zarad ribjega lova od-
pnstila voda, shajajo vidre iz dalnje okolice.

Ribštvu je vidra jako kvarljiva zver, ker lovi in mori
mnogo več, nego jej je potrebno. Velikej ribi iztrga časi
samo kos mesa iz hrbta, ostalo gre po zlu. Poleg rib je
Prav rada tudi rake, v sili i žabe in sploh vsako žival, katero
more zgrabiti. Plavajoča pod vodo popade raco ali gos za
m>go in jo potegne pod vodo. Tudi večo ribo prijema najrajša

od spodaj za trebuh in jo iznese na suho, manjše pa požira
sproti v vodi.

Ker je vidra
ribarjem tolika pre¬
glavica, preganjajo
jo povsod strastno,
ali ker je jako o-
prezna in prevejena
tatica, je skoro ni
mogoče popolnoma
zatreti. Največ se
jih ujame v razne
progle in skobce,
toda celo ujeta vidra
časi zinete lovcu ra¬
čun. Ako se je nam¬
reč na suhem ujela
za nogo, odgrizne si
jo in odhramlje na
treh. Najbolje je
torej obteženo proglo
ob vodi tako nasta¬
viti, da mora z ujeto
vidro vred pasti v
vodo, kjer se žival
utopi, predno si je
mogla odgrizniti no¬
go. Ustreliti jo je
težko, ker lovcu ne
dd blizu. Najpreje
mu se to še posreči
po zimi, ako jo gre čakat na led pred luknjo, kjer zahaja
v vodo. A pri tem delu mu je biti jako pazljivemu, a pred
vsem mu je treba obilno potrpeža in vstrajnosti.

Mlade vidre meso je okusno in veljd za postno jed. Še
več pa je vredna koža, zlasti zimska, ki se stroji v lepo
krzno, iz katerega se izdelujejo sosebno kape „vidrovke“.

Mlada vidra se za čudo hitro udomači, ter bode povsem
pitoma in človeku zvesta kakor pes. Moči jo je celo naučiti,
da gre na zapoved v vodo gospodarju ribe lovit.

77

Planinski orel.

Naš svet je gorat. Ob Dravi, Soči, Savi in Savini vzdi¬
gujejo se več ali manj strma in visoka gorovja, ki ločijo
Koroško deželo od Goriške, Kranjske in Štajarske, in takisto
Kranjsko od Goriške in Štajerske zemlje. Na dnu so te gore
lepo obrastene, mimo gorskih in samotnih selišč stopamo ob
brstnih njivah in po sočnih travnikih polagoma navzgor.
Pod nami v jarku šumi najbistrejša vodica v hladu jesenovih
in brekovih dreves, a tu in tam se črez njo nagiblje grozdo-
cvetni negnoj. Črez strmo melino vodi nas steza zdaj skozi
gozd, ki pa skoro ni vreden tega imena. Bukovje je kriven-
Sasto, razpokano in vse z mahom prerasteno, in tudi jelovju,
ki je namešano po bukovji, sodeč je po vsehlih vrhih, ne
gaja se tukaj posebno dobro. Cim više se spenjamo, tem
več zaostaja bukova r&st in naposled umakne se popolnoma
in prepušča mesto planinskej smrdeki, ruševji in nekaterim
pritlikavim vrbam. Pred nami je še jako strma in dolga
planinska senožet, a ko utrujeni prekoračimo tudi to, stopili
smo na brezvodno, neizrečeno pusto in žalostno planoto. Prav
za prav to ni planota, temveč grd in raztrgan svet, poln jam
in prepadov, iz katerega se vzdigujejo premnoge, iz sivega
apnenca zložene kope, navpične stene, strmoglavi robovi, ostri
grebeni in mnogolični rogovi, čeri in igle. Planota pa je
posuta s kameni in s skalami vsakeršne velikosti, ki so se
ob svojem času utrgale z višav ter vzropotale v nižavo. V
brezdnih in po osojinah sneg nikoli ne skopni, na prisojih
pa med kamenjem poganjajo v kratkem poletji sočne in dišeče

[ planinske zeli. Da bi si tudi te, kolikor mogoče, izkoristili,
gonijo planinci na dva ali tri mesece govejo živino na te
višave in pridelujejo sir in maslo; kjer je pa svet pregrd,
ali kjer govedom ne daje dovoljne paše, onde lehkonoga ovca
pomuli sleherno bil.

Po teh tihih in veličastnih goličavah biva naša največa
in najdrzniša ujeda, biva planinski 6rel.  Dolg je skoro
— Ljneter, a z razgrnenimi perutnicami zajame do dva metra.
Perja je temno rujavega, na tilniku nekoliko jasnejšega, v
starosti pa dobi na plečih nekoliko belih peres. Rep je v
Prvej tretjini bel, potem črno lisast ali pasast, na konci pa
fon . Toskasta koža ob temno modrastem kljunu in prsti na
Pernatih nogah so rumeni.

Planinski 6rel stavi si gnezdo najrajši v strmih in ne¬
pristopnih pečinah, navadno ob kakej steni, do katere ni

78

m5či blizu od no¬
bene strani. Zlasti
po volji mu je taka,
ki ima kakov pod-
mol ali kako globel,
ki mu je v zavetje
od dežja in vetra.
Redkokedaj sivgnez- j
dišče izbere vrh ka-
cega visocega, sta- |
rega drevesa. Gnezdo j
ima v podstavo kup
debelih vej, zgoraj
je pa nastlano z j
drobnejšimi vejica- '
mi in češuljami, a
kotlina sama oblo- !
žena je navadno še
s kako mečjo na¬
vlako. Kjer se je .[
orel enkrat udomil,
postavivši si gnezdo, I
onde ostane s svojo
verno družico vse
svoje življenje, ako
Planinski orel. ga kaj posebnega ne

prežene. Blizu sebe j

pa ne trpi druzega orla, sploh se ne druži rad, tudi z
ujedami ne.

Naših ptičev menda nobeden ne učaka take starosti,
kakor orel. Zna se, da je v suženjstvu živel črez sto let.
Zunaj pa pri nas gotovo malokateri učaka ta leta, ker mu i
človek ne d& miru. Prej ali slej prodere ga svinčeno zrno 1
iz lovčeve puške, ali pa se ujame v nastavljeno past. Zato j
je planinski 6rel na črez precej redek ptič. Sovražen mu
je pa človek zategadelj, ker mu pri domačej živini, kakor j
tudi pri divjačini dela veliko kvaro. V zraku ga namreč ni
predrznišega roparja od njega, kajti napada vsako žival, bodi
si četveronožec ali ptič, ako si le upa vzdigniti jo in odnesti.
Dober je pes ali maček, kozlič ali j&re (janjček), zajec in
srnič, takisto pa tudi lisica in kuna in vsaka ptica. Po pla¬
ninah se pasoča drobnica nema večega sovražnika, nego je
orel. Pazljivo spremlja njegovo oko tudi lovca, ki zasleduje

79


divje koze po planinah. Ako se zadeta žival prekopicne črez
kako steno, ali se strmoglavi v kako brezdno, hitro je drel
pri njej, jo razporje in se nažre, predno more lovec do nje.
Sploh se mu ne upira niti mrtvečina (mrhovina), ako ni uže
gnjila. Možje, vredni vse vere, tudi pripovedujejo, da časi
obletava lovce, ki so v slepej strasti do lova zašli na opasna
(nevarna) mesta, ter je skuša s perutnicami pomesti v prepad.
Tudi je dokazana resnica, da je pograbil in odnesel otroka.

Drzovitost planinskega 6rla spričuje dogodek, ki se je
1869. leta dogodil v Ratečah blizu Kranjske Gore na Go¬
renjskem. Neki kmet se je vozil v hrib po steljo, in hlapec
je bil ž njim. Za vozom je pa tekel domači pes srednje
velikosti. Potoma ugledata v brezdnu pod seboj crkneno
govedče, kateremu se je poznalo, da so je uže zveri obirale.
Vozeč se dalje začujeta neko vihranje in, ozrši se, ugledata
6rla, sedečega na nekej skali. Kmet na to hitro ustavi voz,
priveže konja k bližnjemu drevesu ter začne pobirati kamenje,
hlapec pa tudi tako, in zdajci začneta vsak od svoje strani
kamenjati orla. V tem tudi pes zagleda ptiča in skoči proti
njemu. Y tem hipu se vzdigne orel v zrak, a ko dobi psa
na oči, zapraši se nanj ter mu kremplje zasadi v prsi, pes
pa v tem popade ptiča za kljun. Nekaj časa se tako mikastita,
ali orlu je bilo boja uže dosti, torej razgrne kreljuti ter se
s psom, ki ga je pa še zmerom držal za kljun, vzdigne v
zrak in zleti prek bližnjega jezera. Bodi si, da mu je bil
pes pretežek, bodi si, da se ni mogel po volji gibati, s kratka:
orel se spušča niže in niže in naposled padeta v jezero.
Ta neljuba kopelj je menda ohladila oba, kajti hitro sta bila
narazen. Orel bi se bil rad plavajoč odnesel, toda pes je
bil kmalu zopet za njim in z nova bi se bil pričel boj v vodi,
ako bi kmet z ostrimi besedami ne bil odgnal psa. Orel je
bil videti truden, plaval je h kraju, da bi si oddehnil in si
posušil perje. Zdajci pa vrže kmet svojo suknjo črez-nj in
skoči na njo z obema nogama. Nebore orel je bil ujet.
Kmet in hlapec mu zvežeta noge ter ga odpravita domov.

Zgodaj na spomlad znese samica, ki je zmerom nekoliko
veča od samca, po eno ali po dve jajci in vali sama. Po
Petih tednih izvali se s sivim puhom obrasten mladič, ka¬
teremu oba roditelja skrbita za hrano. Te dobiva v tolicem
ebilji, da je gotovo veča polovica segnjije na gnezdu, ki je
časi v resnici podobno kakej mesnici. Mladiči pred desetim
letom niso popolnoma dorasli in nemajo tako stalnega do¬
movanja, kakor stari, temveč se klatijo daleč na okrog. Tudi

80

niso tako obzirni in oprezni kakor stari, zato pa tudi mnozega
zgrabi železna past.

Pri nas prebiva še drugi 6rel, ki ni nič manjši od pla¬
ninskega in se belorepec  imenuje. Perja je sivo-rujavega,
po glavi in po vratu bledejšega, rep je pa — pri starem
vsaj — bel. Noge, kljun in voščenica ob kljunu je rumena.
Mladiči imajo pa temno-rujav rep in črn kljun.

Belorepec drži se bolj nižave, izlasti morja in pa jezer
in večih rek,  posebno, ako so v sosedstvu veliki gozdovi,
kjer tudi gnezdi. Tudi on lovi vse vprek, kar dobi na oči,
najljubše so mu vendar ribe, katere zna prav spretno loviti.
No časi se mu pripeti, da pograbi večo ribo, katere mu
potem ni moči iz vode vzdigniti, in ker tudi globoko v meso
zadrtih krempljev ne more hitro izvleči, potegne ga riba pod
vodo, kjer potem neslavno pogine.

Da si tudi belorepec človeku dela kvaro, ga vendar
glede tega ni smeti primerjati planinskemu 9rlu.

Sokol selec.

Od planinskega 6rla nič menj predrzen in — ako mogoče
— še spretniši ropar je s6kol selec.  A ker je mnogo
manjši, tudi kvara, ki jo dela človeku s tem, da mu pobira
koristne živali, ni tako znatna. Kozličev vsaj in janjcev mu
ne odnaša, kakor tudi zajcev in srničev ne. Sploh preganja
le ptice, a teh pa vsako od vrabca do race, in celo gos, da-si
je veča in teža od njega. Zato pa nastane med pticami
zmerom strah in trepet, kadarkoli se pokaže ta sokol. Celo
vrane, ki sicer vsako ujedo napadajo, ali — če jej drugače
ne morejo do živega — jo vsaj z vriščečim krikom preganjajo,
celo te se odnašajo, kar hitreje morejo, da pridejo temu
ptičjemu strahu iz vida.

S6kol selec si za svojo potrebo vse sam sproti lovi,
mrhe nikdar ne okusi. Ko ugleda kako ptico, spusti se
kakor strela hitro za njo. Človek vidi, da nekaj po zraku
svrči, ali kaj je prav za prav, ne more razločiti. Manjšo
ptico zadavi tekoj v zraku, večo pa tako dolgo mikasti, da
pade z njo na zemljo, kjer jo potem usmrti. Ko jo je po¬
vršno oskubel, začne jo jesti. Manjšo poje vso, od veče pa
čreva zmerom ostavlja.

Nekaj posebnega je pri tej ptici to, da svoj plen, kadar
leti ž njim po zraku, zmerom prepušča vsakej drugej ujedi,

81

ki se spusti za njo. Zato ima navadno dosti prežavcev, ki
so sami preleni ali preneukretni, da bi si potrebno hrano
sami lovili. Ni moči reči, ali stori to od straha pred pre¬
ganjalci, ali z neke velikodušnosti, češ, naj živi tudi ta prosjaška
glota (druhal), saj za-se me ni skrb. Gotovo pa je, da je
človeku s tem škoda mnogo veča. Na rovaši ga imajo zlasti
lovci, ker davi njih ljubljene jarebice, in tudi golobarji
so mu gorki, kajti tudi med njihovimi ljubljenci grdo
gospodari.

Sokol selec je pepelaste
glave in pepelastega hrbta s
povprečnimi črnimi lisami, črno
obrobljeno grlo je belo, trebuh
pa zamazano rudečkasto-bel s
povprečnimi temnimi lisami in
progami. Dolge in ozko prire¬
zane perutnice so črnikaste, rep
pajepasast. Lepo vkrivljen kljun
ima na zgornjej čeljusti zobcu
podobno izrezo ter je modrast
(plavkast), a voskasta kožica
ob kljunu in noge so rumene.

Ta ujeda nahaja se povsod
pri nas, če tudi ne pogostoma.

Najrajša biva po lesovih s ka-
menitimi vrhovi in strmimi
stenami, kamor si tudi navadno
postavlja gnezdo. Tu in tam
videva se celo po mestih. Po
leti žive na pare, na zimo se
pa združijo in potujejo na jug,
k nam pa pridejo od severa
drugi njegove vrste. Zato ga
tudi imenujemo selec.

Nekedaj so ga tomljali in poučevali v lov na druge
Ptice, katere je lovil in gospodarju prinašal. Dobro izučen
sbkol veljal je 500—800 goldinarjev.

Omeniti nam je tudi sokoliča,  ki ni veči od grlice,
a li je vendar o grozna prikazen vsem našim malim pticam.
Tukaj ne bodem na drobno opisaval, kako hiter in spreten
J e  v letanji, naj zadostuje, ako povem, da mu celo urna
lastovica ne uteče. Mnoge ptice, ugledavši sokoliča, popadajo

Škodljive živali. 6

Sokol selec.

82

/

od straha na zemljo, druge zopet iščejo zavetja in obrambe,
kjer si bodi, dostikrat tudi pri človeku. A sčkol je tako na-
prežen na nje, da v lovskej strasti časi prileti za njimi celo
skozi odprto okno v hišo. Posebno gorak je poljskim
škrjancem.

Kragulj.

Bolje nego 6rla in sokola poznajo pri nas ljudje kra¬
gulja,  po imenu vs&j in po malopridnih delih. Hodeč po
slovenskih vaseh največkrat bodeš tega hudodelca ali pa
njegovega manjšega sorodnika skčbca  videl viseti pribitega
na kacih vratih ali na kacem pazi. No kmečkemu lovcu, pa
tudi nedeljskemu mestnemu, primeri se dostikrat, da namesto
kragulja ubije nedolžno kanjo, ki mu na polji miši lovi, ter
se ve da tudi njo na kako očitno mesto stavi na ogled, bojda
drugim ujedam v strašilo. V svojem neznanji pa ne pomisli,
davpribitej kanji razkazuje le svojo nevednost in nehvaležnost.

Pod nebom ga ni
silnišega, predrznišega,
požrešnišega in zviti-
šega roparja, nego je
kragulj. Od jutra do
večerane misli na drugo,
nego na lov in plen.
Tudi o poldnevi, ko
druge ujede navadno
počivajo, kragulj ne
miruje; kajti nikdar ni
sit,  kakor volka in
morskega soma trapi
tudi njega veko večen
glad. Ako mu je prilika
ugodna, grabi in davi
kolikor more in potem
še le začne žreti. Od
krepkega divjega pete¬
lina do drobnega vrabca
si ni noben ptič v
svesti, da ga kragulj
ne pograbi, pa tudi
raznokak zajec, veve¬
rica , in kar je še
Kragulj. druzih manjših živali


I

i:

C

p

k

n

k

e

Si

Si

v

k

ii

sl

v

p

ii

Vi

ti

ž<

P :

S(

Ul

U|

v

n;

V£

in

vs

P<

in

ta

je

vc

0{

(z

ga

za

ga

za

83

*

pogine pod njegovimi kremplji. Zraven je tudi sladkosneden
in na tanko zna ločiti meso od mesa. Najljubši so mu tetrebi
(fazani), jarebice in kokoši, potem še le golobi in drugi
ptiči. Ako ima na izber, drži se zmerom prvib. Zato je tudi
kvara, ki jo dela človeku ta ropar, neizmerno velika. Po
mnozib krajih prav zarad kragulja ne morejo rediti kuretnine,
ker jim sproti vse odnese. V enem poletji ugrabil je pri
enej samej biši do 50 glav kokoši, jaric in piščet, vse kar
so imeli. Tako še dibor ne gospodari! To velja sosebno o
seliščib in vaseh, ležečih ob gozdu ali sredi gozdov. Kakor
vihra hitro prisvrči na dvorišče in pade med ostrašene ko-
kodačke, in še predno se človek razbere, še predno ve, kaj
in kako, uže je izginil ropar s plenom v krempljih za strešnim
slemenom ali med drevjem. Ptičarju je uže odnesel z gumna
vabca s kletko vred. Za golobi prileti na golobnjak, skače
po njem in otepa s kreljutimi, da bi katerega preplašil
in pregnal iz varnega zavetja. A joj onemu, ki se da pre-
variti! —

Kragulj pa ni samo spretna in drzovita ujeda, temveč je
tudi prevejan in pretkan, kakor največi slepar. Otrokom in
ženam jemlje kar izpred oči, na tanko pa tudi loči nedolžnega
pastirja ali kmeta od lovca. Kadar ima ta puško pri sebi,
se kragulj ne db videti, a kadar je brez nje, pleni mu pred
nosom. Sploh ve za svoja hudodelstva ubrati zmerom naj¬
ugodnejši trenotek.

Kragulj je krepka ujeda, ki meri blizu 60 centimetrov
v dolgost, a kacih 120 v širjavo, z razgrnenimi perutnicami
namreč. Samica je zmerom veča od samca, kar se sploh pri
vseh ujedah opazuje. Zgoraj je sivkasto rujav, spodaj pa bel
in z valovitimi temnimi progami vprek pisan in tudi na
vsacem peresu po dolgem počrkan. Kep je mnogo daljši od
perutnic ter ima pet temnih pasov. Mladiči so bolj rujavkasti
in nemajo na prsih onih valovitih prog. Noge so rumene,
takisto tudi voščena kožica ob kljunu, močan in kljukast kljun
je pa črn.

Samo ob sebi se razumeva, da je vsacemu in vselej do¬
voljeno ubijati kragulja. To pa ni tako lehko, ker je jako
oprezen in zvit. Najlaže ga je prelestiti z nastavljenim virom
(2  veliko uhato sovo), katero strastno napada. Najbolj v živo
ga pa prijemaš, ako mu zasleduješ gnezdo ter pokončaš vso
zalego. Z gnezda tudi ni težko ubiti valeče samice. Drugače
ga love tudi v nastavljene progle in pasti, v katere se mu
za vado priveže živa ptica, golob na primer. Gnezdo si po-

6 *

84

%

*

stavi zmerom v gozdu vrt visocega drevesa, navadno v tako
rogovilo blizu debla.

Tlže zgoraj smo omenili tudi skobca,  kateremu se na
prvi pogled pozna najbliže sorodstvo s kraguljem. Oblečen
je prav tako, kakor kragulj, krvoločen in nezasiten tudi, drzen
in uren, oprezen in pretkan pa tudi. Razlikuje se samo v
velikosti, kajti je za polovico manjši, iij proti temu lovi tudi
manjše ptice. Vendar se poloti celč odraslega piščeta ter ga
tudi odnese.

¥lr.

Med ptice, katere loviti in ubijati je vsacemu in ob
vsacem času dovoljeno, spada tudi vir.  Po debelej, med pleči
stisnenej glavi, po velicih, naprej obrnenib mačjih očeh, po
obilnem in mehkem perji, iz katerega skoro ni videti kljukastega
kljuna in po kratkih, tja do ostrih krempljev pernatih nogah
naznanja nam se na prvi pogled sova. In sicer je vir naša
naj veča in najmočnejša sova, in edina v resnici škodljiva.

Vse naše manjše sove namreč hranijo se večinoma z razno¬
vrstnimi mišimi, zlasti s poljskimi. Da tu in tam časi ka¬
tera pograbi tudi kacega ptiča, se sicer ne da tajiti, ali ta
kvara z ozirom na veliko korist z druge strani še ni vredna,
da bi se o njej govorilo. Jako nespametno in le kmetu v
škodo dela zatorej vsak, kdor preganja in strelja manjše sove.
Sicer tudi vir podavi mnogo miši in podgan, ali poleg teh
pa tudi sila zajcev, gozdnih kokoši, jarebie, rac in gosi, da,
mnogi lovci celo trdijo, da poseže tudi po mladem srniči.
Zlasti kadar imata mladiče v gnezdu, oba stara ne mirujeta
vso noč, temveč lovita in znašata vsakovrstne hrane v tolikej
obilnosti, da bi poleg njih še toliko ljudi imelo dosti mesnine.
Tacih zlodejstev ni moči nikomur oprostiti, brez milosti naj
se zatira vir in rod njegov. _ i >

Do tri dobre pedi dolga ujeda je rjastega, zgoraj temnej¬
šega, spodaj jasnejšega perja, ki je po hrbtu črno-lisasto, po
trebuhu pa črno-počrkano, a na podbradku čisto rumenkasto-
belo. Še bolj pošastno, nego je glavana uže sama ob sebi,
delata jo dva prnata, črna čopa, ki sta videti kakor dva
uhlja; zato jej tudi pravimo velika uhata sova.  Kljun
in kremplji so tudi črni, oči pa rudečkasto-rumene.

Vir biva pri nas povsod po velicih gozdih, sosebno on de,
kjer se nahajajo pečine in strme stene. Po dnevi sedi mirno

85


so

na

en

en

v

idi

ga

P° |

'ga I

■ah

iša

va.

lo¬

ka¬

ta

na,

. v
■ve.
teh
da,
iči.
eta
hej
[ne.
naj

lej-

P°

sto-

ebi,

dva

Ijun

ode,

irno

v kacem podmolu, ali pa se stisne v vrhu kacega gostega
drevesa ob deblu in dremlje. Vendar je zmerom na oprezu,
najmanjši šum ga predrami, debelo gleda zdaj v to, zdaj v
ono stran, privzdiguje čope in se priklanja, da bi videl, kaj
•ga moti. Ako ga kaj vznemiruje, odleti in si poišče kak
mirniši kot. Slabo se mn pa godi, ako ga opazi kaka ptica,
kajti hitro ga ta ovadi vsej okolici s strastnim vriščanjem,
in kmalu se okoli ponočnjaka zbere veliko in malo, kar le
nosi perje. Drobiž samo kriči in zabavlja, veče pa, kakor so
na pr. šoje, vrane, krokarji in manjše ujede se pa togotno
zaganjajo vanj, ter ga kljujejo in skubejo, kolikor se da,
Popolnoma se pozabivši. To strast si ptičarji in lovci obračajo
T  korist. Na kako očitno mesto namreč privežejo ob belem
dnevi uhato sovo, in potem iz zasede streljajo po pticah (po

86

kraguljih, skobcih, sokolih in drugih manjših ujedah), ki se
okoli sove zbirajo iz vse okolice.

Zvečer, ko nastane tema, zleti vir na lov in leta tiho in
precej nizko ob tleh. Glas mu je neko otlo in zategneno
ukanje, kakor bu-buj.  Posebno pogostoma se oglaša na
spomlad, ko se pari. T&krat ne bubuka samo, temveč tudi
jezno sopiha in hrza, vmes bevska in časi se zakrohota
na vso moč. V tihej noči se ti glasovi razlegajo daleč po
gozdu in so časi res tako ogrozni slišati, da ni čudo, če ne¬
veščega in praznovernega človeka zona obhaja, češ, sam pe-
klenščak se tu glasi.

Krokar ali vran.

Še so nekatere ptice, ki sicer ne spadajo med ujede, ali
nas v svojem vedenji živo spominjajo na nje, ter se morajo
vsekako prištevati škodljivim živalim.

Med njimi stoji v prvej vrsti krokar ali vr&n,  ki
prebiva pri nas povsod po prostranih gozdih; sosebno po ,
gorah, da-si tudi ne v tolikem številu, kakor vrane in druge >
njegove sorodnice, temveč samo na pare. A dva v par zdru¬
žena krokarja sta nerazločna in si ostaneta zvesta do smrti.

Krokar ali vr&n.

Krokar je močan in drzovit ropar, zraven pa za čudo
plah, oprezen in zvit. Lepo ga je gledati, kadar plava in kroži i
po zraku, kakor kakov sokol ali kragulj, vse drugače nego j

87

vrana. V jedi ni prav nič izbirljiv, lehko se reče, da je ni
stvari, ki bi se mu upirala, ako je sploh užitna. Vsaka
mesnina, bodi si presna ali stara, vsako brstje, semenje in
sadje, vse mu je po volji. Po travnikih pobira polže in
črve, po njivah lovi žužke in miši, napada pa tudi jarebice
in zajce. Z mladim zajčkom je hitro gotov, stari, se ve da,
se brani na vso moč in skuša uteči, ali navadno omaga, ker
se mu je zmerom braniti, ako ne več, vsaj dvema neprijateljema.
Bijeta ga z močnim kljunom in merita sosebno na oči, dobro
vedoč, da oslepljen jima ne uide več. Zlasti v novem rahlem
snegu je zmerom zgubljen. Takrat ga poiščeta in prepodita
z loža. Na spomlad in po leti krade pticam iz gnezd
jajca in jih izpija, ako so pa uže izlegli se mladiči, pohrusta
dakako tudi te. Da mu gre tudi mrha v slast, znano je sploh.
Zato spremlja tudi orla — se ve da v pristojnej daljavi —
in preži na njegove ostanke. Da časi celo kozličem in janj-
cem izkljuje oči in je potem razmesari, je prav verjetno,
zlasti po krajih, kjer ga ljudje ne preganjajo toliko, in kjer
zarad tega tudi raste njega drzovitost.

Čudno je to, da vrane, kavke, srake in šoje krokarja ne
morejo videti, kadarkoli se pokaže, napadejo ga strastno,
kakor vsako drugo ujedo, a vendar je njihovega rodu. Beseda:
„Kri ni voda“ torej pri njih nema veljave.

Krokarju ni lehko priti do živega, ker nobenej kolikaj
neznanej prikazni ne upa. Največ izdd, ako mu se dozna za
gnezdo, katero navadno napravi vrh visocega drevesa ali pa
tudi v kakej pečini, ter mu se poberi) jajca ali mladiči, ki
so strahoviti požeruhi, nikdar siti. Vali pa prav zgodaj na
spomlad, uže meseca sušca najti je jajca v gnezdu.

Tudi povsod znana sraka je malopridna tatica, ki ne
zasluži nobene milosti, čim več jih pobiješ, tem večo korist
ti bode donašalo polje, sosebno pa sadna drevesa. Onde namreč,
kjer se jej pušča vsa oblast, prežene ta jezična vlačuga iz
okolice kmalu vse drobne ptičke, ki nas kratkočasijo s svojim
pgodnim petjem in so ob enem neutrudni zatiralci raznovrstnega
in mnogoštevilnega mrčesa. A ne prežene jih z žlobudravim
svojim jezikom, temveč s tem, da jim razdira gnezda, jim
Pleni jajca in neusmiljeno davi mladiče. Družinica za druži¬
nico izgine, razmrcvarjena od te okrutne morilke. Nobena
manjša ptica si pred njo ni svesta života. Pa tudi s prve
r °ke dela človeku kvaro, ker mu odnaša piščeta in račice
od hiše.

Sraka biva najrajša ob
gozdih in po lokah in do¬
bravah, kjer je med polji in
travniki kaj lesovja. Rada
se nastani blizu človekovega
selišča, ako je nihče ne uzne-
miruje. Leta prav nespretno
in polagoma, zlasti o vetru
jej dolgi rep dela zapreko.
Zatorej se navadno izpreletuje
samo z grma v grm, od
drevesa do drevesa. Največ
žive na pare, pozneje se
starima pridružijo tudi mlade
in ostanejo ž njima do pri¬
hodnje spomladi. Jako so
glasne in zgovorne, za tega
delj jih znd tudi pregovor.
Kakor vse ptice vranjega rodu, je tudi sraka pametna in
premetena, da se jej moraš čuditi. Zato jo je težko dobiti
na strel. Lažje se jej doznd za gnezdo, ki je precej veliko
zarad goste trnjeve strehe, s katero je zmerom pokrito. To
pa dela bržčas od strahu pred ujedami, katerim je veliko
gnezdo na lepem videzi.

Y imenik malopridnih in škodljivih naših ptičev zapišemo
tudi šojo. Sicer nam je žal te brdke ptice v sivo-rudečkastej
suknjiči s prekrasno preramnico in s pernato kučmo na glavi.
Radi tudi priznavamo, da bi jo težko pogrešali v naših gozdih,
katere ona oživlja tako, kakor nobena druga ptica. Če tudi
se ti ne d& rada gledati, jo vendar čuješ pogcstoma. Zdaj se
ti oglaša s svojim vriščečim glasom, katerega se je od matere
učila, zdaj zopet s kacim izposojenim, kajti ta šegavka zna
posnemati in oponašati vsako gozdno ptico ; kadar je pri volji,
tudi zamijavka, zakukurika, zakokodače ali zarezgeta kakor
žrebe na paši. No to vse ni nič napačnega, ko bi se le pod
to gizdavostjo in šegavostjo ne skrivalo hudobno srce. Kar
smo prej povedali o sraki, vse to in še v večej meri velja
tudi o šoji. Malim pevcem razdira gnezda, izpija ali vsaj
pohablja jajca, ter neusmiljeno mikasti in davi mladiče. In to
vse počenja tudi, če nema potrebe, zgol od objesti in hudo¬
mušnosti. Kdo bi jej bil potem še prijatelj?

Šoja se drži gozda, bodi si uže jelov, bukov ali hrastov.


Sraka.

89

Na polje, in sploh na jasno se ne spušča rada, ker slabo
leti in je zategadelj zmerom v opasnosti (nevarnosti), da je
ne bi kakova ujeda pograbila. Tudi šoja spada med vrane
in je prav tako prevejana, oprezna in sumljiva, kakor vse
ptice tega rodu, kakor hitro opazi kaj sumnega, skrije se
v goščo in se dere na vse grlo in s tem tudi druge ptice
kliče na pozor. Najlažje jo je loviti z uhato sovo.

Škodljivim pticam se navadno prištevajo tudi naše tri
vrane,  namreč siva, črnainpdljska,  in naši lovski
zakoni (postave), kakor tudi ukazi na obrambo poljščini do¬
voljujejo ubijati je in loviti ob vsakem času. No mi bi se
vendar predrznili potegniti se za to prostaško gloto. Ne re¬
čemo, da so po vsem nedolžne, zlasti sivka  ima marsikaj
na vesti. Tudi ona raznokacemu pevcu v gnezdu zavije vrat,
poloti se celo negodnega ali obstreljenega zajca in na polji
kluje mehko mlado koruzo. Ali pri vsem tem je vendar
resnica, da pohrusta največ hroščev (kebrov), podjedov in
poljskih miši. Posebno veljd to o pdljskej vrani. S koruze jo
najbolje odganjaš, ako eno ustreliš ter jo na kak kol obesiš
v strah drugim.

Srakoper.

„Kaj tudi ti, o srakoper? Kaj bi mogel ti zakvariti,
saj nisi skoro nič veči od vrabca. Kdo neki se bode tebe
bal? Ko bi se bili gospodje morebiti vendar pregledali ?“
Tako bi ga utegnil kdo zagovarjati, ki ne pozna zavitca do
dobrega.

Niso se zmotili ne! Na velikost se tukaj ne gleda,
ampak na hudobijo. Majhen mož, velik hudodelec. Ti pa,
ki še zmerom nekam neverno stresaš glavo, pristopi bliže,
da ti nekaj pokažem. Poglej si ta kljunček. — Nič napačen
kljun, prav brdak in močan, in kako lepo kljukasto je
okrivljen na konci. — Kaj pa to? — Saj res, zgoraj ima
neko zarezo, prav kakor majhen zobček. Nekaj takšnega

uže nekje videl, samo domisliti si hitro ne morem,
kje. — Čakaj, pomorem ti, da si ne razbijaš glave. Tak
zobec ima sokol. — S6kol! Pa ne tisti, ki tako strahovito
lovi in davi ptiče? — Tisti, tisti. No kaj praviš? — Hm,
bm. Naposled bi utegnil ta zobec res kaj pomeniti. — I
Se  ve da pomenja. Ta zobec ti je znamenje mesarskega
rokodelstva. Sicer pa ni treba na slepo verjeti mojim be-

90

sedam. Prepričaj se sam, opazuj o priliki ptiča, kaj dela
in ne dela.

Pri nas prebivajo štirji sr&koperji, ki so si več ali menj
podobni. V vrsto škodljivcev devamo pa sosebno dva, namreč
velicega in rujavega srakoperja,  ostala dva nista
tako grozovita rokovnika.

Veliki sr&koper.

Veliki sr&koper je drozdove ali skvorčeve velikosti.
Zgoraj je pepelast, spodaj bel, rep in perutnice so črne.
Najljubša prebivališča so mu grmovi ob gozdu in gošče kraj
senožeti in med njivami. Tu sedi navadno v vrhu ali konci
veje in opazuje z bistrim očesom vse, kar se godi okoli
njega, pod njim in nad njim. Z vsem ptičjim svetom živi
v sovraštvu, manjše lovi in nabada na trne ter je potem
razdeva in žre, na veče, zlasti na ujede, se pa togoti in je
s krikom preganja in tako ovaja drugim ptičem. Silovit
krvnik je sosebno mladim ptičkom, ki so se še le izpeljali
iz gnezda, ki neukretno letajo in neizkušeni še ne poznajo
hudobnega sveta. Pa tudi v veče ptice se rad zadira in z
vsako začne prepir. S samico živi v prijaznosti samo ob
valitvi in tudi mladiče požene od sebe, kakor hitro jih je
izuril v krvavem obrtu. Po zimi se kakor pravi hinavec po¬
meša med vrabce in strnade, dela se nedolžnega in brska z
njimi po tleh, kakor bi tudi on pobiral malovredna zrnca,

91

ali črno oko potmajeno strelja sem ter tje, in ko si je iz¬
bral nbozega vrabca, vrže se na-nj, pograbi in pritisne na
zemljo, stopi mu na prsi in ga s kljunom obdelava tako
dolgo, da mrtev obleži. Po leti lovi pa tudi metulje, kobilice,
kačje pastirje, murne in druge žuželke. Gnezdo si napravi,
ako je le možno, v glogovem grmu ali pa na kakej lesniki.

Sr&koper človeku ne da lebko k sebi. Najlažje ga je
ujeti jeseni na gumnu, skoro še bolje se pa izplača lov z
uhato sovo. Tudi na limanice ga ujameš, ako je znaš prav
razpoložiti po grmu, kjer navadno biva.

Rujavi srslkoper je samo nekaj malega veči od vrabca.
Pisan je skoro kakor veliki, samo da so pleča rujava in bele
prsi rudečkasto nadahnene. Samica je spodaj bledo-rumenkasta
in ima rujavkaste valovite preke.

Ta ptič živi
pri nas samo kake
stirimesece, nam¬
reč od maja do
konec avgusta, da
izvali in odgoji
mladiče. Pa tudi
za svojega krat¬
kega bivanja je
velika preglavica
vsem drobnim
ptičkom, ki nam
ugajajo s petjem
in, kar je še več
vredno, nam či¬
stijo vrte in polja
požrešnih gosenic
in kar je še dru-
zega, enacega mr¬
česa. Onde, kjer
Govek temu krvoloku d& gospodariti po volji, kmalu ni slišati
nobene ptice več, nekaj jih je požrl, ostale pa pregnal. V
sv °jej okolici pretakne vse drevje in grmovje, in ako najde
gnezdo, pokonča mladiča za mladičem. Ko ga je umoril, na-
»kne si ga v svojej hiši na kak trn, kamor nabada sploh vse,
kar lovi, tako na pr. hrošče, kobilice, žabice i. t. d. Grm, v
katerem prebiva, je v resnici časi podoben maibnej mesnici.

92

Kako je sosebno na ptiče naprežen, presodi se lehko iz tega,
da je skušal pevca iz kletke izvleči, kakor mačka.

Kujavega srakoperja je pri nas najti povsod, kajti nikjer
ne manjka gostih grmov, brez katerih mu ni obstanka.
Najljubše so mu trnjeve gošče po pašnikih, ob njivah
in vrtih.

Glas, ki ga ima srakoper od svoje matere, je neprijetno
vreščanje; ali spak ima dobro glavo, zapomni si popevke
drugih izvrstnih pevcev , in je zna tudi dobro posnemati. Zato
ga sem ter tj e tudi kdo vtakne v kletko.

Najuspešniše ga zatiraš, ako mu razdereš gnezdo in po¬
končaš zalego.

Siva čaplja.

ITže v vidri smo spoznali hudo sovražnico ribam. Zdaj
nam pa je govoriti še o drugej, namreč o si ve j čaplji,
katero ti kaže poleg stoječa podoba. Kvara, ki jo dela ta
ptica ribičem sicer ni tolika, kakor od vidre, in tudi ne more
biti, uže zato ne, ker biva pri nas samo kacega pol leta,
potem se odmakne na jug, kjer vode ne zamrznejo. Ali
tudi za tega pol leta napravi tako znatno škodo, da jo brez
pomisleka vrstimo med one ptice, katerim človek ne more
biti milostljiv, kajti nema od njih nikakeršne hasni, nika-
keršnega užitka, temveč zgol škodo.

Čaplja ne more plavati, to se jej precej vidi. Take dolgo-,
vezne noge niso za ta posel ustvarjene, pač pa lehko brodi
po plitkih vodah. Ali ni videti, kakor bi si bila golenice za¬
vihala črez kolena? Tudi tenki iztegnem vrat in dolgi su¬
ličasti kljun dobro pristoji ribiškemu rokodelstvu. Suha in
mršava postava oprezno in nekako boječe vzdiguje po plitvicah
nogo za nogo, in sicer tako polahko in tiho, da ni čuti naj¬
manjšega ploskanja in brbukanja. Živo rumeno oko jej pa
strelja na vse strani in ostro nabrušsni kljun je zmerom
pripravljen pograbiti vse, kar se gane okoli nje. časi se pa
ustopi na eno nogo in s sključenim vratom in z navzdol
obrnenim kljunom stoji vso uro, kakor bi bila pribita. Človek
bi rekel, da je, vtopljena v globoke misli, odmrla vsemu
svetu. Ali hipoma sproži se vrat kakor zvita vzmet in kljun
šine v vodo, kakor bi z loka izpustil strelico, a ko se zopet
prikaže iz vode, trepeče v njem ped dolga ribica in zdaj uŽe
polzi v požrešni želodec. Škoda, ki jo dela ribštvu je tem
veča, ker za ribje mresti požre mnogo zalege (iker). Ribe jej

93

t  slast, zraven pa je tudi žabe, kače, mi

Ako jo človek gleda,
kako je vsa zarnaknena
v ribjo lov, bi rekel,
da se pozabi popolnoma
in da ne vidi in ne
sliši, kar se godi okoli
nje. Ali temu ni tako.
Ako le kolikaj zaškrtne
ali zašiimi, bitro se
vzdigne iz vode in od¬
leti. Leteča čaplja zvije
vrat, iztegne nege in
silno maka s perutni¬
cami.

Siva čaplja je naj-
veča naša močvirnica,
kajti je do 120 centi¬
metrov visoka. Po hrbtu
je pepelasta, po trebuhu
črna, tudi proga za
očesom in perutnice so
črne. Na temenu je
bela, po sivkastem vratu
črno-lišasta. Kljun je
rumen, noge črnikaste. Kakor posebno gizdo ima na tilniku
tri trakasta črna peresa. Pri vsej velikosti tehta samo
dve kili.

čaplja gnezdi na drevesih sredi velicih, nepristopnih barij
(močvirij), najrajša v družbi. Yse ujede, pa tudi vrane in
krokarji so valečej čaplji velika preglavica, ker tako rekoč
izpod nje kradejo jajca in mladiče, in stara si ne ve pomoči,
da si ima v kljunu strahovito orožje, katero pa proti tej
druhali ne znd ali si od straha ne upa rabiti.

Živo ujeto ali obstreljeno čapljo je treba prav previdno
Prijemati, ker seka okoli sebi in zadaje hude rane. Najrajša
meri na oko.

Siva čaplja.

Kozak.

Po mrtvih vodah, po otoncih in ribnikih z blatnim dnom,
katero prerašča raznokako barsko in povodno rastje, živi

94

razen rib in žab, poleg močeradov ia rakov še aešteta mno-
žica razaovrstaega gomazečega drobiža. A v tem aahaja se
skoro povsod neki gost, katerega razumea ribič ae gleda z
milostljivim očesom. Ta gost je aeki hrošč (keber), kateremu
pravimo koz&k.  Naša podoba aam kaže v aaravaej velikosti
kozaka samca ia doraslega mladiča, ali ajega ličinko. Telo
mu je ustrojeao jako priličao za življeaje pod vodo. Ko bi
ga človek videl kjerkoli, hitro bi v ajem spozaal vodaega
prebivalca. Ploščat je, ali veadar aa obeh straneh nekoliko
vzbočea ia ostro obrobljea. S predajima ia sredajima aogama
se oprijemlje ia pleza po rastliaah, z zadajima sploščeaima
pa krepko vesla. Črn je ia aagiblje aekoliko aa zeleakasto,
samo ovrataik ia pokrovke so ozko rumeao obrobljeae, tudi
aitkaste tipalaice so rumene in takisto vsa spodnja plat. Samec
je gladek, samica pa — toda tudi ne vsaka — ima pokrovke
v prvej polovici brazdaste.

Ako postojiš kraj take
vode, opaziš večkrat ko¬
zaka, kako vzplava na vrh,
pomoli zadek nekoliko iz
vode in nekoliko privzdigne
pokrovke. Takrat smrca
zrak v se, brez katerega
ne more živeti. Zvečer iu
po noči vzdigne se tudi
iz vode in leta okoli, po¬
sebno takrat, ko začne
vodavsihati in mu je treba
iskati druzega bivališča.

Vspomladi znese sa¬
mica doberšno število ru¬
menkastih jajec, iz katerih se dvanajsti dan izvale rumenkasti
črvički. Ti živahno kobacajo po vodnem gostiši in druzega
jim ni v misli, nego žretje. Ni si lehko misliti silniših
požeruhov, nego je ta zgrabljiva drobozen. Tudi med seboj se
žro neusmiljeno, največ pa podavijo komarjevih ličink in druge
enake gomazni. Ko so nekoliko poodrasle, napadajo tudi ribjo
zalego in mlade ribice. Svoj plen pograbijo s kleščastinu
ostrimi čeljustimi in ga izsesajo, časi se cel6 velikim ribam
zajedd globoko v truplo.

Dorasla ličinka se zabubi in za tri tedne izpreza se iz
bube kozak.

Koz&k.

95

Konjski zolj.

Uže v prvem poglavji, ko smo govorili o človekovih za¬
jedavcih, omenjali smo mimogrede, da iste ali njim podobne
živali zajedajo tudi našo domačo živino. Razen onih, uže
imenovanih pa še druge nadlegujejo in trapijo konje, osle,
goveda in ovce, a nekatere iz posebne prijaznosti tudi
človeka.

Semkaj gredo v prvej vrsti neke muhe, bodi si, da jim
pijč kri, bodi si, da se rede in preobrazujejo na njih troške.

Meseca julija in avgusta
obletava konje, osle, mule
neka muha, velika skoro
kakor bučela. Oprsje jej je
rujavkasto-kosmato, onde pa,
kjer so temno-poprskana kri La
vrastena, črno-lisasto, zadek
je redko dlakav in na konci
skoro rumen. Nitkaste tipal-
nice so jako kratke. To je
k onj ski zolj.

Ta muha tedaj išče konja
na polji ali na cesti — v hlev ne gre za njim — sede na-nj
— najrajša na prednji nogi in na prsi — in mn na dlako
prilepi eno jajce, potem odleti, pa kmalu se mu zopet bliža
ter mu z nova obesi jajce. To traje tako dolgo, da odda
kar mogoče veliko število jajec, a teh ima okoli sedemsto
v  sebi. Jajca so čudovite podobe (nad črko b),  s prva bela,
Potem rumenkasta. Za nekaj dni izvale se iz njih majhni
črvički (ličinke), ki se vsi plazijo konju proti gobcu. To se
sicer vsem ne posreči, ali nekaterim vendar. Mnogim pa
konj sam pomaga, da pridejo na zaželeno mesto, onde namreč,
kjer se plazijo ti črviči, konja srbi, in ker si drugače ne
ffiore pomoči, se liže in poliže tudi črviče, ki potem s hrano
j 11  vodo potujejo v želodec, kamor so bili namenjeni. Tukaj
J e  najdemo za nekoliko časa kot debele, kakor polt rudeče
ki se kakor pijavke drže želodčeve kože. V našej podobi
Vl dimo tako ličinko pod črko c.  Na tanjšem konci ima usta
111  kraj njih d ve  roženi kljukici, s katerima se zakvači v kožo,
n e odpade pred časom.

Zelodčeva koža je zelo občutljiva in onde, kjer se je
ugnezdila zoljeva ličinka, se vname, potem se ognoji in naredi

Zadnjim prištevamo zolje.

a c b

Konjski zolj.

96

se jamica, v katerej leži zajedavka in se hrani s tem gnojem.
Še le, ko so popolnoma dorasle — za kar pa potrebujejo
navadno do deset mesecev — popuste kožo in popadajo v
želodec, iz katerega potem prestopijo v greva in, prepotovavši
ga po vsej dolgosti, naposled z blatom vred izpadejo iz konja
meseca maja in junija.

Dospevši na tla, zabode se ličinka z glavo naprej v
zemljo, da je vsa pokrita, potem se obrne in se zabubi. Za
kacih šest tednov se buba odpre in iz nje izleti muha — zolj

— v višave, kjer se plodi. Samica pa potem zopet poišče
kacega kopitarja, da obesi nanj svoj zarod.

Nekateri mislijo, da zdlj konju ni nič škodljiv, drugim
zopet se zdi jako op&sen (nevaren). Resnica bode, kakor
navadno, bržčas v sredi. Nekoliko zoljev konju ne more na-
huditi, takisto je pa tudi gotovo, da najboljši konj mora
hirati, ako mu se na stotine teh zavaluhov zajeda v želodec.
Op&snost je tem veča, ker se na potu iz gobca skozi požirak
kakov zolj zgubi tudi v dušnik ter obtiči v jabolku. Konj
potem težko sope in časi mu se vsled zolja jabolko tudi uname.
Dogodilo se je tudi uže, da so zdlji konju želodec prevrtali
ter ga tak6 umorili.

Najboljši pomcček proti zbijem, kakor sploh proti vsena
mrčesom, je čistota (čeja). Ako konja vsak dan dobro učistiš

— zlasti o poletnej vročini, ni se ti bati zoljev. Priporoča
se tudi konje in njih usnjeno opravo mazati z žaltavim su¬
rovim maslom. Meseca maja obesi v dobro zavezanem lončku
surovega masla na solnce in tak6 naj visi tja do žetve. S
tem kislim in žaltavim maslom potem namaži časi konje in
njih opravo. Ysem muham je neki ta duh jako zoperen in
jih odganja od živine. Drugi zopet priporočajo mazanje s
pelinovo vodo. Eno in drugo se lehko poskusi. Proti zoljem
v želodci hvalijo kis ali ocet (jesih), drugi zopet ne vedli
boljšega pomočka, nego so drobno sesekane svinjske ščetine,
ki se dado konju požreti.

Goveji zolj.

Tudi goveda imajo svojega zbija, ki je sicer konjskemu
podoben, toda se razvija vse drugače nego konjski. Velik je
in debel kakor mesarska muha, ali je, razen rujavih nogi
črn in tudi krila so videti, kakor bi bila okajena. Truplo
je gosto dlakavo, in sicer rujavo, črno, sivo in na konci
rumenkasto.

97


jem.

ijejo

jo v
ravši
;onja

ej t
Z a
■ zolj
oišče

.igirn
:akor
s na-
mora
odec,
žirak
Konj
.ame,
vrtali

vsem
čistiš
oroča
ti su-
mčku
e. S
je in
en in
nje s
51 jem
vedi)
etine,

kemn

lik je
nog.
'rnplo
konci

Ta muha po¬
kaže se po leti v
najhujšej vročini,
sosebno o soparnih
popoludnevih, pri
govejej živini na
paši. Ko živinče
začuti zolja, vede
se kakor besno in
mu skuša uteči.
Kmalu zapazijo to
tudi druga goveda
in vsa čreda je
silno razburjena.
Nemirno teka sem
ter tja, muka in puha srdito, pobeša glavo in naposled z
vzdignenim repom dirjasti v kako goščo ali pa v vodo; ako
je blizu doma, pa naravnost v hlev. Toda zolj se ne d&
odpraviti, sicer odleti, pa se zopet povrne in naposled se mu
vendar posreči iznebiti se svojih jajec.

Poprej se je sploh mislilo, da zolj volom in kravam
jajca vzdolž hrbta zabada  v kožo, in v resnici ima samica
na zadku precej dolgo cevko, iz katere spušča jajca. To se
je zdelo toliko verjetniše, ker se živina te muhe tako straho¬
vito boji. Novejši opazovalci pa to prerekajo in trdijo, da
tudi goveji zolj, kakor konjski, jajca samo na dlako prileplja,
in da se izlegla ličinka sama zabode, pod kožo. To je lehko
mogoče, ker v resnici ima črvič tacemu delu vse potrebno
orodje, namreč spredaj sveder in ob strani dve kvačiei. Ko
se je zavlekel pod kožo, naredi se okoli njega vrečica in na
onem mestu je koža nekoliko privzdignena, kakor bi bilo
kako zrno pod njo. Vrečica se ognojl in prodere in v
tem gnoji živi ličinka. Ako to ulje stisneš med dvema
prstoma, brizgne gnoj iz njega in tudi ličinka se pokaže. S
Prva bela, potem rujavkasta ličinka živi do prihodnje spomladi
v  uljesu, potem izleze in pade na zemljo, kjer se zabubi, a
nekoliko tednov pozneje izleti iz nje gotov zdlj v višave, kjer
se zaplodi. Samec hitro pogine, samica pa se napoti iskat
goved. Dovršen zolj ne potrebuje nikakeršne hrane, zato tudi
nema ust.

Koža zoljavega govedčeta nema polne cene, ker je luknjata.
Mazanje z žaltavim maslom ali s pelinom, pa tudi s terpen¬
tinom in petrolejem odvrača zolja od živine. Ako pa že
Škodljive živali. V

Goveji zolj.

98

opaziš ličinke pod kožo, ne daj jim zoriti, temveč iztisni je
s prsti in zrnasti je.

Druge vrste podkožnih zoljev zajedajo tudi ovce, koze,
srne in jelene.

Ovčji zolj.

Ovčji z61j je manjši od konjskega in govejega. Rumenkasto-
siva muha je malo ne gola in se izpremina na srebrnasto,
čelo in oprsje je zrnasto, a zadek črn in z mehkimi dlačicami
belo pisan. Krila so popolnoma čista in prozorna.

Ta muha se nahaja meseca julija in avgusta blizu ovčjih
pašnikov. Najrajša sedi po zideh ali na drevesnih deblih in
je s prva nekako obumrla in lena, ne izleti, če jo tudi drezaš.
Ko pa je dozorela, izleti toplega solnčnega dne in išče ovac,
katere s svojo prikaznijo povsem zbega. Nemirno drepljejo
sem ter tja in cepetajo z nogami, nekatere utaknejo glavo
med prednji nogi, druge polegajo po potih, po peščenih jamah
in melinah, druge zopet se ustopijo v kolobar in staknejo
glave vkup, vse pa tišče z gobcem na zemljo.  Člo¬
veku, ki to prvikrat vidi in si tega početja ne ve tolmačiti,
zdi se ta metež čuden in smešen, hitro ga pa razume, ko
izve, proti kacemu neprijatelju se je ovcam braniti.

Ovčji zolj namreč jajec ne polaga ovci na volno, temveč
ha nos, ali prav za prav od daleč jej brizgne nekoliko mladih
ličink v nozdrvi. Pri tej muhi se namreč ličinke izležejo uže
v samici. Z61j torej obletava ovco in kadar opazi zgodnjo
priliko, se hitro obrne in štrkne iz zadnjice kapljico necega
vodenega soka in v njej nekoliko živih črvičev (ličink) v ovčjo
nosnico. Ovca puha, smrka in kiha na vso moč, stresa z glavo
ter si briše in tare nos ob sprednji nogi in ob zemljo. Vidi
se jej, kako rada bi se iznebila nadležnih gostov. Vsled silnega
drgnenja unamejo se nosnice in časi celo krvave. Ali ves
trud je zastonj, vsiljiva črvad se ne d& odgnati, še dobro,
ako se v tem muha ni zopet približala in ni zadnjice drugič
sprožila va-njo.

Ako si novorojeno ličinko bliže ogledamo, hitro razumemo,
zakaj je ovca s kihanjem ne more vreči iznosa. Spredaj ima
namreč dve ostri kvačici, s katerima se prikvači za sluzno
kožico v nosu, pa tudi drugače ima po sebi več vrst trnjevih
bradavic, ki se vpirajo v sldznico in jo dražijo, da daje iz
sebe več smrklja (vozgra), kajti o njem živi ličinka. Ta p&
ne ostane spodaj na smrčku, temveč se plazi dalje gori v

99 -

nosnice in pririje tja pod čelo. Navadno se pa v ovci nahaja
samo kacih sedem ali osem zoljevih ličink. S prva so bele,
pozneje zarujave. Ko so popolnoma dorasle — za osem do
devet mesecev — popuste kvačice, ličinke se pomaknejo na¬
vzdol, se dado izkihati in se potem zabubijo v zemlji.

Proti ovčjemu zdlju pač ni nobene pomoči. A da zoljave
ovce mnogo trpe, si lehko mislimo.

Razen ovce nadlegujejo nosni zolji tudi kozo, srno, jelena
in kamelo.

Obad.

Od živinotrapnih zoljev obrnemo se h krvoločnim obddom,
ki so po leti živini, pa tudi ljudem še hujša preglavica, kajti
zoljev je razmerno malo, kar tudi ni čudo, ako pomislimo, po
kako čudnih in op&snih (nevarnih) potih hodijo v mladosti.

Obadje, katerim po nekaterih krajih tudi breki in
brenclji  pravijo, so velike muhe široke glave, debelih oči
in kratkih tipalnic. Spodnja ustnica je preobražena v nčžnico,
v njej je skrito štiri ali šest ostrih in širocih bodalec, katera
živini zabadajo v debelo kožo — človeku tudi skoz obleko —
ter si tako odpirajo pot do krvi.

Najnavadniši pri nas je go¬
veji obad,  skoro palec dolga,
zamoklo-rujava muha zelenih oči
in ploščatega zadka, na katerem
je videti vzdolž vrsta trivoglatih
belkastih peg. Prikaže se v drugej
polovici meseca junija in glasno
svrčeč išče goveda, konje, osle,
mule, da jim pušča kri. Živina
pozna tega napastnika uže po
glasu in skuša ubežati mu v senco ali domov, ker obad
leta le po solnci, in sicer neznansko hitro šviga sem ter tja.
Časi visi hipec kakor pribit na enem in istem mestu, zgane
s e in izgine kakor misel, pa se zopet pokaže. Posebno silni
so  o soparnej zatohlici pred nevihtami, takrat drzno pritiskajo
za živino, pa tudi za človekom. Samice so neki hujše in krvo-
Jožniše od samcev, njih vbodi so sosebno boleči in rana
krvavi tudi še potem, ko se je muha napila in odletela,
»bodeno mesto človeka ščepi in peče, potem mu zaradi in
°teče, in otok sega ob žilah časi prav daleč. Ob slabem vre¬
menu poseda muha po drevesih, zlasti na polomljenih hrastih,
kjer liže sok, ki se poceja iz rane.

7 *


100

Ko je samica nekoliko časa tako ndelavala, zleti na
travnik in znese na kako bilko kupček jajec — tri do štiri
sto —, iz katerih se za kacih deset dni izvale majhni črvički
— ličinke. Te gredč na tla in žive v rahlej zemlji in jedo
travne koreninice. Zimo prespi otrpla v zemlji, na spomlad
zopet oživi, žre dalje in je meseca maja dorasla. Lehko jo
je poznati po svetlo-rujavej, zašiljenej glavi. Dorasla se levi,
potem se zabubi in za nekaj tednov je obad gotov.

Poletne mesece goveda in konji neznansko trpe od tega
napastnika, ki dobro ve najti taka mesta, na katerih jim je
najlažje in najhitreje priti do živega, časi se obad tišči obada,
a uboga žival si ne more pomagati, sicer maha z repom,
stresa glavo in bije z nogami, ali to vse obadov ne prežene,
ako človek ničesar ne stori. G-ospdda obeša na svoje konje
mreže, ki neki najbolje odganjajo obade, drugi zopet mažejo
živino z raznimi dišečimi mazili. Priporočajo zlasti lavorjevo
(lorberjevo) olje, pa tudi petrolej in terpentinovo olje neki
prav dobro služi. Poskusi naj se tudi mazanje z žarkim maslom,
kar smo uže pri zoljih pohvalili. Tudi voda, na katerej se je
kuhalo orehovo perje, neki v ta namen dobro rabi.

Precej manjši je dežerni oMd, zato tako imenovan,
ker je najsilniši ob sparnih dneh pred nevihtami in kadar
ob enem deži in solnce sije. Takrat se tudi človek temu krvo-
loku težko ubrani, tem težje, ker tiho sede na človeka in ne
„poje“, kakor goveji obad.

Deževni obad je samo nekoliko veči od navadne hišne
muhe in je zamoklo-rujav in sivo pisan. Krila so na temno-
sivem dnu jasno-marogasta. V mladosti živi prav tako kakor
prejšnji, muha se pa prikaže nekoliko pozneje. Deževni obad
ne zbada tako boleče kakor goveji.

Tretji krvoses, ki nadleguje ljudi in živali je zlatodki
ohžld z zelenimi, na zlato se izpreminajočimi očmi. Velik je
skoro kakor deževni, samo da je širji in v zadku bolj zaokrožen.
Meseca maja in junija poseda po cvetji in še le pozneje z
rastočo vročino in nastopajočo sparino izbudi se v tej muhi
želja po krvi, do katere si zna tudi skoz obleko odpreti pot.
Kadar je začela vleči kri v se, je tako zamaknena, da nič
ne vidi okoli sebe, d& se torej prijeti in zmastiti. In to je
edino dobro svojstvo, ker drugače je silno nadležna.

101

Konjska muka.

Na konjih — časi tudi na govedih — videva se neka
rajava muha, ki nekako nerodno skače in se skriva v dlako.
Najrajša se drži blizu repa in na druzih manj dlakavih mestih.
Kakor je videti nerodna, je vendar ne bodeš z lepa ujel, da
si ne odleti rada, temveč se skriva v dlako. Čuditi se jej
moraš, kako urno se plazi po dlaki, zdaj naprej, zdaj nazaj,
zdaj zopet v stran, kakor je treba. In če jo naposled tudi
dobiš pod prst, ne bi rekel dvakrat, da ti zopet ne uteče,
kajti je za čudo opolzla in gladka. Ker je zraven tudi trda,
se ne d& lehko zmastiti, navadno se spesne izmed prstov.

Konjska muha je ploščatega trupla in tudi stegna so
sploščena. Vsa je nekako rožena ali usnjasta in svetla.
Barve je rujave, samo močni in nazobčani krempeljci na
nogah so črni. — Neka druga, tej podobna muha živi na
jelenih.

Ta muha pije konjem kri in spada zatorej med zajedavce,
ali vendar jim ne preseda tako, kakor obadje ali zolje, uže
zarad tega ne, ker se plodi prav po malem. Za čudo je
namreč pri tej muhi, da samica vselej izleže po enega samega
mladiča, in sicer poleže živo ličinko, ki je uže popolnoma
dorasla in gotova, da se zabubi. To je pri žuželkah kaj
posebnega, kajti navadno nes6 jajca ali pa ličinke, ki so malo
prej izlezle iz jajec. Prej imenovana mazila preženo tudi
to muho.

Ovčja uš imenuje se neki zajedavec na ovci, ki je pa
Prav za prav tudi muha in bližnja sorodnica konjskej muhi.
Med njima je razen velikosti samo ta razlika, da ovčja nema
kril, in ker se ljudem ne zdi primerno žival, ki ne more
leteti, imenovati muho, ukrenili so, da je uš. Na toliko
s e tej misli ne da prerekati, ker se res tudi ta žival
drži kože in ker pridno pije kri. Ušivo ovco ostriži do
kože in potem jo namaži s terpentinovim oljem ali pa s ta-
bakovim lugom.

Velikej večini mojih bralcev povem kaj novega, ako
ječem, da ima tudi človekova prijateljica, pridna bučela svo¬
jega zajedavca, svojo uš, ki hodi po njej in skrbi, da jej
Pregosta kri ne dela nadlege. Pa tudi buč e lina  uš  je v
resnici neka muha, ki pa je samo poldrugi milimeter dolga
ln  nema niti kril niti oči, je torej slepa. Trda in svetlo-

102

rajava živalica lazi po bučeli in prehaja tudi od bučele do
bučele, bodi si delavka ali trot, najljubša vendar jej je
matica, na njej se najde tudi po več uši, kakor bi vedele,
da je ona najmočnejša, da jih zatorej tudi lehko več preredi.
Prisesana uš leži mirno na bučeli in vleče kri va-se, potem
se pa zopet sprehaja. To je vse nje delo, in pa da se plodi.
Samica namreč vsako toliko časa porodi po eno doraslo ličinko,
ki se tekoj zabubi.

Dlakar in perjevec.

Naše domače živali vse vprek imajo časi po sebi vse
polno živega drobiža, katerega naši ljudje tudi uši imenu¬
jejo. Neukemu človeku tudi ni zameriti, ako ves ta mrčes
meče v en koš, saj je ta golazen ušem res tako podobna,
da bi časi tudi učenjaka premotila. Uši pa vendar to niso,
in sicer zato ne, ker ne pij 6 krvi, temveč žr6 dlako
in perje,  zato jih tudi dlakar j e in perjevce
imenujemo.

Oboji prilepljajo jajca na dlako ali na perje in izvalivši
se mladiči so roditeljem popolnoma podobni; tedaj vse, kakor
pri ušeh, samo usta so drugačna.

Dlakarji  žive na sesavcih in jedo dlako in kožni prhljaj.
Pes, mačka, konj, koza, ovca in govedo, vsaka teh domačih
živali ima svojega dlakarja, samo svinja ne. Kdo bi grizel trde
ščetine ?

P e r j e v c i žive na ptičih, na domačih in divjih , in
obgrizujejo perje. Znan je sosebno kurji perjevec, kateremu
po nekaterih krajih tudi rekaj o tekil t, po druzih pa kurja  k.
Kokoši so časi vse žive te gomazni, pa tudi golobje, gosi in
race imajo svoje posebne perjevce.

Krpšlj.

„Čakaj, krpelji te pojed6!“ slišal sem ob beneškej meji
groziti se ženo bosopetemu paglavcu, ki je, ne zmenivši se
za njeno prepoved, vzplezal na staro murvo pred hišo, da bi
se nazobal sladkih murvic. Ker sem želel znati, kake so te
zveri, sem ovedal in doznal, da so to majhne živalice, ki po
noči na murvi spečim kokošim pijč kri in gredo tudi na
človeka. To razjasnilo mi je bilo dovolj, da sem v krpelji
spoznal zajedavca, kateremu drugod pravijo kdrjenec,  ki
je bližnji sorodnik uže prej enkrat omenjenemu senencu.

103

Ivrpelj je drobna, še ne prav poldrugi milimeter dolga,
pajku podobna živalica. Naša podoba nam ga kaže znatno
povečanega, in sicer od zgornje in spodnje plati. Ejast je
in belo-lisast, in ima osem skoro enako dolgih nog. Nahaja
se največ po golobnjakih in kurnikih, pa tudi v ptičjih kletkah.
Po dnevi se skriva v kake jamice in otline, po noči pa zleze
na ptice in jim pušča kri. Da prehaja na človeka, bilo je
uže rečeno. Opazovali so ga časi v velikem številu sedečega v
podkožnih jamicah in uljesih. Krpeliav človek trpi neznosen
srbež. Odpravlja se kakor bela uš.

V kletkah zaprte ptiče pevce prav pogostoma napadajo
krpelji, česar pa človek ne opazi tako hitro, ker se mrčes
skriva po kotih. Ako vidiš, da ptiči hirajo in da si nepre¬
stano trebijo perje, so skoro gotovo krpeljavi. Tedaj jim
Metko dobro očisti in namaži z bencinom, s petrolejem ali
s  peruvanskim balzamom. Najbolje pa storiš, ako jim v kletko
ustaviš otle klince, na pr. od bezgovih vejic ali pa še bolje
od trstike, in ako vsako toliko časa te klince pregledaš in
stepeš. Ako so sploh krpelji v kletki, gotovo bodo po dnevi
v  teh otlinah, ki so jim najzgodniša skrivališča.

. _ Krpeljem podobne živalice (pršice) zajedajo tudi neto-
P lr je ali pirhpogačice in celč žuželke. Znani hrošč, govno-
br1 »ec ali govnač, ki brba po konjskem blatu na cesti, je na-
Va dno poln tacih rujavih pršic.

Metulj ali motilj.

Z motiljem smo se uže preje seznanili ter smo rekli,
da se časi nahaja v človeku, in sicer v jetrih. Mnogo več

pa od tega zajedavca trpe ovce in na drugo roko, se ve da,
gospodarji, ki se pečajo z ovčarstvom. Te časi metulja-
vost  bridko udari, dostikrat jim pobere nad polovico ovac.
Na Angleškem vsako leto povprek pogine milijon ovac od te
bolezni. Leta 1812 počepalo je na Francoskem samo v Arlskem
kraji 300.000 glav, a v letih 1853 in 1854 izgubili so ovčarji
po mnozih krajih do tri četrtine svoje drobnice. In vse te
neštete zgube zakvaril je črv motilj.

Kak je ta zajedavec, povedali smo uže spredaj, tukaj
nam je spregovoriti o njegovem razvitku in o čudnih potih,
po katerih hodi motilj, predno se za stalno naseli v ovci
ali pa tudi v človeku, na kolikor so namreč ti potje do
zdaj znani.

Motilj znese sila jajec, katera iz jeter
z žolčjo potujejo v črevo in z blatom na
zemljo, kjer za svoj dalnji napredek ne
potrebujejo druzega nego vode, ali vsaj
mokra tla. Iz jajca se za nekaj časa iz¬
leže trepavičasta živalica, ki s prva plava
sem ter tja, ali se tega kmalu naveliča
ter se zarije v kacega polža, katerih se
po tacih krajih nikjer ne manjka. V polži
se mladič ves preobrazi, premeni se namreč
v neki mešiček, v katerem se zarodi nov
zarod predrobnih živalic. Ta nova bitja so
Jeterni motilj. repata in spominjajo po svojej podobi ne¬
koliko na mlade žabice ali butoglavce,
samo da so neizmerno mičkena. Te živalice — učeni svet
je cerkarije  imenuje — izprezajo se iz mešička in iz
polža, v katerem so dosle živele, in se gibljejo zopet prosto
in žive na svojo roko. Pa rekel bi, da jim svoboda ne ugaja,
ljubše jim je gostovati, zato si vsaka zopet poišče novega
gospodarja in se vanj zarije, pri tem delu pa izgubi rep.
Novi gospodar je navadno zopet kak polž ali pa tudi kaka
žuželka. Vselivši se v novega gospodarja se stisne v oblico
in okoli nje se naredi tenka kožica. Tukaj čaka dalnje osode.
Ako tega polža poje kaka toplokrvna žival, ali pa tudi človek,
preide ž njim v tretjega gospodarja, v katerem se preobrazi
v popolnega motilja.

Za mnoge motilje je uže dokazano, da se tako razvijajo,
za ovčjega pa to ni še do zadnje pike dognaao; da-si je
verjetno. Toliko je gotovo, da mokrota pospešuje metuljavost,
in na tanko se ve, da je paša po nekaterih mokrotnih seno-

105

žetih in po močvirjih ovcam strup. Po iacih senožetih je
tudi vse polno majhnih polžkov, ki so sicer povodni, ali
vendar lazijo tudi po mokrih tleh ter se skrivajo v travo.
Ovčarjem je znano, da iz Angleškega ni moči dobiti za pleme
zdravih ovac, vsaka onod kupljena pogine od metuljavosti.
Ne gre pa misliti, da so onde vse ovce metuljave, pač so pa
Angleži tako sebični, da prodane ali za prodajo odločene ovce
prej ženo na tako pašo, od katere dobro vedo, da pride ovca
bolna z nje.

Samo ob sebi se razumeva, da tudi človek po istem
potu dobi motilja, kakor kaka druga žival. Vsako'surovo
brano je treba s sumljivim očesom gledati in skrbno učistiti,
zlasti tako, ki je iz vode vzeta. Kako lehko se na pr. pre¬
gleda polžič na bobovniku (na povodnej kreši), katerega nekateri
jedo namesto salate. Tudi piti ni treba iz vsake mlake.

Kakor uže vemo, živi motilj najrajši v jetrih, časi pa
tudi v črevih. V metuljavih ovcah je teh črvov na stotine,
dostikrat so jetra vsa razorana in prevotljena. Ovci se upira
brana, zato hira in gine in naposled se je loti vodenica. V
Istri sleparski prekupci zaganjajo jeseni ovce na tako pašo,
da ometuljave, bojda potem odebele, a v resnici so vodenične,
in vsled tega teže od zdravih.

Od metuljavosti ni leka. Srbi imajo o tem šaljivo pri¬
povedko. Nemci so ujeli hudiča ter so ga prašali, kaj je
lek od motilja, a on jim je rekel: Kadar pocrkajo vse ovce do
ene, tedaj primi to poslednjo in nesi okoli ovčare (ovčje staje),
pa ti razen nje nobena več ne pogine.

Na pozno jesen prigodi se večkrat, da ovce začno močno
kašljati. Vzrok temu suhemu ovčjemu kašlju je neki črv,
kateremu pravimo ovčja glista.  Ta črv je tenek kakor
nit in je do tri palce (8 cm.) dolg. Nahaja se v ovčjem
dušniku v velikej množini, in sicer v klopce zvit. Odkod in
kako prihaja v ovco, ne vemo, ali skoro gotovo ga žival pobere
na paši po mokrih travnikih.

Neko enako bolezen, namreč čuden hripav kašelj opa¬
zujejo ptičji prijatelji večkrat pri svojih priljubljenih pevcih
in gospodinje pri perutnini. Tudi temu kašlju je vzrok neki
frv, ki tiči v dušniku. Časi je tega črva toliko, da se dušnik
2a gati in da se ptič uduši, pa tudi v manjšem številu ga črv
pčkrat umori, ker mu pije kri in se ves dušnik uname. V
Watu tacega kašljavca najdeš zmerom vse polno drobnih

106

jajčec, po katerih se bolezen dalje širi po zdravih ptičih, ti
namreč s hrano dobe tudi jajca v se, in ta v goltu obvise
na jabolku, onde se dalje razvijajo in naposled zaplode. Pri
kašljanji in hrkanji zlete jajca v usta in potem gredč po
črevih skozi ptiča. Kakor hitro med svojimi ljubljenci opaziš
tacega kašijavca, tekoj ga osebi od druzih ptičev, če ne, ti
lehko eden otruje vse. Mrtvih ptičev ne polagaj v posodo,
kjer rediš mdčne črve pevcem v hrano, ker tudi po njih se
ta bolezen lehko širi.

Vrtoglavec ali brvica.

Po pravici bi se nam očitalo, da smo površni, ako tukaj
ne bi govorili še o nekej ovčjej bolezni, ki je tudi velika
nadlega ovčarjem in je uže mnozega spravila na beraško
palico. Ta ovčja bolezen je vrtoglavost.  Ovca, ki je obo¬
lela od vrtoglavosti, je s prva nekako omamljena in zaspana,
opoteka se in rada polega; časi se zdrzne, skoči k višku in
nemirna teka sem ter tja; plašna je in zbegana ter se začne
vedno v isto stran obračati ali pa se vrti v kolobar, naposled
se zvrne po tleh in pogine. Tako druga, tretja in vse dalje,
da je groza. Ovčar stoji poleg in gleda žalostnega srca, kak6
mu gine svojina, a pomagati si ne ve na nobeno stran. Niti
v snu mu ne pride na misel, da bi njegov zvesti tovariš in
pomočnik, njegov pes utegnil biti kriv velike nesreče.

Ako človek razpara mrtvo ovco in jej pregleduje drob,
ne najde nič sumnega. Ako jej razkolje’še črepino, ker se
mu je dozdevalo, da bi hudina tej bolezni utegnila biti v
glavi, ugleda pač nekaj sumnega, namreč pod zaselo krvj6
voden mehurec grahove, lešnikove ali celo orehove debelosti,
čegar kožica je na notranjej plati posuta z belimi zrnci.
Sumljivo ogleduje in obrača ta mehurec, zdi se mu, da je
zasledil vzrok smrti, ali na vsa vprašanja, ki se nehote
oglašajo v njem, ne ve nobenega odgovora. Kaj je to? kak6
se je zavrglo tukaj ali kako je prišlo sim?  Kdo bi znal to
razjasniti ?

Še pred dvajsetimi leti res nihče ni znal odgovoriti na
ta vprašanja. Ali dandenes smo s to stvarjo popolnoma na
čistem. Tistim mojim bralcem, katerim morebiti še ne
bi bila znana, razjasnim jo v kratkem.

Vsem je še menda v dobrem spominu vse, kar je bilo
povedano o svinjskej ikri in o človeškej trakulji, kako namreč
človek, ki je pojedel živo svinjsko ikro, dobi trakuljo, in

107

kako "bode po drugej strani svinja ikrava, ako je požrla kak
zrel člen človeške trakulje, ali vsaj nekaj jajec iz tacega
člena. Prav tako se ima stvar z mehurjem iz ovčjih mož¬
ganov. To je namreč mehurnjak,  iz katerega v nekej
drugej živali naraste trakulja, razloček je samo ta, da svinjska
ikra ima eno samo glavico, zatorej more iz nje nastati tudi
ena sama trakulja, ovčji mehurnjak jih ima pa prav mnogo
— namreč vsako ono zrnce na notranjej plati mehurjeve ko¬
žice je taka glavica, zategadelj se pa tudi v dotičnej živali
zavrže toliko trakulj, kolikor glav je imel mehurnjak. To
je pač vsacemu doumno.

A katera žival je to?

Ta žival je pes,  tisti pes, komur človek toliko zaupa
in pod čegar posebno obrambo so ovce postavljene. Res je
pogumno brani volkovom in tatovom, na drugej strani pa
med svoje branjence skrivno trosi najhujšega neprijatelja, ki
med njimi grje razsaja, nego najkrvoločniša zver. Se ve, da
je on v tem tako nedolžen, kakor njegov nevedni gospodar.

V psu tedaj živi trakulja, in od te se trgajo — kakor
nam uže znano —- zadnji zreli členi in padajo z blatom vred
iz njega. Pes leta za ovcami in tako trosi po paši člene in
jajca, ki zlasti na mokrih tleh ostanejo dolgo živa in kaljiva.
Ovca muli travo in ž njo vred pobere tudi in požre tak košček
trakulje. V nje želodci se jajca razspo, ožive in se prav
tako, kakor smo to uže čuli pri svinjskej ikri, prevrtajo skozi
želodčevo kožo, potem dolbejo in potujejo dalje po ovčjem
telesu. Premnogo teh potnikov zgreši pravi pot, zaide v
kraje, ki jim ne ugajajo, onde obtiče in poginejo, ali pri to-
licem številu je vendar mogoče, da eden najde pravi pot,
namreč skozi vrat v glavo do možganov in ta, prišedši na to
zaželeno mesto, ustavi se in se premeni v mehurnjaka, ki
potem za malo časa umori ovco. Mogoče je pa tudi, da od
vseh potujočih zamečkov nobeden ne dospe na pravo mesto,
<ia vsi zablodijo. No potem je tudi gotovo, da ovca ostane
zdrava.

Zdaj ko nam je znana zveza med pasjo trakuljo in ovčjim
rnelmrnjakom, vemo tudi na prvi hip, kak6 se trakulja
zavrže v psu. To je mogoče samo takrat, ako je pes pojedel
'nehurnjaka. I kako pa pride do njega? Kako neki, ako
drugače, d& mu ga človek v svojem nezuanji sam. Da
namreč ne izgubi vseh ovac, zakolje bolno vrtoglavo in je nje
mes o, kar je gotovo pametno in ni malo škodljivo. Mož¬
ganov in glave sploh pa nikdo neče jesti, dobi jih torej pes

108

in jih prav slastno požre. In tako ovčar skrbi sam, da vr¬
toglavost v njegovej čredi ne zamre.

Ako imaš psa pri ovcah in se ti porodi med njimi vrto¬
glavost, preženi psu trakulje, a ta čas ga imej zaprtega.
Najbolje pa storiš, ako ga ubiješ. Glave krepanih ali tudi
prej zaklanih bolnih ovac kratko in malo ne meči psom,
temveč zakopaj je globoko, da psi ne morejo do njih.

Podgana.

Nekatere živali je človek vzel pod svojo posebno obrambo,
daje jim mesta pod svojo streho, skrbi jim za potrebno hrano
in tudi drugače jim rad ugaja, kolikor more. To so domače
živali, ki pa človeku obilno plačajo ves trud, ki ga je imel
ž njimi. Kazen teh mu pa silijo v hišo še drugi nevabljeni
gosti, nadležni in požrešni drobiž, ki povsod najde človeka
in se nastani poleg njega, ne da bi ta opazil kakd in kedaj.

Med te vsiljence spada tudi podgana, ostudna dolgo-
repka. Njo najdeš povsod, po vaseh in mestih, po kočah in
palačah, in v hiši ga od podzemeljske kleti do podstrešja ni
prostora, kjer se nesnaga ne bi vtihotapila. Po volji so jej
celo najsmradnejši in najnegnjusniši koti, kakor na pr. za¬
hodi (stranišča), greznice in smradotoki. Nje se ne ubraniš,
zapiraj se kolikor ti drago pred njo, prej ali slej si naredi
pot do tvojih hramov. Podruje in prevrta ti najdebelejši zid,
in ni je tako debele deske, da je ona ne bi preglodala; ako
treba, gre tudi v vodo in plava daleč, da pride do človeškega
selišča. In ako se je vgnezdila v kako hišo, potem glodlva
grdoba zaseže vse, kar človek spravi v hrano sebi in svojini.
Da-si je glodavka, jej vendar gre mesnina bolj v slast, nego
kaj druzega. V tem ima prav zverski značaj. Po kurnikik
kolje piščeta, za mladimi račieami in goskami gre v vodo,
se potopi, pograbi je od spodaj za noge in potegne pod vodo,
da se uduše. Meni je v nekoliko dneh zaklala dvanajst mor

109

l  vr-

vrto-

tega.

tudi

som,

is

ambo,
hrano
) maže
imel
bij eni
oveka
tedaj,
dolgo-
5 ah in
šja ni
so jej
>r. zg¬
arani š,
naredi
ši zid,
i; ako
eškega

plodiva

svojim.

nego

Lrnikik
vodo,
d vodo,
st mor

skih prešičkov. Sploh ima na svojej vesti mnogo hudobij,
katerih navadno dolže dihorja ali podlasico. Resnica je, da se
podgana loti žive opitane svinje, ki se zarad prevelike debe¬
losti ne more hraniti. Dogodilo se je celo, da so podgane
umorile in objele dete, katero je neskrbna mati brez vdruha
ostavila. Da se tudi med seboj koljejo in žro, je sploh znano.

Podgana.

Pa ne samo s tem, kar požro, ampak tudi drugače po
suhotah in hramih delajo škodo, ki je časi še veča od prve.
Vse namreč, kar ni od kamena ali kovine, vse oglojejo in
pokvarijo, posebno usnje, papir in knjige. Mornarjem so
Podgane na ladijah največa preglavica, katere se nikakor ne
Korejo rešiti. Vse ladje so jih polne, one jih tudi prenašajo
°d mesta do mesta, in dandenes se lehko reče, da je ta ne¬
koga razširjena po vsem svetu.

Pri nas živite dve podgani, namreč črna in siva,  a
03 Primorskem druži se jima še tretja, namreč belica.
' starem veku pri nas menda ni bilo nobene, še le pozneje
je dotepla iz Azije črnica.  V naše kraje je skoro go¬
tovo prišla iz Laškega ter smo z živalijo dobili tudi ime.

110

Ta črnica je potem pri nas gospodovala sama do polovice
preteklega stoletja. Ta čas se je prikazala sivka, ki je do
tedaj živela v Indiji, ter je, zmerom za solncem grede , po¬
plavila Evropo in se od tod z ladijami razširila po vsem
svetu. V sivki je črnica dobila hudo zoprnico, tekoj se je
med njima unelo očitno sovraštvo, boj na življenje in smrt.
In ker je sivka močnejša, predrzniša in silniša, podlegla je
črnica v neenakem boji, ter se je povsod morala umikati
zmagovitej pritepenki. Zato je črnica zdaj uže precej redka,
največ jih je še po gorskih vaseh in samotnih seliščih, ali
sem ter tja se nahaja še tudi po mestih, tako na pr. v Gorici,
toda zmerom v višavi, na kaščah in skednjih, v podzemnih
in pritličnih prostorih pa sivka gospoduje samooblastno.

Te dve podgani lehko razločiš na prvi pogled, kajti
črnica je črnikasta in se izpreminja nekoliko v modrasto,
sivka je pa rujavkasto-siva. Prva je manjša, ali ima razmerno
daljši rep, namreč 19 cm. na 16 cm. trupla, sivka pa samo
18 cm. dolg rep na 24 cm. trupla. Po trebuhu ste obe jasnejši.

Iz Laškega sili zdaj k nam še neka tretja podgana.
Imenujemo jo belico,  in sicer zato, ker je po vsem tre¬
buhu lepo rumenkasto-bela, in ta belota je proti sivih bokih
razločno omejena, kakor prirezana. Velika je kakor črnica,
a rep je še nekoliko daljši, namreč 20 cm. na 16 cm. trupla.
Podobna jej je tudi v tem, da rajša biva po suhih prostorih.
V Gorici sem jo našel v družbi s črnico na gornjih podovih,
pri tleh pa tudi tukaj sivka uživa vse svoboščine, torej žive
tukaj v enej in istej hiši vse tri evropske vrste.

Človek uže od nekdaj poskuša vse mogoče, da bi zatrl
te ostudne požeruhe, ali vsaj zmanjšal njih število, toda na¬
vadno z majhnim vspehom. Posebno po mestih jim skoro
ni moči priti do živega, zlasti ako pomislimo, da je nesnaga
za čudo rodovitna in da se na leto vsaj trikrat plodi. Sreča
je še, da se ta požrešni skot med seboj preganja in žre,
drugače bi človeka časi izgnale iz hiše. Kanje, sove, pod¬
lasice pokončajo mnogo podgan, tudi nekateri psi so na nje
vsi napreženi, toda vse to bi malo izdalo. Dober maček je
znd najbolje krotiti, ali dober  mora biti, ne omehkužen.
Človek jim nastavlja vsakovrstne pasti in progle in truje je
tudi z mišjico ali z fosforom. Tega pomočka, strupa nam¬
reč, vendar ne bi priporočali, ker se znd, da otrovana podgana
strup rada izbljuje, in je prav lehko mogoče, da ga zatrosi
kam med živež. Bolje storiš, ako jim v ječmenov sl&d na-
mešaš živega apna; ko se nažro te mešanice, začne jih žejati,

111

napijo se in ugašeno apno jih umori. Čul sem tudi hvaliti
rastlino, ki neki hipoma prežene vse podgane, tako jim je
bojda zoperna. Ta rastlina jepasjijezik  ali miš  jak
(Cynoglossum officinale), pri nas po pustih krajih povsod
rastoče zelišče sivkastega, ostrega listja in rudečega ali
višnjevega cvetja. Meseca junija ali julija poreži stebelca,
je malo zgnječi in pometaj po kotih, kjer so podgane.

Naposled naj omenimo še neke pasti, ki se neki prav
dobro plača. V kacem kotu, kamor podgane posebno rade
zahajajo, izkoplje se precej globoka jama, v katero se potem
vzida pet kamenov, prvi štirivoglati pride na dno, ob straneh
pa ostali štirje, ali ne navpik, temveč nekoliko navznoter
nagnjeni. Tako nastane obzidan prostor, ki je zdolaj: najširji,
navzgor se pa zožuje. Na dno zlij nekoliko raztopljene masti
in z vodo pomešanega medu in to potresi z rezanieo, da se
kamen ne bode videl. V pripravno posodo vloži potem slanine,
žita, konoplje, bučnega (kočnega) semena, sploh, kar podgane
rade jedd, ter postavi jo na dno. Posoda bodi odprta, ali
imej tak6 ozko grlo, da podgana ne more do slaščic. Luknjo
zgoraj pokrij z mrežo, da namreč ne bi kako pišče ali kaj
tacega va-njo palo. Ko si to uredil, ni se ti treba dalje
brigati za napravo. Podgana se na svojem potu ustavi pri
jami, iz katere prihajajo tako mamljivi duhovi in brez pre¬
misleka skoči va-njo. Notri voka sem ter tja, vzbnja se jej
sumnja, zato poskuša ob stenah, kak6 bi se prišlo ven; spenja
se in skače, pa vse zastonj. Zdajci cepne druga podgana
skozi mrežo. Povohate se in z nova se prične skakanje in
spenjanje ■— zopet brez vspeba. Prva se stisne v kot —
rekel bi, da se je vdala v osodo, — a ko druga mimogrede
zadene ob njo, hlastne ta po njej, začne se krvav hoj, ki ne
končž, predno prva ali druga ni mrtva. Zmagovalka pa požre
mrtvo neprij&teljico. To se ponavlja, kolikorkrat doide
uova podgana; v jami je zmerom samo ena.

Miš.

Tudi miš je šla s človekom po vsem svetu. Kjerkoli si
postavi dom, bodi si na gori ali v ravnini, kmalu se pokaže
miška poleg njega kot verna družica. V novo zidanih hišah
Je ona navadno prva stanovnica, da-si jej te ne ugajajo takd,
kakor stara poslopja in podrtije, kjer je vse polno kotov,
lukenj in drnzih skrivališč. Tu se potikajo ob dan, zvečer
P a > ko ljudje poležejo in se vse vmiri, ožive stari zidovi in

začne se dirindaj, ki vsacemu ostane v spominu, kdor je f
kedaj prenočeval v takej hiši. Vso noč ni miru, tu človek Ji
še le spoznd, koliko je dobra mačka pri hiši vredna. Samo
pokaže naj se, in hipoma je vse mirno. Onde pa. ker tega
potrebnega straha ni pri hiši, se ta druhal prevzame. vede
se preširno in uganja svoje burke tudi ob belem dnevi.

Miš je podgana v malem. Sama ob sebi sicer ni tako
zoperna, ko bi je človek ne poznal drugače, bi skoro rekel, ;
da je čedna živalica. Ali takč se nikakor ne more sprijazniti
ž njo. Kakor podgana ogloje tudi ona vsakovrsten živež, a
rekel bi, da je bolj sladkosneda in oblizava. Posebno rada
pije mleko, liže smetano (skrliip) in sreblje olje, tudi sir,
cvrtje in razno pecivo jej gre v slast. Ako ima v čem iz¬
birati, izbere si zmerom najboljše. Pa naj bi jej uže bilo
to. kar pojč! Ali mnogo veča je kvara v tem, kar od objesti
zgrize in sklesti po skrinjah in omarah, zlasti papir, bukve,
usnje in kar je še druge take robe. Kolikokrat so miši raz-
grizle človeku papirnati denar ali druga pisma velike vrednosti. ;

Kjer imajo
miši dosti hrane, -
onde se neznan¬
sko hitro plode. Po
petkrat ali šest¬
krat ima na leto
mlade, in sicer
skoti navadno od
pet do osem, časi
pa tudi še po več
mladičev. Sova,
jež, dihdr, pod¬
lasica pokončajo
mnogo miši, ali
mačka je vendar
njihova najstraho-
vitiša sovražnica.
Mnogo se jih pa polovi tudi v raznokake pasti in progle.

Zima prižene, zlasti na kmetih, v suhote še dve drugi
miši, ki po leti živite zunaj v vrtih in po hostah. To jo
namreč gozdna miš in dimasta miš.  Gozdna j e sivo-
rujavkasta in je nekoliko veča od pohišne. Dimka je pa iste
velikosti, toda je bolj zagorele ali dimaste dlake in po hrbtu
ima črno progo. Najrajši bivate po skednjih in kaščah.

n

;oi

l

!

podobi in besedi.

Opisal

Fr, E r j a v e c,

profesor v Gorici.

Na svitlo dala in založila

Družba sv. Molioea v Celovcu.

II. snopič.

1881 .

tiskarnica družbe hv. Molsora v Celovca.

Žužek.

Po žitnicah, v kaščah in po mlinih in sploh povsod, kjer
se hrani žito. nahaja se prav pogostoma mičken in droben
hrošček temno rujave ali črne barve. Ako ga očesu bliže pri¬
makneš, opaziš, da mu je glava zašiljena v tenak rilček, in
človek bi s prva sodil, da je to sesajoča žuželka. Temu pa ni
tak6. Konci tega dozdevnega rilčka ima namreč sicer majhne
ali vendar prav krepke čeljusti, s katerimi zgrize tudi prav
trda žitna zrna. Ako ga gledaš skozi povečalno steklo, vidiš,
da je ovratnik, razen svetle črte po sredi, posut z globocimi
pikicami, pokrovke so pa pikčasto progaste in tako trde, da
hrustajo, ako stopiš na hrošča. To je žužek.  V poleg stoječej
podobi ga vidimo znatno povečanega, črta pod njo nam pa
kaže njegovo pravo dolgost.

Ako po zimi ali na prvo vzpom-
lad pometeš po žitnih hramih prašne
kote, raze po tleh in poke po tra¬
movih, gotovo najdeš več ali menj
tega mrčesa, ki v teh skrivališčih
prezimuje. Vzpomladna gorkota ga
prebudi iz zimskega spanja in sa¬
mica začne nesti jajca, in sicer na
žito, najrajše na pšenico ali rež, pa
tudi na ječmen in na koruzo. S čeljustimi izdolbe v zrnu
majhno jamico in položi vanjo eno jajce. Za kacih deset dni
izvali se iz njega mičken črvič (ličinka), ki se zavrta globokeje
v zrno ter je počasi popolnoma izje, da ne ostane v njem niti
mrvice moke, temveč sama prazna luščina in pa črv v njej.
Ta je v tem dorasel in se zabubi v pornem (praznem) mehu,
a meseca julija izide iz njega gotov žužek, ki je s prva bolj
rujavkast, pozneje pa potemni. Kmalu potem se hrošči plodč
in samice zopet polagajo jajca in do jeseni je dozoril uže drugi
zarod, ki pa prezimi in se na vzpomlad plodi, kakor je bilo
zgoraj rečeno. Najrajši se vselijo v debele kupe žita; zlasti
nn dno ali pa v kot,  kajti žužek in njegova ličinka ljubi
toplino.

Žužek napravi časi po žitnih zalogah neizmerno škodo.
Tudi mu je težko priti na sled, ker na žitu ni videti, da
fovi v njem glojejo; edino s tem se ovadi, da so taki kupi
nekam segreti, kar vešča roka kmalu opazi.

Temu škodljivcu ubraniš se najpreje, ako so tvoje žitnice

Škodljive živali. 8

Žužek.

114

svetle in zračne, ako v njih žito ne leži preveč na debelo in
ako skrbiš, da bodo zmerom čiste. Večkrat tudi odpiraj okna
in vrata, da zrakprepiše vse prostore, ter pregrebaj žito in
premešavaj. Zlasti vzpomladi ne bodi ti žal tega dela, ker nič
ni žužku neprijetniše, nego hladen zrak in prepah. Prav zastran
tega je koristno v velikih zalogah uvesti neko drenažo, to je,
polagati skozi žitne kupe cevi, kakeršne rabijo za odtakanje
vode na mokrih senožetih. Po teh ceveh prihaja vnanji hlad¬
nejši zrak, ki stori, da se žitni kup ne more tako segreti, da bi
žužkom ugajalo. S tem se najbolje ubraniš škodljivega mrčesa.
A ko so se ti pa žužki uže zavrgli v žito, potem glej, da čim
preje tem bolje v krušnej peči zamoriš zalego in potem žito
zmelješ in porabiš.

Največ bode pa izdalo, ako hrošče pridno pokončuješ in
sicer o pravem času, predno so namreč samice začele jajca
leči. Ako so žužki uže v žitnem kupu, treba je vse žito pre¬
sejati in potem škodljivce ali pohoditi ali pa sežgati. Dobro
je tudi, če po žitnici tu in tam razpoložiš suhe cunje, ker iz¬
kušnja uči, da se pod njimi žužki posebno radi zbirajo. Še
vspešniše bode to pokladanje, ako ob surovem vzpomladnem
dnevi v cunje zaviješ vroč kamen ali kos razgrete opeke (eegla),
kajti toplota jih sosebno vabi in mami.

Pokončavati jih pa moraš trikrat na leto, prvikrat vzpom¬
ladi, ko so se hrošči prebudili iz zimskega spanja in se pri¬
pravljajo k ploditvi, drugič prve dni meseca julija, ko se pri¬
kaže prvi zarod in potem še enkrat v začetku meseca septembra, E
ko je dozoril drugi zarod, ki bi se množil prihodnje vzpomladi. I

Po žitnej trgovini zanesel se je žužek iz jutrovih dežel I
po vsem svetu, dasi ne more leteti. Temu podoben žužek živi I
v rajži.

Grahar.

Poleg žita je sočivje najboljši in najtečnejši rastlinski
živež, pa tudi tega človeku kratijo neke živalce. Ysaka kuharica
in vsaka gospodinja ve, da je grah rad piškav. Ako ga dene
v vodo močit, vzplava ga mnogo na vrh, časi več, nego ga
ostane na dnu. Pregleduješ li bliže ta zrna, hitro opaziš, da
ima vsako na sebi okroglo luknjico, ali pa zelenkasto okroglo
liso, kakor je namreč letni čas. Ako razkrojiš nekoliko tek
zrn, pokaže se ti, da so ona luknjičasta prav prazna in do
luščine izjedena, v druzih pa najdeš stisnenega majhnega hrošča,
in zrno, se ve da, tudi izjedeno. Ta hrošček je grahar,  ka¬
terega nam kaže podoba v podvojenej velikosti, zraven pa na

115

desnej zgoraj ličinko (črvičastega mladiča), spodaj pa bubo;
z leve strani spodaj ličinko v grahovem zrnu, zgoraj pa piš¬

kav grah.

Grahar.

Grdhar  je črn in porasteu
z gostimi sivkastimi in rumen¬
kastimi dlačicami. Belopasaste po¬
krovke trupla ne pokrivajo popol¬
noma, takd, da se vidi belkasti
zadek in na njem dve goli črni
pegi. TJsta so podaljšana v gob¬
ček. ali tacega rilca nema, kakor
žužek.

Grdhar prezimi uže kakor gotov hrošček v grahu, ua
vzpomlad pa pregrizne luščino in se skozi narejeno luknjico
izkobaca iz tesnega stanišča. S prva, zlasti dokler je vreme
še neprijetno, pritaji se in leži zd-mrtvo med grahom. Ob
Oplih in solnčnih dneh pa oživi, lazi okoli in leta po hramih,
sosebno okoli oken, ker bi rad prišel na jasno. Oplojena samica
poišče cvetoči ali otodi odcveteli grah in položi na mladi grahov
strok (kozuljo) eno ali tudi več podolgovatih, žoltih jajec. Ko
je vsa odložila, pogine. Iz jajca izleze ličinka, se zabode v
strok, poišče mlado grahovo zrnce ter se vanje zadolbe. Luk¬
njica na stroku in tudi na grahu se popolnoma zaraste, tako,
da od zunaj ni znati, je li zrno zdravo ali ne. Grah raste in se
debeli, a ž njim tudi ličinka, ki pa s perva le po malo je, da
more grah zoriti, in še le potem ga v hramu dalje razjeda.

Grdharja najlaže zatreš, ako ves piškav grah, ki plava
na  vodi, vržeš v ogenj. Pred vsem pa glej, da ne bodeš tacega
§ ra ha sadil, ampak samo klenega in težkega. Prav pametno
storiš, ako grah, predno ga spraviš, dobro posušiš, bodi si na
Peči ali v peči, samo na to pazi, da toplina ne bode višja od
dl lleaumurovih stopinj. Izkušnja namreč uči, da ličinka pri
lej toploti pogine, grah pa vendar ne izgubi kaljivosti.

Pravijo, da smo tega škodljivca še le preteklega stoletja
dobili iz Amerike, kjer je tako navaden in škodljiv, da so prav
Istran njega po mnozih krajih opustili grah popolnoma.

Graharju ves podoben je bob ar, samo da ima nekoliko
<a 'jči ovratnik in da je drugače pisan, zlasti prednje noge so
r 'l a ste, pri graharji pa črne. Živi v bobu, in vse, kar smo
|ekli o graharji, velja tudi o njem. Tretji škodljivec tega rodu
J 6  le5ar,  zato tako imenovan, ker razjeda lečo.

8 *

116

Mokar.

M6karjeprav navaden hrošč, ^ biva povsod po hišah, so-
sebno po malinih in pri pekarjih. Še bolj nego hrošč znane so
njegove ličinke, rumeni in gladki črvi, tako imenovani močni
črvi,  s katerimi pitamo slavce in druge prijetne pevce. Ti
črvi so skoro palec dolgi, gladki in trdi in se zato lehko iz-
muzajo izmed prstov. Nahajajo se često po hramih, v kuhinjah,
na svislih in v kaščah, in sploh po kotih, kjer leže žitni in
močni ostanki ali pa živalski odpadki. Ako imajo dosti hrane,
razmnože se časi tako, da tudi škodo delajo.

Ptičarji, ki imajo več žužkojedih
pevcev na skrbi, rede si potrebne črve
v nalašč zato napravljenej godilnici, kjer
jim vse leto ne zmanjka potrebne za¬
lege. V kakov lonec ali kako skrinjico
vlože nekoliko črvov in je pokrijejo z
otrobi ali z moko, vmes polože tudi
kako cunjo ali kos starega usnja in sem
ter tje potaknejo tudi kruhove ostanke
in pa kakovo kost, katere se še kaj
mesa drži. Tako napolnjeno posodo po¬
stavijo na suh in topel kraj, in jemljo
iz nje črve, kolikor jih potrebujejo. Posoda mora pa biti po¬
krita, da hrošči iz nje ne uhajajo, temveč da so prisiljeni plo¬
diti se v godilnici. Črvi se štirikrat leve, a po četrtem leva
izpremene se v bele mehke bube, na katerih je uže vne po¬
znati obrise prihodnjemu hrošču. Yse preobraževanje traje
malo ne leto dni.

Mokar je nekaj črez pol palca dolg, precej ploščat hrošč
temno rujave, po trebuhu nekoliko rudečkaste barve. Četvero ;
voglati ovratnik je širok skoro kakor plitvo brazdičave pokrovke.
Najrajši leta zvečer.

Slaninar.

Slaninar ali Špehar  je hrošč, na polovico manjši od
mokarja, kvara pa, ki jo dela človeku, je mnogo večja. Oglejmo
si najpreje hudodelca, potem začnemo tožbo nanj.' Kakor vsa
malopridna svoj&t, skriva tudi on glavo pod širok ovratnik in
si ne dd, v obraz pogledati, samo betičaste tipalnice mole izpod
njega. Ako se ga pa dotakneš, skrije tudi te, pritaji se in ob¬
leži za mrtvo. Ker je ovratnik širok kakor pokrovke, zato j 0

117

truplo nekako valjasto. Ves je črnikast, samo pokrovke so v
prvej polovici sivkasto rujave in črno pikaste.

Šlaninar biva povsod, kjer najde svojim
mladim pristojne hrane, namreč kakeršne-
koli živalske ostanke in odpadke. Posebno
rad se drži mesarjev, krznarjev in strojarjev,
pa tudi drugače je menda malokatera hiša
brez njega. Najbrže ga najdeš v kuhinji
ali pa v hramu, kjer hraniš slanino in pre¬
kajeno (prevojeno) meso. Zel6 nevšečen gost
Šlaninar. .je tudi po muzejih, kjer se hranijo naga¬
čene ptice in druge živali, katere slaninar-
jeve ličinke razjedajo in raztakajo. Ako po leti kamorkoli v
hiši položiš mrtvega ptiča, kmalu opaziš, da je na njem vse
polno slaninarjev, ki tu na mrtveca jajca polagajo. Ako jih ne
motiš v njihovem delu in pozneje tudi ličinkam daš gospoda¬
riti po volji, videl bodeš, kako ti ptiča oglojejo do golih kosti.
Dorasle ličinke so še enkrat daljše od hrošča, spodaj so bele,
zgoraj rujave, pred vsem pa jih je lehko poznati po dolgih
rujavih kocinah, ki so na zadku zbrane v dolg čopek. Po tem,
ho se je štirikrat olevila, je dorasla in se zabubi.

Ničevedec, ki vidi zvečer netopirje letati skozi odprta
okna v hrame, kjer visi slanina in suha mesnina, hitro je
gotov s svojo sodbo in obsodbo: netopirji žro slanino, škod¬
ljivi so; zaprimo jim pot in stavimo mreže na okna. In res
netopirji ne morejo zdaj več do slanine, slej ko prej pa morejo
do nje slaninarji, mokarji, molji in še drugi mesojedni mrčesi,
katerim se zdaj posebno dobro godi. Njihov največji sovražnik,
kijih je prej tako neusmiljeno hrustal, požrešni netopir ne
more jim več do živega. Ti pa brani in zagovarjaj nedolžnega
Prhutarja, kolikor ti drago, ničevedcu je in ostane slaninožerec.

Slaninarjeva ličinka poloti se tudi živalske kože, bodi si
surova ali ustrojena, gola ali kosmata.

Goger  se kliče drug majhen hrošček, ki je v rodu s
slaninarjem in mu je tudi podoben, samo da je skoro^ na po¬
lovico manjši in da ima na vsakej pokrovki drobno belo pi¬
kico. Na vzpomlad ga je pogostoma videti po izbah in okoli
°ken, ob katera se zadeva, želeč izleteti ven na jasno. Hrošček
namreč pohaja po cvetji, kar ni napačno in prav nedolžno ve-
Se lje, ali vendar storiš prav, ako zmastiš vsacega, katerega
u gledaš. Gogrova ličinka namreč razdeva najrajša živalsko
dlako, bodi si kakeršnakoli; mehko krzno (kožuhovina) ali


118

svinjska ščetina, konjska žima ali ovčja volna in kar je od
nje spletenega ali tkanega, vse jej tekne. Vgnezdi se posebno
po tacih hišah, kjer žimnic, volnenih prostiral, krznene in
druge take robe nič — ali le poredkoma — ne zračijo, ne
iztepajo in ne nosijo na solnce. Gogrova ličinka je slaninar-
jevej podobna in tudi kosmata, ali je manjša od nje.

Muzejnik.

Učenci gimnazijskih in realskih šol v prvem ognji do
prirodopisnega nauka začn6 zbirati razne živali, sosebno hrošče
in metulje, nabadajo je na medene igle in zatikajo v lesene
škatlje. Na čelu prvakuje navadno kleščar rogač in poleg nje¬
gova mnogo ponižnejša samica, potem pa v dolgih vrstah razna
krdela, razvrščena največ po velikosti. Nekaj časa ima pravo
veselje ž njimi, vedno je ogleduje in kaže drugim, cel6 v sanjali
mu dado opraviti. Veselje mu kali samo to, da zdaj pod tem,
zdaj pod onim ljubljencem opazi kupček rujavega prahu. Ne¬
kako nevoljen ga razpihne in postavi škatijo zopet na svoje
mesto, ali ko jo drugi ali tretji dan zopet odpre, kupček je
z nova tu in še večji je nego zadnjič. Da bi videl, kdo mu
dela to, izdere nagrizenega hrošča iz vrste in kmalu opazi na
trebuhu luknjico, iz katere se melje rujava čr voj edina. Rado¬
veden razkroji hrošča in v njem najde kosmatega črviča, ka¬
terega tudi mi vidimo tukaj v podobi pod črko a  nekoliko
povečanega. Kako se je spak zavrgel v zbirko? Učenec tega
navadno dalje ne preiskuje, tudi se ne briga, kaj bode iz tega
kosmatina, no toliko je vendar gotovo, da ga zbirka več ne
veseli. Pozabljena stoji na kakej polici, in ko jo po dolgem
presledku slučajno zopet vzame v roke, joj kaka spremenba!
Igle še stoje po konci, ali so večinoma prazne, na tej ali onej
pač še visi kakov hrošč, ali vsacemu kaj manjka, temu glava,
onemu zadek, tu tipalnica, onde par rog. Na dnu pa je vse
živo kosmatih črvov razne velikosti in malih pisanih hroščev,
ki brbajo med ostanki nekdanje zbirke, katero je učenec s to¬
likim trudom znašal.

Muzejnik.

Muzejnik  je okroglast majhen
hrošček, spodaj sivkast, zgoraj temno
rujav in s sivimi in rumenkastimi lu-
skicami pokrit. Te luskice sestavljajo
na pokrovkah tri nejasne, sem ter tja
ogoljene pase. Majhna glavica je stis-
nena pod ovratnik.

119

Tudi muzejnik se klati po cvetji, pa biva tudi po hišah.
Kadar mu pa pride čas, ko hi rad odložil in preskrbel jajca,
tišči v prostore, kjer čuti živalske snovi, naj si bodo žuželke
v zbirki, ali nagačene živali in ptice, ali pa krznina (kožuho¬
vina). Ker je hrošček mičken, zavleče se tudi v omare, ki se
prav dobro zapirajo, in bi kdo mislil, da skoro ni mogoče, da
bi se moglo vanje kaj podkrasti. Še ložej pa človeka prevari
predrobcena ličinka, ki se vtihotapi skozi najmanjše poke in
raze. Največo preglavico dela ta mrčes čuvajem in paznikom
po muzejih, kjer so na ogled izpostavljene vsakovrstne naga¬
čene živali. Tem ličinke objedajo kožo na smrčku in ob nogah
in glojejo dlako in perje. Kjer so se vgnezdili, jih je težko po¬
polnoma zatreti. Po muzejih imajo nalašč za to napravljene
skrinje, v katere vlagajo nagrizene živali, med nje stavijo po¬
sodico z ogljenčevim žveplecem in potem zapro skrinjo. Ogljen-
čev žeplec hitro izhlapi in njega pare pomore hrošča in nje¬
govo zalego. Razumeva se samo ob sebi, da je treba tudi
omare, v katerih se živali hranijo, na tanko pregledati in
dobro učistiti.

Žitni molj.

Strn, ki je srečno ušla vsem vremenskim nezgodam, ter
naposled bila požeta, omlačena in v žitnico spravljena, zasežejo
dostikrat še pod kmetovalčevo streho nevabljeni gosti, ter mu
s tiha uničijo ali vsaj pokvarijo, kar si je z velikim trudom
pridobil. Razen glodive podgane in miši spoznali smo uže
žužka kakor tacega neprijatelja, a prav tak, če ne še večji je
žitni molj.

Žitni molj je metulj, in
sicer prav rahel in nežen me¬
tuljček, še nekoliko manjši,
nego ga vidimo v našej podobi.
Po dnevi sedi mirno po stenah,
krilca drži zganena v podobi
strehe, a na glavi ima čopek
rumene dlake in pa črne nit¬
kaste tipalnice. Krilca so tenka
111  ob krajih — razen prednjega — obrobljena s svilastimi
pretencimi dlačicami ali resicami. Prednja krila so na sreber-
oastem dnu rujavo in črno pisana, zadnja pa sivkasta brez vseh
Hs in morog.

Metuljček se prikaže navadno meseca junija, časi tudi
u že preje ali pa pozneje, in ko se je zaplodil, poišče samica

120

žitne kupe in prilepi na vsako zrno eno ali dve jajci. Ko je
vse oddala, pogine. Za kacili dvanajst dni izvali se iz jajca
bela ličinka z rujavkasto glavico. Ta mala živalca nema dru-
zega dela, nego dolbsti zrna in razjedati moko. Ko je z enim
zrnom gotova, loti se druzega, potem tretjega in tako naprej,
a vsa ta zrna se drže skup, ker jih je gosenčica prepredla in
zvezala z necimi nitimi. V takem spredku je časi po 20 in še
več zrn, sredi njih je ličinka in okoli nje vse polno blata. To
blato smrdi in tega smradu navzame se več ali menj vse žito,
in ima tudi moka iz tega žita neprijeten duh in okus. Pravimo:
žito je okopelo,  in moka iz njega je zatdhla.

Meseca septembra je gosenčica dorasla. (V našej podobi
z desna zgoraj je nekoliko povečana). Tedaj preneha jesti, gre
iz svojega spredka in lazi nemirno sem ter tje, iskaje si kacega
kotička, kjer bi se mogla zapresti. Tak kotiček najde navadno
kje na tleh ali na steni, na samem žitu se jih zaprede prav
malo. A lazeč pušča za seboj povsod svojo prejo, tako, da je
časi ves žitni kup ž njo preprežen. Ko si je našla kotiček po
všeči, napravi si od smeti in oglodanih trščic rahel zapredek,
v katerem prezimi še kakor ličinka in še le na vzpomlad se
zabubi, a nekoliko tednov pozneje se prikaže metuljček.

Čeja po žitnici, mazanje lesovine s katranom, često od¬
piranje in zračenje in večkratno pregrebanje žita odganja tudi
žitnega molja. Ako so se ti pa vendar zavrgli, polagaj na kup
mokre plahte, okoli pa nasuj malo žita. Gosenčice, kar jih je
v žitu, pojdejo na mokro plahto in potem jih lehko obereš ali
pa drugače pomoriš. Metulji pa, kar jih še ni odložilo jajca,
ne morejo na kup in so prisiljeni znesti jih na žito, potreseno
v ta namen. Kazumeva se, da moraš to žito potem tudi od¬
straniti, takisto mi ni treba še opominati, da zm&sti (steri)
vsacega metuljčka, ki ga vidiš v žitnici ali pa zunaj kje. Sve¬
toval bi ti tudi, da postaviš okoli kupa nekoliko posod z vodo-
Leteči molji se zbirajo radi pri vodi in mnogo se jih potopi-

Moljavo žito spravi hitro s pota, a predno je daš v mlin;
prepraži je v krnšnej peči, ki mu sicer vzame kaljivost, ali
ta pri mlinskem žitu tako nema nobenega pomena.

Ščurek.

Kar je podgana med sesavci, to je ščurek med žuželkami
Tudi on se je priklatil od vzhoda, tam od nekod iz Azije v
Evropo ter se je po njej hitro razširil, največ ob velikih trgov¬
skih cestah, sosebno po mestih. To vseljevanje pa tudi pr 1

121

njem ni bilo brez boja. Pred njim je namreč uže imel tod
domovinsko pravico njegov sorodnik Švaba,  ali sila se ne
briga za pravico. „Kdor jejači, ta kvači“, veljal je uže takrat,
in slabši Švaba moral se je umakniti močnejšemu ščurku. Pre¬
gnan iz svoje starodavne lastnine, bežal je v gozde, le tu in
tam še životari poleg mogočnejšega ščurka, drugod pa je iz¬
ginil popolnoma. Tako je ščurek poplavil vso Evropo, a od
tod so ga zanesle ladije tudi v Ameriko in naprej po vsem
svetu, kajti tudi njemu je ladija najprijetniše stanovališče.
Kakor smo rekli, podgana in zopet podgana.

Ščurek.

Tega negnjusnega mrčesa znajo pri nas povsod predobro,
po nekaterih krajih pravijo mu Žohar,  zopet po druzih Živka.
Po mestih je redka hiša brez njega, tudi v novozidane se
dostikrat z mišjo vred nastani še pred človekom. Najrajši se
drži pekarjev, mesarjev, mlinarjev in gostilničarjev, in lehko
si je misliti, zakaj posebno teh. Takisto ni težko razsoditi, za¬
kaj so mu pivarne in prodajalnice z jedilnim blagom tako pri¬
ljubljene.

Dorasel ščurek je palec dolg in ima velik ovratnik, pod
katerega se skriva glava z velicimi očmi in nitkastimi tipal¬
kami, ki so daljše od sploščenega, ostrorobega trupla. Sa-
fjec ima štiri krila, zgornja so precej trda, spodnja mehka,
ki pa zadka popolnoma ne pokrivajo. Samice so brez kril, in
zato tudi ne morejo leteti; namesto kril je videti samo kratke
krpice, ličinke pa tudi teh nemajo. Žival je rujava, časi ble-
d e jša L  časi temnejša.

Ščurek je ponočnjak. Po dnevi se skriva pod podom, po
luknjah in pokah v zidu, pod ognjiščem, za omarami, sploh

122

po temnih kotih. Po noči pa, ko vse poleže in luči pogasnejo,
hite iz skrivališč in se razkropi po kuhinji in po hramih ter
oblazijo vse, kjer čutijo kaj jedilnih ostankov. Ako prideš z
lučjo med nje, pobegnejo kakor strele in se poskrijejo. Po¬
žeruhom je vse dobro, hodi si od moke, od mesa, ali od tolšče.
Glad (lakota) jih zažene tudi na usnje, na knjige in slike, in
celo na volneno in bombaževo robo. Zategadelj je ne samo
nadležen, temveč tudi škodljiv mrčes, zlasti na ladijah je mor¬
narjem velika preglavica.

Proti ščurkom je dosti pomočkov, ali pri vsem tem jih
ni lehko zatreti. Velik sovražnik jim je jež, zato ga ljudje radi
jemljejo v hišo, da jo čisti. Tudi race zapirajo po noči v kuhinje,
kajti i one jih rade žro. Drugod jim pokiadajo po tleh lima¬
nice, da se love na nje, ali pa jim nastavljajo lonce z vodo,
da vanje počepajo, toda lonec se mora oviti s kako cunjo, ali
pa se kako drugače naredi mostič, da morejo ščurki na posodo.
Za vado jemljejo pivo, ječmenov slad, korenje (mrkva), ali pa
tudi kaj druzega. Še več izdd, ako staviš pred nje kako sla¬
ščico, katero si z belo mišjico dobro potresel, samo to ti je
paziti, da race ali kokoši ne pridejo do otrovanih ščurkov.
Čeja v kuhinji in po hramih je in ostane pa tudi proti ščurku
najboljši pomoček, sosebno jedilni ostanki in odpadki naj se
sproti odnašajo.

Vzpomladi znese samica precej velik, rumenkast mešiček,
ki pa kmalu sčrnl (V našej podobi se vidi z desna poleg sa¬
mice.) Ta mešiček je podoben mičkenej blazinici, ki je videti,
kakor bi bila na enej strani po dolgem sešita. Mešiček je vz¬
dolž pregrajen, a na vsakej strani je zopet šest pregradkov ali
prekatov in v vsacem leži eno jajce. Vsega skupaj znese torej
samica dvanajst jajec, ali časi odloži za nekoliko dni še drug
in tretji mešiček. Mladiči rastejo počasi in se šestkrat oleve. Po
petem levu se pokažejo samcem krila, po šestem so pa do¬
rasli in se plode. Ako stopiš na tak mešiček — ali pa tudi
na samico, razpokne se glasno, skoro kakor bi stopil na ribji
mehur.

Švaba  je na polovico manjši in je bledo rujavkast, na
ovratniku pa ima dve podolgovati črni lisi. Oba, samec in sa¬
mica sta okriljena, ali samičina krila so nekoliko krajša od
zadka.

Zgoraj smo rekli, da se je ščurek z ladijami naselil tudi
v Ameriko, toda tudi ta nam ni ničesar dolžna ostala, poslala
nam je v zameno svojega, kije  še napačnejši od našega. Arne-

rikanski ščurek je nekaj večji in rjast, spodaj bledejši, in
zaokrožen ovratnik je zadaj bledo obrobljen. Neznansko je po¬
žrešen, človeku požre celo z nog podplate na črevljih. Do zdaj
se drži še primorskih mest, ali tu in tam uže sili naprej v
deželo.

Pred nekaj leti bili so uže v goriškej in ljubljanskej cu-
krarnici, dokler sta še delali. Ali so se pa pozneje vzdržali ali
ne, mi ni znano.

Striček.

Striček je ščurku najbližnji sosed. I on se je kakor gostač
nastanil pri človeku, tudi na hrani je pri njem. Te mu sicer
ne daje radovoljno, temveč jemlje si jo sam,  ali to njemu
človek ložej pregleda, ker ni tako silen in glodiv požeruh, kakor
ščurek. Vsaj usnja in volne ne razjeda, in navadno se tudi
tako ne množi, da bi se o kakej večej škodi moglo govoriti.
Sem ter tje celo niso neradi, imeti ga v hiši in mnogim je
ponočni godec še po všeči. Njega godba je sicer prav revna,
škripanje v resnici, in vrh tega nateplje zmerom eno in isto
pesem, ali pri vsem tem nekaterim prijetno doni in je hitro
zaziblje v sen. Hiša s stričkom za pečjo diši mnozemu ne¬
kako po „domačem“.

Striček.

124

Pri nas se ljudje navadno malo brigajo za strička. Škriplji
mrčes ali ne škriplji, kdo te posluša! Samo goriškim Cerkljanom
se je ta nepridiprav do konca zameril. Tem ljudem je striček
kar naravnost sramota za hišo in za gospodarja, ki ga trpi
pod svojo streho. Zato ga pa tudi nobeden ne trpi. Ako se
kateri kje oglasi, hitro so mu na sledu in ne nehajo, predno
ga niso skončali, tudi peč bi podrli zarad njega, če bi bilo
treba, Cerkljani, potujoči po Kranjskem, ne morejo se dosti
načuditi, da se onde ljudje za stričke nič ne zmenijo ter jim
dade cvrčati po volji. „Taka hiša ! tak kmet! pa trpi kaj tacega
v svojej hiši! Škoda!“ Tako modrujejo možje in zmajujejo z
glavami.

Vsak mojih bralcev je pač uže slišal strička, videli ga pa
niso vsi, ker po dnevi skrit žedi v kakej luknjici in se prikaže
še le, ko ugasnejo vse luči. Takrat napne svoje strune in je
drgne neprestano v pozno noč. Gode pa le samec, in sicer sa¬
mici na veselje in zabavo. Za gosli mu služijo trda gornja krila
ali pokrovke, katere nekoliko privzdigne in potem brusi na vse
pretege desno ob levo. Če si tega škripača ogledamo tu v po¬
dobi, ki nam kaže spodaj samca, zgoraj samico in nad njo še
nedoraslega mladiča, dozdeva se nam nekako znan, ves nas
spomina na poljskega m urina, cvrčka ali krikovca,  ki
v luknjicah prebiva po gričih in suhih senožetih. In v resnici
sta si najbližnja rojaka, samo da je oni bel, ta črn, oni gode
po noči, ta po dnevi.

Striček je palec dolga žuželka debele glave, četverovoglatih
širocih pleč in zajetnega zadka, iz katerega mu strčita dva
rožička, a samica ima v sredi še neko cev, s katero polaga
jajca. Tipalnice so dolge, noge močne, sosebno zadnje, ki so
vstvarjene za skakanje. Gornja krila so trda, spodnja mehka,
vzdolž zganena in strče z neko podaljšano ščetino črez zadek.
Sivo rumenkast je, po glavi in po plečih pa rujavo lisast.

Stričku ugaja toplota, zato se navadno drži kuhinje in
peči, mraz ga kmalu umori. Pa tudi drugače mu je življenje
kratko odmerjeno, nobeden ne učaka prav leta. Stari, ki so se
v poletnih mesecih zaplodili, poginejo kmalu in se umaknejo
mladim. Ti prespe zimo in dorastejo prihodnje vzpomladi, ko
so se prej štirikrat olevili. Po tretjem levu jim poganjajo kril* 1
in po četrtem začno samci škripati. Strički, kakor tudi ščurki,
se torej iz ličinke malo po malo preobrazujejo v gotove žuželke,
ne da bi se prej kako zaprle ali zabubile, temveč se nepre¬
stano gibljejo in žro.

125

Kakor smo nže zgoraj rekli, striček navadno ne dela velike
škode, če tudi je kruh in sploh močnate jedi. Samo v pekarijah
časi dela kvaro, še bolj pa je neprijeten zarad škripanja. Enega
ali dva človek še posluša, ali kjer jih sto in sto gode ob enem,
onde ni moči bivati človeku, ki ima kolikaj občutljive živce.

Zatirajo jih kakor ščurke. Najgotoviše jih pomori mišjica,
potresena po nastavljenem jedilu.

Sirska pršica.

Star sir je zunaj navadno bel, kakor bi bil prašen ali z
moko potresen. Ako imaš pa dobre oči in si ta prah bolj paz¬
ljivo ogledaš, uveriš se, da je živ. Sicer ne moreš razločiti,
kaj je prav za prav, ali toliko vendar vidiš, da so bele pikice,
ki gomaze druga vrh druge. Ako bi pa imel pri roki povečalno
orodje in bi pod nje stavil tak prašek, zgrozil bi se o podobi,
ki bi se ti prikazala. Če si zamerljivega želodca, ne bi bilo
čudo, ko bi se odrekel siru za vselej. Zato je dobro, da človek
vsega ne vidi. Ali mi, ki tukaj govorimo o škodljivih živalih,
moramo ti tudi sirsko pršico postaviti pred oči. Podoba ti jo

kaže od spodnje^ strani, in sicer
jako povečano. Žival nas spomina
nekoliko na srbca, o katerem smo
rekli, da je vzrok nevšečnej kož-
nej bolezni. In v resnici sta si v
rodu, samo da je sirski kvarljivec
bolj podolgovat in da živi le na
siru, katerega s škarjičastimi če-
ljustimi malo po malo zmelje
v belkast prah, ki pa ni nič dru-
zega, nego slečeni mehovi (levi)
in blato te drobne živalce. Do
tega vendar navadno ne pride,
ker jim človek lehko ustavi delo,
namočivši sirov hleb s slano vodo.
Povedati pa moram, da pravi
sladogolti hrepene po tacem siru,
bojde ga ni slastnejšega od tacega.
O tem je težko govoviti, saj
jemo: kolikor glav, toliko misli. Pa kaj čemo? Da jim le
tekne, nam mora biti prav. Ko bi jim zarad tega še katero
re kli, mogli bi nas zavrniti: „Kaj pa vi, ki tako slastno jeste
suhe češplje in slive, črešnje in smokve, in ližete sladki prah

Sirska pršica.

126

ž njih? Kaj res mislite, da je to čaker? Tudi vi jeste pršice,
samo da so druge vrste, nego je naša sirska. Zdaj pa še go¬
vorite, da niso dobre. “

Dobro so nas pobili! Zdaj pa jezik za zobe! ni drugače.
K večemu bi se mogli izgovarjati z nevednostjo, češ: česar
človek ne ve, to ga ne jč. Kar pa se stvari same tiče, moramo
priznati, da imajo sirovci prav. Tisti cukrasti prah na suhem
sadji so največ same pršice, na tisoče jih je časi na enem
samem kosu.

Pa so še druge!

V starej moki, zlasti v takej, ki je narejena iz okopelega
žita, ali ki se hrani v vlažnih (mokrotnih) in zatohlih shram¬
bah. živi močna pršica. Ako opaziš tega mrčesa v moki,
razgrni jo zunaj na jasnem in presušaj jo dan ali dva in po¬
tem jo hrani v zračnem in suhem prostoru. Tudi vročina jih
umori.

Mlečna pršica biva po mlečnih hramih, zlasti na starej
smetani (na skrlupu) in na mlečnih posodah, ki niso dovolj
učiščene.

Pivarska (olova) pršica živi v sodčekih, kjer se hrani
pivo (ol), zlasti pohabljeno pivo, in zdravniki trdijo, da ta
pršica použita vzrokuje drisko ali derečino, časi še celo grižo.

Slaninska pršica nahaja se pogostoma na slanini, na
suhem (prevoj enem) mesu in na suhih mesenih klobasah in
salamih, ki se hranijo v zatohlih in vlažnih hramih. Ta pršica
je v naših kmečkih hišah prav navadna prikazen in mi je
večkrat pokvarila slast do suhe mesnine. Pršice preženeš, ako
mesnino obesiš nekaj časa na zrak in na solnce.

Krompirjeva pršica je na krompirji videti kakor siv
prah. Nekaj časa se je mislilo, da bi ta pršica utegnila biti
vzrok strahovite krompirjeve bolezni, ali gotovo je le nje na¬
sledek, in pršica se pokaže le na krompirji, ki ima v sebi uže
bolezenske kali.

Kukec ali trdoglav.

Po noči, pa tudi po dnevi, ako je v izbi vse tiho, slišimo
večkrat v lesu neko struganje, kakor bi nekdo vrtal. Posebno
po hišah s starim pohištvom in starim lesovjem, je tako škri¬
panje prav navadna godba. Ako ogledujemo tako lesovino, n®
najdemo s prva nič sumnega, k večjemu bi po dolgem iskanji
našli kako majhno luknjico. Za nekaj dni pa ugledamo kupček
rumenega praha pod luknjico, odpihnemo ga, ali ne traje dolgo

in kupček je zopet tu. „Črv“ je v lesu in ta moka je „črvo-
jedina.“ Ako raztrgamo tak črvojeden les, najdemo v rovu
polno črvojedine in na konci majhnega belega, nekoliko dla¬
kavega črva z roženo glavico in šestimi prekratkimi nožicami.

Na poleg stoječej podobi vidimo
tega „črva“ pri črki c v pravej
velikosti, pri črki b  pa močno
povečanega, a črka d  nam kaže
velikost luknje ali rova, ki ga
je zvrtal v lesu. Ta „črv“ je
mladič (ličinka) necega hrošča,
kateremu pravimo kukec ali
trdoglav.  Zadnje ime so
mu nadeli zarad tega, ker je sila termast in svoje glave.
Ako se ga dotakneš, pritegne ti tipalnice in vseh šest nog k
sebi, pritaji se in obleži za mrtvo. Delaj ž njim, kar češ, ne
gane se. Vrzi ga v vodo, ali ga peci pri luči, nabodi ga na
iglo ali ga razčetrti, to je pač vse eno, on ti ne bode trenil
z nobeno tipalnico. In paglavec je tako mičken, nič večji od
erte pri črki a  v našej podobi, ki nam kaže tudi hrošča samega
precej povečanega.

Do pomladi doraste ličinka v lesu in se zabubi v ne¬
koliko razširjenem rovu, a za nekoliko tednov izmota se iz
kube gotov junak kukec. Sicer ne pride tekoj na dan, ali glasi
se vsaj. Ta ali oni mojih bralcev je gotovo uže čul tam me¬
seca maja v črvivem lesu neko pokanje ali kljuvanje, kakor
J i kdo s kako večjo iglo trkal ob les. To je kukec, ki s svojim
trdim čelom iii ovratnikom tolče ob desko. Cernu neki ? Prazuo-
Y erna ženica, ki streže bolniku, je uverjena, da to pomeni smrt,
1  v resnici pomeni življenje. Kukec vabi in snubi, kukčevka
v  drugem rovu ga je slišala in razumela, ter mu odgovarja z
e nacim trkanjem, in naposled se pregrizeta skozi les in se

Kukec.

Kukec je zamoklo rujav hrošček, valjastega in trdega
Dupla. Ovratnik je jamičast in zrnast ter pokriva vso glavico,
Pokrovke so pikčasto progaste.

v  Pomočita proti kukcu menda ni. Kjer se je vgnezdil, raz-
C , 0ci  naposled lesnino v zgol črvojedino. Toliko je gotovo, da
l e na jrajši zavrže v les, ki ni bil popolnoma suh. Rezbarije in
Pi naj se namažejo z živosrebrim sublimatom, na močnem
inskem cvetu razproščenim, pa tudi petrolej bi utegnil dobro
užiti. Gotovo je tudi, da veča vročina umori črva v lesu,
1 to  se da le redko kedaj izvesti. Priporočajo tudi, da se les,

predno gre v delo, moči ali stroji v vodi, na katerej se je
kukalo orehovo perje (listje) ali pa zelene orehove lupine (oblii-
kovje). V lešč (polituro) pa naj se vmeša nekoliko hloje.

Krušnar.

Prav takd kakor trdoglav udelavajo še nekateri drugi so¬
rodniki v mehkem lesu, zlasti v jelo vini, lipovini in topolovim,
ter ga malo po malo raztakajo v prah in drobir. Posebno po
starih hišah, v zapuščenih gradovih in po cerkvah gospodarijo
strahovito. Največ so ti kukci krivi, da gredo po zlu in da
razpadajo dragocene rezbe, starinsko pohištvo, leseni kipi in
druge take stvari, ki so časi posebne znamenitosti in velike
vrednosti. No vsi ti kvarljivci so zgoraj opisanemu kukcu ali
trdoglavu močno podobni, bodi si glede vnanjosti, bodi si glede
življenja, zatorej se tudi pri njih ne bodemo dalje mudili. Samo
ob enem porečemo še nekoliko besed, a tukaj poleg podajemo
ga tudi v podobi.

krat povečana, črta med obema pa kaže hroščevo pravo dolgost.

Krušnar  živi v starem, časi kakor kamen trdem kruha,
med posušenimi rastlinami (v herbarijih), v raznem semenji,
s kratka: biva povsod, kjer je kaj močnatega ali cukrovitega.
Ako nema tega, poloti se tudi živalske kože. Tako n. pr. gloj«
nagačenim pticam kožo na nogah. Največ ga je pa najti p°
pekarnicah, lekarnicah in v prodajalnicah vsakovrstnega semena.
Jako nevšečen je rastlinoznancem, ker se jim rad zavrže f
njihove rastlinske zbirke. Y največjo preglavico je pa mornarjem;
ako se jim je zaplodil v krušne zaloge. Po toplih suhotah najti
je ob vsacem letnem času ličinko, bubo in hrošča h krati.

Proti temu škodljivcu ni druge pomoči, nego suha vročina:
se ve da samo takrat, ako so stvari, v katerih kriišnar živi
take, da jih smemo brez kvare staviti v peč. Rastlinoslovceia
pa svetujemo , da vsak zvezek potisnejo v prteno vrečico a 1.

To je namreč krušnar.  Ime
samo uže odkriva, da ne živi v lesu,
temveč v kruhu, a zato ni nič menj

%  škodljiv.

Kriišnar.

Krušnar  je bledorujav in rumen¬
kasto dlakav hrošček, ki je še nekoliko
manjši od trdoglava. Široki, skoro plo¬
ščati ovratnik se spredaj zožuje, po- :
krovke so pikčasto progaste. Hrošč in
njega ličinka sta v našej podobi deset-

129

prevlako. Suhe cvetice, katere nekateri radi stavljajo pod steklo
v okvir, in pa noge nagačenim pticam namaži s živosrebrnim
sublimatom, razproščenim na močnem vinskem cvetu.

Mladenič, učeč se poznavati rastline, uname se lehko za
to ljubko znanost, in dokler gori ogenj prvega oduševljenja,
ni mu žal niti časa niti truda, kadar gre za to, da mu se
zbirka pomnožuje in dopolnjuje. Neutrujen znaša od vseh strani
rastline, vklada je in preklada ter posušene uvrstuje v zbirko,
ki mu na veliko njegovo radost narašča od dne do dne. Pozna
jesen še le ustavi pridno delo. Nastane zima, ki nam svoje
osobitne cvetlice riše na okna, a vrh tega še mnozemu mlademu
rastlinoslovcu omrazi vrstoma med papirjem vložene nekdanje
milke. Pozabljene leže v kacem prašnem kotu. In če jih po
dolženi presledku zopet enkrat vzame v roko ter jih začne
pregledovati, ne more se načuditi premenbam. Nekdanje zbirke
skoro ni moči poznati. Debeli skladi papirja so prevotljeni in
prejedeni, a rastline razgrizene in skleščene, da je groza. So-
sebno rastline z debelimi cvetnimi glavicami so razmrvljene
do konca. Čim dalje pregleduje, tem večja pustoš se prikazuje.
Med drobirjem leže majhni kosmati črviči in tu in tam koraka
mičken rjast hrošček, hudodelec, ki je vse to zakvaril. Neje¬
voljen pograbi mladi rastlinoznanec vse skupaj in vrže na smeti.
Ta hrošč je kriv, da ga je minulo vse veselje k rastlinstvu,
rastlin vsaj več ne bode nabiral in sušil.

Postit s tencimi dlakicami. Samec Je valjastega trupla, samica
Pa jajčastega.

Ličinka — v našej podobi pod a  — je podobna dlakavemu
črviču sivkaste barve in rujave glave. Ako jo ostreje pogledaš,
opaziš izza glave tri pare kratkih nožič, zadele pa nosi zmerom
podvit. Meseca avgusta je dorasla in se zabubi, naredivši si
zgrizkov vrečico, iz katere se za štirinajst dni prikaže gotov

brošček.

Škodljive živali.

Tihotapec.

Tihotapec.

Oglejmo si tega hudodelca malo
bliže. Neznatni, samo polčetrti mili¬
meter dolgi hrošček je rujavkaste ali
rjaste barve, in njega tenke nitkaste
tipalnice niso skoro nič krajše od
telesa. Glava je skrita pod okroglim
ovratnikom, ki ima štiri, z dlačicami
obrasene grbice, pa tudi sicer.je ves

9

130


Ta nebodigatreba nahaja se povsod po hišah, posebno po ne¬
snažnih kotih. Ličinki gre v slast vsaka hrana, bodi si taka ali
taka. Najljubše so jej vendar, kakor smo uže slišali, suhe rastline
in poleg teh tudi zbirke metuljev, hroščev in druzih žuželek. V
take zbirke, tudi če so dobro zaprte, vtihotapi se škodljivec, ne
da bi človek vedel kak6 in kedaj. Zat6 smo ga tudi krstili v
tihotapca.  Nevšečen gost je tudi lekarničarjem in krznarjem.

Tudi tihotapca  zamori suha vročina. Kastlinske in
živalske zbirke je treba večkrat pregledavati, dobro oko in
pridna roka je tu najboljša pomoč. Po hišah in hramih ga
zatreš, ako mu zvečer po kotih nastaviš mokre cunje ali kupčeke
vlažnega sena. Tihotapci so namreč po dnevi leni, po noči pa
živahno lazijo po stenah ter se zbirajo pod cunjami in pod
senom, kjer jih potem ni težko pomoriti.

Ribica.

Poleg tihotapca biva po hišah, sosebno po starih, še neki
drug, sploh znan mrčes, po imenu ribica.  Živalca je res
nekoliko podobna premajhnej ribici, in vrh tega se še lepo
sveti, kakor bi bila posrebrnjena. Vznemirjena smuče hitro
sem ter tam in išče novega skrivališča, ter tudi v tem spomina
na žival, po katerej se imenuje.

Ribica je zleknenega in vre-
tenčastega, rekše: spredaj širjega,
zadaj ožjega telesa. Malo glavico
je komaj opaziti, mnogo večji in
širji so prvi trije telesni obročki,
Ribica. na katerih so vrastene noge. Zadek

je pa zložen iz deset ožjih obroč¬
kov ter se okončuje v tli skoro enako dolge nitke. Ploščata
živalca je spodaj rumenkasta, zgoraj pa je pokrita s svetlimi,
srebrnastimi luskami, ki se pa ž nje lehko obrišejo, kakor na
primer z metulja. Na glavi nosi precej dolge nitkaste tipalnice
in za njimi na vsakej strani dvanajst predrobnih, v kupček
zloženih očesec.

Ribica stanuje po enacih krajih kakor tihotapec. Najti jo
je torej največ po temnih in zatohlih izbah, po kuhinjskih
omarah, po predalih v hramih in v prodaj alnicah, sploh povsod,
kjer ni presvitlo in kjer v raznokakih odpadkih in smeteh
nahaja primerne hrane. Nočna živalca je, zato se ob dnevi
potika po temnih kotih, po razah in pokah, v hramih skriva
se pod lonce, v omarah med obleko. Tega mrčesa opazuje se

131

največ konec poletja, in sicer se takrat videvajo vsake veli¬
kosti živalce, ki so se v poletnih mesecih namnožile.

Daši je ribica majhna živalca, vendar je škoda, ki jo dela
človeku, dosti znatna, sosebno po hišah, kjer so jej okolnosti
ugodne. Loteva se namreč vsakovrstnega blaga, bodi si papir
ali usnje, ali sukno in druge volnene tkanine. Še' celo platno
ni varno pred njo, platno, katerega še molji ne marajo. Pred
vsem pa so jej po volji cuker, med in druge sladke stvari po
hramih in po prodajalnicah.

Zračni prepah, svitloba in čistota je najbolje orožje proti
temu neprijatelju. V živo ga bodeš tudi prijel, ako mu zamažeš
vse raze in poke, v katerih nahaja zavetja. V večjem številu
jih dobodeš skupaj, ako jim na primernih krajih nastaviš
volnene cunje in krpe, ter jih potem pohodiš. Še bolj gotovo
jih privabiš, ako jim pod te nastavljene cunje potreseš malo
cukra, ali položiš košček papirja, z medom namazanega.

Molji.

Tihotapec in ribica sta torej prava malopridneža, zato
smo ja tudi postavili na sramotni oder. No da jima ne sto¬
rimo preveč krivice, moramo priznati, da škoda, ki nam jo ta
dva delata, še spomena ni vredna proti onej, ki jo imamo od
druzih mrčesov. V misli imamo mdlje, ki nam povsod silijo
v stanovanja. Ti nam razjedajo in razdevajo dragoceno krznino,
suknena in volnena oblačila, žimnice in pernice na posteljah,
naslonjače, sedala in drugo z živalsko dlako nagačeno pohištvo.
Takisto kvarijo molji ptice in .sesavce po prirodopisnih mu¬
zejih, kajti pred njimi ni varna nobena stvar, ki je od perja
ali pa od živalske dlake. Vrh tega se še hitro plodijo, tudi
majhni so in delajo tako na skrivnem, da jim človek navadno
Pride na sled še le tedaj, ko je uže na škodi. Še vesel mora
kiti, ako jim ustavi pogubno delo in da reši vsaj nekaj. Jeseni,
ko si je treba poiskati toplejše obleke, toži se vse vprek na
molje. Temu so razorali suknjo, da jo bode mogel obleči samo
še za silo, a onemu so jo prevotlali in sklestili tak6, da ni
več za nobeno rabo. In vendar je siromak mislil, da jo bode
nosil vsaj še tri zime, če ne več. Najmenj belijo molji glavo
tistemu, ki ima eno samo suknjo, ki jo nosi po leti kakor po
rimi, o petkih in svetkih. Kajti tega še ni nihče videl, da bi
kili mčlji komu suknjo požrli na živem životu. Kakor druga
kvarljiva svojat tudi oni niso prijatelji belemu dnevu, še meni
P a  dežju in vetru.

9 *

.132  ..

Štirji navadni molji v naših
stanovanjih: Močni molj
(a, h ); suknjarski mdlj (c, d);
krznarski molj (e, f);  perni
molj (g, h, i, h).

so metulčki, zelo
mičkeni metuljčki. Znati jih je
po strčečej glavi, po drobnem
telesci in po ozkih in dolzih
resastih krilih, ki so v miru v
podobi strehe zganena, ali pa
okoli trupla ovita. Na glavi no¬
sijo dlakav čop in poleg velicih
oči precej dolge nitkaste tipal-
nice. Nekaj posebnega so dolge
resice, s katerimi so krila zadaj
obrobljena. Te resice tudi de¬
lajo , da so krilca videti širja,
nego so v resnici. Metuljčki se
pokažejo časi uža meseca maja
in letajo najrajši zvečer. Po
dnevi žedi mirno po temnih
kotih, ako ga hočeš prijeti,
smukne urno izpod prstov in navadno uide. Ako loviš letečega,
pade hitro na tla in se skrije v kako razo. Največ so neznatne
barve, sivkasti ali rujavkasti, ali vendar nahajajo se med njimi
prelepo risani in pisani metuljčki. Ako jih s povečalom ogle¬
duješ, priznati ti bode, da so molji najkrasnejši metulji. Ali
kdo jih gleda?

Molj v popolnej podobi, kot metuljček ne dela nikakeršne
škode, ker nema grizočih čeljusti, temveč samo zvito srkalo.
Škodljiv je le v svojej mladosti, ko je še ličinka, rekše: gosenica.
Moljeva samica znese predrobna bela jajčka na primerno mesto,
kjer mladi takoj najdejo hrane. Gosenice so drobni belkasti
črvički rujavoglavci. Vsak tiči v majhnej cevki, katero si je
spolstil od zgrizene robe. Ta cevka je na obeh konceh odprta
in gosenica jo vlači vedno seboj. Pod zimo jo prilepi na
kakšno steno, bodi si v omari, bodi si na zid in še le pri¬
hodnje vzpomladi se v njej izpremeni v bubo, iz katere naposled
izide metulj.

Moljev se ubraniš najbolje s tem, da sukneno in volneno
obleko, krznino in kar je še druzih tacih stvari, večkrat obešaš
na zrak in na solnce ter ob tej priliki vse dobro iztepeš in
učistiš. V shrambah pa imej vse v platnenih rutah zavito.
Resnica je tudi, da nekatere močno dišeče tekočine odvračajo
mSlje, tako n. pr. terpentinovo olje, karbolova kislina in pe¬
trolej. Sitno je samo to, da vse te stvari tudi človeku srurdd
in da nobeden ni prav pri volji take duhove imeti v stano-

133


zelo
iih je
bnem
lolzih
iru v
li pa
i no-
elicih
tipal-
dolge
zadaj
li de-
širia,
•ki se
maja
. Po
minili
rijeti,
•eega,
natne
njimi
ogle-
Ali

:eršne
rkalo.
enica.
aesto,
lkasti
si je
idprta
pi na
a pri-
losled

■lneno
bešaš
ieš in
avito.
•aeajo
u pe-

itano-

vanji. Pravi perzijski prah proti mrčesom med obleko po¬
tresen tudi odganja molje.

Po naših hišah bivajo posebno štiri vrste moljev, namreč:
močni molj, suknjarski molj, krznarski molj
in p er ni m61j. Vse te kaže nam naša podoba z goseni¬
cami vred.

Prvi je močni indij. Metuljček ima belo glavo, prednja
krila so siva in temno morogasta ter imajo v sredi tri črne
pike v enej vrsti; zadnja krila so jasnejša. V miru drži krila
ravno. Njega gosenica živi v moki, v otrobih, pa tudi v vol¬
nenih tkaninah in v dlaki. Metuljček leta zvečer in po noči
skoro vse leto. V podobi je pod a  metuljček, pod h  pa gleda
gosenica iz vreče.

Suknjarski indij ima srebrnasta krila in na korenu ob
hrbtu na vsakej strani belo piko. Gosenica živi v snknn, v
volnenih oblekah, v preprogah, posteljah, v sedalih in tudi v
krznu. Metuljček leta uže meseca maja in za tri mesece je
gosenica uže dorasla. V podobi vidiš pod c  metuljčka, pod
d  pa gosenico v mešičku.

Krznarski molj nosi na glavi čop rumenkaste dlake;
prednja krila so rumenkasta, zadnja sivkasta, a oboja se močno
svetijo, kakor bi bila od svile. Prednja krila imajo navadno
— pa ne vselej — dve manjši temni piki v gornjej polovici in
eno večjo v spodnjej.

Ta m61j polaga svoja jajca najrajši na mrtvo živalsko
dlako, tedaj na krznino, žimo, nagačene živali, pa tudi na
v °lneno obleko. Po hišah, kjer se temu mrčesu ne stopa krepko
lla  prste, videti je jeseni in po zimi na stenah in na stropu
vse polno visečih mešičkov s prezimujočimi gosenicami. Te
Mešičke je treba skrbno obrati ali omesti ter jih pohoditi ali
Pn sežgati. Da ti ne oglojejo dragocene krznine, prezrači in
očisti jo precej vzpomladi, potem jo s perzijskim prahom po-
jreseno in v prtenino zavito hrani med perilom, v katero no-
nsden molj ne zahaja. Samo ob sebi se razumeva, da suha
vročina zamori tudi krznarskega in sploh vsacega rnSlja. —
' našej podobi nahaja se metuljček pod črko e  in njega go¬
rnica pod f.

134


Četvrti v tej malovrednej družbi je:

Perni molj , katerega vidiš upodobljenega pod črko g,
pod h  je zopet gosenica v mešičku, pri Jc  gola, brez mešička
in naposled pod i  njega bubica. Perni molj je krznarskemu
močno podoben, zlasti tacemu, ki na prednjih krilih nema ni-
kakeršnih pik. Prednja krila so jasno rumena in nagibljejo
nekoliko na polteno, zadnja so pa bledo sivkasta in se svetli¬
kajo rumenkasto. Tudi so ožja in na konceh ostreje prirezana,
nego pri krznarskem, ki je vrh tega za mrvo večji.

Živi v perji, pa tudi v vsakej drugej tvarini, ki je narejena
od živalske dlake. Glede zatora velja o njem vse, kar smo
prej o druzih povedali.

Po raznih knjigah in po časopisih hvalijo se in priporo¬
čajo hitri in gotovi pomočki proti moljem  brez
konca in kraja. Lehko bi ž njimi napolnil nekaj strani. Tega
vendar ne storim, ker bi mi bralci za to vedeli slabo hvalo.
Enega samega mislim tukaj omeniti, če tudi mu sam ne dam
mnogo vere, ali poskuša se lehko in toliko vem, da škoditi ne
more. Ta mnogo hvaljeni moljski strah je neka rastlina, rastoča
pri nas povsodi okoli hiš, ob potih in po mejah in cvete od
junija do jeseni. Imenuje se medena detelja,  tudi ko¬
ko t e c, nemški: Steinklee, latinski: Melilotus officinalis. Ta
rastlina zraste časi možu do pasa in ima trojnate liste (peresa),
rekše, zmerom stoje po trije listi skupaj. Drobni, lepo rumeni
in močno dišeči (vonjajoči) cveti nabrani so v podolgastih
grozdih. V knjigi: Prirodopis rastlinstva, ki jo je izdala Slo¬
venska Matica, najdeš to rastlino narisano na 35. strani. Te
rastline tedaj natrgaj in potakni nekoliko vršičev med obleko,
po posteljah in povsod, kjer ti molji zadajejo strah. Vsi mčlji
pobegnejo in druzih ne bode blizu, ako medene detelje hva-
livci — resnico govore. V ostalem poskuša se lehko , kakor
sem uže zgoraj rekel.

Razen teh pohišnih moljev je še vse polno druzih, ki
žive zunaj in delajo škodo na sadežih in drevesih. Toda tukaj
o teh ne bodemo govorili, pozneje uže pridejo nekateri na vrsto.

Vešče.

Zvečer in po noči letajo po suhotah še drugi, mdljein
zelo podobni, ali nekoliko večji metuljčki. V poletnih mesecih
videvamo jih pogostoma osmucavati se okoli goreče sveče ali

185


lučnice, pri katerej se dostikrat tako osmode, da počepajo na
tla ali na mizo. Eekamo jim: vešče.  Vse imajo dolge nit¬
kaste tipalnice, tenko truplo in trivoglata krila, ki so v miru
v podobi strehe zložena, a zadka popolnoma ne pokrivajo.
Nekoliko jih je tudi škodljivih, med njimi prvakuje:

roščarska vešča, ki biva v panjeh pri bučelah. Njena go¬
senica razjeda satovje in napravlja s tem nerodnemu ali brez¬
skrbnemu bučelarju dostikrat prav občutno škodo. Samica je
večja od samca in meri z razpetimi krili do 33 milimetrov.
Njena prednja krila so pepelasta, na notranjem robu pa rumena
kakor usnje in rušo lisasta; samčeva so jasnejša, samičina
temnejša. Zadnja krila so pri samcu siva, pri samici belkasta.
Glava in ovratnik sta bledo rumenkasta.

Voščarska vešča se nahaja po ulnjakih in po panjeh. Me¬
seca maja uže najdeš metulja in potem skozi vse poletje, ker
se mrčes v vedno toplem panji hitro plodi. Metulj teka jako
urno in je po noči, ko bučele mirujejo, posebno živahen. Sa¬
mica polaga kupčeke jajec na satovje; če je zunaj panja, pa
v njegove raze in razpoke. Gosenica je zamazano bledo ru¬
menkasta , spredaj in zadaj nekoliko tanjša in na obročkih
kakor prevezana. Dorasla je palec (27mm.) dolga. Biva na¬
vadno v starem satovji, po katerem ruje in dela dolge rove
in žre vosek. Tak rov je opreden z neko svilasto prejo, v
katerej visi vse polno goseničinega blata. Satovje je naposled
vse preorano in prepredeno, ter razpade. Gosenica v treh tednih
doraste in se zabubi v nekem rujavem zapredku.

Bučele poznajo dobro svojo neprijateljico in jo tudi na
vso moč preganjajo, zato se vešče v močnem panji z ml adim
in zdravim zarodom ne morejo prav vgnezditi. Dokler so go¬
senice še majhne, iznosijo jih bučele sproti iz panja. Skrben
kučelar, ki svoje živali pogostoma pregleduje, bode po smeteh
m po voščenih mrvah kmalu prišel veščam na sled ter jim
kode hitro ustavil škodljivo delo. Nagrizeno satovje je treba
tekoj izrezati in veščino zalego pokončati. Panj, v katerega si
nakanil ogreniti nov roj, bodi do dobrega učiščen in imej vse
raze in poke zamazane. Samo do konca nemarnemu bučelarju
Se  more zgoditi, da mu gre po zlu panj za panjem.

Po naših stanoviščih gostujejo še nekatere vešče, ki nas
toliko ne zanimajo, da bi jih obširneje opisavali. A ne za¬
nimajo nas zato ne, ker se pri njih o kakej škodi ne d&
dosti govoriti, če tudi je res, da se pasejo ob naših žuljih.

Vse poletje nahaja se po naših stanoviščih, posebno po

136

hramih, žitnicah, mlinih in druzih tacih pro¬
storih prav lep metuljček, katerega nam podaja
tudi poleg stoječa podoba, a to je:

močna vešča. Po zidih sedeči metulj ima
temnorujava prednja in pepelnata zadnja krila.
Sredina na prednjih je jasnejša in je na obeh
straneh omejena z belo črto. Krila drži nekoliko
razprta in zadek ima navzgor zavit. Po tem ga
najlaže spoznaš. Gosenica živi v moki in druzih
močnatih rečeh, ter je časi škodljiva.

V maslu, loji, slanini in zaseki, sploh v vseh tolščah živi
rujavkasta in svitla gosenica, ki vzpomladi dorasla lazi v
hramih po zidu, išččč si prikladnega mesta, kjer se potem
zabubi. Nekoliko tednov pozneje izleze metuljček s strehasto
zganenimi, zadek pokrivajočimi krili. Zovemo ga tolščarska
vešča. Prednja krila so mu rujavkasto siva, zadnja jasno siva
in zaokrožena. Na prednjih se vlečeta prek njih dva črna, na¬
zobčana pasa. Dogodilo se je uže, da je človek s tolščo vred
pogoltnil tudi več ali menj gosenic omenjene vešče, in da ga
je potem ujedalo, dokler jih ni vrgel iz sebe.

Slišna vešča končaj to poglavje. Gosenica živi na vsako¬
vrstnem sušji (posušenem sadji): na krhljih, hruškah, češpah,
pa tudi na posušenih rastlinah. Kjer se je ta vešča močno za¬
plodila, škoda ni neznatna. Od jeseni do prihodnje vzpomladi
sklesti sušje ter je izpremeni v kupček goseničinega, z nitkami
prepraženega blata. Mičkeni, samo 17 milimetrov v šir zase-
zajoči metulj je na prednjih krilih rujavkasto pepelast, na
notranjem robu rudečkast, na zadnjih pa jasno siv. Prek pred¬
njih gresta dve sivi progi.

Pohišna muha.

Krvi nam sicer ne pušča, ali vendar vsiljiva in nadležna
je ta nadloga tako, dajo  je Slovenec porabil v pregovor: Siten
si kakor muha. In s tem pregovorom je pogodil resnico. O nje
sitnosti tebi, dragi bralec, ni treba mnogo razlagati. Saj jo
poznaš dobro. Devetkrat jo odženeš nejevoljen, a desetikrat ti
zopet prileti v obraz, ker se hoče po vsej sili prehajati po
tvojem čelu, ali bi ti rada brbala okoli nosa. Po leti se te po
južini polasti zaspanec, rad bi malo zamignil in podremal. Ali
vse zastonj, muhe ti ne dado spati, ako se ne vležeš v temno

137

stanico. In kako nagajive in dosadne so pri jedi! Sam ne veš
kedaj in kako ti cepne v žlico ali v skledo, če je treba tudi
dre h krati. No taka, ki je pred teboj pala v jed, še ni tolika
nesreča, mnogo huje te prime tista, katero zmečkano in sku¬
hano najdeš na dnu sklede. Taka mnozemu želodcu pokvari
vso južino ali večerjo. O pasjih dnevih dela ta mrčes kuharicam
in gospodinjam silno nevolje in zamere. Sicer nas zagotavljajo,
da gledajo in pazijo, kar se da. ali da vse nič ne pomaga. In
to jim radi verjamemo.

Muha pa ni samo sitna, temveč je tudi negnjusna in tudi
škodljiva. Negnjusna je, ker lazi po najsmradnejših in naj-
ostudnejših krajih in od onod seda na vsakovrsten človeški
živež. Posebno rade se zbirajo okoli sladkarij, ker so glasovite
sladkosnede. Cuker raztope in potem ga srkajo. Nevšečne so
tudi zategadelj, ker povsod puščajo sled za soboj, znane črne
pikice. Okna, stene, podobe, zemljovidi, pozlačeni okvirji in
kar še podobnega visi po zideh, vse je pokaljano z mušjim
blatom. Z oken se sicer dd oprati, s papirja in z okvirjev pa
ne, brez kvare vsaj ne.

Muha je tako navaden in sploh znan mrčes, da mi je
menda ni treba še posebej opisavati. Omenim naj samo velike,
z nekim rudečim sokom napolnjene oči, prekratke tipalnice in
usta, ki so preobražena v otlo srkalo, ki je na konci nekoliko
razširjeno. Zanimive so tudi njene noge. Na stopalu imajo
namreč pod krempeljci dve krpici, s katerima se vzdržujejo
na najgladkejših stvareh. Zatd muhe tudi brez vse težave po¬
hajajo po oknih, po steklenicah i. t. d., kar drugim žuželkam
ni mogoče. Da ima muha samo prednji dve krili, je sploh
znano in je videti tudi na našej podobi, ki nam kaže muho
nekoliko povečano.

Pohišna muha.

Mušja nesnaga obeša se povsod
na človeka, zato jo je najti po vsem
svetu v človeških stanoviščih. S prvimi
solnčnimi dnevi mladega leta prikažejo
se tudi muhe po sobah in zunaj na pri¬
sojnih zideh. Nekako medle so in malo
jih je. Večino lanskih je vzela mrzla
jesen, samo nekatere so prezimile v
kacem toplem zavetji, največ v hlevih
in izbah. Te je zdaj vzbudilo pomladno
solnce. Od dne do dne so živahnejše in
kmalu se začno množiti. Samica po¬
išče kako nesnažno mesto, najrajše kako

138

smetišče ali gnojišče, v izbah tudi pljuvalnike in onde odloži
kupček jajec, kacih petdeset do sedemdeset. Uže za dvanajst
ur se v toplih dneh — v mrzlotnih nekoliko pozneje — iz njih
izvale mičkeni, mehki, beli in prozorni črvički brez glave in brez
nog. (Glej podobo.) Svitloba in zrak jim ne prija, torej se glo-
bokeje zarijejo in žr6 v eno mer. Zato tudi hitro rasto in so
v štirinajstih dneh uže dorasli in nehajo jesti. Tedaj se razlezejo
in vsak si poišče suh in miren kotiček. Tu se skrči in tudi
koža na njem se uskoči, zraven se utrdi in potemni. Ličinka
(črvič) se je premenila v bubo, ki je mičkenemu sodčeku po¬
dobna. (V podobi spodaj na levo.) V tem sodčku počiva žival
najdalje štirinajst dni, potem odskoči gornji del sodčeka kakor
pokrovec in gotova muha se izkobaca.

Vse preobraževanje tedaj še ne traje prav mesec dni. In
ker se tako hitro množi rod za rodom, ni čudo, da je meseca
avgusta vse živo z muhami. Ob enem bode tudi vsacemu jasno,
zakaj je po vaseh več muh, nego po mestih, dasi tudi se jih
tu ne manjka. Takisto menda tudi ni treba razlagati, zakaj
jih je največ ob velikih cestah, v gostilnicah in pri mesarjih.

Muhe bi bile človeku še bolj nadležne, ko bi ne bilo ne¬
katerih ptičev, ki jih prav pridno love. Posebno brhki pri tem
delu so muharčki, taščice, pastiričice (pliske), pred vsemi pa
lastovice. Mnogo jih obvisi tudi v pajkovej mreži, še več pa jih
polove dse, katere ž njimi pitajo svojo zalego. Zarad muh pri¬
leti pri odprtem oknu osa v izbo. Velika neprijateljica muham
je tudi neka plesen, ki časi podavi sila muh. Z razkrečenimi
nogami in z napetim zadkom (trebuhom) sede take muhe mrtve
po stenah in po oknih.

No pri vsem tem je muh povsod še preveč. Ljudje se jih
branijo, kakor le ved6 in znajo. Po mnozih krajih sem videl,
da obešajo v kuhinjah in izbah šop praproti pod strop. Zvečer
se muhe rade skrivajo v te šope, po noči jih ljudje otresejo v
kako vrečo, kakorkoli pokončajo in potem vržejo kokošim.
Drugod jim nastavljajo z lepkom namazane šibice (limanice),
prote (brgone) ali deščice. Vsaka muha, ki sede na ta lepek,
obvisi na njem in crkne. Pri nas raste povsod mušnica, zeld
strupena goba, ki ima lepo rudeč in belo lisast klobuk, spodaj
je pa čisto bela. To gobo kuhajo na mleku, jo še malo pri-
sladijo in potem vse skupaj, ali samo mleko, ali pa tudi v
njem namočen papir razpostavijo muham. Stvar je dobra, sam<5
na to se mora paziti, da otroci ne pridejo do tacega mleka.
Samo ob sebi se tudi razumeva, da crknenih muh s tega pa¬
pirja ne smeš dajati kokošim v zobanje. Tu in tam se prodaje

139

tudi „mušni papir“, to je papir, ki je strojen v mišjici (arzenik)
in je zatorej strupen. Ta papir se položi na kak plošček, se
pomoči in s cukrom potrese. Na papirji je kmalu vse polno
muh, ki vsled svoje sladogoltnosti na hrbtu ležeč crkavajo.
Ali pri vsem tem bi tega mušnega papirja vendar ne priporo¬
čali, ker je mišjica hud strup in ker je pri vsej pazljivosti
vendar mogoče, da kaka ostrupljena muha zablodi v kako je¬
dilo. In pa saj imamo razen zgoraj imenovanih še druge dobre
muholovne in muhomorne naprave.

Priporočali bi kvasijo  (Quassia ;  mušji les), ki človeku
ni škodljiva, muhe pa silno davi ali jih vsaj na delj časa po¬
polnoma omamlja. Tega lesa nekoliko nastrži, potem ga kuhaj
na vodi, prideni še malo cukra in razpostavi obarek na papirji
ali na plitvih ploščekih. Kokošim vendar s kvasijo ostrupljenih
muh ne dajaj, najbolje storiš, ako jih pomečeš na ogenj.

Po kmetskih krčmah imajo priproste muholovke, ki pa
prav dobro služijo in imajo zraven še to lepo svojstvo, da skoro
nič ne stanejo. V večjo ali manjšo kupico nalije se do polovice
piva ali slabega in z vodo pomešanega žganja. Na kupico se
potem pokrije kaka tenka deščica ali urezanica kruha z malo
luknjico v sredi, okoli katere se še potrese nekaj cukrovih
drobtin. To je vsa naprava. Muhe so hitro pri cukru in rado¬
vedno lazijo druga za drugo skozi luknjico in omamljene od
vonja počepajo v nastavljeno pijačo. Nekaj let sem prodajejo
se steklene muholovke, ki so na istej misli osnovane, samo da
so lepše izdelane. Zvončasta, na treh nizkih nogah stoječa
sklenica ima na vrhu kratek vrat s steklenim zamahom (čepom).
Dno te steklenice je kopičasto vdrto, kakor pri butilijah, a
na vrhu ima majhno odprtino, da gre muha lehko skozi njo.
Od zgoraj se vlije nekoliko vodenega žganja, spodaj se pa po¬
trese malo cukra. Muhe prihajajo od zdolaj v zvonec, pohajajo
nekaj časa po steklu in naposled vse popadajo v žganje. Kadar
je muholovka polna muh, izprazni se, učisti in z nova nastavi.

Najbolje bodeš pa z muhami izhajal, ako jim braniš pri-
stop v svoje izbe s tem, da staviš na okna okvirje, preprežene
s  tenčico in da vrata zmerom zapiraš. Drugo je, da muham
nikoli in nikjer ne daješ paše. Prilika dela tata, pa vabi tudi
muhe. Po hišah, kjer po vseh kotih leži nesnaga in kjer se
*n in tam puščajo jedilni ostanki in neumita posoda, mora biti
fnuh brez števila, zlasti jeseni, ko so noči nekoliko hladnejše
ln  mrčes uže sam po sebi tišči v hiše.

140


Mesna muha.

Kdo je ne pozna? Od prve vzpomladi do pozne jeseni
nadleguje nas po hišah. Hipoma pribrni v izbo in biim! za¬
leti se v okno, kakor bi je htela z glavo prebiti. Od močnega
udarca nekoliko omamljena zvrne se vznak, pa kmalu si zopet
opomore in glasno godrnjaje pleše po oknu. Nekoliko odleti,
pa se zopet zažene z vso močjo proti steklu. Ne neha, preduo
se ne ubije, ako ni po sreči našla kak izhod. Nekaterikrat delj
časa ni nobene videti, ali položi kam pri odprtem oknu kakeršne
koli mesnine, bodi si surova ali kuhana. Ne bode ti treba dolgo
čakati, kmalu jih bode nekoliko na mesu. In če si to potem
malo bliže ogledaš, vidiš na njem bele kupčeke, zalego mesne
muhe. V vsacem je po dvajset do sto jajec, katerih vsaka sa¬
mica znese do dve sto. Uže za nekaj ur izvale se iz podolgo¬
vatih jajčec beli črvički (ličinke), ki se zarijejo v mes6 in ne¬
prestano žr6 in se zato tudi za čudo hitro razvijajo. Nekdo je
natanko opazoval rast mušnih črvičev. Uže drugi dan so bili
še enkrat večji nego prvi dan, ali vendar še zmerom tako
majhni, da jih je petindvajset do trideset tehtalo en gram
Tretji dan je pa uže vsak posamičen tehtal sedem granov, torej
se je v enem dnevu utežčal blizu dvestokrat. To je vendar od
sile. Potem ni čuda, da uže v štirih ali petih dneh doraste in
se zabubi v rjastem sodčeku. Ako ličinkam zmanjka hrane,
začno se žreti tudi med seboj. V enem letu je torej več za¬
rodov, in ko bi imele dovolj žretja in nikakeršnih neprijateljev,
namnožila bi se ta glota, da bi bilo groza. Nekdo je preračuni!,
da bi se od enega samega para v enem poletji naplodilo do
pet sto milijonov muh.

Po hišah je tedaj mesna muha
zelo nadležen mrčes. Po leti mesnine
skoro ni mogoče ubraniti tej muhi, ako
jo le za hip pustiš nepokrito, uže je
zraven. Zato se najčistejšej gospodinji

® pri vsej pazljivosti lehko prigodi, da
postavi na mizo mrzlo pečenko, posuto
z mušjo zalego. Prav tako preseda
mesarjem po mesnicah in ldalnicah.
o Ali vsaka stvar ima dve plati, in po

Mesna muha ene J P lati  j e tudi ta  mušja nadloga
koristna, sosebno po toplih krajih. Kjer¬
koli na planem leži kaka mrhovina, tekoj

141

je ta muha na njej ter izpremina v novo življenje gnjusno gnji-
lobo, ki bi drugače zasmradila okolico in okužila zrak.

Resnica je, da so muhe živim živalim in tudi človeku v
rane zalegle jajca. Navadno pa to nema nobenega slabega na¬
sledka. Na otoku Jamaika pa živi neka velika mesna muha,
ki posebno nadleguje od mrzlice oslabele bolnike. Polaga jim
jajca v nos, od koder rijejo črviči dalje proti možganom in
zgodilo se je, da so taki bolniki vsled tega umrli v strašan¬
skih mukah. Iz Evrope je znan en sam slučaj, da so mušji
črvi človeka zajedali pri živem telesu. Pred mnogimi leti našli
so na Angleškem bolnega prosjaka (berača) na polji, kjer je
liže nekaj dni ležal. Ko so ga onde našli mimo gredoči ljudje,
imel je po životu vse polno črvičev, ki so se pokazali kot
mušja zalega. Berač je imel navado spravljati kruh in meso
za srajco na golem životu. Ko je na polji — bilo je po leti
— onemogel in zaspal, prišle so muhe do mesti in zalega se
je potem razlezla in načela kožo. Prenesli so ga v bolnico,
kjer je kmalu potem umrl

Mesna muha je še enkrat tolika, kakor hišna. Glavo ima
črno, sicer je zamolklo modra (plava) in prek zadka črno pa-
sasta. Krila so nekoliko motna, kakor bi bila okajena. Vsa je
dlakava.

Meso pred to muho drugače ni varno, nego v zaporu. V
ta namen služijo posebno dobro omarice, ki imajo stene od
tenčice. Samo zgornja stena mora biti lesena, ker skozi tenčico
bi muha od zgoraj spuščala jajca. Take omarice — pravimo
jim vrše — obešajo se v hladnem in zračnem hramu pod strop.

Meso, v katerem so ■ se uže zavrgli črviči, odrgni dobro s
soljo in potem je izperi v čistej vodi.

Zapllvkarica

iudi zapijunkarica  imenovana muha je črna in sivkasto
belo oprašena, na hrbtu ima tri črne proge, na zadku je pa
belo, sivo in črno kockasta, rekše, ima bele, sive in črne štiri¬
oglate lise. Velika je kakor mesna muha, ali pa je še ne¬
koliko daljša. Samice so zmerom večje od samcev.

Zaplivkarica biva vne na planem, posebno po gostem
gnnovji, pod katerim trohue in gnijo zamrle rastline in ži-
oli. Dosti jih je okoli hiš, posebno blizu gnojišč in prav po-
gostoma jih videvamo tudi po naših stanovanjih. Sploh veljd
s koro vse, kar smo o mesnej muhi povedali, tudi za sivo za-
plivkarico. Samo v tem se loči, da ne leže jajec, temveč žive

142

Zapljunkarica.

ličinke (črviče), ki so se uže v njej izvalile.
Rodovitnost te muhe je tudi velikanska, vsaka
samica ima v sebi dve tisoč črvičev, ki se po¬
lagoma razvijajo in tako jih tudi malo po malo
odklada. Res da jih velika množina pogine,
predno so se izpremenile v muhe, denimo, da
jih tri četrti gre po zlu, a vendar jih še ostane
strahovit roj. Samo to je, da zapllvkarica n
popoln razvoj potrebuje delj časa in zato na
leto ne more biti toliko rodov, kakor pri mesnej muhi.

Da tudi ta muha svojo zalego (zaplivek) rada odklada na
mesnino, znano je sploh, ali vendar na njo ni tako naprežena,
kakor zgoraj opisana sorodnica. Največ se jih izredl na gnijočih
rastlinah, po smetiščih in gnojiščih, našli so jih pa tudi uže
na človeku v gnojnih ranah, zlasti v ušesnih uljesih (tvorih).
In prav verjetno je, da so črvi, ki so „snedli“ zgoraj ome¬
njenega berača, bili zaplivkaričina zalega.

Yse poletne mesece, posebno pa meseca avgusta iu sep¬
tembra nahaja se po stanovanjih med navadnimi hišnimi mu¬
hami še neka druga, ki ni samo sitna in nadležna, temveč
tudi prav občutno zbada. Zato jej pravimo: hodulja.

Ta napastnica je velika kakor hišna muha in tudi drugače
jej je prav podobna. Razloča se v tem, da jej srkalo ne stoji
naopik, ampak strči naravnost naprej ter je ob enem tudi
bodalo. Pravijo tudi, da ima hodulja, kadar sedi mirno, glavo
zmerom navzgor obrneno, navadna hišna muha pa navzdol. Po
tem ji neki razločajo ruski kmetje. Siva je, na hrbtu ima štiri
temne proge, na zadku tri rujave lise. Ličinka, bel in mehek
črvič, živi v družbi z ličinkami hišne muhe v gnoji, posebno
v toplem konjskem. Buba počiva v bledo rjastem sodčeku in
potrebuje za preobrazbo mnogo več časa nego pohišna muha.
Na leto ima menda samo dva zaroda.

Bodulja biva največ po hlevih in je živini velika pregla -
vica, morebiti večja, nego obadje. Posebno njej velja ono ne¬
prestano cebanje in otepanje z repom. Da bodeš ubogo živine
vsaj nekoliko ubranil, pomaži jo z octom (jesihom), na katere®
si kuhal orehovo perje, ali pa tudi s petrolejem. Sploh velja
tudi za hoduljo vse, kar smo na strani 100 pisali glede obada-

SIrarica.

Po leti in jeseni nahajamo časi v starem siru vse poln®
majhnih belih črvičkov. Ako jih nekaj časa ogleduješ, opazk

143

zvalile,
vsaka
se po-
o malo
pogine,
mo, da
ostane
rica za
ato na

ada na
režena,
nijočih
idi nže
evorih).
orne-

in šep¬
ni mu-
temveč

irugače
te stoji
m tudi
, glavo
iol. P«

La štiri
mehek
i osebno
jeku h
muha.

pregla-
'no ne -
živino
atereni
h velja
obada.

i poln®
opaziš:

da te živalice nekako čudno skačejo. Črvič se zvije v kolobar
tako, da se prednji in zadnji konec dotikata, a kolobarček ne
leži, temveč stoji po konci. Hipoma se pa zopet sproži in od¬
skoči daleč proč. Vsacemu, kdor je bral prejšnje strani ali se
je sam nekoliko ogledal v prirodu, posvetilo se bode hitro, da
ti „črvički“ niso pravi črvi, ampak mladiči (ličinke) kakove
žuželke. In res je tako! Te črviče je zalegla na sir neka muha,
ali prav za prav mušica, kajti je jako majhna, samo štiri do
pet milimetrov dolga. Črna je in se lepo kovinsko lešči. Spodnji
del glave, srednje in zadnje noge so rjaste s črnimi kolobarci,
prednje pa črne, z rjastimi kolenčniki. čisto prozorna krila
strče črez zadek.

Nekaterim ustom je tak živ sir prav po volji; čim več
črvičev gomazi po njem, tem okusnejši je. Ali ne glede na to,
mora se vendar reči, da je muha sirarica škodljiva, kajti onde,
kjer jej človek dž. gospodariti, naredi naposled iz sira neko ne-
gnjusno maz. Da ne pride do tega, treba je muho zatirati,
kolikor se da. Prostori, kjer se sir dela in pozneje hrani, naj
bodo kolikor mogoče dobro zaprti, in če bi se kje na siru po¬
kazala mušja zalega, treba jo je tekoj pokončati. Ako se je
zadolbla v sir, potem ni druge pomoči, nego da se sir čim
preje užije. Pri nas sirarica ne dela toliko kvare, ker se sir
navadno istega leta proda in poje.

Ker uže govorimo o mušicah, ne smemo pozabiti vinske
mušice, sicer ne zarad tega, kakor bi bila Bog ve kako škod¬
ljiva. To ne, ali nadležna je vendar. Človeku ni ljubo, ako pred
gosta poštavi bučo vina in potem mora gledati, kako ta lovi
mušice po njem. Kazen kacih treh zimskih mesecev nahaja se
ta predrobni mrčes vse leto na vsakovrstnih stvareh, ki se
lehko skisajo. Videti jo je torej povsod na vinskih, octnih in
Pivskih posodah, zlasti na otorih, okoli čepov in pip in v pod-
Sepini. Na veliko čudo gospodinjam pokaže se časi v dobro
zaprtih, sklenicah, v katerih hranijo vkuhano ali praženo sadje.
Na vse te stvari polaga mušica svoja jajca, iz njih se izvale
Pvedrobeeni beli črvički (ličinke), ki se uže v osmih dneh iz-
Pemene v rumene sodčeke (bubice). Mušica je štiri milimetre
‘miga in sploh rjasta, na zadku črnikasta.

Bučelarska mušica.

Hudo preglavico dela bučelarjem „gnila zalega“. Gorje
bu eelarju, v čegar ulnjaku se pokaže ta bolezen. To je kuga,

144


ki se časi hitro širi od sata do sata, od panja do panja. Kaki
se ta nezgoda zavrže v panj, ni še do konca dognano, stvar
je še na vegalici. Mogoče, da je več vzrokov, vsled katerih
nastane ta bolezen, ali gotovo je, da je temu premnogokrat
kriva neka mušica z grbastim čelom. Velika je kakor vinska
mušica, črna in svitla, samo prednje noge so rumenkaste, za¬
dek sivkast, krila na korenu rumenkasta, sicer čista kakor
steklo.

Mušica je jako nemirna, teka neprestano sem ter tje ali
pa se leteč zdaj vzdiguje, zdaj zopet spušča. Naposled samica
smukne pri žrelu v panj, poišče zalego v satovji in zabode uže
nekoliko odraslej bučelnej ličinki jajce pod kožo, in sicer enej
samej, kajti ima samo eno jajce. Uže za dve uri izvali se iz
jajca črvič (ličinka) in se začne tekoj gostiti z tolščo mlade
bučele. Ker zajedavlra živi samo ob tolšči in se notranjega
droba ne dotakne, raseta obe živalci naprej in doraseta h krati.
Bučelina ličinka se zdaj obrne v svojem lončku, tako da ima
glavo spodaj, zadek pa zgoraj. Po tem preobratu pokrijejo bu¬
čele delavke lonček z voščenim pokrovcem. Pa tudi mušičina
ličinka se je obrnila, toda baš nasprotno, tedaj tako, da ima
glavo pri konci bueeline bube. Kmalu potem se izvije mušičina
ličinka iz svoje gdstnice, ki jo je dosle redila in se pregrize
skozi voščeni pokrovec in pade na dno panja, kjer se zabubi
v zamazano rumenem, nekoliko prozornem sodčeku. Časi pa
ličinka tudi izleze iz panja in se zabubi zunaj v zemlji.

V tem je bučelina buba zamrla in zarujavela. Kmalu se
usmradi in razpade v smrkavo smrdečo gnojnico, ki se v kacih
osmih dneh posuši. Ali še predno se to zgodi, uže je sosedna
zalega na okoli otrovana in začne gniti. Ta gniloba širi se takti
hitro, da je za nekoliko dni otrovan ves sat in pozneje gre po
zlu ves panj. In kakor smo uže zgoraj rekli, širi se ta kuga
časi tudi po družili zdravih panjeh.

Za terdiio ne vem, ali se ta mušica nahaja tudi po našik
slovenskih krajih ali ne. Na Ruskem je prav navadna in tudi
po Nemškem in Švedskem je zelo razširjena. Pri nas sem tu
in tam slišal bučelarje pogostoma pritoževati se na gnilo za¬
lego. No kolikor sem mogel izvedeti, dajo naši možje krivdo
večinoma slabemu vremenu ali pa nezdravej, pokvarjenej hrani.
Nekateri zopet zvirajo vse na neko od sile mičkeno plesen, ki
se zavrže v zalegi. Mogoče, jaz v tem nemam izkušnje. Z drugo
strani je pa tudi mogoče, da plesen ne dela bolezni, ampak da
je le nje nasledek. Meni se dozdeva prav verjetno, da je bu-
čelarska mušica tudi pri nas udomačena. V tem me posebno


145

potrjuje, necega bučelarja opazka, da ima lonček, v katerem
začenja gniti zalega, na pokrovčku majhno luknjico. Kako na¬
stane ta luknjica, povedano je bilo uže zgoraj.

Bučele same skušajo se iznebiti gnile zalege ter jo pridno
razdirajo in pospravljajo iz panja. Ali tudi bučelar jih mora v
tem delu podpirati s tem, da izrezuje vso nagnito in sumno
zalego. Ako jej je hitro s početka prišel na sled in je vse
sproti čistil, ohrani si s tem večkrat panj. Kadar pa vidi, da
se bolezen vse v dilj širi, potem ni drugo, nego uničiti panj
in vse, kar je v njem. Najbolje storiš, ako ga sežgeš. Proti
muhi samej, ki je kriva vse te nadloge, se bode dalo težko
kaj storiti. Kakor povsod priporočati je tudi tukaj kar mogoče
večjo pazljivost in čistoto.

Mravlje.

Y hišah, stoječih v kacem vrtu ali na polji, pokažejo se
časi mravlje nahodoma v velikej množici. S prva prihajajo le
posamične in preiskujejo po hramih in po izbah, kje bi si
našle kako jedačo. Posebno naprežene so na cuker, na med in
druge sladkarije. Prvih ogleduhov navadno ne opazimo, ali ako
so ti kaj slastnega našli, ovadijo to kmalu vsej družini in po¬
tem jih vidimo, kako prihajajo v dolgih vrstah zdržema. Eni
prihajajo, drugi odhajajo. Ne gledeč na škodo, ki jo delajo,
nevšečni so mravinci po stanovanjih, in nihče, ki kolikaj drži
do čistote, jim ne bode dal gospodariti po hiši. Sicer na¬
vadno kmalu izginejo mravlje iz hiše, kakor si umaknil slaščico,
“i jih je mamila. Toda časi se pa vendar ne dad6 takd lehko
odpraviti, temveč se naselijo v zidu ali pa pod pddnicami, in
Potem se jih dostikrat ni mogoče z lepa iznebiti. Kakor v hiše
zahajajo mravlje tudi rade v ulnjake in v panje med lizat.

Vsi mravljinci, katere navadno videvamo po suhotah ali pa
hidi vne na planem, nemajo kril in zato tudi ne morejo leteti,
rini opravljajo vsa dela, ki so potrebna v gospodarstvu, zato
•) |Q J tudi pravimo: delavci.  Teh je v vsakem mravljišči naj-
y e . c - Poleg njih nahaja se ena samica, časi tudi več, ki pridno
fflca leže in ne hodi z doma. Večja je in bolj okroglega zadka,
'ročega poletja pokažejo se iz mravljišča krilati samci in sa-
ni ice, ki se leteč plodijo. Eno ali tudi več oplojenih samic po-
: em  delavci tirajo na dom, odlomivši jej krila. Ta samica po-
te m skrbi, da rod ne izmrje. Delavci niso plodni.

Ako si zasledil mravinsko gnezdo, iz katerega ti v hišo
al1  ulnjak zahajajo ti nevabljeni gostje, popari je zvečer, ko je

Škodljive živali. 10

146

vsa družina domd, s kropom ali pa z vrelim lugom in hipoma
ti je pomagano. Tudi živo apno, v mravljišče natreseno in po¬
tem z vodo pogašeno, pomori mravlje. Ako pa gnezda ne moreš
najti, ali ne moreš do njega, tedaj ni druzega pomočka, nego
da mravljam nastaviš kako vado in jih pokončuješ sproti. Za
vado vzemi od pečenke kost, katere se tu in tam drži še kaj
malega mes&. To kost poldži na mesto, kamor mravljinci naj¬
več zahajajo. Kmalu jih hode vse črno na kdsti, takrat jo pa
hitro popari. To ponavljaj tako dolgo, dokler se nadloge po¬
polnoma ne rešiš. Namesto kosti služi tudi dobro košček gobe
(spužve), katero si popred omočil v oslajenej vodi. Nekje sem
bral, da se mravljam zapre pot, ako se jim cesta s kredo pre¬
črta. Ali po mojej izkušnji se je kreda slabo ponesla. Nekaj
časa so mravljinci belo črto res sumljivo ogledovali, ali ni tra¬
jalo dolgo in hodili so prek nje brez strahu.

Drugače škodljivosti mravljam skoro ne moremo očitati.
V gozdu so pa kar naravnost koristne, ker razdevajo trhlenino
in pokončujejo gosenice in drug mrčes. Tudi na polji se jim
bode resnična škoda težko dokazala. Bolj nevšečne so po vrtek
Vrtnarji jih dolže, da lazijo na drevesa in d.a obgrizujejo zrelo
sadje. Da je sadje na drevji res dostikrat objedeno ali celo
snedeno, ne da se tajiti, ali pravi škodljivci so sršeni in ose,
mravlje so tukaj tako malo zakvarile, da o tem ni vredno go¬
voriti. A čemu hodijo v procesiji na drevje? Odgovor na to
vpražanje prinese IV. poglavje, kjer bode govor o ušicah. Onde
se pokaže, da mravlje sadnemu drevju niso ne koristne ne
škodljive.

Edini cvetličar toži se po pravici na mravlje, da mu rujejo
okoli, cvetic in jim izpodrivajo nežne koreninice, ali se celo na¬
seljujejo v cvetne lonce in posode. Tudi v toplih gredicah (gnoje-
nicah) se rade vgnezdujejo. Ako so ti tu ali tam nadležne,
preganjaj in zatiraj jih, kakor je bilo zgoraj svetovano.

147

IV.

(gvosnemi)

Hiša sredi sadnega drevja! Kako prijetna in dobrodejna
je ta podoba človeškemu očesu in srcu. Ogleduj jo ali vzpom-
ladi, ko se je drevje osulo s cvetjem, ali jeseni, ko se mu veje
šibe pod rumenim in rujnim sadom in se ti izmed orumene¬
lega listja lešči povsod krasen dar božji. Pa bodi si hiša tudi
majhna, lesena in krita s slamo, vendar je podoba tihe sreče
in zadovoljnosti. Potnik, po cesti mimo gredoč, ozira se z ve¬
selim srcem v njo in rad ustavi za čas svoje korake, da si
oddahne v prijetnem hladu. In ako pogleduje okoli sebe in vidi,
da je drevje očiščeno mahii, da je zemlja okoli debel razko¬
pana in zrahljana, da je šibkim drevescem dana opora in
trnjeva ograja, hitro mu je jasno marsikaj. Ni ga videl last¬
nika, a tekoj ve, da j§ to mož, ki ima glavo in srce na pravem
mestu. Tudi srce? — Tudi! Človek, bi vzgaja drevesca, jih
cepi, presaja in brani vsem nezgodam, tak človek gotovo ni
napačnega, nikar pa hudobnega srca.

In kako obilno plačujejo sadna drevesa trud, ki ga je
človek imel ž njimi! Lehko rečemo, da niti polje, niti vino¬
grad delavcu v tolikej meri ne povrača truda. Koliko zaleže
sadje v hiši, bodi si uže presno ali posušeno ? Pa koliko go¬
tovega denarja tudi prinese kmetovalcu v hišo! Kaj bi počeli
naši Ipavci, ko bi ne imeli toliko sadja, kaj bi počeli zlasti
Zf laj, ko jim vinska trta uže toliko let ne daje več pravega
dohodka? Goriški Brici bili bi brez sadja največji siromaki in
morali bi se izseliti. Koliko denarja pride v deželo samo za
z godnje črešnje! In ali ni res, da najubožnejši kraji po Slo¬
venskem so prav tisti, ki imajo malo sadnega drevja, ali če
tudi kaj imajo, ne trudijo se ljudje prav nič okoli njega.
Žalostna resnica je, da je tacih zanikarnih in malomarnih go¬
spodarjev pri nas še povsod preveč, če tudi z druge strani
radi priznavamo, da je zadnja leta tudi v tem po množili krajih
menilo na bolje. Ako človek take gospodarje zarad tega graja,
dobi navadno v odgovor: „E, pri nas sadno drevje ne raste,
miš kraj ni za to,“ A ne bojimo se laži, ako rečemo, da od.

10 *

148

deset tacih izgovorov jih devet nič ne velja. Kes je, da ne prija
vsak kraj vsacemu sadu, ali s tem še ni dokazano, da ne prija
nobenemu. Poskuša naj se! Če odreče zgodnji, morebiti se ti
ponese pozni; če se ti izneveri marelica ali breskev, zasadi
hruško ali jablano. Naposled ti bode to ali ono vendar obveljalo.

Brez dela in truda pa ni nikoli in nikjer nič. Pravijo, da
pečena piščeta nikomur sama v usta ne lete. Dela okoli sadnih
dreves tudi ni ne tolicega in ne takšnega, da bi ga človek ne
mogel z lagotjo zmagovati. Vrh tega je še pomneti, da se naj¬
več tega dela opravi v poznej jeseni, po zimi in na prvo po¬
mlad, ko veliko poljsko delo miruje. Tedaj se strže mah in
lišaj z dreves, trebijo se gosenična gnezda, zemlja okoli debel
se gnoji, okopava in rahlja, cepijo se divjaki, drevesca se ob¬
rezujejo in presajajo.

Največ opravila daje pomlad, ko je raznemu mrčesu bra¬
niti pristop na drevje, ali ga trebiti in pobirati z drevja. Pa
tudi to delo ni toliko zamudno in se najbolje vrši o prvih
jutranjih urah. Pri tem poslu je potrebno orodje otep  a e, ka¬
terega si sam napraviš. Na močno palico nasadi pet do dvajset
funtov (liber) težko železno kroglo ter jo s cunjami dobro obvij,
da pri otepanji ž njo ne raniš debla ali vej. S tem otepačem
trkni nekolikokrat ob drevo ali ob vejo, da se dobro potrese in
da mrčes popada na tla na razpeto ruho ali v podstavljeno
kako prestrezalo.

Čim debelejše je drevo, tem težje bi moralo biti železo
na otepači in s tem večjo močjo bi se moralo trkati. Pri
manjših deblih zadostuje človeška roka, dobra je tudi, kakeršna-
koli betica, kol ali kij, samo da je na konci dobro v cunje
povezan. — No bodi si še tako priden, vsega dela vendar ne
omagaš. Preveč je raznovrstne golazni, ki vrh tega zna sebe
in svojo zalego navadno takd dobro skrivati, da je človek ne
opazi. To veljd sosebno o jajcih, ki so največ toli drobna, da
jih pregleda tudi najostrovidnejše oko. K temu delu je treba
poleg bistrovidnega očesa tudi telesne gibkosti in spretnosti in
neumorne marljivosti. In tacih delavcev ima kmetovalec na
ponudbo, a kar je še najlepše, nobeden njih ne zahteva plačila,
zadovoljni so, ako jih pri delu nikdo ne moti. Ti radovoljni
pomagači so ptiči pevci in še nekateri drugi.

Posebno pridni v pokončevanji mrčesov so: žolne, detli,
vijeglavka, smrdokavra (vd6d), muhar, mnogovrstne penice,
slavec, črnoglavka, t&ščica, pogorelček (črnelka), kraljiček,
razne sinice, pastirice, drozdi, volga (kobilar), skvorec, hudo¬
urnik in lastovice. Vsem tem ptičem bodi tvoja hiša in tvoj

149

prija
prija
se ti
nasadi
eljalo.
o, da
adnik
ek ne
J naj-

0 po-
ah in
dekel
e ob-

1 bra-
, Pa
prvih
5, ka-
vajset
obvij,
jačera
ese in
vij eno

železo
. Pri
eršna-
cunje
lar ne
i sebe
ek ne
na, da
treba
osti in
lec na
»lačila,
ovoljni

detli,

penice,
iljiček,
hu do¬
li tvoj

vrt prijazno zavetje. Ne plaši jih in ne preganjaj, tudi otrokom,
pastirjem in ničvrednim potepuhom ne daj, da hi stikali za
njimi, razdirali jim gnezda in iz njih jemali jajca in mladiče.
Odganjaj pa, kakor veš in znaš, srakoperje, šoje, srake in mačke,
ki so mladim ptičem v gnezdu velike neprijateljice, kakor je
bilo na straneh 87 — 92 razloženo. Tistim, ki pri nas prezimu¬
jejo ali se na vzpomlad zgodaj vračajo in dostikrat stradajo,

vrzi časi kako krušno in mesno drobtino. Yse ti bodo obilno

povrnili. Celo mnogo obrekovani in oklevetovani vrabec čisti
sadno drevje tako pridno, kakor kateri drugi ptič, kajti ves
svoj mnogoštevilni zarod odgoji zgol z gosenicami in drugo

tako golaznijo. Z druge strani je res, da zrelih črešenj in

grozdja ne pušča pri miru in da tudi na raznem žitu nareja
mnogo kvare, ali poleg vsega tega pretkani tat človeku več
koristi nego škoduje. Najočitniše se je to pokazalo po krajih,
kjer so vrabca vsled višjega ukaza zatrli, bojde, ker je tako
škodljiv. A nekoliko let potem kupovali so jih drugod za drage
denarje, ker so gosenice ogolile vse sadno drevje. Vse to velja
tudi o ščinkovci, in sicer v še večej meri. Onde pa, kjer ti
vrabec res škodo dela, odženeš ga najbolje s tem, da nekoliko
modrih  (plavih) koncev raztegneš prek gredic, katere bi rad
ubranil ciganu. Stara modra nogovica ti dri tacih koncev dovolj.

Sinica, brlez, plezalček, muhar, pogorelček, pastirica, vije-
glavka, smrdokavra, skvorec in detli gnezdijo po duplinah. Ako
pa v tvojem vrtu ali blizu njega ni starih dreves, potem moraš
sam nekaj storiti, da ti neprecenjeni pomagači ostanejo pri
tebi. Z majhnih deščic jim zbij hišice in obesi je ali na hišo
kam ali pa v košate vrhove. Videl bodeš, kako radi se bodo
ptiči v njih nastanili. Malim ptičkom zadostujejo sedem do osem
palcev visoke in tri do štiri palce široke hišice. Strešica naj
kode napošev in nekoliko širja od hišice. Leto (luknja) bodi
okroglo in imej nekoliko črez palec v premeru. Pod njim mora
kiti klinček, da ptič lehko sede nanj, kadar prileti domov.
Skvorcem je treba napraviti večje, črevelj ali poldrugi črevelj
visoke hišice in leto naj se izreže precej visoko na hišici in
kodi dva do poltretji palec široko. Skvorcem tudi ustrežeš, ako
hm hišico nasadiš na visok drog, tak6, da stoji nekoliko nad
lla .jyišjim vrhom. Hišice naj bodo temne barve, ali kar je še
kolje, ovijejo naj se z mahom ali posujejo z razdrobljenim dre¬
vesnim lišajem.

Kar se tiče zgoraj omenjenega čiščenja od mahii in lišajev,
z uano je sploh, da se to navadno opravlja z apnenim beležem;
ueblo in veje namažejo se namreč z apneno goščo. Še boljši

150

je pa navadni lug, zlasti ako je precej močan in ako si na
deset bokalov luga pridel pol funta karbolove kisline. Ko je
zmes še enkrat zavrela, namaži ž njo drevo in kmalu bode
čisto.

Zajec.

Dolgouhi strahopetec je kmetovalcem dostikrat velika
preglavica in je uže mnozemu vzel veselje do sadnega vrta.
Kadar po zimi zapade debel sneg in pomrzne, takrat zajec ne
more do svoje navadne hrane, zato se poloti mladih drevesec
in gloje ž njih kožo ali lub. Cim mlajše je drevesce, tem bolj
mu gre v slast njega lub, sosebno všeč so mu mlade jablane.
T&ko ogrizeno drevce potem gine in se dostikrat posuši, ako
se rane hitro ne opazijo in ne zamažejo. Največjo škodo dela
zajec v drevesnicah, ki niso obzidane ali drugače gosto ograjene.

Povsod, kjer mlado drevo stoji v neograjenem prostoru,
moraš je tekoj na jesen oviti in povezati s trnjem, z brinjem
ali s slamo tako visoko, da tudi v velicem snegu zajec ne
more do luba. Kjer je mnogo mladega drevja treba varovati,
in bi torej vezanje bilo preveč zamudno, onde naj se drevesca
namažejo z mažo, napravljeno iz gnojnice, krvi in ilovice. Po¬
sebno hvalijo mazilo, ki je umešano iz šest delov gnojnice, iz
dveh delov kislega mleka, iz dveh delov usmrajene krvi in iz
toliko ilovice, kolikor je je treba, da se naredi precej gosta
mdz, katerej na vsake tri bokale primešaj še po eno žlico
stolčenega oženka (asa foetida).

Rano, ki so jo naredili zajčevi zobje na drevesci, obreži
gladko in zamaži jo dobro z voskom ali pa z zmesjo katrana
in ilovice.

Miši.

Izmed glodavcev so razen zajca pogostoma tudi miši ve¬
lika nadloga po drevesnicah. Po zimi namreč požro pečke (peške,
peljke), ki jih je človek posadil na jesen, a mladim drevescem
objedajo in glojejo vrhnje korenine in vsled tega jih gre
mnogo po zlu.

Miši je treba ali kakorkoli poloviti, ali pokončati s strupom,
ali pa jih s smrdečimi stvarmi odganjati od gredic. V luknje
in okoli drevesec potekih v ribjej masti namočene cunjice, ka¬
tere moraš pa večkrat z nova namočiti. Na gredici, kamor si
nakanil sejati pečke, pomešaj zemljo na dva črevlja globoko z

151

razsekanim trnjem in brinjem in tudi po vrini jih pokrij z
brinjevimi in trnjevimi vejicami. Nekateri tudi sejejo pečke
namesto jeseni še le vzpomladi. Tedaj pa jih je treba črez
zimo hraniti v mokrem drobnem pesku v pokritej posodi.

Tudi raznovrstni polži  so večkrat v drevesnicah, posebno
na mladih sadikah zeld škodljivi, ker objedajo mlada peresca
na kalu. Nu o njih govorimo obširniše v V. poglavji, kjer najdeš
vse, kar ti je treba o njih vedeti.

Dlesk.

Kakor smo malo prej dali zasluženo hvalo drobnim ptičkom
— še cel6 drugače malopridni vrabec našel je milostno sodbo,
tako očitno in ostro moramo pokarati dlesk  a. Debeloglavec

biva po leti po gorskih
lesovih, od koder rad za¬
haja bližnjim kmetom na
vrte, zlasti takrat, kadar
so črešnje zrele. Ako pri¬
leti cela družina, hitro
je obrana črešnja, ker
se tako dolgo vračajo na
isto drevo, dokler je še
kaj na njem. Pa tudi ko-
nopno, laneno, kupusno
in repno seme, kakor tudi
mlado grahovo stročje mu
dobro tekne. Od same
hudomušnosti trga tudi
popke na sadnem drevji.
Pred oknom, pri katerem navadno pišem, stoji mlada češplja,
in. lani in letos sem opazoval dleska na svoje oči, kako je ob-
trgaval cvetje in je metal na zemljo. Skakljal je od vejice do
vejice, in ko je eno ogolil, šel je na drugo, dokler ga nisem
prepodil. S prva sem mislil, da je morebiti kakov mrčes na
cvetji, ali ko sem pregledaval ono obtrgano na tleh in ostalo
na drevesu, uveril sem se, da je bilo popolnoma zdravo. Kvaril
je torej cvetje od same objesti. Zato ga pa tudi imajo vrtnarji
in kmetovalci uže od nekdaj na rovaši. In kdo bi ga branil?

Tudi pogorski kalin ima marsikaj na vesti. I on obgri¬
ze popke, ali vendar ni tak malopridnež kakor tolstokljuni
dlesk.

152

Pomladni hrošč ali keber.

Vsako četrto, po nekaterih krajih tudi vsako tretje leto je
hroščevo ali kebrovo leto. V prvih toplih pomladanskih dnevih
začno riti iz zemlje, ki je časi na kacem mestu vsa preotlana,
kakor rešeto. Z vsaeim dnevom se množe temni roji, ki po
dnevi in pri slabem vremenu mirno sede po drevji, ob toplih
večerih pa rojijo glasno okoli in iščejo primernih dreves za

Pomladni hrošč.

Zgoraj dva hrošča, z leva samee, z desna samica; spodaj v zemlji dve
ličinki, ena večja in ena manjša; v kotu z desna buba.

153


žrtje. Najljubši jim je hrast, za tem pa divji kostanj iu javor,
izmed sadnega drevja pa posebno češplja in sliva, pa tudi ostalo
jim se ne upira. Samo lipe in akacije ne marajo. Ker obtore uže
poganja vsa rast in je drevje v najlepšem cvetu ali pa je malo
prej odcvelo, očevidna je škoda, ki jo delajo ti požeruhi. Listje,
cvetje in mladi zarod vse vprek ti poklestijo. Le poglejmo
hrastov gozd v hroščevem letu. Sredi maja je gol, kakor bi se
bil posušil.

Tak6 udelavajo prvo polovico meseca maja, potem še le
se izgubljajo, a prej so se zaplodili. Samci poginejo, samice
žro še nekaj časa dalje, potem pa se zarijejo v zemljo in onde
odlože svojo zalego, kacih trideset in še več okroglih jajec.
Cim rahlejša je zemlja, tem ljubša jim je, zato jih mika so-
sebno obdelani svet, njiva in vrt. Iz jajec se izvale ličinke, ki
obgrizujejo rastlinam korenine in je izpodjedajo, da vsled tega
vsihajo. Te ličinke imenujemo ogrce ali podjede. O teh škod¬
ljivcih bode pozneje še govora. Od njih postanejo v treh ali
štirih letih zopet hrošči, v toplejših krajih dorastejo preje, v
hladnejših pozneje. A brez njih ni nobeno leto.

Tega hudega sovražnika je treba zatirati na vso moč.
Posamezna roka sicer lehko časi mnogo stori, ali velik in v
resnici izdaten vspeh pokaže se samo tamkaj, kjer se k skup¬
nemu delovanju združijo cele vasi in občine, celi okraji ali
eele dežele. Zato so tudi izdane posebne postave in naredbe,
?i ostro ukazujejo županom gledati na to, da se kebri pobirajo
111  pokončujejo. Škoda, da v mnogih občinah ta postava stoji
samo na papirji, a dejansko se ne vrši. Ali sploh se mora vendar
Priznati, da se je novejšega časa tudi v tem obrnilo na bolje.
Kmetijski in gospodarski časopisi o vsakej nevarnosti bobnajo
vojsko proti kebrom in s tem res izpodbude mnozega zanikar-
? 0 ža na delo. Kmetijske družbe razpisujejo darila na pobiranje
' a  pokončevanje hroščev in tako izpodbadajo sosebno mladino.
Učitelji na deželi v tem lehko mnogo store. Ne bodi jim žal be-
Se( le, ki bode veljala tem več, ako se jej pridruži še lep primer.

Hrošči se najbolje pobirajo, ako se otresajo z dreves. Ali
se mora vršiti zgodaj zjutraj, predno jih je solnce obsijalo,
p Pa ob mrzlih in oblačnih dneh. Takrat kebri obumrli vise po
'riji in vsak stres jih porneče na tla. Pod drevo naj se raz-
^ rne  kaka ruha (prostiralo, ponjava) ali kaj druzega, da se
j^es tem hitreje pobere in da se ni treba za vsacim pri¬
pogibati. Nabrane je treba potem kakorkoli pomoriti, na pr.
Popariti. Ni mi treba še dostavljati, da kokoši hrošče prav
a< H zobljejo. Z apnom pomešani dado jako dober gnoj.

154


Samo ob sebi se razumeva, da je treba, kolikor se da,
hrošče pokončevati, dokler so še v zemlji ličinke (črvi, ogerci,
podjedi). No o tem bode še pozneje prilika kaj povedati.

Pameten človek, ki vidi, kako škodljiv je hrošč in kak6
malo človek posamič opravi proti njemu, pozdravljal bode z
veseljem vsacega, ki bi mu hotel pri tem delu pomagati. In
tacih radovoljnih pomočnikov se človeku ponuja v dobršnem
številu. Jako dober zaveznik je krt pod zemljo, ki se najrajši
masti s hroščevo zalego. Pustite ga torej pri miru, vaš prijatelj
je in ne bodite tako nespametni, da bi še najemali in plačevali
ljudi, ki ga love in pobijajo. Krtine po travnikih so res ne¬
prijetne, ali ta neprijetnost ni v nikakeršni razmeri s koristjo,
ki nam jo prinaša s tem, da pod zemljo neusmiljeno hrusta
požrešnega ,,črva“.

Poleg krta tudi netopirji (pirhpogačice, mrakulji, pol tič
pol miš) posebno pridno zatirajo hrošča. Te živalce letajo zvečer,
torej ob istem času, kakor hrošči in jih sila podavijo. Njim se
pridružijo še sove in legeni (ležetrudniki, podhujke, kozomolze).
Po dnevi stopijo na njih mesto zopet drugi pokončevalci, nam¬
reč vrabci, sinice, žolne, vrane in še mnogo druge. A vež
nego vsi drugi store skvorci (škorci). Vzpomladi so po ves dan
na polji, v senožetih in po logih, in sicer vsi na tleh. Človek
bi mislil, kaj neki imajo? Le pusti jih, prav koristnega dela
so se lotili. Ob tem času silijo na dan kebri, ki so uže od
jeseni čakali ugodnega vremena. A skvorci so tudi pripravljeni,
da jih bodo vzprijeli, kakor se pristoji tacim netekom. Keber
se ni še popolnoma izkobacal iz zemlje, uže ga je skvorec po¬
grabil, pretrl in kar je bilo mehkega na njem, požrl, pustivši
trda krila in kar je še druzega neužitnega. Da, še pod zemljo
skritega najde in ga izvleče na beli dan. Čast in hvala torej
skvorcu. Daj mu mir in še vabi ga k sebi. Sarnd v zrelo
črešnjo mu brani in jeseni mu ne daj v vinograd.

Zavijač.

Na hruškah in na kutinjah nahajamo večkrat konci mladik
neke posebne zvitke, kakor bi smodke ali cigare visele p°
drevesu. Nekoliko listov ali peres je namreč lepo vsukanih iu
zvitih v cevko, ki je na obeh konceh odprta. Listi so odmrli;
veli ali pa uže suhi. Ako ta zvitek radoveden odviješ, najdeš
v njem — kakor je čas — ali nekoliko (največ štiri) belkastih
drobnih jajčec, ali pa bele, rumeno-dlakave črviče z rujavkasto
glavico. Proti koncu meseca julija so pa zvitki večinoma uže

155

prazni, in samo obilno blato priča, da je neka živalca tu notri
živela. Jajca in črviči so namreč zalega necega malega, po¬
sebno lepega hrošča, katerega pa pri vsej lepoti moramo za¬
pisati v črne bukve. Imenuje se zavijač,  v Brdih na laškej
meji mu pravijo zavijalec,  a okoli Gorice ga kličejo trti-
j o n,  ker tudi rad zahaja na vinsko trto in jej zavija liste.

Zavijač spada v velikansko krdelo rilč-
karjev.  Med njimi je nešteta množica soseb-
no škodljivega drobiža, in zavijač ni zadnji.

Zavijač je jako svetel hrošček modre
barve, časi je pa tudi zelenkast in se iz-
premina na zlato. Ovratnik je drobno pik¬
čast, na pokrovkah pa ima več vrst manj¬
ših in večjih pik. Samec ima na ovratniku
dva naprej strčeča hodca.

Zavijač se pokaže meseca maja in
Zavijač. junija na drevji in takrat lehko opazuješ
samico pri delu. Najpreje nagrize listu petljo
ali pa navrta konec mladike, vsled česar začne listje veneti in
niehneti in se d &  toliko laže uvijati. Med zvite liste položi jajca
in mladiči se hranijo ž njimi. Ko so dorasli, popadajo iz za¬
vitka na zemljo in se v njej zabubijo, časi pa vsehle zvitke s
črviči vred veter pomeče na tla, in črviči se potem tu dalje
razvijajo. Meseca avgusta je časi uže videti nov zarod na
drevji, ki se pa zdaj ne plodi, temveč gre na zimo zopet v
zemijo.

Škoda, ki jo dela zavijač, zlasti na hruškah in na trti, ni
majhna, kajti vsaka uvita mladica odmrje. Škoda se še le dru-
z ega leta prav pokaže. Vrh tega gloje tudi brstje in s tem
kvari cepiče. Da preženeš zavijača, vzpomladi pridno otresaj
>n otepaj drevesa, pod večja razprostri kakov prt ali rjuho, pod
manjša pa drži kakov star dežnik. Drevja pa ne smeš otepati
Po cvetji in po mladikah, temveč stresaj mu veje ali pa trkaj
s  kako ppJico ob nje. Tako natreseš časi sila vsakovrstnih,
aajveč prav drobnih mrčesov, katerih na drevji tudi najboljše
°ko ne more opaziti. A ves ta drobiž je škodljiv več ali menj,
zat6 ga brez prebiranja pomeči v ogenj ali ga kako drugače
Pomori. Takisto delaj pa tudi z vsacim zvitkom, naj si bode
tem ali onem drevesu. Poleg hruške in trte so mu še po-
sebno všeč topole, vrbe, breze in leske.

Na sadnem drevji bivajo še nekateri drugi zavijačevi so¬
dniki, ki so vsi škodljivi, ta tako, oni drugače. Z zavijačem

156

h krati sprehaja se po sadnem drevji: Obrezae ali oinladar,
ki je na polovico manjši od prejšnjega. Temno moder je in se
časi nekoliko izpremina na zelenkasto, rilček in noge so pa
črne. Pokrovke so pikčasto progaste in ves hrošček je nekoliko
dlakav. Meseca maja in junija ga najdeš na črešnjah, češpljah,
hruškah in jablanah. Tu obgrizuje popke in brste in je zatega¬
delj škodljiv zlasti cepičem. A še mnogo večja je škoda, ki jo
dela samica s svojo zalego. Ta si namreč izbere mehko sočno
mladiko in jo nekoliko nareže, potem gre na vršiček in zvrta
v mladiko jamico do stržena, položi vanjo eno jajce in je po¬
tisne na dno narejene jamice. Zdaj se vrne do zareze in od¬
grizne mladiko, da pade na zemljo, časi se še drži veje, ali
tako rahlo, da jo prvi veter vrže na tla. Ako je mladika dolga,
zvrta tudi dve ali tri jamice v primernej daljavi eno od druge
in v vsako namesti eno jajce. Iz njega se izvali bela ličinka
(črvič) s črno glavo ter se hrani s strženom vsehle mladike.
Iz tega je razvidno, kdko kvaro dela obrezač, ako se je zaplodil
v večjem številu.

Otepaj drevesa, kakor je bilo zgoraj rečeno, obrezane mla¬
dike pa pridno pobiraj in meči na ogenj.

Zelene, na pol dorasle češplje, slive in črešnje v nekaterih
letih močno padajo z drevja. Naš kmet pripisuje to navadno
kakej „rosi“ in pusti olevke ali otinke — tako se namreč po
raznih krajih imenuje to nezrelo, prerano odpadlo sadje
ležati na tleh, da zgnijo. Se vč, da se mu niti ne sanja, da v
teh odpadkih živi zalega neprijatelja, ki mu je te češplje in
črešnje pometal na tla v hrano svojim mladičem. Ako bi bil
pobral kedaj tak otinek in ga razklal, našel bi bil v njem
črvička, ki blizu šest tednov živi v tej gnjilobi in se potem
zabčde v zemljo. A na vzpomlad pride zopet iz zemlje izpre-
menjen v lepega hroščka rilčkarja.

Poglejmo hrošča, kaj počenja na drevji. Vede se, kakor
drugi njegovi malopridni sorodniki. Gloje popke, obgrizuje
brstje in mladike in naposled se plodi. Kmalu potem ima sa¬
mica opraviti okoli mladega sada. Na pol mu pregrizne petljo,
potem gre na sad in zvrta vanj jamico, v katero položi jajce
in je potisne do dna. Tenke kožice nad jamico ni odgriznila,
temveč jo je le privzdignila, in bo je jajce shranjeno, pritisne
jo zopet na jamico. Zdajci gre nazaj k petlji in jo odgrizne
popolnoma ali pa jo pusti viseti na tenkej nitki, tako, da je
vsak vetrič vrže na zemljo.

Slivoder, tako namreč smo krstili tega mičkenega kvar-

157

dar,

in se

0 pa
:oliko
olj ah,
tega-
ki jo
306110
zvrta
3 po-

1 od-
a, ali
lolga,
iruge
ginka
idike.
plodil

mla-

iterib
vadno
e 6  po
Lje -
da v
ilje ia
bi bil

njem

lotem

izpre-

kakor
jrizuje
na sa-
petljo,
i jajce

■iznilOi

ritisne

grizu®

da jo

kval'-

ljivca, večji je od obrezača in manjši od zavijača. Brez ril 6 ka
meri nekoliko črez štiri milimetre. Bronast je ali pa bakrenast
in tenko sivkasto dlakav; rilec, tipalnice in noge so črne.

Slivodera primemo najbolj v živo, ako odščipnenega zelenega
sadja ne puščamo pod drevjem, temveč vse sproti pobiramo
in pokončamo. Da je tudi otepanje koristno, razumeva se samo
ob sebi.

Jabkoddr se imenuje rilčkar, ki takisto kvari nezrela
jabelka in hruške, kakor slivoder slive in češplje. Razloček
med njima je samo t&, da jabkoder ne odščipne petlje in da
v eno jabolko časi zasadi tudi po več jajec. Tako jabolko se
nekaj časa še debeli, a naposled zastane v rasti in odpade,
predno dozori. Ako je prerežeš, najdeš v sredi zmerom enega
ali več črvičev, ki se potem dorasli v zemlji zabubijo.

Jabkoder je malo večji od slivodera — brez rilca meri v
dolgost pet in pol milimetra. Dlakav je in škrlatast (bagren)
in se zgoraj izpreminja več ali menj na zlato, rilček pa je
moder, tako tudi tipalnice in noge.

Poleg škrlatastega jabkodera nahaja se časi na jablanah,
še rajši pa na črešnjah zlati jabkoder, ki je nekoliko večji
od prejšnjega in je zlato-zelenkast; rilec, tipalnice in noge so
pa modrasto črne.

Večkratno otepanje drevja vzpomladi, pozneje pa pobiranje
nezrelih otinkov priporočamo ti tudi proti temu hrošču.

Cvetoder.

Na hruškah, še več pa na jablanah opazujemo pogostoma,
da popki (betki) začno rujaveti in se sušiti, kakor bi bili po¬
stili. Nekateri se uže na pol razpihne, potem pa zastane in
naposled vsehel odpade. Časi naletimo na jablano, ki ima malo
ne vse cvete uže v popku zamorjene. Utrgaš li tak popek in
ga bliže razgleduješ, vidiš, da so cvetni listi zgrbančeni, a
Sr ce je izjedeno in s tem je cvet uničen. V srci namreč so
cvetna plodila, nitkasti prašniki in sredi njih plodnica, iz ka-
fee pozneje nastane sad. V razjedih tiči tudi hudodelec, ki je
j° zakvarii, belkast črvič s črno glavico, pozneje pa rumen¬
kasta črnočka bubica. V podobi stoji prva pod črko a , druga
Pod črko b,  v sredi pod c  pa hrošček. Črtice pod njimi kažejo
njih naravno velikost.

Po naših vrtih nahajamo dva cvetodera,  namreč ja¬
bolčnega in hruškovega,  ki sta si močno podobna. Ja-

158

Cvetoder jabolčni.

bolčni  je črn in sivo dlakav, pokrovke so rujave in n&-
pošev belkasto pasaste, tipalnice in noge so rjaste, a po sredi
ovratnika mu gre nekoliko zabrisana bela črta. Hruškov  je
ves tak, samo da so pokrovke premo pasaste in da je črta
vzdolž ovratnika čisto bela.

Cvetoder prezimuje ali v zemlji ali pa na deblu po raz-
pokanej skorji, za lubom in pod mahom in lišajem, ki po-
gostoma prerašča stara drevesa zanikarnim gospodarjem. ! r
prvih toplih pomladanskih dneh se prebudi in lazi na veje,
kjer se kmalu potem plodi. Samica zvrta jamico v popek, po¬
loži vanjo belo jajčece in je z rilčkom porine do dna. Potem
gre k drugemu popku in tako dalje, dokler ne odloži vseh jajec,
Mladiči se hitro razvijajo in za mesec dni po priliki je uže
nov zarod tu, ki pa tega leta ne dela več škode. Toliko huje
pa gospodari potem prihodnjega leta, ako ga ni zamoril zimski
mraz, ali ako ni človek vzdignil roke nanj.

Otepanje je tudi proti cvetoderu koristno. Toda otepati je
treba večkrat in pa zgodaj, predno solnce posije, ali pa ob sii;
rovih dneh, ker drugače mrčes odleti. Starim deblom ostrgaj
razpokan lub in očisti jih maha in lišaja. S tem odstraniš
ugodno skrivališče ne samo cvetoderu, temveč še velikej mno-
žini druzih škodljivcev. Onim pa, ki prezimujejo v zemlji, brani
pot na drevesa s papirnatim obodom, namazanim s kako lepke
mazjo. O tej prekoristnej napravi porečemo kaj več pri zimskem
pedici.

Poleg uže imenovanih rilčkarjev jih je še nekolike, ki sicer
niso škodljivci prve vrste, ali časi vendar prikažejo se v tacih
množicah na sadnem, zlasti mladem drevji, da o njih ne smelim
popolnoma molčati. Ti rilčkarji so hrstodcri, pet do šest mili'
metrov dolgi hroščki zleknenega telesa in kratkega rilčka. Skoro
vsi so pokriti s kovinsko svetlimi luskami in se izpreminajo T
zlato-rumeno, zeleno ali bakreno barvo, le eden med njimi f
sivo dlakav. Brstoderi izjedajo popke, brste in mlado listje-
Zategadelj so posebno škodljivi cepičem po drevesnicah.

159

in na-
o sredi
£ o v je
je črta

po raz-
ki po-
im. T
a veje,
ek, po-
Potem
li jajec.
je uže
;o kuje
zimski

epati je
ob su-
ostrgaj
Istraniš
sj mno-
brani
o lepko
inske®

ki sicer
v tacik
smen®
st mili'
. Skoro
imajo v
jimi j*
> listje.

Brstoderov drugače ne preženeš, nego s pridnim ote¬
panjem.

Meseca maja in junija biva na slivah, marelicah, jablanah
in kutinjah, časi pa tudi na črešnjah mičken, samo tri mili¬
metre dolg črn rilčkar z rjastmi tipalnicami in brazdastimi
pokrovkami. Hrošček, slivotoč po imenu, gloje in razjeda listje
in se najrajši drži na spodnjej strani. Ličinka živi pa pod la¬
tom imenovanih dreves in dela sem ter tje zavite rove, vsled
česar drevo boleha, ali se še celo posuši.

Otepač je proti slivotoču edino orožje.

Še slabše se godi češpljam, črešnjam, jablanam in hruškam,
ako se jim je pod lup zavlekel sretli likar, majhen, samo
štiri milimetre dolg hrošček, katerega je najpreje poznati po
tem, da mu je zadek od spodaj napošev prirezan tako, da je
trebuh mnogo krajši nego hrbtne pokrovke. Svetlo črn je, ti-
paluice in noge so rujave.

Likar leta meseca maja in junija. Oplojena samica pre¬
vrta drevesni lub, in sicer rajši na vejah nego na deblu, ter
se zavleče pod skorjo. Med ličjem in med belino dolbe potem
dolg naopičen rov in desno in levo ob straneh poklada jajca.
Iz njih se izvale črvički, ki dolbejo postranske rove, zmerom
širje, kakor namreč tudi črviči rastejo in se širijo. Naposled
se zabubi vsak na konci svojega rova, ki se navadno okončuje
v lubu. Godni hroščeki se na vzpomlad pregrizejo skozi skorjo
>n pridejo na piano.

Vsacemu bode znano, da je drevo pod lubom, med ličjem
in med belino najbolj občutljivo, kajti onde se pretaka sok ali
mezga, ki redi list in sad. Razumno je torej, da drevesu ne
more biti prav, ako ga na najobčutljivejšem mestu zajedajo
likarjeve ličinke. Drevo hira in hira nekaj časa, a naposled
vsahire.

Prav takisto živi na jablanah, češpljah, breskvah in čreš-
jvjah raskavi likar, ki je pa na polovico manjši od prejšnjega
’n se ne lešči (svetli).

Kadar na lubu opaziš drobne okrogle luknjice, vedi, da so
se  ti škodljivci nastanili na sadnem drevji. Ako je napadeno
drev’0 še mlado in krepko, skušaj likarje pregnati s tem, da
Poveša dobro gnojiš in mu dovajaš obilnega soka. Nadalje
°§uli lub s črvojednih mest, izreži vso zalego iz beline in po-
iem vso rano lepo zamaži z voskom ali pa z navadno mažo
0( i ilovice in od katrana, obrezani lub pa sežgi. To se mora

160


zgoditi po leti (meseca julija), ko zalega še ni godna. — Ako
je pa nagrizeno drevo staro in močno oškodovano, storiš naj¬
bolje, če je po leti posekaš in sežgeš.

Poleg dveh likarjev je še neki tretji škodljivec, ki jablane
in hruške zajeda pod lubom, pravimo mu vrtni lubadar ali
vrtni zahibnik. Tenko dlakavi hrošček je temno rujav ali
črnikast, noge in betičaste tipalnice so pa jasnejše. Samec še
ni prav dva milimetra dolg in ima skoro polukroglasti zadek.
Poltretji milimeter dolga samica ima pa grbast ovratnik in
valjast zadek.

Vrtni lubhdar napastuje najrajši zdrava in mlada drevesca,
katera navadno zamori uže v prvem letu. Samica izdolbe rov
naravno okoli drevesca in polaga jajca, iz njih izlegli se mla¬
diči pa vrtajo najrajši navzgor. Skozi luknjice na lubu cedi
se sok neprenehoma in nič ti ne pomaga, če te luknjice tudi
z voskom zamazuješ. Drevescu odteče sok, to je, izkrvavi se.
Vsako napadeno debelce je treba izkopati in sežgati. Druge
pomoči ni.

O lubadarjih govorimo obširneje še v VIII. poglavji, ka¬
mor zavračamo bralca tudi zastran podobe.

Lešnikar.

Oreh je stvar majhne vrednosti, lešnik pa še manjše. Ako
je vrh tega še piškav, potem ni cel6 nič vreden. In ako hočemo
kako stvar prav v nič devati, pravimo o njej, da piškavega
lešnika ni vredna. Beseda: „piškav lešnik, piškav oreh“ nam je
vsak čas na jeziku, a ko bi nas kdo vprašal, kaj je krivo, da
je lešnik piškav, prišla bi nas večina v zadrego. Da je v pi¬
škavem orehu črv, ki razjeda jedrce, to ve pač vsak, a na
vprašanje, kako je črv prišel v trdi in zaprti lešnik, večina ne
bi znala odgovoriti. In kdo bi o tem še dalje razmišljal?
,,Lešnik ni bil zdrav, in črv se je sam ob sebi zavrgel v njem, pa
je mir besedi. u  Tak6 se navadno odgovarja na taka vprašanja.

No misleč človek se s takim odgovorom ne more zadovoljiti.
Mi, ki vemo, da le življenje raja zopet življenje, iskali bodemo
tudi lešnikovemu črvu zarodnika med živalimi. Iu ako količko
pazimo na goste, ki zahajajo na lesko, najdemo kmalu krivca.
Ta je namreč neki hrošč, katerega zategadelj tudi imenujemo:
14 š nikar.

Lešnikar  spada med rilčkarje, to nam pove uže sam
pogled na njegovo podobo. Naših rilčkarjev nobeden nema takti


161

tencega in tako dolzega rilčka, kajti je malo ne tak6 dolg
kakor hrošček. Sredi rilčka so vrastene kolenčaste, rekše, v
sredi nalomljene tipalnice. Noge so v stegnili betaste in imajo
na spodnjej strani majhen zobec. Telo je črno in rjasto dla¬
kavo, rilček pa malo ne gol.

Hrošček nahaja se meseca maja in
a  junija pogostoma na leščevji, bodi si samo¬
raslo, bodi si pitano po vrtih. Nekaj časa
klati se po leskah in obgrizuje brstje in
listje in potem se plodi. Ko so lešniki na
b  pol dorasli ali vendar še mehki, začne sa-
. . mica vanje polagati svojo zalego. Najpred

Lešnikar z ličin ko navrta z rilcem lešnik, naredi prav globoko

in bubo. jamico in položi na njo belo mehko jajčece

ter je z rilcem potisne do dna. Jamica na

zelenem lešniku se kmalu zaraste, znotraj se pa iz jajca izleže

črv (ličinka) in raste z jedrom, katero po malem razjeda. Ko
je dorasel, pregloje na jesen lešnikovo trdo lupino in pade iz
nje na zemljo. Piškavi lešniki počepajo navadno pred zrelimi,
ali časi ostanejo tudi na grmu do zadnjega. Sem ter tje najdeš
tudi cele lešnike, ki pa znotraj nemajo druzega, nego kupček
črvojedine (blata) in pa posušenega črva. V tacih se je ličinka
bržčas prezgodaj razvila in je jedro požrla, še predno je do¬
rasla ter je lakote poginila.

črv (ličinka) je bledo rumenkast, ukrivljen in ima svitlo
fujavkasto dlako. Dospevši na tla, zabode se v zemljo, v katerej
su še le prihodnjega leta preobrazi v bubo in potem v hrošča.

Ako ti je lešnikar na pitanih lešnikih nadležen ali škodljiv,
otepaj grme večkrat za rana zjutraj, na dalje pobiraj in meči
T  ogenj lešnike, ki prvi odpadajo in še nemajo luknje.

Glčgov belin.

Tudi v velicem krdelu šarastih metuljev je mnogo sad-
lle mu drevju prav škodljivih mrčesov. Dolgej vrsti na čelo smo
Postavili glogovega ali vrtnega belina,  ki je znan po-
T ?od. Vendar se mora priznati, da ta škodljivec zadnje čase
?‘ue bolj in bolj in po nekaterih krajih je uže prav redek. Po-
' s °d namreč, kjer se vestno izvršujejo od višjega oblastva izdani
otazi, ki velevajo drevje očistiti gosenic in njih zapredkov.

pa, ker županstvom in posamičnim gospodarjem teh na-
'®(leb ni mari, je vzpomladi vse polno metulja belina in nje-
gosenica pustoši vrte slej kakor prej.

Škodljive živali.

11

162

«

Glogov belin.

Belin ima črno dla¬
kavo oprsje in belo
prašnata krila s čr¬
nimi žilami. Njega
belo kosmata gose¬
nica ima šestnajst nog
in je dorasla črez pol¬
drugi palec (45 mili-
met.) dolga. Glava in
noge so črne, trebuk
in boki modro sivi,
po hrbtu se jej pa

vlečejo tri črne proge in med njimi dve rjasti. Buba je palec
dolga, belkasta ali zelenkasta in črno pikasta.

Vrtni belin prikaže se navadno v drugej polovici maja ali
pa začetkom junija in leta po cvetji ali poseda okoli kaluž in
mlak, kjer pije. Oasi jih je vse belo okoli take stoječe vode.
Kmalu potem znese samica kacih 150 zlato rumenih jajec v
kupčeku na zgornjo stran češpljevega, mareličnega, hruškovega
ali jabolčnega lista. Sredi julija — časi tudi še prej — izvale
se gosenčice, ki tekoj prično svoje škodljivo delo s tem. da
prepredejo ali prevlečejo list z neko tenko svilo in mu oglojejo
gornjo kožico. Pozneje pripredejo več oglodanih in suhih listov
z gosto prejo k vejam ter si narede zapredek ali mešiček,' v
katerem prezimujejo. Ko jih pomladno solnce prebudi v novo
življenje, izležejo iz gnezda in začno z nova žreti, ter so toliko
škodljivejše, ker požrč brstje in cvetje do golega. Zdaj si tudi
spredejo večje gnezdo, v katerem se zbirajo zvečer ali pa pn
slabem vremenu. Ko so se dvakrat olevile, rastejo hitro in ne
zahajajo več v gnezdo, vendar se rade drže skupaj. Dorasle se
razlezejo in si poiščejo primernega mesta, kjer se zabubijo,
bodi si na drevesu samem ali na vrtnej ograji. Za štirinajst
dni je metulj v bubi gotov in prodre ovoj in izpusti pri tem
nekaj kapljic rudečega soka. Praznoverni ljudje, videvši te
rudeče kaplje po tleh ali po rastlinah, mislili so dostikrat, da
je padal krvav dež.

Belina se najhitreje rešiš, ako po zimi obereš vse g°;
senične zapredke z drevja in jih sežgeš. Da je treba tudi
metulje loviti in pobijati, razumeva se samo ob sebi, ali tak
lov nikdar ne izda toliko in tudi ni tako lahek, kakor sne¬
manje goseničnih mešičkov.

Izmed ptičev posebno sinice in kraljički pridno razdiraj 0
gnezda in zobljejo gosenice, a naj večji neprijatelji so jim na-

163

jezdniki. To so jako majhne žuželke, ki sedajo na gosenice
ra vanje zabadajo svoja jajca. Iz njih se izvale ličinke, ki malo
po malo izjedo gosenico ali hubo, ako se je v tem zabubila.
Od najezdnikov umorjena buba je zatemnela in se ne giblje,
ako se je dotakneš. Tacih bub ne smeš. pokončevati, ker v
njih so se zabubili tvoji prijatelji — najezdniki, metulj pa je
liže davno skonč&n.

Zavrtač.

Okoli sadnih dreves opazujemo na tleh večkrat kupčeke
rumenega drobirja, kakor necega žaganja, in ako si potem deblo
bolj na tanko ogledamo, najdemo kmalu tudi luknjo — časi
tudi več —• iz katere prihaja to žaganje. Ako stvar še dalje
preiskujemo, naletimo na golega „6rva“ poltne barve, ki vrta
po deblu in razjeda les. Ono drobirje, katero nam je ovadilo
Črva, je njegovo blato. Ta „črv“ je pa prav za prav gosenica
in sicer jako velika gosenica, kajti je prst dolga (do 90 mili¬
metrov). Gola je in svitla, zamazano poltena, po hrbtu rujava,
na glavi in na tilniku pa črna. V mladosti je rožasta in dla¬
kava. Razdražena pljuje neko vodeno gnusobo iz sebe, in vsa
diši močno po lesnem kisu (octu). Gosenica pa ne živi samo
v sadnih drevesih, temveč pogostoma tudi v vrbah, topolah,
lipah in v brestih.

Zavrtbč.

V dveh letih je dorasla in potem se zaprede, naredivši si
Mešiček od trščic, in sicer zmerom blizu kacega izhoda in
da je z glavo naprej obrnena. Ko je metulj dozorel, začne
Se  buba živahno gibati in prodre mešiček. V tem poči kožnati
0v djek na bubi in metulj se izkobaca, pustivši na vratih raz¬
il*

164

trgano srajco. Kedkokedaj se izmota dorasla gosenica iz rova
ter se potem na tleh zabubi v kacem kotičku.

Po vrtajočej gosenici dali smo metulju ime: z a vrtač.
Naša podoba kaže nam metulja in njega gosenico v pravej
velikosti. Metulj sedi po dnevi navadno mirno na kacem dre¬
vesnem deblu, najrajši blizu til, in pokriva z zganenimi krili
debeli sivi in belo pasasti zadek. Ni ga lehko opaziti, ker je
tako pisan, kakor drevesna skorja. Prednja krila so namreč
rujavkasto siva in s temnimi črtami in morogami premrežena,

Zavrtač je ponočnjak in
obtore zasaja tudi samica
svoja podolgovata rjasta in
črno progasta jajca v dre¬
vesne razpoke in za lubove
luske. Dreves z gladkim lu-
bom se ne poloti z lepa.
Najrajša si izbere drevo, ki
je uže navrtano. V enej
samej hruški so uže našli
črez dve sto zavrtačevik
gosenic. Prvo leto živi za¬
lega pod lubom, in še le
drugo leto zavrta dalje v
les in dolbe navadno po
stremenu. Navzven si na¬
pravi povprečen rov, po katerem izpada nesnaga.

Zavrtača je težko v živo prijeti, ker mu gosenica živi
tako skrita. Da je treba metulja umoriti, kjerkoli ga človek
najde, razumeva se samo ob sebi. Takisto tudi menda ni treba
še posebe priporočati nekaterih ptičkov, zlasti plezalce in sinice,
ki pridno pobirajo jajca po raskavej skorji. Ako se je v kako
drevo vselilo posebno mnogo zavrtačevih gosenic, bode najbolje,
če je posečeš in razkolješ ter pokončaš gosenice. S tem si ob-
čuvaš mnogo druzih zdravih debel pred škodljivim mrčesom.

Prav tako živi v starih jablanah gosenica jabolčnega
sldenokrilca, majhnega metuljčka, ki je pa bolj kakej muhi
ali 6si podoben. Krila so namreč prozorna kakor steklo, samo
rebra, robovi in štirivoglata lisa na prednjem robu je temno
modra. Iste barve je tudi telo, le ten&k zadek ima na korenu
rudeč obroček. Metuljček je dvanajst milimetrov dolg, a z raz¬
prtimi krili zajema dvajset milimetrov.

zadnja krila so pa pepelasta.

Zavrtdčeva gosenica.


165

Jabolčni sklenokrilec leta skozi vse poletje, največ
pa okoli kresa. Yse, kar je bilo o zavrtači rečeno, veljd tudi
o tem metulji, samo da k svojej preobrazbi potrebuje le eno
leto.

Prstenčar.

Na vsakovrstnih sadnih drevesih, pa tudi na brestu, gabru,
glogu in na črnem trnu živi pogostoma gosenica jako škodlji¬
vega metulja prstenčarja.  Vsa žival z nogami in tipalni-
caini vred je rumenkasta, časi jasnejša, časi temnejša, prek
prednjih kril mu gresta dve rjasti progi in prostor med njima
je zlasti pri samici temnejši nego ostalo krilo.

Prstenčar in njegova gosenica.

Okoli kresa izplazi se navadno metulj iz zapredka, ali malo
ga je videti, ker po dnevi sedi mirno v kacem senčnem
skrivališči in drži krila zganena kakor streha. Toliko živahnejši
je pa po noči in nekaj dni potem začne samica jajca nesti.
Teh je nekoliko sto in mati jih lepo vrstoma položi okoli kake
mladike v podobi prstena ali kolobarca, odtod tudi ime pr¬
stenčar.  Kujava jajca so gosto zbita in z nečim neraztopnim
klejem zlepljena. Človek, ki ima dober vid in je temu vajen,
°pazi tak prsten uže iz neke daljave.

Jajca prezimijo, na prvo vzpomlad pa se izvale iz njih
cr >ie, rujavo kosmate gosenčice, ki tekoj začno objedati cvetne
popke in razvijajoče se brstje. Gosenice se drže zmerom skupaj,
toda ne narede si mešička, temveč samo nekoliko se pokrijejo
l  neko svilasto prejo, ki se tudi videva po vejah, koder hodijo
zre t. Najrajše sedč v kakej rogovili ali pa na deblu onde, kjer

se v veje razhaja. Ko se je drugič olevila, slekla je črno suknjo
in je dobila lepo šarasto. Gosenica je potem sivkasto modra
in ima na glavi dve črni piki, kakor oči. Vzdolž ima šest jasno
rjastih prog, a po sred hrbta belo črto; vrh tega je obrastena
z dolgimi mehkimi dlakami.

Dorasle se razlezejo in se zabubijo
v sivem, rumeno zaprašenem zapredku
bodi si ob veji ali med listjem. V našej
drugej podobi vidiš pri a  jajca okoli
vejice prilepljena, pri b  zapredek med
dvema listoma in spodaj iz zapredka iz-
luščeno bubo, vse v naravnej velikosti.

Prstenčarjevo zalego je treba po¬
vsod, kjerkoli jo ugledaš, z vejico vred
odrezati in sežgati. Takisto moraš
obrati vse zapredke, ali priden in skrben
gospodar jim niti ne bo dal, da bi se
zapredle, kajti jih bode uže prej po¬
končal. To je pri tej gosenici tem laže,
ker so vse na kupu. Ako jih nečeš s
kako cunjo zmastiti, razstreli jih s
Prstenčarjeva jajca, za- smodnikom (strelnim prahom). V puško
predek in buba. vsuj nekoliko smodnika, polovico od
navadnega strela, nanj pa ne stavi ni-
kakeršnega zamaha, temveč izstreli sam smodnik na gosenice
prav z bliža. Drevesa tak strel nič ne oškoduje. Od ptičev
se posebno vrabci in ščinkovci radi maste s to gosenico in tudi
med najezdniki ima premnogo napastnikov.

Gobavec ali žvagar.

Ta dva metulja tu pred teboj si nista posebno podobna.
Ogledavši si oba bolj natanko, sodil bode vsak, da nista iste
vrste. Ali ta sodba je vendar prenagla in zato kriva. Oba me¬
tulja spadata v eno in isto vrsto ter se ločita samo po spolu.
Podoba na desnej kaže nam samico, ona na levej pa samca
jako škodljivega nočnega metulja gčbavca ali žvagar  j a.

Zamazano bela samica je jako debelega, tršastega trupla
in je na konci zabreklega zadka obrastena z rujavkasto volno.
Velika krila so ob vnanjem robu, črno pikasta, a sredi vsacega
je videti črna kljukasta lisa, vrh tega gredo prek prednjih tri
ali štiri, na zikzak zverižene črne proge, ki so več ali menj
jasno izražene. Črne tipalnice so le kratko nazobčane in so za-

167

tegadelj videti ščetinaste. V dolgost
meri nekaj črez štirideset, na razteg-
ljaj pa do osemdeset milimetrov.

Na polovico manjši samec ima
na dve strani češljaste tipalnice in
je mnogo temnejši. Prednja krila,
glava in oprsje je namreč sivo rujav-
kasto, zadnja krila so rjasta, zadek
pa siv in na konci kosmat. Valovite
črne proge na prednjih krilih so ne¬
jasne, kakor hi bile zabrisane.

Gobavec leta meseca julija in
avgusta. Samica je jako neukretna
in lena ter sedi z zganenimi krili na
kacem deblu, samec je pa živahnejši
in leta časi pri belem dnevi. Nekaj
dni potem znese oplojena samica na
drevesno skorjo več kupčekov okrog¬
lih, svitlih , rujavih jajec. Pri tem
delu se goli samici rujava dlaka na
zadku in jajca so vsa s to dlako po¬
krita, in zalega je videti, kakor bi
majhni koščeki kresilne gobe viseli
po drevesu. Zategadelj se tudi me¬
tulj imenuje: gobavec.

Jajca prezimijo, a vzpomladi iz-
vale se iz njih gosenice, ki se kmalu
razkrope po drevesu in začno obje¬
dati popke in brstje. Všeč jim je
vsako sadno drevo, nahajajo se pa tudi
na topolah, vrbah, na hrastih, bres¬
tih in na druzih listnatih drevesih.
Kjer jih je mnogo, oklestijo vse ze-
kakor bi bilo suho. Ko je eno deblo
ogoljeno, gredo ž njega in se napotijo iskat druzega. Gobavčeva
gosenica ima jako debeloglavo, črnikasta je, a po hrbtu se jej
slečejo tri rumenkaste proge. Prvih pet telesnih obročkov ima
po dve modri, dalnjih šest obročkov pa vsak po dve ru-
Oeei bradavici, a iz vseh teh bradavic rastd kosmiči dolzih in
to gik (ne mehkih) dldk. Ako to gosenico neoprezno prijemlješ
2  golo roko, ali če ti kam drugam pade na golo kožo, zabodejo
Se  ti krhke dlake vanjo in ti zadajejo hude bolečine. Beri, kar
SIDo  o tem povedali pri sprevodnici na str. 33. Gosenice se

Gobavec ali žvagar.
kuje, in drevo je -videti,

168


drže rade na kupa in pri deževnem vremenu iščejo zavetja na
spodnjej strani kake močne veje. Meseca junija ali še prej so
dorasle in se zabubijo pod kacim listom ali pa na raskavej
skorji, pritrdivši se onde z nekoliko nitimi. Kratka in precej
debela buba je mrka, skoro črna in ima sem ter tje kosmiče
rumenkaste dlake.

Tega škodljivca je treba na vse kriplje zatirati. Jeseni in
po zimi snemaj tisto gobasto zalego in metaj jo v ogenj, ali
ne preveč na enkrat, ker jajca v ognji močno pokajo. Na deblu
ne masti (mečkaj) zalege, kajti jajca so trda in na hrapavej
skorji nikoli vseli ne zmastlš. Takisto je treba tudi gosenice
pridno obirati, in to tem več, ker ptiči za nje ne marajo. Edina
kukavica jih zoblje. Najbolje je iskati jih po dežji in v kupu
zbrane pomastiti z roko, ki pa mora biti v rokavico oblečena
ali pa v cunjo zavita. Samo ob sebi se razumeva, da je treba
umoriti vsako samico, najdi jo uže na vrtu ali zunaj kje, kajti
gobavec je škodljiv povsod. Na Francoskem so enkrat gobavčeve
gosenice pregnale celo ljudi iz stanovanj, ko so na planem vse
požrle in, iskaje nove hrane, zašle v hiše.

Prav tako kakor gobavec zavija svoja jajca v rjasto dlako
tudi zlatoritka, ki nemarnemu gospodarju lehko napravi ve¬
liko škodo na sadnem drevji. Tudi ona poklada jajca v podobi
majhnih gobic, toda te gobice so jasno rjaste, klobasaste in
ne vise na deblu, temveč spodaj na listji. V vsakej gobici (klo¬
basici ali mulici) je črez dve sto jajec.

Zlatoritka  je majhen bel metuljček z rjastim zadkom.
Samec ima na prednjih krilih časi dve črni piki in spodaj je
ob robu temno rujav, tudi vejice na češljastih tipalnicah so
rujavkaste. Samica je vsa bela, samo zabrekli zadek je na
konci rjasto dlakav.

Pri nas se pokaže ta metulj okoli kresa, časi tudi še po¬
zneje. Po dnevi sedi mirno v listji, zvečer se pa preletava. A
dveh ali treh tednih se uže izvale iz klobasaste gobice zelen¬
kasto rumene, črnoglave in črnopikaste gosenčice, ki potegnejo
črez list od roba do roba nekoliko nitek in potem začno 2
lista glodati kožico. Ko je prvi list oglodan in do golih reber
ostružen, gredo na drug in tak6 naprej. Jeseni pripredejo več
listov skupaj, ovijejo jih zunaj z nitimi, znotraj pa jih oblože
s svilnato prejo ter si tako narede gnezda, v katerih prezimijo-
Ta gnezda so mnogo večja, nego ona od vrtnega belina in pa¬
dajo človeku po zimi uže z daleč v oči. Dosle gosenice niso
na drevesu nič zakvarile, njih škodljivost prične se še le s po-


169

mladjo. Toplo solnce izvabi jih kmalu iz gnezda in potem se
pasejo na popkih in po brstji. Tu in tam si delajo tudi manjše
zapredke, ali v starem gnezdu jih ostane zmerom še nekoliko.
Ko so se tretjikrat olevile, so dorasle. Zdaj se razlezejo in se
zabubijo med listjem začetkom meseca junija.

Dorasla gosenica je črnikasta in rujavo kosmata. Kosma¬
tine stoje v šopkih na bradavicah. Med tretjo in četrto brada¬
vico — ako šteješ od spodaj počenši — vidi se podolgasta
bela lisa na vsacem obročku in vse te lise sestavljajo pretrgano
belo črto o bokih. Vzdolž hrbta pa se vlečeta dve kakor cinober
rudeči progi, in na devetem in desetem obročku stoji med njima
še jasno rudeča bradavica. Na raztegljaj meri 35 milimetrov.

Zlatoritka dela škodo samo tacemu gospodarju, ki je do
skrajnosti len in zanikeren. Gnezda po vejah so tako velika in
na tako lepem videzi, da kar kričijo po Škarjah, ki bi jih od¬
rezale. Na pritlikavcih pa uže zalego lehko obereš in pokončaš.
Gnezda kakor tudi zalego požgi. Gosenica živi pa tudi na druzih
listnatih drevesih, s katerih jo moraš tudi trebiti, da ti po¬
zneje ne zaide na sadno drevje.

Zlatoritki ves podoben je Mlas, samo dlaka na zadku je
jasnejše rumena, kakor zlata, Tudi gosenici sta si močno po¬
dobni, ločita se le v tem, da je belasova črno kosmata in da ima
tik nad nogami še eno kot cinober rudečo izpretrgano progo.

Tudi bel as poklada zalego v kupčekih na listje našim
sadnim in drugim listnatim drevesom ter jo kakor gobavec in
zlatoritka zaodene z dlako. Dalje živi in se razvija prav tako,
kakor zlatoritka, samo da se gosenice jeseni razkrope in da
torej ne delajo skupnega gnezda. Prav zato jih pa ni tako lehko
zatreti. Pokončevati gobice v poletnih mesecih je edini pripo¬
moček proti belasu.

Modroglavka.

Tako se kliče neka gosenica, ki se sem ter tje pogostoma
aahaja na češpljah in jablanah, pa tudi na drugem sadnem
drevji. Gosenica je tako očitna, da je ni lehko zgrešiti. Do¬
rasla meri nekaj črez štirideset milimetrov, rumeno zelenkasta
J® in z mnogimi črnimi bradavicami osuta, a iz vsake brada¬
te jej raste kratka črna ščetina, Glava je, — kakor uže ime
samo pove — jasno modra,  na temenu pa jej sedita dve
Ye liki črni lisi.

Mlade modroglavke prikažejo se zgodaj vzpomladi na drevji
111  obgrizujejo popke, še predno so se razpihnili. Tačas so sive

170

in rumeno progaste, in še le pozneje dobe zgoraj opisano obleko.
Meseca junija doraste in se zabubi v tencem ovoji, kateremu
priprede vsakeršnega drobirja, ki ga najde v bližini, na pr.
drevesni mah, apno s stene, trščice z ograje i. t. d. V tem
zapredku leži gosenica več od mesec dni neizpremenjena in še
le potem se preobrazi v majhno  rušo bubo, iz katere se me¬
seca septembra ali cel6 oktobra izpreza metulj. Tedaj je med
zadnjimi in človek ga tem laže prezre, ker po dnevi sedi mirno
v kacem skritem kotičku in drži krila nad zadkom strehasto
zganena. Prednja krila so siva in rujava, imajo dva temna
pasa vprek in v sredi tri več ali menj zlite belkaste ali ru¬
menkaste lise, ki so v obrisu nekoliko naočnikom podobne.
Zadnja krila so siva in v notranjem kotu rujavo lisasta. Glava,
truplo in noge so gosto kosmate. Samec je tencega zadka z
dlakavim čopom na konci in njega tipalnice so češljaste, sa¬
mica pa ima zabrekel, gosto dlakav zadek in tenke, nitkaste
tipalnice. V dolgost meri kacih osemnajst, raztegnen blizu štiri¬
deset milimetrov.

Iste jeseni še odloži navadno
samica svoja zelenkasta jajca, in
sicer prileplja jih posamično po de¬
blih in vejah raznega sadnega drevja.
Tu in tam prezimi tudi kaka za¬
poznela samica, ki se svojih jajec
potem iznebi še le o prvej pomladi.

Modroglavka. Kjer se je modroglavka zavrgla

v večjem številu, dela znatno škodo.
Metulju in zalegi ni lehko priti na sled, tedaj ti ne ostane za
pokončevanje druge poti, nego da trebiš gosenice z drevja.
Ako drevo streseš ali z otepačem trkneš ob vejo, počepajo ti
na tla. Te gosenice se namreč ne drže čvrsto in vsak močnejši
veter jih pomeče na zemljo.

Modroglavki nekoliko podoben je marelični sotoneic,
ki biva sosebno rad na marelicah,  pa tudi na breskvah in
mladih jablanah. Metulj ima rujavkasto siva in črno počrkana
prednja, in jasno siva zadnja krila. Prezimil je kot buba, n
vzpomladi izmotal se je iz zapredka in se zaplodil. Gosenica
je precej očitna, na hrbtu četrtega obročka jej strči mesnat
rogljiček, na enajstem pa neka bradavica. Črna je in belo in
rudeče lisasta, po bokih ima pretrgano rudečkasto črto, p°
hrbtu pa jej kakor cinober rudeča proga sega od glave do

171

bradavice, samo na rogljičku je pretrgana. Po glavi in po
vratu je belo kosmata, dalje po hrbtu so pa kosmatine črne
z belimi konci. Doraste še le pozno jeseni in se zabubi v
gostem zapredku ob deblu ali na vejah.

Tega škodljivca ubraniš se edino s tem, da gosenice pridno
obiraš in po zimi debla in veje s strguljo čistiš.

Čudak imenuje se škodljiv metulj, ki je tega imena v
resnici vreden. Samcu sicer ni nič reči, prav čeden metuljček
je. Velik res ni, kajti je samo deset milimetrov dolg in na
raztegljaj meri kacih pet in dvajset milimetrov, ali drugače
nima nič na sebi, kar bi se moglo „čudno“ imenovati. Oblečen
je v rjasta, zgoraj in spodaj zamoklo rujavo prepasana krila,
n prednja so v notranjem kotu zaznamovana s svetlo belo
štirivoglato liso. Češljaste tipalnice so rujavo sivkaste.

Vsa drugačna je pa samica. Kes čudna žival! Metulju
vsaj prav nič ni podobna. Namesto kril ima prekratke krpice,
n zadek je neprimerno debel in zabrekel. Vsa žival je prav za
prav nabrekla, sivo kosmata vrečica, polna jajec in žedi ne¬
premično na zapredku, iz katerega se je izkobacala.

Pa tudi čudakova gosenica je nenavadna, nekako svoje
posebne vrste žival. Na četrtem, petem, šestem in sedmem
obročku nosi dolge rumene ali rujave kosme, ki so podobni
štirim ščetem, potem ima še na vsakej strani glave, na obeh
straneh petega in na hrbtu predzadnjega obročka dolg čop
ornih in na konci betičastih dlak. Pa tudi drugače je po vsem
telesu kosmata, a vse te kosmatine stoje na povprek razvršče¬
nih bradavicah, ki so na tretjem in četvrtem obročku posebno
goste in rudečkaste. Takim gosenicam pravimo ščetke.  Sa-
ntičina je malo ne na polovico krajša od samčeve.

Iz prezimivših jajec izvale se vzpomladi gosenice, ki so
Pn s prva črne, kosmate in na hrbtu z dvema rumenima pi¬
sarna olepšane. Nahajajo se na vsakovrstnem sadnem drevji,
Pa tudi na rožah, malinah, borovnicah (črnicah) in še druzih
istnatih drevesih in grmih. Ko so dorasle, ogole se in pora¬
bijo dlako v zapredek. Meseca junija (okoli kresa) pokažejo se
Metulji in samica znese v kupčekih okoli sebe več sto jajec,
‘ z  katerih še istega leta pride drug zarod, ki navadno dozori
konec septembra. In tega druzega zaroda jajca prezimijo. Jajca
So  zgoraj sploščena, sivkasta z rudečim obročkom.

Glede zatiranja velja to, kar smo pri prejšnjem metulju

Povedali.

172

Šarec.

Meseca julija in avgusta ob lepili večerili leta počasi in
nekako zaspano po naših vrtih lepo pisan metulj š &  r e c. V
poleg stoječej podobi ga vidimo upodobljenega v pravej veli¬
kosti. Krila so mu čisto bela in posuta s črnimi pegami, ki
so na prednjih krilih razpostavljene v šest, tu in tam pretrga¬
nih vrst. Prostor med prvo in drugo kratko vrsto — od trupla
počenši — in potem prostor med četrto in peto vrsto je žolt
(rumen.) Zadnja krila imajo pa tri vrste črnih peg in pred
prvo še nekoliko posamičnih tacih pik. Glava je črna, oprsje
in zadek pa rumen in črno lisast.

tembra izvale se gosenice in objedajo listje, ali škode tačas ne
delajo. Na pol dorasle popadajo potem z listjem vred na zemljo
in prezimijo na tleh. Prihodnja vzpomlad jih zopet izbudi v
novo življenje in v novo žretje. Sedaj sklestijo do konca vse
cvetje in listje, in s tem napravijo časih prav znatno škodo.

Šdrčeva gosenica je tenka, zgoraj bela, spodaj žolta, vmes
pa ima vrsto črnih peg. Tudi vzdolž hrbta jej se vleče vrsta
črnih lis, in glava je tudi črna. Gosenica ima samo deset nog,
namreč spredaj šest prsnih in štiri trebušne prav na konci
trupla, v sredi pa manjkajo trije pari. Zat6 pa taka gosenica
vse drugače lazi, nego druge s šestnajstimi nogami. Gredoč
se oprime s prednjimi nogami in povleče zadnji konec za seboj,
pri tem pa se zgrbi hrbet in naredi neko petljo. Tak6 nekako
gibljemo tudi mi s prsti, kadar ped merimo. Zat6 smo vsem
tacim gosenicam in njihovim metuljem zdeli ime: pedici.  \
naslednjih dveh podobah vidiš zraven metuljev pedicev tudi
njihovo lazečo gosenico. Poleg te osobitne hoje imajo pedici
tudi to svojstvo, da se njihove gosenice, na tenkej nitki viseč,
spuščajo na zemljo, ako potreseš vejico, na katerej sede a.i
jih kako drugače vznemirjaš. Takisto pa delajo še mnoge drug 6
gosenice, čegar metulji ne spadajo v to krdelo.

Š&rec se najrajši omuhava
okoli grozdičja sv. Ivana in
okoli kosmulj, pa tudi slive
in marelice so mu všeč, in
v sili je tudi trnulja (trnolica
dobra. Ysem tem poklada sa¬
mica svoja podolgovata, jasno
rumena jajca v majhnih kup-
čekih na liste med rebra.
Še iste jeseni, prve dni sep-

173


asi in
e. 7
veli-
ai, ki
etrga-
trupla
e žolt
. pred
oprsje

ribava
,na in
slive
ič, in
lolica)
da sa-
jasno
l  kup-
rebra.
i sep-
jas ne
;emljo
udi v
;a vse
škodo,
vmes
vrsta
t nog,
konci
senica
Iredod
seboj,
ekako
vsem

ci, \
tudi
pedlci

viseč,
le ali
druge

Meseca maja je šdrčeva gosenica dorasla ter se z nekoliko
nitimi priprede za kako vejico ali list in se preobrazi v svitlo
črno, zadaj žolto obrobljeno, vretenčasto bubo. Za mesec dni
in še prej pride iz nje metulj na dan.

Ako si kacega poletja opazil večjo množico šdrcev in se
ti je bati, da ti bodo prihodnje pomladi njih gosenice škodo
delale, pograbi jeseni vse listje pod omenjenim drevjem in
grmičjem in zažgi nagrabljeni kup. Z listjem vred pogore tudi
premnoge gosenice. Ako se ti pri vsem tem na pomlad po¬
kažejo gosenice v večjej množini, potem ni druge pomoči, nego
da jih pridno obiraš ali oteplješ in prestrezaš, bodi si v kakov
dežnik, ali na prestrt prt ter jih potem pomoriš.

Mali zmrzlikar,

kateremu tudi mali zimski pedi  c pravimo, je našemu sad¬
nemu drevju najhujši neprijatelj. Po volji so mu vsa sadna
drevesa, posebno pa črešnje, hruške, jablane, češplje in orehi.
Gorje vrtu, kjer se je udomačil zmrzlikar in mu nemaren človek
ne ustavi škodljivega dela. Gola kakor metle stoje potem dre¬
vesa sredi poletja in ako se to ponavlja, morajo usehniti.

Kakor pri čudaku je tudi
pri zmrzlikarji vnanja postava
po spolu zelo različna. Samec
ima štiri popolnoma razvita
krila, ki so zamazano sivkasta
ali rujavkasta, zadnja pa zme¬
rom jasnejša od prednjih. Po¬
prečne valovite temnejše proge
so več ali menj zabrisane, toda
na prednjih krilih zmerom
očitnejše nego na zadnjih.
Siva samica ima debelejši in
krajši zadek in ne more le¬
teti, ker so nje rujavo pre-
pasana krilca krnasta.

Ta metulj se prikaže jako pozno v jeseni in celo za¬
četkom zime, ko so mrazovi uže davno vso drugo golazen po-
gnali v zimska skrivališča. Meseca novembra ali celo decembra
Pirije iz zemlje ter se zaplodi. Samec sedi ob dnevi z raz-
Pnenimi krili na kacem deblu ali na tleh, a zvečer leta okoli,
krnica pa se napoti do najbližnjega drevesa, zleze v vrh in
z a nekoliko dni začne na popke polagati posamična jajca, vseh

Mali zmrzlikar.


174


skupaj črez dve sto. Nekoliko toplih pomladnih dni zadostuje,
da se izvali gosenica, ki se tekoj zavrta v popek (betek) in
ga začne razjedati. Posebno škodljiv je ta mrčes pri hladnem
vremenu, ko se popki le počasi razvijajo in so torej uže veči¬
noma pokončani, kadar bi se morali razpihniti.

Gosenice so s prva sive in črnoglave, pozneje zelene zme¬
rom bolj in bolj in so dorasle zelene in belkasto ali rumen¬
kasto progaste ter imajo svitlo rujavo glavo. Koder hodijo, pre¬
dejo tenke niti za seboj, zato tudi ne padajo na tla, ako drevo
streseš, pač se spuste ob niti navzdol, ali kakor ne čutijo več
nevarnosti, splezajo po istej niti hitro zopet nazaj, od koder so
prišle. Ko so dorasle — kar se navadno zgodi še pred koncem
maja — spuščajo se ob takej niti na zemljo, v katerej se po¬
tem preobrazijo v jasno rujavkaste bube. Iz teh se izmuzajo
metulji, kakor je biio zgoraj uže povedano, prav pozno pod zimo.

Zmrzlikarja je treba na vse pretege preganjati in zatirati.
Ako si vzpomiadi na kacem drevesu opazil zmrzlikarjevo go¬
senico, tedaj moraš na jesen, če ne prej, vsaj oktobra meseca
zemljo okoli drevesa črevelj na globoko prekopati in premetati.
S tem si bube, ki tiče le plitvo pod zemljo, pokopal tako glo¬
boko, da metulj ne bode mogel pririti na vrh. Zato je tudi dobro,
ako prekopano zemljo čvrsto poteptaš ali s tolkačem zbiješ.

S tem pa delo še ni pri kraji. Ne gre misliti, da bi bil
s prvim delom zatrl vse metulje, nekoliko jih bode vendar le
izlezlo, in tem moraš ubraniti, da ti ne pridejo na drevje.
Samcem sicer tega ne moreš ubraniti in tega tudi ni treba,
zadovoljen bodi, ako si samicam zaprl pot. To pa ni tako težko,
ker vemo, da samica ne more leteti. Ako okoli drevesa na¬
praviš od kake maže kolobar, katerega zmrzlikarjeve samice
ne morejo prekoračiti, ker so se na lepkem mazilu ulovile,
rešil si s tem drevo škodljive zalege. Ob enem imaš v rokah
vse te samice in jih lehko pokončaš. Drevesa samega mazat)
ti ne bi svetovali, temveč naredi od močnega  papirja štiri
palce (11 cm.) širok pds, namaži ga z lepko mažo in privežj
ga okoli debla tako visoko, kakor ti je najbolj priročno. Veže 8
ga lehko ali spodaj ali pa tudi zgoraj. Ako si ga vezal spodaj,
mora biti namazana stran zunaj, ako ga pa vežeš znotraj, p°;
tem naj bode pomazana stran navznoter obrnena. Veži pa tak®
ali tak6, pazi dobro, da se p&s tesno oprijemlje debla, ker sicer
bi ti zmrzlikarica prelezla spodaj. Ako je tedaj skorja zelo ra¬
skava, izgladi jo nekoliko z nožem ali pa zamaži z ilovico vse
raze. P&s napravi uže v prvej polovici oktobra in ostane n a J
dva meseca. V tem se pa večkrat prepričaj, ali je miz se


175

lepka ali ne. Ako ni več zadosti lepka, moraš jo ponoviti. Pri
tej priliki odstrani vse ujete zmrzlikarje, naj bodo mrtvi ali
živi, ker bi se od njih naposled lehko naredil most, preko ka¬
terega bi drugi korakali na drevo.

Ta ali ona samica, videča da ne more priti črez pdmaz,
odloži v stiski svoja jajca na deblo pod pasom. Zat6 ne bode
napačno, ako na prvo vzpomlad ta spodnji kos debla dobro
namažeš z apnom ali z ilovico, ter tako zatareš zalego. Pas
naj ostane kaka dva meseca na deblu, še bolje pa je, ako ga
pustiš do pomladi, ali če si ga prej odvzel, takrat ga z nova
namaži in priveži. Obtore namreč lazijo na debla vsakovrstni
mrčesi, zlasti c v e t o d e r i, in ti vsi obtiče na lepkem povlaku
in ne morejo dalje. Takisto se polove tudi vse zmrzlikarjeve
gosenice, ako se je vendar katera izvalila iz jajec, položenih pod
pasom. Sploh se ta naprava ne more dosti prehvaliti. Le poskusi
enkrat in gotovo se uveriš, da se ti mali trud dobro poplača.

Zdaj pa še nekoliko besedi o pomazu. Teh je več, skoro
vsake bukve, ki o tem govore, priporočajo drugačno zmes. Naj¬
boljša je tista, ki najdalje lepka ostane in je ob enem tudi po
ceni. Prav dobro maz dobiš, ako na poldrugo libro navadnega
kolomaza prideneš pol libre gostega terpentina ter oboje nad
ognjem v lonci raztopiš in dobro izpremešaš. Potem jo še
gorko s čopičem namaži na papir in kadarkoli jo zopet rabiš,
vselej jo popred pogrej. — Drugi zopet jemljo na libro črne
smole, pol libre terpentina in tri četrti libre lanenega olja. —
Neko tretje, tudi močno hvaljeno mazilo si napraviš, ako kuhaš
pet liber repičnega (ogerščičnega) olja in libro svinjske masti
tako dolgo, da se ena tretjina vkuha, potem tej zmesi prideneš
Še libro gostega terpentina in libro kalofonije. Terpentin in
kalofonijo moraš pa prej v posebnej posodi stopiti, potem prvej
zmesi primešati in na to vse skupaj še nekaj časa kuhati in
neprestano mešati. Kadar se ohladi, mora biti zmes dobro
mazava, rekše, ne sme biti preredka, ker bi sicer s pasa ka-
Pala, pa tudi ne pregosta, ker se ne bi dala dobro mazati.

| Ako se ti zdi, da je preredka, kuhaj jo še nekaj časa, da se
zgosti; ako je pa pregosta, prilij jej še malo olja. Kuhaj pa
Po tem ali onem vodilu, zmerom ti je paziti, da ti plamen ne
zaseže lonca, kajti vse te stvari se lehko unamejo. Zato bode
najbolje, ako ne kuhaš na zublji, temveč na žarjavici.

Ako imaš kake plemenite cepiče, ki so ti posebno k srcu
Prirasli, in bi jih torej rad občuval požrešnih zmrzlikarjevih
ali tudi druzih gosenic, pomaži jih ali vsaj njih popke z
voskom.

176

Yeliki zmrzlikar,

tudi  veliki zimski pedic imenovan, je prav tako škodljiv,
kakor mali in je menda pri nas še bolj navaden. Veliki zmrz-
likar se vede kakor mali in skoro vse, kar je bilo o tem po¬
vedano, velja tudi o velicem. Razločujeta se samo v velikostim
v obleki.

Samec ima velika krila, prednja
so trivoglata, zadnja klinasta in za¬
okrožena. Oboja so jasno rujavo ru¬
menkasta in imajo temno piko v
sredi. Prednja so razno morogasta,
zadnja pa drobno pikčasta. Tipaluice
so češljaste. Rujavkasto rumena sa¬
mica je povsod črno pikčasta in je
brez kril, vendar je urna, ker ima
dolge noge. Nje tipalnice so nitkaste.

Veliki zmrzlikar pokaže se jeseni
nekoliko pred malim, uže okoli po¬
lovice meseca oktobra, in oplojene
samice silijo na razna sadna drevesa,
katerim pokladajo svoja podolgasta
rumena jajca na popke. Ena samica
jih zapljune do štiri sto. Gosenice so
jasno rumene, vzdolž hrbta imajo
široko rušo, črno zarobljeno progo,
ob straneh pa na vsacem obročku
rušo črto; tudi glava je ruša.

Gosenica žre navadno po noči, po
dnevi pa miruje in se rada postavlja
tako, kakor je v našej podobi nari¬
sana. Okoli kresa doraste in se po niti spusti na zemljo, kjer
se zabubi.

Zastran pokončevanja tega kvarljivega metulja zavračamo
bralca na to, kar smo pri malem zmrzlikarji obširneje raz¬
ložili. Vse veljd tudi za velicega. In prav zarad njega treba jo
kolomazne pase privezati uže o polovici oktobra. Pomneti pa
je, da zmrzlikarjeva gosenica biva tudi na listnatih gozdnih
drevesih.

Sem ter tje nahaja se še neki tretji, prejšnjima dvema
sorodni metulj, čegar gosenica na sadnem drevji časi dela ne-

177

codljiv,
. zmrz-
>m po-
:osti in

»rednja
in za-
vo ru-
)iko v
agasta,
oalnice
na sa-
in je
jr ima
tkaste.
jeseni
oli po-
plojene
revesa,
ilgasta
samica
Lice so
imajo
progo,
oročku

iči, po
Javlja
nari-
>, kjer

ičamo
e raz-
eba je
efci p a
jzdnik

Ivema
la ne¬

izmerno škodo. Imenuje se: višnjev zmrzlikar in je velik
kot mali zimski pedic. Tudi njega samica je brez kril in je
podobna rujavkasto sivemu valjku, a od prejšnjih dveh samic
razloča se poglavito v tem, da ima na konci zadka dlakav
čopek. Gosenica je sivkasta, časi tudi rumenkasta in je na prvih
treh obročkih debelejša nego na ostalih. Na hrbtu četrtega,
petega in šestega obročka sveti se kupasta bela lisa in peti
ima na vsakej strani bradavico, ki je spredaj bela, zadaj pa črna.

Višnjev zmrzlikar živi na vsakovrstnih sadnih drevesih in
se razvija prav tako kakor zgoraj opisana dva, in takisto ga
je tudi treba zatirati.

Jabolčni tončič.

Kdo ga ne pozna, če tudi ne pod tem imenom ? Komu
ni uže tolikrat pokvaril slast do okusnega sada. Glej! krasno
jabolko! Rumeno je kot vosek in na solnčnej strani zarudelo
kakor lice zdravega dečka. In kako ugodno vonja (diši). Skoro
ti je žal prerezati je, ali naposled vendar nastaviš nož in jo
razpoloviš. Ali glej! umazan črv se vije pod nožem, ki ga je
prerezal in iz prekrasnega jabolka usiplje se gnusno blato.
Minula te je slast in če si tencega želodca, odložiš morebiti
prelestivi sad, ne da bi ga okusil.

Jabolčnega „črva“ torej gotovo pozna vsak,
komur pridejo te vrste pred oči, a le malo jih
bode med njimi, ki vedo, da je ta negnusni
črv gosenica sicer mičkenega ali prekrasnega
metuljčka. Poleg stoječa podoba ti ga kaže v
pravej velikosti, ali škoda, da ti ne more po¬
dati niti vseh tencih črtic, niti krasnih barv,
še menj pa sijajnega leska, s katerim se ponaša
t^ mali gizdalin. Modrasto siva gornja krila so polna povprečnih
Pretencih in valovitih črt rujave barve, v spodnjem kotu pa
sveti precej veliko rušo, zlato obrobljeno oko (zrcalo), ka¬
tero navznoter omejuje črna črta. Rese na prednjih krilih lešče
Se  kovinsko. Zadnja krila so sijajno sivo rujavkasta in lehko
Okrasto nadahnena.

V hramih, kjer je bilo sadje po zimi spravljeno, videva
? e  po stenah ali okoli oken ta metuljček meseca junija in
jMjja. Nahaja se pa tudi na planem, sedeč po drevji, ali tu ga je
te žko opaziti, nekaj ker je skoro iste barve kakor drevesni lub,
"ekaj pa, ker po dnevi sedi mirno, ali se ce!6 skriva za lu-
s «ne. Po noči pa leta živahno okoli ter se plodi. Oplojena sa-
Skodljive živali. 12

Jabolčni

tončič.

178

mica poklada potem svoja rudeča jajca posamična na nezrela
jabka in na hruške; za drugo sadje pa ne mara. Za osem dni
izvali se gosenčica, zabode se v sad in se prevrta do sredine.
Tu se hrani s pečkami, pa tudi meso se jej ne upira. Jamica,
skozi katero se je gosenčica zarila v sad, zaraste se popolnoma,
in od zunaj s&du nikakor ni poznati, da redi v sebi črva. Samo

v drobnih jabkih in še po¬
sebno v hruškah, ki imajo
tesno srce, črvovo blato s
časom nema več prostora,
zato si naredi dušek, po ka¬
terem izpehava blato. Ako
začne sad na drevesu gniti,
izseli se črv iz njega in se
zabode v drugi. Črvivo sadje
odpada pred zdravim in je
videti lepo zrelo, ali ako je
prerežeš, najdeš v njem črva.
No ker se jabka in hruške
večinoma pobero z drevja,
predno so do konca dozorele,
zato se spravi mnogo na vi¬
dez zdravega, v resnici pa
piškavega sadja. V petih tednih je gosenica dorasla in se pre¬
rije iz sada. To se časi zgodi, dokler je sad še na drevesu, in
gosenica se ob niti spusti niže na kako vejo ali na zemljo ter
se skrije v kak kotiček, najrajša v raze na razpokanem lubu.
One pa, ki so skrite v odpalem ali prezgodaj pobranem sadji,
prilijejo na tleh ali v hramu na dan in si tudi poiščejo pri¬
merno skrivališče. V tem prezimijo, ne da bi se dalje kaj pre¬
obrazile, samo rahel zapredek narede okoli sebe in pripredejo
tudi drobnih smeti in trščic. Še le meseca maja izpremeni se
tončič v rujavo bubo.

Gosenica ima šestnajst nog in je s prva bela, pozneje p®
poltne barve, sivo bradavičasta in nekoliko dlakava. Glava
je ruša.

Glede tončičevega pokončevanja posnemamo iz tega, kar
smo o njem povedali, ta nauk: 1. Odpalo črvivo sadje (otinki
ali olevki) mora se sproti pridno pobirati in tekoj živini p°;
kladati. Ako je uže zrelo, razreže naj se na krhlje in posuši
črvi pa naj se zatro. 2. Okoli debel, zlasti ako so gladka, pri¬
vežejo naj se stare volnene krpe, ker se pod njimi gosenk e
rade zbirajo in zapredajo. 3. Stara drevesa z raskavo skorjo

Jabolko s tončičem.

179

naj se ostržejo in očistijo, a vzpomladi (aprila ali maja meseca)
naj se pomažejo z zmesjo od apna in ilovice.

Pa ne samo jabolka in hruške, temveč tudi-češplje in
slive so pogostoma črvive. Nekatera leta je na kacem vrtu več
piškavih nego zdravih češpelj. In tudi ta črv je gosenica maj¬
hnega metuljčka, češpljevega tončiča, ki je jabolčnemu zelo
podoben, toda je še manjši. Tudi se zna tako dobro skrivati,
da ga je prav poredkoma videti, če tudi je njegovih gosenic
vse polno. Zato ga tudi ne mislimo na drobno opisavati, samo
toliko bodi rečeno, da mu je oko ali zrcalo na prednjih krilih
pepelasto in da se svinčeno lešči.

Okoli kresa poklada samica svoja jajca na nezrele češplje
in slive, in gosenčica zabode se blizu repka v sad ter ga raz¬
jeda, puščajoč za seboj znano gnusno blato. Črviv sad zori
nekoliko prej in pada pred zdravim z drevesa. Po hrbtu rudeča
gosenica se zdaj izvije iz njega in si poišče kako zavetje, v
katerem zapredena prezimi. Tedaj se vede prav tak6, kakor
jabolčni tončič in zategadelj se mu je treba tudi z istim orožjem
v bran postaviti.

Sukači.

Tako imenujemo dolgo vrsto mičkenih metuljev, in sicer
2ato, ker njihove gosenice večinoma vsučejo eden ali tudi več
hstov tiste rastline, na katerej žive. S tem, da opredejo neko¬
liko niti okoli lista, zvij6 ga v svitek ali pa mu le zvlečejo
robove in stanujejo v njegovej sredini. Vznemirjene se spuščajo
Pa ob niti na tla. Sukači so nežni metuljčki tončičeve
Postave, in prav za prav so tončiči tudi sukači, da si ne vsu-
kavajo listov, temveč žive v sadovih, a nekateri drugi tudi v
Popkih. Prednja krilca so navadno lepo našarana in mnogokrat
kovinsko sijajna, tipalnice nitkaste. Sukači so ponočnjaki in
kaj o samo zvečer in po noči, po dnevi pa sede v osojah in
arže vsa štiri krilca nad zadkom strehasto zganena.

Med njimi je dobršno število škodljivih. Ob kratkem naj
aaienimo nekatere, ki so najbolj navadni in sadnim drevesom
kvarljivi.

Rujavo lisasti suMč ima rujavkasto siva in svitla prednja
krilca, na katerih padajo v oči tri rujave in belo obrobljene
use. . Njega zelena, črnoglava gosenica biva meseca maja na
češpljah, jablanah, hruškah in črešnjah, nahaja se pa tudi po
‘kužih listnatih drevesih, posebno rada na hrastu. Gosenica
k' v sesukanem listu, ali pa zvleče več listov skupaj in jih

12 *

zaprede v klobasasti svalek. Časi je tacih svalkov vse polno
na kacem drevesu, in vsled tega sad zastane v razvitku.

Na velicih drevesih je sukača težko prijeti v živo. Tu
mora človek pokončevanje uže prepuščati drugim živalim, zlasti
najezdnikom in mravljam. Še posebno hvalo pa zaslužijo neki
pajki (palki), ki so zlasti na sukačeve gosenice napreženi. Ko
sem letos pregledaval take svalke, našel sem skoro v vsacem
drugem necega rumeno zelenkastega pajka. V drevesnici ali na
pritlikavcih pa stisni z dvema prstoma vsak svalek, ki ga
opaziš in moreš doseči.

Usnjasti suk&c je rumen kakor usnje in ima prek pred¬
njih kril temnejši rujav pas. Zelenkasta gosenica je na drugem
in tretjem obročku črno bradavičasta. Nahaja se meseca maja
in junija na jablanah, hruškah in na grozdičji sv. Ivana, na
katerih suče znane svalke. Glede zatiranja tega in tudi družili
sukačev in nočnih metuljev sploh bodi tu omenjeno, da radi
pijo vodo in jo zlasti ob suši prav iščejo. Zato ne bode na¬
pačno, ako okoli kresa in še nekoliko pozneje — takrat namreč
letajo sukači — pod drevesa nastavljaš kakeršnokoli posodo, polno
vode. Metulji se bodo po noči zbirali okoli nje in premnogo
jih potoni, o čemer se lehko vsako jutro prepričaš.

Slivov suk&č je na sprednjih krilih črn in belo moro-
gast, na zadnjih rujavkasto siv. Na kacem grmu sedeč je vi¬
deti, kakor bi bilo od kacega majhnega tiča padlo blato na
list in se onde prisušilo. Metulj 'leta v poletnih mesecih in
poklada jajca na oka (popke). Ko se vzpomladi začne oko gi¬
bati, uže je gosenčica v njem, ovije nekoliko niti okoli mladega
brsta in ga požre. Po volji so jej posebno mlada drevesca in
cepiči, in prav zarad tega-dela časi po drevesnicah na sli¬
vah, češpljah in črešnjah  znatno kvaro. Gosenica je za¬
mazano zelenkasta, črnoglava in črno bradavičasta, a iz vsake
bradavice raste bela dlaka. Zatirati ga je treba, kakor sploh
sukače.

Sivi popkov siikac je na prednjih krilih modrasto siv
in belo in modro lisast, na krajeh pa ima širok bel pas, ki j 6
pepelasto lisast in črno počrkan. Zadnja krila so rujavkasto
siva. Gosenica je rujavkasto zelena, drugače pa vsa prejšnje]
podobna. Še predno se s pomladi popek razpihne, uže se je
gosenčica vanj zavrtala, prej pa je popek še opredla z nitinn,
in sicer zategadelj, da se ne more takd hitro razvijati in

181

ga ima gosenica v svojej oblasti. Ako je bil popek cvetni, po¬
žrla je cvet, ako je bil popek listni, uničila mu je mladiko.
Kadar se pa mlademu drevcu vseli v vrhovni popek, pokvari
mu vso rast. Nahaja se na jablanah, hruškah, češpljah in
črešnjah.

Ker dela gosenica tako na skrivnem, težko jej je stopati
na pete. Ko jo človek opazi, škoda je navadno uže gotova. In
že tudi ne bi še bila, ni ti mogoče zatreti hudodelko, da ne
bi h krati tudi pokvaril popek. Ako se je vzpomladi gosenica
prikazala v večjem številu, glej da poleti poloviš kolikor mo¬
goče teh metuljev. V hladnih jutrih ot.eplji jih z mladih dre-
vesec in prestrezaj je na kako belo prostiralo. Ob sebi se ra¬
zumeva, da s prsti zmastiš vsako gosenico ali nje bubo, kjer¬
koli ugledaš na vsehlem brstu kakov spredek ali svalek.

Eusi popkov sukač je mladim jablanam in hruškam še
večji neprijatelj, nego sivi sukač. Najrajši si izvoli vrhovne
popke mladih drevesec, sosebno enoletnih in dvoletnih cepičev.
Prav zato je ta metulj v drevesnicah neizmerno škodljiv, ker
s tem, daje  gosenica požrla vrhovni popek, pohabljeno je
drevce za zmerom v svojej rasti. V prvej pomladi uže, ko se
popki še razpihnili niso, ovadi se gosenica s tem,  da se v
vrhu tacega popka prikaže medena kapljica. Najnevarnejša je
gosenica v hladnih pomladih, ko se popki počasi razvijajo in
jih tedaj lehko popolnoma izje, drugače pa jej vendar še uteče
kakov cvet in se zaplodi. Črnoglava gosenica je ruša in po
n jej se metulj imenuje ruši sukač.  Okoli polovice meseca
maja je gosenica dorasla in se sredi vsehlih in s prejo ovitih
ovetov in listov preobrazi v jasno rujavo bubo. Mesec dni
Pozneje izmuza se iz nje sivo rujavkast metulj, ki ima na
Prednjih krilih precej širok bel in sivo meglen pas.

Glede zatiranja veljd vse, kar smo o prejšnjem povedali.
Ako se ti je gosenica zavrgla v kak posebno plemenit cepič,
odstrani svilno prejo s pop>ka in skušaj ga z nožičkom ali z
iglo razprezati, in potem ko se je odprl, poišči oprezno škodljivca
1,1  izvleci ga z iglo.

Jabolčni molj.

Uže v tretjem poglavji imeli smo priliko seznaniti se z
Nekaterimi malopridneži moljeve rodovine. V prvej vrsti smo
‘menovali žitnega mSlja, ki nam v žitnicah izjeda rež in pše-
1Uc o, in potem smo govorili še o nekaterih druzih, ki nam

182

kvarijo sukno in krzno in kar je še druzih tacih stvari. A ž njimi
vrsta škodljivcev iz tega rodu še ni pri kraji. Mnogo več nego
po suhotah živi jih na planem, kjer nam kvarijo vsakovrstne
sadeže. In tudi na sadnem drevji se jih nekoliko pase.

Semkaj spada pred vsemi jabolčni indij,  mičken me¬
tuljček — na raztegljaj meri blizo dvajset milimetrov — ki
je na prednjih krilih bel kakor sneg in s črnimi pikicami po¬
sut, zadnja krila pa so mu temno siva in taka so tudi prednja
na spodnjej strani. Metulj leta okoli kresa, samica odloži jajca
jablani na veje, in za mesec dni izvale se iz njih gosenčice.
Te glojejo pridno jablanovo listje, ali ker so mičkene, ne store
nikakeršne škode, še težko jih je opaziti. Pod zimo se stisnejo
v kako zavetje, vzpomladi pa, ko začne jablana poganjati, pri¬
kažejo se zopet na listji. Po cele družine pasd se na enem listu,
kateremu izjedo vso mečo in puščajo gola rebra. Ko so enega
do konca oglodale, gredo na druzega, in tak6 dalje od vejice
do vejice. A vsi ti listi in vse vejice opredene so z belo, ne¬
koliko lepko svilasto prejo, ki je od daleč videti, kakor bi bila
vejica zastrta s srebrno tenčico.

Gosenica je zamazano zelena, črnoglava in po truplu črno
lisasta. Buba je rudečkasto rumena in visi kakor oves veliko
zrno v spredku, toda ne gola, temveč v tesnem in prozornem
ovojku.

Jabolčni molj je s svojimi spredki tako očiten, da ga ni
moči prezreti. Kakor hitro kaj tacega opaziš, odstrani prejo in
pomori gosenice, najbolje z roko. Ako se ti gabi, natekni si
kako staro rokavico. Ko gosenice opazijo, da jim gre za kožo,
spuščajo se ob nitih na zemljo, zato prestri (pogrni) pod drevo
belo ruho, s katere ti nobena tako lehko ne pobegne, ako nisi
prepočasen.

Črešnjev molj je malo ne na polovico manjši od prejšnjega
in ima ozka, klinasta prednja krila, ki so na belo rujavkastem
dnu temno rujavo morogasta. Zadnja krila so siva in svitla,
ter se izpreminajo na višnjevo. Njega bledo zelenkasta ali ru¬
menkasta, rusoglava in nekoliko dlakava gosenica izvali se vz¬
pomladi , zabode se v črešnjev, slivov ali češpljev popek h
pojč srce razvijajočemu se cvetu. Pozneje si poišče mlado
črešnjo, zavrta se vanjo in jej požre koščico. Ko je dorasla,
spušča se ob niti na zemljo in se v njej zabubi, a nekaj pred
kresom izleti metulj.

Črešnjev mčlj napravi sem 'ter tje občutno škodo, Časi
pobere več od polovice obroda. Proti temu škodljivcu ni pra-


vega orožja. Samo s tem bi ga prijel v strah, ako bi v prvej
polovici meseca junija zemljo okoli črešnje ali slive dobro pre¬
kopal in jo potem poteptal, ali še bolje, zbil jo s tolkačem.
S tem bi uničil bube, ki leže le plitko pod zemljo. To pa se
da izvesti samo onde, kjer drevo stoji na čistini.

Ostružili indij ali ostnižnik bodi zadnji v vrsti me¬
tuljev, sadnemu drevju škodljivih. Siv je in rujavo zaprašen;
ozka krilca imajo dolge rese ob krajeh in so zategadelj peresom
podobna. Gosenica živi na jablanah, hruškah in črešnjah in
sicer na spodnjej strani lista. Tu ostrže spodnjo kožico in mečo
in napravi okrogle, kakor leča velike golice. Gornje kožice (te-
nice) pa ne preje, a ta se nad golico izbuhne in porujavi. Ako
obrneš tak list, ne opaziš tekoj škodljivca, ker tiči v črnem,
podolgovatem mešičku, prav tako, kakor suknjarski in krznarski
molj. Ta mešiček napravila si je gosenica od ostružja. Dorasla
se zaprede ob kakej vejici v svojem mešičku, iz katerega kmalu
po kresu izleze metuljček. Iz samičine zalege izvale se še iste
jeseni gosenčice, ki pa ob tem času ne napravljajo nikakeršne
škode. Ko so v svojih vrečicah prezimile pri tleh, gredč vz-
pomladi zopet na listje. Pri posamičnih se pač ne more go¬
voriti o kakej škodi, drugače pa se ima stvar, ako se prika¬
žejo — kakor se časi prigodi —• v velikej množini. Ogrizeno
listje boleha in vsled tega hira tudi drevo, zlasti, ako je še
mlado.

Nagrjeno listje ovadi ti hitro ostružnika, katerega ti je
potem pridno obirati. Z največjim vspehom opraviš to zgodaj
vzpomladi ko so mešički prezimujoče gosenice še zbrani pri
tleh na drevesnem podhnku (znožji).

Češpljeva grlzlica.

TJže v češpljevem tončiču spoznali smo škodljivca, ki nam
kot češpljev „črv“ kvari ta prekoristni sad. Poleg njega se pa
še neki drug nepridiprav ukvarja s pokončevanjem češpljevega
In slivovega obroda ter nam takč krati užitek. Češpljeva
Sri  z lic  a imenuje se ta kvarljivka. Na prvi pogled bi človek
s °dil, da je kaka muha. Ko bi si jo pa bliže in bolj na tanko
°gledal, uveril bi se, da ima daljše tipalnice in pa štiri krila,
a . ne dve, kakor muha. Po tem jo moramo tedaj uvrstiti v
listo krdelo, v katerem je tudi čmrlj, osa, bučela in še brez
števila druzih žuželek.


184


Češpljeva grlzlica je nekaj manjša od pohišne muhe,
Črna je in svitla, samo noge in tipalnice so rujavkaste. Kadar
češplja cvete, roji grlzlica po njej, sladkd v cvetu in samica
mu za uzdarje izroči eno jajce. Ličinka, ki se za nekaj časa
izvali iz njega, poišče si tekoj mlado češpljo, zadolbe se vanjo
in jo začne v sredi razjedati. Taka češplja ima zmerom na
sebi jamico, ki je z grudico blata začepljena ali pa s kapljico
smole zalita. In prav potem razloča se grizlica od tončiča, pri
katerem je sad zunaj videti popolnoma zdrav.

Bela, nekoliko rudečkasto nadahnena ličinka je o prvem
pogledu metuljevej gosenici podobna, ako si jo pa bolj na
drobno ogledamo, vidimo, da ima okroglo in trdo roženo
glavo in dvajset  nog, prave gosenice pa največ šestnajst.
Tudi diši neugodno, prav kakor stenica in v češplji leži ukriv¬
ljena. Ako je enemu sadu izjedla vse jedro in še ni dorasla,
zapusti ga in se vseli v drugi. Naposled pade s piškavim
sadom vred na tla in gre v zemljo. Tu naredi okoli sebe rujav
papirjast ovojek in ostane v njem do pomladi. Takrat izleti
grizlica iz bube in poišče cvetočo češpljo.

Uže po tem, kako grlzlica živi, posname si vsak lehko
sam, kaj bi se dalo storiti v nje zator. Pred vsem je treba
pod drevjem sproti  pobirati vse nezrele odpale češplje in je
pretreti. Ako si to zamudil, potem bi ti svetovali, da jeseni
ali pa prav zgodaj vzpomladi — še predno češplja cvete —
pod njo prekoplješ zemljo in jo potem dobro zbiješ ter tako
zgneteš ličinke in bube. Po cvetji roječe grlzlice pa oteplji
zjutraj za rano, ali pa je pri neprijaznem vremenu prestrezaj
na ruho in pokončavaj.

Jabolčna grlzlica je bolj tršasta in velika po priliki,
kakor hišna muha. Ličinka živi v nezrelih jabolkih, ki vsled
tega odpadajo. Vse drugo je kakor pri češpljevej grlzlici.

Črešnjeva grlzlica.

Večja od češpljeve, a manjša od jabolčne je črešnjeva
grlzlica.  Črna je in svitla, prednja krila so po sredi neko¬
liko zakaljena (motna) in na prednjem robu kakor prismojena.
Žuželka leta meseca junija in poklada jajca na črešnjevo,
hruškovo, marelično in slivovo listje. Ličinke so čudovite, ne¬
navadne postave, spredaj so zabrekle, navzad pa zmerom ožje
in so videti, kakor bi bile repate. Skoro bi rekel, da so po¬
dobne majhnim paglavcem ali butoglavcem (mladim žabicam)'

185

Razen skrite črne glavice je’zelenkasto rumena, ali te barve
ni videti, ker je vsa živalca prevlečena z nekim svitlim, po
tinti dišečim črnilom. Po dve, po tri ali še po več jih sedi
časi na enem listu in hitro je ž njega oglojena vsa gornja
kožica in meča. Od lista ostane golo rebovje in spodnja ko¬
žica, ki pa kmalu vsahne in porujavi. Orešnjam, zlasti zgod¬
njim, sicer ne napravi znatne kvare, ker takrat, ko se začne
škoda kazati, dozorele so uže in obrane. Drugače je pa pri
poznih hruškah. Drevo, ki je izgubilo listje, oslabi in sad na
njem ne more popolnoma izrediti se in tudi ne dozrevati.

Jeseni gre dorasla ličinka v zemljo in si napravi od prsti
sodček, v katerem prezimi ter se prihodnjega leta preobrazi v
letečo grizlico.

Za gotovo ne vem, ali se ta škodljivka nahaja tudi po
naših krajih. Nemogoče ni, dasi jo še nikjer nisem zasledil.
Na Nemškem in na Francoskem je prav navadna.

Zatiranje ličink in bub v poznej jeseni in vzpomladi je
menda vse, kar se dd storiti proti tej kvarljivki. Na Tirolskem
potresajo napadena drevesa z žveplenim prahom (žveplajo jih,
kakor pri nas bolno vinsko trto), in hvalijo se, da z dobrim
''Špehom.

Hruškova grizlica.

Tudi za to grizlico nisem prav gotov, ali jo smem vzeti
v  število domačih škodljivih mrčesov. Verjetno je, da ima tudi
Pd nas tu ali tam domovinsko pravico. Ako ne, pa tudi prav.

da je nobeden ne pogreša. Po severnej Evropi je povsod
razširjena in tudi okoli Dunaja je navadna prikazen.

Med vsemi imenovanimi grizlicami je hruškova največa,
je po priliki velika kakor mesarska muha, samo da ni
^ko zajetnega trupla. Sploh je črna in na zadku ob straneh
Dnieno pegasta. Glava je na čelu rumeno lisasta in vsa glo-
P°ko pikasta ter nosi dolge nitkaste tipalnice. Prednja krila
rmajo prek srede moten (zakaljen) pas.

Nje črnoglava, sicer pa rumena ličinka ima samo šest
(prsnih) nog in živi po leti družno na hruškah. Taka družba
°'mdi se kmalo s tem, da vse liste, na katerih žre, in pozneje
vejice prepreže s svilasto prejo, skoro tako, kakor ja-
mlčni molj. Vznemirjene, in kesneje tudi dorasle ličinke spu-
c . ! \)° se na tla in se zarijejo globoko v zemljo, iz katere pri¬
dejo ne prihodnjega, temveč še le druzega leta kot popolne
Zu želke.


186

Kjer se hruškova grizlica pokaže v večjih množicah, dela
škodo, ali skrben gospodar jim malopridno delo prej ustavi,
potrgavši jim zapredek in pomastivši vso družbo.

Ose in sršeni.

Sploh je znano, da ose in sršeni radi sladkajo na zrelem
sadji. Čim zrelejši in okusnejši je sad, tem rajši ga obirajo.
Kdo bi se ne srdil na te sladogolte? Človek si je odgojil lepo
drevesce osobitnega plemena. Letos je prvikrat obrodilo in obeša
poplačati mu ves trud. Kako prelestivo se ti smeje prekrasen
sad na upognenej vejici. Uže si ga nakanil obrati, pa ker je
tako lepo in ugodno vreme, hočeš mu dati še nekaj časa, da
dozori popolnoma. A ko se povrneš za nekaj dni k drevescu,
najdeš od slastnega sada samo nekoliko velih ostankov. Vse
drugo so ti unesli mali tatovi, katerih pred nobeno pravic«
ne moreš klicati na odgovor. In še kako prevzetna je ta tatinska
glota! Ako jo motiš pri užitku, bode te po vrhu še opikala,
da bodeš nosil otečeno glavo in nekaj dni ne bodeš mogel iti
med ljudi.

Sosebno v toplih in s sadjem rodovitnih letih namnože se
ose tak6 neizmerno, da so potem jeseni ne samo nadležne,
temveč tudi v resnici škodljive. In to glodanje jim je težko
ubraniti. Ako imaš kake posebne vrste sadja, do katerega ti
je mnogo stalo, potem ni druge pomoči, nego da oviješ sad
s kako tenčico. Nekoliko ti bode tudi pomagano, ako na po¬
sebno plemenita drevesca privežeš tu in tam majhne sklenie«
z ozkim vratom, v kakeršnih se navadno dobivajo zdravila h
lekarnice (apoteke). Napolni jih do polovice s cukreno ali m«'
deno vodo in priveži jih po vejah. Ose prihajajo sladčico lizat
in ne morejo več ven. Ko se jih je uže mnogo ulovilo,
prazni sklenieo ter jo zopet obesi na prejšnje mesto.

Največ pa bode izdalo, ako pokončuješ osja gnjezda z ži¬
valjo in zalego vred. Kjerkoli najdeš zunaj na planem osinjak,
zažgi ga s kako tresko po noči, ko je vsa družina domd. Ako
bi pa to zarad ognja ne bilo varno, odreži osinjak in prestrezi
ga v kako vrečo, katero potem dobro pohodi ali jo potopi v
vodo. Kadar je pa gnjezdo v kacem duplu ali v zemlji, okadi
ga dobro z gorečim žveplom, čegar k&d poduši žival, v zenu] 1
jih tudi lehko zaliješ z vodo, katerej je nekoliko bencina, žve¬
plenega oglenca ali terpentinovega olja primešanega; luknjjj
moraš pa potem hitro začepiti. Kadarkoli pa imaš pri Os« 11
ali sršenih opravka, natekni si na glavo bučelarsko kapo.

187

Čresnjeva muha.

Crešnjeva muha je kriva, da so črešnje črvive. Kacega
leta človek skoro ne more vzeti črešnje v roke, ki hi bila popol¬
noma zdrava, brez črva. Zlasti mehke in sladke belice so jih
polne, tak6 da se ta prvi in sploh priljubljeni sad mnogemu
pristudi. Kdor začne črešnje odpirati in po črvu gledati, na¬
vadno kmalu izgubi slast do njih. Najpametnejši je tisti, ki
se drži pregovora: „česar človek ne ve, to ga ne je“, in torej
zoblje črešnjo za črešnjo, ne da bi dalje preiskaval, kaj je v
njej. Samo to je, da vsacemu ni dan takd malomaren želodec.

Muha črešnjevka je skoro na polovico manjša od navadne
hišne muhe. Svitlo črna je in rumeno morogasta, stegna ima
črna, noge pa rumene. Prozorna krila so trikrat rujavo pasasta.

Črešnjevka leta, ko se začenjajo črešnje pisati. Samica
zabode sad blizu repka (petlje), poiožl jajce vanj in pogladi
narejeno rano z zadkom. Vbod se zaraste, bela ličinka pa, ki
se je izvalila nekaj dni potem, prerije se v spodnji del črešnje
ter se hrani z dozrevajočim mesom. Z dozorelo črešnjo do-
raste tudi črv, pririje iz nje na istem mestu, kjer se je vanjo
zaril, in pade na tla. Časi pa tudi črviva črešnja odpade s
črvom vred. V zemlji se ličinka zabubi v rumenkastem sodčeku,
iz katerega se prihodnjega leta rodi nova muha. Kazen v črešnji
živi ličinka tudi v češminovih jagodah. Črešnje s trdim mesom,
tako imenovane hrustavke, muhi niso toliko po volji kakor
nrekulje.

Ako ti črešnjev črv dela preveč preglavice, razgrebi vz-
Pomladi zemljo pod črešnjo, s tem spraviš bube na površje
i* 1  ptiči jih pozobljejo. Še bolj gotovo jih zamoriš, ako zemljo
globoko prekoplješ in tak6 premečeš, da pridejo bube toliko
globoko , da izlezle muhe ne morejo na dan. Nekateri zopet
Priporočajo polivanje z vrelo vodo. A vse to je mogoče samo
'ride, kjer so pod drevesom gola tla. Ti pa, ki črešenj zarad
vrvov ne maraš jesti, položi jih za kaki dve uri v vodo. Iz¬
daja uči, da v namočenih črešnjah črvi ne ostanejo.

Oljltova muha je prejšnej podobna, pet milimetrov dolga,
rijava in rumeno pisana muha s prozornimi'in izpreminastimi
riili. Nje ličinke živč v oljkah, po dve in tri v enem sadu,
kateremu razjedajo meso. Po nekaterih krajih prikaže se ta
riuha kacega leta v tolikem številu, da pokončd ves obrod.
tedaj je treba oljke obrati in zmastiti še predno so prav do-
ZOr ele. S tem se udobi vsaj pol letine.

Črv se zabubi v zemlji pod drevesom. Zatirati bi jo bilo
torej prav tak6, kakor muho črešnjevko in sploh vsak mrčes,
ki se preobrazuje v zemlji pod drevesom, na katerem živi kot
ličinka.

Hruškove hržice.

Pogostoma opazujemo, zlasti na pritlikavih drevescih, da
začenjajo mlade hruščice na vejah veneti in kakor sušiti se.
Daljše so kakor druge zdrave, vse zgrbančene in pri sredi na
enej strani vtisnene. Pri suhem vremenu kmalu odpadejo, v
mokrotnem pa ostanejo na drevji in začno gniti in pokati.
Pobereš li ali odtrgaš tako hruščico ter jo prerežeš, vidiš,
da je okoli srca razjedena. Ako sad še ni razpokan, najdeš v
njem tudi majhne črviče, v razpokanem ali nagnitem jih pa ni
več, ker so se prelili iz njega ter šli v zemljo.

Ti črviči so ličinke neke mušice, hruškova hržica
imenovane. Prav za prav je več vrst tacih hržic in mušic, ki
nam kvarijo hruške, ali te so si tako podobne, da jih ni lehko
razločiti. Zato jih tukaj tudi ne mislimo dalje opisovati. Nam
zadostuje vedeti, da je tudi med drobnimi mušicami nekoliko
malopridnih mrčesov, ki nam z drugimi vred pokončujejo sadje.

Hruškova hržica  je dva milimetra dolga črna mušica.
Še predno se je hruškovo cvetje prav razpihnilo , roji hržica
po njem in samica polaga vanj z dolgim bodalcem svoja bela
jajčka. V osmih dneh izvale se iz njih ličinke in se zabodejo
v mlado hruščico, v katerej za mesec dni dorastejo.

Proti mičkenej mušici in njenej predrobnej bubi v zemlji
človek nema nobenega orožja. Yse, kar se dd tu storiti, je to,
da s pritlikavcev obiraš, pod drugimi drevesi pa pobiraš m
uničuješ vse zgrbančene in bolehne hruščice. S tem pokončaš
neprijatelja in mu za prihodnje leto ustaviš škodljivo delovanje'

Eazen imenovanih hržic zajeda hruško še neka mušica,
ktero nam je na kratko omeniti, in to je:

hruškova listna hržica. Črno rujava, sivkasto na-
dahnena mušica ima izpreminasta krila in je še nekoliko manjša
od prejšnje. Od spomladi do jeseni nahaja se kakor mleko beli
ličinka na spodnjej strani hruškovih listov pod nazaj zavihanem
robom. Ker se preobrazba hitro vrši, vrsti se naglo rod ^
rodom. Najljubše jej je listje na mladih hruškah, ki vsled tega
začne hirati, in se naposled popolnoma vsuši drevesu in njegj 1
sadu v škodo. Zato je treba vse liste z zavihanim robom obl'

rati in z mušičjo zalego vred sežigati. Dorasle ličinke spuščajo
se na zemljo, kjer se zabubijo. Ali te bubiee so tako mičkene,
da na njihovo pokončevanje niti misliti ni.

Ušice.

Ni je kmalu tako nevšečne golazni, kakor so ušice  (rast¬
linske uši). Prav kakor bi bile nalašč za to ustvarjene, da
delajo človeku preglavico. Cvetličarji, ki za prodajo vzgajajo
razne cvetice in lepotno grmičje, ne zmorejo dovolj besedi,
da bi to sodrgo po vrednosti pograjali in opsovali. In človeku,
ki ima samo dva, tri lonce svoje zemlje, v katerej bi si rad
vzgojil kak priljubljen cvet, tudi temu pokvarijo ušice vse ve¬
selje. No zarad tega tukaj ne bi o njih govorili, ko bi tudi
sadnemu drevju ne bile škodljive.

Ušice  so majhne, na prvi pogled res ušem podobne ži¬
valce. Ali kedar si jih bolj na drobno ogledamo in morebiti
tudi povečalno steklo na pomoč vzamemo, uverimo se, da si
razen malosti skoro v ničem niso podobne. Na širokej glavi
stoje izbuljene oči in dolge tipalniee, ki so pri nekaterih daljše
od trupla. Na spodnjej strani ima krajše ali daljše sesalo ali
smrčalo, katero zabada v rastlino ter jej pije sok. Kadar jej
ne rabi, položi ga ob prsih. Truplo je postavljeno na šest dolzih
iu tencih nog, na hrbtu pa nam padata v oči dve navzgor
strčeči cevki, kakor dve ščetini. Čemu sta te dve cevki, ne
ve se prav, le toliko je gotovo, da živalca po njih lehko od-
eeja neko slaščico. Dorasla ušica ima tudi na konci zadka neko
dlako, kakor repek.  Po tem repku razloča se dorasla živalca
°d nje ličinke. Ušice so večinoma brez kril, a nekatere jih pa
vendar imajo in sicer štiri, od katerih so pa prednja znatno
večja od zadnjih. Krilca so neizrečeno tenka in nežna, ter se
?Preminajo v vseh barvah. V miru so zganena nad zadkom
in strče daleč čreznj. Mehko truplo je golo in večinoma kakor
posuto z nečim prahom, ki se izriva iz ušičine kože in je
Pod povečalom videti kot neka

Za primer podajemo tu
Podobo šipkove ali rožne
)' s ipe štirikrat  povečane,
sicer ene krilate in ene ne¬
hate. Črta med njimi na-
znanja pravo dolgost.

volna. Obrisana kmalu spet
Pvicvete iz kože.

Šipkova ušica.

190

Uže v prvih toplih pomladnih dneh prikažejo se ušice na
rastlinah. Izvalile so se iz jajec, ki so prezimila v kacem za¬
vetji, bodi si pod listjem ali na deblu. Vse te pomladne ušice
so samice brez kril. Zasadivši sesalo v rastlino, vlečejo pridno
sok v se in so pri ugodnem vremenu v desetih, največ dva¬
najstih dneh dorasle. V tem so se štirikrat olevile (slekle),
drugače pa se niso nič preobrazile, samo repek jim je zrasel.
Te samice začno zdaj rajati žive mlade, ne da bi se bile
poprej zaplodile.  Vsak dan — in to traje tri ali štiri
dni — porodi vsaka do petnajst mladih, in vse te so zopet
samice. Tekoj po rojstvu se tudi one prisesajo, obleve se štiri¬
krat, za nekoliko dni so dorasle in začno takisto brez ploditve
rajati žive mlade. Predno pogine, postavi vsaka trideset do
štirdeset hčeri na svet. In te delajo za nekoliko dni tudi tako.

Tako se vrsti rod za rodom, in število raste, da je groza.
Po volji jim je sosebno toplo in ne presuho vreme. Se ve, da
tudi hrane ne sme primanjkovati. Prevelika moča ali suša jim
je zoperna, in tudi vetrovno vreme jim ne ugaja. Zato so jim
najljubša zatišja in rastlinjaki.

Kakor smo uže prej rekli, so te pomladne in poletne
ušice zgol samice in sicer nekrilate.. Nekoliko med njimi je pa
vendar krilatih. Pa tudi te so samice in so se rodile brez kril.
katera so jim pozneje zrasla. Te odlete z rojstnega, uže preob-
ljudenega kraja in se nastanijo drugje, kjer je več paše. Take
naselke so zopet začetnice novega roda, ki se hitro razmnožuje
najprvo v samih nekrilatih, pozneje tudi v krilatih nšicah. A
te in one so zopet zgol samice.

To se ponavlja do jeseni, sploh dokler je vreme ugodno
in hrane ne zmanjkuje. Zdajci nastopi zadnji rod, ki je pa ves
drugačen od prejšnjih. Poleg samic pokažejo se tudi samci ter
se zaplodijo. Samice zneso potem jajca, iz katerih se bode pri¬
hodnje pomladi izlegel prvi rod. Tudi zadnje samice so ne¬
krilate, samci pa, ki so nekoliko manjši, imajo navadno krik;
pri nekaterih vrstah so pa tudi brez njih. Precej po ploditvi
poginejo, takisto tudi samice, kadar so odložile jajca. V toplih
sobah in v kurjenih rastlinjakih pa življenje tudi po zimi ne
preneha. Onde gre rod za rodom brez presledka. Tam ni treba
niti samcev, niti jajec.

Ušice na sploh volijo lesne rastline, grme in drevesa, neg«
zeli (lepenje). Nekatere se nahajajo samb na nekej določene]
rastlini in ne marajo nobene druge, večinoma pa niso takb h'
birljive in bivajo časi na prav različnih rastlinah. Takisto
vgnezdijo se nekatere samo na koreninah, druge na brstjt

191

slasti okoli popkov (tetkov) , in zopet druge zgol na listji;
z druge strani so pa tudi take, katerim je malo ne vsako
mesto všeč.

Kar je človeku ali živali kri, to je rastlini sok. In kakor
mora naposled onemoči najkrepkejši človek, ako bi mu ne¬
prenehoma puščal kri, prav tako se godi rastlini, katerej na
tisoče in tisoče ušle neprestano sreblje životno mezgo. Če vrhu
tega še pomislimo, da se krvopivke najrajše naselijo na mehkem
in sočnem brstji, nam je lehko umeti, da mora rastlina hirati
in v rasti zastajati. In res opazujemo, da se take mladike ne
razvijajo, kakor bi morale, in cvetni popki na njih ginejo
in vsihajo. Pogostoma se tudi ušičavo listje izvrže, na površji
mu se izrinejo brbonci, kakor ogrci na človeškem obrazu, ali
pa se ves list spači in čudno namehuri, da ga ni več poznati.
Na topolih narede se ob listnih petljah zasukane mošnice, iz
katerih se usuje množica temnozelenih in volnatih ušle, ako
jih razporješ.

Pa to še ni vse. Ušice sikajo od sebe neko vodeno in
lepko blato, in kmalu so vejice in listi ž njim zamazani. Kadar
se posuši, leskeče se to blato in list je videti, kakor bi bil s
kacim povlakom pomazan. Ker je to blato sladko, ližejo ga
rade mnoge sladogolte žuželke, posebno pa mravlje. In to je
tudi vzrok, zakaj v dolzih sprevodih potujejo na grme in dre¬
vesa, in zategadelj so mravlje ušicam najboljše prijateljice. Kjer
vidiš vzpomladi in po leti pohajati v večjem številu mravlje
po drevesu, bodi uverjen, da so ušice na njem. Leščeč pdvlak
na listji imenujemo: medena rosa.

Kakor smo uže zgoraj culi, prevleče ali oblevi se vsaka
ušica štirikrat, in ker je medena rosa lepka, obvise ti svlaki
a h levi na njej. Zategadelj je listje videti, kakor bi bilo za¬
prašeno ali kakor da je lehka slana pala po njem. Tej pri¬
kazni zatorej tudi pravimo: medena slana.

Mimogred bodi rečeno, da ima listje preimenitno nalogo
v rastlinskem življenji, po njem se rastlina rekel bi oddihava.
Zato je na vsacern listu vse polno prebojev (drobnih luknjic),
katerih pa z golim očesom ne moremo videti. Medena rosa
zalije in začepi te preboje, rastlina se zategadelj ne more več
Vdihavati in začne bolehati. Uže zarad tega so ušice rastlinam
®očno škodljive, in bile bi škodljive tudi tedaj, če bi jim soka
"e pile.

Ki čuda tedaj, da je človek mnogo razmišljal in marsikaj
Poskušal, kako bi tega mrčesa z največjim vspehom zatiral. A
P rt  vsem tem še ne moremo reči, da imamo popolnoma ve-

ljaven pomoček, ki človeka nikoli ne pusti na cedilu. Pri sadnih
drevesih so izkušnje najbolj potrdile te pripomočke.

1. Drevesa, na katerih so preteklega leta gospodarile ušice
in gotovo tudi ostavile svojo zalego, namaži po zimi z ilovico,
v vodi razmočeno, ali pa tudi z apnom, in sicer ne samo deblo,
temveč tudi veje in vejice s popki vred. Tak pomaz zaduši
jajca, drevesu pa prav nič ne škoduje. Na starih in velicih
drevesih se pač ne da lehko izvesti, toliko laže pa na pritli¬
kavcih in na mladih drevcik v drevesnici.

2. Ako so se vzpomladi pokazale ušice, moči, škropi ali
brizgaj jih s tobak o vo vodo.  To vodo si napraviš tako.
Na libro najslabšega tobaka nalij vedro vroče vode , ki naj
potem na njem stoji nekoliko dni,  da se, kar more, navzame
tobakove hudine. Kadar vidiš, da v prvo nisi pomoril vseh ušic,
polivaj v drugo, in če treba, tudi v tretje. Poliva se najbolje
o toplih večerih.

3. Drugi zopet hvalijo močilo, ki je dobiš, ako kuhaš
štiri lote tobaka, štiri lote popra in prgišče (rokovet) pelina
na pol vedra vode ter potem še prideneš pol libre črnega
mjila (žajfe).

4. Na dveh librah vode kuhaj en lot nastrgane kvasije
(Quassia), en lot najslabšega tobaka in četrt lota črnega ali
zelenega mjila (žajfe).

5. Tudi sama mjilnica (žajfnica) bi utegnila dobro služiti.

Z druge strani se priporoča posipanje ušivih drevesec z

malcem (gipsom), apnom, pepelom in tobakovim prahom. Da se
posip bolje prime, treba je posipati po dežji ali pa zjutraj ob rosi.

Ako hočeš učistiti ušive cvetice, postavi lonce v kak prostor,
ki se dohro zapira, na primer med dvojna okna. Potem na¬
stavi med lonce ponvo z žarjavico in potrosi na njo najslab-
šega, nekoliko zmočenega tobaka in dobro zapri. To naredi
zvečer in potem ne odpiraj do druzega jutra. Ako bi opazil,
da še niso poginile vse ušice, pokadi jih še enkrat. Na ku¬
bični črevelj prostora sežgi poldrugi lot tobaka. Ušice, ki zjutraj
leže po tleh, pometi iu vrzi je v ogenj, ker je mogoče, da so
mnoge samo omamljene in bi na zraku in na soluci zopet
oživele. Nekateri mešajo med tobak tudi nekoliko presnega
konjskega gnoja in popra.

Ušice tudi zamoriš, ako cvetice škropiš ali brizgaš z vodo,
katerej si primešal nekoliko kdmenega olja (petroleja). Na ve¬
liko škropilnico vode prideni tri četrti libre petroleja. Rastlin 6
morajo potem nekaj časa stati v dobrem zaporu in posebno
je paziti na to, da jih solnce ne obsije. Predno jih zopet po-

193


staviš na zrak, oblij jih dobro s čisto vodo. Po mestih, ki
imajo svečavo s plinom, dobiva se v plinarnici katranova ali
plinova voda, ki v ta namen prav dobro služi namesto petroleja.

Znano je, da nekatere močno vonjajoče (dišeče) rastline
niso nikoli ušive. Take rastline so tudi razne mete  (Mentha).
In izkušnja uči. da je ušleam meta tako zoperna, da ne samo
ne gredo na njo, temveč se tudi ogibljejo druzih rastlin,
rastočih v njenem obližji. Zato menda ne bi bilo napačno, aho
bi med cveticami gojili kako meto.

Orožja tedaj ne manjka! Ali kraj vsega tega bi moral
naposled človek omagati v boji s tem za čudo hitro se plo¬
dečim mrčesom, ko bi med živalimi ne imel lepo število zvestih
pomagačev. Posebno pridno zatira jih znani hrošček, katerega
po raznih krajih tudi različno imenujejo: polo niča, božja
kravica, po velka.  itd. Hrošček in tudi njega ličinka hrani
se zgol z ušicami. Poleg nje zasluži biti pohvaljena tenči-
čarica,  jako nežna, bledo zelenkasta žuželka s štirimi pro¬
zornimi, kakor iz tenčice urezanimi krili in kakor zlato se
leščečimi velikimi očmi. Največ pa pri pokončevanji izdd brez¬
številna vojska malih najezdnikov,  ki zabadajo ušice in
vanje  svoja jajca polagajo. Pozabiti pa tudi ni nekaterih
majhnih ptičkov, zlasti sinic, kraljičkov in palčkov.

Tukaj nas zanimajo sosebno tiste ušice, ki nam zajedajo
naša sadna drevesa. Najnavadnejše so:

Zelena jabolčna ušica ima tipalnice daljše od trupla,
ki je obrobljeno z mesnatimi grbicami. Nekrilata je zelena,
samo glavica je rudečkasta, a sočnice na hrbtu, repek in sto¬
pala so črna. Krilata je črna in samo na zadku zelena. Dolga
J e  dva milimetra.

Zelena jabolčna ušica živi najrajša na jablanah, pa tudi
■m hruškah , kutinjah in nešpljah. V brezštevilnih množicah
s ®di na mladem brstji in na podvihanem listji. Veščemu
°česu ovaja se po zgrbančenem in izbuhlem listji.

Ilovnata ali apnena maz zamori zalego. Cepiče ubraniš
mdi, ako je na tenko prevlečeš s cepilnim voskom. Tak po-
'dalr pa zatre samo zalego in ne brani, da se pozneje ne bi
naselile ušice. Toda poznejše naselbine nikdar niso tak6 škod-
J 1Ve , kakor prvi zarod.

Kusa jabolčna ušica je nekoliko večja od zelene in je
okrogla in napihne na. Nekrilata je zelenkasta ali umazano

Škodljive živali. 13

194

rudečkasta in z grbicami obrobljena. Krilata je temnorujava,
spodaj jasnejša.

Biva na jablanah in sicer na listji. Najrajša napada pri¬
tlikavce, ali nahaja se bolj poredkoma in zato tudi ni tako
škodljiva.

Slivova nšica živi na raznih slivah in češpljah in se
najrajša drži konec mladik na spodnjej strani listja, pa tudi
na brstih in na repkih (pecljih). Ušive mladike znati je nže
od daleč. Največ je tega mrčesa okoli kresa.

Nekrilata je podolgovata, zadaj zašiljena, tipalnice so daljše
od trupla, sočnice pa prav kratke, krajše od repka. Jasno ze¬
lena je in vsa z belim prahom potresena. Krilata je pa na
glavi in na prsih rajava in belo zaprašena; na zelenkastem
zadku ima tri kakor trava zelene proge. Tipalnice so krajše
od trupla, sočnice in repek pa kakor pri nekrilatej.

Črešnjeva ušica biva na črešnjevih mladikah, kjer se
pokaže v prvej pomladi. Listje se začne zvijati in se naposled
čudno namehuri.

Nekrilata ušica je jajčasta, skoro obla, zrnasta in sviti«
črna. Tipalnice so daljše od trupla, črne z rumenim kolobarjem
v sredi. Sočnice so položene in strče črez kratek repek. Kri¬
late so tudi svitločrne, a zadek jim je rujav in zelenkasto
rumeno morogast.

Breskova ušica živi na breskvah, časi tudi na črešnjal"
Med vsemi je prva in pokaže se uže okoli svečnice, ako J«
bilo nekoliko solncnih dni. Kakor hitro se je izvalila iz jajc«:
takoj si poišče cvetni popek in srka sok iz njega. Mraz je s«
umori tako lahko , umakne se mu v kako zavetje in otrpn e i
ali kakor nastopijo zopet toplejši dnevi, je ušica zopet na popkib
in potem se hitro množi. Zgrbančeno in namehurjeno listje ti
jo uže iz neke daljave ovaja.

Nekrilata ima tipalnice krajše od trupla ter je rumen 0
zelenkasta in črno pasasta. Sočnice so kratke, repek tudi. Kr"
lata je svitločrna, spodaj zelenkasta. Obema je truplo napet«
in zadaj z bradavicami obrobljeno.

G-rozdičeva ušica nahaja se pogostoma na grozdičji sv.
Ivana (ribezlji), kateremu se vsled ušivosti začne listje grb' 11
ter dobiva po sebi rudeče mehurjaste brbonce.

Nekrilata ušica je svitlorumena, podolgovato jajčasta" 1

195

zbočena. Bledorumene sočnice so srednje dolge ali vendar štiri¬
krat daljše od belega repka. Tipalnice so daljše od trupla.
Krilata je tudi rumena, a na zadku ima na sredi štirivoglato
firno liso in ob straneh nekoliko črnih pikic. Tipalnice niso nič
daljše od trupla.

Grdzdičeva ušica pokaže se navadno še le okoli polovice
meseca maja. Vsak nakažen list je treba tekoj oprezno od¬
trgati in uši na njem pomoriti. To ne velja samo za grozdičje,
temveč tudi za breskev in za vsa pritlikava sadna drevesa.

Krvava ušica.

Škodljivejša nego zelena in ruša ušica je jablanom krvava
ušica.  Nič večja ni od onih dveh, prej še nekoliko manjša.
Razloga se posebno v tem,  da na hrbtu nema sočnic in tudi
repek je neznaten. Obrasla je z dolgo belo volno , a ime:
»krvava ušica“ dobila je zategadelj, ker pritisnena dd od sebe
kapljico krvavega soka.

Nekrilata krvavka je temno rumena ali zamazanorudeč-
kasta in z belo volno pokrita. Bledorumenkaste tipalnice so
kratke, kakor prirezane. Krilata je bolj zleknena, svitločrna,
»daj rujava in tudi volnata. Nekrilata ima prav drobne oči,
krilata pa velike in izbuljene.

V našej podobi vidimo zgoraj pri a
uekrilato krvavo ušico, ki je svoje se¬
salce zabodla v lub. Pri b  kaže se nam
krilata krvavka in pri c  bolehavi izrastki,
kakor neke kraste, ki se narede na lubu,
kjer sede te ušiee. Obe živali sta v po¬
dobi močno povečani, kraste pa so po¬
manjšane.

Krvava ušica zajeda sosebno mlade
Jablane. redkokedaj hruške. V dolzih
'rstah ali v kupčekih sede po gladkem
™bu, najrajše na osojnej strani, zaba¬
dajo sesalca v lub in v belino ter srkajo
braneči sok. Nasledki se kmalu pokažejo,
p gladkem lubu izpahnejo se neke
braste, kakor garje ali ruše na človeškej
boži. Drevo izgublja dan na dan najboljše sokove, začne bo-
lehati, nekaj časa hira in naposled pogine, ako mu ni za časa
Prišla pomoč. Tudi na stara debla se naseli in sicer najrajša
T  kake rane in razpoke ter brani, da se ne zarastejo.

13 *

196

Poleg jajec, katera so jeseni krilate samice odložile v dnu
debla in okoli korenin, prezimijo tudi mnoge nekrilate ušice
bodi si y  zemlji, ali v mahu ali v deblovih raskah. Na vzpomlad
izležejo se mlade samice in potujejo s prezimivšimi lanskimi
vred na višek, kjer se na lubu prisejajo. Ko so po večkratnej
levitvi dorasle, začno pridno rajati žive mlade, a te delajo za
nekaj časa tudi tako. Vsega skup se jih nakoti kacih osem
rodov samih nekrilatih in še le jeseni prikažejo se tudi kri¬
late, ki potem odlete in svoj rod dalje množe. Te namreč za-
plode dvojne mladiče, nekoliko večje in širje temnorumene in
manjše zamazanozelene, a oboji so brez sesalca. To so bržčas
samci in samice, zadnje so večje, te zneso potem jajca —
morebiti tudi eno samo — in po njih se druzega leta rod
plodi dalje.

Krvavo ušico je treba na vse kriplje zatirati. Na pritli¬
kavcih in na mladih drevcih moraš vsako ušivo vejico odre¬
zati in sežgati. Cepiče, ki niso od zanesljive (povzdane) roke,
ti je sumljivo in na tanko pregledati, da niso morebiti ušivi.

Z debel odpravljajo se ušice z raznimi mazili. Največ se
priporočajo ta:

1. Mjilnica (žajfnica) iz pol kila mjila (črnega ali ma¬
zavega) in osem litrov vode.

2. Močen vinski cvet.

3. Voda, na katerej se je kuhal najslabši tobak.

4. Libra petroleja zmešana s petindvajsetimi librami vode.

5. Tekočen drevesni vosek, ki se nareja tako. V kakej
posodi razprosti nad žarjavico — nikakor pa na zublji — dve
kili navadne smrekove smole, prilij po malem sedemdeset
gramov lanenega olja in neprenehoma mešaj, potem počasi
dolivaj dve sto in osemdeset gramov močnega vinskega cveta,
katerega si poprej nekoliko segrel, odstavi od ognja, dot>r°
zmešaj in spravi v zaprto posodo ali sklenico.

Močno hvalijo tudi a p n o v a n j e, ki se vrši' takd :

V poznej jeseni ali tudi po zimi, ako je zemlja tala, od¬
grne se okoli debla na kake štiri črevlje široko vsa prst do
korenin, potem se korenine polijd z lugom in na nje se pO'
trese žganega ali gašenega apna palec na debelo. Ko je t°
storjeno, zagrne se zemlja zopet črez apno. Tako se zdravi] 0
sosebno stara debla. Ako tudi apnovanje ne bi pomagal 0 !
potem sploh ni pomoči in t&ko deblo je treba posekati.

197

Hruškova skokica.

Kakor se pri človeku in pri živalih uši rada pridruži bolha,
prav tak6 se godi tudi sadnemu drevju, zlasti hruškam in ja¬
blanam. Tudi one imajo svoje bolhe. Te nove zajedavke so
prejšnjim, ušlcam namreč, na prvi pogled precej podobne, ali
vendar jih vešče oko hitro razloči. Njihove zadnje noge so
tak6 ustvarjene, da živalca lehko skače. Tacih skokov sicer
ne more delati kakor bolha, ali skače vendar, in zatd jej pri-
stoji ime skdkica.  Poleg skakavih nog razločajo jih od ušle
tudi desetočlene tipalnice — ušice imajo sedmočlene — in pa
tudi to, da sta oba, samec in samica krilata. Štiri krila so
prozorna, nekoliko motna in zaokrožena,  v miru so stre-
hasto zganena in strče črez zadek.

Ličinke so nekrilate in ušicam močno podobne, zlasti ker
so navadno belo zaprašene in sedž družno skupaj, mladikam
sok pijoče.

Samec in samica sta prezimila v kacem zavetji, vzpo-
mladi pa se sestaneta na hruškovem cvetji. Kmalu potem
začne samica svoja rumenkasta jajca pokladati na cvetje, na
trstje ali na spodnjo stran listja. Samec je črn in rudeče pisan,
samica umazanorusa in črno morogasta in pikasta. Ko je
samica zalego odložila, pogine; samec pa uže prej.

Za kacih štirinajst dni izvale se iz jajec ličinke, ki so se
da nekrilate in precej ploščate in zato mladim stenicam
Podobne. Zamolklorumene so; noge pa in tipalnice so jim
belkaste. Ko so se prvikrat olevile, pomaknejo se niže, zabo¬
dejo svoja sesalca v mladi lub, srkajo sok in se prekožijo še
jrikrat, predno dorasto. Po zadnjej levitvi dobe krila in odlete.
Dokler je jeseni vreme ugodno, pohajajo po hruškah, pij6 tu
111  tam, a pod zimo se stisnejo v kakov kotiček, otrpnejo in
čakajo pomladnega solnca.

Ker se skokice drže skupaj, druga druge, in ker nepre¬
nehoma vlečejo sok iz mladike , mora ta vsled tega hirati in
v  rasti zastajati. In res vidimo , da se take mladike začno
sijati in naposled vsahnejo.

, Glede zatora zavračamo bralca na ono, kar smo pri ušici
°bširneje razložili.

Jabolčna skokica živi malo ne kakor hruškova, samo
d. a  živalce jeseni poginejo in jajca prezimujejo. Samec je ali
ilvo  zelen in po hrbtu rumenoprogast, ali pa zamolklorumen

198

in rujavoprogast. Večja samica je rudeča, rumenkasto in rujavo
progasta, a ob strančh nabreklega zadka črna.

Jabolčna skčkica biva na jablanah, ali nahaja se redko-
kedaj v tolikej množici, da bi delala znatno škodo. Ako bi se
kje pokazala nadležno, preganjati jo je, kakor ušice.

Tudi skdkice štrkajo od sebe neko vodeno blato, ki je
sladko in zategadelj jih sosebno mravlje pridno pohajajo in
jih s tem ovajajo.

V.

Hrošč.

Uže v prejšnjem poglavji sedel je ta malopridnež na ob-
tožnej klopi. Tožili smo ga zategadelj, ker nam s svojim ne- .
zasitnim žretjem pustoši sadne vrte in tudi drugo drevje. Škoda,
ki nam jo dela, je takd očitna, da smo ga soglasno obsodili
in izrekli neusmiljeni zdtor njemu in njegovemu r6du. Da ta
sodba ni bila preostra in ne prenagljena, umevno je uže iz tega,
da imamo tukaj zopet ž njim opraviti, Kot hrošč sicer ze- ;
lenjadi ne dela nikakeršne, ali vsaj nobene znatne škode, vzdig-
nivši se iz prašne zemlje na lehkih krilih leta samo okoli Ti¬
sočih vrhov ter se ne zmeni več za pritlično zelenjad. Ali slo-
vensk pregovor uči: „trn se za rana ostri", in drug, temu
podoben veli: „zgodaj začne žgati, kar kopriva če ostati". D
oba ta pregovora sta taka, kakor bi bila o hrošči skrojena. To- :
liko da se je spak pod zemljo izvil iz jajca, uže se poloti
malopridnega dela in ne odneha, dokler mu čeljusti še morejo
gibati, ako odštejemo majhne presledke po zimi in pa kratek
čas, ki ga potrebuje, da se iz neukretnega „črva“ preobrazi v
krilatega hrošča. Boječ se žgočega solnca, rije po hladnej zemlji
in neopažen obgrizuje sočne in mehke koreninice.

Toda če zanikerneža tudi ne vidimo, ovadijo ga kmalu
veneča in vsihajoča stebelca. Ako izdereš v vrtu tako zamor¬
jeno sajenico, opaziš hitro, da jej je srčna korenina odgriznena,
in ako malo pokoplješ okoli nje, kmalu se ti privali iz zemljo
debel požeruh. Po volji mu je vsaka korenina, če ni pretrda,
zato je škodljiv ne samo po vrtnih gredicah, temveč tudi n*

199

polji, po senožetih, kakor tudi v gozdnih in sadnih drevesnicah.
Od zelenjadi mu je posebno všeč salata, pesa, repa, kapus in
sočivje. Zdaj iz tega, zdaj iz onega kraja prihajajo tožbe na
strahovitega „črva“, ki hoče uničiti vso rast. Zdaj iščejo ljudje
dobrega sveta, ko skoro ni moči pomagati. A ko se druzega
leta pokažejo hrošči v neštetih množicah in se jim od vseh
strani priporoča loviti in pokončevati silnega sovražnika, drže
vendar roke križem premnogi, ki so lani zarad črva zdvojavali.
Lanska beda je pozabljena, ta in oni se ti bode celo v obraz

Pomladni hrošč.

Zgoraj dva hrošča, z leva samec, z desna samica; spodaj v zemlji dv&
ličinki, ena večja in ena manjša; v kotu z desna buba.


200

smejal, akcrmu dokazuješ, da je lanski čir in letošnji hrošč
ena in ista žival. Tacemu človeku pač ni pomagati.

Kakor smo uže v IV. poglavji povedali, zarije se oplojena
samica hroščeva, ki je po samčevej smrti še nekoliko časa po¬
hajala po sadnem in drugem drevji, zarije se naposled v zemljo
in odloži onde svoja belkasta jajca, debela skoro kakor konopna
zrna. V šestih tednih izvale se tenki črvički (ličinke), ki tekoj
začnč jesti, ali v prvem letu ne store posebne škode, ker se
prehranijo s trhlenim in gnilim drobirjem. Jeseni gredd zimovat
v večjo globočino, na vzpomlad pa pridejo zopet pod vrh in
se razkrope, rijoč za hrano sem ter tam. Ko se je dobro na¬
pasel, gre zopet globokeje, leži nekoliko dni mirno in se oblevi
prvikrat. Tekoj potem hiti zopet navzgor, da bi s podvojeno
požrešnostjo nadomestil, kar je za levitve zamudil. Odslej je
škoda od dne do dne vidnejša; največja je v tretjem letu, po-
čenši od druge levitve do tretjega zimovanja, tedaj po priliki
od kresa do sv. Mihela. Četrtega leta je dorasel in žre samti
še do kresa, potem se zavleče v globino, naredi si lepo ugla¬
jeno jamico, v katerej se preobrazi v bubo in za kacih osem
tednov je hrošč gotov. Ker se pa zdaj uže napoveduje jesen,
ostane do prihodnje vzpomladi v zemlji, ki ga varuje mraza in
ga zakriva neprijateljem.

Hroščev črv,  kateremu po raznih krajih tudi ogrec,
podjed in podjedic  a pravijo, je dorasel skoro pet centi;
metrov (2 palca) dolg in debel kakor mali prst na moškej
roki. Bledorumenkast je, proti debelejšemu koncu modrikast,
ker se z blatom napolnjeno črevo lešči skozi kožo. Rožena in
ruša glava mu je gola, po truplu, posebno proti zadku je pa
porasten s kratkimi ščetinicami. Na glavi ima kratke tipalnice,
spodaj pa močne rožene čeljusti, s katerimi pregrizne tudi palec
debelo korenino. Oči nema in jih pod zemljo tudi ne potre¬
buje. Truplo je očevidno členasto in ima na prvih treh členit
ali obročkih tri pare roženih, rusih nog. Na vsakej strani je
vzdolž trupla devet vdrtih globelec, in sicer razen druzega,
tretjega in zadnjega obročka, na slehernem po ena na vsakej
strani. To so dušnice, po katerih se podjed oddihava. Zunaj
je dušnica obrobljena z roženim rušim kolobarcem.

Ako hočemo temu silnemu požeruhu ustaviti škodljiv 0
delovanje, treba je hrošča (kebra) v živo prijeti. Njega imamo
kolikor toliko vendar v svojej oblasti in v prejšnjem poglavji f
na str. 153. povedano, kak6 jih je treba odtresati in morit 1 ;
Z vsako zaraščeno samico si pokončal blizo trideset ogrcev
(podjedov). Proti črvom v zemlji se ne da tak6 vspešno p°'


201

stopati. Tiste se ve da, ki pri oranji ali pri okopavanji pri¬
dejo na vrh, tiste je treba sproti moriti. Pekoče solnce jih
sicer precej hitro pomori, ali vendar ne hi svetovali pripuščati
ta posel zgol solncu. Črvi namreč, začutivši sovražno jim
solnce, skušajo mu uteči, kar se jim večinoma posreči in sicer
tem laže, ker je plug zemljo zrahljal. Pri oranji naj torej kak
otrok s koškom na roči hodi za drevesom in naj pobira črve
vanj. Doma jih pomeči kokošim, racam ali pa svinjam, ki
jih vse prav rade jedo. Ako se ti pa to ne zdi vredno, vrzi
jih konec njive na pot ali sploh na utrta tla, da jih solnce
opali, ali pa jih pogazi. To je še najgotovejša smrt. Da vrane
in kavke hlastno pobirajo in žr6 ogrce za plugom, znano je
vsacemu oraču. Ne odganjaj torej teh ptic, ako te spremljajo
pri oranji.

To bi se tedaj dalo storiti proti „črvu“ na zemljišči, ki
se baš obdeluje. Drugod pa mora človek pokončevanje pri¬
puščati svojemu dobremu prijatelju —• krtu. Ta živi ž njim
pod drnom in je nanj ves naprežen, zmerom mu je za petami.
Tolst ogrec mu je najljubša jed, ki mu se nikoli ne upira.
Njemu na ljubav dela dolge poti, in zemljišče, ki je posejano
z ogrci, mu je najljubše bivališče. Kadar so ogrci pri vrhu,
krt ne izpahuje krtin, temveč dela le plitve rove, ki se ti
hodečemu vdirajo pri vsakej stopinji. Ko so se pa ogrci po-
meknili globokeje, sledi jih krt tudi tjekaj in od onod rije
zemljo kvišku. Ne huduj se torej, ako ugledaš nevšečne krtine,
še hvaležen bodi krtu, da ti čisti zemljišče grdih požeruhov,
katerim ti nikakor ne moreš do živega. Toliko si menda ven¬
dar razumen, da ne bodeš veroval krivim obrokom, ki ga obre¬
kujejo, da gloje in obgrizuje korenine. Ako še nisi nikoli, pre¬
glej mu enkrat zobovje. Prvemu, ki ti pride v roke, odpri
gobček in uveriš se, da so vse pripovedi o krtovej škodljivosti
hhse pravljice in neosnovano klevetanje.

Hočeš li kake gredice v vrtu posebno braniti ogrcem,
Posej okoli nje salate. Ta zelenjava je hroščevim črvom po¬
sebno mila, na njenih koreninah se zbirajo iz vse okolice, in
potem jih imaš v svojej oblasti. Zlasti v sadnih drevesnicah
hi utegnila salata ogrce s pridom odvračati od drevesec.

Pomladnemu hrošču jako podobna, toda skoro na polovico
tanjša, jako kosmata in jasno rumena prosinca je pri nas
ludi prav navaden hrošč. Pokaže se okoli kresa, zato mu Kra¬
jci pravijo ivanjšček. Tudi on leta zvečer prav živahno
°koli, po dnevi ga je malo videti, ker se zarije v zemljo. Tudi

102

pr o sni c a polaga svoja jajca v zemljo in ličinke so v vsem
hroščevim ogrcem podobne, toda so na polovico manjše. I one
podjedajo rastlinam korenine, zlasti ozimnemu žitu, ali vendar
niso tako škodljive, uže zarad tega ne, ker so manjše in ker
vsega skupaj pod zemljo ne žive niti eno leto.

Leteče prosnice posedajo zvečer najrajše po sadnem drevji
in mu objedajo mlado listje in brstje, ki otovre začne v drugo
poganjati. Škoda, po njih storjena, poznd se sosebno o hro-
ščevem letu. Toliko da si je drevje, od hroščev opustošeno,
nekoliko zopet opomoglo, pridejo prosnice in objedajo dalje.

Kar se tiče pokončevanja prosničine ličinke (črva) v
zemlji, veljd vse , kar smo prej naveli pri hroščevem ogrci.
Hrošča pa ni moči otresati z drevja, ker ga zjutraj ni več na
njem. Tedaj ostane samo lov na večerne roje.

Bramor,

po nekaterih krajih tudi mramor  imenovan, je podjedu naj-
bližnji sosed, kateremu pridno pomaga korenine podgrizavati
in človeku škodo delati. Večina mojih bralcev ga poznd, če ne
drugače, vsaj od vida, dasi se ne kaže rad. Samo po leti okoli
kresa ga človek zateče časi zvečer ali zjutraj na kakej gredici.
Ko pa začuti korake, odnaša se hitro v svoje podzemeljske dvore.
Bolj pogostoma ga pri delu na vrtu ali na polji odgrne de¬
lavčeva motika ali lopata, ki pa v tem hipu zopet prileti nanj
ter mu odrobi glavo ali pa ga preseče na dvoje.

Brdmor je po svojej postavi nekam čuden svat. Ako si
ga enkrat videl, ne pozabiš ga tako hitro. Do dva palca in

Bramor.

tudi še kaj črez dolga žival je dobro rejena in precej okorna.
Vsa je rujava, časi temnejša, časi jasnejša in razen kril in
nog kratko dlakava, kakor žametasta. Izpod velicega, spredaj
nekoliko izrezanega ovrhtnika, ki človeka skoro spomina na

203

rakov koš, pomalja se glava s tencimi, nepredolgimi tipalni-
carni in drobnimi izbuljenimi očmi. Osobitne so pri tej živali
prednje noge, na prvi pogled bode vsak rekel, te noge so
ustvarjene za kopanje. Kratke so in ploščate ter se okončujejo
v zobato lopatico, zat6 se zdč na prvi mah krtovim prednjim
nogam nekoliko podobne. Od štirih kril so zgornja rožčna
kratka in pokrivajo zadek samo na polovico, zadnja krila so
pa jako dolga, bela in nežna ter strče navzdol vpognena črez
zadek. Ker so ob roženem robu nabrana in zložena, jih človek
navadno še ne opazi. Žival jih razprostre samo takrat, kadar
koče leteti, kar pa le redkokedaj poskuša. Na zadku nam pa¬
data v oči še dve dlakavi ščetini, ki bramorju služita tako,
kakor tipalnice spredaj na glavi.

Bramor je po vrteh, na njivah in senožetih prav navaden
mrčes. Najrajši biva v rahlej in peščenej zemlji, težka debelica
mu ne ugaja. Kakor smo uže omenili, na piano pride pored¬
koma, drže se le pod zemljo in sicer tik pod vrhom, kjer rije
in koplje ravne hodnike ali rove. Ker so ti rovi plitko pod
zemljo in ker je prst nad njimi nekoliko privzdignena, opazi
.jih hitro vajeno oko. Od teh površnih rovov izvedeni so ne¬
kateri drugi naopik v zemljo, in eden teh vodi v gnezdo, ka¬
tero si je samica izdolbla. To gnezdo je otlina v podobi in
velikosti kurjega jajca. Samica je stene zmočila s slino in jih
je potem izgladila. Zat6 je gnezdo tako čvrsto, da je celo lehko
vzdigneš iz zemlje, ako le nekoliko oprezno ž njim ravnhš.
Gnezdo je zmerom na prisojnem, ne preveč zarastenem kraji; a
( h ga solnce bolj pregreva, zrahljh samica zemljo nad njim in
Ph tej priliki odgrizne  tudi onde rastočim rastlinam ko¬
renine, da povenejo in usahnejo.

Uže zarad tega je bramor škodljiv, če bi mu tudi pre¬
gledali ono neprestano rovanje okoli korenin, kar rastlinam
gotovo ni koristno, in če bi tudi dali veljati onim, ki so v
oovejšem času začeli zagovarjati br cim or j a, bojde da ne žre
korenin, temveč da je samo podgrizuje. Ti njegovi zagovorniki
trde, da žre zgol črve, podjede in da davi cel6 svojo zalego,
-''rim pa se dozdeva, da se takemu požeruhu, kakor je br&mor,
ri>bena hrana ne upira, temveč da žre splazi vse, kar dobi.
kesnica je, da se je bramor, katerega je lopata razpolovila,
obrnil s prednjo polovico ter začel jesti svoj odrezani mehki
^dek. Taka požrljivost je še nad volkovo. Tudi njega trdo-
*iv°st je za čudo velika. Razpolovičen brhmor giblje še tri do
štiri dni.

Meseca junija čujemo časi zvečer po solnčnem zahodu ali

204


pa tudi zjutraj rano izpod zemlje neko vztrajno škrtanje ali
cvrkutanje, ki je nekoliko znanej pesmici kuhinjskega strička
podobno, toda je bolj tiho in bolj zamolklo. To je bramorjeva
plrna pesen, ž njo snubi samec samico. Kmalu potem začne
ona dolbsti in likati gnezdo, kakor smo uže zgoraj povedali,
in ko je gotovo, znese vanje malo po malo dve do tri sto
jajec, ki so podolgasta, zelenkasta, debela kakor konoplja in
tako trda, da jih ni lehko zmastiti.

Jajca leže kake tri tedne, predno se iz njih izvale mla¬
diči , a mati ves čas žedi z glavo navzgor obrnena v enem
poprej omenjenih naopičnih rovov, kakor bi stražila svojo za¬
lego. Ne ve se, ali jo navdaja materina skrb, ali pa sama po-
žrljivost. Človek bi se preje odločil za zadnje, ako je res, kar
se močno trdi, da pogoltne nekoliko svojih otrok. Po tej zad-
njej hudobiji pa kmalu pogine.

Mladiči so starim podobni, samo da nemajo kril. S prva
so bledi, ostanejo skupaj in se hranijo največ z gnilimi mrvami
in z mehkimi koreninicami. Ko so se prvikrat prelevili, ruj are
bolj in bolj ter se razidejo. Do jeseni se prekožijo še dvakrat
ter so potem palec dolgi in gredo globokeje zimo vat. Vzpo-
mladi dokopljejo se zopet vrha in so zdaj posebno požrešni
in škodljivi. Po četrtem levu dobe krnasta krila, po petem
so pa popolnoma dorasli in se plode. Okoli srede meseca ju¬
nija nahajajo se uže navadno jajca v gnezdu.

Bramor nema mnogo preganjalcev, ker živi in ruje skrit
pod zemljo. Največja preglavica je tudi njemu krt in miši
podobna rovka (špičmoh, špičmer). I vrane, kavke, skvorci
in drugi taki, po zemlji brbajoči ptiči ga radi pohrustajo, ako
jim pride pod kljun. No kjer so se brdmorji prav vgnezdilt
mora človek tudi sam vzdigniti roko na nje. Največ opraviš
in najbolj v živo ga primeš, ako poiščeš gnezdo in zatareš k
krati vso zalego. Gnezda ni težko najti, ovadijo ti je vsihajoče
rastline. Kjer na zelenih tleh opaziš orumenelo liso, onde p
gotovo brdmorjeva zalega. Ako si ta kos bliže ogledaš, zapaziš
tudi rove, ki vodijo v gnezdo; posebno očitni so po kaceffl
dežji ali pa v jutranjej rosi.

Ako so ti brdmorji nadležni vzpomladi, ko še nemajo
gnezda, ali pa tudi tedaj, če jim ne moreš zaslediti legla, na¬
stavi v zemljo lonec, da se bodo vanj lovili. Lonec, bodi si
kak počen kuhinjski ali cvetni, kateremu si pa prej luknjo v
dnu dobro zateknil, lonec tedaj zakoplji v zemljo tako globoko,
da bode njegov gornji rob nekoliko niže od bramorjevega rova.


205

Bramor priteče po svojej navadnej cesti, pade v nastavo in
ne more ven. Več tacih loncev, na prikladnih mestih vkopanih
ti d£ mnogo tega mrčesa v pest. časi pa pogledi v lonec in
izprazni ulovek.

Brdmor je zmrzla žival in išče toplote. Imaš li v vrtu
mnogo te golazni, izkoplji jeseni tu in tam jame in napolni
je s konjskim gnojem. Mrčes gredoč za toploto zbira se pod
gnojem in vzpomiadi ga brez velicega truda lehko pomoriš.

Nekateri jih tudi v rovih zalivajo z vrelo vodo.

Pokalica.

V neizmernem številu naših domačih hroščev je malo tako
dobro znanih, kakor je pokalica.  Po nekaterih krajih rekajo
mu poskok,  po druzih tudi kovač.  Otroci našedši tega
dolzega in ozkega hrošča, polože ga tekoj na hrbet in potem
mn prigovarjajo, da bi skočil ali klisnil na višek. Časi jih res
posluša in skoči enkrat, dvakrat ali še večkrat otrokom na
veliko veselje. Časi pa se pritaji in leži za mrtvo, pritegnivši
k sebi noge in tipalnice. Skače pa s pomočjo necega trna, ki
ga ima na spodnjej strani ovratnika in ki v miru leži v nekej
brazdici na prsih. Prevržeš li ga na hrbet, vpr§ se z glavo
ob tla in privzdigne ovratni k  nekoliko. Takrat stopi omenjeni
trn iz brazdice in ko ga pozneje šiloma porine nazaj, dobi s
tem toliko moči, da se požene kvišku in se padši zopet po¬
stavi na noge. Pri tem se sliši neki glasen pok, odtod ime
pdkalica.

Pbskokov ali pčkalic je mnogo vrst. Ta, ki jo imamo
tukaj v misli in nam jo podaje tudi podoba, imenuje se polj¬
ska pokalica.  Deset milimetrov dolgi
ju samo polčetrt milimeter široki hrošč
je zgoraj in spodaj močno zbočen in ima
yelik četverovoglast ovratnik. Temnorujav
je, a zgoraj sivkasto dlakav; noge in ti¬
palnice so jasnejše. Ysaka pokrovka ima
vzdolž osem jamičastih črt.

Ličinka je podobna „močnemu črvu“.
pumena je, svitla in trda, kakor mokar¬
jeva ličinka. Eazloča se vendar v tem, da
Je manjša, nekoliko ploščata, da ima na
linjem obročku dve črni podolgovati pegi in da se okončuje
y kratko rujavo konico (špico). Naša podoba kaže nam hrošča
111  ličinko dvakrat povečana.

206

Pokalica spada med najškodljivejši mrčes, ker nje ličinke
napadajo in podjedajo vsakovrstne rastline, travo, žito, pa tudi
zelenjavo, sočivje in okop&vino. Kot škodljivka na žitu pride
še pozneje na vrsto. Od zelenjadi jej je posebno po volji pesa,
repa, korenje, kapus, broskva in salata, od sočivja pa grah.
Vse te rastline zajeda v prvej mladosti s tem, da gloje ste¬
belce nad korenom ali je celo odgrizne. Loti se tudi krom¬
pirja, ki smo ga v koscih posadili. Tak nagrizen in prevrtan
kosec začne gniti, ne da bi kalil. Pa tudi v zdrave krompirje
se zarije in je uniči. Škoda je tem večja, ker ličinka živi več
let, predno se zabubi.

Pokalica biva vse poletje po vrtih in na polji ter se po-
gostoma nahaja na raznej poljščini, v travi, po stezah in potih,
a vendar se ne opaža, da bi delala kako škodo.

Pod zimo se zavleče v kako zavetje in čaka pomladi. Po
dolinah ga jesenske in pomladne povodnji vzdignejo ter ga
časi v silnih množicah z drugo smetljako vred naplavijo na
nizko ležeče travnike in njive. Na ljubljanskem barji je časi
za veliko povodnjijo bilo vse živo s temi pokalicami, z majhnim
trudom bi se jih bilo onde lehko v kratkem času na tisoče
pokončalo, dokler so še premrle tičale skupaj pod naplavljeno
sodrgo. Pozneje se ve da, ko jih je solnce dobro pregrelo, raz¬
kropile so se po polji in po senožetih.

V toplej pomladi se pokalice plode in potem kmalu po¬
ginejo , a na njihovo mesto pridejo druge mlade, zato jih vi¬
devamo vse leto. Ličinke, katerim pravimo tudi strune,  ker
so tenke, trde in gladke, izpodjedajo vsakovrstne rastline, so-
sebno pa one, ki smo jih uže zgoraj imenovali. Struna raste
prav počasi in živi gotovo več let, ali na tenko se ne ve, ko¬
liko. Dorasla preobrazi se pod zemljo v belo bubo, ki ima črne
oči in nad vsakim očesom po en rujav rožiček, a zadaj se
okončuje v dva kratka repka.

Vsem žužkojedim pticam gredd strune tako v slast, kakor
podobni jim močni črvi, ali ker mrčes živi več ali menj v
zemlji skrit, ne morejo lehko do njega. Ako torej strune v
kacem kraji delajo vidno škodo, je treba, da človek vzdign®
roko na nje. Okoli venečega stebla je treba črve obrati in j®
kokošim ali pticam vreči v zobanje. To delo lehko vsak otrok
opravi.

Ker so strune sosebno v salato zaljubljene, ne bode na¬
pačno, ako kocnje (štore) od salate razrežeš na kosce in zvečer
pomečeš po gredicah, kjer ti strune kvaro delajo. Drugo jutro
preglej kosce in ž njih oberi ličinke.

207

Močno priporočajo tudi prgo (oljnate preše), ki naj se
razdrobi v majhne kosce lešnikove debelosti in potakne v zemljo.
Neki da prga močno vabi strune k sebi, a te poginejo, ako
so se je nažrli, ker je za nje strup. Meni se ta stvar ne zdi
nič prav verjetna, ali poskušnja ni težka in ne stane mnogo.

Razen poljske pokalice  je še mnogo druzih vrst, ki
so več ali menj škodljive, ako se v kacem kraji obilno za-
plode. No tukaj jih ne mislimo obširniše opisovati, in sicer
zato ne, ker so si močno podobne in jih je težko razločati,
in ker njihove ličinke (strune) žive prav tako, kakor je bilo
malo prej povedano.

Amerikanski krompirjevec.

Ni ga še tukaj, hvala Bogu, ali utegnil bi priti. Potem
pa joj nam, katerim je krompir tako rekoč vsakdanji kruh.
Ako nam pride ta gost, gospodaril bode grozovito. Zato gaje
treba poznati, da nas ne zateče nevedne in nepripravne, ako
bi se kakorkoli utihotapil in se kje nenadoma prikazal. Zatega¬
delj govorimo tukaj o njem ter ga tudi bralcu v podobi stav-
ljamo pred oči v različnih menah.

Ime uže pove, da je ta mali nepridiprav, pred katerim se
zdaj, tako rekoč, trese vsa Evropa, iz Amerike domd. V divjih
gorah zapadnega dela Severne Amerike, kjer so do nedavna
samo Indijani pohajali, živel je stoletja in stoletja ta hrošček,
ue da bi se bila živa duša zanj zmenila, ali sploh o njem
kaj vedela. Samo nekoliko učenjakov je bilo, ki so tudi tega
hrošča med tisoči in tisoči druzih imeli v svojih zbirkah, a
tudi oni druzega niso vedeli o njem povedati, nego da živi
■>a nekaterih samoraslih rastlinah, ki so v rodu s krompirjem.
Tako je bila stvar še pred kacimi petdesetimi leti.

Ali svet se menja in ž njim se mora, hočeš nečeš, menjati
tudi Indijan. Od leta do leta se je množilo število „bledih
obrazov“, ki so vse v dilj predirali na sever in na zapad v
veličastne pragozde, po katerih je dotle Indijan prost kakor
tiča pod nebom lov lovil. Zmerom dalje in dalje se mu je
bilo umikati pred novimi naseljenci, od leta do leta so se
ožila iu krčila lovišča njegovih pradedov. Nehote je prišel z
! )e lci vsak čas v dotiko in malo po malo se je uveril, da mu
1® vzprijeti to in ono od novih ddšlecev, ako neče poleg njih
Poginiti. Začel je obdelavati zemljo, zasadil je krompir. Hrošček
Se  je kmalu seznanil z novim zeliščem, ki mu je mnogo bolj


208

ugajalo nego samoraslo lepenje, na kterem je dosle životaril.
Preselil se je na krompir in nova hrana mu je tak6 teknila,
da se je v kratkem času silno namnožil. Leta 1859. opazili so ol)

reki Kolorado pni-
^ t  krat, da jim ta Lrošč

'E. na krompirji dela ne-

=f X  j|§prŠsS» izmerno škodo. Po

§; ^  tej reki imenuje se

"c- iljMBSliSSIS^  navadno tudi Kolo¬

rado v hrošč.  H
krati so pa tudi opa¬
zili, da se ta nesreča
neverjetno hitro širi
proti vzhodu. Leta
1865. je prekoračil
reko Misisipi in se
je širil dalje po drža¬
vah Indijana, Ohio,
Pennsjlvanija, Mas¬
sachusetts, Novi Jork
do atlantskega morja,
kamorjedospell87ft
leta. Prihodnjega leta
je Lilo v Michigana
vse živo ž njim, n J
3 P plavajočih deskah k

p  trskah je prebrodil

ni M m ^ V\\ jezero Erie in je šel
S- t,i->N-  dalje po Kanadi. A

■S; povsod, kjer se j®

< w  pokazal, opustošilj®

Z  krompir do go®

| !lT\rW stebel. To je bila pr®'

§• M ML J/ / Ml- gldvica, da malo take.

B- r  (m.tS  Žalostne vesti ®

Q/\_ tem kvarljivci, p r ‘"
bajajoče iz Ameriki

zadale so tudi starej Evropi močen strah. Skoro vse vlade so
zabranile uvažati amerikanski krompir. A kraj vseh zabrdn
pokazal se je krompirjevec meseca junija 1877. leta na Ne®;
škem pri Muhlheimu ob Kenu in mesec dni pozneje daleč od
prvega mesta v saskej pokrajini pri Šildavi na treh njivah-
Na vso srečo so pa hudodelca hitro zapazili, ga spoznali ®

|

^ H*.

*$• Br

eS. gO
o a

-F co

- ^
H- 1 «

J- 5"

0%  g
sF B

v  ®

o <

209

s krepko roko zatrli, predno se je mogel dalje razširiti. Po¬
zneje v Evropi o njem ni bilo več slišati, a kako se je ome¬
njenega leta zatrosil, ni se moglo ovedeti.

Krompirjevec, ki ga v podobi a  vidiš v pravej velikosti,
je močno zbočen hrošč zamazano rumenkaste barve in se iz-
premina na rudečkasto. Pokrovke so rumene kakor surovo
usnje in vsaka ima vzdolž pet črnih prog. Glej na podobi pri/
pokrovko povečano. Ovratnik je globoko pikčast in črno lisast,
na sredi pa ima črno morogo, ki je črki K podobna.

Hrošč prezimuje precej globoko v zemlji, vzpomladi pa,
ko začne kompir poganjati, pokaže se kmalu na mladej nati
(na lepenji, perji), katero objeda s kraja. Kmalu potem začne
samica na njo pokladati kupčke jajec, katerih ima neki od
sile veliko. Jajca — v podobi pri d  — so podolgovata, pol¬
dragi milimeter dolga, s prva rumena, pozneje pa porujave.
Najdalje v osmih dneh izvali se ličinka, ki žre po dnevi prav
požrešno, po noči pa gre ob steblu v zemljo. Sprva jerudeča,
pozneje svitlo rumena, samo glava, ovratnica in dve vrsti pik
vzdolž trupla sta svitlo črni. Ob sredi je najdebelejša, proti
glavi in navzad se pa zožuje. Iz sebe pušča neki jedek sok,
vsled katerega človeku oteče koža, ako bi jo z golo roko
mestih Zato obleci kako staro rokavico, ako bi kedaj imel
opraviti s tem mrčesom.

Najdalje v treh tednih je ličinka dorasla in se zarije prst
globoko v zemljo, kjer se preobrazi v bubo (pri b  v podobi).
Srede junija je uže drugi zarod tu in ker vse preobraževanje
traje samo kacih petdeset dni, pride za njim lehko še tretji.
Ako je na kakej njivi krompirjeva nat ščinoma (do konca)
pojedena in blizu ni najti druge, lotijo se ličinke v sili tudi
druzega lepenja, na pr. kapusa.

Krompirjevec je zategadelj tako škodljiv, ker p6žre krom¬
pirju vso mlado nat in tdko golo steblo ne more zaroditi go¬
moljev (podzemljic, č6mp), ter potem človek nema nobenega pri¬
delka. Gomoljev se hrošč ne dotakne, zat6 nevarnost ni velika,
da bi se z amerikanskim krompirjem k nam dotepel. Ali vendar
| e  treba imeti oči zmerom odprte. Kakor ga je pred štirimi
ieti na Nemškem tak6 rekoč prinesla noč, zna se v kakov
drug kraj nenadoma priklatiti po potu, na katerega zdaj nikdo
116  misli.

Ako bi se ta mrčes kje prikazal, tekoj naj se krompir¬
ja n&t požanje prav pri tleh in na mestu naj se sežge. Da
/de rajša gorela, polije naj se s petrolejem. Ko začne za ne¬
koliko dni poganjati nova nat, pregleda naj se dobro in več-

Škodljive živali. 14

210

krat. Mogoče bi namreč bilo, da so se nekatere ličinke po¬
skrile v zemljo in te pridejo zdaj zopet žret. Vrhu tega je pa
še vsak dolžan stvar nemudoma ovaditi okrajnemu glavarstvu.

Zelski bolhač.

Ta živalca bode pač večini mojih bralcev znana, ker je
stara in navadna nadloga po vrtih in njivah. Hrošček je moder
ali zelen in se lešči kovinsko. Najbolj je pa znan zarad tega,
ker zna izvrstno skakati ter v tej spretnosti spomina na bolho,
Močna stegna na zadnjih nogah store tudi pri njem, da
je tako drzen skakač.

Bolhači prezimujejo kot hrošči na tleh, pod kamenjem in
pod listjem. Ko se je vzpomladi posejala razna zelenjava, so-
sebno pesa, broskva, koleraba, kapus in kar je še druzih rastlin
tega rodu, in ko začne vse to kaliti in zeleneti, pridejo bol¬
hači, padejo na mlade sajenice in je pojedo ščinoma. Ta mrčes
pa ne je s kraja, temveč načne lepen na celem in izjeda okrogle
jame, ter je lepen (list, pero) videti, kakor bi bil prestreljen. Ato
se sajenica dalje razvija, širijo se te jame dalje in človek hi
mislil, da jih je kaka druga žival izjela. Mraz in moča bol-
hačem ne prija, nasproti pa jim suša in toplota močno ugaja,
Bolhačev je mnogo vrst, a vsi so si jako podobni. Jajca
pokladajo navadno na rastlino, na katerej žive. Samo zelski
bolhač, ki najrajši biva na kapusu, svojih jajec
nikdar ne odloži na to rastlino, temveč na druge
zeli, kakor bi se bal, da onde ličinke ne bi imele
dovolj hrane, ker je on uže preveč opustošil. U
cinka mu je črnikasta in bodičasta, ker ima pe
hrbtu več vrst bradavic in na vsakej bradavici
kratko ščetino. Dorasla (6 milimetrov dolga) za-
bubi se plitvo v zemlji. Pri ugodnem vremenu
je v šestih tednih končana vsa preobrazba.
Bolhača z roko loviti bilo bi prav nehvaležno delo. Kd°
hi lovil tak skočen drobiž? Človeku ne ostane druzega p°'
močka, nego odganjati ga z gredic, kolikor se da, in mu sploh
braniti pristop do zelenjadi.

Naj povemo, kaj bi se v tem dalo storiti.

Kadar se bolhači pokažejo na semenskih gredicah, polivu,]
je zjutraj z vodo in potem jim iz des&k ali karkoli naredi
senco in bolhači se bodo umaknili na solnce. Zat6 bi bil°

Bolhač.

menda tudi dobro , sajenice vzgajati na vlažnem in osojne®

svetu.


211

Kadar začne seme kliti, posiplji gredice s suhim in zme-
tim kurjekom ali golobjekom, ako tega ni, tudi s konjskim
gnojem, ali pa s premogovim pepelom. Tudi potresanje z
mezdro, ki jo strojarji zgulijo s kože, predno jo denejo v stroj,
hvalijo nekateri kot dober pomoček

Strugotine (oblance) pomoči v vročem katranu in je raz-
položi po gredicah.

Za posip je neki prav dober tudi suh cestni prah, ki se
po kacem dežji ali zjutraj ob rosi potrese po sajenicah. Ako
ni dežja ali rose, poškropi poprej gredice.

Zjutraj ali zvečer polivaj sajenice s pelinovo vodo, ki si
jo napraviš, ako pest (prgišče) pelina poliješ z vedrom vrele
vode in pustiš, da se dvanajst ur v njej namaka. Prav dobro
je tudi, ako sajenice (presad), predno jih presadiš, pomočiš v
to vodo in je pustiš kacih osem ur na hladu v njej; samo
korenine se ne smejo v vodi močiti. Pravijo, da na take sa-
jenice bolhači ne gredo. Ako bi jih pa kmalu potem, ko so
prišle v zemljo, opral močen dež, treba bi jih bilo še s to vodo
škropiti.

Rumeno progasti bolliac je na polovico manjši od zel-
skega in je črn, izpreminajoč se na zelenkasto. Najlaže ga je
poznati po rumenkasti progi, ki mu gre vzdolž vsake pokrovke.

Biva prav pogostoma na broskvi, redkvi, repi in druzih
križnicah. Ličinke so rumenkasto bele in žive na istih rast¬
linah. Ko so se izvalile iz jajec, zadolbejo se v lepenje in
vrtajo v njem dolge sem ter tje zverižene rove, ki s časom
popolnoma zbele. Ker tudi hrošči bolhači pridno žr6, ni čudo,
ia naposled od zelenjadi časi ostane samo golo rebrovje.

Zlatoglavi bolMč je glede velikosti in barve podoben
belskemu bolhaču, samo da ima rumeno glavo, in tudi noge,
vazen debelih zadnjih stegen, in tipalnice na korenu so rumene.

Od meseca maja do jeseni nahaja se ta mali hrošček na
re pici in na broskvah, izjedajoč njih lepenje. Samice polagajo
s v°ja jajca v pazuho med stebelce in lepen. Izvalivše se ličinke
so umazano bele ter se zavrtajo v steblo, dolbejo po njem
la ^zaidejo tje v korenino. S tem, da je ličinka pojela ves stržen,
saSne stebelce vsihati in je tako slabo in krhko, da je vsak
veter ulomi. Ako se je zlatoglavec na repici razširil in močno
saplodil, videti je njiva, kakor bi jo bila toča pobila ali kakor
1)1  kili ljudje ali živina po njej hodili, vse je polomljeno. Do-

14 *

212

rasla ličinka se pregrize iz stekelca in gre v zemljo, kjer se
zabubi.

Repičar.

Križnice  imenujemo raznovrstna zelišča, ki imajo i
svojem, časi prav drobnem cvetu, zmerom po štiri, navskriž
stoječe cvetne lističe. Razčesneš li tak cvet, najdeš v vsacem
poleg štirih daljših prašnikov še dva krajša obstidnska in sred
njih tenko in navadno dolgo plodnico, ki se potem, ko so se
drugi cvetni deli obleteli, spremeni v podolgast plod. Ta plod,
da si je tenak, je vendar vzdolž pregrajen s kožnatim pretinom,
ki ga tedaj deli v dva prekata, a v obeh nahaja se vrsta drob¬
nih semenskih zrn. Kedar dozori, razpreza se od spodaj po-
čenši. Tak plod imenujemo lusk.

Med križnicami je jako mnogo prekoristnih rastlin, katere
sadimo in sejemo, bodi v živež sebi in domačej živini, bodi,
da iz njih semena napravljamo olje, ali da nam rabe tudi še
drugače. Y prvo vrsto spada kapus (zelje, broskva, koleraba,
podzemljica, brokole itd.) repa, redkev, redkvica, hren; v drugo
pa repica, gorušica i. dr.

A ta človeku toli hasnovita zelišča imajo tudi med živa-
limi neizmerno število prijateljic, ki pa so prav zarad te pre¬
velike privrženosti človeku nevšečne, časi celo škodljive. Tže
v bolhačih smo spoznali silne kvarljivce križnicam, tu imamo
pred soboj druzega hudodelca, repičarja, in za njim jih pride
še dobršno krdelce na vrsto.

Repič  ar  je mičken hrošček kovinsko zelene barve, ti
se časi na modro izpremina. Noge so rujave. Glava je skoro
vsa skrita pod širocim ovratnikom, a kratke tipalnice so na

konci betičaste. V podobi je na
repičnem cvetji videti nekoliko teh
hroščev v pravej velikosti, spodaj
pa sta hrošč in njega ličinka po¬
večana.

TJže meseca aprila pokaže se
repičar po vrtih na cvetočih križ¬
nicah , na kapusu, na repi in na
repici, ki se po nekaterih krajin
seje v veliko zarad oljnatega se¬
mena. Hrošči se zarijejo v cvetne
popke (betke) in jih razjedajo, n
krati se tudi plode in nekoliko dni

Repičar.

213

potem začne samica odlagati drobna bela jajčka, in sicer v
ysak popek po eno. Izvalivša se ličinka zgrize in sklesti cvet
od znotraj popolnoma, poznejše lazijo tudi vne po stebelci in
objedajo mlade luske. Za mesec dni dorastejo in popadajo na
zemljo, kjer se zabubijo v rahlem zapredku. Okoli kresa pride
iz njih drugi zarod, ki se vse poletje poteplje po cvetočih
križnicah in tudi po drugem raznem cvetji, dokler ga jesenski
mrazovi ne poženo v zimovališče pod zemljo.

Ličinka je valjasta in rumenkasto bela, na vsacem obročku
ima po dve rujavi lisi, na zadnjem pa tri. Buba je umazano
bela in se okončuje v meseno rogovilico.

Repičar dela na semenskih križnicah znatno škodo. Ako
ga vzpomladi opaziš na cvetočem kžpusu ali na repi v večjem
Številu, otresaj cvetne vršičke v kako posodo, v katerej pa
mora biti nekoliko vode, da ti vjeti hrošči sproti ne pobegnejo.
Otresaj pa samo zjutraj in zvečer, ali ob mežavem vremenu,
kadar solnce ne sije. To pa se da ovršiti samo v malem, ako
imaš na vrtu nekoliko semenskih stebel. Na velikej njivi, ob-
sejanej z repico, bila bi taka lov smešna. Onde bi se k ve-
čemu dalo s s dirom smukati. Tak sdk sešije se od platna ali
kake druge močne tkanine in se nategne na železen obod, ki je
aa enej strani vtaknen v leseno držalo. S tem sakom se smuče
po cvetočej repici, ali ne premočno, ker sicer bi se osmukalo
mnogo cvetov ih popkov. Sak pa dobro zmoči v vodi, da ti
repičarji tako hitro iz njega ne pobegnejo. Razumeje se, da bi
tudi to delo ob solnci bilo brez vspeha.

Tudi v krdelu rilčkarjev, katero smo uže v prejšnjem po¬
glavji spoznali kot malovredno sodrgo, ima zelenjad nekoliko
ueprijateljev. Tukaj omenjamo samo dva, kljunotdja in
°strorila.

Kijimotaj je mičken neznaten rilčkar, ki pa svoj obli,
Nekoliko upogneni rilec (kljunček) navadno skriva pod prsi,
Mto smo mu nadeli to ime. Globoko pikčasti ovratnik ima po
? r edi žlebasto brazdo, pokrovke so pa globoko progaste. Yes
j e  Srn in sem ter tje, posebno na spodnjej strani s sivimi
luskami osut. Brez rilca še ni prav 3 milimetre dolg.

Od prve pomladi počenši nahaja se brazdasti kljuno-
a j  na cvetočih križnicah. Ko se je tu zaplodil, znese samica
Sv °ja jajca tem rastlinam, zlasti kapusu, brokolam, karvijolu
uu kocenj (štor), pa tudi repi in repici na steblo tik korena,
k ^juncem zvrta jamico in položi jajce vanjo. Na tem mestu
Se  izpahne kakor grah debela skula ali šiška, v katerej živi

214

F

ličinka, mičken, breznogi belkast črviček, časi jih. biva pa tudi
po deset do dvajset skupno v velikej žmuli. Zgodnje ličinke
se preobrazijo še do jeseni, večinoma pa prezimujejo v ome- '
njenih skulah kot ličinke.

Hrošča kljunotaja je treba vzpomladi otepati ali s s&kom
smukati, kakor smo pri repičarju svetovali. Še bolj v živo
ga pa primemo, ako kapusovih kocnjev prek zime ne puščamo
na njivi (zelniku), kakor je to sploh navada, temveč jih poru-
jemo in sežgemo.

Neki drug, temu jako podoben kljunotaj  živi kot li¬
činka v repnih in repičnih luških, kjer razjeda semenska zrna.

Zeleni ©stroril je nekoliko večji od kljunotaja, svitlo-
zelen in se časi izpremina na modro. Rilček je valjast, debel
in na konci od spodaj napošev prirezan, tedaj dletu ali mišjemu
zobu podoben.

Tudi ta škodljivec pride o prvih lepih pomladnih dneh iz
zimovališča na piano in pohaja po cvetočih križnicah, zlasti
po repi in repici. V svojem dejanji in nedejanji je močno po¬
doben zlat ogla v emu bolhaču  in se pogostoma nahaja v
njegovej družbi. Tudi ostroril poklada svoja jajca tem rastlinam
v p&zuhe ali pa tudi v steblo, in ličinke, beli breznogi črvički,
vrtajo po steblu in po vejah. Tukaj se tudi zabubijo in hrošček
večinoma prezimuje v steblu blizu tal ali pa ‘v korenini.

Iz tega je razvidno, da v krajih, kjer se je ta škodljivec
vgnezdil, ne velja repičnega strnišča prek zime puščati na njivi,
temveč treba ga je izruvati in sežgati.

Kapusov belin.

Od vseh križnic je za naše kraje kapus (glavno zelje)
najimenitnejši. Slovenskemu kmetu je „zelje“, bodi si presno
ali kislo, poglavitna jed, in težko je pogreša, ako mu kacega
leta ni urodilo, ali ako so mu je gosenice požrle. Sosebno na
Kranjskem se te zelenjave pridela toliko, da je mimo domače
potrebe ostane še mnogo za prodajo v druge dežele. Največ
tega blaga izvaža se v Trst in Reko in dalje po morji v
Egipet, pa tudi na Ogrsko in celo na Nemško. Povprek s 0
tega blaga na leto pridela na Kranjskem do blizu dvajset mi'
lij ono v glav.

Uže smo imenovali nekoliko mrčesov, ki nam kvarijo
kapus, ali vsi ti skupaj ne narede toliko škode na njem, kakor
belin sam. Njega gosenica požre ščinoma lepenje (perje) predno


215

se je veha v glavo strdila, tako da ne ostane nič do golih
reber. In to ni samo na posamičnih njivah, temveč celi okraji
so po več milj v širjavo in daljavo tako opustošeni, da se
užali srce človeku, ki mora to gledati.

Ta škodljivi metulj je zgoraj večinoma bel; prednja krila
so na korenu, ob prednjem robu in v zgornjih oglih črno za¬
prašena , na spod¬
njem robu imajo pri
sredi črno morogo,
ki sega nekoliko tudi
še na zadnje krilo.

Vrhu tega ima sa¬
mica dve okrogli
črni lisi. V našej po¬
dobi imamo tedaj
samico pred soboj,
in sicer z leva zgor¬
njo, z desna pa spod- Kdpusov belin,

njo plat. Prednja

krila so na spodnjej strani tudi bela, a v zgornjem oglu in
ob vnanjem robu rumena, na korenu pa črno zaprašena. Črni
lisi, ki zgoraj označujeta samico, nahajata se spodaj tudi pri
samci. Zadnja krila so na spodnej plati rumena in povsod
enako črno oprašena.

Ako je topla pomlad, videvamo tega metulja letati uže
meseca aprila, toda je precej redek. Zaplodivši se, začne sa¬
mica pokladati jajca v kupčkih, časi po sto in še več skupaj,
in sicer na raznovrstne samorasle in vrtne križnice. Jajca so
hruškaste podobe, s prva zelena, potem porumene. Kajdalje v
štirnajstih dneh izvale se gosenčice, ki so s prva bledo zelen¬
kaste in črno pikčaste, pozneje porumene in črne pike ob bokih
se zlivajo v večje lise, na hrbtu pa ostanejo osebljene in so
postavljene vzdolž rumene hrbtne proge. Gosenčice ostanejo
nekaj časa skupaj in stružejo lepenje na spodnjej strani in je
malo po malo preglojejo in izjedajo vse večje in večje luknje,
pajrajše leže iztegnene ob kacem rebru. Za močo in mraz so
jako občutljive, ali pekoče solnce jim tudi ni po volji, zat6
s e drže zmerom v osoji. Ko so se štirikrat prekožile, ali oble¬
ke , so dorasle , in potem se razlezejo. Vsaka si poišče na
kacem drevesu ali zidu, na vrtnej ograji ali na kacem kamenu
Prostorček, kjer se, z glavo navzgor obrnena, pričvrsti z zadkom,
°paše se z nitko okoli trupla in, ko se je še zadnjikrat slekla,
Preobrazi se v bubo. Ta je robata, zelenkasto bela in črno pi-

2 L6

kasta. V štirinajstih dneh je metulj gotov. Proti kresu se njih
število hitro množi, časi jih je po zelnikih vse belo. Kmalu
potem so gosenice druzega zaroda na kJpusu (želji) in ta drugi
zarod je tista velika preglavica, o katerej je bilo zgoraj rečeno,
da časi na daleč in na široko uniči ves k&pusov pridelek. Ako
so v enem kraji vse ščinoma požrle, napotijo se dalje s tre¬
buhom za kruhom. Tudi metulj belin potuje časi v neštetih
množicah črez hribe in doline, a ne ve se, kaj ga je po¬
gnalo po svetu. Lanskega leta se je pogostoma čulo in bralo
o potujočih belinih.

Gosenice druzega zaroda zabubijo se, kakor smo zgoraj
čuli, in prezimijo. Časi vendar, ako jim namreč vreme prav
ugaja, pride še tretji zarod, ki se pa malokedaj razvije do bube,
ker jesenski mrazovi in deževi večinoma pomore gosenice.
Čudno je vendar, da od sila gosenic, ki se jeseni zabubijo,
pride vzpomladi navadno prav malo belinov. To čudo se nam
pa hitro pojasni, ako pomislimo, koliko belinovih bub jeseni
in po zimi pokončajo raznovrstni ptiči, sosebno detli, sinice i. dr.
Mnogo več pa jih ugonobe majhni zajezdniki, katerim je be-
linova gosenica posebno po volji. Jeseni videvamo prav po¬
gostoma te gosenice nepomično sedeti po drevji ali na^ zidu,
in pod njimi je vse polno podolgovatih rumenih zrnec. Človek
bi na prvi hip lehko pomislil, da gosenica sedi na svojih jajcih,
a ta misel je prav neumna, ker gosenica je nepopolna in neraz¬
vita Živah in kot taka se ne more ploditi. Ta rumena jajčasta
zrnca so bubice necega majhnega najezdnika goseničarja,
ki je ob svojem času poteknil nekoliko svojih jajec gosenici
pod kožo, in iz njih izvalivše se ličinke so gosenico zajedale,
dorasle so se prevrtale iz nje ter so se pod njo zabubile, a
gosenica je izjedena — mrtva. Neki drugi najezdnik, pravimo
mu bubi čar,  poklada pa svoja jajca v mlade, še mehke bube
in jih sila pokonča. Take bube se ne premikajo, ako se jih
dotakneš, in videti so nekam rumene ali rujave. Tacih ne gre
moriti, ker belini v njih so uže mrtvi, a vse polne so najezd-
nikov, ki so gosenicam največji neprijatelji.

Izkušnja uči, da kapusov belin najrajši napada zelnike
blizu hiš. Cim dalje od selišč tedaj imaš ta sadež, tem manjša
je nevarnost, da ga gosenice požro. Nekateri tudi priporočajo
okoli zelnika zasajati konopljo , bojde odganja belina. Drug'
zopet svetujejo sajenice polivati z-vodo, katerej si na polno
škropilnico pridel dve, tri žlice karbolove kisline. Najgotovejš'
pripomoček so _pa vendar pridne roke, ki obirajo in meste
jajca in gosenice po lepenji. Vsi gospodarji so pa dolžni p°'

217


prijeti se tega dela, posamični ne opravijo nič, ako imajo za-
nikarne in nemarne sosede.

Temu podoben, toda precej manjši je repni ibelin. Raz-
loSa se od prejšnjega sosebno v tem, da prednja krila na ko¬
renu in v vnanjem oglu niso tako široko zaprašena. Samica
navadno nema one črne moroge na dolenjem robu, a samec
ima pogostoma na prednjih krilih črno liso.

V društvu s prešnjim leta od vzpomladi do jeseni in njega
zamazano zelenkasta gosenica nahaja se na repi, na kapusu,
na redkvi in posebno rada tudi na resedi, bodi si v vrtu na
gredicah, bodi si v loncih na oknu. Samica poklada pa jajca
posamična, in ne v kupčkih, kakor samica kapusovega belina.

Tretji v tej družbi je repični belin, ki je pa vendar
najredkejši. Od onih dveh se razloča posebno v tem, da so
zadnja krila spodaj rumena in ob žilah zelenkasto sivo
zaprašena.  Na prednjih krilih ima samica zgoraj na vsacem
dve črni lisi, samec pa eno samo ali tudi nobene, spodaj pa
imata oba po dve črni lisi. Velik je kakor repni belin.

Samica polaga jajca posamična in gosenica živi v družbi
s prejšnjima na istih rastlinah. Dušnice pri tej gosenici imajo
rumene kolobarčke, pri prejšnjej pa črne. Pri pokončevanji pa,
se ve da, nikdo ne bode delal razločka med njimi. Vse tri so
škodljive.

Kapusova mora.

_ Kapus, ki je srečno odrasel zobem belinovih gosenic in
? e  je utrdil v čvrsto glavo, pa s tem še ni utekel vsem za¬
jedavcem, ki se pasejo na njem. Konec meseca septembra in
petkom meseca oktobra, ko se reže k&pus, nahajajo se več-
«at glave, ki so vse razorane, srce je več ali menj izjedeno
! a  otlina polna negnusnega blata. Tu biva tudi gosenica, ki
J e  vse to zakvarila. Časi jih je tudi več v enej glavi in gnu-
soba je potem toliko večja. Še rajša nego v kapusu (želji) biva
” skrunoba v broskvi ali brzoti (ohrovtu), v karvijolu, v bro-
“lah, tudi v salati in še v marsikaterej drugej rastlini. Ta
Srda maloprldnica imenuje se kapusova mora.

. Dorasla gosenica je malo ne dva palca dolga in precej
^bela, zlasti v zadnjem konci. Barve je nestalne, navadno se
^udar videvajo jasnejše i temnejše. Prve so rumeno zelenkaste
u°že, vendar tako, da je rbtna polovica temnejša, nego tre-

218

bušna. Dtišnice so bele in črno obrobljene. Temnejše gosenice
so po hrbtu skoro črnikaste in imajo nekoliko zelenega in si¬
vega primešanega. Vzdolž hrbta je opaziti dve temni postranski
progi in med njima sredi hrbta tretja jasnejša. Trebušna plat,
sezajoča do dušnic, je živahneje rumena.

Gosenica živi s prva na vnanjih lepenih, s katerih strže
gornjo kožico, pozneje jih preotluje in izjeda večje in manjše
jame, toda žre samo po noči. Čim večja je, tem globoje se
zariva v glavo. Ko se je štirikrat prekožila, je dorasla in gre
v zemljo, kjer se v oglajeni jamici v kacih štirinajstih dneh
zabubi, ne predoč si nikakeršnega zapredka. Buba je svitlo ruša,
v zadnjem konci črnikasta in zadek se jej okončuje v bodčasto
konico. Prihodnje vzpomladi izmota se iz nje metulj — ka¬
pusova mora.

Metuljeva prednja krila so svitlo rujava in rumeno ter
črno morogasta. Prek njih gred6 tri, več ali menj razločne,
zverižene črne proge, od katerih je pa prva blizu korena prav
kratka. Vsred krila, med drugo in tretjo verižnico stojita blizu
goranjega roba dve jasni lisi, prva je okrogla, druga podol-

prednjimi krili nosi iz kožnih lusek sestavljen dvojni greben,
na zadku črne kosmiče, na prednjih golenicah pa kaveljčast
trn. Tipalnice so tenke, nitkaste. Na raztegljaj meri štirideset,
po dolgem pa dva in dvajset milimetrov.

Metulj se po dnevi skriva in žedi mirno v kacem temne®
kotu ter drži krila nad zadkom v podobi strehe zganena. Das>
ni redek, opaziti ga je zategadelj vendar težko, zlasti, ker j«
mrko pisan. Po noči pa živahno leta okoli in za nekaj d®
začne oplojena samica polagati svoja zelenkasta in rebresta
jajca na razno zelenjavo, s katero se hranijo gosenice. A škoda,
ki jo dela ta prvi rod ni posebno občutna. Meseca julija ®
avgusta se pokažejo metulji prvega zaroda in ti zaplode zn 0 ' 1

mesečasto liso in na spodnjem robu

Kdpusova mora.

govata. Obe sta drobno črno
obrobljeni in druga ima izno-
traj črnega roba bel okrajek.
Na vnanjem robu prednjih
kril vdelana je iz črnih polu-
mesecev sestavljena verižnica
in pred njo stoji rumenkasto-
bela valovita proga. Zadnja
krila so svitla, sivkasto rujava
in imajo' v sredi zabrisano
belo pego.  Na hrbtu meh


219

gosenice, ki potem jeseni delajo kvaro, kakor je bila zgoraj
opisana.

K&pusovej mori ne moreš skoro drugače do živega, nego
da pridno obiraš njeno gosenico. To pa se mora zgoditi, predno
so se zajele v srce, ko sede še na vnanjih tepenih. Nekateri
priporočajo objedene glave polivati z mjilnico (žajfnico), drugi
zopet svetujejo potresati je z apnom, ki je pa prej na zraku
ležalo in razpadlo, in potresene glave potem za nekaj časa po¬
škropiti z vodo.

Povrtna mora.

Poleg kapusove more pasejo se na povrtnej zelenjadi še
nekatere druge sorodne škodljivke. Tu omenjamo samo dve,
tri in sicer na prvem mestu p o v r t n o moro.

Ta ponočnjšLkinja je na prednjih krilih zamoklo rjasta, ob
rebrih nekoliko temnejša in tu in tam belo poprskana. Po¬
prečne zverižene proge so zabrisane , jako
očitna pa je pomarančasta podolgovata lisa
sredi krila. Valovita črta blizu vnanjega j||||jj|jj|j|j^
roba je tenka in čisto bela ter dela pri
sredi dva dobro razločna T (W).  Zadnja
krila so rudečkasto bela, na rebrih, ob robu
in na osrednjej mesečasti lisi temnejša. Povrtna m6ra.
Glava in pleča strinjajo se v barvi s pred¬
njimi krili, zadek pa je barvan kakor rob na zadnjih krilih.
k'a plečih ima dva dlakava čopka, na zadku pa več manjših
kosmičev. Nekoliko manjša je od kapusove more.

Tudi povrtna mora ima na leto dva zaroda. Iz prezimivše
'nibe izpreza se vzpomladi metulj in kmalu potem nahajajo
se  na raznovrstnej zelenjavi njegove gosenice, navadno posa¬
jene, zato tudi niso posebno škodljive. Bivajo na kapusu, na
kroskvi, kolerabi, špinači, pesi, na salati in na spargi. Go-
sonica je zelenkasta, časi jasnejša, časi temnejša, kakor uma-
za na. Sploh bi se moglo reči, da je zmerom iste barve, kakor
ra stlina, na katerej živi. Vsa je posuta z mnogimi belimi in
1  nekoliko črnimi pikicami. Po temnejšem hrbtu jej gredo tri,
? e  prav razločne proge in o bokih pod dušnicami ostro ome-
J eria  bela črta. Bele dušnice stoje v črnej lisi. Dorasla gre v
Ze mljo, kjer se preobrazi v svitlo rušo bubo, ki ima na topem
-Uci dva kaveljca. Meseca avgusta, časi še prej, pride drugi
zai 'od, mnogo škodljivejši od prvega.

Obirati in zatirati gosenice je vse, kar se dd storiti proti
tej kvarljivki.

Na istih rastlinah živi tudi lobodna indra, ki je zopet
nekoliko manjša od povrtne. Metulj je na prednjih krilih pe-
pelast in se izpremina na rujavo; povprečne verižnice in okrogla
lisa so bele, podolgovata lisa je pa črnikasta. Valovita, rumen¬
kasto bela proga ob vnanjem robu kaže dva prav razločna
J  (W). Umazano bela zadnja krila so temno obrobljena in
imajo v sredi tudi mesečasto liso iste barve.

Gosenica je zelenkasta ali rujavkasta ter je jasneje in
temneje poprskana, vzdolž hrbta ima dve beli črti, o bokih
nad nogami pa rudečo progo z belima robovoma. Vse drugo
je kakor pri prejšnjih.

Peteršiljeva mdra živi na peteršilji in na salati, kjer
objeda cvetje in mlade plodove (seme), ter je zategadelj škod¬
ljiva. Na leto ima navadno en sam zarod in metulj leta okoli
kresa. Meseca avgusta najti je zelenkaste gosenice zleknene
ob stebelci.

Glagolka.

Glagdlka je naša najnavadnejša in tudi najškodljivejša
mora. Počenši od prve vzpomladi do pozne jeseni videvamo

metulja živahno letati po
cvetji, in sicer ne samo
v mraku in po noči, tem¬
več tudi o belem dnevi,
kar družim mdram ni v
navadi. Vse poletje naha¬
jamo poleg metulja tudi
jajca, gosenice in bube, za¬
tegadelj je pa težko dolo¬
čiti, koliko zarodov je na
leto. Najbrž so trije. Ve¬
činoma prezimuje polu do¬
rasla gosenica, časi P a
tudi metulj.

Glagolka. V našej podobi imamo

pred soboj glagolko v vseh
menah, namreč kakor jajce c), gosenico d),  bubo &) in me¬
tulja a).  Jajce je jako povečano, drugo je v pravej velikosti-

221


Metulja je lehko poznati po nekej črki, ki jo ima sredi
prednjih kril. Ta črka je ali bela kakor srebro, ali rumenkasta
kakor med (mesing). Podobna je grškej črki y  (gldgol, odtod
glagdlka) ali y. Krilo je na sivem dnu jasneje in temneje moro-
gasto in se sveti kakor kovina. Okoli one črke iu na vnanjem
robu je krilo najtemnejše. Poprečne verižnice so jako tenke in
srebraste. Zadnja krila so v gornjej polovici bledo rujavkasta,
v spodnjej temnejša. Mrka pleča nosijo dlakav čop, jasnejši
zadek pa mičkene, kvišku strčeče kosmiče.

Oplojena samica polaga jajca posamično na vse mogoče
vrtne in poljske rastline, izvzemši trave in drevesa. Najljubša
jej je vendar raznovrstna zelenjad, kapus in koleraba, sladka
pesa in špinača, repa in repica, razno sočivje, konoplja in še
posebno lan. Jajca so klebčaste podobe, zgoraj imajo kakor
neko bradavico, a ob straneh so rebrasta. Za kacih dvanajst
dni izvali se gosenica, ki se od druzih sorodnih mor razloča
sosebno v tem, da ima samo dvanajst nog, a ne šestnajst, in
zategadelj v svojem vedenji in gibanji spomina na pedice. Po
dnevi se ne skriva, kakor gosenice druzih mor, temveč sedi
na planem in žre. Čuteč kako nevarnost, zvije se v kolobar in
pade z rastline na zemljo. Navzad je precej debelejša nego
spredaj, sosebno majhna je glavica.

Zelena je in kratko ščetinasta, nad nogami ima rumeno
progo, a po hrbtu se jej vleče šest belih tencih črt. Dušnice
so črnikasto zelene, glavica pa svitla in rujavkasto zelena. Do¬
rasla se zaprede ob kacem listu ali stebelci v rahel zapredek.
Buba je črna in nosi na konci neko gumbo. Pri ugodnem vre¬
menu d& uže za osem dni metulja, in vsa preobrazba je kon¬
čana v šestih tednih.

Zato ni čudo, da je glagolka časi velika preglavica celim
okrajem. Tako na pr. je 1831. leta opustošila lanišča na Ba¬
nskem, 1868. in 1879. leta je pa na mnozih krajih v Nem¬
čiji požrla vso sladko peso.

Ako ti je glagolka na vrtu nadležna ali celč škodljiva,
otresaj od nje napadene rastline in prestrezaj padajoče gose¬
nice v kako pripravno posodo. Kokoši jih prav rade zobljejo,
zategadelj tudi ne bi bilo napačno, puščati kure na take gre¬
lce, ako drugače ne delajo škode.

Repična vešča.

Rastline „križnice“ morajo biti posebno slastne, ker se
P° njih pase sila vsakovrstnega mrčesa. Lepo vrsto smo jih

222

uže našteli, a ž njimi še nismo pri kraji. Poleg stoječa podob
stavi nam pred oči novega škodljivca, majhnega metulja ia
njega gosenico, ki na repici, pa tudi na redkvi večkrat grdo
gospodari. Metuljček spada v krdelo vešč,  od katerih so nam
nekatere še v spominu iz III. poglavja.

Repična vešča  je na prednjih krilih belkasto rjasta,
na zadnjih pa rumena kakor slama. Prek prednjih gresta dve

rjasti, več ali
menj očitni, sem
ter tj e pretrgani
poprečni črti;
resice ob rob
so ruše in sivo
namešane. Zad¬
nja krilasorjasto
obrobljena. B
spodnjej strani
so prednja krila
bledo rumena.

Repična vešča. na prednjem

robu pa ruja«

in kažejo velik teman mesec in pol rjaste preke. Na raztegljaj
meri metuljček 26, v dolgost pa 12 milimetrov.

Repična vešča leta od konca maja počenši skozi vse po¬
letje. Samica polaga svoja podolgovata jajca na vsakovrstne
križnice, zlasti na repico in na redkev. Ko so rastline odcvele,
opazi se v vršičkih med mladimi luski neka svilasta preja,
Ako si ta spredek z bliža ogledaš, vidiš, da so luski navrtani.
Vsak ima po eno ali tudi po več luknjic, ter je zategadelj
podoben mičkenej piščalki. Zastran tega to veščo tudi ime¬
nujejo: repični pisk&č.  Te luknjice je namreč zdolbla go¬
senica, da more do mladih semenskih zrn, katera razjeda.

V našej podobi je z desna videti nekoliko tacih spredenih
in navrtanih luskov.

Gosenčica ima šestnajst nog in je navzad tanjša nego
spredaj. Rumeno zelenkasta je, samo glava je črna. Po bokih
je sivo progasta, vzdolž hrbta jej pa gredd štiri vrste temno
rujavih bradavic, in vsaka nosi po eno ščetino. Nad nogam 1
se vidi vrsta majhnih pik, nad njimi so pa diišnice.

Dorasla gosenica zarije se pod zemljo , onde naredi okoh
sebe nežen svilast zapredek in v njem prezimi nespremenjen 3 ’
Se le vzpomladi preobrazi se v temno rumeno bubo, ki potem® 3
mesec dni dž metulja. Po tem takem ima na leto en sam žaro!

223

Ako se ti je ta vešča zavrgla na gredicah, ni druge po¬
moči, nego gosenico pridno obirati in mestiti. Na njivi, ob-
sejanej z repico, pa tudi to ni mogoče. Tu bi ti svetovali, da
njivo jeseni globoko preorješ in da prihodnjega leta niti na
tej njivi, niti na nobenej drugej v sosedstvu ne seješ repice.

Broskvina vešča.

Na kapusu ali želji, na broskvi, kolerabi, in kar je še te
vrste zelenjave, živi gosenica necega druzega sorodnega me¬
tuljčka, namreč broskvine vešče,  ki časi na teh rastlinah
dela veliko kvaro. Tu poleg upodobljena je ta
škodljivka z zloženimi krili, kakor jih drži v
miru. Prednja krila so jasno rjasta, na rebrih
nekoliko temnejša in zamoklo rujavo morogasta.

Od vnanjega ogla sega neka prečna proga do
srede notranjega roba, a vzpored ž njo tečeta
dve črti, od katerih je notranja dobro izražena,
vnanja pa več ali menj zabrisana. Zadnja krila
so rumena kakor slama in rjasto obrobljena, a
pred robom, vzporedno ž njim teče rjast pas, ki
je precej zabrisan. Tudi truplo je rumeno kot
slama, pri samci se zadek okončuje v majhen dlakav čopek. Ve¬
lika je prav tako, kakor repična vešča.

Tudi ta metuljček se prikaže vzpomladi in samica odloži
svoja jajca na zgoraj imenovane rastline. Gosenica je šest-
najstonoga ter je ob sredi najdebelejša. Razen rujave glave je
ysa zelenkasta in sem ter tje s kocinami obrastena. Jasnejše
in temnejše proge jej gredd vzdolž trupla, sosebno očitna je
neka bela črta nad temnimi dušnicami. Meseca maja in junija
žre na spodnjej strani lepenja, skrita v kakej gubi. Nje skri-
skrivališče ti najprej ovadi rahla preja, s katero je opredeno.
Olevivši se nekoliko kratov doraste in gre pod zemljo. Tu se
zabubi v valjastem zapredku, iz katerega konec julija ali av¬
gusta meseca vzkrsne metulj. Ta se zopet zaplodi in gosenice
{ e ga druzega zaroda so prav. za prav škodljive, ker jih je na
število mnogo več nego onih prvega zaroda.

Do jesenskih mrazov gosenice dorasto in se zavleko pod
zemljo, kjer v spredenem ovoji prezimijo nespremenjene, a še le
'zpoinladi preobrazijo se v leščeče bube temno pomarančaste
earve in dalje v pomladnega metulja.

Kadar o poletnih večerih to veščo v večjem številu opa-

Brdskvina

vešča.

224

zliješ na zelniku, pregleduj potem večkrat sajenice in obiraj
ž njih gosenice. To je edini vzpešni pomoček.

Zelska stenica.

V dozdajnih poglavjih bilo je govora o tem in onem
mrčesu , na vrsti so bile muhe in mušice , bolhe in ušice,
hrošči in metulji in še drugi. O stenicah pa je bilo dosle malo
govorjenja. Samo v I. poglavji je bilo brati o onej smrdljivej
nesnagi, ki se nam je zapasla v stanovanja ter nam po
noči v tihem spanji pušča na krvi. A vendar je te sodrge v
obilji povsod, kamor se v prirodi obrnemo. Nekatere žive v
vodi ;  druge ob vodi, velika večina pa biva na vsakovrstnih
rastlinah, po drevji in po cvetji. Vsakdo ve, da rade pohajajo
po sladkih plodovih, po črešnjah, smokvicah (rudečih jagodah),
mhlinah, borovnicah in druzih jagodah, in vsacemu je tudi v
spominu oni neznosno zoperen okus, ki ga ti plodovi dobe od stenic.

Te rastlinske stenice razločajo se od posteljnih sosebno
v tem, da dorasle imajo krila in da morejo leteti. Krila so
dvojna. Gornja so trda, usnjasta in samo v zadnjej četrti tenka
in kožnata ter pokrivajo v miru popolnoma spodnja. Ta so
zmerom tenka, kožnata in po dolgosti v tri gube zložena in
časi še povprek zganena, da jih morejo gornje pokrovke po¬
krivati. Na hrbtu imajo trivoglasto krpo, ščit  imenovano, ki
sega navadno do polovice zadka ali še črez.

Vse stenice so ploščatega telesa in imajo kljuncu po¬
dobno smrčalo alKsesalce, ki je pa v miru pregneno in pod
prsi skrito. To sesalce zabadajo v rastline
ter pijo sok in s tem jim škodujejo, zlasti,
ker se časi zaplode v silnih množicah, h)'
činke so starim podobne, samo da nemajo
kril, katera dobč še le po večkratnej levitvi,
ne da bi se prej zabubile.

Nekatere med njimi delajo časi kvaro
na zelenjavi, sosebno na brdskvah.

Semkaj je prištevati sosebno: z e ls k o
stenico,  katero tukaj podajamo trikrat
Zelska stenica, povečano. Zgoraj je temno zelena ali črno
modrasta in se sveti kakor kovina. Vzdolžna
črta na ovratniku, lisa konci usnja, konec ščita in več ali
menj vsi robovi so beli pri samci, krvavo rudeči pri samip 1 :
Spodnja stran je pri samci bela s temnimi lisami, pri samic 1
pa temna brez lis.

podobi in besedi.

Opisal

Fr. Erjavec,

profesor v Gorici.


cvaro l

[sko

■ikrat

črno j

>lžna

š ali

niči;

inici

Na svitlo dala in založila

Družba sv. Mohora v Celovcu.

III. snopi«.


1882 .

Natisnila tiskarnica družbe bv. Mohora v Celovcu.


225

Žalska stenica nahaja se od prve pomladi tje do pozne
jeseni, in sicer s prva kot nekrilata ličinka, pozneje kot okri-
ljena žuželka. Biva na vsakovrstnej zelenjavi, posebno po
volji so tudi njej razne križnice, zlasti brošk vi n e, kole-
rabine in kapusove sajenice,  katerim pije sok in jih
s tein oslabi ali celo umori.

Ako se ti ta stenica kedaj pokaže v večjem številu, po-
siplji zelenjavo s pepelom ali pa jo polivaj z vodo, na katerej
si kuhal bezgovo listje.

Po vrtih, pa tudi na polji, nahaja se pogostoma še neka
druga takisto škodljiva stenica, namreč:

pozemska stenica, ki je svetlo črna in belo lisasta. Od
druzih jej podobnih stenic razlikuje se sosebno po tem, da so
golenice na vseh nogah obrasle z bodičastimi ščetinami. Dolga
je, kakor prejšnja, namreč osem milimetrov. Najrajša biva
na tleh in zabada vsakovrstne mlade in sočne rastline, po
vrtih sosebno z e len j a v o, pa tudi mladasadnadrevesca.

Tudi proti tej škodljivki priporočajo potresanje s pepelom
in polivanje z bezgovo obaro.

Na Kranjskem in na Primorskem — ali tudi drugod pri
nas, mi ni znano — pokaže se časi v neštevilnih množicah
neka mičkena stenica, ki na hruškah, zlasti na pritlikavih, dela
znatno škodo. Od druzih stenic razloča se sosebno v tem, da
so pokrovke (gornja krila) tenke in mrežaste, in da je ovratnik
jnehurčasto napet in navzad podaljšan v nekov rep, ki zakriva
ščitek na hrbtu. Ta napet ovratnik dela vso živalco grbavo,
zato jo tudi imenujemo:

grbavo stenico. Tri do štiri milimetre dolga živalca
jo črna, mehurčast ovratnik rujav, pretenke nožiče pa rumene
kakor slama. Tenke tipalnice so na konci betičaste.

Ako bi se ta drobni mrčes kje zapasel v tolikej množini,
^ bi se bilo bati kake škode, zatirati bi ga bilo kakor ušice.
beri, kar je o tem bilo povedano na 192. in 196. strani.

Dvopikčasta stenica.

Na kdpusu, na broskvah in brokolah in na druzih sorodnih
križnicah, ki smo jih odločili za seme, dela nam poleg druzih
J’že imenovanih in opisanih kvarljivcev časi ne majhno škodo
, tt  zraven upodobljena stenica. Do osem milimetrov dolga
Hvalca je jako mehka, ako jo primeš z dvema prstoma, zme-

Skodljive živali. 15

226

stiš jo navadno in nožiče jako
rade odpadejo. Rumenkasto zelena
je. samo zadnji del hrbta je črn,
tipalnice, noge od golenic navzdol
in mrenica na pokrovkah so črni¬
kaste. Ovratnik je črno dlakav in
ima v sredi navadno dve črni piki,
tudi usnje na pokrovkah je črno
dlakavo. Od družin sorodnih stenic
razloča se tudi v tem, da na te¬
menu nema nič pikčastih očesec,
temveč samo dve veliki ob straneh.
Ličinka je tudi tako barvana, samo da so tipalnice in noge
lepo zelene in da ovratnik še ni pikast.

Dvopikčasta stenica zaplodi se jeseni in poklada svoja
jajca na razna zelišča, zlasti na zgoraj imenovano zelenjavo.
Vzpomladi, ko te rastline gredo v cvet, izležejo se mlade ste¬
nice, ki tekoj zabodejo svoja sesalca v najmečje in najsočnejše
dele ter tako rastlini odtegujejo potrebni sok. Naj raj še na¬
vrtajo cvet, in ker žival pri tem skoro zmerom zadene pestič,
uničen je cvet in ne da nikakeršnega plodu, zatorej tudi no¬
benega semena.

Tega škodljivca ni moči drugače v živo prijeti, nego ako
cvetoča stebla otepamo in stenice prestrezamo na podstavljene
prtiče ali v dežnik. Otepaj stebla sosebno pri mrzlem vremenu,
zlasti, ako so ličinkam uže krila narasla, ker potem letajo
živahno ob solnčnem vremenu.

Makova ušica.

O ušicah smo uže precej obširno govorili v prejšnjem
poglavji, v katerem smo obravnavali sadnim drevesom škod¬
ljive živali. Na to poglavje zavračamo tudi bralca, ki bi o
življenji, o množitvi in o družili posebnostih teh živalic rod
kaj več izvedel. A ker nekatere vrste tega negnusnega m
škodljivega drobiža žive tudi na zelenjavi, moramo se za kratek
čas zopet ž njimi pečati.

Po vrtih nahaja se prav pogostoma makova ušica
Eada biva na maku,  pa tudi na sala ti, na bežolu, na
bobu, na š p a r g i in na pesi,  razen teh pa še na pre-
mnozih samoraslih rastlinah. * Drži se na spodnjej strani

Dvopikčasta stenica.
Povečana in v pravej velikosti.

* V Gorici je te nesnage letos na salati vse polno.

227

lepenja, kateremu pa od zgoraj ni poznati, kaki gostje se
skrivajo pod njim, ker se lepenje ne zgrbanči in ne namehuri,
kakor to navadno biva pri usicah na sadnem drevji.

Nekrilata ma¬
kova ušica, kakor
nam jo kaže spodnja
podoba, je črna in
črno zaprašena ter
ima ob straneh na¬
petega zadka brada¬
vičaste grbice. Repek
je nekoliko privihan
in krajši od sočnic.

Prednje noge so bele,
ostale belo in črno
pisane, take so tudi
tipalnice, ki so časi
če nekoliko krajše od telesa.

Krilata makova ušica je svetlo črna, na zadku časi temno
zelena, ali pa tudi črna, na nogah'črno in rumeno pisana.

Proti tej nesnagi nemarno pravega orožja. Sicer navadno
posipanje in polivanje ne pomaga dosti, kajti ta posip in ta
poliv ušic ne zadene skoro nič, ker se drže samo na spodnjej
strani. Človek jih tudi lehko ne zapazi, ker lepenje ni na¬
ježeno. Mlade rastline je treba vzpomladi večkrat pregledati,
e ako bi se našla katera ušiva, treba jo je izruvati in uši
do zadnje uničiti. Se ve, da kaj t-acega se dd izvesti samo
v  malem, na kakej vrtnej gredici.

V ostalem beri, kar se v poprejšnjem poglavji piše o
zatiranji tega mrčesa, in izberi pomoček, ki se ti zdi najpri¬
mernejši in ki. ti je pri rokah.

Prav tako navadna je po vrtih:

broskvina ušica , ki hiva na vsakovrstnih samoraslih
bižnicah in od onod prehaja na pitane vrtne rastline tega
Plemena, zlasti na brošk ve, kolerabe, brokole in na
ka pus.'

Nekrilata broskvina ušica je rujavkasto zelena, na zadku
straneh ima vdrte črne jamice, a vsa je sivo zaprašena.
Matke rujave sočniee so pri sredi najdebelejše, temno zeleni
f epek je pa na polovico krajši od njih. Dolga je dva milimetra.

15 *

228

Tudi krilata je zaprašena ter ima na zelenem zadku ob
krajeh črne jamice in nejasne rujave pasove. Ostalo je vse,
kakor pri nekrilati.

Glede zatiranja velja, kar smo povedali o makovej ušiei.

Zadnja škodljivka te vrste na zelenjavi bodi:

Grahova ušica, ki je med vsemi dosle imenovanimi
največja, kajti meri v dolgost štiri milimetre. Nekrilata je
zelena s temnejšo progo vzdolž hrbta in časi nekoliko modro
zaprašena. Rumenkasto rujave tipalnice so daljše od telesa;
sočnice so dolge in tenke, na korenu zelene, proti konci rujave.
Zeleni repek je sabljasto ukrivkljen in za tretjino krajši od
sočnic. Krilata je nekoliko manjša, pa tudi zelena. Krilca
so prozorna, žilice rujave.

Ta ušica nahaja se pogostoma na detelji, na grašici, na
gladeži in druzih samoraslih rastlinah tega plemena (na stroč¬
nicah), sosebno pa na grahu,  na katerem nam tudi dela
največ škode.

Zatirati jo je, kakor vso to nesnago.

Grahova mora.

Uže prej smo se seznanili z doberšnim številom škod¬
ljivih mor, katerih gosenice nam objedajo in kvarijo vsako¬
vrstno povrtno zelenjavo. Onde bi bilo tudi mesto grahovej
mori, ali izmeknila nam se je bila iz misli, in zato jo vtak¬
nemo semkaj poleg grahove ušice, s katero se tudi na grahu
večkrat nahaja v najbližjem sosedstvu. Metulj je jako živo pisan.

Prednja krila so ruša, okrogla
in podolgovata lisa med ve-
rižnicama sta sivkasti in tem¬
no obrobljeni, valovita črta
blizu vnanjega roba je ru¬
menkasto bela in kaže dva
dobro razločna V (W), _na
konci razširja se v notranjem
kotu v očitno liso. Zadnja
krila so rudečkasto siva ter
so na rebrih, ob robu in v
sredi na mesečastej lisi ne¬
koliko zatemnela. Na raz-
tegljaj meri osem in trideset,
po dolgem 15 milimetrov, i

Grahova mora.


229

Ta lepa mora leta pri nas časi uže meseca aprila, toda
samo po noči, po dnevi žedi mirno v kacem temnem zavetji.
Kmalu potem začne oplojena samica polagati svoja jajca po¬
samično na razno sočivje, posebno rada na grah, na bob in
na bežol, pa tudi na deteljo in še na mnoge druge senožetne
rastline, celo na vrbah so uže dobili gosenice.

Do 45 milimetrov dolge gosenice ni moči lehko zgrešiti,
ker je tudi ona živo našdrana. Po žareče rusem hrbtu vlečeta
se jej dve jasno rumeni progi in po bokih še ena na vsakej
strani. Glava, trebuh in noge so pa bledo rudeče kakor polt.
Ako se je dotakneš, zvija se sem ter tje in pade na tla. Do¬
rasla gre v zemljo, zabubi se v rahlem zapredku in počiva
do pomladi. Torej ima en sam zarod na leto in ker se na¬
vadno nahaja le posamično, ne more se prištevati najškodlji¬
vejšim mrčesom.

Ako bi se grahova m6ra kje prikazala v večjem številu,
morala bi se gosenica obirati se sočivja, kar ni težko, kajti
je jako očitna.

V zelenem grahu nahajamo v mladih semenskih zrnih
pogostoma majhnega rumenega črvička s črnikasto glavico,
in zrno je več ali menj izjedeno, če tudi je zunaj videti
zdravo. Zato se tudi mnogo zelenega graha poje s črvički
vred. Ti črvički so gosenčice majhnega metulčka, ki ga
grahov snkač imenujemo. Blizu pet milimetrov dolgi
in do osemnajst milimetrov na raztegljaj mereči metuljček je
zelenkasto rujavih prednjih in rujavkastih zadnjih kril. Naj¬
hitreje ga je poznati po velikej belej polumesečastej lisi, ki
sega navzven odprta od spodnjega roba do srede prednjih kril.

Zvečer, ko je solnce zatonilo, videvamo grahovega sukača
obletavati cvetoči grah in samica polaga po eno, po dve ali
id jajčeca na mladi strok. Ko se za štirnajst dni iz jajčeca
'zvali gosenčica, provrta se skozi strok, zarije se v mlado
seme in raste ž njim vred dalje. Ako se grah poje zelen,
škoda ni vidna, ker posamičnih zrn nikdo ne preiskuje. Go¬
senica se razvije in doraste samo v onem grahu, ki ostane
gredici ali na njivi, dokler ne dozori. Ko je gosenčica
oorasla, gre iz zrna in se izpreza iz stroka ter pade na zemljo.

se zarije prav plitvo in prezimi kot gosenica, a zabubi se
se le prihodnje pomladi.

Oude, ker se je vzpomladi videvalo mnogo teh metuljev
111  se opaža mnogo piškavega graha, onde naj se zemlja, ko

230

je grah z nje spravljen, dobro in globoko prekoplje. S tem
zatreš množino gosenic.

Na zelenjavi, sosebno na kapusu, na broskvi, na kolerabi
in kar je še te vrste rastlin, dela nam škodo še neki metulj¬
ček, manjši od sukača, namreč:

broskvin molj, ki je, kakor molji sploh, nočna živalca.
Po dnevi sedi mimo v krilca kakor v plašč zavit in tipalnice
moli naravnost naprej. Prednja krila so rujavkasta in imajo
v vnanjem zgornjem kotu na svetlem dnu tri, več ali menj
očitne temne proge. Ozka zadnja krila so rujavkasto siva
ter so, kakor tudi prednja z dolgimi resami obrobljena. Kadar
metuljček miruje, delajo te rese zadaj neki greben. Ščetinaste
tipalnice so črne in belo kolobarčaste.

TJže konec aprila nahajajo se lepo zelene, nekoliko ko¬
cinaste, v sredi debele, proti koncema pa stanjšane črnoglave
gosenčice v večjih in manjših družbah na omenjenih rastlinah,
in sicer na spodnjej strani lepenja pod neko tenko svilasto
prejo. Ko se je večkrat prekožila, dorasla je okoli kresa ter
se na pašnej rastlini zaprede v čolničast zapredek, iz katerega
za kake tri tedne pride metulj druzega zaroda. In tega dru-
zega zaroda gosenice delajo še mnogo večjo kvaro, nego prve.

Proti broskvinem molju nemarno druzega orožja, nego
pridno roko, ki mesti' in tere gosenice, ako se pokažejo v
večjem številu.

Repna, grlzlica.

Nekoliko grizlic je bilo uže opisanih v prejšnjem poglavji,
v katerem smo govorili o mrčesih, škodljivih sadnemu drevja
Uže onde je bilo rečeno , da so grizlice na prvi pogled po¬
dobne muham in navadno tudi veljajo kot take. Ako pa tako
živalco le nekoliko pazljivo pogledamo, hitro opazimo, da ima
štiri krila, a ne dveh kakor muha. Ko bi si jo še bliže
ogledali, zapazili bi tudi, da ima grlzlica grizoče čeljusti,
muha pa sesajoče črepalo. Nadalje ima grlzlica samica konci
zadka skrito napiljeno bodalce, s katerim vsaja jajca onej
rastlini, ki se jej zdi primerna v hrano njenim mladičem. Ti
so, ako jih samo površno pogledaš, metuljevim gosenčica®
jako podobne, toda imajo več nog, nego gosenica ( 18 — 22 ),
in njih okrogla rožena glava je od trupla bolj odločena.

Kepiia grlzlica je po priliki velika kakor pohišna muha.
Sploh je žolta (rumena), črna je glava, izvzemši bela usta,

potem tipalnice, hrbet med krili, iz-
vzemši ščitek, in konec bodalca. Členi
na stopalih so črno kolobarčasti. Krila
so na korenu rumena, spredaj črno ob¬
robljena, sicer čista in prozorna kakor
steklo.

Mrčes se pojavlja konec meseca
aprila ali prve dni maja in poseda po
raznih križnicah, sosebno po sajenicah
broskvinega in repnega plemena. Na
nje zabada samica vrstoma svoja jajca
ob robu in iz njih izlezle ličinke žr6
lepenje od kraja ali pa izjedajo v njem
velike luknje. Do 18 milimetrov dolge
ličinke imajo dva in dvajset nog, sivo
zelenkaste so in vzdolž hrbta jim gredd
tri črnikaste proge, ki se pa časi tudi
vse tri zlijo v eno. Glava je črna. Po
polževo zavite sede na spodnjej strani
lepenja, v šestih tednih so dorasle in
gredo v zemljo, kjer se zabubijo. Avgusta meseca pride pa
drugi zarod v mnogo večjem številu, in ta pade zdaj sosebno
po repici in po repi ter jo dostikrat ščinoma požre in ogloje
do golih reber.

Ako se repna grlzlica pokaže v tolikej množini, da se ti
je od nje bati večje škode, treba je za časa gledati, da jo
zatreš. Ako so napadene rastline še mlade, smuči jih se
sakom, kakor smo to priporočali pri repičarji na str. 213.
Ako so pa rastline uže večje, tačas bi tako smukanje bilo
škodljivo, in tedaj ne ostane druzega pomočka, nego ličinke
2  rastlin obirati ali otepati in prestrezati v kakšno posodo.

Kokoši in race te ličinke prav rade zobljejo. Onde, kjer
ja živad v vrtu ne more kake večje škode napraviti, puščaj
Jo vanj in videl bodeš, kako ti učisti napadene rastline, in
poleg tega ti pokončd še polno druge škodljive skrunobe.

Od repne grizlice opustošene gredice so na novo ozelenele
'a si zopet opomogle, ko so jih se sajami potresli.

Zelena čeMlarica.

Na naših vrtih je menda ni zelenjave ali okopavine, ki
“i v tem poglavji še ne bila imenovana. Vsaka ima več ali
rnen j „prijateljev“ na hrani, največ pa broskva, če tudi ne-

232

katerih manjših niti imenovali nismo. Samo čebule in Česna
do zdaj še nismo imeli v mislih. Ta ali oni bi si morebiti
celo domišljal, da teh dveh rastlin nobeden mrčes ne mara.
Ali motil bi se, kdor bi tak6 sodil. Eesnica je, da nemata
toliko gostov, kakor druge slajše, ali brez njih vendar nista.

Po leti, ko je čebula uže precej debela, opažamo časi,
da začne nje nat bledeti in naposled vsahne popolnoma. Ako
izrujemo tako čebulo in jo razrežemo, uverimo se, da je vsa
razorana in razjedena, in ako iščemo, najdemo tudi hudodelca,
namreč črviča, ki je to zakvaril. Črvič je brez glave in brez
nog, umazano rumenkaste, nagrbančene in zrnaste kože, a
prednje dušnice ob straneh so ruše. Ta črvič je mladič neke
muhe, namreč zelene čebularice.

Muha je po priliki velika kakor naša navadna pohišna
muha. Zelena je in se sveti kovinsko, zadek ima na konci
in na prvih treh členih ob straneh sivkaste mesečaste lise od
kratkih dlačic in na prednjem hrbtu tudi dve, več ali menj
jasni sivkasti progi. Lice je belo dlakavo, tipalnice so temne,
stegna na nogah temno zelena in kovinsko se leščeča, go¬
lenice črne.

Tej muhi Se pač drugače ne more do živega, nego da
se vse bolehave čebule za časa, dokler je črvič (ličinka) še
v njih, porujejo in uničijo.

Še bolj navadna in škodljivejša je:

siva Čeh ul ari ca, ki je nekoliko manjša od prejšnje.
Črnikasta je in sivo zaprašena, po zadku ima pretrgano temno
progo, tipalnice in noge so črne, krili jasno sivkasti.

Uže v zgodnjej pomladi izpreza se muha iz prezimivše bube,
in ko se je zaplodila, išče samica mlade čebule ter polaga na
njo tikoma nad prstjo po več jajec. Kmalu se izležejo ličinke,
zabodejo se v list in gredo po njem navzdol v čebulo, katero
potem prerivajo na vse strani. Ta začne vsled tega gniti in
bolezen kmalu tudi naznanja orumenela ndt. Brezglava ličinka
je gladka in bela ter se sveti, a prednje dušnice so rumene.
Ličinke hitro rasto in so v šestih tednih povsem dorasle.
Tedaj se prevrtajo iz čebule ter se v zemlji zabubijo in za
nekoliko dni je uže drugi zarod tu in za toliko in toliko ted¬
nov zopet tretji. Z vsacim zarodom raste število teh kvar-
ljivk in ž njimi, se ve da, tudi škoda. In tako se v kaceni
kraji časi zgodi, da ugonobe te muhe vso čebulo.

Nekateri odganjajo čebularico od svojih gredic s tem, da
čebulo posipajo se stolčenim ogljem. In res je videti, kakor

233

bi se muha take čebule ogibala, toda menda samb tako dolgo,
dokler najde blizu kje drugo, neposipano. Ako izkušnje temu
pritrdijo, dobili bi dober pomoček v zator te škodljivke. Na
gredici ali na njivi bi čebulo potresli z ogeljnim prahom,
samo nekoliko glav bi pustili nepotresenih. Muhe bi posebno
na te odlagale svoja jajca in potem bi imeli večji del zalege
v svojej oblasti in bi jo pokončali, kakor bi hteli.

Drugi delajo zopet drugače in pravijo, da so čebularico
popolnoma zatrli. Zadnje dni meseca maja ali prve dni junija
posipljejo pri suhem in toplem vremenu čebulo na lehko s
prav drobno zmletim malceni (gipsom) in potem jo jako dobro
polijejo. Za štirinajst dni se isto delo ponovi. Pravijo, da so
s tem muho do konca pregnali. Komur dela ta mrčes pre¬
glavico, naj poskusi. Delo ni težavno in opravljeno je z majh¬
nimi stroški.

Kazen teh dveh čebularic je še nekoliko muh, ki človeku
kratijo vrtne pridelke. Najnavadnejše omenjamo na kratko.

Solatarica ali salatna muha ima dva zaroda, prvikrat
se pokaže vzpomladi, drugikrat po leti, in ta drugi zarod dela
škodo. Muha namreč znese zalego v cvetočo salato in izlegli
se črviči izpijo mlada, še mehka semena in jih s tem uničijo.

Samec je črn in sivo nadahnen, na čelu in na lici rjast,
en obradku belkast. Krila so na korenu rjasta, sicer motna,
ntripači rumenkasti. Samica je rumenkasto sivo oprašena,
krila so jej čista, samo na korenu rumenkasta. Dolga je blizu
šest milimetrov. Črviči so beli, dorasli gredo v zemljo, kjer
se zabubijo.

Broskvariea ali broskvina muha leta uže zgodaj vzpo-
uladi in oplojena samica polaga svoja jajca na kocnje in ko-
re ne rastlinam broskvinega plemena (broskvi, kolerabi, pod-
aemljici i. t. d.), pa tudi redkvi in repi. Črvički, ki se iz¬
vejo iz teh jajčec, zavrtajo se v koren ali kocenj in dolbejo
rove po njem. Tak razoran kocenj se urneči in začne gniti,
'jela n&t na tacih sajenicah kmalu ovadi kvarljivce, ki se
kiho razvijajo —- kakor muhe sploh — in dad6 drugi, in ta
®pet tretji zarod, a pri ugodnem vremenu pride tudi še četrti,
'sak zarod je večji na številu, se številom raste pa tudi škoda.

Samec je pepelast iu črno kocinast ter ima na hrbtu tri
eriie proge, na zadku pa eno samo, a nekoliko poprečnih pasov.

belem čelu se žari rudeča trikotna lisa, oči se mu leščijo
nato zelenkasto. Na korenu rumenkasta krila so nekoliko
Vajena.

234

Samica je tudi pepelasta, a menj kocinasta, na hrbtu in
na zadku brez prog. Glava jasno sivkasta, čelo rudeče in
belo obrobljeno. Krila so čista, na korenu rumenkasta. Dolga
je šest milimetrov.

Črviči so rumenkasto beli, svetli in goli.

To muho zatiraj tako, kakor je bilo pri si vej čebularici
nasvetovano.

Koremearica ali korenska muha je nekaj manjša od,
prejšnje, ali škodo dela prav tako, kakor broskvariea. Nje
mladiči žive namreč v broskvinih kocnjih, v redkvah in red¬
kvicah, katere nam takisto kvarijo, kakor je bilo to o prej-
šnjej povedano. Muha je podobna broskvini. Samec ima na
hrbtu tri črne proge, na stisnenem, ožjem zadku pa po sredi
eno in poprečne črne zareze. Celo je belo s črno trikotno
liso. Na samici so vse proge nejasne, nje širše čelo je spredaj
rjasto, zadaj črno, ob straneh belkasto. Krila so pri obeh čista,

Crvič je zgrbančen in je ves posut s črnimi zrnci. Po
tem ga je lehko razločati od broskvaričinega mladiča.

Pesarira ali pesina muha kvari peso, zlasti dokler je
ta še mlada. Muha je rumenkasto siva, na čelu ima poma¬
rančasto, belkasto obrobljeno rnorogo in tudi tipalnice so na
korenu pomarančaste. Oči so rudeče kakor opeka, noge za¬
mazano rumene. Jajca poklada samica na mlado mit, v ka¬
tero se črviči vdolbejo in potem po njej vrtajo sem ter tje.

Mrkvarica.

Po vsem, kar smo do zdaj slišali o zajedavcih povrtne
zelenjave, mislimo si lehko, da tudi mrkva (koren, korenje)
ne bode brez njega. In res je tak6. Njo zajeda tudi'neka
muha, mrkvarica  jej pravimo zategadelj, in tu poleg j°
vidimo upodobljeno, povečano in v pravej velikosti. Svetlo
črna je in mehko dlakava, glava in noge so rumene. Skoro
čista, rujavkasto žilnata krila so velika in nekoliko daljša od
zadka.

Mrkvarica leta prvikrat vzpomladi, drugi zarod pa po
leti. Oplojene samice iščejo potem mrkvo, če te ni, dobra jo
tudi repa in repica, ter pokladajo na njo tik nad zemljo gvj 1 '
čice jajec. Iz njih se izležejo črviči, ki dolbejo navzdol a
preoravajo koren na vse strani. Črviči so goli, gladki, svetit
bledo rumenkasti. Ndt napadene mrkve začne rumeneti m

btu in
leče in
Dolga

'Ularioi

sjša od
Nje
.n red-.
5  prej-
m a na
s sredi
•i kotno
spredaj
1  čista,
;i. Po

kler je
poma-
so na
»ge za-
v ka-
ter tje.

oovrtne
sorenje)
li' neka
oleg j«
Svetlo
Skoro
Jjša od

pa po
obra je
jo gr«-
zdol k
svetit
meti k

235

v pravej velikosti in povečana, takisto tudi nje ličinka.

veneti. Kakor hitro to opaziš, poruj jo skrbno. Koren sicer
ni več za rabo, vsaj ljudem ne, ker je več ali mesij gnil in
je izgubil pravi okus, ali tudi na gnoj ga ne smeš vreči,
predno nisi ugonobil vseh črvičev v njem.

To je vse, kar se dh storiti proti tej muhi. K večjemu
bi se moglo poskusiti s posipanjem, hodi si s stolčenim og¬
ljem, hodi si z maleem (gipsom), kakor je bilo opisano pri
sivi čebularici.

Zastran užitnega korena sadimo po vrtih zeleno,  in
tildi v njej žive črviči neke muhe, zelenske muhe, ter vrtajo
po mesnatem korenu. Črviči so čisto beli in ni jih lehko
ločiti od mesa. Zato se jih gotovo mnogo poje, ne da hi
človek vedel za nje. Muha je črna, svetla in ima rujavo
glavo. Podobna je sirarici,  čegar črviči žive v starem siru.
Primeri str. 142.

Špargova muha.

Špargo imajo povsod v čislih kot najboljšo in najslast-
ne jšo zelenjavo in navadno hodi le pri gospodi na mizo. Mnog
slovensk kmet ne pozni je niti po imenu. Za čudo pa ta
toliko hvaljena sladka šparga živalim ni tako priljubljena,
* a kor hi si kdo morebiti mislil. Priprosta repa in kapus
( Ze lje) imata med mrčesi mnogo več čestileev in prijateljev,
® e go imenitna šparga. Podjed, ki pod zemljo gospodari, res
'udi njej podgrizuje korenike, ali ne more se reči, da hi mu
spargove bile ljubše od druzih. Pa tudi po listji in po cvetji

236

pase se v primeri z drugo zelenjavo malo golazni in še ta jej.
ne stori posebne škode. Po listji in cvetji pohajajo nek?
majhni hroščki, pase se gosenica kake more in časi se ma¬
kova ušica naseli na njo.

Največjo škodo dela na špargi neka muha,
ki spada med naše najlepše in je tako pisana,
da je ni lehko zgrešiti. Podoba kaže nam
samico, nekoliko povečano, a črta pod njo kaže
pravo velikost. Muha ima rušo glavo, prsi in
noge, hrbet je sivo zaprašen in nejasno progast,
zadek je rujavkasto črn in sivo pasast. Samica
Špargova muha. i ma  dolgo, rjasto bodalce, s katerim jsfca vsaja
za luske na špargovej glavici. Tudi krila so
rujavkasto črna in belo lisasta. Te lise so popolnoma čiste
in prozorne.

Vzpomladi, kadar začne šparga riti iz zemlje, pokaže se
tudi muha in poseda po glavicah. Kmalu potem, ko se je
zaplodila, prične samica zabadati jajca v špargovo glavico, in
sicer v večjem številu. Mnogo te zalege se s porezano špargo
uniči, tista pa, ki ostane na gredici, je kmalu polna črvičev.
Za kacih štirinajst dni se namreč izležejo iz jajec, zabodejo
se v mehko steblo , rijejo po njem navzdol in pridejo celo v
koreniko. Ta začne gniti in gre po zlu, pa tudi steblu se
kmalu pozna, da boleha.

Crviči so gladki in svetli, rumenkasto beli, samo na
prvem in zadnjem členi črni. Ko so dorasli, zabubijo se v
svetlem, rujavkastem, na konceh črnem sodčeku, in sicer ne v
zemlji, kakor je to navadno pri druzih muhah, temveč v spodnjem
delu stebla. Tu prezimujejo in čakajo pomladi in nove šparge.

Ako imaš špargovnik, na katerem ti ta muha dela kvaro,
hodi ga vzpomladi, ko šparga poganja, pogostoma -ogledovat
in - sicer zjutraj prav za rano, vsikako pred solncem. Videl
bodeš muhe mirno po špargovih glavicah sedeti in lehko jih
bodeš obiral in tri. — Kadar opaziš, da so rastline bolne,
odkoplji jeseni vsako bolno steblo in sicer do korenike, onde
je odreži in sežgi z bubami vred.

Strigalica,

po nekaterih krajih tudi klešč ar ica, Škarji ca, uhola z >
strugulja in streharica  imenovana, je povsod znana
živalca in je sploh na slabem glasu. Ne da bi po vrtih kako
posebno škodo delala. O tem sploh svet ve malo povedati.

237

Strigalica ali
škarjica.

Ta ali oni jo je res uže našel v grozdu med gosto zbitimi
jagodami ali na kakej hruški, toda kaj tacega M jej vsak rad
pregledal, ko hi jo od vseh strani ne dolžili težje pregrehe.

Staro in mlado pač ve, da ta nebodigatreba
nema druge misli, nego kje bi se dobilo kako
človeško uho, da bi zlezel vanje. Občutljive
duše si hitro zatisnejo ušesa, ako ugledajo
kako strigalico, nekatere celo, ako slišijo o
njej govoriti. Kaj bi vse utegnila počenjati
v ušesu, tega si misliti ne smejo. Gotovo
bi jim zašla v možgane in bi jih izpila. To
bi bilo res strahovito! Za čudo pa je vendar
to, da nikdo ne reče, da bi mu strigalica
bila kedaj prišla v uho, in tudi o tem ne ve
nobeden povedati, da bi bila komu druzemu
zlezla v uho. Ali neumen strah pred njo gre vendar od roda
do roda.

Da pa škdrjica vendar ni povsem nedolžna živalca, raz¬
vidno je uže s tega, ker v tej knjigi govorimo o njej. Vrt¬
narji jo dolže, da jim obgrizuje grozdje in zrelo sladko sadje,
da se skriva v brokole in karvijole ter razjeda in kvari siraste
mehke glavice, drugi zopet jej očitajo, da obgrizuje mrkvo
in klesti nje mlado, nedozorelo seme. Drugi so jo zasledili,
to se je zarila v koruzne latice in onde ščipala in izjedala
mehka, še mlečna zrna, in našli so jo pri istem malopridnem
delu tudi v reženem klasji. Najbolj napreženi na njo so pa
cvetličarji, ker jim kvari raznovrstno cvetje, zlasti klinčiče in
georgine. Da jej gre mlado georginino listje sosebno v slast,
nveril sem se sam. V vrtu, kjer stanujem, posadi vrtnar ob
Potih vsake pomladi georginine gomolje (čornpe), katerih se
drže še ped visoka posušena lanska stebla. Lani sem opazil,
da je mlado listje bilo na vseh močno objedeno, na nekaterih
Pa prav do golih reber okleščeno, a na nobenej nisem mogel
^slediti niti ene živalce, katero bi bil mogel obdolžiti na¬
dene kvare. Tudi v zemlji ni bilo ničesa najti. Ko pa od-
mžem eno lansko suho steblo, pade nekoliko strigalic iz njega,
a  to je razporjem, usuje se neverjetna množica te živali, ki
so  bile uže črez polovico dorasle in temno rujave. Porezal
Seni  potem po vrsti vsa stara stebla, in vsako je bilo malo
? e  do vrha natlačeno s škarjicami. Pri vsacem imele so moje
111  treh otrok noge dosti opraviti, da smo vso to brzonogo
PAzen poteptali in pomestili. Potem so imele georgine mir
111  so se v kratkem času opomogle. Tudi letos ni bilo dosti

238

drugače, samo da mrčesa ni bilo toliko in da sem ga, izučen
po lanskej izkušnji, uže o prvem žretji opazil in mu ustavil
pustošenje. Y vsakej cevi našel sem po eno rodovino, namreč
kacih dvajset mičkenih, skoro belih mladičev in eno staro
samico, njih mater.

Škarjica je tako znana živalca, da je ni treba na drobno
opisavati. Podobna je ozkemu hrošču in ima prav kratke,
usnjate pokrovke in tenka kožnata zadnja krila. katerih pa
navadno ni videti, ker so vzdolž in vprek zganena in pol
pokrovke potegnena. Ploščato, rujavo telo okončuje se v
gibljive, zakrivljene klešče ali škarje. Na našej podobi je stri¬
galica nekoliko povečana in desno spodnje krilce je razpeto.
Samci so večji in klešče so jim na notraujej strani zobčaste.
Samica znese zgodaj vzpomladi v kacem temnem in skrivnem
kotičku blizu dvajset precej debelih, rumenkastih jajec, od
katerih ne gre z lepa. In tudi pozneje, ko so se izlegli mla¬
diči, ostane še dolgo pri njih, kakor koklja (kloka) pri piščetih.
Mladiči so s' prva beli, drugače starim uže podobni, toda ne-
majo kril. Ko so se večkrat prekožili, porujave, narasto jim
krila in do jeseni so dorasli.

Strigalica je, kakor smo uže rekli, pouočnjakinja. Po
dnevi jo navadno vidimo le tačas, če smo jo prepodili h
skrivišča. Jako hitra je in tačas ne misli na drugo, nogo
kam se zopet skrije. Zvečer še le gre na pašo, ali pa tudi
leti. Poleg uže omenjene boljše hrane zadovoljava se v sili
tudi z vsakovrstno gnilobo, bodi si rastlinska ali živalska,
Nekateri trdijo, da mladiči naposled pojedo tudi svojo mater.

Ako bi ti škarjica kedaj v vrtu bila neprijetua ali celo
škodljiva, iznebiš se je najhitreje, ako jej tu in tam nastavljaš
otla stebla, cevaste kosti, kako gnilo desko i. t. d. Tudi pod
zvežnje grahovice, bežolovice ali ajdovice, položene po vrtu,
zvabiš jih lehko v večjem številu. Tudi v kak star koš ali
pletenico, ki jo pustiš nekaj časa ležati, skriva se ta golazen
rada. Te nastave, se ve da, moraš večkrat pregledati in jih
dobro stresti in stepsti. Ako ti kvarijo cvetice, vabi jih v ži¬
valske sezute parklje, katere natikaš na paličice poleg cvetja.
Razumeva se, da jih moraš vsak dan iztrkati in onde skrite
strigalice pomoriti.

Prav tako nevšečen kakor strigalica je po vrtih časi
prašiček, tudi kočič in živica imenovan. Tudi ta ponočnjak
se po dnevi rad skriva po temnih in vlažnih kotih, pod ka¬
mene, pod opeko, pod les, pod cvetne lonce i. t. d. Po nori

239

lazi okolo in išče v hrano gnijoče, pa tudi še žive mehke in
nežne rastline. Posebno všeč so mu mlade kali. Ako bi ti
ta gomazen bila kedaj nadležna, nastavi jej pripravna skri-
višča, na pr. kakor strigalicam in potakni jej tudi kake vade,
recimo koščke krompirja ali korena.

Polži.

Mnogo večjo preglavico nego vse strigalice in vsi pra¬
šički delajo vrtnarjem in poljedelcem raznovrstni polži.  To
so požeruhi, da ne kmalu tacih. Po nekaterih krajih tožijo
ljudje, da ne morejo saditi nobene zelenjave, ker jej polži ne
dado, da bi vzrasla. Drugod jadikujejo, da letos ne bodo
imeli niti bežola niti graha, dasi so ga posadili. Polži so jim
ga požrli, predno je dobro iz zemlje izlezel. Pogostoma sli¬
šijo se take tožbe sosebno v mokrih pomladih, in sploh je
znano, da tem živalim ugaja mokrota in toplota, suša in mraz
sta jim pa neprijazna.

Vsak mojih bralcev ve, da se po vrtih in poljih nahaja
več vrst polžev. Nekateri ima svojo hišo in jo nosi seboj,
kamor hodi. Vanjo zleze, kadar se mu zdi, in iz nje se zopet
izplazi, kadar ga je volja. Ves pa nikoli ne pride iz hiše, in
tudi ne more, ker je na njo privezan. Najprej pomoli glavo
iz hiše in potem se izplazi iz nje precej dolg in mesnat pod¬
plat, s katerim se počasi po svetu pomika. Čreva pa in kar
je še druzega potrebnega drobu, ostane vse v hiši.

Poleg hišnih gospodarjev so pa tudi siromaki ,.uemauiči“,
ki se brez svoje hiše potikajo po svetu. To so slinarji ali
lazarji,  po necih krajih tudi slugi  imenovani. No mi
tukaj ne delamo med njimi nobenega razločka, gospodar ali
Ikzar, škodljiva sta oba, zadnji tem več, ker se navadno na¬
hajaj v večjem številu..

Na zelenjavi dela največjo škodo poljski slinar, katerega
podoba kaže povsem razteghenega. Dotakneš li se ga,

stisne se in skrči na polovico. Glava nosi štiri tipalnice, na
zadnjih daljših dveh so nasajene oči. Sprednji del hrbta po¬
kriva zaokrožen kožnat ščit. Zgoraj je sivkast, spodaj na
podplatu belkast.

Prvi gorki dež vzpomladi izvabi slinarje iz zemlje; po
dnevi jih ni videti, razen o dežji, po noči pa lazijo okolo,
puščajoč povsod za soboj sled, namreč slino in sluz, ki se
sveti kakor svila. V hrani niso posebno izbirljivi, da si jim
gre zelenjava in sladko sadje najbolj v slast. Od moža, vse
vere dostojnega, sem izvedel, da so mu taki polži pojeli prazno
satovje v uljnjaku.

Pri slinarjih in sploh pri polžih ni samcev in samic,
temveč vsaka žival je oboje ob enem, zategadelj tudi vsak
polž jajca leže. Potem se tudi ne bodemo čudili, da se ta
golazen pri ugodnem vremenu in pri obilnej hrani silno

razmnoži.

Od meseca avgusta počenši pa tje v pozno jesen odkla-
dajo slinarji svoja jajca v vlažna skrivališča, kjer jih pekoči
solnčni žarki ne zadevajo. Jajca so drobna kakor pros6 in
čista kakor steklo. Vsak slinar jih odloži kacih štiri sto.
Kakor so videti nežna, vendar jim niti mraz niti vročina ne
nahudi. V suši se sicer skrčijo, a v moči se pozneje zopet
napno in ne gredd z lepa po zlu. Mladi rasto precej hitro
in so vsaj v dveh mesecih dorasli.

Proti slinarjem imamo več dobrih pomočkov. Na gredice
ali lehe, kjer ti slinar dela kvar, razpoloži zvečer razrezana
sladka jabolka, kosce korenja ali buče, salate, k&pusa; vzpo¬
mladi, ko tega ali onega še ni, dobre so tudi zvečer obeljene
vrbove šibe. Vse to zvabi množino slinarjev in zjutraj zgodaj
jih lehko pobereš. Kokoši, zlasti pa race jih jedo jako rade,
zato nekateri tudi spuščajo race za rana na vrt, da pobirajo
polže. Ako nemaš perutnine, ugonobi slinarje kako drugače,
bodi si, da jih pohodiš, ali z vrelo vodo opariš ali z apnom
potreseš. Tu in tam nastavi jim kupčeke velega in pol«
gnilega lepenja, katerega potem večkrat pregledaš in škod¬
ljivce potareš.

Po vrtih sade za gizdo lepo cvetico cesarski tiilipa«
(Fritillaria imperialis), ki tudi prav dobro služi v ta namen
Polži jo namreč prav radi jedo , potem pa od nje poginej°i
ker je strupena. Ako ti je ta rastlina pri roki, razreži jo na
kosce in pomeči po gredicah.

Zjutraj, predno je solnce, posijalo, ali pa zvečer po solu-
čnem zahodu potresi po tleh pepela, apna, malca (gipsa); al1

241


se, na
ta po-
laj na

e; po
okolo,
ki se
si jim
i,. vse
prazno

samic,
i vsak
se ta
silno

odlda-
pekoči
os6 in
•i sto.
ina ne
zopet

j hitro

gredice
rezana
vzpo-
oeljene
zgodaj
i rade,

obirajo
ngace,
apnom
i polu
skod¬
li pan
ramen-
g-inejo,
jo na

) spin-
a); ali

če tega ni, pleve (setine), pazderje ali saje. Polži lazeči prek
taeih stvari ranijo si mehko in jako občutljivo kožo in potem
poginejo, ali pa izgubivši mnogo sline se suše, ne morejo
naprej, ter jih solnce opali in pomori.

Najbolje in najgotoveje bodeš pa polže zatrl, ako zjutraj
ali zvečer potresaš železni vitrijol, ki je neka zelenkasta sol
in se po ceni dobi. Vitrijol stolči v kolikor mogoče droben
prah, pomešaj ga z najdrobnejšim peskom in potem ga trosi
po gredicah. Najmanjši prašek te soh' umori gotovo največ¬
jega slinarja, ako pade nanj, kajti zaje se mu v kožo in taka
rana je vsacemu polžu smrtna. Železni vitrijol oh enem tudi
dobro tekne rastlinam in pospešuje njih rast. Tudi navadna
sol je dobra, ako ni vitrijola.

Lanskega leta bral sem v nečem gospodarskem časopisu,
da ga ni boljšega pripomočka iznebiti se nadležnih poljskih
polžev, nego je pivo ali ol. Ta pijača neki zvabi k sebi polže
daleč na okrog in slinarji se je tak6 navlečejo, da pijani ob-
leže. Pivo se nalije v plitve posodice in te se namestijo v
zemlji tak6, da morejo polži lehko do nje. Pomoček bi bil
res prav po ceni, torej naj se poskusi.

Na konci naj še povem, da po nekaterih krajih zmočijo
seme, predno ga posade ali posejejo, z nečim močilom, ki se
naredi tako. Na litru žganja razprosti ali raztopi se en lot
voženka (Asa foetida) in potem se temu razprostu prilije to¬
liko votle, da se ž njo zmoči en vagan semena. Na menj
semena vzame se, se ve da, tudi menj voženka in menj
žganja. Pravijo, da se rastlin iz tacega semena polži ne
dotaknejo.

Od brezhišnih lazarjev nič menj požrešni in škodljivi so
Polži s hišami. Posebno velja to o našem največjem polži,
ki ga je zlasti po osojnih vrtih povsod dosti. Nahaja se tudi

Vrtni polž.

Škodljive živali. 16

242

po vinogradih in vzpomladi ga je najti po vinskih trtah, kjer
objeda mladike. Ob suhem vremena sedi s hišo kakor pri¬
lepljen po drevesnih deblih ali po ograjah, po noči in v de¬
ževnem vremenu pa lazi okolo. Jeseni se zarije v zemljo in
si zapre hišo z apnenim pokrovcem. Po zimi in zgodaj vzpo¬
mladi ljudje iščejo take zaprte polže in jih jedo. Po nekaterih
krajih, na pr. v južnih Nemcih, rede tega polža v posebnih
vrtih na veliko in ž njim trgujejo. Na dunajski trg prihajajo
po Donavi veliki čolni polni polžev.

Naši vrtni polži so še mnogo večji, nego je tukaj v po¬
dobi narisano. Hiša je sivkasta ali rumenkasto rujava in
časi bolj ali menj razločno pasasta.

Na Primorskem se navadnemu vrtnemu  polžu pridru¬
žujeta še dva druga, ki nista skoro nič manjša in — vsaj v
Gorici — dosti škodljivejša, namreč opasani in p o p r s k a ni
polž.  Opasani je vrtnemu močno podoben, toda ima nekam
močnejšo lupino. Navadno ima dva temna pasa, a med njima
belo črto. Poprskani je rumenkaste lupine, po katerej gredo
temni pasovi, ki so pa večinoma nejasni in v raznolične mo-
roge in lise razdrobljeni. Obustje je belo in vzvrneno. Opa¬
sanega nabirajo in ga z vrtnim vred prodavajo na trgu, po-
prskanega pa jedo v Lahih.

Poleg teh treh'večjih je na Primorskem po vrtih še nekaj
manjših, prav nadležnih in požrljivih polžev hišnikov. Med
temi imenujemo samo obloustnika, nekaj črez poldrugi centi¬
meter visocega polža, kopičaste ali bičkaste, sive in nekolik«
rebraste hišice. Posebno lehko ga je poznati po tem,  da
popolnoma okrogla vrata za seboj zapira s trdnim pokrovcem,
tako, da nobena žival ne more do njega.

Vse, kar pokončuje slinarje, zatira tudi polže s hišann,
a ker so ti mnogo bolj očitni, storiš najbolje, ako jih sproti
pobiraš in tareš.

Podzemeljski črv.

S tem črvom končujemo vrsto živali, ki so zelenja ? 1
škodljive. Kot zadnjega v vrsti stavimo ga uže za rad tega
ker ga nemarno za posebno škodljivega, marveč smo _ po¬
verjeni, da malo škodo, ki jo časi tu ali tam napravi. P
drugej strani obilno povrne. Predaleč bi zašli, ko bi hM
na drobno razpravljati zasluge, ki jih ima podzemeljski ci
za poljedelstvo. Te so mnogo večje, nego se navadno nh -- 1

' po-
a io

rao-
Opa-
, po-

nekaj

Med

centi-
koliko
1, da
vceffl:

išaffii.

sproti

enjavi

tega.
) pra¬
vi, Pl
i hteli
;ki črt
misli

Kmet, ki orje zemljo in s tem
spodnjo plast obrača na vrh,
ima v črvu najboljšega poma¬
gača. Res je majhen, ali zato je
neumorno delaven in pa mnogo
jih je. Zgornja prst, rodovitna
črnica, v katero sadimo in se¬
jemo , je največ njegovo delo.

Lehko rečemo, da je vsa čr¬
nica uže potovala črvom skozi
želodce, in na tem potu se je
jako izpremenila. nje rodovitnost
je zdaj mnogo večja, rekel bi,
da je pognojena. Crv namreč
požira prav veliko množino prsti,
katerej je povsod primešano več
ali menj gnijočih rastlinskih in
živalskih snovi. V črvovem že¬
lodci razkrojijo se te stvari
mnogo prej, nego bi se raz¬
krojile v zemlji. Prst, ki ž
njimi vred potuje skozi želodec,
navzame se teh razkrojenih
snovi in gre zopet iz črva kot
najboljša, najrodovitnejša črnica.

Da črv v resnici požira never¬
jetno množino prsti, prepričaš
se lehko, ako pogledaš velike
glisti  n e. To so namreč tisti
klobasasto zamotani kupčki, ki
jih črv postavlja blizu svojega
doma. Časi so res tako ve¬
likanski, da človek težko ver¬
jame, da jih je naredila tako tenka glistasta živalca.

No sama prst črvu ne zadostuje, zato vlači v svojo luknjo
Ustje, s Dimice, perje in kar je še take drobnjave, da onde
trohni in gnije ter mn pozneje služi v hrano. Na zemljišči,
kjer biva mnogo tacih črvov, vidimo večkrat zjutraj v zemljo
Potaknene slanike in liste, kakor hi jih bili otroci v igri po-
sadili, a v istini so jih črvi zavlekli v svoje luknje. Ne da
se tajiti, da se med suhimi slamkami in velimi listi časi na¬
haja tudi kaka zeleua mlada rastlina ah kak presen listič, ali
sploh je tega le malo.

16 *

244


Ako poprašuješ pri vrtnarjih, kako sodijo o podzemeljskih
glistah, poreče skoro gotovo vsak, da so škodljive. Dolžil jih
hode, da mir požro mnogo mladih sajenle in da tudi z rova-
njem delajo kvaro. Cvetličar poreče, da je to res in hode še
pristavil, da tudi njemu dela velike sitnosti pri cvetlicah. V
lonci, kjer se nahaja glista, hodi si da je uže z zemljo mlada
prišla v lonec, hodi si da se je skozi luknjo na dnu vanj za¬
rila, v tacem lonci cvetice začno hirati in gredo po zlu, ako
se za časa glista ne odpravi.

Tem obtožbam se da res težko oporekati, saj smo nekaj
tacega uže sami poprej opazili. Tema možema hi s tem
malo ustregli, ako bi jima priporočali strpljivost in hi jima
hteli dokazovati, kako koristen je podzemeljski črv za vse
čiharno človeštvo. Morebiti hi pridigo poslušala in mogoče
tudi, da ne hi vgovarjala, ali naposled hi jima bilo gotovo
najbolj ustreženo, ako hi jima povedali, kako hi na svojem
zemljišči glisto najhitreje zatrla. Izpolnimo jima voljo!

Ako imaš v vrtu toliko črvov, da so ti uže več kot nad¬
ležni, pobiraj jih zvečer in zjutraj ali pa kadar po toplem
dežji pridejo na dan in dajaj jih racam, ki jih prav rade jedo.
Predno na črvovito gredico kaj vseješ ali posadiš, polij jo z
orehovo obaro, to je z vodo, na katerej si kuhal orehovo
listje (perje) ali pa orehovo oblakovino. Ta grenka voda jih
prižene na vrh. Tudi močna gojnica jim je neprijetna.

Iz cvetnih loncev jih odpraviš, ako prst zgoraj pokriješ
z mehkim papirjem ter nanj nasiplješ stolčenega žvepla ali
apnenega praha. Iz tacega lonca neki da gliste spodaj izle¬
žejo ali pa v njih poginejo.

Sicer ima pa podzemeljska glista med drugimi živalimi
toliko neprijateljev, kakor malo katera druga žival. Najhujši
sovražnik jej je menda krt, potem rovka in jež, pa tudi vsako¬
vrstne ptice, posebno ujede, močvirne in povodne ptice jih
mnogo pokončajo. Da jih krastače, žabe in ribe rade jedo,
je sploh znano, pa tudi nekateri hrošči (krešiči) in eel6 drobne
stonoge so jim jako nevarne sovražnice.

Eecimo še dve tri o živalci. Glista nema glave in tudi
oči ne. Zložena je z več nego sto obročkov, pod prvim
rilčkastim ima usta s kopičasto, veliko ustnico. Navzad je
telo zaokroženo in nekoliko sploščeno. Eazen prvega obročka
ima vsak spodaj na vsakej strani štiri kratke ščetine, torej
vseh skupaj osem, ki so razstavljene v štiri vrste. Z dobrim
očesom jih je moči videti, ali gotovo jih čutiš, ako črva med
prsti potegneš od zadaj navspred. V prvej tretjini telesa je

245

nekoliko debelejših obročkov, ki delajo tako imenovani p&s,
ki se po leti izgubi. Daši nema oči, vendar občuti svetlobo.
Kri mu je rudeča. Vsaka glista leže jajca, v tem so podobne
polžem. Mladi pridejo precej veliki iz jajec in so starim po¬
polnoma podobni. Na pozno jesen zarije se mlado in staro
globoko v zemljo ter onde prezimuje.

VI.

Hrošč.

Lehko je vsacemu razumeti, da ni mogoče natančno do¬
ločiti, ta žival je škodljiva zelenjavi, ta pa poljskim pridelkom.
Vsakdo ve, da je dosti tacih, ki se polotijo tega in onega ter
nič ne izbirajo. Tak je tudi hrošč. Škodo, ki jo njegova li¬
činka (črv, ogrec, podjed, podjedica) dela po polji, je neizmerno
velika. Zato ga tudi tukaj stavimo na prvo mesto. Obširneje
v tem poglavji vendar ne bodemo govorili o njem, ker bi
morali ponavljati vse tisto, kar smo na 198. do 201. strani
uže povedali. Onde najdeš tudi, kako je treba črva za¬
tirati, kako pa je hrošča samega v strah prijeti, beri na
153. strani.

Prosinca ali ivanjšček.

Tudi o tem kvarljivci smo uže govorili na 201. strani,
kamor zavračamo bralca, ki hoče o njem kaj več vedeti.

Pokalica

Je bila tudi uže na vrsti, in sicer na 205. strani. Rekli smo,
^ hroščku ni moči očitati, da bi delal vidno škodo, toliko
Te eja preglavica so pa vrtnarjem njega ličinke, tako imeno-
Vai ie s t r u n e. Te zajedajo kdpus, peso, repo, mrkvo (korenje),
salato, grah in kar je še druge zelenjave. Še huje pa je
udarjen poljedelec, ako se mu je ta mrčes v večjem številu
navrgel po njivah. Strune glojejo na mladih rastlinicah ter
JA preščipavajo nad koreninico ali pa obgrizujejo kal ter ga

246

tako uničijo. Sosebno na mladem ovsu delajo vzpomladi več¬
krat veliko kvaro, takisto tudi na koruzi (turščici), pa i ozimno
žito je časi jeseni po njih močno poškodovano. Pregleduješ
li take veneče rastlinice, najdeš v dnu kmalu hudodelce, nam¬
reč rumene trde črviče, časi jih je po pet, šest na enem
stebelci.

Ako so se ti strune na kakej njivi močno razmnožile,
treba jih je pobirati, kar ni tako težavno, kakor bi si kdo
mislil, ker so strune precej Velike. Za tako delo so tudi
otroci dobri. Ko si žito spravil z njive, ne smeš je pustiti
pri miru, temveč preorji jo kmalu in jeseni zopet. Čim več¬
krat prevrneš zemljo, tem bolje. To vznemirja strune, mnogo
jih pogine in še več jih pozobljejo ptice, ki posebno rade po¬
hajajo po preoranih njivah.

Žitni brzec.

Ni mi sicer znano, ali je ta hrošč po naših krajih kedaj
razdeval žita ali ne. In če jih je, gotovo ni tako hudo go¬
spodaril, kakor v Nemcih in v Lahih, ker naši ljudje o njem
nič ne vedo povedati. Ali nahaja se vendar tudi pri nas,
vsaj na Kranjskem in Primorskem. In prav lehko bi bilo
mogoče, da denes ali jutri tudi pri nas vzroji in potem M

nova šiba udarila naša polja.

Žitni brzec je zajetne, tr-
šaste postave in valjastega trupla.
Tipalnice so kratke, noge trnaste.
Veliki četverovoglati ovratnik je
videti nekoliko zgrbančen in po
sredi s plitvo brazdico razdeljen;
pokrovke so navzad prisiljene, pik¬
často progaste. Ves je črn ter se
sveti tolščeno, samo tipalnice in
noge so rujavkaste. V dolgost
meri 15, v širokost pa blizu 1
milimetrov, torej je po priliki na
polovico manjši od pomladnega
hrošča ali kebra.

Meseca junija pridejo hrošči
iz zemlje. Ponočnjaki so, zato se
po dnevi skrivajo pod kamene in
pod prstene grude. Kakor se pa
stemni, ožive in plezajo po žitnih

Žitni brzec; zgoraj hrošč,
pod njim ličinka in buba
v zemlji.

247

bilkah kvišku. Prišedši do klasa, oprime se ga tako čvrsto
l  zadnjima nogama, da ga tudi moein veter ne vrže na tla.
S prednjima nogama razvleče pleve in si tak6 odpre pot do
zrnja, ki je tačas še mlečno, * ter je razgrize. Po nekaterih
krajih je bilo tega hrošča toliko, da je klasje bilo od njih videti
črno in da skoro ni hilo najti bilke, ki bi bila brez njega.
Tako udelava od večera do jutra — vso noč. Izbirljiv ni, všeč
mu je vsaka strn, bodi si pšenica ali rež, ječmen ali oves.

Oplojena samica odlaga jajca v kupčkih pod zemljo, in
iz njih se izležejo ličinke, ki so, ako mogoče, še bolj škod¬
ljive od hroščev. Na podobi vidiš doraslo ličinko v pravej
velikosti pod hroščem. Valjasta je, ali vendar nekoliko oplo-
šeena ter ima razen glave še dvanajst obročkov, vsak je zgoraj
pokrit s temno roženo pločico, ob straneh in tudi med plo-
čicami na zadnjih obročkih sveti se belkasta koža, ki pokriva
tudi trebušno stran. Na glavi stoje kratke tipalnice, na prvih
trčh obročkih izza glave vsajene so kratke nožiče. Po hrbtu
in po bokih je redko kocinasta.

Ličinka izdolbe si skoro naopik v zemljo globok rov, ki
sega časi dobro ped v zemljo. Tu žedi po dnevi, o mraku
pa pride na vrh in išče žitne setve, po katerej se pase do
jutra. Mlado bilko, zlasti srce, vso zgrize in sežveče in jo
izsesa. Skleščeni listi se potem posuše in so na bilki videti
kakor rumenkasti klopčiči, časi je tudi vsa bilka zglevljena
in v tak klopčič izpremenjena. Škoda se poznd uže jeseni na
setvah, še večja je pa vzpomladi, ko je ličinka malo ne do¬
rasla, kar je navadno meseca maja. Na dnu svojega rova se.
preobrazi v nežno belo bubo s črnimi očesnimi pikami in v
štirih tednih izkobaca se iz nje hrošč.

Leta 1812. opazili so tega brzca prvikrat kot škodljivca
ua žitu in sicer na Nemškem. Pozneje zopet dolgo ni bilo
0  njem nič slišati, a na zimo 1832. leta počil je glas, da v
Italiji kvari pšenico. V novejšem času se zmerom bolj rnnože
tožbe proti temu hrošču, prihajajo zlasti z Nemškega, s češ¬
kega, Moravskega in Ogerskega in iz Galicije. Dosedanje iz¬
kušnje o tem hrošči uče: 1. da se žitni brzec, kakor brzci
sploh, kot ličinka in kot hrošč hrani z živalsko hrano, po¬
sebno z mrtvimi žuželkami; 2. da pa poleg te hrane je tudi
razne trave; 3. da se časi pri ugodnih okolnostih neizmerno
razmnoži in da se takrat poloti tudi žita in potlej pustoši
Polja, kakor je bilo povedano.

Najuspešneje bi se ta kvarljivec zatrl, ako bi se po
noči pri luči hrošč obiral s klasja. Najbolje bi ga bilo sprav-

248

ljati v sklenice, a doma bi se poparil z vrelo vodo. Ako se
je to zamudilo in se je hrošč uže zaplodil, potem je gledati
na to, da se izleglim ličinkam odtegne hrana. Zategadelj ne
bi smeli na isto njivo sejati «opet žita, kakor tudi ne blizu
take njive, kjer je prejšnje poletje gospodaril žitni brzec.
Kadar se pa vendar le mora žito sejati, seje naj se kolikor
mogoče pozno. Tzpomladi naj se pa njiva dobro polije z
gnojnico, zlasti po kacem dežji.

Izkušnja uči, da se žitni brzec najrajši oglasi na novinak,
posebno na njivah, ki so se naredile od senožeti ali od paš¬
nikov, in sicer s kraja. Kjer se opazi kaj tacega, preorjo naj
se napadeni razori, a pri oranji naj se ličinke pridno pobirajo
in potlej pokončajo. Na take preorane kraje seje naj se kaka
okopa vina ali pa kako sočivje.

ELezena gnzlica.

Grizlice so nam uže znane škodljivke, nekatere nam kva¬
rijo sadje (ovočje), o enej smo poročali, da objeda kapus in
repo. Tem pridružujemo zdaj še reženo grlzlico. Do sedem

Eežena grizlica,
samec, samica, ličinka v pra-
vej velikosti in povečana.
Poleg bilka z ličinko.

milimetrov dolga in tenka ži¬
valca je svitlo črna in rumeno
našarana. Na tenkem vratu
nasajena je skoro okrogla gla¬
vica z debelimi očmi in nitka¬
stimi, na konci nekoliko debe¬
lejšimi tipalnicami. Zadek je
na konci stisnen in se pri sa¬
mici okončuje v kratko bodalce.
Ozka in dolga krila so povsem
čista in prozorna in z rujavimi
žilami premrežena.

Kežena grizlica leta konci
aprila in v prvej polovici maja.
Pri slabem vremenu sedi leno
po reži, po solnci pa leta ži¬
vahno in pohaja rada po niz¬
kem cvetji, cvetočem ob njivah
in po uzvratih ali vzarah. 0-
plojena samica zleti na rež in
in odloži na njo svoja jajca.
Z bodalcem namreč zabode

249

!

gornje koleuce na lbilki in položi va-nje eno jajce, odleti na
drugo bilko in tako naprej, dokler ni vseh oddala, namreč

karih petnajst. Za karih deset dni izvali se iz jajca ličinka

in se zabode v bilko. Po cevi se navadno obrne navzdol,

obgrizuje stene in prišedši do kolenca prevrta se skoz-nje in
rije dalje.

Ako rež pazljivo ogleduješ, kmalu bodeš razpoznal bilke,
ki v sebi rede škodljivega mrčesa. Klas take bilke zbledi
mnogo poprej, nego drugi zdravi, tudi stoji naravnost po konci,
ko se drugi zdravi uže priklanjajo. Ako ga primes v roko,
uveriš se, da ima malo zrna in še to je drobno in malovredno.
Razkolješ li tako bilko, najdeš v cevi zaprto ličinko in poleg
nje kožne svlake in blato. Iz cevi vzeta skrči se v podobi
črke S. Rumenkasto bela je in svetla, samo glava je tem¬
nejša. Spredaj je najdebeljša, navzad se pa zožuje, a na členkih
je zažeta in je videti, kakor bi bila robato narezana. Ko je
v bilki pririla blizo tal, je uže dorasla in tudi klas je dozorel.
Ko se potem rež požanje, ostanejo ličinke večinoma v strnišči,
kjer tudi prezimijo in se zabubijo še le na prihodnjo pomlad.

Na njivi, kjer se je ta grizlica vg:nezdila v večjem številu,
ne sme se z žetvijo predolgo čakati in žanje naj se kolikor
mogoče nizko pri tleh, da bode strnišče kratko in da kolikor
mogoče mnogo ličink ostane v slami, kjer poginejo. Strnišča
ne gre puščati na njivi, temveč pospravi naj se in sežge.

Razen reži napada ta mrčes tudi pšenico.

Ozimna mora.

V mnogoštevilnem krdelu tistih malo očitnih in neznatnih
nočnih metuljev, kijih more  imenujemo, jih j s tudi nekoliko,
ki so poljščini in senožetim neizmerno škodljive. Bili bi pre¬
obširni, ko bi hiteli vse na drobno opisavati, zlasti ker so si
gosenice množili tako podobne, da jih je težko razločati, in
Pri pokončevanji tudi ni treba nobenega razločka delati, kajti
v se go kvarljive, ene več, druge menj.

Od druzih, uže poprej opisanih mor razlikujejo se te
Poljske sosebno v tem, da v miru drže krila ravno po sebi
položena, a ne v podobi strehe nad zadkom zganena. Rade
Se  drže pri tleh in se po dnevi skrivajo pod listje, kamenje
'o druge tako stvari. Vznemirjene začno se tresti, poskušajo
"leči, potem zlete, pa kmalu zopet sedejo na tla. Njih go¬
rnice so gole, valjaste, sivkaste ali prstene barve ter se po

250

dnevi skrivajo ob korene nizkih rastlin ali pa se zarijejo v
zemljo, po noči pa hodijo zret.

Nas pred vsem zanima ozimna m6ra, ker je povsod raz¬
širjena in najnavadnejša mora, in ker ga skoro ni vrtnega ali
poljskega sadeža, katerega se nje gosenica ne bi polotila.

Ozimna mSra meri nekaj črez 40 ,;
milimetrov n p, raztegljaj in je na pred¬
njih krilih sivkasto rajava, na zadnjik ;
pa belkasta, samo rebra in vnanji rol) ;
so pri samci rumenkasto zaprašena, . *
pri samici pa so temnejša, kakor oka- ;
jena. Na prednjih krilih so temno s
obrobljene verižniee nejasne, obe lisi, |
okrogla in podolgovata pa dobro raz- ,
ločni. Samec je navadno jasnejši in nosi tipalnice, ki so črez
polovico češljaste.

Metulj se pokaže časi uže meseca maja, pa tudi pozneje
ga je videti skozi vse poletje tje do pozne jeseni. Prav zgodnji
dado še istega leta drug zarod, ako so okolnosti ugodne, na¬
vadno pa ost-aue pri enem. Samica polaga svoja, makovim
zrnom podobna jajca posamična na raznovrstne rastline, zlasti -
na salato, repo, repico, na kapus, krompir in na ozimino, po- ;
sebno na rež in pšenico.

Za kacih štirinajst dni izvalč se gosenice, ki so s prva '
črnikaste in še le pozneje, ko so se večkrat prekožile, oblečejo ;
se v prsteno obleko, ki je sivo morogasta in zeleno poprskana
ter se močno lešči. Glava, tilnik in pločica na zadnjici so j
temnejše od trupla. Dorasla meri do 55 milimetrov v dolgost .
in je debela kakor cev gosjega peresa. Ako se je dotakneš, j
zvije se v kolač, kar pa delajo tudi gosenice druzih mor. Iio
gosenica nekoliko odraste, ovadijo jo kmalu objedene rastline, j
da si gosenice po dnevi ni nikjer videti. Skrita je namreč v
zemlji tik korenine ali pa pod kako grudo. Navadno izj^
rastlini srce in povleče tudi kak pritličen list pod zemljo,
kakor smo culi o podzemeljskej glisti. Jeseni se zagrize rada
v repo, še rajša pa v krompir ter ga časi vsega izdolbe, j
Lanske jeseni tožili so ljudje okolo Brda pri Kamniku na
Kranjskem, da jim je neki „črv“ požrl mnogo krompirja. S )
prva sem mislil, da je škodo zakvaril navadni podjed, to je
ličinka (črv) pomladnega hrošča (kebra). Moj porok mi je '■
pa zatrdil, da ni bil navadni črv, tega ljudje dobro poznajo,
ampak neki povsem neznan. Obljubil je, da mi ga pošlje.

251


česar pa ni storil. Mislim vendar, da ta „neznani črv - ' ni bil
nič druzega, nego gosenica ozimne more.

Gosenica žre jeseni, dokler ne nastopi mraz, in meseca
oktobra in novembra je časi na mladem ozimnem žitu po¬
sebno Škodljiva. Po zimi otrpne v zemlji, a na pomlad se zopet
prebudi, prekoži se še enkrat, potem žre še nekaj časa in na¬
posled se v zemlji v oglajenej jamici zabubi. Buba je ruša
in se zadaj okončuje v dva topa trna.

Te škodljivke drugače ui mogoče zatirati, nego da se nje
gosenice pobirajo. Za ta posel so dobri tudi otroci, katere pa
moraš poprej poučiti in jim pokazati, kje je treba gosenice
iskati. Še bolj se pobiranje poplača po noči, ko so gosenice
pri žretji. Se ve da je k temu treba luči. Razumeva se, da
je tudi pri oranji treba pobirati gosenice in bube, ki jih plug
odgrne. Race jih rade jedo, pa tudi vrane jih mnogo pozobljejo.

Prav tako pogostoma kakor ozimna mora in večkrat tudi
v njej družbi nahaja se: njivska mora, ki je pa nekoliko
manjša od one. iNje prednja krila so rudečkasto siva in ve-
rižnice na njih so skoro povsem zabrisane, obe lisi, okrogla in
podolgovata sta temno obrobljeni in očitni, takisto tudi jasna

jjdovita črta ob robu. Zadnja krila so črna in rujavo zarob¬
ljena. Na vratu ima široko črno ovratnico.

Gosenica je rujavkasta in umazano sivo morogasta, toda
Se  ne leščl Glava, tilnik in pločica na zadnjici niso nič tem-
le jše od trupla, temveč se le nekoliko bolj svetijo. Živi na
st ih rastlinah kakor prejšnja in ima tudi iste navade. Zatirati
Se  mora, kakor ozimna rnbra.

252

Po senožetih žive tudi nekatere more in razjedajo posebno
raznovrstne trave in pokončajo časi nad polovico sena. Y
Nemcih se je dogodilo, da so take gosenice travnike uže me¬
seca maja do zadnje bilke obrile. Pri nas ni čuti o tacih stra¬
hovitih škodah. Ako bi se pa kje ta ali ona senožetna mora
močno razplodila, bilo bi koristno obirati gosenico pri luči.
Svinje, na tako senožet zagnane, bi gotovo sila mrčesa pohlastale,
nekaj pa tudi pohodile. Težek valjar bi gotovo dobro služil v
zator gosenic.

Prosena vešča.

Na slovenskej zemlji, izvzemši Primorje, seje se mnogo
prosa. In prosena kaša tudi ni zadnja jed, zlasti ako je dobro
obdelana in po vrhu dobro z mastjo polita, ali pa še celo na
mleku kuhana. Lehko se reče, da je mnozega slovenskega ju¬
naka, pa tudi učenjaka na noge postavila. „Mlečna kaša, otročja
paša,“ veli celo pregovor. Da tudi ta koristna bilka ni brez
zajedavega mrčesa, lehko si mislimo po tem, kar smo dozdaj
culi o druzih. Bazen podjeda (hroščevega črva ali ogrca), ki
sploh nobene poljščine ne pušča pri miru, zajedajo proso na
korenini tudi nam uže znane strune, a najhujši sovražnik mu
je neka vešča, ki se po njem tudi imenuje prosena vešča.
Z nekaterimi kvarljivkami tega plemena seznanili smo se uže
prej v III. in V. poglavji.

Prosena vešča je po spolu tako različna, da so jo prej
imeli za dve posebni vrsti. Naša podoba kaže nam samico v
pravej velikosti. Bledo rujavo rumen¬
kasta je in ima na prednjih krilih tri
zverižene, jasno rujave pase in v sredi
še dve taki lisi, ena je pikčasta, druga
polumesečasta. Zadnja krila so na korenu
sivo zapr&šena in z dvema pasoma pre-
pasana.

Samec je mnogo temnejši, rujav-
kasto siv in se izpremina na škrlatasto,
samo rese na prednjih krilih so bledo rjaste, na zadnjih pa
rumenkaste. Na raztegljaj je nekoliko ožji od samice.

Metuljček se pokaže navadno meseca junija. Po dnevi je
skrit in še le v mraku oživi in se osmucava okoli prosa. Za¬
plojena samica položi na vsako bilko po eno, po dve ali m
rumena jajčeca blizu gornje listne nožnice. Mlade gosenčice,
ki se za kacih štirinajst dni izvale, zavrtajo se v bilko in p°'

Prosena vešča.
(Nar. vel.)


253

tem stružejo in dolbejo po njej navzdol. Delajo torej prav
tako, kakor smo to uže žuli o reženej grizlici. Napadena bilka
obledi pred časom in ne naredi nikoli tak6 obilne in bogate
lati, kakor druge zdrave.

Gosenica je malo ne gola in svetla, zgoraj umazano ru-
javkasta, spodaj belkasta. Vzdolž temnejše hrbtne proge stojita
na vsacem obročku ob vsakej strani po dve črni bradovici.
Tudi dušnice so črnikaste. Kakor smo zgoraj rekli, pomika se
gosenica navzdol in ko je proso dozorelo, prispela je dorasla
gosenica v dno stebla do korenike, kjer tudi prezimi kakeršna
je. Še le prihodnje pomladi zabubi se v tencem svilnem za¬
predku.

Ako metulj ne najde prosa, odloži jajca tudi na konopljo,
na hmelj in na koruzo (turščico), katere kvari prav tako
kakor proso. Na Kranjskem, zlasti okolo Mengša in Brda so
ljudje lani tožili, da jim neka žival uničuje koruzo. Jaz živali,
niti poškodovane koruze nisem videl, a rekel bi, da je hudo-
tlelka bila tu opisana vešča. Mogoče je pa vendar tudi, da je
škodo zakrivila kaka mora, zlasti ako gosenica ruje po latici
in žre mehko, še mlečno zrnje.

Ker prosena vešča biva v strnišči, pokončaš jo, ako str-
nišče kar moreš globoko podorješ. Pri tem pride gosenica tako
globoko pod zemljo, da onde pogine, in če bi se tudi katera
zabubila, gotovo metuljček ne privije na vrh. Še z večjim pri¬
dom pa zatreš veščo, ako jeseni pospraviš strnišče z njive in
je sežgeš. Razumeva se, da je s koruziščem treba tudi tako
delati.

Črna žitna hržica.

Ta žitorodnim deželam strahovita šiba pojavila se je v ne¬
znanskih množicah prvikrat v severnej Ameriki in sicer 1778.
leta in ker so Amerikanci mislili, da so jim tega mrčesa iz
Nemškega zanesli v Ameriko prodani heski vojaki, nadeli so
jej ime heska mušica.  V mnozih severno-amerikanskih
'težavah gospodarila je ta mala živalca strašansko, v novejšem
tasu zopet od 1850. do 1857. leta. V tem pa je tudi pustošila
‘dna polja malo ne vse srednje Evrope, posebno v Nemcih in
v  Ogrih, kjer seje  zadnjikrat pokazala 1863. in 1864. leta. Po
nekaterih krajih je vzela polovico , po druzih tudi tri četrti
Pridelka. Pri nas do zdaj te nadloge menda nismo poznali in

daj, da nam ne bi bilo treba seznanjati se ž njo. Tukaj
P a  se moramo vsikako ž njo pečati.

254


Podoba nam kaže na levej strani reženo bilko , a na njej

tri črne moroge. To so ličinke,


a)  ličinka, b)  buba, c)  ličinke pod
odtrgano nožnico. Izvzemši c)  vse po¬
večano.

ki zajedajo bilko izza listne
nožnice.

Samcev je mnogo menj
nego samic. Ta je črna, samo
po trebuhu je nekoliko krvavo
rudeča in tudi po hrbtu ima
tako progo. Vsa je kratko
dlakava, dlačice so črne, samo
na tipalnicah rumene. Tudi
krila so zgoraj in spodaj in
na robeh dlakava in zarad
tega so videti nekam motna
in sivkasta. V miru strče ne¬
koliko črez zadek. Samec je
nekoliko manjši in bolj ru-
javkast.

črna žitna hržica ima dva zaroda. Mušice prvega zaroda
letajo kmalu na pomlad in plešejo pri lepem vremenu po
zraku. Toda njih življenje je prav kratko in samice se paščijo,
da odlože do blizu sto svojih jajec. Pokladajo jih, kakor je iz
podobe razvidno, na liste mlade pšenice ali reži. Kakor je
vreme bolj ali menj ugodno, izvali se za nekaj dni mičken
črviček, ki se po listu pomakne navzdol in se kmalu skrije v
listno nožnico. Črviček nema glave in je rumenkasto bel, gol
in mehak, njega nagrbančena koža je na robeh prozorna. S
prednjim koncem navzdol obrnena prisesa se na bilko in vleče
hrano iz nje. Navadno jih je več v družbi, pri ozimnem žitu
v nožnici nad prvim ali drugim kolencem, pri jarem pa til
nad zemljo v srci. Črviči rasto, se debele in so naposled skoro
jajčaste podobe, ter se naposled v svojej koži zabubijo.
tudi žitna bilka raste, redkokedaj se zgodi, da bi jo ličinke
uže v rasti zamorile. Kaste tedaj, zvreteni se v klas in cvete.
Zdaj še le pokaže se škoda in je od dne do dne očitnejša.
Oncle, kjer sede ličinke, bilka vene, krči se in suši. Kiasu zdaj
primanjkuje hrane, zrna se ne morejo napolniti. A tudi tet
polupraznih klasov bilke ne morejo nositi, dež in veter jih pe;
lomi , in njiva je videti, kakor bi jo bila toča potolkla , at
kakor bi bila živina po njej hodila.

Drugi zarod roji konci meseca avgusta in ves september.
Samice pokladajo jajca na mlado ozimino, na pšenico in ^
in izvalivše se ličinke zlezejo v dno in so mladim, nežni®

rastlii
ni us]
zajedi
in on'
podob
poten
1

kacin

P ]

demo
zemu
žili, <
tdko

strnii

preds

podo:

zaost

kjer

ali n

milo

klad;

; Okli 7.

nein;

setin

vene

glav

pozi

cosk

pov;

oči

min

dali

sam

veli

min


la njej
ieinke,
listne

' menj
, samo
rrvavo
u ima
kratko
, samo
Tudi
daj in
zarad
motna
če ne-
mec je
>]j ru-

zaroda
nu po
ašcijo,

' j e 11

kor je;
lir-ken
rije v

■'V

■n a. o
vleče
l žita
j a tik
skoro

». n

ieinke

cvete.

nejš?..

i zdaj

ii tek ,
h po-

i. ali

mber.
i rež,
ižnini

rastlinicam toliko škodljivejše, ker rast v jesenskem času sploh
ni uspešna. Žitna kdl mora iti po zlu , ako jo več ličink za-
zajeda pri srci. Z nastopivšim mrazom pomaknejo se v zemljo
in onde prezimijo, stisnene v svojej otrdelej koži ter so hubam
podobne, a v resnici zabubijo se še le vzpomladi, iu kmalu
potem pojavijo se prvi roji.

Ako bi se tudi k nam vtihotapil ta strahoviti gost, s
kacim orožjem ga bodemo prijeli in kako ga bodemo zatirali?

Pomislivši na njegovo življenje in na razvitek sejali bo¬
demo ozimine malo in še to kolikor mogoče pozno, da dru-
zemu zarodu ne damo živeža. Ako bi vendar tu in tam opa¬
zili, da je vsled ličink mnogo setve šlo po zlu, treba bi bilo
tdko njivo prav globoko preorati.

Pri žetvi morali bi na napadenih njivah puščati visoko
strnišče, ker smo zgoraj culi, da zalega tiči nad zadnjim ali
predzadnjim kolencem. Kmalu po žetvi morali bi strnišče dobro
podorati ali pa je sežgati. S tem bi uničili vso zalego, ki je
zaostala v strnišči. Tudi ne bi bilo napačno’, ako bi na njivi,
kjer je liržica hudo gospodarila, po žetvi obdelali in s pšenico
ali režjč obsejali nekoliko krajev. Mlado žito bi posebno ma¬
milo samice druzega zaroda ter bi tu v velicem številu od-
kladale svojo zalego. Potem pa bi vse to globoko podorali.

Vse to more pa pomagati samo tedaj, ako vsi poljedelci
okuženega kraja ustanejo proti skrunobi iu delajo vestno. Po
nemarnosti enega samega izjalovi se lehko pridno delo dvaj¬
setim in več gospodarjem.

Rumena žitna hržica.

Rumena žitna hržica je na polovico manjša od črne, in
vendar je tudi ta drobozen časi nekaterim krajem huda pre¬
glavica. Najprej so jej prišli na sled 1776. leta na Angleškem,
pozneje so jo opazovali v severnej Ameriki, potem na. Fran¬
coskem, Nemškem in na več krajih tudi pri nas v Avstriji, a
Povsod se je pokazala pšenici in reži jako škodljiva.

Ta mušica je rumena, kakor limona, samo tipaluice in
°m so črne. Velika krila so mehko dlakava in nekoliko izpre-
minasta. Samica ima za vsajanje jajec bodalce, ki je mnogo
daljše od trupla, nje tipalnice pa so krajše. V podobi vidiš
samico jako povečano, razmerje med povečano podobo in pravo
velikostjo pojasni nam spodaj dodana podoba. Samec je še
mnogo manjši in meri v dolgost samo 1 milimeter, krila


256

so pa še enkrat daljša in tudi tipalnice znatno presezajo te.
lesno dolžino.

Rumena žitna hržica veseli se svojega kratkega življenja
v enem samem zarodu. Na pomlad, meseca maja ali pa tudi
še pozneje pride mušica iz zemlje, in sicer na njivah, kjer je
lani stala pšenica ali rež. Tu se drže pri
Samci, katerih je vedno menj nego samic,


tleh in se plode,
potem kmalu po-

potei
likos
iz ti¬
pa s

kjer

in se

prilil

zažei

lajo

rzpo

kacil

uteči

gijei

zatre

zrna.

kaže;

klase

pod

krat

Tej

so z;

Rumena žitna hržica.

Samica povečana in v pravej velikosti; zgoraj ličinka in huba, pod njima
pšenični klasek z ličinkami. Spodej dva zajezdnika, ki zajedata ličinke
rumene žitne hržice.

ginejo, oplojene samice se pa vzdignejo v mraku in iščejo
pšenice, ki se začne v klas vreteniti. Ako ne najdejo pšenice,
dobra jim je tudi rež. Kjer se je ta mrčes zavrgel, roje o lepih
večerih v brezštevilnih množicah nad žitom in mušice , ki se
obešajo po klasji, so videti, kakor hi bilo to v najlepšem cvetu.
Mušice rojijo vso noč, izgube se še le proti jutru, a zvečer
so zopet tu. To traje, dokler žito ne zacvete.

Rumena hržica prevrta z dolgim bodalcem plevo, ki zdaj
še zapira cvet in potakne vanj nekoliko valjastih in prozornih
jajec. časi odloži še druga in tretja mušica v isti cvet še ne¬
koliko svoje zalege, v enem samem cvetu našlo se je uže do
30 ličink različne velikosti. V kacih osmih dneh izvale se
namreč ličinke, ki so s prva jasne in prozorne kakor steklo,

gola
tudi
tudi
se i:

tudi

drob

tt jin:

suče

sluti

pote


257

potem pa začnd bolj in bolj rumeneti. Podobo in pravo ve¬
likost kaže ti poleg stoječa^ slika. Mali gombki ob straneh so
iz trupla strčeče dušnice. Crvič se lehko zvije v kolobarček,
pa se zopet hipoma sproži in odskoči daleč proč.

Precej, ko je črviček izlezel iz jajčka, pomakne se navzdol,
kjer je cvetna plodnica, iz katere se pozneje naredi žitno zrno
in se na njo prisesa. Tu ostane tako dolgo, da je dorasel, po
priliki tri tedne. Takrat se izmota iz plev, zvije se v kolobar,
zažene se iz klasa, pade na zemljo ter se zabode vanjo. To de¬
lajo najrajši v deževnem vremenu. Ličinka prezimi v zemlji,
vzpomladi pride pod vrh, sleče se še enkrat in se zabubi, a za
kacih štirnajst dni vzroje nove mušice.

Zrno , na katerem se pase le malo zaplivkov, navadno
uteče svojim zajedavcem in dozori, če tudi je drobno in na-
grjeno. Ako jih je pa mnogo , izpijd zrno in je popolnoma
zatro. Pogostoma nahajajo se jalovi klasi, ki nemajo niti enega
zrna, drugi zopet so škrbasti, poleg zdravih in polnih klaskov
kažejo se namreč prazni mešički kakor škrbine. Napadenim
klasom zunaj dolgo časa ni videti, kako jim je pri srci, še le
pod zadnje dobe rumenkaste lise in potem se hitro suše. Več¬
krat se nahajajo okoli dozorelega zrna mrtve in suhe ličinke.
Teje  zrno gotovo v rasti prehitelo ter se je strdilo, predno
so zajedavci dorasli.

Daši smo zgoraj rekli, da dorasle ličinke poskačejo iz
klasa na zemljo, vendar jih je za žetve še mnogo vklasji, in
te pridejo z žitom vred v skednje in na pode, kjer jih največ
pogine. Ko se je žito omlatilo, najti je teh živalic vse polno
na plevah in v smeteh. Ysak bode zdaj razumel, da praha
in smeti s skednjev ne gre metati na gnoj, ker ž njim pride
golazen zopet na njivo. Torej v ogenj ž njo! To je menda
tudi vse, kar se da storiti proti rumenej hržici. Oranje, če
tudi globoko, ne pomaga dosti, ker se spak živahno giblje in
se iz globočine skobaca zopet pod vrh.

Zelenčka mušica,

tudi st ruska mušica  imenovana, spada tudi med tisti živi
drobiž, kateri se človeku navadno še ne zdi vreden, da bi za
ujim pogledal. Opazi ga samo takrat, kedar se v temnih rojih
suče na solnci, a drugače se ne zmeni dosti zanj in niti ne
sluti, da se tu njegov neprijatelj vrti na pirnem plesu. In še
Potem, ko mu je do konca uničil up na bogato žetev, večkrat

Škodljive živali. 17

258

•še neče odpreti oči' in išče vzrok nesreči v slabem neugodnem
vremenu ali kje drugod, kjer ga ni.

Zelenoka mušica je po priliki velika kakor črna žitna
lužica, samo da je v truplu zajetnejša in bolj muhi podobna.

Škodljiva je pa prav tako. 1869.
leta uničila je v Šleziji po neka¬
terih krajih dobri dve tretjini be¬
lega žita, pšenice, reži in ječmena.
Pa tudi drugod po srednjej in se-
vernej Evropi, zlasti na Angleškem
in Ruskem, kakor tudi na Siciliji
in v severnej Ameriki je znaDa kot
huda škodljivka.

Živa mušica ima lepo zelene
oči,  po njih jej je tudi nadeto
ime. Sicer je svetlo rumena, črne
so samo tipalnice, tri proge vzdolž
hrbta, štirje pasi prek rumenega
zadka in trivoglata lisa na temenu.
Y tej lisi svetijo se tri pikice, nam¬
reč drobna očesca, ki jih ima mu¬
šica poleg dveh velicih, iz glave
strčečih. Krila so čista kakor steklo
in prozorna.

Zelenoka mušica Kakor je vreme bolj ali men,j

povečana in v pravej velikosti, ugodno, prikaže se mušica preje ali
spodaj ličinka in buba, poleg kos pozneje v meseci maji na strni in sa-
pšenične bilke z ličinko. m j ca  polaga na njo svoja jajca, na

vsako bilko po eno, ali po dve, in
sicer v dno gornjega lista. Izbere si pa zmerom bilko, katere
klas je še ves v listje zavit, bodi si potem bilka pšenična, režena
ali ječmenova. Ko se je iz jajca izvalil zaplivek, zadolbe se in
pride do klasa, ki se takrat baš razvija. Zaplivek se tu pri¬
sesa iu rije od klasa navzdol proti gornjemu kolencu, pustivši
za seboj umazano brazdico. Vsled tega se bilka čudno izpre^
meni, otekati začne in se debeliti, v višavo ne raste dosti več
in zgoraj je vsa izprevita, kakor zgrbana in zmečkana. Tudi
nožnica oteče in klas navadno zastane v njej, ali če se tudi
nekoliko razvije, je vendar šibdk in boren. Ako pa bilka hitro
raste, bodi si da je njiva gnojna, bodi si da je vreme razviti«
posebno ugodno, zvreteni se klas vendar iz nožnice, zaplivek
pride potem na zrak in na solnce, ter pogine. Pet do sedel«
milimetrov dolgi zaplivek je rumenkasto bel in skoro prezore«

259


ter se na konci rova preobrazi v rujavkasto bubo, iz katere
za kake tri tedne izleti mušica v drugem zarodu. Te mušice
pokladajo potem jajca ali na samorasle trave, še rajše pa na
ozimna žita in izvalivši se zaplivki prezimijo v mladih rast¬
linicah prav tako, kakor smo to uže culi o črnej žitnej hržici.
Jeseni ua setvi še ni opaziti uikakeršne škode, pokaže se še
le na pomlad. Napadene mladike so nekam zabrekle in listje
na njih je širše, po malem hirajo in naposled gredo po zlu.
Iz njih se vzdigne nov zarod, kateremu zdaj žito prav prilično
bag v klasje sili.

V krajih, kjer se je pokazala ta nadloga, ne bi nekaj časa
smeli sejati jarega žita, tudi ozimnega kar mogoče malo, a to
na dobro obdelano njivo. Y tacih krajih bi tudi morali opustiti
pšenico golico, ki je mnogo mečja in občutljivejša. Kedar mu¬
šica roji, razpno naj se po njivah motvozi ali vrvice in na
nje naj se privežejo s katranom ali kolomazom namazane
deščice. Sila mušic obvisi na njih.

Poleg te najbolj navadne in najbolj znane strnske mušice
rojijo po žitnih njivah še nekatere druge, ki časi tudi delajo
neizmerno škodo, sosebno v severnej Evropi. Po vnanjosti so po¬
dobne prejšnjej in takisto pustoše razna žita, nekatere tudi oves.

Kobilica selka.

Nekdaj tudi pri nas velikanski roji velicih kobilic niso
Mii neznane prikazni, in dasi zdaj uže dolgo ni bilo o njih sli¬
šati, vendar se je v narodu ohranil spomin na silno požrešnost
Mh skakavcev. Povsod pri nas sicer videvamo vsako leto več
Mi menj velicih kobilic, ali o kakej večej škodi pri njih ne
Moremo govoriti, ker se nahajajo le posamične. Toliko se ven¬
dar opazuje, da jih je v vročih in suhih poletjih mnogo več,
? e go v mokrih in hladnih. To vidimo tudi pri malih kobilicah
111  konjičih po naših senožetih. Časi jih je toliko, da pri vsakej
Popinji vse križem skačejo pred teboj. Samo ob sebi se raz¬
veva , da tudi ti mali skakači niso od nikakeršne koristi,
tjinveč da uničijo mnogo senh. Tu in tam se je celo prigo¬
do, da so se navadne seuožetne kobilice silno razmnožile in
80  udarile na polja ter pustošile žita.

Prava domovina kobilice selke je Tartarska , Mala Azija
j 11  Turčija v Evropi, in odtod vznemirjajo kobiličiui roji vsako
‘do več ali menj sosednje dežele. Velika preglavica so posebno
Mnej Rusiji, Kumuniji, Bulgariji in Srbiji, mnogo trpi od njih

17 *


260

Galicija, Nemčija, Ogerska, Španska, Italija in časi tudi Fran¬
coska, da, ce!6 na Švedsko in na Angleško so se uže zaleteli
posamični roji. Kakor smo uže omenili, pri nas so zakvarile
kobilice v novejših časih malo škode; če so se tudi kedaj pri-
teple , niso se nikoli ustanovile , kajti hude zime, zlasti po¬
mladni mrazovi zatrli so jim zalego. Drugače je pa to po
toplejših deželah, kjer se ljudje nemajo otepati samo s pri¬
seljenimi roji, temveč tudi z zalego, ki se je na domačej zemlji
izvalila. Po tacih krajih traje boj navadno po dve,  tri leta,
največ tako dolgo, da vremenske nezgode pokončajo zalego.

Posebno mnogo je v prejšnjih časih trpelo dravsko polje
na slovenskem Štajarji, kamor so kobilice prihajale z Oger-
slcega. Prvič so prišle 873. leta in vse tako požrle, da je bila
za njimi velika lakota. 1306. jih je od vzhodnih krajev prišlo
toliko, da so na milje daleč solnce zakrivale. Požrle so vse,
kamor so sedle, da je bila zemlja sredi leta vsa gola, kakor
po zimi. Veliko kvaro so učinile tudi 1447. leta. Zgodovina
nam poroča, da so 1473. in 1474. leta onde vse požrle, tako
da je v ptujskej okolici vladala tolika lakota, da so ljudje od
glada mrli. Leta 1478. jih je v Slovenske Gorice toliko pri¬
letelo , da jih je posebno ob Muri in Dravi bilo semtertje do
kolena. Istega leta so bile tudi po Kranjskem in po Primorji
in daleč tje po Lahih, ker se poroča, da je izza njih tega leta
na Benedskem 30.000 ljudi od glada poginilo. Leta 1542. prišle
so iz Turškega in iz Slavonije zopet kobilice in so pustošile
med Ptujem in Radgono, pa tudi v celjskej okolici in po
Kranjskem so napravile mnogo škode. Tri leta pozneje so bile
zopet na slovenskej zemlji , posebno ob Savi. Leta 1672. na-
stala je v Ptuji kuga zarad gnilih kobilic, ki so razširjale
strašen smrad. Leta 1749. izdala je cesarica Marija Terezija
poseben pouk, kako naj se kobilice pokončujejo. Po vseh de¬
želah bili so nastavljeni komisarji, ki so nadzorovali priprave
v pokončevanje kobilic, katerih pa do 1782. leta ni bilo na
Štajarsko. Dne 24. avgusta tega leta so pa v velikej množim
prihrumele iz Ogerskega ter so se spustile na dravsko polje.
Preplašeno ljudstvo s prva ni vedelo, kaj bi začelo. Kmalu pa
so začeli zvoniti, ljudje so vreli vkup, užigali so kupe slaine :
s cepci so udrihali po kobilicah, streljali so med nje, bobnal 1
in kričali. In kobilice so se res vzdignile in dalje odlete. Dp e
25. avgusta bile so v Slov. Goricah, 26. v ščavniškej dolini in
na murskem polji, 27. po vinogradih okolo Kapele, 28. okolo
Radgone, 29. okolo Apač in okolo Cmureka. Meseca septembri
pa so se v večjih tropih potikale po nemškem Štajarji ter so

261


Fran-
leteli
parile
j pri-
i po-
to po
j pri-
;emlji
leta,
go.
polje
Oger-
} bila
prišlo
> vse,
kakor

0 vina
tako

je od

1 pri-
je do
morji
i leta
prišle
tošile
in po
i bile
. na-
irjale
režija
h de-
prave
io na

Ložini
polje,
lu pa

ame,
bnali
Dno
ini ii
okolo
mbra
er s®

zopet doletele v spodnje kraje, dokler jih ni rani sneg po¬
končal.*

Kobilica selka ima kratke nitkaste tipalnice, gladke, ne
grbaste prsi, kratko in debelo glavo in črez zadek strčeča krila.
Ovratnik je ožji od glave in po sredi ostro robat. Gornja krila
ali pokrovke so ozke in pergamenaste, spodnja pa široka in
tenka ter po dolzem večkrat zganena, da jib morejo pokrovke
pokrivati. Zadnje noge imajo, kakor sploh pri kobilicah, jako

Kobilica selka. (Nar. vel.)

močna stegna in dolge, zadaj nazobčane golenice. Zgoraj je
navadno sivkasto zelena , proti jeseni rujavkasta, spodej pa
poltne barve, ki se pa tudi izpremina v rudečo ali rumeno.
Knjavkaste pokrovke so temno lisaste, stegna na notranjej plati
dvakrat temno pasasta, golenice pa rudečkaste. Samica je večja
in ima konci zadka štiri kratke osti, a ne sabljastega bodalca,
Ukor znana naša zelena kobilica.

Ta kobilica tedaj prileti časi v velikanskih množicah, pu¬
stoši polja in vrte in potuje dalje. Taki roji so časi po več
nr dolgi, do sto sežnjev široki in tako gosti, da kakor oblaki
zatemne solnce. Kamor pade tak trop, izgine v nekoliko urah
vse, kar je zelenega, tako, da večkrat ni znati, kaj je ondukaj
raslo. Najljubša so jim žita in trave po senožetih, potem pride
aa vrsto krompir in drugi sadež, naposled pa listje po grmih
'n drevesih. Šum grizočih kobilic je tolik, da ga primerjajo
Prasketajočemu ognju, kedar ga veter podpihava. Ko je vse
do zadnje betve pojedeno, vzdigne se pri lepem in toplem vre¬
menu najpred kacih trideset kobilic in se zasuče v kolobar,
Potem se vzdigne ves trop za njimi in leti dalje do bližnje


* Po Slov. Gospodarji.

262

zelenjave. Za njimi pa ostane zemljišče pusto in prazno, kakor
popaljeno.

Tak6 se kobilice preletavajo od kraja do kraja skozi vse j;
poletje tje do jeseni. Obsevre se plode in samci potem kmalu
poginejo. Samice žr6 še nekaj dni, potlej postanejo nemirne
in iščejo pripravnega kraja, kamor bi odložile jajca, katerih
ima vsaka do 150. S prva žolta, pozneje rujava jajca so štiri¬
krat daljša nego široka in nekoliko ploščata. Po 40 — lOOjajec j
je v enej grudici in zavita so v neko sluz, ki se pozneje strdi.
Jajčne grudice potaknene so kak poldrag palec v zemljo, kjer
prezimijo.

Ako zimski mraz zalege ni uničil, izvali; se vzpomladi
bledo rumenkaste živalce, ki pa hitro temni: in v nekoliko
urah počrne. Vse so starim podobne, samo da so manjše in
da nemajo kril, a hranijo se z najmečjimi rastlinicami. Ko so
se drugič prekožile, ozelene in so zdaj posebno požrešne in
škodljive. Po tretjem levu so zopet nedoločene umazane barve,
po četrtem so krila že znatna, a popolnoma razvijo se še le
s petim svlakom, ko je kobilica povsem dovršena, kar navadno
biva meseca julija.

Kakd je treba kobiličine roje vzprijemati in potem njih
zalego zatirati, učiti se nam je od Rusov, ki imajo v tem naj¬
več izkušnje. Očevidec poroča o tem: Po leti 1859. leta prišla
so iz Turčije, z Rumunskega in od Kavkaza strašanska krdela,
ki so v Podoliji, Besarabiji in ob črnem morji uničila vse žito
in vse seno. Ob enem so pa tudi v neštetih množinah odložila
tii svojo zalego. Zemljo smo preorali, pobirali jajca in sežigali,
pri tem delu nam je bilo v pomoč na tisoče krokarjev (ka-
vranov), vran in kavk. Na pomlad smo delali tudi tako. Pri
mestu Hotinu nabrali smo na 7700 oralih 2434 hektolitrov
jajec. Iz teh številk je lehko presoditi, koliko sploh je bilo
zalege. Konci maja pokazal se je mladi zarod, a tega smo
trli s težkimi kamenenimi valjarji in konje in vole smo na¬
gnali v velicih čredah, da so jih gazili in teptali. Tega truda-
polnega dela nismo še prav končali, kar se raznese glas, da
kobilice hersonske pokrajine v strahovitih množicah silijo črez
reko Dnjester. Ko so po več okrajih opustošile najlepša polja,
razcepila se je zalega tiraspolskega okraja 28. junija pri glavnem
mestu Tiraspolu v tri krdela, prvo je udarilo proti severu,
drugo se je obrnilo na vzhod v hersonsko pokrajino, tretje pa
je preplavalo Dnjester v širjavi ene milje po sedem do osem
palcev na debelo. Ko se je to razvedelo, vzdignilo se je 14.000
mož, ki so s konji in voli hiteli na Dnjester, da bi straho-

263

Titej vojski zabranili daljni pot. Kopali so dolge grabne, vanje
naganjali kobilice ter je potem trli in mečkali. Po senožetih
so vlačili trnjeve brane in na tisoče konj in volov je teptalo
po kobilicah, ki takrat še niso mogle leteti. Tako so ugono¬
bili po priliki dve tretjini kobiličinega krdela v desetih dneh.
Na 8. julija pa so se zadnjikrat prekožile, vzdignile so se v
zrak ter so se tako umeknile zatiralcem. Škoda je bila po
takem napornem boji, če tudi še zmerom velika, vendar znosna.
Sosednim pokrajinam pa, ki so bile bolj nemarne in brez¬
skrbne, ni bilo treba niti žeti, niti kositi. Od Kavkaza do Kar¬
patov in daleč proti severu, do Kijeva in še dalje so pustošile
kobilice. Ako kje , treba je pri pokončevanji kobilic skupnega
in vztrajnega dela.

Kar se tiče pokončevanja v grabnih, treba je še necega
pojasnila. V grabnih se s pridom pokončujejo kobilice od dru-
zega do četrtega leva, pozneje delajo prevelike skoke, prav
mlade se dado pa najbolje na mestu poteptati. Goniti se dad6
pa samo pri lepem in toplem vremenu, in sicer po ravnem
svetu ali pa po položenem navzdol, navzgor nikoli ne in tudi
ne proti vetru. Ako se je na njivi ali na senožeti opazilo
krdelo kobilic, izkoplje naj se pred njimi poldrugi do dva
črevlja globok in toliko širok graben, izkopana zemlja se pa
na drugej strani kolikor mogoče visoko nameče. V dnu grabna
vrežejo se tu in tam še globokejše strme jame. Ko je to stor¬
jeno, postavi se za kobilicami vrsta ljudi, katerih vsak drži v
roki češuljo, rekše, vejo z listjem vred. Te češulje stresajo v
v rokah in gibljejo ž njimi proti kobilicam , ne da bi po njih
mahali. Kobilice preplašene se umičejo v skokih, pogoniči pa
počasi za njimi ter jih tako zganjajo proti grabnu, kamor na¬
posled poskačejo. Zdajci se mrčes poinečM in izkopana zemlja
zagrne se črez-nj.

Jajca odlagajo kobilice na prisojnih in suhih zemljiščih,
onde jih je torej treba iskati. Njiva naj se preorje, da pridejo
jajca na vrh, da se navzamejo mokrote in zmrznejo. Tudi
prasci jih radi rijejo iz zemlje in žrd.

Poljski muren ali krlkovec.

Poljski murček velja sploh za veseljaka in lehkoživca, ki
v lepem vremenu tje v dan veselo poje in se ne zmeni, kaj
bo jutri. Kot tacega nam ga opisuje tudi znana basen in ga
stavi v nasprotje z delavno mravljo, ki takrat, ko ima vsega
v obilji , previdno skrbi za oskodne dneve. Daši ima basen

264

1

dober namen, vendar nema prave stvarne podloge, ker po zimi
niti muren niti mravlja ničesa ne potrebuje, zato tudi nobeden
njiju ne spravlja zimske zaloge. Pa zastran nas naj si gospo- ■;
dari, kakor mu drago, da le nam škode ne bi delal. Ali dela
jo in zategadelj moramo tudi njega zapisati v črne bukve.

Krikovec je brat pohišnega strička, ki v poletnih nočeh
škriplje po kuhinjah in izbah, ob dnevi se pa skriva po zidnih
razpokah. Svoji so si tudi z malopridnim bramorjem, ki je tudi
pred nami uže sedel na zatožnej klopi in je bil v očigled ve- j
licih hudodelstev na smrt obsojen. Krikovec sicer ni hudodelec ;
bramorjeve vrste, ali kvarljivec je vendar. Hrani se namreč ”
malo ne s samimi koreninicami, travami in s semenjem, le
sem ter tam okoristi se tudi s kako mrtvo živalco, ako se na
njo nameri. Zato je pa na senožetih , kjer biva mnogo teh
škripačev, škoda naposled dosti znatna, zlasti v suhih poletjih,
ki tudi murnovej ploditvi dosti bolje ugajajo, nego mokra.

Krikovec prebiva najrajši na pustinah, na peščenem svetu,
sosebno po solnčnih rebrih in gorskih senožetih. Tu je časi
luknjica pri luknjici in kedar se lepega dne vname škripanje,
človeka zagluši. Poj6 pa zgol samci in vabijo s tem samice,
to je njih snubaška pesem. Samec prikaže se nekoliko iz luk¬
njice, razkorači se, s prsi upre se ob tla, privzdigne malo po¬
krovke in začne na vse kriplje drgniti desno ob levo. Ko se :
utrudi, preneha za hip, pa kmalu zopet naplete staro pesem.
Ako ga kaj prestraši, utihne in hitro smukne v luknjo, od
katere sploh ne hodi daleč.

Na dnu podzemeljskega stanovanja znese samica kacih
dve sto ali še več jajec, iz katerih za kacih štirinajst dni iz¬
ležejo mladiči. S prva ostanejo skupaj,
pozneje se razkrope in iščejo zavetja
pod kameni in drugod. Pod jesen
stari poginejo, mladiči se pa kamor¬
koli zalijejo in prezimijo. Na pomlad
vsak najprej skrbi, da si ustanovi
hišo, hodi si, da najde staro zapu¬
ščeno luknjo, bodi si, da si sam novo
izkoplje. Krikovci so namreč samo¬
tarji , vsak mora imeti svojo hišo
in tudi drugače si niso nič prijazni-
Ako vzpomladi muren, ki še nema
doma, gre pogledat v kako luknjo-
ki pa uže ima svojega gospodarja)
(Nar. vel.) zažene se ta srdito v prišleca in

265

vname se hud boj. Debeloglavca se trkata, grizeta in mika¬
stita tako dolgo, da eden onemore in uteče, ako celo ne ob¬
leži mrtev. Ako se to zgodi, poje ga zmagovalec. Ko se je
še enkrat prekožil, dobi krila. Muren je dorasel in samec
napne strune.

Krikovec je ves črn, samo stegna na nogah so spodaj
rudeča in pokrovke so na korenu rumene. Konci zadka mu
strčita dva rožička, samica ima pa med njima še ravno bo¬
dalce, s katerim polaga jajca.

Žitna hišica.

Na vsakovrstnem žitu, na pšenici, reži, na ječmenu in
ovsu, nahaja se poleg drugih uže opisanih kvarljivcev tudi neka
ušica. V velikih množicah sedi pod klasom ali latom, pa tudi
v samem klasu ali latu okolo cvetja in srka sok iz njega ter
ga s tem oslabi ali celo zamori.

Nekrilata ušica je zelena ali rujavkasta, močno napeta in
se lešči, kakor bi bila s tolščo namazana. Na žlebastem čelu
vsajene so na majhnih grbicah tipalnice, ki so dolge kakor
truplo, na korenu jasno rujave, na konceh črne. Oči so rudeče,
sočnice dolge in črne, repek krajši in rumen. Sredi zadka vidi
se temna lisa. V dolgost meri nekaj črez dva milimetra.

Krilata žitna ušica je ruša, na zadku zelena in ob nje¬
govem robu črno pikasta. Od trupla daljše tipalnice so rujave,
ovratnik zelen, pleča rumena. Sočnice in repek so kakor pri
nekrilatih.

Ko je žito požeto, poiščejo krilate samice strnišče in po-
kladajo onde na notranjo stran slamnatih cevk svoja črna in
svetla jajca. Na njivi, kjer je ta ušica delala večjo škodo, je
torej treba strnišče sežgati ali pa je kmalu podorati.

Ovsena ušica biva na ovsu in ječmenu, a ne na latu ali
klasu, temveč niže doli na nožnicah in na uvitem listji. Ne-
krilate so lepo zelene in malo belo zaprašene. Tipalnice, soč-
uice in repek, vse troje je kratko in rujavo. Krilate imajo
črno glavo in oprsje, zadek pa zelen s štirimi črnimi pikami na
vsakej strani, tudi repek je črn.

Koruzna ušica.

Uže nekaj let tožijo kmetovalci po Kranjskem in sloven¬
skem Štajarskem, da je neka bolezen prišla na koruzo. Rast-

266

line, ki so s prva prav krepko pognale in bile zdrave videti,
začno po malem bledeti in rumeneti, očevidno hirajo in ne
izpahnejo nikakeršnih latic. Enake tožbe prihajale so tudi z
Ogerskega in iz dunajske okolice. Na bolehavih steblih ni ni¬
kjer ničesa opaziti, kar bi moglo veljati kot vzrok bolezni. Na¬
posled so jej vendar prišli na sled in pokazalo se je, da so
vzrok bolehavosti neke ušice, ki se pa ne nahajajo, kakor je
to drugače navadno, na listji ali na steblu, temveč na koreninah.
Ako izrnješ tako bolehno koruzno steblo, najdeš na koreninah
vse polno neke majhne ušice, ki tu pijejo rastlini sok in jo s
tem ugonobe.

Nekrilate koruzne ušice so napete in imajo hruškasto po¬
dobo. Več ali menj so rudečkasto rumene ali pa poltne barve,
časi tudi višnjevo zaprašene. Kratke tipalniee in glava so
zmerom temnejše od trupla, takisto navadno tudi noge. Zadek je
na konci bradavičast iu sem ter tje stoji na njem kaka klju¬
kasta dlačica. Sočnice so tako majhne, da jih je težko opaziti.

Krilate imajo črno glavo, črne oči in tipaluice in temno
rujavo oprsje. Zadek je rujav in ^sivkasto zaprašen ter se ne¬
koliko na zelenkasto izpremina. Cista, skoro modro nadahnena
krilca imajo temno rujave žile in so v miru zganeua v podobi
strehe. Tudi pri teh so sočnice jako mičkene in zadek nosi na
konci nekoliko kljukastih dlačic.

V krajih, kjer ta gnusoba kvari koruzo, morajo vsi kme¬
tovalci zmeniti se in z druženimi močmi vzdigniti roko na njo.
Kakor hitro se na bledečih steblih kažejo znamenja bolezni,
pregledajo naj se dve m , trem rastlinam korenine, in ako se
zapazijo uši na njih, morajo se vse bolehave rastline izruvati
in z mrčesom vred pokončati. Najbolje je, ako se na mestu
sežgo. Kadar so stebelca uže večja, in bi se ti škoda zdelo po¬
žgati jih, poreži jih ped nad zemljo in pokladaj živini, kocnje
s koreninami vred pa skrbno sežgi.

Prav tista ušica živi tudi na sirku, na prosu in še na
nekaterih drugih samoraslih travah.

Tudi na koruznem listji bivajo časi neke ušice, ki so pa
druge vrste in se glede škodljivosti ne morejo niti z daleč
koreninskim primerjati.

Pšenična ogorčica.

Premnogim mojim bralcem je znano , da v dobrem vin¬
skem kisu ali octu (jesihu) časi vse gomazi od neke majhne

267

cmokaste živalce. Posebno dobro jih vidiš , ako sklenico s
kisom držiš proti svetlobi. Mnogim so te živalce, pravimo jim
o gorčice,  prav po volji, ker so jim porok, da je kis v
resnici vinsk. Neka podobna ogoreica nahaja se tudi v pšenici,
ki pa ni tako nedolžna kakor kisova, kajti gospodari strahovito
in uniči časi polovico žetve. Ne vem, ali se je hudodelka tudi
pri nas že vgnezdila ali ne. Bog daj, da ne bi nikoli imeli
prilike ž njo se bliže seznanjati. Po Francoskem in Nemškem
dela kmetovalcem veliko preglAvico in videti je, da se širi
zmerom dalje.

Po krajih, kjer se nahaja ta živalca, najti je v omlačenej
in očiščenej pšenici več ali menj zrn, ki niso navadne podobe.
Ali so nekam sesušena in zgrbančena, ali pa so čudno napeta,
rekel bi grbasta in malo ne trivoglata. Temno rujavo so lisasta
in trša od zdravih. Ako je stres, ni močnato, temveč na¬
polnjeno je z neko bledo rumenkasto prašno tvarino. Povečalna
priprava (mikroskop) nam pokaže, da je v vsacem tacein zrnu
po nekoliko (do deset) premičkenih in predrobnih črvičkov.
Mlade ogdrčice leže tu za-mrtvo, kmalu pa ožive, ako zrno
od moče nabrekne in se umeči. Nastane li na to suša, otrp¬
nejo črviči zopet in čakajo ugodnejšega trenutka. Sploh so
za čudo trdoživi, niti vročina niti mraz jim ne škoduje in po
več mesecev ležč lehko v vodi, ne da bi poginili ali se kaj
izpremenili. Izkušnja je pokazala, da so v sedem in dvajset
let starej pšenici črviči oživeli, ko je zrnje prišlo v zemljo.
V mokrej zemlji namreč zrno gnije, črviči oživč, prevrtajo se
iz temnega zapora in se napotijo iskat mlade pšenice. Pri-
šedši do nje zabodejo se jej v srce in tu prezimijo. Vzpomladi
si pomagajo po rastoeej bilki navzgor, dospejo v klas in se
zadolbejo v mlado zrno. Tu se črviči preobrazijo v polno
razvite živali, samci hitro poginejo in kmalu za njimi samice,
ki so pa poprej znesle jajca. Iz njih se izvale mladiči, ki pa
kmalu otrpnejo in čakajo z daljnim razvitkom tako dolgo, da
pride zrno v vlažno zemljo. Zgoraj omenjena spačena pšenična
zrna so torej napolnjena z otrplimi mladiči in z vsehlimi
ostanki njih roditeljev.

Bolezen je znati uže na pšeničnih bilkah, dokler so še
oa njivi. Klasi so škrbasti; nekateri klaski, zdravi namreč,
so polni, drugi zopet so medli in mršavi, in pleve posamičnih
zr n so videti nagrbančene. Celo listje na takih bilkah je
Dekam stisneno in valovito nabrano.

Ako si tej škodljivki prišel na sled, pazi posebno na to,
( la ti zalega s plevami, z opremki in z zono ne pride zopet

268

na njivo. Ne meči torej teh odpadkov v gnoj, temveč vrzi
jih v ogenj. Če se ti zone škoda zdi in bi jo rajše potresal
kuretnini, prepraži jo poprej v krušnej peči., ko se je iz nje
pobral pečeni kruh.

Ker se nekoliko zrnja iz zrelih kla¬
sov zmerom izpreza, ker tudi po kak
klas zaostane na njivi, in ker je nadalje
lehko mogoče, da je še od prej kaj za¬
lege ostalo v zemlji nerazvite, storiš
pametno, ako nekaj let potem na isto
zemljišče ne seješ pšenice.

Ako pa pšenice nikakor ni mogoče
opustiti, namoči seme pred setvijo v
vodi, na katerej si razprostil bakrenega
ali mddrega vitrijola. Ta vitrijol je sol
jako lepe modre barve in posebno ne-
Pšenična ogdrčica, prijetnega okusa. Strupen je. Močilo
močno povečana, si napravi sam tako. Na 1000 delov
vode vzemi 5 delov modrega vitrijola
in čakaj, da se raztopi. Z enim funtom vitrijola dobiš močila
na poltretji hektoliter pšenice. M6či jo rajši v plitvej nego
v globokej posodi in močilo (vitrijolova voda) naj stoji za
dlan nad žitom, katero pridno premešavaj. Pri tem mešanji
vzplava ti mnogo zrn na vrh. a vsa ta zrna posnemi z žlico
ali s kacim drugim pripravnim orodjem in vrzi ja v ogenj.
Kilava zrna z ogdrčičino zalego so namreč zmerom lažja od
zdravega klenega semena. Tako močilo je tem vrednejše pri¬
poročila, ker se ž njim uniči tudi snetjavost ali smetljavost.
ki časi tudi pokvari sila pšenice.

Človeškemu zdravju kilava pšenica ni škodljiva. Ni je
tedaj treba izbirati, predno jo pošlješ v mdlin.

Režena ogorčica.

V Nemcih je po nekaterih krajih zelo razširjena še neka
druga ogdrčica, ki je pšeničnej močno podobna. S prva so
jej prišli na sled v tkalskej ščetici, katero tu in tam sejejo
v veliko in jo prodajejo suknarjem. Ščetici, v katerej so.se
zavrgle ogorčice, začne glavica rujaveti in se sušiti. Tudi v
divjej ščetici, ki raste pri nas povsod ob potih in po pustem
svetu, kakor tudi v znanih, povsod med žitom kot plevel
rastočih plavicah ali kneginjah (Centaurea cyanus) nahaja se
ista živalca. S teh rastlin prešla je na rež, in, kakor se čuje.

269

1  sem ter tje tudi na oyes, na deteljo in na ajdo. Pšenice in
ječmena pa ne napada, vsaj kolikor je do zdaj znano. Najhuje
razsaja na reži, tako, da večkrat ni druge pomoči, nego vso
njivo preorati in setev kar mogoče globoko pod zemljo spraviti.

Bolezen, ki nastane vsled teh črvičev na reži, imenujejo
o zlem'e o. Uže pod zimo poznati je bolno rež po tem, da
listje ni gladko, temveč nekako valovito skrčeno. Mnoge mla¬
dike gredo vzpomladi po zlu, druge sicer rasto dosti brstno,
ali vendar drugače nego zdrava rež. Klas se neče delati, ali
pa zastane v nožnici. Bilka je čudno kratka in ima kolence
pri kolenci. Nekatere bilke dospo vendar do polovice navadne
visokosti in narede tudi nekaj zrn, ali vse je borno.

Preiskujemo li take bolne bilke, opazimo na listnih nož¬
nicah jasne pikice, ki se pri petdesetkratnem povečanji po¬
kažejo kot ogorčicc. Pa ne samo nožnice, temveč vsa bilka
tje do klasa je polna črvičev in njih zalege. Kakor smo uže
slišali pri pšeničnej ogdrčici, je zalega za čudo trdoživa in ne
gre z lepa po zlu. Ako ta okužena režena slama z gnojem
ali kako drugače pride zopet na njivo, oživi v njej zalega
in išče mlade reži, ovsa, ajde ali detelje,.

Vsacemu bode po tem , kar je bilo o tej škodljivki po-
vedanaga, lehko umevno, da se na tako okuženo njivo nekaj
let ne sme sejati niti rež, niti oves, pa tudi ajda in detelja
ne. Plavico je treba ruvati in požigati. Najbolje storiš, ako
na tako njivo sadiš kako.okopavino. Deteljo sej samo v ječmen.
Še posebno pa je treba paziti na slamo, ker v njej se nahaja
zalega. Napačno bi bilo, ko bi jo nastiljal pod živino, ker
potem bi z gnojem prišla zopet na njive, ki do zdaj morebiti
še niso bile okužene.

Hmelj ev prelec.

Vrli Žavčani so menda prvi prišli na srečno misel saditi
hmelj v veliko na slovenskih tleh. Prve poskušnje so ob¬
veljale in dobiček je bil nepričakovano velik. Ljudje so dobili
veselje in zdaj se hmeljarstvo od leta do leta širi po lepej
savinskej dolini. Ni mi znano , ali se imajo slovenski hme¬
ljarji r že boriti s kacim neprijateljem ali ne. Ali preje ali
pozneje uverijo se tudi oni, da ima hmelj poleg njih tudi med
njrčesi svoje prijatelje in čestilce. Torej mi bodi dovoljeno,
da na konci tega poglavja tudi o njih katero zinem.

Lehko si je misliti, da vseh požeruhov požeruh, mladič
pomladnega hrošča ali kebra, znani podjed  tudi hmeljevih

270

korenin ne pusti z mirom. No vse, kar se nam je zdelo po¬
trebno , povedali smo o njem uže prej. Takisto imenujemo
samo po imenu druzega kvarljivca, namreč ličinko pdkaličino,
nam uže znano struno,  glede katere zavračamo bralca na
206. stran.

V dražbi teh dveh zajeda hmelj na koreninah časi tudi
neka gosenica, ki je tu in tam v Nemcih hmeljnike strašno
pustošila, ali je celo do konca uničila. To je gosenica h melj e-
v e g a prelca.

Blizu dva palca (50 milimetrov) dolga gosenica ima šest¬
najst nog in je zamazano belkasta, časi jasnejša, časi tem¬
nejša. Glava in tilnik sta rujavkasta, zadnji člen pa črnikast,
truplo je s kratkimi črnimi kocinami obraslo. Od meseca
avgusta počenši nahaja se ta gosenica tje do aprila na hme-
ljevej korenini, kjer si od svilastega spredka napravi vrečico
ali tulec, v katerem prebiva in od onod hodi dolbst korenino.
V tem tulcu se vzpomladi preobrazi v rušo, jako gibko bubo,
iz katere se meseca junija izplazi metulj.

Hmeljev prelec ima ščetinaste, jako kratke tipalnice in
dolga ozka krila. Samec je zgoraj čisto bel in svetel, spodaj
pa sivkasto rujav, na zadnjih stegnih ima dolg čop rumenkaste
dlake. Samica ima ilasto rumena prednja krila z bledimi,
kakor opeka rudečimi lisami in morogami, ki so proti vnanjem
robu skoro v dve vrsti postavljene. Zaduja krila so sivo
rudečkasta. Dolg je 20 do 28 milimetrov in na raztegljaj
meri do 52 milimetrov.

Metulj sedi po dnevi skrit v travi ali med hmelj evim
listjem in ima krila nad zadkom v podobi strehe zložena.
Po noči pa leta počasno prav nizko ob tleh in oplojena sa¬
mica seje jajca, ta namreč padajo drugo za drugim od nje.
Jajca so s prva bela, potem počrne.

Tega škodljivca ni m6či drugače zatirati, nego da se
vsaka hirajoča rastlina izkoplje, gosenica poišče in umori.

V hmeljevih steblih živi gosenica prosene vešče, o katerej
smo uže govorili na 252. strani.

Na listji hmelja nahaja se časi v večej množini gosenica le¬
pega metulja, dnevnega pavlina.  Trnjeva gosenica je svetlo
črna in belo pikasta. Ker je na zelenem listji prav očitna m
zmerom na lepem videži, ni je skoro moči zgrešiti. Pokončuje
se s toliko večjim uspehom, ker živi zmerom v družbah. Ista

271

gosenica biva tudi na velikej koprivi, in samo ob sebi se raz¬
umeva, da jo je blizu hmeljnikov tudi ua koprivi treba zatirati.

Kjer se podjed in gosenica redi in masti, tudi uši ne
sme manjkati, ker drugače bi se hmelju še zmerom predobro
godilo. I res ima tudi on svojo posebno ušico, ki je hme¬
ljarjem časi velika nadloga. Kjer se je ta mrčes zavrgel v
velikej množini, hira rastlina, ž njo tudi cvet in sad, in na¬
sledek je zmerom slaba letina. Leta 1854. uničila je hme¬
lj e v a u š i c a na Švabskem prostrane hmeljnike, in tudi
1861. leta je naredila veliko škode. Ista ušica živi pa tudi
na črnem trnu (Prunus spinosa), katerega je pri nas povsod
dosti. Nekateri cel6 trdijo , da se ta nesnaga s prva nahaja
na črnem trnu in potem še le se preseli na hmelj. To na-
potuje naše hmeljarje, da naj blizu hmeljnikov ta grm zatirajo,
kolikor se najbolj da.

Nekrilata hmeljeva ušica je ozka in ploščata, bledo zelen¬
kasto rumena, a prek hrbta ima živo zeleno progo in ob
straneh tudi take pege. Od trupla krajše tipalnice sede na
okroglih puckih in poleg njih je še majhen zobček. Oči so
rudeče, kratke sočnice rumenkaste, prekratek repek belkast.

Krilata je zelena, samo na plečih je črnikasta in na
hrbtu ima rujavo liso. Temno rujave tipalnice so dolge kakor
tel6, tudi sočnice so rujave, na korenu pa zelenkaste. Repek
je zelen. Krilca so čista in prozorna z rujavimi žilami.

Ušlce sede vse poletje na spodnjej strani listja in se
kmalu ovadijo po medenej rosi (glej na str. 191.), na katero
se hodijo bučele past. Kakor hitro opaziš prve ušice, pre¬
gleduj hmelj pogostoma, obtrguj ali strizi napadene liste in
ni6ri ušice. Pozneje, ko so se uže močno razpasle, bodeš proti
njim težko kaj opravil.

v _ Umnega kmetijskega gospodarstva si brez gozda vsaj v
naših krajih skoro ne moremo misliti. Gozd nam daje po¬
bila drva za ogrev in za kuho, iz njega dobivamo ves les
*a stavbe in za zdelo vanj e raznovrstnega orodja, pohištva in

272

druzega kupčijskega blaga, počenši od drobnih kiinčičev, s
katerimi zdaj črevljarji pribijajo podplate na črevlje pa do
velikanske ladije, za katero je treba na stotine najlepših hra¬
stovih in jelovih debel. Cela vrsta rokodelcev peča se samo
s pripravljanjem in zdelovanjem razne lesnine, če tudi molčimo
o manjših postranskih dohodkih, ki jih gozd daje gospodarju
v čreslu in želodu, v jezicah in hukvicah, v smoli, v gobah
in malinah. Koliko vrednost ima gozd za hišo in obrtnost,
čutijo ljudje sosebno po krajih, kjer so vse gozde zatrli. V
Grenlandiji morali so zapustiti več naselbin samo zategadelj,
ker jim je zmanjkalo drv. Na angleških hebridskih otokih
mora se človek 70 angleških milj daleč voziti po morji, ako
hoče dobiti lesd za kako toporišče ali za kako ročico. V Ita¬
liji po nekaterih krajih drv ne prodavajo na mero, temveč na
vago, kakor pri nas mes6.

Gozd pa ne daje dobička samo, kadar je posekan. Ne!
prepotreben in preimeniten je tudi, dokler še stoji. Te po¬
trebe in imenitnosti sicer ne čuti toliko posamični človek, ali
čutijo jo celi okraji, da, cele dežele. Zlasti tiste, ki sojih
nekdaj imele, pa so jih z lehkomiselnim gospodarstvom uni¬
čile, zdaj po njih britko zdihujejo.

S čim pa koristijo gozdi celim okrajem in deželam?

Gozdi ustavljajo in razbijajo vetrove. Vsakdo ve, dav
gozdu veter nema take moči kakor na planem. Po krajih,
kjer so po gorah izsekali gozde, čuti se kmalu, da po dolinah
vetrovi dobivajo večjo moč. Doline postajajo hladne in menj
rodovitne, posebno sadno drevje mnogo trpi in vzpomladi rado
pozebe. Dež pada bolj neredno, pogostoma nastopajo suše,
dež prihaja rad z nalivom, nevihte z viharji se množe in toča
tod rada ropoče. Predaleč bi zašli, ko bi hteli razlagati vse
vzroke tem premenbam, samo toliko lehko rečemo, da se v
tem vjemajo poročila iz vseh krajev, kjer so gozde porazili

Gozd hladi po leti zrak in ublažuje vročino. Iz vsacega
drevesa, iz slehernega peresa hlapi vodna para, pa vzdiguje
se tudi iz več ali menj vlažnih gozdnih t&l. Da se pa more
vodna kapljica izpremeniti v paro, potrebuje toplote, in to
mora dati zrak. Zato je zrak v gozdu hladnejši nego na
planem, ne gledeč na to, da se pod košato streho zelenih vej
zrak nikoli ne more od solnea toliko ugreti, kakor zunaj gozda
na planem. Po naravnem zakonu si pa želi hladnejši gozdni
zrak izenačiti toploto z vnanjim gorkejšim in zato veje zjutraj
hladen vetrič iz gozda. — Po dnevi se zemlja na solnci ogreje,
po noči se pa zopet ohladi. Gozdna tla se zarad zelene strehe

nad seboj ne morejo toliko ugreti, po noči se pa tudi ne
toliko ohladiti. Gozdni zrak je tedaj zvečer toplejši od zu¬
nanjega in zat6 pihlja na večer hladen vetrič proti gozdu.
Tako ublažuje gozd po leti veliko vročino in brani, da se
toplota prehitro ne menja, kar je posebno imenitno vzpomladi
in jeseni, ko mnogim sadežem preti mraz in slana.

Gozd nam na dalje čisti zrak. Po velicih mestih, kjer
se hiša drži hiše in je vmes le malo drevja in zelenja, onečiščen
je zrak po človeškem in živalskem dihanji in po vsakovrstnem
smradnem izparivanji. In ta okuženi zrak diha drevje v se,
ga izpremina ter nam ga čistega zopet vrača. Zategadelj nas
zrak na planem, zlasti v solnčnem gozdu, tako ugodno oživlja.
Zato silijo meščani po leti na kmete, zato pošiljajo zdravniki
bolnike v toplice in kopelji, ne toliko zastran vode, kolikor
zarad čistega zraka, ki ga.onde uživajo.

Suh zrak človeku ne prija, ker draži dihala, in je posebno
neprijeten in škodljiv ljudem, ki bolehajo na plučih. V gozdih
in blizu njih je pa več ali menj zmerom vlažen, ker smo
zgoraj čuli, da iz dreves neprestano hlapi vodna para. Zatd
pa po gozdnatih krajih tudi pogostoma dežuje in poletni dežji
prijetno ublažujejo hudo vročino, po brezdrevesnih ravninah
in golih puščavah je pa dež redka prikazen. Na otoku Malta so
posekali gozde in odsehdob močno pogrešajo dežja, po tri leta
ga časi ni palo niti kaplje. Pa tudi nasledki dežja so v gozdu
vsi drugačni, nego po goličavah. Naj lije še taka silna ploha,
vodeni curki razbijajo se na vejah in na listji in padajo v
kapljah na tla. Zeleni mah, suho listje in zemlja napije se
te vode, vsa tla se je do sita nasrkajo, odteka je naposled
samo toliko, kolikor je zemlja ni mogla popiti in še ta se
odceja le počasi. V dolino prišumi še le tedaj, ko je onde
voda dolinske plohe uže odtekla. Na porobji tacih gozdov pa
uto tudi povsod vro izpod zelenega plašča vrelci in potoki,
katerim navadno vse leto vode ne zmanjka in ki tudi v dolgo-
trajuej suši popolnoma ne vsahnejo.

Zdaj pa poglejmo, kako udelavajo nalivi po gorah, kjer
so gozde posekali. Za lesom gre kmalu tudi mehka mahova
°deja, ki se je prej širila v gozdnem hladu. Plohe odnašajo
Umij o, za nekoliko let pokažejo se kamenita gola rebra. Ako
ulaj naliva dež, ne zadržuje ga nič, v silnih hudournikih dere
\oda navzdol in seboj nosi kamenje in pesek. S strašansko
silo pridere v doline, trga jezove in brano ve, zaliva hiše, vasi
111  mesta. Tu odnaša rodovitno zemljo, onde zasiplje njive in
‘ravnike s kamenjem in peskom, a tam doli zopet pretvarja

Škodljive živali. 18

274


zelene loge in cvetoča polja v pusto in nezdravo močvirje
Daleč po dolinah in ravninah torej čuti poljedelec in trpi
škodo, ako v gorah z gozdom ne znajo gospodariti. Zato smo
zgoraj rekli, da so gozdi v blaginjo celim okrajem in deželam.

Od prevelike koristi so po goratih krajih gozdi tudi zarad
tega, ker branijo človeška selišča od sneženih plazov in od
gorskih usadov. S strmih in golih vrhov udira se večkrat
sneg ob južnem vremenu, s prva majhna gruda vsak hip silneje
narašča, zmerom hitreje se porniče plaz v dolino ter jo naposled
zasuje s snegom, pokopavši pod seboj hiše in staje, ljudi in
živino. Pred tako nesrečo je gozd na gori edina hramba, na
njem se ustavi in razbije plaz. Zato čuvajo razboriti gorjani
take gozde kakor zenico v očesu, a kjer so jih od objesti ali
neumnosti posekali, žive po zimi v večnem strahu, da jih
plaz ne bi zasul.

Od leta do leta množe se tožbe na vzpomladne povodnji.
Te tožbe prihajajo tudi iz krajev, kjer v prejšnih časih niso
bile navadne. Povodnji nastopajo zmerom tedaj, ko se začne
topiti sneg po gorah, in so tudi nasledek slabega gospodarstva
z gozdi. Nekdaj, ko je bila gora še zarastena z lesom, tajal
se je na pomlad sneg po gozdu le počasi in snežnica je tudi
polagoma odtekala. Zdaj pa se po golih rebrih sneg topi'
hitro, vode naglo naraščajo in po dolinah stopajo črez bregove.

Kako stojimo z našimi gozdi? Kdor je imel priliko ogle¬
dovati velikanske sklade raznovrstnega lesovja ob nekaterih
naših železničaih postajah, kdor je videl, kako se po tržaških
in reških cestah, pomika voz za vozom, kako po Savi in Dravi
plav za plavom odnaša polno najlepšega lesa, pravimo, kdor je
to videl in bi samo potem sodil naše gozde, moral bi misliti;
da imamo v njih neizčrpne zaklade. Ali kdor pozna deželo in
je hodil po naših, nekdaj res krasnih gozdih, temu se kmalu
pokaže, da naše gozdno gospodarstvo gre rakovo pot, dah
gozda ne jemljemo samo obresti , temveč da smo uže davno
glavnico (kapital) načeli. Znaten del naše domovine kuha
in se greje na kupilu. Kes je tu in tam gora videti še
lepo zarastena, ali ko prideš vanjo, najdeš največ le malo¬
vredno hosto, grmovje in šikaro, niti gozd niti pašnik. P°'
sebno velja to o občinskih lesovih. Potujoč po našem svetu,
bodeš kmalu vedel razločati osobinsko lastnino od občinsk«;
Ako se kje nameriš na res lep gozd, lehko rečeš, da je ah
državni ali graščinski. Kedko kedaj se zmotiš. In če je tud'
tu ali tam še kak lep osobinski zavod, malokedaj se ž nji®
prav gospodari. Navadno se dela tako, da za tisti trenotek

9

275

da gozd kar mogoče velik dobiček, za naprej se ne misli.
Vsak zna le sekati, zasajati malo kdo. In nasledki tacega
gospodarstva ? No, ali se ne kažejo uže povsod prav očitno ?
Pojdi in oglej si svet po Tolminskem in Bolškem, po Gorenj¬
skem in Koroškem, po Savinskej dolini, po Dolenjskem, da
molčim o Krasu. Poprašuj o tem stare može in povedali ti
bodo, koliko se je za njihovega pametenja izpremenil svet, a
nikjer na bolje. Pravili ti bodo o zasutih senožetih in njivah,
o zapuščenih vinogradih, o vsehlih studencih, kazali ti bodo
sušce (hudournike), po katerih zdaj samo o deževji in vzpom-
ladi, ko se sneg topi, voda razgraja, drugače so večji del leta
suhi. A vendar se spominajo, da so to za njih mladih dni
bili živi potoki, po katerih so postrvi lovili. In če pojde tako
naprej, dospe naša domovina s svojimi gozdi na tisto stopinjo,
na katerej je dandenes Grška, Španska, večji del Italije in
nekatere pokrajine na Francoskem, kjer ljudje zapuščajo svoja
zemljišča in se selijo drugam.

Govoreč tedaj o gozdnih kvarljivcih moramo človeka ime¬
novati prvega in najsilovitejšega in še le v drugej vrsti stoje
razni mrčesi.

Hrošč ali pomladni keber.

Ob tega požeruha zadenemo se povsod, naj uže govorimo
o zelenjavi ali o poljščini, o sadnem ali gozdnem drevji. Tudi
gozdnarju je hrošč mnogokrat velika preglavica, ako mu hraste,
javorje in drugo listnato drevje do zadnjega perca ogloje. To
sicer drevesa ne umori, ali zadržuje ga v rasti, in tudi to je
škoda. Še bolj nego hrošč beli mu glavo njega ličinka, v teh
bukvah uže tolikrat imenovani podjed. Odraslemu drevju,
kateremu so korenine uže olesenele, se ve da ne more nahuditi,
a v toliko večjej nevarnosti so pred njim gredice s semenl-
cami in pa mladi nasadi, zlasti borovi, smrekovi, jelovi in
mecesnovi, pa sploh vsako mlado drevesce. Sosebno všeč so
Podjedom nasadi po solnčnih rebrih.

Tem hudim kvarljivcem pod zemljo gozdnar ne more
lehko do živega. K večjemu, ako veneče drevce izruje in
umori pod njim črva podjeda, ki bi mu drugače gotovo uničil
še mnogo druzih. Vse drugo, kar more storiti, gre le na to,
da, kolikor mogoče, škodljivce odvrača od svojih gojencev.
Novih zasadov torej ne gre delati v letu, ko hrošči rojijo v
velikej množini, in tudi ne leto po tem. V hroščevem letu
tudi ni pametno zemljo prekopavati in za nov nasad priprav¬
iš*

ljati, ker izkušnja uči, da hroščeva samica v tdko zrahljano
zemljo najrajša odklada svoja jajca. Ako hočeš na sečnjah,
kjer je prej stal listnat gozd, zasaditi bore, smreke ali hoje,
ne sadi jih precej po sečnji, temveč počakaj, da dozore pod-
jedi, ki so zdaj še v zemlji. Gredice s semenicami pa pokrij
v hroščevem letu proti koncu, ko začnd samice jajca nesti, z
listjem in da ti ga veter ne raznaša, položi po njem veje. Iz¬
kušnja je pokazala, da se samice ogibljejo tacih gredic.

Samo ob sebi se pa razumeva, da v hroščevem letu tudi
gozdnar ne bode rok križem držal, temveč tresel bode, po¬
biral in tri, kar se bode najbolj dalo.

Bramor je časi na semeniščih tudi jako nevšečen, ker
podgrizuje nežne semenice. Najbolj ga odganjaš s tem, da v
brazde, v katere si sejal seme, položiš kratke brinove vejice
in potem vse vkup z zemljo pokriješ. Iglasto brinovo listje
zbada mehke požeruhe in jih odvrača od koreninic. Isto velja
tudi o podjedih. V sadnih drevesnicah bi tako pokladanje
brinovih vejic moralo biti tudi koristno.

Bukov zelenko.


Bukov zelenko.

Bukov zelenko je našemu navadnemu poskoku ali pokalici
podoben hrošček, toda je manjši in še ožji. Glava mu je
vdrta pod ovratnik, da je skoro ni videti. Oči so precej velike,
pilaste tipalnice pa kratke. Ovratnik je drobno
nagrbančen, pokrovke pa so zrnate. Lešči se
kovno zeleno, a pri nekaterih se izpremina
barva na modro, pri druzih na bronasto ali
cel6 na bakreno. Trebušna plat je zmerom
bledejša od hrbtne. Samci so ožji nego sa¬
mice. Naša podoba kaže nam zelenka nekoliko povečanega.

Po leti, okolo kresa, pohaja zelenko po bukvah, časi pa
tudi po jelšah in brezah. Kmalu potem začne samica odlagati
jajca, po več njih vkup, na bukov lub, najrajša v dno kake
veje. Za nekoliko tednov pozneje izvale se iz njih ličinke,
pregrizejo se skozi lub in dolbejo rove po ličji in po belini
Ličinka je brez nog, bela, zleknena, spredaj precej debelejša
nego zadaj in ima na zadnjem obročku majhne kleščice. Pod
lubom živi prvo in še vse drugo leto, in še le, ko je drugi«
prezimila, zabubi se in sicer z glavo navzven obrnena. Ko se je
v njej preobrazil hrošček, pregrize se skoz lub in pride na dan.

Zelenko napravi časi veliko kvaro, zlasti v mladem bu-

277

kovji. Napadena debla bolehajo, kar vešče ok6 na listji kmalu
zapazi, in ako deblo drugače ni posebno krepko, gre tudi po
zlu. Močno deblo, ki je le nekoliko teh gostov redilo, preboli
rane in se potem zopet opomore. A spomin na zajedavce mu
ostane na lubu, namreč sem ter tje zviti obrunki (brazgotine).

Temu škodljivcu se ustavi malopridno delo samo s tem,
da se napadene bukve posečejo in sežgč, predno so bube do¬
zorele, torej vsikako pred kresom.

Veliki črni rilčkar.

Po smrekovih in rne-
cesnovih gozdih, sosebno v
mladih nasadih nahajamo po-
gostoma velicega črnega rilč-
karja, katerega imama tukaj
v podobi pred seboj, in sicer
v pravej velikosti in pa jako
povečanega. Tipalnice ima
nalomljene, ovratnik zrnat,
pokrovke pikčasto progaste.

Pod njimi nema kožnatih kril,
zato tudi ne more leteti. Ves
je črn in svetal in tu in tam
s sivimi dlačicami obrasel,
samo noge so rudeče, a ko %
lena in stopala so vendar
tudi črna.

Tega škodljivca videva¬
mo v smrečji skoro vse leto.

Jeseni ga nahajamo pod ka¬
meni ali pod mahom časi v
večjih družbah, med njimi
je tudi več ali rnenj mrtvih.

Živi tu prezimijo, vzpomladi pa poiščejo mlada drevesca in
jih začno obgrizovati. Kmalu se jim pridružijo še mlajši
bratci, ki so se še le vzpomladi preobrazili. Konci meseca
maja in tje do kresa je tega rilčkarja največ videti. Tik nad
zemljo gloje mlada drevesca, počasi se pomika navzgor in
°bjeda tudi mehke mladike, na katerih se drži tak6 čvrsto,
(ta ga noben veter ne vrže na tla. Onde se tudi pari najdejo
ju kmalu potem zavleče se samica v zemljo. Tu odloži svoja
Jajca v majhnih grudicah, po deset do trideset skupaj, mladim
drevescem na koreninice.

Veliki črni rilčkar
(v pravej velikosti in povečan).

278

Ličinke so kratke in debele ter so jako podobne ličinkam
borovega rilčkarja, samo da so bolj kosmate. (Podobo boro¬
vega rilčkarja in njegove bube oglej si na 280. str.). Sedeč
okolo korenin jih objedajo tako, kakor podjedi ali ogrci. Skozi
vse leto nahajajo se ličinke razne velikosti in bube, iz katerih
se večinoma do jeseni izprezajo hrošči, nekatere pa tudi pre¬
zimijo in dajo rilčkarja še le prihodnje pomladi.

Od velikega črnega rilčkarja objedano drevesce hira in
začne rumeneti. Drugo leto biva vedno bolj rudeče in usahne.

Kjer se v mladovji nameriš na tega škodljivca, preglej
jeseni drevesca in kjer opaziš kako orumenelo, izderi je in
pokončaj na koreninah ali blizu njih v zemlji ležeče ličinke
in bube. Druzega poletja pa daj po otrocih rilčkarja obirati
z drevesec, in sicer najbolje v jutranjih urah.

Poleg velicega črnega rilčkarja jih je še nekoliko druzih,
temu podobnih, ki po borovih, jelovih in smrekovih gozdih
prav tako gospodarijo. Zatirati jih je kakor črnega rilčkarja.

Na brezah in na borovcih, časi tudi na smrekah pokaže
se vzpomladi tu in tam v velikih množicah, neki manjši rilč-
kar, namreč:

zaprašeni šijdk , ki gloje na drevescih mladi lub, pa
objeda tudi listje in iglice ter je časi zel6 škodljiv, ker zamori
cele nasade, še posebno pa semenice na gredicah. Dolg je
blizu deset milimetrov, širok pa ne prav štiri. Kakor smola
rujavo telo je posuto s sivimi dlakastimi luskicami, ki se tu
in tam izpreminajo bakreno, ter je videti, kakor bi bil za¬
prašen. Tipalnice so nalomljene in na polovico krajše od
trupla; rilec je kratek in debel in zgoraj ploščat; ovratnik je
širši nego dolg in zgoraj ploščat, skoro malo vdrt. Pokrovke
na korenu niso skoro nič širše od ovratnika, slabo so pikčasto
progaste in konec zadka strči nekoliko izpod njih.

Kjer se šijdk nahaja v večjem številu, treba ga je jeseni
in zgodaj vzpomladi, ko še tiči pod kameni in pod mahom,
pobirati in pokončevati. Ker ne more leteti, drži se kraja,
kjer se je izlegel. Tako pobiranje se plača toliko bolj, ker
pri tej priliki pride človeku še mnog drug mrčes pod prste.
Kazumeva se, da t&ko delo opravljajo lehko tudi otroci m
ženske. Okolo napadenih nasadov kopljejo tudi rove ali jame
in mečejo va-nje brezove ali borove veje, katere potem na
mestu sežgd. Z večjih drevesec se dado rilčkarji tudi otepati
v podstavljen dežnik.

279

Precej manjši, namreč samo pet do šest milimetrov dolg,
ali nič menj škodljiv je:

kratkoglavi rilčkar s kratkim, robatim, vzdolž braz¬
dastim rilcem, čegar brazda sega tje prek ovratnika, ki je
skoro še enkrat tako širok kakor dolg. Ščitka ni videti, po¬
krovke so pikčasto progaste in nekoliko kosmate. Črn je, in
ves pokrit s sivkastimi in rujavkastimi luskinicami, ki se pa
lehko z njega obrišejo. Tipalnice so ruše. Leteti tudi ta
škodljivec ne more.

Tu in tam se časi kratkoglavi rilčkar pojavi na pomlad,
v velikih množicah na leskah, brezah, hrastih (dobih), bukvah,
borovcih in smrekah. Tu objeda brstje, listje in lub na mladih
drevescih. Okoli kresa se pari in potem izgine. Samica znese
jajca v zemljo, kjer tudi žive ličinke, ne da bi delale kako
vidno škodo.

Glede zatora veljd, kar smo povedali pri prejšnjem.

Veliki borov rilčkar.

Na posebno slabem glasu sta dva rilčkarja pri vseh gozd-
narjih in logarjih, katerim so smrečja in borovja v skrb in
varstvo izročena. Veliki borov rilčkar ima obel, malo ukriv¬
ljen in na konci nekoliko razširjen rilec, ki je skoro takd dolg,
kakor raskavo pikčast, navspred z6žen ovratnik. Nalomljene
tipalnice stoje blizu ust skoro na konci rilca, noge so dolge
in debela stegna imajo na notranjej strani precej očiten zobič
in tudi vsaka golenica se končd v oster trnček. S temi trnčki
oprime se spak tako čvrsto, da ga je težko odtrgati. Tri-
voglati majhen ščitek je vdrt, pokrovke valjaste, pikasto pro¬
gaste in na konci malce izrezane. Črnikast je ali tudi rujav
in z rjastimi luskinicami potresen. Te luskine delajo na po¬
krovkah dva, več ali menj očitna pasa. Starim so se luski-
naste dlake odrgnile in potem so zamazano rujavi brez pasov.
Samec je znatno manjši od samice.

Prezimivše hrošče izvabi pomladno solnce na dan. V
toplem in mirnem vremenu letajo drugače leni hrošči živahno
okolo, pozneje se jim pridružijo še mladi, ki so se istega po¬
letja izvalili. Znati jih je po tem, da so jasnejši in bolj živo
pisani. Vse poletje se parijo in oplojene samice iščejo na
starih sečnjah prisojne kraje in onde odlagajo svoja jajca na
parobke (štore, colje, dnišča) in korenine. Naljubši so jim
bčrovi in smrekovi parobki, potem še le jelovi. V dveh do
treh tednih izvale se ličinke, ki se pregrizejo skoz lub in
potem vrtajo po koreninah navzdol dolge rove, napolnjene s

280

Veliki borov rilčkar,

a)  hrošč, b)  ličinka, c)  buba, e)  rovi, izdolbeni po ličinki.

črvotocino (črvojedino). Tu prezimijo in se še le drugo pomlad
zabubijo, za mesec dni pa izidejo mladi hrošči. Po tem ta¬
kem traje vsa preobrazba leto dni. V našej podobi vidimo
zgoraj za hroščem ( a ) ličinko (b)  in za njo bubo (c), spodaj
pa rove, v katerih živi ličinka.

Ličinka torej razdeva stare parobke, česar jej nobeden
ne more v greh vpisavati. Ko bi ne bilo druzega, borov rilč¬
kar v teh bukvah ne bi bil uašel mesta. Škodljivci tukaj
niso ličinke, temveč hrošči, zlasti tisti, ki so prezimili. Uže
meseca aprila jih je časi najti na mladih borovcih ali smre¬
kah, kater.e zajedajo, bodi si spodaj tik nad zemljo, bodi si
na brstji. Hrošč obgrize mehki lub do beline iu mnoga dre¬
vesca, zlasti smreke se posuše, ako jih objeda nad korenino.
Borovci so bolj trdni, ali tudi oni bolehajo in zastajajo v rasti,
sosebno ako je vrh poškodovan. Bane so navadno zalite s
smolo, ki se cedi navzdol po deblu, da je videti krastavo, les
nad rano je umazano lisast in ker pri rani sok zastaje, začno
onde poganjati novi brsti. Ako je drevo bilo zdravo in močno,
životari še nekaj časa, a navadno se v tdko kmalu naselijo še
drugi kvarljivci, ki je popolnoma uničijo. Iu prav zarad tega
je veliki bčrov rilčkar tako škodljiv, ker drugim zajedavcem
pot pripravlja.

Da se borovemu rilčkarju kolikor mogoče ustavi škodljivo
delo, treba mu je pred vsem vzeti priliko, to je parobke. da
ne more na nje staviti svoje zalege. Na sečnjah, kjer je blizu
smrekovo ali borovo mladovje, ne smejo se parobki puščati

281

v zemlji, temveč izrijejo naj se s koreninami vred, in jame
naj se zopet z zemljo zamečejo, da hrošč ne najde odsekanih
koncev koreninskih. Pri smrekovih parobkih naj se odstranijo
tudi koreninske veje, ki so časi kakor vrvi po tleh razpete.
To delo se najbolje opravlja jeseni in po zimi, ko smo se
poprej prepričali, da je zalega v parobkih in koreninah. Samo
ob sebi se razumeva, da je na sečnjah treba pospraviti vse
vrhove, vejevje in kar je druzih odpadkov.

Z druge strani je pa tudi pametno hrošču, ko smo mu
vzeli parobke, narejati nastave, na katere poklada svojo zalego.
V ta namen so posebno dobre borove ali smrekove rakle, ki
so seženj dolge in imajo gladek lub. Zakopljejo se napošev
v zemljo tako, da je en konec za kacega pol metra pod zemljo,
drugi pa gleda kaka dva palca iz zemlje. Po dve ali tri
rakle zagrebi blizu skupaj in poleg stavi kako znamenje, da
jih potem ne zgrešiš. Jeseni jih odgrebi in sežgi z zalego vred.

Sečnja, s katere si spravil les in si pozneje počistil tudi
parobke, leži naj še eno leto pusta, in potem še le jo posej
ali z nova zasadi. Ako delaš tako, zatrl boš rilčkarja kmalu
na toliko, da škoda ne bode več občutna.

Ako se pa kacega leta hrošč pokaže v nenavadno velikem
številu, bodi si, da se je vzgojil na domačih tleh, bodi si, da
je roj od drugod priletel, takrat je pa treba tudi hrošče loviti
in moriti. Love se najbolj z borovimi ali smrekovimi skorjami.
Večji kosi take skorje polože se namreč po tleh tako, da no¬
tranja plat leži na zemlji, in da se hitro ne osuše in ne skr¬
čijo, obteže se s kameni ali s prstjo. Dobro je tudi pod
skorjo staviti nekoliko drobnih, ravnokar odlomljenih borovih
ali smrekovih vejic. Hrošči pod take skorje hodijo radi zret
ter se zbirajo v velikem številu, in vsako toliko se pobirajo.
Za to delo je najugodnejši čas zgodaj zjutraj, ali pa proti ve¬
čeru. Skorja je dolgo časa dobra, tako dolgo namreč, dokler
se ne osuši. Zategadelj je borova boljša od smrekove. Prav
tako kakor skorja služijo tudi nova borova ali smrekova po¬
lena, ki se s skorjo navzdol obrnena potlačijo v zemljo. Ako
ni tega niti onega pri roči, dobri so v lov tudi za moško
stegno debeli in do štiri pedi dolgi zvezki ravnokar nalom¬
ljenih in povezanih smrekovih ali borovih vejic.

Dobro se love tudi v grabne, ki so do dve pedi globoki
m eno ped široki, a na dnu izkopljejo se na vsak seženj še
globokejše jame, ki se prekrijejo z borovimi ali smrekovimi
Vejicami. Prav je, ako se ves graben nastelje z drobnimi

I tacimi vejicami. Graben in jamice morajo se vsak dan pre-

282

gledati in hrošči pobrati. Taka lov se zmerom dobro plača,
s tem več, ker se pri tej priliki pobere tudi mnogo druzih
škodljivcev. Yso nabrano sodrgo je treba domd uničiti, naj¬
bolje storiš, ako jo popariš ali v ogenj pomečeš.

Mali borov rilčkar.

Mali borov rilčkar je na prvi pogled velikemu močno
podoben, samo da je malo ne na polovico manjši. Ako ga
bolj na drobno pregledamo, najdemo mu tudi še druge raz¬
ločke. Nalomljene tipalnice vsajene so v obel rilček skoro v
sredi. Ovratnik je tako dolg kakor širok in navspred precej
zožen. Ščitek je okrogel in vzvišen, pičkasto progaste pokrovke
so samo malce širše od ovratnika, pokrivajo ves zadek, a na
konci nekoliko reže. Stegna so brez zobca, a golenice imajo
močan trnček. Barve je smolaste, a ves, razen glave in rilca,
potresen je z belo rumenkastimi luskicami, a največ na spod-
njej plati. Ščitek je belo dlakav, ovratnik ima pri sredi štiri
bele pike, pokrovke pa dva belo rjasta pasa, katerih prvi je
v sredi nekoliko pretrgan, drugi pa onde najširši. Pri starih
hroščih so pike in pasi več ali menj ogoljeni.

Mali bdrov rilčkar,

a)  usta, b)  ličinka povečana in v pravej velikosti, e)  huba povečana, v
sredi hrošč povečan in v pravej velikosti.

Tudi mali rilčkar objeda sočne mladike, ali ta škoda ni
znatna. Toliko večji kvar pa dela v mladosti kot ličinka, hi
živi in vrta po bbrovcih. Najljubša so mu 4 do 12 letna,
posamično stoječa drevesa. Hrošč se prikaže vzpomladi i®
zimovališč in obgrizuje nekaj časa bore, sem ter tje tudi
smreke in mecesne, pa, kakor smo uže rekli, ne stori posebne

283

škode, čim toplejše biva vreme, tem živahnejši je hrošček.
Ko se je sparil, začne samica nesti jajca, toda ne na parobke
in korenine, kakor samica velicega borovega rilčkarja, temveč
živim mladim bdrovcem na debla, navadno istim, katere je
prej objedala. Izvalivše se ličinke zabodejo se skozi Inb v les
in vrtajo po njem navzdol rove, ki z ličinko vred prihajajo
vedno širši. Dospevša blizu dna je dorasla in tu si od stru-
gotin napravi neko ležišče, v katerem se zabubi. Naša druga
podoba kaže nam mlad borovec, v katerega dno se je zabubilo
več borovih rilčkarjev. Buba počiva le nekoliko tednov, in
navadno še jeseni istega leta izide hrošč, prekljuvavši se skozi
lub. Pri ugodnem vremenu pohaja nekaj časa po borovji,
potem pa si na dnu kacega debla poišče zimski stan.

Boru tško zajedanje hudo
de, uže nekoliko ličink vrtajočih
po njem, ga umori. To se zgodi
tem bolj gotovo, ker tudi hrošč
navadno objeda tisto r&klo, ka-
terej je izročil svojo zalego.

K temu je treba še pomniti,
da se v taka, uže zajedana
debla prerada vseli še druga
glodajoča skrunoba. Bolehav
b6r ovadi se uže okolo kresa
po velih iglicah, ki pozneje
povsem porudeče. časi boluje
drevo samo po enej strani, na
tistej namreč, na katerej dol¬
bejo ličinke.

Bolehave b6re (mrlike) je
treba izruvati ali posekati in
sežgati. To pa se mora zgo¬
diti kmalu potem, ko so se
škodljivci ovadili, ker drugače
bi utegnili hrošči prej izleteti. Bube malega bSrovega
Ž njimi vred zgori tudi mno- rilčkarja v ležišči,
žina druzih kvarljivcev.

Poleg malega bdrovega rilčkarja nahajajo se tu in tam
še nekateri drugi podobni, ki so vsi več ali menj škodljivi.

Jelše v rilčkar.

Izmed velicega krdela škodljivih rilčkarjev naj omenimo
še jelševega, ki časi v mladem jelševji (olševji) strahovito

284

gospodari. Velik je po priliki kakor mali borov rilčkar. Eilec
mu je valjast in tako dolg, kakor ovratnik in glava skupaj,
ali od zgoraj ga ni videti, ker ga pod se podvije in položi
v širok žlebič med prednjimi nogami. Ovratnik je širši nego
dolg, a vendar ožji nego pokrovke. Za čudo trdi hrošč je
temno rujav ali črn, a zadnja tretjina pokrovk, stegna pri
sredi in ovratnik ob straneh so gosto z belkastimi luskami
pokriti. Ovratnik in prednji dve tretjini pokrovk so posuti
s šopki črnih lusk, in zategadelj je hrbet videti bradavičav.

Zgodaj vzpomladi poseda hrošček po jelšah (olšah), sem
ter tj e tudi po topolah, vrbah in brezah. Ako le malce zganeš
vejo, na katerej sedi, ali ako se mu le približaš, hitro se
spusti in pade na zemljo. Najrajši objeda enoletne mladike
in jih ogloda krog in krog, da jih potem veter polomi. No
škoda, ki jo naredi hrošč, je na sploh majhna in človek bi
mu jo lehko pregledal, ko bi v mladosti toliko ne zagrešil.
Samica namreč polaga svoja jajca posamično na dvoletne,
triletne in štiriletne jelševe šibe, bodi si črna ali bela jelša.
Izvalivša se ličinka gloje najprej po lubu, potem se zabode
za lub in vrta, navzgor grede, zmerom globokeje v les. Iz
rova navzven naredi si odušek, iz katerega se siplje črvojedina
in blato, po čemer se ličinka ovadi. Šiba, ki po več tacih
gostov redi v sebi, hira in vsahne, ali pa jo veter ulomi. Do
jeseni je preobrazba gotova in hrošček se pokaže časi uže
jeseni, ali pa v rovu čaka pomladi.

Jelševega rilčkarja je treba vzpomladi otepati v podstav¬
ljen dežnik, a pri tem delu moraš biti hiter in oprezen, ker
sicer ti uže prej popadajo z vej, predno si prišel do njih. Bolj
v živo ga primež, ako po leti, meseca julija in avgusta, po-
sečeš in sežgeš šibe, v katerih se po črvojedini ovaja nje¬
gova zalega.

Borov zalijbmk.

V borovem gozdu se pasejo mnogovrstni mrčesi, o neka¬
terih smo uže poročali, drugi pridejo še le na vrsto. Nobeden
pa bora tako neusmiljeno ne obdelava, kakor zalubnik. V mla¬
dosti ga zajeda pod lubom, pozneje mu kvari vrh in mladike, ter
ga časi tako obreže in oklesti, da dobi drevo vso drugo podobo.

Oglejmo si najprej hudodelca. Naša podoba kaže nam
hroščka jako povečanega. Trupla je valjastega in glave skoro
ni nič videti izpod ovratnika, samo betičaste ali kijaste ti-
palnice strče izpod njega. Ovratnik je navspred zožen, zadaj
je pa malo ne tako širok kakor pokrovke. Te so pikčasto


285

progaste, med progo in progo je pa vrsta predrobnih
grbic. Ščitek je mičken, trivoglat in malce vdrt. Mladi hrošček
je rumen, pozneje porujavl ali tudi počrni, samo tipalnice in
stopala ostanejo rjaste. Ves je tenko dlakav.

Borov zalubnik,

1 ličinka v pravej velikosti, 2 ličinka povečana, 3 buba, povečana,
4 hrošč povečan, 5 konec navrtanega borovega brsta.

Zgodaj vzpomladi, pri lepem vremenu uže prve dni me-
■ seča marca prihajajo hroščki iz zimskih stanov in pohajajo
po novih parobkih, po posekanem lesu in po deblih, katera
je veter podrl ali sneg polomil. Tu se zaplode in samice se
zavrtajo v lub. Stara debla z debelim in raskavim lubom so
jim ljubša nego mlada z gladko skorjo. Ako so se pa za-
lubniki močno razpasli in razmnožili, ne ostanejo na povenenih
in bolehavih drevesih, temveč se polotijo tudi stoječih in
zdravih. Samica prevrtavši se pod lub, dolbe tu navpične,
po prst dolge rove in napravi nad vsacim dve ali tri okenca,
skozi katera prihaja zrak. Ob vsakej strani rova izdolbe kacih
dvajset plitkih jamic in v vsako položi po eno jajce. Za nekaj
časa izvale se bledo rumenkastim črvičem podobne ličinke,
in te si dolbejo postranske, sem ter tje zvite rove, ki bivajo
z rastočo ličinko vedno širši, in naposled se v prostornem konci,
v tako imenovanej zibeli, zabubijo. Te zibeli so navadno v
lubu, ne pa v belini. Meseca julija, časi pa tudi še le av¬
gusta so hroščki razviti, pregrizejo se iz zibeli in izlete. Na
lubu je potem vse polno drobnih luknjic in deblo je videti,
kakor bi bilo s svincem (šibrami) št. 9. obstreljeno.

Precej potem, ko je hrošček prišel iz legla in malce po¬
gledal v svet, loti se druzega malopridnega dela. Blizu svo-

286

jega rojstvenega kraja poišče žive borovce, stari so mu ljubši
od mladih, in jih začne kvariti. Izbere si namreč mladiko,
navrta jo do stržena in gre žroč za njim navzgor, časi pa
tudi navzdol. Iz ljuknice teče smola in se strdi okolo nje,
ali tako, da jamica ostane odprta. Ko je v mladiki požrl
stržen, pride ven in se poloti druge mladike, časi pa tudi
starše, s češarki (storži) obložene vejice. Take mladike potem
veter polomi in kjer je mnogo teh škodljivcev, leži jeseni vse
polno vejic po tleh in drevo je videti, kakor bi bilo obrezano
in se potem rado usuši. Ako mladika ni prav do popka iz¬
vrtana, zaceli rana časi, sosebno na mladem drevesu, mladika
pa nekam čudno oteče in drugo leto zažene goste šope krat¬
kih iglic.

Tako gospodari do zime. Zdaj ostavi vrhove in mladike
in gre v dno starih dreves, kjer si tik nad koreninami dolbe
do ličja sezajoče rove, v katerih žedi do pomladi.

Iz zalubnikovega življenja si vsak sam lehko posname
nauk, kako je grdega kvarljivca treba v strah prijeti. Pred
vsem je v borovem gozdu treba gledati, da je čist, da po njem
ne leže odsekani vrhovi in veje, niti drevesa, ki jih je vihar
izruval ali sneg podrl. Tudi napravljena drva in parobke je
treba za časa, namreč do marca iz gozda spraviti. Les, ki
bi se vozil iz gozda pozneje, ko se je zalubnik uže zaplodil,
treba je obeliti, to je lub ali skorja se mora olupiti in se¬
žgati. Takisto se mora storiti z lesom, ki leži v gozdu, pa
se ne more za časa pospraviti. Olupiti moraš pa drevesa
najdalje do kresa.

Nekateri gozdnarji puščajo tu in tam po gozdu kako po¬
lomljeno drevo, ali če ni tacih, povenejo (posekajo) nalašč ne¬
koliko debel in jih puste ležati. Zalubniki prihajajo in odla¬
gajo na nje svojo zalego. Samo ob sebi se razumeva, da je tudi
take nastave treba za časa obeliti in lub z zalego vred sežgati.

V družbi z opisanim zalubnikom nahaja se pogostonia
tudi mali borov zalubnik, ki pa ni skoro nič manjši m
tudi drugače ga je težko ločiti od navadnega. Zato ga tudi
ne bodemo na drobno opisovali, samo toliko povemo, da inh)
svoja legla zmerom pod tencim in gladkim lubom, tedaj ah
na mladih raklah ali pa visoko pod vrhom starih dreves.
Glavni rov, ki ga napravi samica pa ni navpik, temveč vodo¬
ravno položen in ima tako podobo -—v—Postranski rovi,
ki jih delajo ličinke so pa navpik, tedaj baš nasprotno od
navadnega zalubnika.

287

Smrekov zaluknik.

Še večja beda, nego je borov zalubnik borovim, je smre¬
kov zalubnik smrekovim gozdom. Leta 1783. usušil je na
nemškem Harz-u nad dva milijona debel, pred nekoliko leti
uničil je v Šumavi na češkem prostrane lesove in tudi pri
nas je tu in tam grdo gospodaril. Zarad njega je država iz¬
dala posebne ukaze, kak6 se ima zatirati, in vsak gospodar,
ki v svojem gozdu temu škodljivcu pride na sled, dolžan je
to oblastim nemudoma ovaditi. Y Šumavi je trajalo več let
in trebalo je trdega dela, predno so ga ukrotili. Država
sama je morala poseči vmes in pripomoči z denarji.

Ko človek vidi hroščka pred seboj, težko
mu je verjeti, da more ta mala stvarca člo¬
veku delati tolikšno preglavico. Smrekov za-
liibnik je bdrovemu v velikosti in tudi dru¬
gače močno podoben. Kazloča se najbolj po
ovratniku in po pokrovkah. Ovratnik je skoz
enako širok in spredaj nad glavo lepo za¬
okrožen in zrnat, samo zadaj ima po sredi
ozko in gladko črto. Pokrovke so nad zadkom
vdrte, kakor bi bile uščipnene in ob robu
tega uščipka stoje na vsakej strani štiri zobci,
od katerih je tretji najmočnejši. Kujav je,
časi bledejsi, časi temnejši, a vsega so ob¬
rasle rumene dlačice. Šamica je nekoliko
večja in širša od samca.

Vzpomladi, navadno meseca aprila in maja, prihaja za-
ltibnik iz zimskega stana, ki je navadno tudi njegovo leglo
in leta okolo. Koji so časi tako velikanski, da so videti kakor
meglice, in veter jih časi zanese daleč od njih rojstvenega
kraja. Iščejo si pripravnega mesta, kamor bi odložili svojo
zalego. Najljubša mu je smreka, poredkoma ga je najti na
boru ali na kacem drugem lesu. Otodi podrta debla so
mu najljubša, ako ni tacih, gre tudi na stoječa, toda na bo¬
lehava rajši nego na povsem zdrava, takisto rajši na stara
nego na mlada. Ako mu je na izber, izvoli si v gozdu solnčno
in suho stran, in gora mu je ljubša od ravnine. Ko si je
visoko kje na deblu dobil mestece po všeči, zavrta se pod
hib do beline, tu si samec in samica zdolbeta najpred malo
večjo izbico in odtod naprej začne oplojena samica navzgor
dolbsti glavni rov in ob njegovih straneh na vsaka dva mili¬
metra polagati po eno jajce, torej prav tako, kakor smo to


Smrekov za¬
lubnik,
(6krat povečan).

288

liže prej omenili pri b5-
rovem zalubniku. Potem
se samica povrne zopet
v izbico in od nje navzdol
začne vrtati drug enak
rov in tudi vanj odloži po
nekoliko jajec, vsega vkup
do sto. Ličinke, izvalivše
se iz njih, dolbejo v stran
vsaka svoj rov in se na
razširjenem konci naposled
zabubijo. Naša podoba
kaže nam tako leglo smre¬
kovega lubadarja, v sredi
je izba z vhodom, na-
vzgornji rov ima dve, na*
vzdolnji pa eno okence,
skozi katero prihaja zrak.
Na levej strani spodaj ste
dve legli necega zalubnika
druge vrste, ki tudi smreke
zajeda.

Y osmih do dvanajstih
tednih, kakor je namreč
vreme, dovršena je vsa preobrazba in hrošči se pregrizejo
skozi lub in pridejo na dan. Navadno se zaplodijo kmalu
potem, in če je vreme ugodno, pride pod jesen še drug zavod,
katerega hrošči prezimijo v leglu ali pa tudi zunaj v parobkih,
pod raskovo skorjo i. t. d. Ako se je pa drugi zarod zakesnil,
prezimijo ličinke ali bube, iz katerih še le druzega poletja
pridejo hrošči. Bube in hrošči so jako trdnega življenja, tudi
najhujša zima jih ne umori. Iz plavljenega lesa, ki je tri tedne
ležal zamrznen v vodi, prišli so hrošči vendar o pravem času
na dan. Zategadelj je po leti na enem in istem deblu pod
lubom najti h krati ličinke, bube in hrošče. In ker vsak
zarod svojo zalego, ako je le mogoče, izroča najrajši tistemu
deblu, na katerem se je sam izlegel in zredil, zato se ne
bodemo čudili, ako je časi drevo pod lubom vse razorano in
razjedeno. V Šumavi na Oeskem šteli so 1874. leta na enem
štirjaškem metru po 1400 do 4800 ličink.

Ni čudo, da smreka, katero na tisoče in tisoče zalubnikov
zajeda na najobčutljivejšem mestu, začne bolehati. Od vrhu
navzdol rumene iglice in s časom porudeče, lub pa sivi m

289

se rad lupi. Ako potrkaš na deklo, pada iz premnozih luknjic
bela črvojedina.

Smrekov gozd je treba imeti zmerom pod pazko, ker
smreka ima mnogo neprijateljev in je zelo občutljiva. Paziti
in zatirati je treba vsakovrsten mrčes, tudi tak, kateri sam
ob sebi toliko ne škoduje, ali je vendar zategadelj nevaren,
ker s svojim zajedanjem drevesa slabi in jib pripravlja za-
hibniku v žretje. Tudi drugače se mora v gozdu umno go¬
spodariti. Pri sekanji je gledati na to, da veter v gozdu ne
dobi premaha in tudi na to, da se ne delajo visoki parobki.
Les, ki so ga viharji polomili, nagnili ali podrli, je treba
hitro iz gozda spraviti, ali če to ui mogoče, ga vsaj olupiti.
Obeliti je treba tudi vse parobke, ki so se s kakeršnega koli
vzroka naredili visoki. Kadar se pod olupljeno skorjo nahaja
zalega, sežge naj se skorja na mestu. Tudi odpeljan les se
mora preiskati in, ako treba, obeliti, ker izkušnja uči, da v
vaseh in mestih iz tacega lesa izlezli hrošči večkrat prav daleč
najdejo pot v smrekov gozd. Kadar se z debel lupi skorja,
razgrne naj se pod njimi kaka plahta, da padajo hrošči iu
bube na njo in se tem bolj gotovo pokončajo. Tudi močne
veje naj se pregledajo, ker na njih nahajajo se časi zaltibniki
druge vrste, in ako se kaj tacega opazi, sežgo naj se tudi
veje.

Ako pri vsem tem zalubnika ni moči ustrahovati, ako se
celo opazuje, da se vse v dilj razširja, potem ga je treba lo¬
viti v nastave. Tri tedne ali mesec dni predno hrošček roji,
poseka se po gozdu nekoliko slabših smrek, katerim se okle¬
stijo veje in potem se polože na kamene, na parobke ali na
kake druge podklade, tako da jih zalubnik od vseh strani lehko
cnvrta. Kjer se v gozdu nahajajo novi lomi ali podrtine, služi
khko to drevje v nastave ter ni treba sekati novih. Veje naj
Se  pa oklestijo tudi tem, samo na pol podrte smreke, ki imajo
nekoliko korenin še v zemlji, puste naj se, kakeršne so.

Ker se zalubniki ne razvijajo vsi h krati, temveč rojijo
jse poletje, treba je vsako toliko posekati nekaj novih debel,
111  sicer tem več, čim hujše pritiska škodljivec. Nastave pre¬
gleduj vsako toliko časa in kakor hitro opaziš, da so matični
to yi uže dodelani in se ličinke v njih razvijajo, oguli jih in
s yžgi lub, kakor je bilo zgoraj rečeno. Kraj vsega tega imej
[ J d zmerom odprte in preiskuj tudi še stoječa zdrava drevesa,
‘ a jti tudi teh se poloti zalubnik, ako se je močno zapasel.
rlLaj tudi najzdravejša drevesa niso več varna pred njim. Ako
l e  stvar dospela tako daleč, takrat je treba sekati vse vprek,

Škodljive živali. 19

1

290

kar je napadenega. Toda razumen gospodar tu ne bode sekal
mrlik (usušenih debel), iz katerih so hrošči uže izleteli, tem¬
več prva skrb mu bode, da zatre zalego v zelenih deblih, da
se iz teh ne širi dalje. Pred vsem bode tedaj sekal debla, v
katerih se zaliibnik še ni do hrošča razvil ter ga bode z lu-
bom vred v ognji pokončal.

Tako so delali tudi v Šumavi od leta 1869. do 1874. in
so naposled vendar zmagali zalubnika, potem ko mu je v
žrtev palo na milijone debel. Sama graščina Krumlovska po¬
trosila je v svojih prostranih gozdih (do 30.000 hektarov) od
1869. do 1874. leta nad 100.000 gld. na delavce, ki so skorjo
lupili in požigali. Samo na krumlovskej grajščini uničil je za-
lubnik 633 hektarov (1100 oral) najlepšega gozda.

Jelov zaliibnik je na polovico manjši od smrekovega,
komur je drugače podoben. Eazen velikosti razloča se v tem,
da ima samec zadaj na vdrtih pokrovkah ob strani šest do
sedem zobcev, od katerih sta drugi in peti največja in ne¬
koliko zakrivljena. Nahaja se prav pogostoma v jeli, tu in tam
tudi v mecesnu. Pred nekoliko leti se je bil v trnovskih ce¬
sarskih gozdih (nad Gorico) močno zaplodil in gozdnarji so
imeli mnogo opraviti, predno so ga omagali. Živi in se vede

kakor smrekov, toda rovi so mu vodoravni (.-~-) kakor

pri malem borovem zalubniku. Zatirati ga je prav tak6, ka¬
kor smrekovega.

O vrtnem zalubniku smo uže govorili na 160. strani
ter smo povedali, da v vrtih zajeda posebno jablane in hruške
ter jih navadno pokončd uže v prvem letu. Tudi tukaj ga
moramo omeniti, ker takisto kvari mlade hraste, javorje in
bukve. Napadena drevesca je treba tekoj, kakor se škoda opazi,
vzeti iz zemlje in sežgati.

Lesni zaliibnik ali belinar.

Vsi dozdaj opisani in še mnogi drugi zalubniki, katerih
tukaj ne moremo navajati, imajo svoja legla pod skorjo med
lubom in ličjem. Tukaj pa imamo še enega, ki se od vseh
prejšnjih loči v tem, da vrta naravnost v belino, tedaj v les.
Belinar je na sploh podoben drugim zaliibnikom, toda zadaj
na pokrovkah ni uščipnen in ovratnik je še bolj okrogel in
luskavo nagrbančen. Pokrovke so po sredi ob švu in na vna¬
njem robu temnejše in večkrat imajo še po sredi temno progo-

291

Belinar roji zgodaj vzpomladi in samica vrta rove narav¬
nost v les, bolj ali menj globoko. Y tencih raklab privrta do
stržena. Potem poklada ob straneh v zdolbene jamice svoja
jajca, vseh skupaj kacih trideset. Ličinke dolbejo potem na-
opik na matični rov ravne postranske rove, ki pa niso nič
daljši nego je ličinka, ki se potem onde tudi zabubi. Leglo
ima tedaj tako podobo:

M M I M MM

I M M ! 1 I Ml

Mogli bi je primerjati lestvi. Dalnji razvitek je kakor pri dru-
zih zalubnikih. Kakeršno je vreme in kakor so druge okol-
nosti mrčesu več ali menj ugodne, ima na leto en sam ali
pa tudi dva zaroda. Napada jele (hoje), smreke, pa tudi me-
cesne in borovce. Les, ki je bil po zimi posekan, bodi si olup¬
ljen ali ne, in se ni za časa spravil iz gozda, trpi največ od
belinarja. Časi so debla kakor sito preluknjana in tak les hitro
izgubi na vrednosti. Debelejši les za stavbe mora ss v tacih
gozdih, kjer belinar gospodari, sekati vzpomladi, ko mezga
stopa v drevje, ali malo poprej in se mora potem olupiti. Iz¬
kušnja uči, da se belinar tacega lesa ne loti, bodi si, ker se
les otore hitreje suši, bodi si, ker je vse deblo kakor s smolo
namazano.

Kakor druge zalubnike treba je tudi belinarja loviti v na-
stave, a ker zalege nema pod lubom, temveč v lesu, ne za¬
dostuje, ako drevesa, ki so ti rabila v nastave, samo olupiš,
temveč vsa moraš sežgati ali pa v oglje pokuhati.

Brestov likar.

Tudi listnato drevje ima pod lubom svoje posebne zaje¬
davce, ki se po svojej vnaujosti od zalubnikov razlikujejo. Pra¬
vimo jim likarji.  Na sploh vendar listnato drevje ne trpi
toliko in tudi ni tako občutljivo kakor igličnato. Samo mlada
drevesa se vsled likarjev hitro posuše, stara pa žive leta in
leta z likarji vred, ne da bi se jim posebno poznalo. Največ
trpe breza, brest in jesen, hrast uže ne toliko, bukev pa naj¬
denj. Da so pa likarji sadnim drevesom jako škodljivi, čuli
smo v IV. poglavji, kjer smo se seznanili z dvema škodljiv¬
cema, namreč s svetlim in raskavim likarjem.

Ker so ti vsi likarji po postavi in v življenji tako po¬
dobni, da jih je večkrat težko razločati, govorimo tukaj samo
o brestovem, katerega tudi bralcu stavimo v podobi pred oči.

Vsacega likarja bodeš najhitreje spoznal, ako ga pogledaš

19 *

Brestov likar.

a)  hrošč povečan, &) li- ,, . , ,

cinka v pravej velikosti Bovi brestovega likarja

in povečana, e)  buba po-

več., e) hrošč od strani.

od strani. Zadek mu je namreč spodaj napošev prirezan in je
trebuh mnogo krajši nego hrbtne pokrovke. Poglej podobo pri «•
Drugače je podoben zalubnikom, samo da glava strči naprej.
Ovratnik je precej ploščat, navspred zožen ter spredaj in zadaj
ravno odrezan in tenko pikčast. Pokrovke so skoro štirivoglate,
nič širše od ovratnika in samo malce daljše. Ščitek, ki se izza
ovratnika vriva med pokrovke, je velik in trivoglat. Črn je, po*
krovke pa in noge in tipalnice so rusaste.

Meseca maja pohajajo likarji po brestih in samica napravi
si pod lubom kratek rov in klade vanj jajca, kakor to delajo
zalubniki. Ličinke so na prvih treh členih močno nabrekle, ka¬
kor je na povečanej podobi videti pri b.  Eovi, ki jih vrtajo ličinke,
so navadno mnogo daljši od matičinega iii so sem ter tje iz'

293

previti, kakor kaže naša podoba. V teh rovih prezimijo ličinke
in brestov likar ima po tem takem na leto en sam zarod.

Likarju so stara drevesca bolj po volji, ali loti se tudi
mladih in zdravih ter jih malo po malo zamori. Ker ima leglo
visoko na deblu ali pa v vejah, ni ga tako hitro opaziti, v
starih drevesih ovadi ga navadno odpadajoči lub.

Močno napadena drevesa moraš čim prej tem bolj od¬
straniti. Tudi nastave bi mnogo koristile in pripomogle v zator.

Borova grizlica.

Grizlica kot kvarljivka nam ni nova prikazen. Kazen prvih
treh imeli smo še v vsakem poglavji ž njimi opraviti. Izmed
naših gozdnih dreves je zopet bor in sicer edini on, ki ima
tudi to gloto pri sebi na hrani.

Borova grizlica je po priliki velika kakor naša muha,
samo da je bolj debela in ploščata in da ima kakor vse griz-
lice štiri krila. Samica je nekoliko večja, ima črno glavo in
na njej tenke, malce nazobčane tipalnice, po truplu je rumeno
in črno pegasta in pasasta. Samec ima češljaste tipalnice in
je razen rumenih nog ves črn.

Bdrova grizlica se prikaže s pomladjo. Živahni samci ro¬
jijo nad borovimi vrhovi, samice pa leno lazijo po mladikah
in vsajajo jajca v borove iglice s pomočjo pilastega bodalca.
Ž njim namreč razporje iglico in potakne v zarezo podolgo¬
vato, bledo, zelenkasto jajčece in potem rez pogladi in zamaže.
Tako pospravi v eno iglico deset do dvajset jajec, potem gre
na drugo iglico, s te na tretjo in tako dalje, da je preskrbela,
vsa jajca, katerih ima kacih 120. Ko se ličinke izvale, regne
iglica in ličinke jo začno objedati in ostanejo tako dolgo sku¬
paj, dokler imajo hrane, potem se razlezejo. S prva glojejo
iglico ob robeh iu puščajo srednje rebro, pozneje pa žro vse
sčinoma. Gosenici podobna ličinka ima 22 nog in je zamazano
rumenkasto zelena, predno se levi, pa temno zelena. Glava je
ruša in črno pegasta, nad vsako trebušno nogo ima nadpičju
podobno morogo (;) in po vsem truplu je črno pikčasta, ka¬
kor zaprašena. Dorasla se skrči in zaprede na vejici v siv¬
kast, sodčku podoben zapredek, iz katerega za štirinajst dni
prodre grizlica v drugem zarodu. Oasi pa bube v zapredkih
zastarajo in grizlica pride še le druzega ali celo tretjega leta
ua dan. Ličinke druzega zaroda žro istoletne iglice iu se do¬
rasle na tleh pod mahom zapro v rujave zapredke, v katerih
prezimijo in se še le prihodnje pomladi zabubijo.

294

Grizlica žre najrajša na slabih, za¬
ostalih in glinastih borovcih stoječih ob
potih in na kraji gozda. Zategadelj tudi
ni posebno škodljiva. No kadar se močno
razpase, napada tudi odrasla in zdrava
drevesa in jim uniči mladike, da se usuše.
Do tega vendar pride redko kedaj, ker
ličinka ostane jeseni dolgo na drevji in
ker je precej občutljiva, gre je v slabem
in mrzlem vremenu mnogo po zlu. Ako
se je vendar v kacem kraji črez mero
namnožila, mora tudi človek na njo roko
vzdigniti. Najizdatniše jih zatiraš, ako vz-
pomladi meseca maja in jeseni meseca
septembra obiraš gosenice. Takrat je nam¬
reč še vsa zalega skupaj, pozneje se raz¬
lezejo. Z nizkih drevesec, katera človek
lehko z roko doseže, otepajo ali otresajo
se gosenice v kako posodo. Večja debla
vecana), ^hcmka, c ) 'j e  treba stresati, da gosenice počepajo
na tla, in potem se poberejo ali pa po¬
hodijo. Jeseni pomečejo vetrovi in deževje
sila gosenic na tla, ki se potem v kup zgnetene še dolgo časa
tišče oh deblu. Takrat jih je treba pokončavati. Po zimi, do¬
kler ne zapade sneg, in vzpomladi pobirajo naj se zapredki pod
mahom. K temu delu dobri so tudi otroci in slabotne ženske,
a koristno je tem več, ker se ob tej priliki pobere in uniči
še tudi velika množina druzih škodljivcev. Pridni pomagači
pri zatiranji so tudi ptiči, ako jih pustiš z mirom in tudi
skrbiš, da jih drugi ne vznemirjajo brez potrebe.

Borova grizlica predica.

Grizlica predica je znatno večja od navadne bdrove, in
ima po priliki velikost naše mesarske muhe. Samica je črna
in po glavi in na plečih rumeno morogasta, na širocem in
ploščatem zadku ob straneh rudeča. Tudi noge in tipalnice so
rudeče. Nekoliko manjši in tanjši je samec, pisan tudi tako,
ali rumenih morog nema toliko.

Ta grizlica prihaja še le o polovici meseca maja in sa¬
mica prileplja svoja podolgovata na obeh konceh zašiljena
jajca posamična na bdrove iglice. Tudi nje ličinka je gosenici
podobna, ali razloča se od navadne borove grizlice v tem, da

Borova grizlica.
ci)  žuželka (dvakrat po-

295

ima samo šest prsnih nog, trebušnih
pa nič in prav na konci ima še dva,
nožicam podobna rogljička. Nje glava
je rujavkasta in temno pikasta, kratke
tipalnice črne in rumeno kolobarčaste.

Truplo je časi bolj zeleno, časi bolj ru¬
meno, a spodaj zmerom jasnejše. Po
hrbtu in ob vsakej strani se jej vleče
temnejša proga, in pod stransko progo
še rumena črta. Nekaj posebnega ima
tudi v tem, da prede. Kakor se iz¬
vali iz jajca, začne jesti in ob enem
tudi presti. Od tenke svilaste preje Borova grizlica predica,
napravi si med iglicami prozoren spre- spodaj nje ličinka,
dek, v katerem tiči in žre. Kadar nema

več hrane, izleze polagoma iz spredka, odgrizne si eno iglico
blizu pri dnu in jo povleče za seboj v spredek in potem jo žre
po volji. Povsod, koder hodi prede prejo in s časom je vejica,
na katerej se nahaja in žre od spodaj proti vrhu, vsa opredena.
Navadno žr6 samo stare iglice, ako so pa v velikih množicah,
oklestijo vse, da so veje popolnoma gole. Z oglodanih vej po¬
maknejo se na više stoječe in spredki so zmerom očitnejši,
ker blato in odgriznene iglice v njih zastajajo. Dorasla ličinka
spusti se ob niti z drevesa na tla, zarije se v zemljo, kjer si
napravi in izgladi jamico, v katerej prezimi gola kakor je in
še le prihodnje pomladi preobrazi se v bubo.

Predlci so najljubši 30 do dOletni borovci, a dokler žr6
posamične, ne more se o škodi skoro govoriti. Drugače je pa
stvar takrat, kadar se mrčes razmnoži
in se poloti tudi mladega brstja, so-
sebno, ako se žretje in pustošenje po¬
navlja skozi več let. Taka debla začnd
vsihati in človek se mora tedaj geniti.

Jeseni se naženejo svinje v gozd ali pa
se zemlja okolo objedenih dreves pre¬
koplje. Vzpomladi, predno grizlica roji,
zabijejo se okoli objedenega borovja do
poltretji meter visoki borovi koli ali
rakle, ki so obeljene in s katranom na¬
mazane. Boječe grizlice sedajo rade na
te kole in se prilepljajo na nje. Vsako
toliko časa je treba polovljene pomoriti
in, če je treba, pomaz ponoviti. S tem

296

se pokonci mnogo mrčesa, ali vendar je treba tisto in še
drugo leto zatirati gosenice. Drevesa in, če to ne bi dosti iz¬
dalo, tudi veje morajo se močno stresati in pod nje se raz¬
prostre kaka plahta, da se gosenice laže najdejo in bolj gotovo
pokončajo. Z največjim uspehom se to delo opravlja zjutraj
zgodaj.

Yelika lesna osa.

Glede velike lesne 6se gozdnarji niso enacih misli. Ne¬
kateri menijo, da je zelo škodljiva in da v velikem številu
tudi zamori drevesa. Besnica je, da so časi smrekovi parobki
pa tudi stoječe smreke vse izprevrtane po lesnih osah. Drugi
zopet pravijo, da lesna osa sama ob sebi, če tudi se nahaja
v večjem številu, ne uniči drevesa, temveč da pri tem samo
pomaga drugim zajedavcem, da je prej končajo. No bodi si
stvar tako ali tak6, toliko je gotovo, da je žival zelo nevšečna
in tudi škodljiva uže zastran tega, ker tiči večkrat v uže po¬
delanem lesu in pride v stanovanjih iz novega poda ali po¬
hištva na dan, naredivši v njem veliko luknjo.

Lesna osa je velika žu¬
želka valjastega trupla, ki
se okončuje v bodico, pod
katero ima samica še daljše
bodalce, s katerim vsaja
jajca. Truplo je črno, ru¬
mene so samo tipalnice,
noge od kolen počemši in
dve lisi izza oči. Pri sa¬
mici sta na zadku prva
dva in zadnji trije obročki
zgoraj rumeni, samec je
po vsem zadku razen zad¬
njega črnega obročka za¬
mazano rumen. Po glavi
in po prsih je črno dlakav.

Velika lesna 6sa leta po
leti glasno brneč, in samica
zvrta z bodalcem skozi luh
globoko jamico in položi
vanjo po eno jajce. Bodalce
vrta tak6 hitro, da je v petih minutah eno jajce preskrbljeno,
a pravijo, da jih ima več nego sto. Najrajša jih vsaja smrekam

a)  žuželka (samica), b)  konec zadka od
strani, c)  ličinka (nar. vel.)

297

pod lub, časi pa tudi jelkam. Ličinke so bele, mesnate in imajo
šest prsnih nog in zadaj kratko bodico. Z močnimi čeljustimi
grizejo les in delajo dolge, zavite, s črvojedino napolnjene rove.
Tako živč najmenj dve ali tri leta, naposled se konci rova za¬
bubijo in preglodavši se skoz les in lub pridejo obe na dan.

Ose same ni moči loviti. Zatirati se more le s tem, da
se odstranijo parobki in medla bolehava drevesa, katerim naj-
rajša izroča svojo zalego. Debla, na katerih so videti velike
okrogle luknje, hranijo gotovo v sebi še mnogo ličink, zatega¬
delj jih je treba spraviti iz gozda in za drva razcepiti.

Borov prelec.

Borov gozd menda nema hujšega neprijatelja, nego je borov
prelec, katerega vidiš tu z gosenico vred v pravej velikosti
upodobljenega. V barvi se močno izpremina. Prednja krila so
belkasto, rujavkasto ali rudečkasto siva, izza srede imajo pre¬
cej širok rjast pas, v sredi pa belo piko. Zadnja krila so sivo
rudečkasta. Manjši samec ima širše češljaste tipalnice in je
temnejši.

Metulj leta nekaj po kresu. Neokretna in lena samica sedi
po deblih, živahnejši samec pa leta v mraku in po noči. Ne¬
koliko dni pozneje začne samica nesti jajca. Najljubši so jej

Borov prelec in njega gosenica.
(Nar. vel.)

298


stari borovci, rastoči na peščenih in suhih tleh. Prileplja jih
po več skupaj na razkavo skorjo, mlademu borovji pa med ■
veje in iglice. V višavo ne gre, ker je pretežka. Jajca, katerih
samica znese do dve sto, so okrogla, s prva zelena, kesneje
osiva. Za kake tri tedne izvale se gosenčice, ki najprej pojedo
lupine jajca, iz katerega so se izlegle, potem pa splezajo kvišku
proti vrhu. Tu začno tekoj objedati iglice in žro tje do pozne
jeseni. Ko nastopijo mrazovi, gredo po deblu navzdol ali pa
se spuste ob niti na zemljo ter si poiščejo pripraven zimski
stan. Naj raj še se zavlečejo pod mah, ki raste v blazinicah, ali
pa pod steljo. Tu si narede jamico, zvijejo se v kolač in otrp¬
nejo. Ako ni maha ali stelje, stisnejo se ob kak parobek ali
ob kako korenino. Ko so šle zimovat, bile so na pol dorasle,
ali pa še ne.

Na pomlad se zemlja ogreje, gosenice ožive in se napo¬
tijo zopet na drevesa. Nekaj dni ne jedo nič, toliko večja je
pa požrešnost pozneje. Jesenskega žretja na drevesih ni znati,
ker takrat so gosenice še premajhne, toliko očitnejša je pa
škoda zdaj, ker gosenica potrebuje zmerom več in žre blizu
do kresa. Nekdo je preračunil, da vsaka gosenica potrebuje
okoli 1000 iglic. Potem se ni čuditi, da so v krajih, kjer se
ta metulj močno razpase, razhodni gozdi po leti do polti ob¬
jedeni. Ako primanjka bora, dobra je za silo tudi smreka ali
mecesen, druzega listja se pa ne dotakne.

Gosenico je od druzih jej podobnih lehko razpoznati po
dveh lepo modrih, žametastih lisah, na drugem in tretjem
obročku. Sivkasta je ali rujavkasta in s temnejšimi lisami pi¬
sana. Na vsakej strani ima dve vrsti bradavic, iz katerih rasto
krajše in daljše ščetinaste dlake. Dorasla zaprede se med ve¬
jicami ali pa tudi na deblu v neki volnast, umazano belkast
ali rujavkast zapredek, v katerem počiva temno rujava, skoro
valjasta buba. Za tri tedne izpreza se iz nje metulj. V gozdih,
kjer je prelec dobil premah, ne razvija se tako pravilno, in onde
je po leti h krati najti jajca, gosenice razne velikosti, bube
in metulje.

Škoda, ki jo bdrov prelec napravi, je časi neizmerna, ker
gosenica žre dvakrat na leto in sicer ogoli drevesa večkrat do
polti, da si več ne opomorejo in poginejo in to tem bolj go¬
tovo, ker za goseuice pridejo radi tudi zalubniki. Gosenica je
kosmata in nje kosmatine imajo v sebi neko hudino, zatd ptice
ne marajo toliko za njo, kar je se ve da samo mrčesu v prid.

Borovega prelca je treba na vse kriplje zatirati. Pod zimo,
predno zapade sneg, pobirajo naj se gosenice v zimskih ležiš-

299

čili, po leti zapredki po vejali in na deblih, pozneje metulji in
tudi jajca, ki so toliko debela, da jih je m6či lehko opaziti.
Metulji sede zmerom na tistej strani debla, ki je od vetra in
dežja obrnena. Z mladih dreves se otresajo in pobirajo gose¬
nice, kakor je bilo uže večkrat nasvetovano. Časi je treba kak
močno okužen zavod (del gozda) tudi zažgati, da pogori do
tal. Zlasti se ima to zgoditi takrat, ko so se gosenice zaprele
in je velika nevarnost, da bi se metulji širili dalje po bližnjih,
še zdravih zavodih. Samo ob sebi se razumeva, da se ima to
zgoditi z največjo previdnostjo in skrbljivostjo, da ogenj ne
poseže črez odločeno mejo.

Z največjim uspehom pa v novejšem času zatirajo prelca
s kolomazom. Zgodaj vzpomladi namreč, ko so gosenice še v
zimskih ležiščih, ogladi se z rezilom raskavi lub na ped široko
okoli in okoli debla in potem se gladina namaže z navadnim
kolomazom. P6maz brani mladim gosenicam pot na drevo, na
kupe se zbirajo pod njim in naposled poginejo. Ako se kolo-
maz začne sušiti, ni več lepek, in pomaz je treba ponoviti.
Kolomaz se ve da je treba imeti uže pripravljen. Da se pa
potrebna množina tega mazila za časa more oskrbeti, potrebno
je v napadenih gozdih, da se jeseni za poskus namaže nekaj
debel, ki se potem vsak dan pregledujejo in navzdol potujoče
in na kolomazu ujete gosenice štejejo. Ako se jih je na vsacem
deblu na črez ujelo deset, tedaj je na pomlad treba misliti na
mazanje.

Na vso srečo ima pa borov prelec med drugimi žuželkami,
sosebno med znanimi nam najezdniki toliko neprijateljev, da
ga naposled omagajo ali ga vsaj na toliko ustrahujejo, da
škoda po njem storjena, ni tako ogromna. Še več nego na¬
jezdniki, pomori jih neka bolezen, ki gre kakor kuga po go¬
senicah. To je namreč neka plesen, ki se zavrže v njih, se
jako hitro razvija in umori vsako napadeno gosenico.

Borov veščec.

V družbi s prejšnjim nahaja se še drug, tudi precej velik
metulj, ki pa niti z daleč ni tak6 škodljiv kakor prelec. V
misli nam je borov veščec. Dolga in ozka prednja krila so na
pepelnastem dnu črno morogasta, mnogo manjša zadnja pa
rujavkasto siva. Debeli, na konci prirezani zadek ima bele in
črne, v sredi pretrgane pase.

V borovih gozdih videva se metulj meseca junija. Po
dnevi sedi mirno na deblih in drži krila v podobi strehe zlo-

300

O " 1

0

cr*

gosenice borovega prelca v
tudi veščeceve bube ter se

žena ali pa nekoliko raz¬
prta. Proti večeru oživi in
leta močno brneč od cveta
do cveta. Oplojena samica
prilepi potem svoja jajca
na borove iglice, po kacili
deset na eno. Gosenica je
gola in ima šestnajst nog
in črnikast rožiček na pred¬
zadnjem obročku. S prva
je rumenkasta, pozneje ru-
javkasto zelena in vzdolž
petkrat rumeno, po sredi
hrbta pa rušo progasta.
Očitne dušnice ob straneh
so rudeče in črno obrob¬
ljene. Ako jo primes v roko.
meče se s prednjim kon¬
cem sim ter tje in pušča
iz gobca neki rujav sok.
Do jeseni žre iglice, a ko
je dorasla, gre z drevesa
in se pod njim na tleh za¬
bubi v usnjasto, temno ru-
javo bubo.

Gosenica je sicer na boru
škodljiva, ali sama ob sebi
ga nikdar ne zamori. Tudi
se nikoli takd silno ne raz¬
pase, kakor nekateri drugi
metulji.

O priliki, ko se iščejo
zimskih ležiščih, poberejo se lehko
z onimi vred pokončajo.


Prstenčar.

O prstenčarji smo govorili v IV. poglavji ter smo ga pri¬
števali najškodljivejšim metuljem na sadnem drevji. Tukaj
pride zopet na vrsto, ker kvarljivec se večkrat nahaja tudi na
gozdnih drevesih, posebno na hrastih, gabrih, brestih, na glogu
in na črnem trnu. Škoda tu sicer nikoli ne more biti tolika,
kakor po vrtih, ali časi se vendar močno razpase. Zatirati ga

je treba uže zategadelj, ker je zmerom nevarnost, da iz gozda
zaide v vrte. Podrobno ga tukaj ne bodemo opisavali. Vse,
kar je o njem vedeti treba, najdeš v tej knjigi na 165. strani.

Hrastova sprevodnica.

Ta metulj je na posebno slabem glasu, nekaj zato, ker
je njega gosenica po hrastikih časi zelO škodljiva, nekaj pa,
ker je strupena. Kar se zadnjega svojstva tiče, pisali smo o
njem uže v I. poglavji na 33. strani, kamor zavračamo bralca
tudi glede opisa. Tukaj porečemo dve, tri besede o gosenici
kot gozdnej kvarljivki.

Sprevodnica živi na hrastji, toda ne povsod. Kjer se po¬
kaže, razmnoži se navadno silno in ogoli hraste, stare in mlade,
do polti. Kes da se objedeni hrasti zopet obrstijo, ali mnogo
jih boleha vsled goseničnega žretja, veje vsihajo in mnogo dre¬
vesen gre popolnoma po zlu. Ako jim zmanjka hrastja, raz¬
krope se po drugih drevesih, kajti nobeno listje se jim ne
upira, ako ni tega, polotijo se celd pdljščine.

Rekli smo v I. poglavji, da se gosenice drže po dnevi
zmerom na kupu ter da so preprežene z neko lehko prejo. Te
kupe je treba treti in mečkati, se ve da ne z golimi rokami.
Sploh je pri tem delu treba velike opreznosti. Delavec naj si
natakne rokavice, rokave naj si spodaj zaveže, hlače naj vtakne
v škornje, vrat naj si zavije in tudi črez usta in nos naj si
zaveže kako ruto. Pozneje, meseca julija, ko so se gosenice
zabubile skupno v velikem zapredku, obirajo naj se te mošnje
z dreves in sežigajo na mestu. Pa tudi pri tem delu človek
ni nikdar dosti previden in oprezen.

Kazen hrastove sprevodnice ste še dve drugi, živeči obe
na borih. Navadne borove sprevodnice  gosenica drži se
tudi v kupih na drevji, toda dorasla gre na tla, katera pre¬
prede s svilnatimi nitimi in se onde tudi zabubi. Gosenične
dlake so takisto strupene in gosenica hodi tudi v sprevodih
na žretje. Pri nas je še nisem videl.

Laška sprevddnica  nahaja se v deželah okoli Sred¬
njega morja, v Dalmaciji, na Laškem i. t. d. Tudi ta dela na
korih velike mošnjaste spredke in v vsakem živi vsa zalega
e ue matere.

302

Smrekov prelec ali mniška.

Imenuje se smrekov prelec, ker se največkrat nahaja na
smreki, ali tako pa vendar ni na njo navezan, kakor bi človek
lehko sodil po imenu. Jako je muhast in kjer smreke rastč ■
pomešane med borovci, živi časi samo na teh in se onih niti
ne dotakne. Toliko je pa gotovo, da je največ škode naredil
na smreki, ki je, kakor uže vemo, mnogo mečja in občutlji¬
vejša od bora. Časi se nahaja pa tudi na listnatem drevji in
kadar se je močno razpasel, ne dela nobenega razločka več.

Mniška je gobavcu ali
žvagarju (glej na 166. str.)
zelo podobna, samo da med
samcem in samico ni to¬
likšnega razločka, in da
samica nema zabreklega
in z rujavo dlako obraste-
nega zadka. Prednja krila
so bela in s črnimi, ne¬
pravilno izveriženimi pa-
sastimi črtami našarana,
zadnja pa jasno sivkasta.

Pri nas mniška, če se .
tudi nahaja tu in tam, ni¬
koli nema tistega pomena, kakor na Ruskem, Poljskem in
Nemškem. Ne more ga imeti uže zarad tega ne, ker pri nas
ni tacih prostranih smrekovih in bčrovih gozdov, kakor onde.
Neizrečena preglavica bila je mniška imenovanim deželam po-
čenši od 1845. leta, ko se je v velikanskih množicah pojavila
na Uralu in se od onod širila proti zapadu vse do leta 1860.

Na Poljskem si leta 1852. mnogi vldstelji niso vedeli drugače
pomagati, da so požgali cele gozde, samo da bi se rešili tega
mrčesa. Leta 1853. nabrali so v enem samem gozdnem okraji
(Rothebude) od avgusta do maja druzega leta blizu tri cente
jajec (okolo 150 milijonov) in poldrugi milijon letečih samic.
Ali pri vsem tem je bilo v istih gozdih 1854. leta zopet vse
pod gosenicami in na tisoče juter najlepših gozdov je šlo po
zlu. Ljudem je upalo srce, videli so, da vse delo ne izd& prav
nič. Ali vlada je vendar dala ukaz, da se imajo gnezda mla¬
dih gosenic iskati in zatirati. Do 18. maja se je to tudi prav
pridno delalo, ali vse je bilo zastonj. Navzlic vsemu temu raz¬
širila se je gosenica po vsem okraji in do 12. julija, ko je ue-

Smrekov prelec.
(Nar. vel.)

303

hala žreti, opustošila je in do konca uničila osem sto oral
smrekovega gozda. Poleg smreke je šel gaber gosenici najbolj
v slast. V pasjih dneh je bilo zopet vse pod metulji. Pobirali
so jih, kar se je dalo, ali delo je šlo prepočasi od rok, zat6
so po opustošenih gozdih po noči kurili, kar pa vendar ni
imelo pričakovanega uspeha, dasi je mnogo metuljev zgorelo.
Edino to dobro so imeli ti ognji, da so samice onde po golih
deblih odkladale svojo zalego in da niso dalje letele. Jajec je
bilo pa v strašanskih množicah, debla so bila vsa ž njimi po¬
krita, da so imela še drugo skorjo od jajec. Pa ne samo
smreke, temveč tudi druga drevesa, celo nizke zeli in trave,
lesene ograje in tudi opaži na hišah, s kratka vse je bilo pod
jajci. In tako je s pomladjo 1855. leta oživelo toliko gosenic,
kakor jih svet menda še ni videl. Po vejah jih je bilo na
kupe, da so se pod njih težo šibile. Blato je padalo tako gosto,
da je bilo slišati, kakor bi šel močen dež in po tleh je ležalo
po tri do šest palcev na debelo. Gosenica je zdaj žrla vse
vprek, kar jej je prišlo pod zobe. Do 27. junija je bilo samo
v tem okraji (Kothebude) črez 10.000 oral črnega gozda do
polti oglodanega in drugih 5000 oral močno poškodovanih.
Mrčes pa še ni bil dorasel in do konca julija je šlo vsega
skup 20.000 oral gozda, največ smrekovega, po zlu. Metuljev
je bilo potem toliko, da je bil gozd videti, kakor bi ga bil
sneg zapadel in kadar se je vzdignil kak roj, zdelo se je člo¬
veku, kakor bi s snegom najhuje melo. Na Ruskem je bila
škoda še veliko večja. Preračunali so, da je v vseh teh letih
mniška ugonobila do devet milijonov hektarov gozda in da se
je zarad nje posekalo sto in deset milijonov kubičnih metrov
lesa, in sicer na Ruskem 96 milijonov, na Pruskem pa 14
milijonov.

Mniška leta konci julija in samica potika svoja jajca za
raskav smrekov ali bdrov lub po pet do petdeset skupaj. Pri
tem delu se jej zadek stanjša in močno podaljša, zato so jajca
na luskavem lubn dobro skrita. Najdeš jih le, ako odtrgaš
lusko, okrogla jajca so ruša in se bronasto izpreminajo. Meseca
aprila izvale se rumene gosenice, ki pa hitro počrne. Nekaj
dni ostanejo skupaj  — časi do šest dni — potem še le
gredd v vrh na iglice. Žro pa jako potratno, borove iglice od¬
vržejo velik kos, takisto pojedo listji navadno samo dno okolo
petlje. Dorasla gosenica je gobavčevej podobna. Precej kos¬
mata je, dlake so navadno rudečkasto, časi pa tudi zelenkasto
sive in stoje na rudečih in modrih bradavicah. Na drugem
obročku ima žametasto liso in od nje vleče se po hrbtu temno

304

rajava proga, ki je pa na osmem obročku in na konci sed¬
mega in v začetku devetega pretrgana z jasnejšo liso. Buba
je temno rajava in se izpremina bronasto ter leži v prav rahlem
spredku ob deblu ali pa med iglicami.

če tudi se redko kedaj prigodi, da bi se mniška tako na¬
množila, kakor je bilo zgoraj opisano, jo je vendar povsod,
kjer se nahaja, imeti pod pazko. Kakor bi se kje pokazala v
večjem številu, morala bi se zatirati. To se najbolje zgodi,
ako se pobirajo jajca, za kar je čas od meseca septembra do
aprila. Najbolje je, ako se pod drevesom tesno okolo debla
razprostre kakeršno koli prostiralo in se potem raskava skorja
z zalego vred s kacim kratkim nožem ali z rezilnikom postrže
z drevesa. Jajca se pomečejo na planem v ogenj, toda po
malem, ker silno pokajo.

Z uspehom se pokončujejo tudi mlade gosenčice s prva,
dokler so še skupaj v gnezdu. Drevesa se pregledujejo od tal
do vrha in kjer se najde tako gnezdo, zmesti se z roko, ki je
oblečena v rokavico ali ovita s kako cunjo. K temu delu se
ve da so potrebne tudi lestve. Naposled je treba tudi metulje
loviti in mečkati. Da se pa s tem delom ne zamudi preveč
časa, pokončujejo naj se le samice, katere se vsak otrok hitro
nauči razločevati od samcev. V slabem vremenu in pa zgodaj
zjutraj jih je pobirati in treti, ker takrat sede mirno.

Konečno še omenimo, da je od mniške do konca oglo¬
dane smreke kar mogoče hitro posekati in obeliti, nekaj ker
tak les rad hitro gnije, nekaj pa, ker se vanj dragi škodljivci,
zlasti zalubniki radi naselijo. Bor ni tako občutljiv, dostikrat
si še opomore, ako tudi je izgubil tretjino, časi celo, ako je
izgubil polovico iglic.

Bukov prelce ali rusorepka nahaja se menda pri nas
povsod, toda zmerom le posamična in nikoli škodljiva, kolikor
je meni znano. Ne živi pa samo na bukvi, temveč tudi na
raznem drugem listnatem drevji, sosebno na hrastu, pa tudi
na sadnih drevesih. Toda samo na bukvi se časi tako raz¬
množi, da je res škodljiva. Pa kakor smo uže rekli, zgodi se
to pri nas prav poredkoma.

Gosenica je tako očitna in nenavadna, da jo človek hitro
zagleda, ako se kje nahaja v večjem številu. Lepo ramena je
in ima na četrtem, petem, šestem in sedmem obročku precej
dolge ščetke od rumene dlake, na enajstem pa še daljši, ro-
žičku podoben čopek rudečkaste ali rase barve. Odtod tudi
drago ime: rusorepka. Zareze med ščetkami so črno žametaste,

305

pokažejo se posebno, kadar se gosenica zvije. Osmi, deveti in
deseti obroček imajo ob hrbtu na vsakej strani tudi tako črno
morogo. Polna je bradavic, iz katerih rasto dolge dlake. Mlada
je skoro črna.

Izvali se kmalu po kresu. S prva se spušča po niti na
tla, ako se strese drevo, na katerem žre. Kadar je večja, ne
prede niti, temveč cepne na tla, zvije se in leži za-mrtvo.
Dorasla gre z drevesa in se zabubi meseca oktobra na tleh
pod mahom in resjem v precej gostem ali vendar prozornem
spredku.

Meseca maja in junija letajoči nočni metulj je umazano
belkast in na prednjih krilih rujavkasto sivo zaprašen. Prek
njih gredo trije rujavkasti, nepravilno zobčasti pasi, a na spod-
njej strani ima vsako krilo rujavkasto pego. Zadnja krila so
čisteje bela z zabrisanim temnim pasom v sredi. Samica znese
belkasta jajca posamična na debla.

Kjer bi bilo potrebno zatirati rusorepko, mečkajo naj se
jeseni gosenice, ko pridejo z dreves v dno debla in se tu, zlasti
pri slabem vremenu, nekaj časa drže skupaj, predno se gredd
zabubit. Kjer tla niso preveč zarastena, iskale bi se s pridom
tudi bube.

Gobavec ali žvagar ne dela škode samd na sadnem
drevji (išči na 166. strani), temveč tudi na raznem listnatem
in časi celo na igličnatem, kajti ni je morebiti gosenice, ka-
terej bi šlo vse tako v slast, kakor gobavčevej. V Gorici našel
sem jo celo na smokvi, čegar trdo usnjasto listje se drugače
gosenicam upira. V svojem dejanji in nedejanji je gdbavec kot
metulj in gosenica najbolj podoben smrekovemu prelcu ali
mniški. Zato ga je pa tudi prav takd treba v strah prijemati in
zatirati, ako bi se kje črez mero namnožil. Ob slabem vre¬
menu (v dežji) iščejo gosenice zavetja, zategadelj je dobro, ako
se jim tu in tam obesi kaka stara cunja ali suknena krpa.
Izkušnja je potrdila, da se tačas gosenice rade skrivajo in zbi¬
rajo pod take nastave.

Zlatoritka je bila opisana tudi uže poprej (na 168. str.)
in prišteta najškodljivejšim mrčesom na sadnem drevji. Biva
pa tudi na hrastih, na bukvah, na gabrih in brestih. In ker
je zmerom nevarnost, da metulj iz gozda ali z blizu hiš ras¬
točih dreves ne preleti v vrte, mora se povsod gonobiti, kar
ni težko, ker gosenice stanujejo po zimi v tako velicih in očit¬
nih zapredkih, da jih je uže z daleč videti.

Škodljive živali.

20

306

Borova mora.

Na železnici med Zgorelicami in Berlinom ustavile so
1867. leta gosenice vlak, da ni mogel naprej. Crez železniški
tir lezia je namreč tolika množica gosenic, da je od maščobe
strtih bil tako gladek, da so se kolesa le vrtela, a prijemala
niso. Bila je gosenica borove more. Iz tega lehko vsak pre¬
sodi, koliko mora po teh krajih biti mrčesa, ako se ga na že¬
lezniškem tiru toliko nakopiči. Pri nas kaj tacega ni mogoče,
ker nemarno prostranih bdrovih gozdov. Ali nahaja se vendar,
in tudi pri manjšem številu je škoda, po njej storjena, več¬
krat prav znatna.

B6rova mora je jako
živo pisana in se od dru-
zih sorodnic razloča v
tem, da se tudi po dnevi
prav živahno preletava.
Prednja krila imajo na
rumenkasto rudečem, ci-
metastem dnu belkasti
ali višnjasti, s polumese-
cev zloženi verižnici in
bele, sivo obsenčene lise.
Zadnja krila so sivkasto
rajava, belo in rujavo
resasta. Oprsje je iste
barve kakor prednja, za¬
dek pa kakor zadnja kri¬
la. Spodaj so vsa krila
rujavkasto siva s temnimi mesečastimi lisami v sredi. Na raz-
tegljaj meri blizu 40 milimetrov, samec je nekoliko manjši.

Metulj leta zgodaj vzpomladi, časi uže meseca marca, in
seda tudi na vrbove mačice, srkajoč onde sladčico. Oplojene
samice prilepljajo potem svoja bledo zelenkasta jajca v vrli
bora na iglice, in sicer po šest do osem na vsako. Najljubši so
jej mladi borovci. Meseca maja izvale se gosenčice in te
gredo tekoj na mlado brstje, ki prav tačas začne poganjati.
Tu se zarijejo tako globoko, da jih od zunaj ni moči opaziti.

Ali brstovi začno sehneti in odmrjd. Drugo leto sicer zo¬
pet poganjajo iz nožnic, toda na slabih tleh, in če k temu še
nastopi suho poletje, hira drvo bolj in bolj, in naposled se
usuši.

Borova mora.
(Metulj in gosenica.)

307

Gosenica je rumenkasto zelena in ima vzdolž tri bele
proge, eno posred hrbta in po eno na vsakej strani, a pod to
še eno pomarančasto. Glava je rajava in temno morogasta.
Mlade gosenčice so vse zelene. Meseca julija so dorasle in
gredd z drevesa ter se pod njim v maku ali v zemlji zabubijo
'brez zapredka.

S pridom se borova mora zatira, ako se od meseca avgusta
počenši pobirajo svitK rujave bube pod makom in pod na-
stilom. Zlasti v rahlej prsti, ki se je naredila s segnitega
parobka, nahajajo se rada cela gnezda. Prašiči, zagnani ob-
sevre v gozd, opravijo to delo tudi prav dobro. Kjer bi se
mora nenavadno zapasla, treba bi jo bilo stresati z dreves na
prostirala in ker gosenica s pomanjkanja hrane potuje, bilo
bi dobro kopati grabne in jo va-nje loviti in onde pokončavati.
No povsod, kjer se je pokazala v večjih množicah, pritisnili
so tudi v neverjetnem številu razni njeni neprijatelji, sosebno
najezdniki, ter so jo v kratkem času malo ne zatrli. Največ
pa jih pomori neka plesen.

Borov pedlc.

Ko je borova mora dorasla in šla z drevesa, pokaže se
na njem pogostoma še neka gosenica, ki je na prvi pogled
morovej prav podobna, ker je tudi zelena in belo in rumeno
progasta. Kazloča se vendar od te in tudi od drugih podobnih,
da ima zeleno glavo in samo deset nog. Izvali se meseca
julija, ali še le avgusta se ovadi z žretjem. Žre namreč prav
razmetno in potratno, kajti iglico pregrizne pri sredi, zgornjo
polovico zavrže in tudi od spodnje le malo poje. To je pa
zopet dobro, da se največ drži starih enoletnih iglic, in še le
potem, ko starih ni več, loti se tudi letošnjih. Ob lepem
vremenu spušča se rada ob niti navzdol in pleza zopet nazaj,
kakor za kratek čas. Doraste navadno še le meseca novembra,
da, časi je še celo decembra na vejicah. Tedaj se spusti ob
niti na zemljo in se tu zabubi, prav takd, kakor je bilo o
bdrovej mori povedano.

Mesec maj ali junij dd metulja. Ta je lepo, ali po spolu
različno pisan. Samčeva krila so belkasto rumena in temno
rujavo obrobljena, ali ta rob je jako širok, tako da ga je več,
nego svetlega dna. Spodaj so prednja krila kakor zgoraj, samo
bledejša, zadnja so pa spodaj svetlo rujava in imajo belo,
proti robu širšo črto in dva rujava pasa. Samčeve tipalnice
so nitkaste. Metulji letajo jako živahno tudi o belem dnevu

20 *

308

po mladem gostem borovji. Samica prileplja svoja drobna,
zelena jajčka po vrsti na iglice.

samec,

Borov pedic,

samica.

Škoda, narejena po borovem pe-
dicu, navadno ni posebno velika.
Mrlik vsaj je za njim prav malo, in
še te imajo na vesti največ drugi
škodljivci — zlasti zalubniki, — ki
se radi selijo na oslabela drevesa. Po
samem pedici se b6r navadno opo¬
more, če tudi nekako hira in v rasti
zastaja. Opazuje se posebno to, da
objedeni b6ri drugo leto časi za mesec
dni pozneje poganjajo in novo brstje
je zmerom revno in kratko. Pa vendar
se ni treba prenagliti s sekanjem,
tudi tedaj ne, ako so bili bori do
polti objedeni. Če druzega leta pedic izostane in če tudi
drugi kvarljivci ne pritisnejo, mogoče je še zmerom, da se
zavod opomore in popravi.

V zator se druzega ne dd storiti, nego pobirati bube pod
drevjem, ali pa puščati v gozd svinje, ki ga bolje očistijo
nego človeške roke.

Bdrovega pedica
gosenica in buba.

Borov sukač.

Borov ter borov, pa spet borov, brez konca in kraja! Tu
rilčkar, tam zaliibnik, zdaj grizlica taka, zdaj spet drugaka.
Pa zopet na izmeno prelec in veščec, pedic in sukdč, da ne
govorimo o družili njegovih zajedavcih nižje vrste. Ko ga
človek vidi, kak6 pust in dolgočasen stoji na slabih peščenih
tleh, nikoli bi ne mislil, da je takd sladdk.

O sukačih smo uže govorili na več mestih. Vsi so bili
majhni metuljčki, katerih gosenice žive med vsiikanimi listi,.

309

ali pa tudi v sadovih iu popkih. Borovega suk&ča gosenica
pa biva v brstji na mladih borovcih. Metuljček pride na
svet po leti, a da si je živo pisan, ga človek prav lehko zgreši,
tem več, ker po dnevi mirno žedi med iglicami. Na večer
oživi in obletava borove vršiče in samica polaga posamična
jajca na vrhovne popke. Izvalivša se gosenica gloje okolo
popkov, toda pred zimo na njih ni znati še nobene škode.
Obgrizeni popki so le bolj s smolo zaliti nego drugi zdravi.
Ko je gosenica tukaj prezimila, loti se vzpomladi mladega
brsta in se ovadi s tem, da se napadeni brst začne kriviti in
sicer tem bolj, čim daljši je. Večkrat pokončd tudi več bliž¬
njih brstov. Opaziti je ni tak6 lehko , ker dela skrita pod
neko odejo s smole in preje. Vkrivljeni brsti, ki so samo od
ene strani poškodovani, poravnajo se pozneje zopet, ali vendar
se jim še leta in leta poznd, ker so nenavadno dolgi in vise
v stran. Vršič pa, katerega je gosenica izprevrtala in raz-
orala, usuši se in odpade, a na njegovem mestu požene iz
nožnic več novih. Tako drevo nema potem pravega vrha,
videti je metlasto in ne vzraste več v lepo deblo, temveč
ostane kakor zamorjeno in grmasto ali čumasto, zlasti na
slabej zemlji.

Borov suk&č je na prednjih
krilih rumenkasto rudeč, kakor o-
peka, a prek njih gredd nepravilne
valovite črte, ki se srebrasto lešče
in tu in tam na modro izpreminajo.

Zadnja krila so rujavkasto siva. Spo¬
daj je metulj temno siv in na pred¬
njih krilih ob gornjem robu belo in
rudeče lisast.

Gosenica je s prva temno rujava, pozneje svetlejša, samo
glava, tilnik in pločice na prsnih nogah so svetlo črne. Do¬
rasla zabubi se onde, kjer je žrla in za mesec dni preobrazi
se metulj.

Proti temu škodljivcu človek nema pomagala. Edino, kar
moreš storiti je, da meseca maja in junija odščipneš in sežgeš
vsak brst, ki se krivi. To pa se ve da moči je izvesti samo
v malem. Kjer se je v večjih zavodih razširil suk&č, gospo¬
dari navadno tako dolgo, dokler ga najezdniki ne ukončajo.

Tudi jela ali hoja ima svojega sukača, ki vzpomladi za¬
jeda mlado brstje, da se vse skrivi in se usuši. Zelena go¬
senica z rujavo glavo in spredaj belo obrobljenim tilnikom

Borov suk&č.
(Nar. vel.)

310

tiči med iglicami v lehkem spredku, kjer se tudi zabubi.
Jelov sukač ima pepelasta. prednja in rujavkasto siva zadnja
krila ter so prednja rušo lisasta in morogasta, kakor omra-
morjena.

Jelov suk&č je zelo škodljiv in težko se ga je rešiti.
Najbolje je, ako se napadena drevesa za časa odstranijo, da
se metulj ne razleti po okolici.

Našli so ga tudi na smreki.

Smrekov sukfte živi kot gosenica v smrekovih vrheh
pod lubom, navadno pod drugim križem. Onde gloje sem
ter tje in lub je nad njegovimi rovi nekoliko vzdignen. Pred
zimo ga človek ne opazi, vzpomladi pa ga ovadi obila smola
in blato, viseče v opredenih nitih pod križem. Dorasla gose¬
nica zabubi se v rovu in okolo kresa izpreza se metulj. Ako
rovi ne gredd okolo in okolo debla, hira smreka nekaj časa,
s časom pa si zopet opomore. Kadar je pa debelce okrog in
okrog objedeno, usušl se vrh prav gotovo.

Metuljček ima na zelenkasto rujavih prednjih krilih dve
srebrasti črti take podobe: < S*, blizu vnanjega kota precej
veliko, ali nekoliko zabrisano oko in ob sprednjem robu štiri
pare belih ključic. Zadnja krila so sivo rujavkasta in s si¬
vimi, na konci belkastimi resicami obrobljena. Gosenica je
bledo rudečkasta, na glavi in tilniku jasno rujava, a na zad¬
njem obročku ima dve vrsti bradavičic. Dolga je blizu
11 milimetrov.

Smrekov sukač napada mlade smreke, na katerih škod¬
ljivca kmalu opaziš in lehko umoriš, ako ga poiščeš v rovu
pod privzdignenim lubom. To pa je moči narediti samo na
posamičnih drevesih.

Jlecfenov suk&č polaga svoja jajca na mecesnove vejice
in izvalivše se na pomlad gosenčice žive v brstji. Dorasle
se zabubijo po vejah ob raskavej skorji ter si pripredejo tudi
suhih iglic. Brstje zaradi in rudeči vrhovi uže z daleč ovajajo
škodljivca. No mecesen ni posebno občutljiv in pozneje po¬
žene novo brstje, ali škoda je vendar, ker drevo v rasti za¬
stane. Kjer se pa žretje ponavlja leto za letom, gredd tudi
stara debla po zlu.

Gosenica (9 milimetrov dolga) je črna, dorasla pa nagiblje
nekoliko na zeleno. Metuljeva prednja krila so svetlo siva in
rujavo omrežena, zadnja pa rujavkasto siva in svetleje ob¬
robljena.

311

Rjasti hrastov sukač.

Prve dni meseca maja I. L prinesel mi je gospod Povše,
vodja slovenskega oddelka tukajšnje kmetijske šole, nekoliko
uže suhih hrastovih vršičev, na katerih ni bilo nobenega
zdravega lista. Popki in brsti so bili zgrizeni, med njimi je
bilo polno gosenčjega blata in vse je bilo z ostanki ogloda¬
nega listja, s katerega je bila zelena meča ostrgana, spolsteno
v gnusne svalke. Po teh svalkih, zlasti pa ob vejicah vide¬
vale so se sivkaste spredene cevke polne blata. Očevidno je
bilo, da je v njih stanovala gosenica, ali zdaj so bile vse
prazne. Bržčas so gosenice iz njih pobegnile, ko so se vršiči
posušili. Ker mi je bilo rečeno, da se je ta mrčes pod sv.
Valentinom močno razpasel, šel sem drugi dan gledat, kaj je
na stvari. In res je med sv. Mavrom in med Kavnim bilo
nekoliko sto hrastov, desetletnih do dvajsetletnih, popolnoma
objedenih in na njih polno omenjene nesnage. Mnogo cevi je
bilo tudi tukaj praznih, a v druzih je tičala gosenica, kakor
je bilo videti uže dorasla, hoteča se zabubiti. Vzel sem jih
nekoliko seboj domov, ali dozdaj še nobena ni dala metulja.
Hrast pa je bil takrat uže zagnal novo brstje.

Po vsej priliki je bila to gosenica rjastega hrastovega
sukhča. Bila je rujavkasto bela z zelenkastimi vzdolžnimi
črtami in s črno glavo. Gotovega se vendar nič ne more
reči, predno ne vidimo metulja. Ta je na predujih krilih rjast
ali pa rudečkasto siv in z rumenimi ali rudečimi luskami po-
prskan. Ob sprednjem robu ima dve ruši ali črni lisi in eno
tako tudi pri sredi. Zadnja krila so temno siva, časi tudi
belkasta. Na raztegljaj meri 16—18 milimetrov.

Samo ob sebi se razumeje, da je ta gosenica hrastu škod¬
ljiva, in ako se več let ponavlja žretje, mora iti po zlu. Dru-
zega se proti temu škodljivcu pač ne dh storiti, nego da se
vzpomladi obirajo svalki in spredki, dokler so gosenice in
bube še v njih.

Še bolj navaden je na hrastu zeleni Iirastov sult&č,
lep, majhen metuljček, čegar prednja krila so jasno zelena,
zadnja pa siva, a oboja z belkastimi resami obrobljena. Go¬
senica je zamazano zelena, črnoglava, črnopikasta in nekoliko
kosmata. Iz prezimivših jajec izvale se gosenčice, ki se po¬
lotijo popkov in razvijajočih se brstov, pozneje pride pa tudi
listje na vrsto. Gosenice predejo in se tudi ob nitih rade
spuščajo navzdol, a zabubijo se na drevesu med izjedimi.

312

Mecesnov molj.

Poleg mnozih neprijateljev, ki zajedajo splazi vse igličnato
drevje, tedaj tudi mecesen, ima to lepo drevo še necega po¬
sebnega kvarljivca, ki je zatira in zadržuje v rasti. Ta hudo¬
delec je tem nevarnejši, ker je skoro gotovo, da se tacih
oslabelih in v rasti zaostalih mecesnov posebno rada prime
neka goba, vsled katere deblo oboli in pogine. Bolnemu dre¬
vesu regne lub, iz njega se cedi smola, rana počrni in se
kakor neki smetljaj ali rak širi zmerom dalje. Mecesen se
začne v vrhu sušiti in gre po zlu.

Ta nepridiprav je premičken metuljček, neki molj, kaker-
šnih smo uže več našli med škodljivci. Tu pred nami ga
imamo mnogo povečanega, a črte poleg njega kažejo nam
njega pravo velikost. Krila so mu pepelasta ali tudi nekoliko
rujavkasto siva in se svetijo kakor, svila, a dolge rese so
medle, rekše, ne svetijo se. Nitkaste tipalnice so dolge kakor
telo, zadnje noge kosmate in s trni obrastene.

i 2 3

Mecesnov molj,

1 gosenica, 2 buba, 3 metuljček (vse povečano).

Mecčsnova vejica
z moljevimi mešički..

Mecesnov molj leta meseca maja,
v gorah tudi pozneje, in sicer po dnevi
v solnčnem svitu. Žuta, lepo rebrasta
jajčeca polaga samica posamično na ig¬
lice. Predrobna siva gosenčica, izvalivša
se iz jajca, zavrta se tekoj v iglico iu
vrta po njej. S prva vrta jako pola¬
goma in še le proti jeseni se začno iz¬
jedene iglice beliti in je tačas močno
napadeno drevo videti, kakor bi bilo z
drobnim belim cvetjem posuto. Ysaka
taka iglica je na štiri do sedem mili¬
metrov dolgosti popolnoma izotlena in
zato tudi bela. Kakor je znano, odpa¬
dejo mecesnu iglice pod zimo, a predno

313

se to zgodi, napravi si vsaka goseneica od izotljene iglice
mešiček ali vrečico. Najprej odgrizne iglici vrh, potem zleze
v otlo cev nazaj in jo odreže tudi spodaj, ter tako tiči v
majhnem, na obeh konceh odprtem tulci. Kadar leze, pomoli
glavo in prsne nožiče iz porujavelega tulca, zadaj pa izpada
blato. V tem tulci zavleče se zdaj na vejah ali na deblu pod
lišaj ali v lubove razpoke, kjer čaka pomladi. Živalca je po¬
dobna majhnemu ječmenovemu zrnu. Ko pa začno na novo
poganjati v šopkih stoječe iglice, je gosenčica zopet na njih
ter vrta in dolbe, kakor jeseni, samo hitreje, ker je večja.
Tulca pa ne popusti več, a kjer jej je ta kmalu premajhen,
privzame si še enega in od obeh naredi večjega, ter se napo¬
sled dorasla v tem zabubi, pripredši ga h kakej iglici.

Mecesnovemu molju so najljubši 40 do 50 letni mecesni.
Škoda po njem storjena bila bi še večja, ko bi metuljček ne
bil tako občutljiv proti mrazu. Tako pa jih pozni mrazovi
mnogo pokončajo in tudi gosenic mnogo pogine, če pridejo
ob lepem vremenu iz zimskih stanov, še predno je brstje po¬
gnalo. V gozdu ga človek ne more v strah prijeti, k več¬
jemu bi se na posamičnih drevesih po zimi mogel lub ostr¬
gati in onde prezimujočih gosenic očistiti.

Na mecesnu živi še neki drug molj, čegar gosenica dolbe
pod lubom v vrhu nad lanjskem križem. Hudodelca je znati
po tem, da se vrhovni popki nič ne razvijejo, temveč ostanejo,
kakeršni so bili po zimi.

Smrekova ušica.

Na igličnatem drevji bivajo neke posebne ušlce, ki se od
navadnih, nam uže znanih ušle razločajo v tem, da imajo
kratke tipalnice in noge in so sploh bolj zajetnega in tršastega
trupla, in da nemajo sočnic na hrbtu. Tukaj omenjamo samo
smrekovo ušico, ki dela na njej češarkom (storžem) podobne
nakaze ali hrge, ki so s prva zelene, pozneje pa porujave.
Ušica brez kril, kakor jo vidimo v podobi pri 2, prezimi, z
belo volno odeta, v dnu luskavih smrekovih popkov. Yzpom-
ladi zabode svoje sesalce v popek, pije sok, in ko se je ne-
kolikokrat prekožila, doraste. Zdajci znesejonde kupček rumenih,
na tencih nitkah nasajenih jajčec ter je pokrije z belo volno.
V tem se je začel razvijati brst, ušica pa zabada v njem
iglico za iglico in namesto, da bi se brst razvil, kakor bi
moral, naredi se od njega zgoraj omenjena nakaza, rekše, če-

Smrekova ušica,

1 krilata ušica, 2 mlada ličinka, povečana in v pravej velikosti, 3 starša
ličinka, ki se je baš prekožila, 4 kupček jajec, pokrit z volno, 5 posamično
jajce, jako povečano, 6 češarku podobna hrga.

šarku podobna hrga, ki ima na konci navadno šopek iglic.
Podoba nam kaže pri 6 tako hrgo. V tem je stara uš po¬
ginila, iz jajec so se pa izvalile mlade, ki gredd na hrgo in
se jej kolikor mogoče globoko zarijejo za luske ter se prisesajo
na nje. Po 10 do 20 jih sedi večkrat skupaj pod eno lusko.
Tu ostanejo tak6 dolgo, da so malo ne dorasle. Hrga je v
tem tudi dozorela ter se po luskah razpokala. Zdajci ušice
prilezejo na dan, prekožijo se še zadnjikrat ter se meseca
julija ali avgusta izpremene v krilate ušice, kakeršno imamo
v podobi pri 1 pred seboj. Krilate ušice se zaplode, odlože
svoja jajca na vejice in iglice ter jih pokrijejo z volno, potem
pa poginejo. In iz teh jajec izvalivše se ušice prezimijo in
plode drugo leto rod naprej, kakor je bilo zgoraj razloženo.

Ušica napada najrajša mlade smreke, ki so kakorkoli
uže poškodovane in zategadelj hirajo. V dobrej zemlji sicer
drevo naposled premaga uš, ali v rasti je vendar le zaostalo.

Druzega se proti smrekovej ušici pač ne da storiti, nego
da se odstranijo in sežgo hrge, dokler niso regnile, to je,
dokler so mlade ušice še notri.

314

315

Smrekov kapar.

Na konci tega poglavja naj omenimo še necega čudnega
škodljivca, o kakeršnem do zdaj nismo imeli prilike govoriti.
Pred zimo najdemo na smreki časi v dnu letošnjih brstov iii
med iglicami neke rumenkaste oblice ali kroglice, kakor nam
jih kaže podoba. Te oblice so na prvi pogled vsemu drugemu
bolj podobne, nego kakej živalci. Kadar si jih pa na drobno
ogledamo, opazimo na trebušnej strani sesalce, s katerim se
je na vejico prisesala za vse svoje življenje. Vidijo se tudi
neke grbe, ki spominajo na noge. Stvar je podobna kakej
jagodi in sedi tudi nepremično na istem mestu. To je smre¬
kov k&par.  Vzpomladi, meseca maja, osmucavajo se okolo
njih druge živalce, ki pa samicam — kajti to so one oblice
— niso prav nič podobne. Te imajo namreč dve krili, kakor
truplo dolge tipalnice in v zadku dve dolgi ščetini in med
njima še eno krajšo. Dolge so samo 1 milimeter, a na raz-
tegljaj merijo do 3 milimetre. To so samci, ki pa kmalu
poginejo. Oplojena samica nabrekne, da je naposled debela
kot grah, a pri tem biva vedno temnejša ter je naposled
skoro črna. V njej je polno jajec, gotovo 1000 in tudi več,
a vse pokriva s svojim životom, tudi potem še, ko je nad

Smrekov kdpar,

zgoraj samec, spodaj samica,
oba povečana.

Smrekova vejica s samicami
kaparjevimi.

316

svojo zalego poginila. Skorja se začne malo po malo krušiti
in mladina začne vreti izpod svoje mrtve matere, ter se raz¬
leze po bližnjih iglicah. Ličinke so poltne barve. Samci so
jajasti in jako ploščati, ter ostanejo črez zimo na iglicah, po¬
kriti s tenko kožico, kakor z nečim ščitom, pod katerim se
tudi vzpomladi preobrazijo v bube in te v krilate živalce.
Obla samica se pa tekoj prisest in se dalje nič ne izpremina.

KAparju so najljubše mlade smreke. Na teh se časi tako
zapase, da jih tudi ukončl Proti njemu ni druge pomoči,
nego nabirati samice, a to se mora zgoditi, predno so ličinke
oživele, tedaj meseca junija.

VIII.

Ako ima uže pusti borovec in kisli hrast toliko češtilcev
med živalimi, kaj ne bi jih imela sladka vinska trta, katerej
ves človeški rod zasluženo hvalo daje, katerej se vse voljno
poklanja ter jo dejansko cesti. Ne bodemo se torej čudili,
ako nas veščaki zagotavljajo, da se blizu štiri sto raznih živali
pase na vinskej trti in na njenem sadu. Toda ne ustraši
se, dragi bralec, tega števila in ne misli, da ti bodemo tu
naštevali in na drobno opisovali vsako živalco, ki se je kedaj
našla na trsu. Ne! govorili bodemo samo o najnavadnejših
in najškodljivejših mrčesih. Lokave lisice, tihotapne kune in
dolgočasnega jdzbeca niti ne omenjamo, če tudi je znano, da
jeseni vsi trije radi hodijo v grozdje. Takisto se ne mislimo
muditi pri brinovkah, škvorcih, drozdih in vrabcih, ki si dosti¬
krat jemljo obilo desetino v najslajšem grozdji. Samo mimo-
gred imenujemo dolgouhega zajca, ki po zimi izjeda oka, in
nekatere polže, ki se vzpomladi pasejo na mladem brstji. O
njih smo uže na drugem mestu rekli, kar se nam je zdelo
potrebno. Tudi o [znanih škodljivcih, o osah in sršenih naj
zadostuje, kar smo v IV. poglavji na 186. strani o njih po¬
vedali. Samo to naj še dostavimo, da po osah načete vinske
jagode v deževnem vremenu začno gniti in je potem škoda
toliko večja.

317

VinogračLski rezač.

Vinogradski rezač je močno podoben našemu govnaču ali
govnobrbcu. katerega pogostoma videvamo brbati po živalskem,
zlasti po konjskem blatu. Do 20 milimetrov dolgi in 12
milimetrov široki hrošč je črn in medlo svetel. Močne če¬
ljusti so kleščaste in strče naprej, ovratnik je tak6 širok kakor
pokrovke in samo malo krajši.

Ta škodljivec prebiva po suhih in peščenih vinogradih.
Na Primorskem ga ni in tudi na Kranjskem ne, vsaj kolikor
je meni znano. Mogoče jejta, da se nahaja v Radgonskem
in Ljutomerskem okraji na Štajarskem. Toliko je vsaj gotovo,
da na Ogrskem in v Sremu dela veliko škodo. Hrošč biva
v zemlji, in kjer je te živali mnogo, onde so tla vsa preluk¬
njana. Samec sedi rad pred svojo luknjo, a kakor se kaj
zgane ali potrese, zbeži hitro v dno. V dežji ga ni nikoli
videti, v lepem vremenu se pa navadno pokaže med osmo in
deseto uro zjutraj in potem zopet med tretjo in peto uro po-
poludne. Vzpomladi, ko začne vinska trta poganjati, je po¬
sebno živahen. Ako ne čuti nobene nevarnosti, spleza hitro
na trs in mu odščipne mladiko, ki mu je najbolj pri roki in
se mu zdi pripravna ter jo ritensko grede zvleče v svojo
luknjo. Tak6 izgine mladika za mladiko pod zemljo. S tem
skrbi za svoje mladiče. Ti se namreč hranijo z uvelim in
gnijočim vinskim brstjem. Ko so se zaplodili in mladiče
oskrbeli, poginejo. Meseca julija rezačev ni več videti, na
pomlad pa stopi nov zarod na njihovo mesto.

Rezaču ni moči lehko do živega, ker je jako hiter in
oprezen in biva globoko v zemlji. Najbolje bi morebiti bilo,
ako bi jih v luknjah z vodo ali pa z gnojnico zalivali. Mo¬
krota jim ne ugaja, voda jih prežene iz lukenj in potem jih
je treba samo pobirati in moriti.

Trsni zeleni hrošč.

Tu in tam nahaja se časi na vinskej trti v večjem šte¬
vilu hrošč, ki je po priliki velik (14 milimetrov dolg) kakor
p rosni c a ali ivanjšček  (išči stran 201.), toda je bolj
jajčaste podobe in ves zelen in svetal kakor kovina, samo
betičaste tipalnice so ruše. Glava in ovratnik sta gosto in
drobno pikčasta, pokrovke pa prav plitvo br&zdičave.

Trsni zeleni hrošč nahaja se v Primorji časi v velikih
množicah in dela škodo, ker obje trsu listje do golih reber.

318

Onde se prav pogostoma nahaja ge neka druga, tej zelo po¬
dobna vrsta, ki pa navadno živi na vrbah, a kadar se jako
razmnoži, napada i drugo drevje in tudi vinsko trto.

Pokončavati ga je treba kakor pomladnega hrošča ali kebra.

Trsni rilčkar.

Ko vzpomladi začne trs odganjati, pohajajo po njem raz- J

novrstni rilčkarji in si dado opraviti oko! o mladih brstov, I

katere več ali menj obgrizejo ali celo do konca uničijo. V
raznih krajih so tudi razni rilčkarji, ki se ukvarjajo s tem
malopridnim delom, a vsi so si močno podobni, ne samo po
vnanjosti, temveč tudi po škodljivosti. Zato jih tudi tukaj ne
mislimo podrobno naštevati in opisavati.

Rilčkar, ki ga tukaj vidimo v podobi pred
seboj, je brazdasti rilčkar.  Izbrali smo
ga, ker je najškodljivejši. Kajti ne objeda samo
mladik, kakor drugi, nego zajeda trto tudi na
koreninah. Ko je namreč nekaj časa po trti
rogovilil, zaplodi se in samica gre potem v
zemljo, kjer odloži svoja jajca raznim rastlinam,
in tudi vinskej trti, na korenine. Izvalivše se
ličinke so breznoge in z rusimi, vkrivljenimi '
kocinami obrastene. Po več njih sedi na korenini
in jej obgrizuje mehke in nežne žilice, vsled
česar začne trs hirati in veneti. Ličinke prezimijo, žro vzpom¬
ladi še nekaj časa, potem se zabubijo in v štirinajstih dneh
prileze rilčkar iz zemlje.

Brazdasti rilčkar je črn in nagiblje malce na rujavo, a
na pokrovkah je z sivo rumenkastimi Mskicami poprskan.
Pokrovke so globoko brazdaste in z zrni posute. Tudi ovrat¬
nik, ki je tako dolg kakor širok, je gosto zrnat. Stegna imajo
pred koncem kratek zobec.

Rilčkarje je treba pridno obirati s trsov, posebno uspešno
je to delo zvečer. Bolehavim trtam je treba korenine pre¬
gledati in ličinke, ako bi se onde našle, odstraniti in pokončati.

Vinogradski zavijač.

Ta škodljivec je naš star znanec. Govorili smo o njem
uže na 154. strani in ga onde tudi opisali. Tukaj ga moramo
zopet omenjati, ker na vinskej trti dela mnogo večjo škodo
nego na hruškah ali kutnjah. Prvič kvari listje s tem, da

Brazdasti

rilčkar.

319

mu zgoraj ostrže zeleno mečo, a to "bi mu človek še pregledal,
ko bi vsaj zarod pustil z mirom. Pa ne! Vso mladiko z
listjem in grozdičem vred povene in vsuče v tenke, smodkain
podobne zvitke. Vanje odklada samica svoja jajca in izvalivše
se bele ličinke žive v zvitku, ki pozneje navadno s trte pade
na zemljo, kjer se potem dorasle ličinke zabubijo. Meseca
avgusta pokažejo se uže novi hrošči, ki pa sedaj ne delajo
vidne škode, toliko večjo pa vzpomladi, ko trs zopet poganja.

Kjerkoli vidiš tak zvitek, bodi si na trti, bodi si na tleh,
poberi ga in vrzi v ogenj. Koristno delo je tudi loviti hrošče,
toda človek mora biti jako uren in spreten, da ga prestreže
v kako podstavljeno posodo, ker tekoj se spusti in pade na
tla, kakor začuti najmanjšo nevarnost.

Yinogradski pisar.

Na Francoskem in na Ogerskem dela po vinogradih veliko
škodo neki majhen, šest milimetrov dolg in polčetrti širok
hrošček, katerega Francozje imenujejo pisar,  in sicer zato,
ker strže s trsnega listja zgornjo mečo do spodnje kožice, da
nastanejo po listji zavite maroge. ki so kakovim črkam po¬
dobne. Pri nas nahaja se vinogradski pisžLr gotovo tu in tam,
ali dosle ni bilo mnogo slišati o njem.

Pisar je črn hrošček in ima ruše, žametaste pokrovke.
Glava je vsa skrita pod okroglim ovratnikom in na korenu
rudeče tipalnice so na polovico krajše od trupla. Navadno se
pokaže konci meseca maja in straže, kakor je že bilo pove¬
dano, mlado listje. Kadar mu je to pretrdo, poloti se tudi
mehkega brstja in celo grozdičev. Za čudo je sumljiv. Kakor
se mu primakneš na nekoliko korakov, uže se zvrne s trsa,
pritaji se in obleži za-mrtvo. Na tleh ležečega je težko
najti, najbistrovidnejše oko ga lehko pregleda.

Pa ne samo hrošč, temveč tudi njega ličinka kvari trto.
Ta živi namreč v zemlji na trtnih koreninah, vsled česar trta
slabeva in hira, Vsaj na Ogerskem so jo našli v zemlji, žročo
na koreninah, Francozje pa o tem nič ne ved6.

Pisarja loviti je težava. Najbolj v živo bi ga prijeli, ako
bi zasledovali zalego, bodi si jajca, katera menda odlaga na
listje in na mladike, bodi si ličinke na koreninah. Vsak hi¬
rajoč trs je treba izkopati in po koreninah na drobno pre¬
gledati.

320

Trtni kukec ali lesotoč.

Z Goriškega in z Dolenjskega prihajale so letos od vino¬
gradnikov tožbe, da jim trte kvari neki hrošček, ki vrta po
lesu. Vsled tega posuši se trta in rozge se lomijo.

Kvarljivec je trtni kukec  in spada v vrsto lesotdčev,
ki so nam znani iz tretjega poglavja. Trtni kukec je pet do
šest milimetrov dolg in tri milimetre širok. Veliki zbočeni
ovratnik je črn in garbast (zrnat), truplo valjasto ,  pokrovke
so rujave, malce svetličaste in na lehko pikčaste. Tudi tro-
cepne tipalnice in noge so rujave.

Vzpomladi navrta samica oko na rozgi in se zadolbe v
les. Tu si napravi rov, v katerem se zaplodi, potem vrta
dalje in dela rove na okrog in vzdolž ter polaga va-nje svoja
jajca. Izvalivše se ličinke so kosmate in dolbejo najrajše od
glavnega rova navzdol. Do zime so ličinke dorasle in navadno
prezimijo kot bube, časi so pa hrošči uže jeseni gotovi. Eove
dela trtni kukec najrajši nad kacim kolencem ali nad kako
rogovilo. Po zimi ali vzpomladi, ko se trta obrezuje in veže,
opazi se škoda prav lehko. Rozge so namreč ali suhe, ali pa
se lomijo pod roko, ki jih hoče uviti in vezati. Onde, kjer
se je rozga ulomila, opaziš zmerom tudi izotljene rove in po
njih bube in hrošče. Škodljivec nahaja še pa tudi v hrastih.
V cesarskem gozdu blizu Matavuna v Istri usušil je 1855. leta
tridesetletnim do petdesetletnim hrastom vrhove.

Razumeva se, da je vse take poškodovane in lomke rozge
treba skrbno zbirati in na mestu sežigati. Vinogradniku, ki
je količkaj pazliv, ni se od kukca bati kake večje škode.

Trsni sukač.

Huda škodljivca na vinskej trti sta dva mičkena me¬
tuljčka, dva sukača. Trsni sukdč
nahaja se po Francoskem, Nemškem,
na Ogerskem, zlasti v Banatu, pa tudi
pri nas, če prav ne v tolikej množavi.
kakor v prej imenovanih deželah. Prednja
krila so skozi enako široka in prsteno
rumena ter se nekoliko izpreminajo na
zelenkasto zlato. Prek njih gresta dva
rjasta pasa in tudi na korenu se nahaja
neka lisa iste barve. Omenjena rjasta
pasa sta časi nejasna, kakor raztrgana

321

in pri samici navadno povsem zabrisana. Zadnja krila so
sivkasto rajava in rumeno resasta. Pipala so trikrat daljša
od glave in strče naprej.

Metuljček se pokaže meseca julija in se preletava od
trte do trte. Samica znese meseca avgusta 20 do 60, s prva
zelenkastih, pozneje rujavih jajec v kupčkih na zgornjo stran
listja. Iz njih se še iste jeseni izvale gosenčice, ki pa zdaj
ne morejo storiti nikakeršne škode. Pod zimo spuste se ob
niti navzdol in si poiščejo pripravne kotičke za trsnim lubom,
v pokah in razah trtnega kolja in brajdnih opor, tu se za¬
predejo in tako prezimijo. Ko pa na pomlad trta zažene,
izidejo gosenčice iz zimskega stana, zlezejo v vrh trsov, kjer
spredejo nekoliko listov z zarodom vred in začno žreti. Listje
jim gre bolj v slast, nego zarod, a tudi ta gre po zlu, ker
je zapreden in se ne more razcvesti.

Do 25 milimetrov dolga gosenica je s prva zelenkasto
rumena, pozneje več ali menj zelena, razen svitlo črne glave
in tilnika. Vzdolž jej gredo tri jasnejše ali temnejše proge in
posuta je z belimi pikicami, iz katere vsake raste kocinica. Ako
jo kaj vznemirja, požene se in odskoči.

Na polovico dorasla gre iz prvega spredka in se namesti
niže kje na rozgi. Tu si zvleče in zveže nekoliko listov in
ostane v njih do kresa, potem se onde zabubi in v štirinajstih
dneh izide kot metulj. Buba je kostanjeve barve in ima na
tencem konci osem, navznoter zavitih kaveljcev.

Kjer se je po vinogradih ta kvarljivec zapasel, treba ga
je na vse kriplje zatirati. Največ bodeš opravil, ako meseca
avgusta iščeš in meštlš po listji jajca, ki so dosti očitna.
Kadar leta metulj, zakurijo naj se ognji ali pa se postavijo
tu in tam plitvice z oljem in z gorečo lučco v sredi. Metulji
se na lučcah osmode ali se utope v olji. Samo ob sebi se
razumeje, da je tudi koristno obirati gosenice v spredkih in
v zimskih zapredkih. O tem povemo še kaj več pri na-
slednem škodljivci.

Grozdni sukač ali kiseljak.

Prav tako škodljiv je še manjši grozdni sukač. Po vino¬
gradih, kjer se je vgnezdil, vzame znatni del priroda in tudi
vino izgubi po njem na dobroti.

Grozdni suk&č je še manjši od trsnega sukača. Prednja
krila so jasno rumena, a po sredi gre prek njih ostro omejen
pas svinčene barve. Ta pas je na goranjem robu najširji,

Škodljive živali. 21

322

proti dolarijiemu robu se pa zožuje, a proti korenu stoji za
njim še nekoliko temnih pik. Zadnja krila so sivkasto rajava,
pri samci jasnejša, nego pri samici. Pipala so kratka in
strče naprej kakor kljunček. Truplo, pipala in tipalnice so
rumene kot slama.

Konci meseca aprila ali prve dni meseca
maja, kakor je namreč vreme, pride metuljček
iz prezimivše bube na dan. Po dnevi se skriva
pod listje, po noči pa leta živahno okolo tj e
do svetlega jutra. Kmalu potem odloži samica
svoja bela in svitla jajca na mladi zarod. Za
Kiselj&k ali štirinajst dni izvali se gosenčica in zvleče s
grozdni suk&č. svilastimi nitkami nekoliko cvetnih popkov skupaj
in, sredi njih sedeča, požre jih polagoma. Ko
je z enim ograbkom gotova, napravi si druzega in tretjega,
ter naposled, ko se je v tem nekolikokrat prekožila, doraste
in se spusti ob niti navzdol ter se zabubi v belem spredku
za trsovim lubom in po druzih kotičkih, časi pa tudi onde,
kjer je žrla.

Gosenica je s prva bela, glavo ima pa črno in po hrbtu
rudečkasto progo. Ob strančh in zadaj je nekoliko kosmata,
Pozneje je ruša in meri dorasla 12 milimetrov.

Uže sredi meseca julija leta metulj druzega zaroda, ki
je se ve da mnogo številnejši od prvega. Oplojene samice po¬
lagajo jajca na grozdne jagode, ki so zdaj uže precej debele.
Najljubše so jim trte z gosto nabitimi grozdi in z mehkimi
jagodami. Mlada gosenčica zavrta se v jagodo in onde nastane
modra pika in sredi nje luknjica, skozi katero se je škodljivka
zadolbla v jagodo in skozi katero tudi izriva blato, ki potem
pogostoma na nitkah visi ob jagodi.

Gosenici ena jagoda ni dovolj, temveč gre od jagode do
jagode. Izjedena jagoda se usuši in odpade, pri mokrem
vremenu pa gnije in se skisa. Ako se v trgatvi take jagode
ne obirajo, temveč se grozdje mesti, kakeršno je, potem je
vino kislo  in nestalno. Odtod tudi ime: ki s el j d k.

Metuljčki naj se love, kakor je bilo pri trsnem sukači
nasvetovano.

Jako koristno je pokončavanje gosenic pomladnega zaroda.
Gosenica se poišče sredi očitnega spredka in se zmesti. Še
hitreje gre to delo od rok, ako na gosenico kanemo kapljico
neke tekočine, ki jo gotovo umori. Tekočino si napravimo,
ako obarimo prostega tobaka in tej obari pridenemo trideset
odstotkov vinskega cveta (špirita) in pet do šest odstotkov


323

patoke. Pri tem nam dobro služi orodje, s katerim se v
šivalne stroje olje kaplje, samo da naj bode nekoliko večje.
Najbolje pa storiš, ako zatiraš bube v zimskem stanu s tem,
da odrgneš in odstraniš s trt ves stari mrtvi lub in očistiš
vse poke in globelice na trsu in na kolji. Pri tem delu dobro
služijo dratene krtače in nalašč za to napravljene dratene roka¬
vice. Ako ni teh pri roči, dober je tudi nož, ki pa ne sme
biti oster. Vse, kar se je s trt zgulilo ali odrezalo, mora se
pobrati in sežgati. Sploh je pa tudi v vinogradu gledati, da
je čist in da imajo rnrčesi v njem kolikor mogoče malo

skrivališč.

Yinogradska ušlca ali trtna uš.

Vsi trsni rezači, zavijači in sukači skupaj ne zadajejo
vinogradnikom toliko strahu, kolikor sama trtna uš. Povsod,
kjer se sadi ta plemeniti grm, povsod se govori o njej kot o
največjej nesreči, katera more zadeti vinorodne kraje, povsod
se skrbno ogledujejo in preiskujejo bolehave trte, časopisi

vestno poročajo o vsakem koraku, ki ga ta amerikanski mrčes
naredi na evropskem zemljišči. Veliki, nekdaj imoviti okraji
zdvajajo, ko vidijo, da so uničeni njihovi prekrasni vinogradi,
ki so jim leto za letom dajali gotove in obile dohodke. Od
leta do leta množi se število okuženih krajev, in če pojde
tako naprej, v nevarnosti je vse evropsko vinstvo, a kaj to
pomenja, razumel bode vsak, ako mu povem, da se v Evropi
na črez vsako leto pridela vina v vrednosti okolo 1300 milijonov
goldinarjev.

Trtno uš nam je poslala Severna Amerika, ki je nje prava

domovina. Znana je stvar, da so se izjalovili vsi poskusi, ki

so šli na to, da bi se naše domače vinske trte udomačile v
Ameriki. Vsi ti nasadi šli so po zlu, eni preje, drugi pozneje.
Dolgo se ni vedelo, zakaj Amerika ne prija našej vinskej
trti, a zadnja leta se je dokazalo, da je vzrok temu
trtna uš.

Od 1858. do 1862. leta začeli so v Evropo uvažati
amerikanske trte (kolči) in 1865. leta jela se je po nekaterih
krajih na Francoskem kazati neka bolezen na trtah, ali s
prva ljudje niso mnogo pazili na njo. Toda bolezen se je
širila naglo in je vzbudila splošno pozornost in leta 1868.
zasledil je profesor Planchon trtno uš na koreninah in je v
njej našel uzrok te nove bolezni. Kako hitro se ta nesreča
širi od vinograda do vinograda, pokazalo -se je najbolj na

21 *

Francoskem v okraji Vancluse, ki je imel 30.000 hektarov
vinograda. Bolezen so zapazili 1866. leta in tri leta pozneje
je bilo 6000 hektarov uničenih; 1874. leta zamorila je uš
uže 25.000 hektarov in 1876. leta ostalo je le še 2000 hektarov
neokuženih. V tacih krajih, kjer se je trtna uš tak6 razpasla,
je ni mogoče do konca zatreti. Na Francoskem na pr. zdaj
nobeden več na to ne misli, temveč učenjaki in vinogradniki
poskušajo zdaj vse mogoče, kako bi se dalo poleg trtne uši
živeti. Francoska vlada obljubila je 300.000 frankov kot darilo
onemu, ki bi izumil gotov pomoček proti vinogradski ušici.
Učenjaki, vinogradniki in tudi drugi, katere je mikalo lepo
darilo, belili so si glave, kacih 1500 pomočkov je bilo uže
naznanjenih in priporočanih, ah darila ni še nobeden dobil.

Dandenes nahaja se trtna uš v Evropi uže po vseh vinskih
deželah. V Avstriji zasledili so jo najprej 1872. leta v Kloster-
neuburgu blizu Dunaja. Zatrosila se je po amerikanskih trtah,
ki so 1868. leta bile naravnost iz Severne Amerike naročene.
Če tudi so uničili vse napadene trte in tudi drugače vse
mogoče storili v zator tega strahovitega mrčesa, vendar mu
niso mogli do živega. Leta 1877. je bilo onde uže 40 hektarov
okuženih in ni dolgo tega, ko so časopisi poročali, da so
letos tudi po druzih krajih v dunajskej okolici prišli na sled
groznej škodljivki. Pozneje se je našla trtna uš še v Kapelah
na Štajarskem blizu hrvaške meje in v Piranu v Istri. Na
Hrvaškem jo imajo v Pušči, ne daleč od štajarske meje, na
Ogerskem pa se je uže po mnozih krajih udomačila.

Vmogradska ušica

a  krilata žuželka, h  nekrilata sesajoča (obe jako povečani),
c najtanjše trsove koreninice z ozlastimi oteklinami pri d  in e.

Vinogradska uš je močno podobna navadnim ušicam, o
katerih smo v tej knjigi na več krajih govorili. Tudi v tem
se strinja ž njimi, da se nahaja v več oblikah. Telo je
jajčaste podobe, ima tri pare nog in s treh členov sestavljene
tipalnice, a zadnji člen je daljši od prvih dveh. Namesto ce¬
vastega sesala ima tri ščetine, katere zabada v trto ter po

325

njih pije sok. Kadar jej ne rabijo, utakne jih v poseben tok
na trebušnej plati. Tri rudeče pikice, kakor jih ima navadna
trtna uš spredaj na vsakej strani, so oči. Barve je različne,
časi bolj rumene, časi bolj rujave, kakor nanese razvoj in
letni čas. Tudi v velikosti je razlika, toda i največja meri samo
nekaj malega črez 1 milimeter.

Cujmo zdaj, kakd se razvija trtna uš. Začnimo z zimo.

Po pol milimetra dolge in rujave uši sede po zimi precej
globoko po trtnih koreninah v večjih ali manjših tropih.
Sesalne ščetine imajo zabodene v korenino, noge pritegnene
k truplu in tipalnice položene po sebi. Tak6 žede vso zimo,
ne da bi se kaj genile ali premeknile. Naj raj še se drže po
koreninah na tacih mestih, kjer je lub odstopil od lesa ali pa,
kjer ga nič ni. Kakor hitro začne vzpomladi solnee zemljo
ogrevati, gane se tudi trtna uš, ter se premesti na mlade
koreninice. Tu sleče staro rujavo kožo, dobi gladko rumeno
in začne sama ob sebi jajca nesti, ne da bi se bila poprej
zaplodila. Jajca so bledorumena in leže v kupčkih. Vsaka uš
jih znese 30 do 40. Iz njih se izvale mlade uši v kacih desetih
dneh; ako je dosti toplo, tudi v petih dneh. Mlada uš je
rumena in svojej materi vsa podobna. Tudi ona se prisesd
na korenino, prekoži se nekolikokrat, doraste in začne tudi
jajca leči. Tako se mrčes plodi vse poletje tje do jeseni, ko
zakladi. Mraz še le ustavi to čudno plodovitost. Proračunali
so, da se od ene same trtne uši od meseca marca do oktobra
nakoti 25 milijonov uši.

Po leti prikažejo se na koreninah med ušmi in med jajci
še neke druge uši, ki so različne od navadnih. Tanjše so in
pomarančaste barve, a na straneh imajo dve temni krpici.
Tudi imajo daljše noge in oči niso s treh rudečih pik sestav¬
ljene, kakor pri koreninski uši, temveč so velike in z mnogih
očesec zložene. Take uši imenujemo bube, ker se preobrazijo
v krilate ušice. Po trsu namreč zlezejo kvišku in pridejo nad
zemljo. Tu se zadnjikrat slečejo, dobe krila in odlete. To se
zgodi po leti, preje ali pozneje, kakor je namreč vreme. Toplo
in suho vreme pospešuje razvitek, hladno in mokro ga za¬
držuje. Tudi krilata ušica znese brez ploditve nekoliko jajec
— pravijo, da največ štiri — na spodnjo stran trsovega lista,
najrajša v kot, kjer se križata dve rebri. Ta jajca so dvojne
velikosti in se razlikujejo tudi v barvi, večja so namreč bledo
rumena, manjša pa ruša. Za kacih deset dni izvale se iz
večjih rumene, iz manjših pa rudečkaste živalce. Prve so
samice, druge pa samci, oboje spolno razvite. Podobne so

326

koreninskem ušem, toda nemajo niti sesalnega orodja, niti se
slačijo in živč samo kake tri ali štiri dni brez vse brane. Te
živalce potujejo na starejši les ter se zaplode in potem znese
vsaka samica po eno samo jajce, ki je razmerno prav veliko
in iste barve kakor trsov lub, zato ga ni lehko najti. Ta jajca
prezimijo na trsu in se zategadelj imenujejo ozimna,  da se
razločajo od onih, katera ležejo koreninske uši skozi vse po¬
letje. Kjer pa okolnosti ušem niso ugodne, niti ne pride do
spolnega razploda, temveč uši se drže le na koreninah in se
množe pod zemljo brez spolne ploditve.

V drugej polovici meseca aprila razporje se ozimno jajce
in iz njega prileze nekrilata uš, ki nekaj časa pohaja po trti,
pije tu in tam, se slači in naposled gre navzdol na korenino
in začne brez ploditve nesti jajca, prav tako, kakor smo uže
zgoraj culi o koreninskej ušici.

Iz ozimnega jajca izvalivša se ušica pa ne gre vselej pod
zemljo, temveč časi ostane na listji in mu pije sok. Onde ;
kjer je uš zabodla list na gornjej strani, izpahne se na spodnjej
plati bradavici podobna hrga, ki je navzgor odprta. V tej
hrgi stanuje ušica in raja jajca, iz katerih prihaja nov zarod.
Ta tudi zbada listje in dela nove hrge, a naposled potuje pod
zemljo in se nastani na koreninah.

V Ameriki so take, v hrgah na listji bivajoče uši prav
navadne, tudi na Francoskem so jih opazovali po nekaterih
krajih, pri nas jih pa dosle še niso našli.

Trta, katero zajedajo uši, hira malo po malo in naposled
se usušl. Nasledki ušnega zajedanja pokažejo se najpred na
koreninah. Na konceh najtanjših nitkastih koreninic naredd
se neke ozlom podobne otekline, ki pozneje, sosebno po zimi
začno gniti. Pa tudi starejše veje na korenini nabreknejo tu
in tam ter so videti, kakor bi gomolje po njih visele. Tudi te
nabrekline naposled zagnijo, izgube lub in počrne. Kazumno
je vsacemu, da se taka trta ne more prav hraniti in bolezen
se jej pozna kmalu tudi nad zemljo. Rozge so od leta do
leta krajše in slabejše, takisto tudi listje, zarod gre vedno na
menj in naposled trs zamre povsem.

Toda bolezni ni znati precej v prvem letu. Mogoče je
celo, da trta, dasi bolehna, rodi še v drugem in oelo v tretjem
letu nekoliko, potem pa vidno gine. Od napadenih ali uže
zamrlih trt širi se bolezen vedno dalje na okrog. Sredi vino¬
grada nastanejo temna mesta, ki so uže z daleč vidna in
bivajo od leta do leta večja. Okoli tacega ušnega legla stoje bo¬
lehave trte, ki so tem bolnejše, čim bliže so središču, a onde, kjer

327

stoje zadnje bolehave trte in začenjajo zdrave, vsaj na videz
zdrave, onde je največ uši.

Kjer se je mrčes vgnezdil, širi se hitro od trte do trte
in sicer prehajajo uši pod zemljo, zlasti ako je rahla, s korenin
napadenega trsa na korenine sosednih trsov. Pa tudi vrh
zemljč so uže o toplem solnčnem vremenu videvali potovati
uši, časi v velikih množicah. Največja preglavica so pa vino¬
gradnikom krilate uši, na katere človek niti ne more vzdigniti
roke. Sama oh sebi sicer ne leti posebno daleč, ali treba je
pomisliti, da vsak veter lehko odnese tdko majhno, velekrilato
živalco. In tako se lehko zgodi, da se bolezen pokaže v kacem
oddaljenem vinogradu, kjer bi je bil Človek najmanje pričakoval.
A najhuje pri tem je še to, da takrat, ko je bolezen očitna,
se je uš tu uže udomačila in se gotovo tudi uže dalje po-
meknila.

Največ pa pripomore človek v razširjanje trtne uši. človek,
ki dela v okuženem vinogradu, odnese prav lahko kako uš,
bodi si z orodjem, bodi si na obleki in jo potem lehko zatrosi
v zdrav vinograd, ako ga pot vodi skoz-nj. Najlaže se pa
mrčes zatrosi po trsji, ki se iz okuženega kraja prodaje in
razpošilja po svetu. Zato so vse države, ki imajo v svojih
deželah kaj vinstva, ukrenile posebne zakone (postave), ki
prepovedujejo izvažanje trsja iz okuženih krajev in nadrobno
ukazujejo, kakd je delati, ako se pokaže ta škodljiv mrčes.
Vsak vinogradnik, ki začuti trsno uš v svojem vinogradu,
mora to brez odloga naznaniti okrajnemu glavarstvu. Kdor
bi tega ne storil, more se mu prisoditi globa do 100
goldinarjev.

K^ko in s čim je treba vinogradsko ušico zatirati, tega
tukaj ne bodemo na drobno razkladali. To stvar jemlje
povsod država v roke.

Trsni kapar.

Na starih trsih, sosebno po brajdah (letnikih) nahaja se
prav pogostoma trsni kdpar,  katerega pa ni lehko opaziti,
ker je iste barve kakor trsov lub. K&par se prisest na trto
in se ne premakne več z mesta. Podoben je majhnej grbi,
sedečej na lubu. Ako si ga bliže ogledaš, vidiš, da je živalca
pokrita z rujavim ščitom, kakor z neko kapico, zato ga menda
v goriškej okolici imenujejo kaparja. Meseca maja je pod
kapico ob robeh videti vse polno rudečkastih jajec, ki so za¬
vita kakor v neko belo volno. Po tej volni se kapar najprej

328

ovadi. Te kapaste živalce so zgol samice, vsi drugačni pa so
samci. Ti so jako mičkeni, krilati in imajo konci zadka dve
dolgi repni ščetini. Mlade živalce izvale se okolo kresa iz
jajec in so s prva brez ščita ter jako gibke in živahne, a
samice se kmalu prisesajo in ne gredo več z mesta.

Kaparji slabe trto, ker jej pijo potrebni sok. Močno na¬
padene trte očisti jeseni ali vzpomladi s tem, da jim oddrgneš
ves ostareli mrtvi lub in jih potem še z apnom pobeliš.

Trsna pršica.

Trsna pršica je povsod navadna zajedavka vinske trte,
toda na njej ne dela posebne škode, ako se ni črez mero
razpasla. Živalca živi na spodnjej strani listja, in onde, kjer
je zabodla v listno mečo, izbuhnejo se mehurci ali brbonci,
ki pa ostanejo zeleni. Spodaj so globelice pokrite z belimi,
svilastimi dlačicami, in na prvi pogled bi vsak sodil, da je
to neka plesen. Za tako je tudi dolgo časa veljala. Med
dlačicami se skrivajo pršice, katerih pa z golim očesom nikoli
ni m6či videti. Pod zimo gredo pršice zimovat pod luske na
zimskih popkih.

Od prevelike množine trsne pršice listje vene in gine.

Na konci podajemo še dve podobi, ki ste prepozno došli,
zatorej ni bilo mogoče, uvrstiti jih na pravem mestu.

Mrkvarica. Zelena čebularica.

[Na strani 232. Na strani 234.

Imenik opisanih živali.

Belas, der Birnspinner o. der Schwan, Liparis auriflua 169.1
Belin glogov, der Baum- o. Heckenweissling, Pieris crataegi 161.
Belin kdpusov, der grosse Kohlweissling, Pieris brassicae 214.
Belin repični, der Riibsaatweissling, Pieris napi 217.

Belin repni, der kleine Kohlweissling oder Rubenweissling,
Pieris rapae 217.

Belinar, glej: zalubnik lesni 290.

Bobar, der Bohnenkafer, Bruchus granarins 115.

Bodulja, die Stechfliege, Stomoxys calcitrans 142.

Bolha, der Floh, Pulex irritans 37. [nemorum 211.

Bolhdč rumeno progasti, der gelbgestreifte Erdhoh, Haltica
Bolhdč zelski, der Kohlerdfloh, Haltica oleracea 210.

Bolhdč zlatoglavi, der Baps-Erdfloh, Haltica chrysocephala 211.
Bramor, die Mauhvurfsgrille, Gryllotalpa vulgaris 202, 276.
Broskvarica, die Kohlfliege, Anthomyia brassicae 233.
Brstoder, der Griinriissler, Phyllobius sp. 158.

Brvica, glej: vrtoglavec 106.

Brzec žitni, der Getreidelaufkafer, Zabrus gibbus 246.

Bučela, die Biene, Apis mellifica 33.

Cvetoder hruškov, der Birnstecher, Anthonomus piri 158.
Cvetoder jabolčni, der Apfelbliithenstecher, Anthonomus po-
morum 157.

Čdplja siva, der Fischreiher, Ardea cinerea 92.

Oebularica siva, die graue Zwiebelfliege, Anthomyia antiqua 232.
Oebdlarica zelena, die Zwiebel-Mondfliege, Eumerus lunulatus 232.
Črv podzemeljski, der Begenwurm, Lumbricus terrestris 242.
Cuddk, der Aprikosenspinner o. der Sonderling, Orgyiaantiqua 171.
Dih6r, der Iltis, Foetorius putorius 69.

Dldkar, der Haarling, Trichodectes sp. 102.

Dlesk, der Kernbeisser, Fringilla coccothraustes 151.

Gad, die Viper, Tipera Berus 21.

Glagdlka, die Gamma-Eule, Plusia gamma 220.

Glista navadna, der Spuhvurm, Ascaris lumbricoides 52.
Glista otročja, der Pfriemenschvvanz o. Madenwurm, Oxyuris
vermicularis 55.

Glista ovčja, der Schafwurm, Strongylus filaria 105.

Glista ptičja, Syngamus trachealis 105.

Glista velikanska, der Palisadeirvvurm, Eustrongylus gigas 55.
Gobavec, der Sch-vvammspinner, Liparis dispar 166, 305.
Goger, der Pelzkafer, Dermestes pellis 117.

Govedo, das Bind, Bos taurus 19.

Grdhar, der Erbsenkafer, Bruchus piši 114.

Grizlica bdrova, die Kiefernblattwespe, Lophyrus pini 293.

Grizlica češpova, die Pilaumensagevvespe, Hoplocampa fulvi-
cornis 183. [brata 184.

Grizlica črešnjeva, die Kirschblattwespe, Erioeampa adum-
Grizlica hruškova, die Birnblattwespe, Lyda piri 185.

Grizlica jabolčna, die Apfel-Sagewespe, Hoplocampa testu-
dinea 184. [Lyda stellata 294.

Grizlica, predica borova, die Gespinnst - Kiefernblattwespe,
Grizlica repna, die Riibenblattwespe, Athalia spinarum 230.
Grizlica režena, die Halimvespe, Cephus pygmaeus 248.

Hrošč pomladni, der Maikafer. Melolontha vulgaris 152, 198,
245, 275.

Hrošč, trtni zeleni, der Weinlaubkafer, Anomala vitis 317.
Hržica, črna žitna, die Hessenfliege, Cecidomyia destructor 253.
Hržica hruškova, die Birngallmiicke, Cecidomyia nigra 188.
Hržica, listna hruškova, die Birnblatt-Gallmiicke, Cecidomyia
piri 188. [tritici 255.

Hržica, rumena žitna, die gelbe Weizenmucke, Cecidomyia
Ivanjšček, glej: prosnica 201, 245. [Bacchus 157.

Jabkoder bagreni, der purpurrothe Apfelstecher, Rhynchites
Jabkoder zlati, d. goldgrune Apfelstecher, Bhynchites auratus 157.
Kalin, der Gimpel, Pringilla Pyrrhula 151.

Kapar smrekov, die Pichtenschildlaus, Coccus racemosus, Le-
canium racemosum 315.

Kapar trsni, die Eebschildlaus, Coccus vitis 327.

Keber, glej: hrošč pomladni.

Kiseljdk, glej: sukhe grozdni.

Kleščarica, glej: strigalica. [sulcicollis 213.

Kljunotšj brazdasti, der Kohlgallen-Kiissler, Ceuthorhinchus
Klop golobji, die Bandzecke, Argas reflexus 48.

Kobilica selka, die Zugheuschrecke, Oedipoda migratoria 259.
Kočič, išči: prašiček.

Komar, die Stechmiicke o. Gelse, Culex pipiens 35.

Konj, das Pferd, Equus Caballus 21.

Koreničarica, die Wurzelfliege, Anthomyia radicum 234.
Kovdč, glej: pokalica 205.

Kozhk, der geranderte Schvvimmkafer, Dytiscus marginalis 93.
Kragulj, der Hiihnerhabicht, Astur palumbarius 82.

Krikovec, glej: muren.

Krokar, der Rabe, Corvus corax 86.

Krompirjevec amerikanski, der Colorado-Kartoffelkafer, Dory-
phora decemlineata 207.

Krpelj, die Vogelmilbe, Dermanyssus avium 102.

Kršelj, die Eilzlaus, Pediculus pubis 43.

Krušnar, der Brodklopfkafer, Anobium paniceum 128.

Kukec, der Trotzkopf o. die Todtenuhr, Anobium pertinax 126.
Kukec trtni, der Weinstockbohrkafer, Sinoxylon muricatum 320.

Kuna belica, der Hans- o. Steinmarder, Mustella foina 71.
Knna zlatica, der Edel- o. Baummarder, Mustella martes 71.
Kurjdk, der Haftfuss, Liotheum sp. 102.

L&sica mala, das kleine Wiesel, Foetorius vulgaris 70.

L&sica velika, das grosse Wiesel o. Hermelin, Foetorius er-
mineus 71.

Lasnica, die Trichine, Tricbina spiralis 56.

Lasoglav, der Peitschenwurm, Trichocephalus dispar 55.

Lečar, der Linsenkafer, Bruchus len tis 115.

Lesotoč trtni, glej: kukec trtni.

Lešnikar, der Nussbohrer, Balaninus nucuni 160.

Likar brestov, der Bustern-Splintkafer, Scolytus destructor 291.
Likar raskavi, der runzelige Stutzbohrkafer, Eccoptogaster
rugulosus 159. [pruni 159.

Likar svetli, der glanzende Stutzbohrkafer, Eccoptogaster
Lisica, der Fuchs, Canis vulpes 71.

Lopušnik, der Hiilsemrann, Taenia echinococcus 66.

Lubddar vrtni, derungleicheBorkenkafer, Bostrjchus dispar 160.
Mačka divja, die Wildkatze, Felis Catns 73.

Medved, der Bar, Ursus arctos 1.

Mehurnjak človeški, glej: lopušnik 66.

Mešičar, die Haarbalgmilbe, Demodex folliculorum 51.

Metulj jeterni, der Leberegel, Distoma hepaticuin 60, 103.
Miš dimasta, die Brandmaus,- Mus agrarius 112.

Miš gozdna, die LValdmaus, Mus silvaticus 112.

Miš pohišna, die Hausmaus, Mus musculus 111.

Miši 150.

Mniška, glej: smrekov prelec 302.

Modras, die Sandviper, Vipera Ammodytes 21. [cephala 169.
Modroglavka, der Brillenvogel o. Blaukopf, Diloba coeruleo-
M6kar, der Maikafer, Tenebrio molitor 116.

M61j broskvin, die Kohlschabe, Plutella cruciferarum 230.
Molj črešnjev, die Pflaumenmotte, Argyresthia ephipella 182.
M61j jabolčni, die Apfelbaum-Gespinnstmotte, Hyponomeuta
malinella 181.

MoJj krznarski, die Pelzmotte, Tinea pelionella 133.

Molj mecesnov, die Lerchenminirmotte, Coleophora laricella 312.
Molj močni, die Mehlmotte, Tinea lacteella 133.

Molj ostružni, die Obstblattschabe, Celeophora hemerobiella 183.
Molj perni, die Mobelmotte, Tinea biseiiella 134.

Molj suknarski, die Kleidermotte, Tinea sarcitella 130.

M61j žitni, die Kornmotte, Tinea granelia 119.

M6ra borova, die Kieferneule, Trachea piniperda 306.

Mora grahova, die Erbseneule, Mamestra piši 228.

Mora kdpusova, die Kohleule, Mamestra brassicae 217.

Mora lobodna, die Gansefuss-Eule, Mamestra chenopodii 220.

Mora njivska, das Ausrufzeichen, Agrotis exclamationis 251.
Mora ozimna, die Wintersaateule, Agrotis segetum 249.

Mora peteršiljeva, die Wildblattich-Eule, Mamestra dysodea 220.
Mora povrtna, die Gemiise-Eule, Mamestra oleracea 219.
Motilj jeterni ali metulj jeterni 60, 103.

Mravlje 145.

Mrena, die Barke, Barbus fluviatilis 27.

Mrkvarica, die Mohrenfliege, Psila rosae 234.

Muha črešnjeva, die Kirschfliege, Trypeta cerasi 187.

Muha konjska, die Pferdelausfliege, Hippobosca equina 101.
Muha mesna, die Brummfliege o. blaue Fleischfliege, Musca
vomitoria 140.

Muha dljkova, die Olivenfliege, Trypeta oleae 187.

Muha pohišna, die Stubenfliege, Musca domestica 136.

Muha španska, die spanische Pliege, der Pflasterkafer, Lytta
vesicatoria 29.

Muha špargova, die Spargelfliege, Platyparea poecilloptera 235.
Muha zelenska, die Selleriefliege, Piophila apii 235.

Muren, die Feldgrille, Gryllus campestris 263.

Mušica bučelarska, die hockerstirnige Buckelfliege, Phora in-
crassata 143. [pus 257.

Mušica štrnska, das bandfiissige Griinauge, Chlorops taenio-
Mušlca vinska, die Essigfliege, Drosophila funebris 143.
Mušica zelenoka, glej: mušica strnska.

Muzejnik, der Cabinetkafer, Anthrenus museorum 118.

Obad deževni, die Begenbremse, Haematopa pluvialis 160.
Obad goveji, die Binderbremse, Tabanus bovinus 99.

Obad zlatodki, die Blindbremse, Chrysopa coecutiens 100.
Obloustnik, die Kreismundschnecke, Cyclostomus elegans 242.
Obrez&č, der Zweigabstecher, Giebelstecher, Bhynchites
conicus 156.

Ogorčica pšenična, das Weizen-Aelchen, Anguillula tritici 266.
Ogdrčica režena, das Boggen- o. Kardenalchen, Anguillula
dipsaci 268.

Omladar, išči obrezač 156.

Orel belorepec, der Seeadler, Haliaetus albicilla 80.

Orel planinski, der Steinadler, Aquila fulva 77.

Osa, die Wespe, Vespa vulgaris 33, 186.

Osa, velika lesna, Riesenholzwespe, Sirex gigas 296.

Ostroril zeleni, der Baps-Mauszahnriissler, Baris chloris 214.
Ostružnik, glej: molj ostružni 183.

Pavlinček dnevni, das Tagpfauenauge, Vanessa Jo 270.

Pedic borov, der Kiefernspanner, Fidonia piniaria 307.

Pedic, mali zimski, išči: zmrzlikar mali 173.

Pedic, veliki zimski, glej: zmrzlikar veliki 176.

Perjevec, der Federling, Philopterus sp. 102.

Pes, der Hund, Canis familiaris 16.

Pesarica, Runkelfliege, Anthomyia conformis 234.

Pisar vinogradski, der Weinstockfallkafer, Eumolpus vitis 319.
Podančica, išči: otročja glista 55.

Podgana belica, die egyptische Ratte, Mus alexandrinus 110.
Podgana črnica, die Hausratte, Mus rattus 169.

Podgana sivka, die Wanderratte, Mus decumanus 110.
Podlasica ali mala lasica 70.

Pokalica poljska, der Saat-Schnellkafer, Agriotes segetis 205,245.
Polž opasani, Helk cincta 242.

Polž poprskani, Helk aspersa 242.

Polž vrtni, die Weinbergschneeke, Helix pomatia 241.

Polži, 239.

Poskok, glej: pokalica 205.

Prašiček, die Mauerassel, Oniscus murarius 238.

Prelec borov, der Kiefernspinner, Gastropacha pini 297.

Prelec bukov, der Buchenspinner o. Rothschwanz, Liparis
pudibunda 304.

Prelec hmeljev, der Hopfenspinner, Epialus humuli 269.

Prelec smrekov, der Fichtenspinner o. die Nonne, Ocneria
monacba 302.

Priščnjak, išči: muha španska 29. [lis 201, 245.

Prosniea, der Brachkafer o. Junikafer. Rhizotrogus solstitia-
Prstenčar, der Ringelspinner, Gastropacha neustria 165, 300.
Pršica krompirjeva, die Kartoffelmilbe, 126.

Pršica mlečna, die Milchmilbe, Acarus lactis 126.

Pršica močna, die Meklmilbe, Acarus farinae 126.

Pršica olova, die Biermilbe, 126.

Pršica sirska, die Kasemilbe, Acarus siro. 125.

Pršica slaninska 126.

Pršica trsna, die Rebenmilbe, Phytoptus vitis 328.

Repičar, der Raps-Glanzkafer, Meligethes aeneus 212.

Rezač vinogradski, der Rebenschneider, Lethrus cephalotes 317.
Ribica, der Zuckergast, Lepisma saccharina 130.

Rilčkar jelšev, der Erlenrusselkafer, Cryptorhynchus lapathi 283.
Rilčkar kratkoglavi, der Kurzkopf, Strophosomus Coryli 278.
Rilčkar, mali b6rov, der kleine Kieferriisselkafer, Pissodes
notatus 282. [abietis 279.

Rilčkar, veliki borov, der grosse Kiefemrusselkafer, Hylobius
Rilčkar veliki črni, der grosse sclmarze Russelk&fer, Otior-
hynchus niger 277. [catus 318.

Rilčkar trsni, der gefurchte Lappenriissler, Otiorhynchus sul-
Ris, der Luchs, Felis Lynx 13.

Salatarica, die Salatfliege, Anthomyia lactucae 233.

Senenec, die Heumilbe, Leptus autumnalis 50.

Sirarica, die Kasefliege, Piophila casei 142.

Sklenokrilec jabolčni, der A p f elb au m - Gl a sMgl e r, Sesia myo-
paeformis 164.

Skobec, der Sperber, Astur nisus 84.

Skokica hruškova, der Birnblattfloh, Birnsauger, Psylla piri 197,
Skbkica jabolčna, der Apfelblattfloh o. Apfelsauger, Psylla
mali 197.

Škorpijon 45.

Slaninar, der Speckkafer, Dermestes lardarius 116.

Slinar poljski, die Ackernacktschnecke, Limax agrestis 289.
Slivoder, der Pflaumenbohrer, Bhynchites cupreus 156.

Slivotoč, der Pflaumenriissler, Magdalis primi 159.

Sokol selec, der Tauben- o, 'IVanderfalke, Palco peregrinus 80.
Sokolič, der Lerchenfalk, Faleo subbuteo 81.

Sotončič marelični, die Aprikoseneule, Acronycta tridens 176.
Sprevod niča borova, der Kiefern-Prozessionsspinner, Cnetho-
campa pinivora 301.

Sprevbdnica hrastova, der Eichen-Processionsspinner, Cnetho-
campa processionea 33, 301. [pvtiocampa 301.

Spre vodnica laška, der Pinien-Processionsspinner, Cnethocampa
Sraka, die Elster, Pica caudata 87.

Srakoper rujavi, der Neuntodter, Lanius collurio 91.

Sržkoper veliki, der grosse Wurger, Lanius escubitor 90.

Srbeč, die Kratzmilbe, Sarcoptes scabiei 48.

Sršen, die Hornis, Vespa crabro 31, 186.

Stenica, die Bettwanze, Acanthia lectularia 39.

Stenica dvopikčasta, die zweipunktige Wiesenwanze, Capsus
bipunctatus 226.

Stenica grbava, die Birn-Buckelwanze, Tingis piri 225.

Stenica pozemska, die zweifarbige Erdwanze, Cydnus bicolor 225.
Stenica zelska, die Kohlwanze, Eurvdema oberacea 224.
Streharica, išči: strigalica. [cus 123.

Striček, die Hausgrille oder das Heimchen, Gryllus domesti-
Strigalica, der Ohrwurm, Porficula auricularia 236.

* Strugulja, išči: strigalica.

Suk4č borov, der Kiefertriebiviekler, Eetinia buoliana 308.
Sukdč grahov, der Erbsenwickler, Tortrix dorsana 229.

Sukdč grozdni, der Tranbenwickler o. Sauenvurm, Conchylis
ambiguella 321.

Sukač jelov, der Tannenwickler, Tortrix histrionana 309.

Sukač mecesnov, der Larchenwickler, Grapholitha pinicolana 310.
Sukač, rjasti hrastov, der braune Eichenwickler, Teras ferru-
gana 311. [xylosteana 179.

Sukač, rujavo lisasti, -der braune fleckige Wickler, Tortrik
Sukač, ruši popkov, der rothe Knospemvickler, Grapholitha
ocellana 181.

Sukač slivov, Schlehenwickler, Grapholitha pruniana 180.

Sukač smrekov, der Fichtenwickler, Grapholitha pactolana 310.
Sukač sivi popkov, der graue Knospenwickler, Grapholitha
cynobastella 180.

Sukač trsni, der Springwurmwickler, Tortris Pilleriana 320.
Suk&č usnjasti, der ledergelbe Wickler, Tortrix ribeana 180.
Sukač, zeleni hrastov, der grune Eichenwickler, Tortrix viri-
dana 311. [ata 172.

Šarec, der Harlekin o. Stachelbeerspanner, Zerene grossulari-
Ščlpavec, der Skorpion, Scorpio europaeus 45.

Ščurek, die Kiichenschabe, Blatta orientalis 120.

Ščurek amerikanski, die Bies&uschabe, Blatta americana 122.
Sij&k zaprašeni, der graue Kurzhals, Brachideres incanus 278.
škdrjica, glej: strigalica.

Šoja, der Eichelheher, Garrulus glandarius 88.

Švaba, die Schwabe, Blatta germanica 122.

Tihotapec, der Krauterdieb, Ptinus fur 120.

Tončič češpov, der Pflaumenwickler, die Pflaumenmade, Car-
pocapsa funebrana 179.

Tončič jabolčni, der Apfelwickler, die Obstmade, Carpocapsa
pomonana 177.

Trakulja gologlava, der gestreifte Bandwurm, Taenia medio-
canellata 66.

Trakdlja ozka, der gemeine Bandvrarm, Taenia solium 61.
Trakulja široka, der breite Bandwurm o. Grubenkopf, Bothrio-
cephalus latus 66.

Travnlca, der Oelkafer, Maiwurm, Meloe proscarabaeus 30.
Trdoglav, glej : luikec 126.

Uholaz, išči: strigalica.

US bela, die Kleiderlaus, Pediculus vestimenti 42.

Uš bučelina, die Bienenlaus, Braula coeca 101.

Uš na glavi, die Kopflaus, Pediculus capitis 42.

Uš ovčja, die Schaflausfliege, Melophagus ovinus 101.

Uš trtna, glej: ušlca vinogradska.

Ušlca breskova, die Pfirsich-Blattlaus, Aphis persicae 194.
Ušlca brdskviua, die Kohlblattlaus, Aphis brassicae 227.

Ušica črešnjeva, die Kirsch-Blattlaus, Aphis cerasi 194.

Ušlca grahova, die Erbsenblattlaus, Aphis ulmariae 228.

Ušlca grozdlčeva, die Johannisbeer-Blattlaus, Aphis ribis 194.
Ušlca hmeljeva, die Hopfenblattlaus, Aphis humuli 272.

Ušlca koruzna, die Maiswurzellaus, Pemphigus Zeae Maidis 265.
Ušlca krvava, die Blutlaus, Schizoneura lanigera 195.

Ušlca makova, die Mohnblattlaus, Aphis papaveris 226.

Ušlca, ruša jabolčna, die rothliche Apfelblattlaus, Aphis sorbi 193.
Ušlca slivova, die Pflaumen-Blattlaus, Aphis pruni 194.

Ušlca smrekova, die Fichtenlaus, Chermes abietis 213.

Ušlca vinogradska, die Beblaus, Phylloxera vastatrix 323.

TJšica zelena jabolčna, die grune Apfelblattlaus, Aphis mali 193.
Ušlca žitna, die Getreideblattlaus, Aphis cerealis 265.

Tešča brdskvina, der Kohlzunsler, Botys forficalis 223.

Tešča močna, der Mehlziinsler, Asopia farinalis 136.

Tešča prosčna, der Hirseziinsler, Botys silacealis 252.

Tešča rčpična, der Bubsaat-Pfeifer, Scopula margiaritalis 221.
Tešča sdšna, die Diirrobstschabe, Phycis elutella 136.

Tešča tolščarska, der Fettziinsler, Pyralis pinguinalis 136.
Tešča voščbrska, die Wachsmotte, Galleria mellionella 135.
Teščec borov, der Kiefernschwarmer, Sphinx pinastri 299.
Tidra, der Fischotter, Lutra vuigaris 75.

Tir, der Uhu, Strix bubo 84.

Tolk, der Wolf, Canis lupus 10.

Trdn, išči: krokar.

Trtoglavec, der Drehwurm, Taenia coenurus 106.

Zajec, der Feldhase, Lepus timidus 150.

Zalubnik borov, der Kiefernbastkafer o. Waldgartner, Blasto-
phagus (Hvlesinus) piniperda 284.

Zalubnik, bdrov mali, der kleine Kiefernbastkafer, Blastophagus
minor 286.

Zalubnik jelov, derTannenborkenkafer, Bostrychus curvidens 290.
Zalubnik lesni, der!SIadelholzborkenkafer,Bostrychuslineatus 290.
Zalubnik smrekov, der Fichtenborkenkafer, Bostricbus typo-
grapbus 287.

Zalubnik vrtni, išči: lubbdar.

Zapljivkarica, die Scbmeissfliege, Sarcopbaga carnaria 141.
Zavijdč, Blattwicklero.Kebenstecber, Kbyncbites betuleli 154,318.
Zavrtač, der Weidenbohrer, Cossus ligniperda 163.

Zelenko bukov, der griine Pracbtkafer, Agrilus viridis 276.
Zlatoritka, der Goldafter, Liparis cbrysorrboea 168, 305.
Zmrzlikar mali, der kleine Frostpanner, Acidalia brumata 173.
Zmrzlikar veliki, der grosse Frostspanner o. Blattrauber,
Hibernia defoliaria 176.

Zmrzlikar višnjev, der Weichselspanner, Hibernia bajaria 177.
Z61j goveji, die Dasselfliege, Hypoderma bovis 96.

Zolj konjski, die Pferde-Magenfliege, Gastrus equi 95.

Zolj ovčji, die Scbafbremse, Oestrus ovis 98.

Živica, išči: prašiček.

Žužek, der Korn-Busselkafer o. der schwarze Kornwurm,
Calandra granaria 113.

Žvdgar, išči: gčbavec.