Dopisi. lz Ptuja. (Novi n atš župan) Ornig, pričel je svoje delovanje z junaškim, činom: povabil je zloglasno društvo nSiidmark«, da ima letos v Ptuju svoj glavni zbor. Dne 19. julija bila je namreč seja občinskega zastopa, pri kateri se je sprejela prošnja tukajšnje podružnice Siidmarkove, katere predsednik je Ornig, da mesto officijelno povabi Slovenožerce na glavno društveno zborovanje v Ptuj. Društveni pdbpr je povabilo seveda z veseljem sprejel ter je določil 2. sept. za občni zbor. Tega dne bode gotovo vse polno frankfurtaric plapolalo s hiš ptujskih Velikonemcev. Slovensko ljudstvo pa bo imelo priliko spoznavati svoje dobre prijatelje(??), kaleri se mu prilizujejejo, kadar jim treba denarja, drugače pa mu hočejo vzeti vero in materino besedo ter ga izpodriniti celo z lastne zemlje. — V istej seji prebrala se je častitka brežiškega občinskega zastopa novemu ptujskemu. Seveda! Nemskutar tu, nemškutar tain ali po domače »gliha vkup štriha«, — Ker naše Ptujčane vedno le najbolj skrbi, kako bi se mogli pokazati pred svetom v nemški gloriji in kako bi mogli škodovati in nasprotovati pravičnim terjatvam našega naroda, pozabijo pri tem na druge bolj potrebno stvari. Zato pa je gosposka ulica (!) že skoro popolnoma s travo prerasena, tako da bi se lahko ondi pasla živad. Ni se torej čuditi predlogu urednika že drugič od smrti vstale »Pettauer Zeitung«, da naj nekdo prosi dovoljenja za napravo mlekarije v gosposki ulici, kjer je toliko živeža za krave. Morda pa slavni mestni zastop nalašč pušča ondi tako bujno travo rasti, da bi mogel zopet kakega kmeta kaznovati z globo 2 gld., kakor se je pred par let zgodilo, ko so se mu voli ustavili na tem gosposkem pašniku. Da bi se obeinski zastop pač rajši brigal za snago in druge raestu potrebne stvari, kakor pa da vedno ruje proti Slovencem! C. Izpred Maribora. (S slovenske kal\arije.) Sredi rodovitnega polja dviga se iz zemlje ta prijazni hribček, na katerem so nekdanji župnik v Lembahu, pozneje dekan v Ptuju in Ljutomeru, navdušeni Slovenec Fr. Cvetko postavili 1. 1835. lepo kapelico s križevim potom vred ter dali temu hribčeku ime: Slovenska kalvarija, kakor priča napis na kapelici. Čeravno te na jedni strani jako veseli ta priča pravega slovenskega rodoljublja iz dobe, v katerej srao imeli Slovenci le malo tako za svojo domovino vnetih mož, kakor so bili Cvetko, vendar te na drugi strani bridko razžalosti pogled na bližnje vasi, kjer tujstvo gospodari ter se naše slovensko ljudstvo leto za letom vedno bolj odtujuje svojemu narodu in jeziku. Te vasi so Radvanje, Pekre in Studenci. V Studencih obstoji popolnoma nemška šola, dasi so prebivalci po večini Slovenci. V Radvanji pa je nemško šolo ustanovil nemški šulverein, čeravno so prebivalci razun nekaj privandranih Nemcev, ki vsi slovenski znajo, Slovenci. Ta šola je sedaj javna in jo občina vzdržuje, šulverein pa jo podpira. Tudi v Pekrah obstoji zasebna šulvereinska šola, katero obiskuje 95 slov. in 5 nemških otrok. Odličen tamošnji kmet mi je rekel, da je ta šola popolnoma nepotrebna že radi bližine lembaške šole, potem pa se otroci v njej tudi čisto nič ne naučijo. Pekrčani tudi niso zadovoljni, ker šulverein zahteva, da jo sedaj prevzamejo na svoje stroške. Pekre šteje po zadnji štetvi le 11 Nemcev. Tu se torej zopet očitno vidi, da hoče šulverein s silo ponemčiti našo mladino. Ni-li zato skrajni čas, da Slovenci vse raoči napnemo in iztrgamo svojo najdražjo lastino iz krempljev grabljivega šulvereina! Mariborski Slovenci, kje ste, da bi pomagali umirajočim slovenskim okoličanom? Nekaj desetletij še in že bode prepozno. Dosti smo Slovenci že izgubili v mariborski okolici vsled lastne nebrižnosti in mlačnosti, še li naj to prepustimo tujim krempljem, kar še se da rešiti? C—v. Iz Gorenje Radgone. (B r a 1 n o d r u š t v o.) Vendar enkrat! Tako bode marsikdo dejal, čitajoč napis teh vrstic. Res, vendar enkrat. Kdor pozna razmere našega okraja, mora reči, da je za drugimi okraji v narodnem oziru jako zaostal. Tiste narodne zavesti in probujenosti, katero v drugih okrajih s takim veseljem opažamo, pri nas ni najti. Imamo sicer že bralno društvo v Št. Juriju, v Kapeli in v Negovi, a ta društva so še premlada, da bi se njih uplivi že poznali; premlada in omejena, da bi se iz njih že bilo moglo razširiti narodno čustvo, narodna zavest. Sploh pa morejo ta društva le takrat uspešno in izdatno delovati, ako imajo v glavnem kraju celega okraja svojo zaslombo. Od nas, iz Gornje Radgone, morajo izhajati in se po celern okraju razširjati iz spanja vzbujajoči žarki narodnega čustva. To pa do sedaj ni bilo mogoče, ker smo mi Gornje-Radgončani sami še — spali. Bralnega društva nam je manjkalo. Zdaj pa je imamo, toli potrebno bralno društvo. Kar smo dozdaj zamudili, moramo sedaj popraviti, drugače nas bode preplavila nemška povodenj. Na meji živimo, na meji nemškega in slovenskega življa in ni ga kmalo kraja in okraja, kateremu bi pretila taka nevarnost ponemčenja, kakor našemu okraju. Na noge torej slovenski rojaki, katerim je slovenska zemlja sveta in kateri želite, da ostane Gornja Radgona slovenska! Malo nas je in zato potrebujemo izdatne podpore. Pristopite torej v obilnem številu našemu prepotrebnemu bralnemu društvu kot redni podporni in ustanovni udje. Podpirajte nas s knjigami in časopisi. S to prošnjo obračamo se do vas slovenski rodoljubi in slovenska društva. Ako tej naši prošnji v obilni meri ustrežete, pomagali nam bodete v našem okraju v resnici — ledino orati. — Ustanovni občni zbor vršil se bode koncem tega ali začetkom prihodnega meseca. Natančneje bodemo dan in vspored naznanili, kadar bodo vse priprave končane. Iz Radgone. (Vojaštvo.) Začetkom tekočega Ieta so artilerijske vojake ali topničarje razdelili v nove regimente. Polovico osmega div. regimenta so pustili v Radgoni; 26. julija pa je prišel celi regiment. ko se je vračal od strelnih vaj v Krškem, v tukajšno mesto. Bil je slovesno sprejel z godbo, in po vsem mestu je bilo polno bander razobešenih. Lepo je bilo videti, ko so se čvrsti vojaki s svojimi topovi nastavili po prostornem glavnem trgiu L'rvi koniando (povelje) po prihodu bil je »zura Gebet« k molitvi! Banda pa je pri tem zasvirala pobožne melodije. Gotovo je marsikateri vojak med tem hvalil Boga, da mu je letos pri težavnih vajah ohranil zdravje. Lani, ko so se vračali, je bilo mnogo bolnih, in nekaj jih je pozneje celo umrlo. Potem je komandant pobvalil vojake, da so se pri vajah tako dobro obnašali. Ker je pri regimentu mnogo Slovencev, je komandanl naročil častniku, naj ob enem to hvalo tudi Slovencem po domači. :— Letoa je tukaj sodnija zasledila že dva slučaja, da so odrasteni šolsko mladino zlorabili. Zatorej stariši, pozor, kam dajate svoje otroke v šolo in na stanovanje! Iz Trbovelj. (Šolska stvar.) Pri občinski seji dne 26. julija je bila razprava zastran poduka drugega deželnega jezika (nemškega namreč). Enoglasno se je sklenilo, da se začne poduk v nemškem jeziku na enorazrednici pri Sv. Katarini v štrtem šolskem letu,' na štirirazrednicah v Trbovljah in na Vodi ler na petrazrednici v Hrastniku pa v tretjem šolskem letu 3—5 ur na teden, v šestem, sedraem in osmem oddelku se poduk v računslvu in zemljepisji ponavlja v nemškem jeziku. V vseh šolah je slovenski učni jezik, nemški jezik pa obligatni učni predmet. V šolah Trboveljske občine je vpisanib 1440 olrok; 52 izmed teh so otroci takih starišev, kateri so leta 1890 nemški jezik napovedali za občevaini jezik. Dosihmal se je v prvem in drugem razredu učil neinški jezik pet ur na teden, v tretjem lazredu je bil poduk utrakvističen, v štrtem in petem razredu pa je nemški jezik ob enem bil podučen jezik, slovenski jezik pa učni predmet z dvema urama na teden. Otroci se niso zamogli nobenega jezika naučiti. Ta nepostavni položaj v šolah Trboveljskih bi se imel sedaj vsled občinskega sklepa odpraviti. Razprava pri seji je bila jako mirna in stvarna, koalicija se je tukaj v lnalem pokazala. Upamo, da bo visoki c. kr. deželni šolski svet v (iradcu ta sklep potrdil in vkrenil, da se začne po njem v Solskem letu 1894/5 podučevati. Velika zasluga gre pri lej šolski stvari sedanjenm županu, g. Ferdinandu Roš, kateri je na obe strani merodajno uplival in pripomogel k obče zadovoljnemu sklepu. lz Pišec pri Brežicah. (Napredek.) Od časa, kar je tu trtna uš vinograde ugonobila, postal je naš kraj, kraj tihote. Vendar se pa mora priznati, da ravno v tem času so se vzdramile občine Pišeške župnije iz narodnega spanja. Amerikanski vinogradi, katerih so premožnejši posestniki že v precejšnji meri zasadili, lepo rastejo, in obetajo že letos veselo trgatev. Veseliti se pa moramo tudi v cerkvenih in verskih zadevah spremembe in napredka k boljšemu, ker naš č. g. župnik so vkljub zdanjih slabih denarnih razmer cerkev olepšali, zasadili lep amerikanski vinograd in postavili nov cerkveni mlin. Najbolj se pa veselimo lepega sadii v versko-duhovnem poinenu. V lanskem letu priredili so nam sv. misijon, kateri nam ostane v hvaležnem spominu. Vsled njih skrbnega delovanja in sodelovanja č.