116
Nevin Birsa
BEDENJE
Vsa okna so odprta
in karavane misli se pomikajo navzgor
in navzdol,
nihajo z nervoznim utripom.
Plešejo po dolinah.
Ure se ustavijo.
Sprehajajo se po kazalcih in številkah.
Ure tečejo, se ustavljajo in tečejo.
Tečejo in se ustavijo.
(Velik lok se vzpne nad kvadratom lune, barvne črte preleti jo vznožja in vrhove.)
Sekunde se vlečejo v stoletja.
Pa vendar, vse obstaja, migota.
Obstaja ta trenutek,
obstaja to listič, utopljen v klorofilu
in jezeru, gladkem kakor steklo,
in razbrazdanem morju alg,
obstoja to kozarec, ta bedeča noč.
zganejo se. Potem mirujejo. Intakodalje.
Potem mirujejo.
Še zmerom so zelene, polne klorofila.
Čutim jih ob ušesu: govorijo.
Najprej tiho, potem vse glasneje.
Naj govorijo.
Zeleni kazalci bežijo po obodu ure.
Nepremične stene, rumena igra.
Po tipkah mojega čela brstijo ognji.
JESEN
Kakor plaz je udri preko hiš jesenski mrzel piš.
Za hip je splošen pes obstal,
poškilil v nebo in bevsknil,
nato se je zagnal po mokrem asfaltu.
Postave so upognjene, ogrnjene s plašči,
z dežniki v rokah hitijo
skozi mrzel dež in burjo.
Stark ni več no cesti,
tudi ne starcev.
Nebo je na tvojih ramenih,
tako je blizu
ali neprecenljivo visoko:
tega v poševnih oblakih ne moreš dognati.
Drevje se naslanja v sivi somrak,
poševno je, kakor oblaki,
zaganja se nekam v   nebo
ali je priklenjeno k zemlji:
tudi tega ne moreš dognati. .
Na robu mesta se ne ozreš več. Pred teboj je morje vetra z valovi drobnih, kakor igle ostrih kapljic, ki bijejo v obraz in gole roke.
Pred teboj je ravnina, eno sama cesta.
V prsih udarja srce,
zagrebeš se vase,
pod teboj je zemlja,
nad tabo visi nekaj nedoumljivega,
podobnega noči ali beli vezenini.
Veter z dežjem pod nebom.
117
118
SIVO DRGETANJE
Vse je odšlo v zgodnjo jesen:
tvoj krhki obraz, ki se je že stokrat razbil
ob obali mojega usmiljenja,
deževna noč, ki v intervalih
škropi mrtve strehe:
je čas, ko se bliža deževje.
Drgetam, komaj opazno drgetam
pred obzorji, ki prihajajo
iz zemlje, noelektren kličem solze,
bežim pred vsem, kar me neusmiljeno
požira,
bežim pred soncem, ki ga ni,
bežim pred rjavo potjo,
tečem na teraso
in bruham med skoraj suhim perilom,
kolnem nič in kolnem vse:
prekleti veter, prekleto grmenje,
prekleta dvorišča,
ki jim veter razjeda trebuh, preklet' veteri
Potem ni glasu od nikoder.
Bled stojim med izjokanimi barvami,
moten sij mi zaliva oči,
tavam po nekem nepoznanem planetu
in ves majhen drezam v pesek, kar tako.
Rad. bi videl staro telo
pozabljene zemlje:
široki krogi gibanja
in zmedena črto neskončnosti.