List 22.
Politiški oddelek.
Važne reforme.
V prvih dveh sejah na Binkoštih je vlada predložila poslanski zbornici nekaj veleva žnih zakonskih načrtov, glede katerih želi vse prebivalstvo, da bi se čim prej uveljavili, in da bi makar s pomočjo § 14. uveljavili, ker nemška nagajivost in hudobnost že ne dovoli, da bi mogel o njih sklepati parlament.
Najvažnejši predloženih načrtov se tiče kmetskega stanu in utegne postati za kmetsko prebivalstvo velike koristi. S tem načrtom se določa prav znatno znižanje sedanjih pristojbin, katere je plačevati pri prepisu kmetskih posestev. Te pristojbine so bili ostanki tistih časov, ko je moral kmet plačevati davke za gospodo, ko so kmeta drli brez usmiljenja. Sedanje pristojbine niso v nobeni primeri z vrednostjo posestev, a čestokrat so znatno pripomogle, da je gospodarski propadel kmet, kateri je pre-vzemši posestvo moral izplačati znatne dote, povrh pa še visoke pristojbine. Z vladnim načrtom se odpravijo vsaj največje trdosti sedanje postave in naš, tudi za najmanjšo dobroto hvaležni kmet bo že tega poboljška vesel.
Jako važna je vladna predloga glede odprave kolka do časnikov in koledarjev, Ta kolek ni delal časti naši državi. V kulturnih državah so kolek že davno odpravili in Avstrija je poleg Turčije jedina država, kjer se davek še pobira. Časnikarski in koledarski kolek je nesel državi dva in pol milijona goldinarjev na leto. Ta znesek ni velik, ako se primerja vsakoletnemu avstrijskemu budgetu. Država ga lahko utrpi, a če se navzlic dolgoletnim bojem nobena vlada ni mogla odločiti, da odpravi časnikarski in koledarski davek, tiče vzroki temu globlje velikih časnikov, kateri imajo ogromne dohodke, ni kolek nič preveč obteževal, plačevali so ga lahko toliko rajše, ker jih je kolek varoval konkurence. Za manjše liste pa je bil koiek neznosno  bremo.   Krivično   je že to,   da mora
mali list prav toliko plačevati za kolek, kakor veliki in bogati list, še večja krivica pa je, da se je s tem onemogočalo izdajanja cenejib listov. Časnikarski in koledarski kolek je eminentno kulturnosovražen davek, kateri je bil uveden z namenom, da se širšim slojem prebivalstva podraži duševna hrana in da se po možnosti zadržuje razvoj časopisja in s tem politična in splošna izobrazba prebivalstva. Žalostno, da se je bilo dobrih dvajset let boriti za odpravo časnikarskega in koledarskega kolka a uprav čudovito je, da je bilo sojeno Thunovemu ministerstvu, lotiti se tega dela, ko je vender načelnik tega ministerstva na glasu, da je odločen reakcijonar.
Jako važna reforma je dalje odprava eraričnih mitnic. Čudno, da se to že davno ni odredilo. Mitnice so bile za prebivalstvo veliko breme, velika ovira prometu in krivica, ker mora siromak ravno toliko plačevati, kakor bogataš. Država pa nima od mitnic skoro nič dobička. Dokler ni bilo železnic, tedaj so mitnice mnogo nesle in polnile so blagajnice državne še bolj pa blagajnice zakupnikov, toda odkar je ves promet prešel na železnice, so se dohodki jako skrčili, tako da je vlada ž njimi komaj pokrivala režijske troške. Da tlačeni kmet po mitnicah ne bo žaloval, je pač samo po sebi umevno,
Končno je vlada predložila tudi načrt zakona o delavski statistiki. Za zakon sicer ne bo takoj uplival na gospodarske razmere, pač pa utegne postati za bodočnost velike važnosti. Sedaj nimamo nikakih statistiških podatkov o razmerah delavcev. Ne vemo, kako je urejen delavski čas, kake so mezde raznih delavcev, kako je preskrbljeno zanje za slučaj nezgode, za slučaj onemoglosti in brezdelja itd. itd., iz kratka, nedostaje nam statisti-škega materijala, da bi na njegovi podlagi mogli spoznavati delavske razmere in presojati delavsko vprašanje. Druge države so nas v tem oziru davno prehitele, so-sebno mala, a v socijalnem oziru jako   napredna   Švica.
Te reforme so nujno potrebne in občekoristno in gotovo ga ne bo človeka, ki bi vzlic vsem pomislekom vladi ugovarjal, ako jih izvede s pomočjo § 14. Pač pa se utegne ugovarjati načinu, na kateri hoče vlada dobiti
212
pokritje za izpadek dohodkov od mitnic, časnikarskega in koledarskega kolka ter od prepisnih pristojbin. Vlada hoče namreč uvesti nov davek na prodajo sladkorja, na oslajene pijače, na čokolado in na likerje. Ta davek bi dajal na leto petnajst milijonov goldinarjev, a ž njim bi se ne pokrili samo prej imenovani izpadki, ampak tudi stroški za povišanje uradniških plač. S tem davkom se ne moremo sprijazniti, ker podraži tako že jako drago živilo, namreč sladkor, a takih davkov mi načeloma ne moremo odobravati. V Avstriji žive ljudje že itak jako slabo in zato nikakor ni pravično da se jim podraži še sladkor, oni isti sladkor, s katerim se v Avstriji v revnejših hišah štedi na vse možne načine, dočim ga na drugi strani izvažajo vsled velikih izvoznih premij tako po ceni na Angleško, da morejo tam naš avstrijski sladkor pokladati prašičem.