ZVEZA SLOVENSKIH LJUDSKIH PRIPOVEDK Z RETIJSKIMI - B
Ivan Grafenauer
IV. Divji mož sirar — ujeti divji mož
Glede izročil o divjem možu je že pokojni Jakob Kelemina^
pokazal na to, da je ime Kanih gornjegrajskega divjega moža, velikega
»kakor deček šestih let«,^ na Krasu pa je »sveti Blaž njegov oče« (gl.
>Zagovor zoper izvin«,^ ki ga je v Gabriju pod Gorico zapisal Karel
Štrekelj, povedal pa njegov ded Valentin Pavletič) — v sorodstvu z
imenom »gannes«, kakor imenujejo Ladinci žene divjih mož. To zvezo
so potrdile tudi bajke in pripovedke o Ujetem divjem možu in o Divjem
možu sirarju, ki so časih tudi združene v skupne inačice.*
V Zgodovinskem časopisu (ZC 6-7, 1952/53, 140—144) smo si ogledali
dve inačici iz nekdanje Recije in štiri iz zahodne Slovenije. Graubiiii-
denska pripovedka T h. Vernalekena'* — iz neznanega kraja — pri-
poveduje o divjem možu, da hoče prijaznega mu planšarja naučiti vse
svoje sirarske umetnosti, pa ga ta sam z neprevidnostjo užali in prepodi.
Italijanska inačica iz Južne Tirolske Christiana Schnellerja" pa
govori o opojenem in ujetem tatinskem divjem možu Salvanelu, ki se
' Jakob Kelemina, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930),
op. k št. 153, str. 391; sklicuje se na Mannhardt, Wald- und Feldkulte I-, 113.
* Franc Kocbek, Storije. Narodne pripovedke in pravljice iz gornjegraj-
skega okraja, št. 85, v knjigi Savinjske Alpe, Celje (1926), str. 267, posebej str. 34;
Kelemina, n. d., št. 153, str. 220.
" Fran Erjavec, Iz potne torbe. Letopis Matice Slovenske (LMS) 1882/85,
str. 338: Kadar se noga izgane (izvine) = Karel Strekelj, Slovenske narodne
pesmi (SNP) III, št. 5171, str. 210: Zoper izvin, v. 6, 16: Pride (Vzame) sveti Blaž,
Kanihov oca.
* Iv. Grafenauer, Slovenska pripovedka o ujetem divjem možu, Zgodo-
vinski časopis (ZČ) 6—7 (1952/53), 124—153; isti, Dodatek k slovenskim pri-
povedkam o Ujetem divjem možu, ZČ 8 (1954), 130—135.
^ ZČ 6—7, str. 140 s., op. 30; besedilo po Vernaleken-Burg, Alpensagen,
A.Pustst, Salzburg-Leipzig 1938 (Vernaleken 21938), str. 137 s. = Theodor
Vernaleken, Alpensagen (1858), št. 150. Von den wilden Männlein in Grau-
bünden 4, odst. 3, Str. 216 s.
' Iv. Grafenauer, ZC 6—7, str. 141, op. 31; Veselo vskega ruska para-
fraza po Christianu Schnellerju, Märchen und Sagen aus Wälschtirol,
Innsbruck (1867), str. 213—215 (ne 213 i 215!); ZČ 8 (1954), str. 131—132, besedilo
po samem Schnellerju.
4  Slovenski etnograf 4,9
Ivan Grafenauer
S poukom o sirarstvu (s siriščem) odkupi iz ujetništva, pa ljudem vendar
prikrije zadnjo skrivnost, kako se iz sirotke vosek dela. Tej pripovedki
ustrezajo štirje pripovedčni drobci (miniature) — vsi o ujetem divjem
možu sirarju — eden iz Loga pod Mangartom, ki ga je zapisal Simon
Gregorčič mlajši,' trije iz Trente, Zapovdnam in Soče, ki jih je za-
pisal dr. Milko Matičetov.*
Med retijskimi in slovenskimi inačicami je le prav šibka teritorijalna
zveza po opojenem, pa ne ujetem divjem možu mlekarju in maslarju
(ne sirarju) v inačici iz Wactsenberga pri Feldkirchnu v nemškem delu
Koroške (ZC 6-7, 139).^
Obravnavo je zaključil odstavek o kulturnohistoričnem pomenu tega
pripovedčnega tipa, ki se glasi:
Inačični tip o divjem možu, učitelju sirarstva, je kulturnoliistorično
velikega pomena. Kakor se nanašajo vzhodnoalpske pripovedke o od-
kritju železnih in svinčenih rudnih ležišč na novopoživljeno rudarstvo,
ki je po prihodu Slovenov v Karantanijo propadlo, tako se tudi pri-
povedka o uvedbi sirarstva v Osrednjih in Vzhodnih Alpah nanaša na
podoben kulturnohistoričen dogodek. Pridelovanje trdega sira iz pres-
nega mleka ni bila staroindoevropska zadeva. Kelti, Germani in Slovani
so poznali od doma samo mehki sir iz kislega »zasirjenega« mleka:
strnord. ostr, dan. Šved. ost (= lat. jus, slov. juha) pomeni prvotno mehki
sir, takisto stcslo. syrü iz *suros (prim. stvnem. sur »sauer«, »kisel«).
Grki so se od balkanskih staroselcev naučili delati trdi sir iz (presnega)
ovčjega in kozjega mleka. Kelti so se seznanili s sirarstvom pri Rimljanih
ter sprejeli od njih tudi ime: lat. caseus st. ir. caise. Germani so se se-
znanili s sirom pri Rimljanih vsaj v 5. stoletju n. e. in ga potem tudi
sami delali; vsi Zahodni Germani imajo latinsko ime za sir (Kluge-Götze,
Etym. Wörterbuch der deutschen Sprache, "1954, 288 s. v. Käse): zh.
germ. *casjus; stvnem. kasi chasi; st. saks. kasi, ciesi, srvnem. kaese,
srniznem. case, angsaks. cese, cyse, angl. cheese. Slovani, ki trdega sira
niso dobili neposredno od Rimljanov, ampak posredno in ne samo od
njih, so ohranili staro ime syrü-sir; sir iz kislega mleka pa se je po nuj-
nosti poimenoval s pridevnikom: mehki sir, gnili sir i. pod. Na katero
dobo se retoromanska (potem tudi laškotirolska in slovenško-vzhodno-
alpska) pripovedka nanaša, se ne da za trdno ugotoviti. Nanašati se more
na to, kako so se naučili sirarstva od staroselskih Retoromanov v 5. in
6. stoletju v Alpe došli germanski rodovi, lahko pa tudi na to, kako so
' Josip Abram-Bajda Kazak, Opis Trente, Planinski vestnik 13, št. 12
(december 1907), str. 183 = ZC 6—7, 142.
* Milko Matičetov, osnovna inačica Andreja Hosnerja, Trenta,
h. št. 20, ZC 6—7, 142 s; dopolnilo k začetku: Franc Kverh, Zapovdnam, n. d.,
143; dopolnilo k sklepu: Marija Kravanja, p. d. pri Marinčću Pod Skalo,
Soča, h. št. 68.
8 Georg Graber, Sagen und Märchen aus Kärnten (1935), 207s. {H9U.^
Str. 197 s.).
50
Zveza slovenskili ljudskih pripovedk z retijskimi — B
se naučili planinjenja in širjenja pri Retijcih in Noričanih keltsko-rimski
priseljenci.
»Dodatek k Slovenskim pripovedkam o ujetem divjem možu« v ZC 8
(1954) je tu in tam pomanjkljivi Veselovskega ruski prevod južnotirolske
pripovedke o Salvanelu nadomestil s Schnellerjevim izvirnim besedilom,
ki je resda samo prireditev italijanskega izvirnika, pa je vsaj prevod iz
prve roke. Korekturna opomnja pa opozarja še na Vonbunovo vorarl-
berško pripovedko o divjem možicu,^" ki hoče že skrivši povedati plan-
šarici, kako se iz sirotke zlato dela, ko ga drug divji možic posvari in
oba takoj izgineta; dalje še dve pohabljeni inačici iz Wipptala na se-
vernem Tirolskem.^^ Zelo pomembna pa je Gianninijeva pripovedka
iz Lucce v Toskani,^^ v kateri divji mož (l'uomo selvatico) nauči pastirje
delati maslo, sir in skuto, pa jim vendarle utaji, kako se z mleka olje
snema. Pomen te inačice, ki ni mogla priti sem iz Svice ali Južne Tirol-
ske, je ta, da izključuje prvo zgoraj (ZČ 6-7, 144) navedeno možnost in
potrjuje drugo: nanašati se more le na to, kako so se indoevropski rodovi,
ko so prišli na Apeninski polotok in v Alpe, naučili od tamošnjih staro-
selcev sirarstva, v Alpah pa tudi planinjenja.
Literatura, ki jo je Inštitut za slovensko narodopisje pri SAZLi v
Ljubljani prejel leta 1956 po posredovanju našega prijatelja profesorja
dr. Roberta Wildhaberja v Baslu, podobo divjega moža sirar ja še
v marsičem spopolnjuje. Več takih inačic nudi zbirka Dietricha
v. Jecklin »Volkstümliches aus Graubünden« (1874; ^1916 Chur —
navajam po tej izdaji). Ena izmed njih, »Die Kunst, aus Schotte Gold
zu machen«,^" v poglavitnih potezah soglaša z zgoraj omenjeno Verna-
lekenovo pripovedko (op. 5), vendar jo spopolnjuje v dvojnem po-
gledu: prvič odkriva njeno domovino — Prätigau — drugič pa odkriva,
da bi bil divji možic planšarja, ko bi ga ne bil zieotil, naučil iz sirotke
delati zlato.
Franz Josef Vonbun, Die Sagen Vorarlbergs mit Beiträgen aus Liech-
tenstein. Auf Grund der Ausgabe von Hermann Sander (*1889) neu bearbeitet
und herausgegeben von Richard Beiti (1950), Montfort-Verlag Feldkirch,
št. 153. Das wilde Mannte. Prim. ZČ 8, 132 s.
" Hermann H o 1 z m a n n, Wipptaler Heimatsagen, Österr. Bundesverlag
f. Unterricht, Wissenschaft u. Kunst, Wien (1948), str. 53. Prim. ZČ 8, 132 s.
1^ Gianfranco D'Aronco, Indice delle fiabe toscane, Firenze, Leo S.
Olschki editore (1953), št. 1216, str. 173: povzetek po Giannini, Leggende, 491 s.
Prim.,Milko Matičetov, Slovenski etnograf (SE) 8 (1955), 290; ZČ 8, n. m. —
To legendo navaja že Fernando Neri, Le maschere del selvaggio. Giornale
storico della letteratura italiana 59 (1912), p. 55, op. 1: una leggenda lucchese,
di Treglio (Arch. trad. popol. VIL pp. 490—491).
"Dietrich v. Jecklin, Volktümliches aus Graubünden I—III, Chur
1874 (=1916, Chur, navedbe po tej drugi izdaji), str. 265 s. na str. VIII vir: Von-
bun, Beiträge zur deutschen Mythologie, gesammelt in Churrätien, 1862.
" Primerjaj z Vernalekenovim besedilom v ZČ 6—7, str. 140 s., op. 28
(gl. op. 5) Jecklin ovo, n. d., 265 (op. 13): Die Kunst »aus Schotte Gold zu ma-
chen«. In einer Alpe im Prätigau lebte einmal ein Fänggenmannli mit dem Senn
auf sehr vertrautem Fuße und empfing von demselben gar mancherlei Ge-
4' 51
Iran Grafenauer
S prav to potezo spopolnjuje D. v. Jecklin pripovedko Verna-
lekenovo o fantih iz Contersa (v Prätigauu)^'' v inačico o divjem mo-
žicu sirarju. Ti fantje divjega možica, ki je vaški kozar, upijanijo in
zvežejo, da bi izsilili od njega kako skrivnost, pa bistroumni mali se jim
s šalo odtegne in se nikoli več ne prikaže. Jecklinova pripovedkft
>Der pfiffige Waldfängge«^'' dodaja razlog, zakaj se konterski fantje te
grdobi je lotijo: zvedeli bi radi, kako se iz sirotke zlato dela.
Jecklinova tretja pripovedka o divjakih Salangih na gori Sassal-
bo v italijanskem Poschiavu (Puschlav) v južnovzhodnem kotu Švice —
nekoliko preoblikovano jo je sprejel v svojo zbirko tudi Arnold
Büchli^' — je inačica južnotirolske pripovedke o Salvanelu,^^ razločuje
schenke und Gaben. Um dem Sennen für die enpfangenen Wohltaten dankbar
sich zu erzeigen, sagte er einmal zu ihm: heute soll er es käsen lassen und soll
ihm zuschauen, aber dabei kein Wort sprechen, bis es fertig sei. Der Senne ging
den Vorschlag ein, setzte sich auf einem Melkstuhl und schaute dem Mannli zu.
Dieses machte alles in der Ordnung und zuletzt, als es nach der Meinung des
Sennen fertig war, stellte es den Kessel mit der Schotte wieder über das Feuer
und schickte sich an, von neuem zu manipulieren. Nun aber fing der Senne
überlaut an zu lachen und über das Mannli zu spotten, daß es aus der Schotte
noch einmal käsen wollte. Da legte das Mannli die Kelle beiseite und sagte:
»Wenn d'nüt weißt,
So seist —«
und eilte fort und ließ sich nicht wieder sehen. Hätte der Senne geschwiegen,
wie er versprochen, so hätte er sehen (S. 266) und lernen können, wie das Mannli
aus der Schotte eitel Gold bereitete.
15 Vernaleken, Alpensagen (1858), št. 150, 3, odst. 6, str. 213 (^938, str. 134);
prim. ZČ 6—7, str. 140 pri op. 28.
1" Jecklin, n. d., str. 86 s.: Der pfiffige Waldfängge (S. Ilî: Vonbun,
Beiträge). Ein Waldfängge bei Con t ers hütete einst einen ganzen Sommer die
Ziegen des Dorfes. Jeden Morgen kam der wilde Geißler (kozar) bis nahe an
die Häuser, um die Tiere abzuholen, und jeden Abend führte er sie bis zu der
gleichen Stelle und kehrte dann wieder in den Wald zurück. Die Burschen von
Conters versuchten öfters, aber vegebens, ihn zu fangen. Endlich kamen sie auf
einen eigenen Gedanken und füllten zwei Brunnentröge, aus denen er zu trinken
pflegte, den einen mit Wein, den andern mit Brantwein. Der Geißler kostete
zuerst das Rote (den Wein) und rief: »Röteli, du verführst mi net«, und labte
sich am Weißen (dem Branntwein). In der darauf folgenden Berauschung ward
er geknebelt und seine Peiniger, denen eine alte Sage bekannt war, die Fänggen
wüßten aus der entziegerten Molke (Schotte) Gold oder das Lebenselixier zu
bereiten, wollten ihn nicht eher freigeben, bis er ihnen ein Arcanum entdeckt
habe. Er versprach ihnen, wenn sie ihn losbänden, einen recht guten Rat. — Er
wurde freigelassen und da gab er ihnen den Rat:
»Ist's Wetter gut, so nimm de Tschôpa mit.
Ist's aber leid, chanst tuen, wie d'witt.«
" Jecklin, n. d., 67 s.: Die Wilden von Sassalbo (str. III: G. Gh. in Pr.);
prim. Arnold Büchli, Sagen aus Graubünden P, Verlag H. R. Sauerländer &
Cie., Aarau (s. a.), 107 s.: Die Wilden vom Sassalbo. — Sassalbo (2858 m) na
vzhodni meji Poschiava proti Italiji.
1* Bistvene poteze Jecklinove inačice (n. d., 67): Östlich des Fleckens
Puschlav erhebt sich der riesige Sassalbo, an dessen Fuße tiefe Höhlen in das
a
52
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
se pa od nje v treh bistvenih potezah: tak strašen Salvango pride nekoč
sam v planšarsko kočo; planšarji, silno prestrašeni, nadaljujejo svoje
sirarsko delo in ga dovrše; potem pa jim divjak pokaže, kako se iz
sirotke vosek dela. Planšarji pa so tako prestrašeni, da ničesar ne do-
jamejo in se tudi pozneje ničesar ne spomnijo.
V doslej nam znanih inačicah iz Churske Recije in iz Švice sploh ni
niti ene, ki bi — kakor južnotirolska pripovedka o Salvanelu ali slo-
venske iz Bovškega kota — kazala, kako je divji mož ali možic prosto-
voljno ali prisiljen naučil planšarje sirarstva; v vseh gre le za neko
skrivnostno uporabo sirotke, ki jo ljudem utaje. Novo pridobljena litera-
. tura tudi tu nudi spopolnil.
Najprej spet (četrta) Jecklinova pripovedka, iz vasi Schuders
(1254 m) v Prätigauu blizu vorarlberške meje; čisto v slogu graubiinden-
skih pripovedk o divjih možicih pripoveduje o tem, »Kako so se naučili
planšarji delati sladki sir«:^^ Ker planšar te skrivnosti od prijatelja div-
jega možička nikakor ne more zlepa zvedeti, se loti zvijače; prav kakor
izvabijo ljudje v Vernalekenovih pripovedkah od divjih možičev
n. pr. skrivnost o zdravilu zoper kugo,^" skrivnost, kako varno sekati
visoka drevesa,^^ vrtati dolge lesene vodovodne cevi,^^ ali kako drugo
skrivnost.^' Planšar nekega dne divjemu možičku, ko pride v kočo, veselo
naznani, da zdaj tudi on zna delati »sladki« sir, in presenečeni divji
možic mu z vprašanjem skrivnost odkrije: »Ce si naredil sladki sir, si
imel pač tudi želodec!« Planšar je nato takoj poskusil delo s kozličjim
želodcem pa je šlo.^*
Innere des Berges dringen, die früher von »IFiMen« bewohnt wurden... Diese
Wilden, im Volksmunde Salvanghi gennant, stiegen oft ins Tal herab, aber
immer nachts. Als Stock dienten ihnen Tannen, die sie gleich Grashalmen samt
den Wurzeln aus dem Boden rissen... (Str. 68) Eines Tages kam ein Wilder in
die Alpe Sassiglione herab und trat in die Sennhütte, wo die Sennen eben am
Käsen waren, ein. Die Macht und Stärke eines Wilden kennend, machten die
Sennen keinen Versuch, zu entrinnen, um so mehr, als der Wilde ganz freundlich
zu ihnen trat und ihnen zuschaute, wie sie kaseten. Mut fassend vollendeten die
Älpler ihr Geschäft, und nachdem der Käse aus dem Kessel gehoben wurde,
zeigte er ihnen, wie man aus der »Schotte« (Molken) Wachs bereiten könne. In-
dem aber der Schrecken vor dem Wilden ihnen zu sehr zugesetzt hatte, entfiel
ihnen das Geheimnis und nie mehr konnten die Sennen dessen sich besinnen.
" Jecklin, n. d., str. 378 s. Wie die Sennen das »Süßkäsen« lernten (S.II:
J.Thöni).
2» Vernaleken (1858), št. 150 (gl. op.3), 3, odst. 7, str. 214 s.; (^1938, 135).
Prim. ZČ 6—7, 135, op. 21, in str. 140.
21 Vernaleken (1858), št. 5, odst. 1, str. 217 s. (^1938, 138 s.).
22 Vernaleken (l858), št. 5, odst. 2, str. 218 s. (21938, str. 159 s.).
28 Vernaleken (1858), št. 150, 3, odst. 6 začetek, str. 215 (21938, 134); prim.
ZC 6—7, 140, in op. 29.
2* Jecklin, Wie die Sennen das »Süßkäsen« lernten (str. 378, gl. op. 19).
Vor alten Zeiten sollen die Sennen kein Verständnis von der Zubereitung des
»süßen« Käses gehabt haben; ihnen fehlte das Mittel dazu, die Milch zum Ge-
rinnen zu bringen, ohne sie sauer werden zu lassen, denn damals ließ man die
Milch stehen, bis sie ganz dick war; dabei kam aber nur saurer Käse zustande,
der bekanntlich nicht besonders schmeckt. Die milden Mannli oder auch Fänggen
53
Ivan Grafenauer
Bolj preprosto pripovedujejo o pridobitvi tega znanja od »poganskih
ljudi« pripovedke iz kantona Uri, ki jih je zbral Jos. Müller. Te pri-
povedujejo, kako so se krščanski hribovci naučili sirarstva od poganskih
staroselcev, prebivalcev starih, zdaj razrušenih gradov in gradišč.^'
Kako so po pokrajinah in inačicah porazdeljeni bistveni motivi,
kaže naslednja preglednica.
Na desni strani ob oznaki inačic so zaznamovani motivi s temile
kraticami in znamenji:
Pod motivom I: op. (opojen) = divjega moža opoje z upijanljivo
pijačo; —: tega motiva v inačici ni. Enako v vseh sledečih točkah.
Pod motivom II: u j. (ujet) = divjega moža ujamejo, zvežejo.
Pod motivom III: sr. = sir: = divji mož nauči ljudi sirariti; — (sr.) =
planšarji že sami znajo delati sir; — ms. (maslo), sk. (skuta) = divji mož
uči delati maslo, skuto.
Pod motivom IV: srt. (sirotka) = divji mož pokaže, kako se iz sirotke
naredi vosek, planšarji pa si tega ne zapomnijo; — (srt.) = divji mož
ljudem utaji, kako se iz sirotke naredi vosek, zlato ali sicer kaj po-
membnega; če je tu namesto tega drug motiv, se to kratko označi, n. pr.
(juta-vosek) = divji mož utaji skrivnost, kako se iz jute vosek dela.
genannt, verstanden aber die Kunst des »Süßkäsens« und von einem derselben
hat einer unserer Vorfahren es gelernt. Nämlich im Maiensässe von Schuders
lebte einmal ein wildes Fänggenmannli mit dem Sennen auf vertrautem Fuße
und empfing von demselben gar mancherlei Geschenke und Gaben. Eines Abends
sagte der Senne, er müsse morgen mit Butter zu den Seinigen ins Dorf hinunter
gehen und bat das Mannli, für ihn zu »käsen«. Der Fängge nahm den Vorschlag
an, denn er wollte ihm nun einmal eine Probe seiner Naturwissenschaft zeigen.
— Der Senne ging ins Dorf, und das Mannli kasete. Wie erstaunte aber der
Senne, als er am Abend zurückgekehrt war und den vom Fânggen gefertigen
Käse kostete und dieser so süß schmeckte wie die frische Butter. Lange suchte er
das Fänggenmannli zu bewegen, ihm zu sagen, wie man »süß käsen« könne,
aber unser Bergmännlein war nicht zu überreden. Da griff der Senne zur List.
Mehrere Wochen nachher sagte er eines Morgens mit strahlender Miene, als der
Fängge in die Hütte trat: »Jetz chan i denn au süeß chäsa.« Darauf ereiferte
der wilde Kleine: »Hast süeßa Ohas gmacht, so hast au Maga g'ha.« Keine Miene
verriet den Sennen, daß er jetzt nun auch um das Geheimnis wisse, das der
Fängge ihm immer vorenthalten hatte, probierte mit dem »Gizimagen«; der Ver-
such gelang und er war fortan imstande, den besten süßen Käs zu machen. Das
Fänggenmannli, als es sich so überlistet sah, gab die Freundschaft mit dem
Sennen auf und wollte mit ihm weiters nicht mehr zu verkehren haben.
25 Jos. Müller, Sagen aus Uri IH, hrsg. v. Robert Wildhaber (1945),
št. 1333, str. 203 s. Die Heidenleute und die Käsebereitung. — Prvi odstavek go-
vori o bivališčih poganskih ljudi »im Heidenwäldchen zwischen Mysburg und
Mettenen ob den Frytterbergen in der Alp Heidmenegg«. Ostanki njihovih
trdnih hiš se še vidijo, zidovi so kar neporušni. Nadaljevanje se glasi:
Die Heidenleute aus dem Heidenwäldchen gesellten sich nicht selten zu
den Kindern der christlichen Bergbewohner der Umgebung und machten vor
deren Augen aus Erde und ähnlichen Stoffen wirklich genießbare Käslein.
Mitgeteilt von Pfarrer J. Arnold. (Str. 204) Die Heidenmännchen kannten über-
haupt den Käslab und verstanden es, Käse zu bereiten, als unsern Bauern diese
Kunst noch unbekannt war. Ein Schächentaler konnte es gegen eine Belohnung
von einem Heidenmannli lernen, mittels des Käslabs den Käse herzustellen.
Daniel Imholz.
54
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
PREGLEDNICA MOTIVOV
55
Ivan Grafenauer
Razporeditev motivov po inačicah in pokrajinah kaže, da je sirar-
stvo osrednji motiv, če ne vsem inačicam sploh, pa vsaj alemanskim,
romanskim in slovenskim. Samo v eni graubiindenski inačici motiva o
siru ni (št. 4), to pa je, kakor bomo videli, drugačen obrazec, takšen, da
je v to edino njegovo inačico zašel motiv o sirotki-zlatu kot nebistven
postranski motiv. Nadalje motiva o siru ni v nemško-tirolskih inačicah,
tudi ne v nemški koroški. Vse te tri pripovedke so tako preosnovane, da
jih sploh ni več šteti k naši pripovedki. Zveza alemansko-romanskih
inačic iz Recije, švicarske in vorarlberške s slovenskimi potemtakem ne
gre preko Nemške Tirolske in nemškega dela Koroške, ampak preko
retoromanskega in italijanskega juga. Bovške inačice kažejo k reto-
romanskim Furlanom, čeprav tam doslej še niso našli pripovedk o div-
jem možu sirarju.
Dalje kaže razporedba motivov, da sta motiv opojitve in motiv
ujetništva divjega moža v pripovedkah o divjem možu sirarju docela raz-
ličnega izvora. Edina graubündenska pripovedka, ki ta dva motiva zdru-
žuje (št. 4), o sirarstvu sploh ne zine in le v eno mlajših inačic ( Jeckli-
novo) je iz pripovedke o divjem možu sirarju zašel motiv sirotke-zlata,
pa ne kot sestaven motiv dejanja, ampak zgolj kot nagib za opojitev
divjega možica kožarja, »ker jim je bila znana pripovedka, da divji
možici znajo iz sirotke delati zlato ali življenjski eliksir«, in bi fantje
radi od njega izsilili kako skrivnost (ein Arkanum); o sirotki-zlatu pa
potem ni več govora. V starejši Vernalekenovi inačici (gl. pri št.4:
cf.) o vsem tem ni sledu.
Tudi v drugi Vernalekenovi pripovedki z motivom opojitve (pa
brez ujetništva) 2" ni sledu o siru in sirotki. Ljudje v njej divjega možica
opoje, da jim izblebeta v vinski omotici sicer skrbno varovano skrivnost
zdravila zoper kugo. Isto velja tudi za opojitev in ujetništvo divjega
moža Salvanela v Schnellerjevi pripovedki iz Trentina (št. 9); v njeni
inačici iz takisto italijanskega Poschiava v južnem Graubündenskem
(št. 7) o teh dveh motivih še ni nič slišati. V dvomljivi koroški inačici se
govori samo o opojitvi divjega moža maslarja, da bi se ga iznebili, a ne
2« Vernaleken (1858), št. 150, 3, odst. 7, str.214s. (^1958, 135); prim. ZC
6—7, str. 135, op. 21.
56
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
da hi ga ujeli in kako skrivnost izsilili. V slovenskih drobcih iz Bovškega
kota pa čujemo le o ujetništvu, v nobeni pa ne o opojitvi; v eni inačici
pa se pove naravnost, da so ga po zvijači ujeli v klado.
Motiv opojitve in ujetništva je prišel v pripovedko o divjem možu
sirarju iz mnogo bolj razširjenega pripovedčevega tipa o opojenem in
ujetem ali vsaj zvezanem divjem možu (možicu), ki je verjetno tudi sta-
rejši. Inačice so nam znane iz Recije, alemanske in romanske,^' v precejš-
njem številu tudi iz Slovenije,^* pa ne iz Bovškega kota, ampak iz Bele
krajine, štajerskega Zasavja, Gorenjske in slovenskega dela Koroške^^ in
so po nemških koroških inačicah^" dobro povezane z retijskimi. Po
srednjeveški nemški pesnitvi o Salomonu z epizodo o opojenem in ujetem
zmaju ter s srbsko pravljico z motivom opojenih in ujetih slonih so po-
vezane tudi z judovskim Talmudom (Salomon in Ašmedaj) in dalje s
staroindijsko in starogrško - maloazijske mitologijo (Vikramaditja —
Midas in Silen) .'^
K tipu pripovedke o opojenem in ujetem divjem možu (možicu) ali
demonu — ne sirarju — ki ga s surovo silo primorajo, da si s kako skriv-
nostjo odkupi svobodo, spada očitno tudi motiv pridržane dragocene
skrivnosti, pa je šele od tu prišla tudi v pripovedko o divjem možu
sirarju. V Talmudu zapade pozneje sam Salomon začasno v oblast de-
mona Ašmedaja, ki zavzame tedaj Salomonovo mesto (v njegovi podobi)
na kraljevskem prestolu in njegovem haremu. V bajki o kralju Midu in
Silenu pa je dar, ki si ga Midas od Silena izsili — da se vse, kar prime,
spremeni v zlato — tako usoden, da si mora po vsej sili izprositi, da se
mu spet vzame, ker bi sicer moral od lakote in žeje umreti.^^
Treba je opozoriti tudi na to, da so pripovedke z motivom opojitve
in ujetništva — ali vsaj samo ujetništva — divjega moža na Slovenskem
mnogo številnejše kakor v alemanski in romanski Reciji. Zato pa tudi
ni čudno, da so inačice z ujetim, čeprav ne opojenim divjim možem
sirarjem na Slovenskem številnejše kakor v Reciji.
V. Netek^^"
Z alemansko Recijo veže Slovenijo tudi Trdinova 48. >Verska
bajka« o Netéku. Jeseni 1879 jo je od odlične pripovedovalke zvedel na
Gradišču pri Dolenjskih Toplicah — ob izlivu Topliške Sušice v Krko
" Gl. Preglednico motivov, št. 4 (Jecklin, Vernaleken) in op. 26.
28 ZČ 6—7, str. 124 ss., pos. 126—128; Seznamek inačic, št. 1, 3—5, 7—11, 14;
samo ujet: št. 17—20.
29 ZČ 6—7, Seznamek inačic, št. 7—8, 9—11, 14.
3» ZČ 6—7, str. 139.
" ZČ 6—7, str. 144—150.
'2 ZČ 6—7, str. 144 s.
Ko je to kratko poročilce čakalo tiska, je izšla v IV. knjigi Razprav
Razreda (II.) za filološke in literarne vede SAZU v Ljubljani, dotiskani v ju-
liju 1958, avtorjeva obširnejša obravnava »Netek in Ponočna potnica v ljudski
pripovedki«, sprejeta v razredu 3. aprila 1957.
57
Ivan Grafenauer
dve uri hoda nad Novim mestom — in si jo v osnovnih potezah zapisal.
Po tem zapisu in po spominu jo je dobro leto potem v slogu svoje poro-
čevalke obnovil in 11. februarja 1881 s sedmimi poslednjimi »Verskimi
bajkami« (44—50) poslal uredniku Ljubljanskega Zvona (LZ) Levcu, ki
jo je v septembrski številki priobčil.^^
Prvotni zapisek tej bajki se glasi
»Vraža: Neték prišel v krčmo, naročil jed za 12 ljudi — ni jih bilo.
On pojedel vse sam. Krčmarica mu ni računala nič, če bi bila, bi bila
lakota nastala v deželi, nič ne bi bilo teknilo, če bi bili tudi ljudje kaj
jesti imeli. Ta Neték bil človek ali pošast, ne vem, ali tako sem nekoliko-
krat slišala.«
Primerjajmo zdaj s tem besedilom pripovedko »Der Fresser« (Sne-
dež), ki se po besedah Richarda Beitla še danes pripoveduje o kugi,
ki je v začetku 17. stoletja razsajala po Bregenškem gozdu na Vorarl-
berškem:''^
Nekega dopoldneva je prišel v nekdanjo krčmo »Pri Soncu« tujec,
naročil južino za dvajset ljudi ter se napotil dalje proti EUenbognu.
Opoldne se je vrnil, in to sam, in vso južino do zadnje drobtine pospravil.
Krčmarici se je zdelo to pošastno pa je šla in vprašala župnika za svet.
Ta ji je dejal, naj za južino ne vzame nobenega plačila. Ko je tujec
vprašal, kaj je dolžan, mu je odgovorila, da je že vse plačano. Vesel se
ji je zahvalil in povedal, da se kuga ne bo več širila. Od tedaj ga nihče
več ni videl.
Podobnost s Trdinovo bajko je kar presenetljiva. Pa zapisa sta
drug od drugega čisto neodvisna: Trdinov je izšel dobrih 70 let prej
kakor Beitlov, Beitlu pa se o Trdinovi »Verski bajki« še sanjalo ni. Raz-
ločka sta pravzaprav samo dva: pri Beitlu ne gre za lakoto, ampak za
kugo, ne gre za odvrnitev, ampak za konec nadloge. Sicer pa poznamo
LZ L št. 9 (september 1881), 537—539 = Janez Trdina, Zbrano delo,
uredil Janez Logar (ZD) VI (1954), 57—59. — V besedilu bi bilo popraviti samo
Levčev poudarek Netek v Trdinov Neték (gL ZD VL 351, 364).
^* Janez Trdina, Gradivo za etnografski opis Dolenjcev, zv. 26, str. 20.
— ZD VL 341, 364.
Richard Beiti, Im Sagenwald. Neue Sagen aus Vorarlberg. Montafon-
Verlag, Feldkirch (1953), št. 82, str. 65. Der Fresser. Zu Beginn des 17. Jahrhun-
derts wurde der Bregenzerwald von der Pest schwer heimgesucht. Noch heute
wird folgende Begebenheit erzählt: Im ehemaligen Gasthaus zur Sonne kehrte
eines Vormittags ein unbekannter Mann ein. Er bestellte ein Mittagessen für
zwanzig Personen. Darauf schlug er seinen Weg nach Ellenbogen ein. Zur Mit-
tagszeit kehrte er zurück, er allein. Die Wirtsleute fragten nach den anderen
Gästen. Er beruhigte sie und bat, man möge die Speisen auftragen, es werde
bestimmt alles gegessen. Wirklich aß er alles restlos auf. Das schien der Wirtin
nicht mehr ganz geheuer. Sie eilte zum Pfarrer und erzählte ihm von ihrem
hungrigen Gast. Nach einiger Überlegung riet er ihr, für das Mahl nichts zu
verlangen. Als nun der Fremde nach der Schuldigkeit fragte, sagte die Wirtin, es
sei alles schon bezahlt. Freudigen Herzens dankte er den guten Wirtsleuten und
versicherte sie, daß die Pest nicht mehr weiter um sich greifen werde. Dann
verließ er das Gasthaus und wurde nie mehr gesehen.
58
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
inačice, v katerih gre za konec netečnosti, tudi na Slovenskem. Bajčni
drobec Fr. Kocbeka, ki stoji takoj za zgodbo, kako je kmet Osojnik,
ki Neteku opoldne ni nič jesti dal, že popoldne za plotom pri mlinu od
lakote umiral, se glasi i^"
Nekoč je prišel (sc. Netek) na Perkovo (t. j. h kmetu Perku). Dali so
mu dva hleba kruha in veliko latvico kislega mleka. Ko se je najedel, je
šel v zavod (gozd). Od tistega časa niso videli Neteka nikdar več.
Novi zapis Jožeta Lekšeta in Staneta Terčaka iz okolice
Jurkloštra v Kotnikovem zborniku (1956), 121, pa se glasi:
Taka lakota je bila, da so travo mulili in mlado bukovino...
Pa je na poti nekdo srečal peka, ki je nesel koš kruha. Na vprašanje,
kaj nosi, je rekel, da nese kruh. »Daj ga še meni,« pravi prvi. » Jej ga,
kolikor hočeš,« odvrne pek. Ko se je mož najedel, je rekel: »Tavženkrat
[boglonajl, zdaj sem pa sit [jaz] in ves svet.« Ta mož je bil Netek. Poki
pa ni bilo več lakote.
Neteka srečamo na retijsko-alemanskih tleh še v eni pripovedki o
kugi. V prätigauski pripovedki »Die Pestleutchen«^' prinašata kugo dva
človeka, on in ona; v krčmi v vasi Predisla pri vhodu v dolino Lanquarte
pospravita »prazniško pojedino« za 30 ljudi; pošastnikoma krčmar in
krčmarica nič ne računata, zato pa ob velikem umiranju v vsej dolini
v tej hiši nihče ne zboli.
V nobeni izmed številnih drugih inačic, v katerih prinašata kugo
mož in žena. Smrtnik kot poosebljena Smrt (der Tod je v germanskih
jezikih moškega spola). Smrtnica (die Tödin) kot poosebljena Smrt
(ž. sp.) za kugo (die Pest je v nemščini ženskega spola) — in te inačice
segajo na severu do Skandinavije'* — v nobeni teh inačic ni niti sledu
o nenasitnosti Smrtnika in Smrti. Netečništvo je prišlo potemtakem v
prätigausko pripovedko od drugod, po vsej verjetnosti iz izročila, ki je
bilo podobno vorarlberški pripovedki o »Snedežu«. V to pripovedko
samo pa je mogel priti »Fresser« le iz prave pripovedke o Neteku
(Hunger »lakota« je v nemščini prav tako moškega spola kakor slovenski
Netek in nemški Hungermann). »Der Fresser« je preprosto prevzel vlogo
Smrtnika, moške poosebitve pojma »Tod«.
Fran Kocbek, Storije, št. 86, v knjigi Savinjske Alpe (1926), str. 268, v
posebni izdaji str. 35.
5' Jecklin, Volkstümliches, str. 1—3. Die Pestleutchen.
58 Paul Sartori, Pest, HDA VI (1934/35), stp. 1508, op. 134—138. — K temu
še druge inačice, n. pr. Selma Lagerlöf. Nils Ho'fferssons underbara resa
genom Sverige (slov. prevod Čudovito popotovanje Nilsa Holgers[s]ona sc. po
Švedskem, 1953, str. 555), pogl. 44. Gosja pastirica Osa in Mali Mats. Bolezen:
... V starih časih, ko je kuga. ki so jo imenovali črna smrt. (divjala) po deželi...
sta neki deček in deklica potovala od kmetije do kmetije. Deček je nosil v roki
grablje in. če se je pred hišo ustavil in s svojimi grabljami pred hišo grabil, ie
to pomenilo, da bodo v hiši mnogi umrli, vendar pa ne vsi, ker imajo grablie
redke zobe in ne pobero vsega. Deklica je pa v roki nosila metlo in, če je kje
Dred vrati začela pometati, je to pomenilo, da morajo umreti vsi, ki žive v tej
liši; kajti metla počisti prav vse.
59
Ivan Grafenauer
Pripovedka o Neteku (Ungedeih, Fresser, "Vielfraß) je morala po-
temtakem nekdaj biti znana tudi v alemanski Reciji. To potrjuje še tretja
pripovedka, v kateri se pojavlja »netek« kot kazen. To je »Der Vielfraß«
(Netek) iz Turtmannstala v Zgornjem Wallisu v Švicii^"
V Ergischu je bila plesna zabava. Pri pojedini je preobjesten fant,
ki je sedel prav pod razpelom, ponudil Križanemu kos mesa, češ že dolgo
tu visiš pa si gotovo lačen; vzemi in jej! Od tistega časa se ni mogel
nikoli več nasititi, naj je še toliko pojedel in popil. Občina ga je na-
posled odpravila v Ameriko in ni bilo več glasu o njem.
To je inačica pripovedke o brezbožnem planšarju, ki ga neka pošast
za kazen živega odere in njegovo kožo na strehi razpne za sušenje.^" Naj-
bolj dokazna za to je inačica iz Golzerna v kantonu Uri, ki se kar čisto
ujema s pripovedko iz Turtmannstala, le da je kazen v njej stara
V Golzernu je večerna zabava, pri pojedini strežejo tudi s kavo in
žganjem. Fantje so razigrani in začno po stari šegi s smetano obmetavati
J- Jegerlehner, Sagen und Märchen aus Oberwallis (1913), Turtmann-
stal. Von Räubern und Mördern, str. 69, št. 87. Der Vielfraß. In Ergisch war eine
Tanzgesellschaft beisammen. Als sie bei Tische saßen und schmausten, erhob
sich ein Bursche, über dessen Kopf ein Kruzifix hing, ergriff ein Stück Fleisch
und wendete sich zu dem Gekreuzigten: »Du hast jetzt schon lange hier gehan-
gen und bist wohl auch hungrig, da nimm und iß!« — Der junge Mann wurde
für seine Frechheit schrecklich bestraft. Er konnte sich nicht mehr satt essen...
Die Gemeinde spedierte ihn dann nach Amerika, wo er verschollen ist. (Ems.)
" Literaturo o tem tipu navaja Stith Thompson, Motif-Index of Folk
Literature V, L—Z (FFC Nr. 116, Helsinki 1935): Q 457. Flaying alive as pu-
nishment: J. Grimm, Deutsche Rechtsaltertümer II, 291; De Cock, Volks-
sage, Volksgelof en Volksgebruik, Antwerp 1918, 85 s.; Feilberg, H.F., Bidrag
til en Ordbok over jyske Almensmâl, 4 vols, Kobenhaven (1886—1914), »mennes-
kehud« II, 579. — Swiss: Jegerlehner, Sagen und Märchen aus Oberwallis
309, Nr. 18. — K literaturi, ki jo Jegerlehner, n. m., navaja, dodaj še: Jeger-
lehner, n. d., str. 14, št. 18; Jos. Müller, Sagen aus Uri II (1929), št. 869—888,
905—908, 918—921; R. Beiti, Im Sagenwald (1953), št.516; Arnold Büchli,
Sagen aus Graubünden II, str. 18 s.; G. G rab er. Sagen und Märchen aus
Kärnten (1935), str. 328. Schintemuntalpe (cL Vernaleken 1858, št. 148 =
G. Graber, Sagen aus Kärnten 4914 [= 2., 3., 4. izd.], št. 606).
" Jos. Müller, Sagen aus Uri II, št. 907, str. 275: Auf dem Hausdach ge-
schunden. Auf Golzern war eine Abendgesellschaft bei einer Nidel (dobesedno
jsmetana«, tu pojedina) beisammen. Auch Kaffee und Schnaps wurde aufge-
tragen, solches kann man sich ja denken. Sie wurden ausgelassen, bewarfen
sich gegenseitig mit Nidel und schleuderten, wie es früher Brauch war, einen
Schlack nach dem andern an die Oberdiele und an die Wände. — Der frechste
unter ihnen warf sogar einen Schlack nach dem Bilde des Gekreuzigten in der
Herrgottsschroten mit den Worten: »Sä da, iß äu!« In diesem Augenblick ent-
stand im Gaden ein furchtbares Gerumpel; das Vieh rasselte in den Ketten und
brüllte unheimlich. Sie dachten, die Kühe hätten den Barnen umgerissen, und
liefen eiligst dem Gaden zu. Aber sie fanden alles in Ordnung. — Nur der
Spötter war im Hause zurückgeblieben, und als die andern wieder zurückkamen,
sahen sie mit Schrecken, wie ihn ein Gespenst auf dem Hausdache schindele. —
»So han-i salligs g'heert verzellä, wenn's nitt wahr isch, sä verzellä ich de dz
Märi.« Christina Exer.
60
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
stene in strop pa tudi drug drugega. Najdrznejši vrže pest smetane v
podobo Križanega v kotu nad mizo. Tedaj pa se začuje iz bleva strašen
šunder, rožljanje verig in tuljenje, kot da so se vse krave sprostile in
prevrgle jasli. Vse teče v hlev, tam pa je vse v redu. V hiši je ostal samo
tisti drznež. Vračajoči se pa ugledajo z grozo, da ga pošast na strehi iz
kože deva. Pripovedovalka je pristavila: »Tako sem vse to čula pripo-
vedovati; če ni res, sem povedala pravljico.«
Tipična pa je druge vrste pripovedka, v Švici razširjena v mnogih
inačicah :*2
Sirar in pastirji si narede na planini iz protja in sena lutko odraslega
človeka, navadno ženske, jo oblečejo, za šalo krmijo, krstijo, ji dado karte
v roke i. pod. Zdajci pa lutka oživi in začne planšarje strahovati. Ob
odhodu s planine mora najdrznejši ostati v koči, pošastna lutka pa ga
pri živem telesu odere in razstre mešino na strehi.
Ves ta pripovedni krog izvira — podobno kakor pripovedka o opo-
jenem in ujetem divjem možu — že iz antike. Izhodišče mu je frigijsko-
starogrška bajka o Apolonu in Marsiju.*'
Kazen neteštva je mogla priti v turtmanntalsko pripovedko o kazno-
vanem žaljivcu višjega bitja le iz pripovedke o Netéku-Ungedeihu, ki
kaznuje negostoljubnega človeka z netekom, nenasitnostjo, in sicer iz
pripovedke, ki je po vodilnem motivu soglašala s Kocbekovim pripo-
vedčevim drobcem o skopem Osojniku (gl. zg.). Nenasitnost je tu očitno
omiljena kazen za nespoštljivo ravnanje s hrano in za zasmehovanje
višjega bitja, pač pa je tu življenjsko okolje že krščansko — pri pred-
krščanski pošasti usmiljenja ni.
*2 Za zgled bodi J os. Müller, n. d., II, št. 869, str. 245: Der getaufte Tog-
gel in der Gorneralp. In Gornern oder einer andern Alp im Reußtale hätten
die Älper gerne einen Viererjaß gemacht. Da aber ihrer nur drei waren, so
machten sie aus Blätzen ein Ditti, setzten es auf einen Stuhl an den Tisch,
gaben ihm die Karten in die Hand und sein Partner spielte sie aus. Nach und
nach gaben sie ihm auch zu fressen, tauften es und trieben Spott. Es wurde
lebendig, redete, spielte und fraß selber. — Aber im Herbst bei der Abfahrt
sagte der Toggel, der Senn müsse da bleiben. Er blieb und die andern Älpler
fuhren ab. Als der Senn nicht nachkam, ging einer zurück, er fand ihn tot,
geschunden, mit dem Kopf nach unten an der'Hütten wand aufgehängt. (V dru-
gih inačicah je tega dovolj, tu stori pošast isto še z obema drugima.) Als am
nächsten Tage Leute vom Tale her in die Alp kamen, waren die Felle der drei
Älpler (v drugih inačicah enega samega) auf dem Hüttendach ausgebreitet. —
»So haben's die Buben in der Schule erzählt.« Leo Jauch; Melchior Zgraggen,
Gurtnellen; Fr. Tresch-Loretz, Meiental.
Stith Thompson, Motiv-Index, V: Q 457. 1. Flaying alive as punish-
ment for contesting with god. Greek: Frazer, J. G., Apollodorus: the Library
(Loeb Classical Library) London I, 30, n. 1 (Apollo and Marsyas). — Glede
Apolona in Marsija gl. katerikoli konverzacijski leksikon. Prim. tudi Her o do t
VII, 26 — v Sovretovem prevodu »Zgodbe« II, str. 132, 347.
61
Ivan Grafenauer
Pripovedke o Netéku raznih tipov so bile potemtakem nekdaj doma
tudi v danes alemanski Reciji. Na drugi plati pa sega tudi pripovedka
o kaznovanem planšarju, ki nespoštljivo ravna s hrano in s tem žali
planinske duhove, če ne na sedanje slovensko ozemlje, pa vsaj na ne-
kdanjo furlansko-slovensko jezikovno mejo v Zgornji Ziljski dolini, kar
dokazuje še danes v pripovedki »Schintemuntalpe« v Graberjevi
knjigi Sagen und Märchen aus Kärnten (1955), 328, slovenska beseda
»pograd« (Pograt = Brettergerüst [!] —G. Graber).**
VI. Skoz okno ustreljeni roparski vitez
Zgodovina ve o Erazmu Predjamskem, da je bil morilec, upor-
nik in roparski vitez, ki se je s svojega nezmagljivega gradu na Notranj-
skem, Jama-Lueg imenovanem, kar na svojo roko vojskoval, ropal po
okolišu, plenil in požigal. Zato je cesar Friderik (III.) ukazal tržaškemu
glavarju Ravbarju, naj ga ujame živega ali mrtvega. Ravbar je šel pred
Jamski grad, ga oblegal in Erazma (1485) ustrelil.*^
Pripovedka ve o njem in njegovem gradu mnogo več.*° K ravnokar
navedenemu zgodovinskemu jedru je pridejala vrsto dogodkov, ki so
Erazma pripeljali k temu, da je postal morilec, vojskovalec zoper cesarja
in vso okolico, vitez razbojnik, plenilec in požigalec. Pridejala je Eraz-
movemu gradu Jama lastnosti, da ga ni mogoče ne zavzeti ne izstradati,
dalje bahavost Erazmovega značaja, s katero oblegovalcem sam pokaže
pot do gradu (ki ga dotlej baje nihče ni vedel), hoče pa z njo oblegoval-
cem tudi pokazati, da so vsa prizadevanja, grad zavzeti ali izstradati,
prazna, pa prav s tem omogoči, da si cesarski poveljnik pridobi njego-
" Graberjeva razlaga besede Pograt »Brettergerüst« je napačna. Glasiti
bi se morala (Pleteršnik II, 109) : ein Gerüst an der Wand, das als Bett dient, eine
Pritsche Cigale, Zvon, Ljub. Zvon, Gorenjsko; posebno slamnata postelja v pla-
ninskih kočah. Gorenjsko. — Napačna je tudi razlaga imena Schintemunt iz
glagola schinden »iz kože devati«. Krajevno ime se glasi zares T schintemunt in
je furlansko. Gl. avstroogrsko Spezialkarte 1 : 75.000, št. 5550 (Zone 19, Gol. VIII) :
vzhodno od kraja Plöcken (1209 m), ki leži severno od prelaza Plöcken-Monte
Croce (1355 m).
" Prim. Jos. Gruden, Zgodovina slovenskega naroda (1910—1916), 120,
282. — M. Kos, Zgodovina Slovencev (^1955), 327, »zadnjega gospoda Predjam-
skega« le mimogrede omenja med tistimi, ki so stopili na stran kralja Matjaža,
ker je ta svoje ljudi bolje plačeval od skopega cesarja Friderika. — B. Grafen-
auer, Zgodovina slovenskega naroda III (1956) ga sploh ne omeni, tudi ne v
zvezi s kraljem Matjažem, ker za ljudstvo pač nič ne pomeni.
*^ J. W. Valvasor, Ehre des Herzogtums Krain I, 518—533, je gradu in
pripovedki posvetil celo poglavje: IV. kuj., 7. pogl. Von der wunder-seltenen Fe-
stung, Höhlen oder Grotten bey Lueg; prim. Mirko Rupel, Valvasorjevo be-
rilo (^1951), 89—92 (nekoliko skrčeno). Obširno je o obojem pisal tudi Fr. Pod-
krajšek, Grad Predjamski. Krajepisno-zgodovinska črtica, LZ VIL št. 9—10
(september-oktober 1887), 527 ss., 589 ss. Poljudni zgodovinarji so dali krajše ali
daljše povzetke, ne vedno čisto natančne, n. pr. Fr. Orožen, Vojvodina Kranj-
ska I (1901), 200, II (1902), 73; Jos. Gruden, n. d., 180.
62
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
vega služabnika, da mu ta z ruto pokaže kraj, z lučjo pa čas, ko ga more
s strelom usmrtiti.""
Razen potez, ki kažejo, kako postane Erazem upornik in razbojnik,
se vse to ponavlja tudi v nekaterih pripovedkah iz alemanske Recije; te
so iz Vorarlberga (dve), Graubiindena (dve) in Sanktgallenskega (ena).
Motivno se razločujejo pravzaprav samo po tem, da se nobeden iz vitezov
nasilnikov v teh pripovedkah ne upira deželnemu knezu ali deželni
oblasti. Kakor Erazem pa delajo nasilje preprostemu ljudstvu, v sankt^
gallenski inačici tudi sosednim vitezom, v obeh graubiindenskih pa pred-
vsem kmečkim dekletom nevestam.
V teh dveh graubiindenskih inačicah izda nasilnika ženinovi puščici
nevesta, v drugih treh pa kmetom ali vitezu nasprotniku nasilnikova
dekla (ne hlapec). Bistveno različen pa je družbeno-duhovni značaj pri-
povedke o Erazmu Predjamskem in retijsko-alemanskih pripovedk.
Družbeno okolje pripovedke o poslednjem gospodu Predjamskem je čisto
fevdalno. Trpljenje preprostega ljudstva zaradi njegovih plenitev in
požigov se omenja le mimogrede, o kaki kmečki udeležbi v boju zoper
njega ni sledu — cesarskemu glavarju kmečke pomoči treba ni! Niti poti
do gradu Jame si od njih ne dâ pokazati, ko jo kmetje pač gotovo po-
znajo. Ljudsko je v pripovedi zgolj nekako veselje nad tem, kako
umni razbojnik zasmehuje gosposke in plačane hlapce zasovraženega
skopuškega in oderuškega cesarja, ki jih brez pomoči prepušča nasil-
stvovanju turških plenilcev, za »hrambo« pa odira vse sloje v deželi —
pa to je čutilo, resda v manjši meri, s kmeti tudi plemstvo z meščanstvom
in duhovščino vred. Med ljudstvom se pripovedka ni ohranila, saj osam-
ljeni motiv nekaterih pripovedk iz celjskega okraja, da mahajo z gradu
napadajočim Turkom ali drugim napadalcem v zasmeh z lisičjim repom
ali z zastavo, na kar razjarjeni napadalec grad v naskoku zavzame,^"
nima z ruto in lučjo Erazmovega komornika nič skupnega.
" O tem poroča Valvasor, n. d. I, 529 (IV. knj., 7. pogl.): (Dieser geld-
nehmende Kammerdiener) schlug____vor, daß man die Stücke (deren der Haupt-
mann 3. oder 4. bey sich ... hatte,...) auf ein gewisses Loch richten sollte, bey
welchem Loch er... ein Tüchlein heraushencken wollte: Und in solcher Postur
sollte man die Stücke nur stehn lassen ...; Und wann er bey einem andren Loch
würde ein Licht hinaus zeigen, sollten sie ... aus den Stücken zugleich Feuer
geben: angemerckt, dasselbst ein Ort wäre, allwo sein Herr alle Nächte eine
gewisse nothwendige Sache zu verrichten hette, welche auch der Türckische
Keyser ... in eigener Person ... verrichten muss ... Wie geredt, so gethan! Als
der Verräther ein Zeichen gegeben, hat man aus den Stücken auf das entdeckte
Ziel angeblitzet... Worüber ein abgesprengter Felsen-Schiefer dem Lueger das
Schienbein zerschmettert, und ein andrer ihn an den Kopff getroffen; wovon er
Todes verblichen... Hierauf hat der Kammer-Diener dieses Loch oder Berge-
schloß übergeben ...
*^ Janko Orožen, Gradovi in gradišča ob Savinji, Sotli in Savi, Celje
(1936), str. 90. Mozirski grad, 4. Graščak in njegov sin; str. 92. Grad na Kalu,
4. Propad kalskega gradu; str. 96. Grad na Goltah — Radegundski grad, 5. Pro-
pad Radegunskega gradu; str. 128. Lilgenberg — Gradišče, 5. Turki porušijo
grad Gradišče.
63
Ivan Grafenauer
Nasprotno pa so v štirih izmed petih retijsko-alemanskih inačic, obeh
vorarlberških in obeh graubiindenskih, kmečki ljudje, ki se upro vite-
škim nasilnikom in jih ugonobe; v eni sami, sanktgallenski, stori to so-
sedni vitez, a tudi ta v varstvo svojih kmečkih podložnikov, ki so od
nasilnika največ trpeli.
Vorarlberška pripovedka o »Vitezu s Halbensteina«*" (nad Frohn-
hofnom severno od Bregenza) spominja s staroveško puško (Standrohr)
petnajstega stoletja Ravbarjevih treh ali štirih »štukov«; trpinčeni
kmetje sklenejo svojega mučitelja ubiti in dekla obesi v okno, kamor se
vitez usede, rdečo nogavico, na kar ga krogla iz »Standrohra« zadene
v srce, ljudje pa imajo to za čudež.
V drugi voralberški pripovedki o »Gradu Valkastielu« (Val castiel =
dolinski grad) v Montafonu'*" dekla kmete spusti v grad, ko je viteza,
obirajo mu uši (!), uspavala.
V sanktgallenski pripovedki »Puščica skozi okno«'^ dekla obesi v
okno belo ruto, in sosedni vitez nasilnika, ki mu drugače ni bilo priti do
živega, s puščico skozi in skozi predre.
Izmed graubiindenskih dveh inačic o ugrabljeni nevesti, ki potem
pomaga ženinu nasilnika pogubiti, nas zanima posebno prätigauska
pripovedka o razvalini Fracstein (zlomljeni skalni grad),"^ za katero
A. Büchli navaja dolgo vrsto virov od leta 1842 dalje
" Rieh. Beiti, Im Sagenwald (1953), Das Land am See, št. 34, str. 45 s.
Der Ritter von Halbenstein. Auf der kleinen, mit einem runden Turme be-
krönten Burg Halbenstein oberhalb Frohnhofen (sev. od Bregenzza) hauste vor-
zeiten ein Ritter, der wegen seiner unchristlichen Sitten verhaßt war in der
ganzen Gegend. Da faßte das geplagte Volk in seiner Not den Plan, ihn zu
ermorden. Sogar seine Hausmagd versprach Mithilfe. Als der Ritter eines Mittags
an der Tafel saß, hängte sie der Verabredung gemäß an der Stelle, wo er seinen
Platz hatte, einen roten Strumpf ans Fenster. Ein Bauer aus Eichenberg schoß
mit einem Standrohre darauf und traf den Ritter ins Herz. Bei der großen Ent-
fernung wurde dies als ein Wunder angesehen. Es war das Maß der Sünden des
Verhaßten voll gewesen ...
Rieh. Beiti, n. d., št. 469, str. 259 s.
Bernhard Möking, Sagen imd Schwanke vom Bodensee. Südverlag
von Kostanz (s. a.), pogl. 5. Am Südufer des Obersees. Das Bergland um St. Gal-
len. Der Pfeil durchs Fenster (vir: Gustav Schwab, Die Schweiz in ihren
Ritterburgen und Bergschlössern, Chur 1830), str. 175 s.
52 Arnold Büchli, Sagen aus Graubünden P, H. R. Sauerländer & Cie..
Aarau (s.a.), 200—202. Fracstein... Mitten in der Enge (zwischen den Felsen
der Clus mit der schäumenden Landquart) schauen von der überhängenden
Schieferwand öde Mauerreste... Die Trümmer von Fracstein (der gebrochene
Stein = Felsenschloß), ... einst ein starkes Bollwerk, ... um die Talpforte zu
verrammeln und nach Willkür den Wegzoll zu setzen..., weshalb die Feste
auch Ferporta, das eiserne Tor, genannt wurde... Nach (der Sage) war der
letzte Herr auf Fracstein ein Gewaltmensch, dessen Hand schwer auf den Tal-
leuten lag. Seine Raubgier machte den Pfad durch die Klus und schließlich gar
die Hütten der umwohnenden Bauern unsicher. Doch als er einst eine schmucke
64
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
Grad se je imenoval prej Ferporta (Železna vrata), ker je zapiral
vhod iz Renske doline v Prätigau in so njegovi gospodarji po mili volji
pobirali mitnino; postavljen je bil podobno kakor Erazmov grad Jama
v votlino previsne skale na desnem bregu reke Lanquarte, po katerem je
šla edina pot v Prätigau. Ugrabljena nevesta še isti dan dâ ženinu z belo
ruto v oknu znamenje, kam naj pošlje puščico, da zadene nasilnika.
Prav podobna je pripovedka o poslednjem oskrbniku Churskega
škofa na gradu Aspremontu pri Trimmisu (Der letzte Vogt von Asper-
mont bei Trimmis) blizu Chura:°*
Oče mora tu sam oddati svojo hčer za deklo v grad; ženinu dâ dekle
znamenje s tem, da vitezu, ko ob trdnjavskem nazidku gradu zaspi, po-
loži belo ruto čez obraz. Pomol na nasprotni skalni steni, s katere je
ženin sprožil puščico, se še danes imenuje strelcev pomol (Schützen-
bödele). Grad nato zavzamejo in požgo.
Maid, die bereits mit einem jungen Jägersmann versprochen war, von seinen
Knechten aufs Schloß schleppen ließ, da war das Maß seiner Untaten voll.
Man erzählt, die Jungfrau habe, wie der Ritter heimkehrte und sie zwang,
sich zu ihm an die Tafel zu setzen, mit einem weißen Tuch durchs Fenster ein
Zeichen gegeben. Da zischte ein Pfeil vom jenseitigen Felsen her, und der Ritter
sank, ins Genick getroffen, vom Stuhle. Der um seine entführte Braut besorgte
Jüngling war mit Gefahr seines Lebens an der gegenüberliegenden Schlucht-
wand weit herunter geklettert und hatte mit Adleraugen nach der Fensterscharte
gezielt. Man zeigt noch den Felsabsatz, wo er gestanden.
Der Schütze tat einen Jauchzer... und fast gleichzeitig erhob sich drüben
lautes Kampfgeschrei. Die Mannen von der Landquart waren im Sturm vor das
verhaßte Ritterhaus gedrungen, überwältigten den Troß der Knappen und brann-
ten die Feste nieder ...
53 Kot vire navaja A. Büchli, n. d., 519, op. k str. 200: D. v. Jecklin,
Volkstümliches aus Graubünden 1874 (^1916, str. 239 s.; ta sam je verzificirano
pripovedko vzel iz A. v. Flugi, Volkssagen aus Graubünden 1843); Jecklin,
Burgen und Schlösser; J. K. Tscharner, Der Kanton Graubünden 1942;
Heinr. Kraneck, Die alten Ritterburgen und Bergschlösser in Hochrätien
1921; Sererhard, Einfalte Delineation 1872; Fient, Das Prätigau 1897; Pö-
schel. Das Burgenbuch von Graubünden.
5« Jecklin, Volkstümliches, str. 376—378. Der letzte Vogt von Aspermont
bei Trimmis. V kazalu, str. XI izdaje iz leta 1916 navaja kot vir: U. Joos u.
J. Meyer.
5  Slovenski etnograf ^5
Ivan Grafenauer
Zusammenfassung
ZUSAMMENHANG SLOWENISCHER VOLKSSAGEN MIT RÄTISCHEN - B
(1958)
IV. DER WILDE MANN ALS KÄSER - DER GEFANGENE WILDE MANN
Die Sage vom wilden Mann dem Käser hat der Verfasser im Zgodovinski
časopis (ZČ = Historische Zeitschrift), J g 6-7 (s. Anm.4) als einen Zweig der
Sage vom Gefangenen wilden Mann behandelt. Auf Grund von zwei rätischen
Fassungen, einer alemannischen von T h. Vernaleken aus Graubünden
(Anm.5) und einer italienischen von Chr. Schneller aus Südtirol in russi-
schem Auszug (Anm. 6), und von vier slowenischen aus dem Bezirk Bove
(Flitsch) — Anm. 7-8 — führte er in der Zusammenfassung (ZC 6-7, 153) Fol-
gendes aus:
Es ist klar, daß der Variantentyp von der Käsebereitung das Zusammen-
treffen von zwei verschiedenen Kulturen darstellt. Die Kelten, Germanen und
Slawen kannten von Haus aus nur die Zubereitung von Weichkäse aus Sauer-
milch. Die Griechen und Römer lernten die Zubereitung von Hartkäse aus
Süßmilch mittels Lab von den Vorindoeuropäern auf der Balkan- und Apenni-
nenhalbinsel; die Kelten und Germanen lernten diese Käsebereitung direkt von
den Römern (s. Anm. 32), die Slawen indirekt und nicht nur von ihnen. Der
rätisch-altalpen-romanisch-alemannische und slowenische Sagentyp stammt ur-
sprünglich entweder aus der Periode des Eindringens germanischer und slawi-
scher Stämme in die Alpen (5.—7. Jhrh.) oder — wahrscheinlicher — aus der
Zeit, in der die keltischen und römischen Zuwanderer von den Rätern und No-
rikern die alpine Almwirtschaft kennen lernten.
Im ZC 8 (1954), 131 ff. konnte der Verfasser durch die Originalfassung
Chr. S chneller s einige Ungenauigkeiten der russischen Paraphrase richtig-
stellen und außer dreier weiterer rätisch-alemannischer Fassungen, einer aus
Vorarlberg (Anm. 9), zweier aus dem Wipptal in Nordtirol, auch eine italienische
aus Toskana anführen, die nicht aus der Schweiz oder Südtirol dahin gelangt
sein konnte. Die erste oben angeführte Alternative kommt daher nicht mehr in
Betracht und es bleibt nur noch die zweite übrig, daß sich die Sage ursprünglich
auf die keltischen und römischen Zuwanderer bezogen haben müsse, die von
den Rätern und Norikern mit der alpinen Almwirtschaft auch die Käsebereitung
mittels Lab kennen gelernt haben.
Als das Institut für slowenische Volkskunde an der Slowenischen Akademie
der Wissenschaften zu Ljubljana 1956 durch Vermittlung unseres Freundes
Prof. dr. Robert Wildhabers, Basel, eine Reihe von bisher hier nicht zu-
gänglichen Quellenwerken zur schweizerischen Volkskunde erhielt, kamen zur
bisherigen einzigen Schweizervariante (Anm. 5) sechs weitere hinzu, vier aus
Graubünden (Anm. 12-13. 15, 16-17, 18, 23). zwei aus Uri (Anm. 24). Dabei fiel
neues Licht auch auf einige graubündensche Fassungen von Vernaleken und
die Schneller sehe aus Südtirol. Aus der Übersichtstabelle über die wesent-
lichen Motive (von 18 Fassungen) ist nun Folgendes zu ersehen:'
Erstens ist in allen schweizerisch-alemannischen Fassungen (Nr. 1—6) ir-
gendwie von Käsemachen die Rede — mit einer einzigen Ausnahme, der
' Die Abkürzungen im Motivenverzeichnis (in der Tabelle rechts) sind folgendermaßen zu
verstehen;
Kol. I: op. (opojen) = der Wilde Mann wird betrunken gemacht.
Kol. II: uj. (ujet) = der Wilde Mann wird gefangen genommen. . , , , , , j-
Kol. III: sr. (sir, Käse) =. der Wilde Mann lehrt Käsebereitung mittels Lab; — (sr.) = dje
Sennen verstehen das Käsemachen selber.
Kol. IV: srt. (sirotka, Käsewasser) = der Wilde Mann lehrt aus Molken Wachs bereiten; -
(srt.) =, der Wilde Mann verschweigt, wie man aus Molken noch etwas Wertvolles bereiten
könne.
66
Zveza slovenskih ljudskih pripovedk z retijskimi — B
Jecklinschen Nr. 4 aus Graubünden; diese ist aber, roie aus der Verna-
lekenschen Parallele (bei Nr. 4) zu ersehen ist, ursprünglich keine Sage vom
Wilden Mann dem Käser. Dasselbe gilt ohne Ausnahme oon der oorarlbergi-
schen (Nr. 8), allen drei italienischen — aus der Schweiz (Nr.?), Südtirol (Nr. 9),
Toskana (Nr. 10) — und allen vier slomenischen Fassungen (Nr. 11—14). Dagegen
ist in den Wipptaler Varianten aus Nordtirol (Nr. 15—16) und der aus dem
deutschen Teil Kärntens (Nr. 17) von Käsebereitung keine Rede — die Kärntner-
fassung spricht nur von Buttern, von den beiden rvipptalerischen aber auch
davon nur die zweite (Nr. 16), doch nicht von Buttern aus Milchrahm, sondern
aus — Kuhfladen. Die Verbindung von den rätisch-alemannischen Fassungen
vom Wilden Mann dem Käser zu den entsprechenden slomenischen geht dem-
nach nicht über Nordtirol und Deutschkärnten, sondern über romanisches
Gebiet.
Zweitens ist aus der Übersichtstabelle zu ersehen, daß das Motiv des Trun-
kenmachens und der Gefangenschaft des Wilden Mannes ursprünglich nicht mit
dem Käser verbunden mar. Von den rätisch-alemannischen Varianten kennt
dieses Motiv nur jene (Nr. 4), die ursprünglich keine Käsevariante mar, oon den
romanischen nur die Schnellersehe aus Südtirol, mährend deren Gegenstück
aus dem Poschiavo (Puschlav) meder von Trunkenmachen noch von Gefangen-
schaft etwas weiß; die vier slomenischen aber sprechen mohl von Gefangen-
schaft des Käsers — in einer durch Einklemmung in einen gespaltenen Block,
in keiner aber durch Trunkenheit, obmohl dieses Motiv in anderen Sagentypen
vom Wilden Mann in Slowenien oft genug vorkommt.
Das Berauschungsmotiv hat sein altes Zentrum im Orient (Aschmedai —
Vikramaditja — Midas und der Silen — Anm. 30) und hat ein viel weiteres Ver-
breitungsgebiet als das Käsebereitungsmotiv, das auf den Westen beschränkt ist.
Im Osten reicht dieses nicht über Slowenien hinaus. Es ist also mohl im Westen
zu Hause.
V. NETEK (UNGEDEIH) — DER FRESSER
Besonders anziehend ist der Zusammenhang der vorarlbergischen Sage vom
Fresser, dem Pestmann, mit der slomenischen vom Netek, dem Ungedeih.
Die Skizze, mit der Janez Trdina die Erzählung seiner Gewährsfrau
(Herbst 1879) festhielt, um sie zu Beginn 1881 in zusammenhängender Nieder-
schrift miederzugeben (Anm. 2). lautet:
Aberglaube: Neték-Ungedeih kam in ein Wirtshaus, bestellte ein Essen für
12 Leute — sie kamen nicht. Er allein aß alles auf. Die Wirtin rechnete ihm
nichts: hätte sie es getan, so märe Hungersnot ins Land gekommen, nichts märe
gedeihlich gemesen, hätten die Leute auch mas zu essen gehabt. Ob dieser Neték
ein Mensch mar oder ein Gespenst, meiß ich (d.h. die Erzählerin) nicht, aber so
habe ich es öfters gehört.
Die von Rieh. Beiti veröffentlichte Sage vom Fresser, dem Pestmann
(Anm. 3), stimmt somohl der ümmelt als der Abfolge der Handlung nach ge-
radezu erstaunlich mit der Fassung von Trdina überein, namentlich mit der
vollen Niederschrift, die deutsch im Buch ^Slowenische Erzähler< (deutsch von
Joža Glonar, Ljubljana 1933), 7—11, zugänglich ist. Daß da vom Aufhören der
Pest, dort von Abwendung von Hungersnot und Ungedeihlichkeit die Rede ist,
fällt fast gar nicht auf. Andere slowenische Fassungen wissen auch vom Auf-
hören der Hungersnot, vom Ungedeih, zu berichten, so die von Fr. Kocbek
(Anm. 4): Als der Bauer Perko den Netek mit zwei Brotlaiben und einer großen
Schüssel Sauermilch sättigte, verschwand er im Walde und mard nicht mehr
gesehn.
Über die Herkunft des Fressers als Pestmannes klären uns zwei weitere
schweizerische Sagenfassungen auf. In einer Jecklinschen Sage aus Prätigau
sind die ^Pestleutcheni:, Männlein und Weiblein, ebenfalls Fresser; die Wirts-
leute wenden aber durch das kostenlose Festessen der beiden für 30 Personen
67
Ivan Grafenauer
die Pest nur Don ihrem Haus und Hof ab. In keiner einzigen der zahlreichen
anderen deutschen und europäischen Pestsagen sind der Tod und die Tödin
(d.h. die Pest als Todesursache) Nimmersatte (Anm.6), in keiner slowenischen
ist Netek ein Pestmann. Der Fresser als Pestmann (-frau) kann also nur aus
einer heimischen vorarlbergisch-schweizerischen Variante der Nimmersattsage
stammen.
Das einstige Bestehen solcher Fassungen wird durch die Sage vom -»Viel-
fraße aus dem Turtmannstal in Oberwallis (Anm.?) bestätigt. Es ist das eine
Abzweigung der in der Schweiz verbreiteten Sage vom »Auf dem Hausdach
heschundenen Frevleri. (Anm. 8—10 — vgl. die Mythe von Apollo und Marsyas,
Anm. 11), in der die Vnersüttlichkeit die Strafe des Schindens abgelöst hat.
VI. DER DURCHS FENSTER ERSCHOSSENE RAUBRITTER
Seltsam ist es, daß auch ein so typisch mittelalterliches Motiv, roie die Be-
strafung eines Raubritters durch einen Schuß durchs Fenster gerade nur in
Sagen aus alemannisch Rätien und aus Slowenien bekannt ist.
In Slowenien spricht davon die Sage von Erasmus von Lueg, einem Räuber
in großem Stil (Nnm.2), der in seinem Höhlenschloß (Jama — Lueg) dem
Kaiser und seinen ihn belagernden Kriegsleuten Trotz bietet. Durch Geschenke
von frischem Fleisch, Fischen, Obst u. drgl., die er auf unterirdischem Gang
aus Vipava erhält und durch seinen Kammerdiener dem kaiserlichen Haupt-
mann zusendet, will er seine und seiner Burg Sicherheit dartun; gerade dadurch
aber ermöglicht er dem Hauptmann, den Diener zu bestechen, der die Stelle
und die Zeit verrät, wo er zu Tode getroffen werden kann (s. Anm. 3).
Im alemannischen Rätien gibt es mehrere Fassungen dieser Sage, an ver-
schiedene Schlösser lokalisiert, so an Halbenstein (Anm. 5) und Valkastiel
(Anm.6) in Vorarlberg, ans S teinacher schloß im Kanton St. Gallen (Anm. 7), an
Ferporta-Fracstein (Anm. 8) im Prätigau, an Aspermont bei Trimmis (Anm. 10)
in Churrätien.
Bei aller Ähnlichkeit der Motive ist aber der Gesamtcharakter der rätisch-
alemannischen Sagen durchaus demokratisch — mit einer einzigen Ausnahme
sind es Bauern und Jäger, die die feudalen Gewaltmenschen zu Falle bringen
— die slowenische Sage spricht aber nur von feudalen Herren und ihren
Dienern; der Grund ist der, daß uns diese Sage nur in feudalen Quellen —
und das noch in der »Herrensprache«: — überliefert ist, nicht aus Volksmund.
68