starišev počenjate, gotovo ni prav, ni dobro. Pri ti priči opustite, de se ne bote prepozno kasali, kot se je nesrečni Lukec.	m. Kožuh.
Vuzem v Metliki.
(Nadalje.)
Popoldne po večernicah vuzamske nedelje ima v Metliki mladost neko posebno, morde na Slovenskim nikjer drugdi znano navado.
Eomaj namreč večernice minijo, dere vse, kar je mlado, na tako imenovani „pungert" (travnik) pri svetim Martinu zunaj mesta. Kakih deset do dvajset dekličev se sprime z rokami in stopi v versto. Se za roke derže grejo v versti ena za drugo na hrib. Pervo dekle, ki mora nar bolj urno biti, se imenuje „vodica" zato ker vodi. Zdaj pričnejo pod miliin nebam „kolo igrati", to je plesati; in sicer tako le:
„Vodica" se, berž ko na verh hriba dospe, okrog in in okrog zasuče. Druge se urno okoli nje ovijajo in plešejo tako rekoč v podobi kolesa ali prav za prav v podobi p o vi tiče (potice) s hriba navzdoli na piano. Na planim se „kolo" razvije. Kakor pervič v ravni versti se vernejo p lesa v ke spet na verh hriba. Kakor pervo pot se zopet navzdoli spustijo in plešejo „kolo". Tak ples ter-pi po eno uro in čez.
Tode ne plešejo molče. Plesaje „popevajo" (pojejo) neko s erb sko pesem. In ta pesem spričuje, da je mogla ta navada v Metliko iz Serbskiga prenesena biti. Ke-daj, nihče ne ve. Je tedaj že zlo stara.
Kadar se dekličem poljubi, se sklenejo prav v „kolo" ali „kolobar" in plešejo veselo prepevaje po „pungertu" okoli. — Se z drugimi igrami in „popevkami" ali pesmimi razveseljujejo veliko množico gledavcov vsakiga stanu in starosti.
Dokler dekliči plešejo, se eni fantje „šterclajo" in „pisance" sekajo, da je le veselje gledati, drugi se igrajo „robce", spet drugi bolj majhni „kurjiga boja." — „Rob-
ce" se igrajo tako: Več se jih vstopi v kolobar. Sleherni ima spleten „robec" (ruto). Dva se okrog kolobarja lovita. Po določbi mora eden bežati, drugi teče za njim. Ako ga doteče, ga ima pravico z „robcam" eninalo po herbtu nabunkati. Kadar se sprednji naveliča teči, vdari eniga is kolobarja rahlo od zad. Ta stopi vun, uni na njegovo mesto v kolobar. To viditi tudi lovec svojiga nasled-njika zaznamova in se vstopi na njegovo mesto v kolobar. Nova dva fanta se ravno tako lovita in si čez nekoliko časa vsak svojiga naslednjika izvolita, kot perva dva. Tako se verši ta igra, dokler se je vsi naveličajo. Marsi-kteriga po nji pleča serbijo. Ali povedati — ga je sram. — „Kurji boj" pa je takšin:
Po dva fantalina zajezdita vsak enimu velikimu, moč-nimu fantu vrat. Ta dva (nosača) stopita po koncu stoje tako blizo eden drugiga, da se fantalina lahko kot dva petelina kavsata, zvediti, kteri da je močneji. Od tod ime „kurji boj."
Tode si ni nobene slave pridobil, kdor se je tega boja zmislil. Zakaj včasi se taki petelini tako kavsajo, to je lasajo, praskajo in bijejo, da marsikteri s kervavim obrazam „pungert" zapusti. Slabeji tudi večkrat na tla telebi in se zlo pobije. Pametni gledavci bi takiga boja nikdar pripustiti ne smeli. —
Proti večeru se podajo dekliči v mesto. Po celim potu „kolo" plešejo in „popevajo."
Odraseni fantje imajo navado ,,turn"#) nositi. — Sest fantov se namreč vstopi v tri verste, v vsako po dva. Drugih šest jim vzdignejo na rame. Zgornji na spodnjih po koncu stojijo. To je „turn." Ako se ne podere, ga nesejo vselej notri v mesto.
Drugi fantje, majhni med sabo, veliki med sabo se po cesti tudi notri v mesto preskakujejo. — Takiga roja, takiga veselja ni zares za Metliško mladost celo leto. Dekliško „kolo" se verti v mestu do tcrdne noči. Le po-
*) Beseda ,,turn" ni i: nemške „Tlmrm", ampak obe is latinske „turris*'. Prav po naše se reoe stolp, zvoni k.
božno zvonenje „zdrave Marije" (Ave Marije) mu zamere konec storiti. Z rajsko radostjo navdano se razzgubi zdaj mlado in staro.
(Konec sledi.)
Pog-umnost in prederznost.
(Fovćsti.)
Večkrat sim vam že pravil, reče eniga dne učenik svojim učencam, de nam mora za naše zdravje in življenje mar biti, de se moramo vsiga varovati, kar bi znalo naše življenje v kako nevaroost pripraviti. Zna se pa vender primeriti * de smo včasih dolžni z nevarnostjo svojiga življenja družim na pomoč priti. In ako je taka, nas veže tudi vera to storiti; ali neumno in bedakasto je, ljubi moji, če kdo zdravje in življenje v nevarnost stavi le zato, de bi ga vsi pogumnigä mislili; zakaj to ni pogumnost, ako se! kdo brez potrebe v tako nevarnost poda, ampak prederznost je to, ktera se dostikrat sama kaznuje. Razločite dobro pogumnost in prederznost.
Ali se še spomnite, ko je predlanskim v P osavcovo hišo trešilo? Strela vdari skozi streho vpod^ kjer je ravni) deklic, ki je pri te hiši služil, živini zobanje delal, in iz poda v hlev. Če si je ravno dežilo, kakor de bi bilo lilo, je bilo vender na enkrat vse v ognji. Deklica je puh oniamil, in revica je na pol mertva na podu ležala. Nikomur ni bila zdaj mar. Se le, ko ljudje, ki so iz cele vasi skupej prihrupelij eno steno od poda odtergajo, slišijo de-kliča vpiti in na ves glas pomoči klicati. Okoli in okoli sirote je bilo vse v ognji, nobeden se ni upal k nji. — Zdaj prileti od nekod Posavec, čigar hiša je gorela. Viditi dekleta v nevarnosti, se brez pomislika v ogenj poda. Pa ko do dekleta pride, pregore terte pri strehi, in cela stran strehe Oplazi na tla. Čemi dim ju oč&n prestrašenih gledaVeov zakrije. Vsaki ju že zgubljena misli — pa srečno jo mož v naročji iz dima prinese. Kakšno veselje so imeli vsi ljudje, posebno pa stariši še omamlje-niga dekleta! Glejte, ljubi učenci, pravijo gospod učenik,