tniado Jufto
V
st. 34
Nedelja 22. avgusta
1937.
tftdeči vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben
Logan je pristopil k ječečemu mladeniču, sklonil se je k njemu, položil je desnico na njegovo glavo in mu za-šepetal tolažilne besede.
Tenskvatavah je prisluhnil in dvignil glavo, nenadoma pa se je vrgel na tla in je skril svoj obraz v tresočih se rokah. Tako je ležal nekaj časa, dokler ga ni Tekumseh glasno vprašal: »Kakšna nesreča se je zgodila, Tenskvatavah? Pripoveduj! Mi smo možje in hočemo to slišati.«
njem — nekaj praznovali. — Tvoj brat je šel — obe skvav (ženi) je vzel s seboj — in tudi — svoje tri — otroke. In tvojega sina — in tudi — tvojo hčerko — je vzel — s seboj. .Zveneči glas' — in njen brat — in tvoja mati in njena sestra, o Tagajutahl Vsi so — šli...
Tekel sem— k hiši — belega moža — kajti hotel sem jim — povedati — da se je — Tagajutah — vrnil.
Prišel sem — k oštirjevi hiši — ve-
Tekumseh — maščevalec je dohitel pijano tolpo...
Tenskvatavah se je zdaj s skrajnim naporom oprl ob levico in je napol ležeč poročal:
»Prišel sem -— k tvojemu vigvamu — v Jelovkriku — nikogar — ni bilo tu — pač — sporočilo je bilo — na koči — da je tvoj brat šel h Gritju-zu — šel je k oštirju ob črni reki — Gcttjuz jih je bil povabil — da bi pri
lik prostor je bil pred hišo. In ko sem prišel — sem začul — streljanje! Tedaj sem začel — hitreje dirjati. In tedaj sem začul krike in sem spoznal grozo in strah. — Toda beli možje — sopeli — so prepevali.
In jaz — jaz sem gledal izza dreves — in jaz sem vse videl. Dali so jim — kosilo — in mnogo — mnogo ognjene
Vode (žganja). In ko so naši — pili — ko so se — napili — so jih beli ljudje spravili v čoln — in so čoln — spustili po vodi. Gritjuz — in mnogi drugi — beli možje — so stali — na bregu —i in so streljali — kakor da bi merili — na velike bele tarče. Bil je Velik praznik.« —
Mladi Indijanec, ki je izprva komaj Jecljal, je počasi dobil dovolj sape in je začel naglo pripovedovati:
»Če je kateri izmed belcev zadel katerega naših, so vsi rjuli in se smejali in veliki črni lovec je streljal in streljal in kričal: ,Pustite ji hmeni!'... Klicali so ga za Boba, — njegovo ime sem si zapomnil .In so grdo prepevali ln so pili ognjeno vodo in so rjuli in se tolkli po hrbtih in po bedrih in so se grohotali.
Sin tvoje matere se je dvignil v čolnu in je dvignil roke in je pel k Va-
Eondi. Tedaj ga je pogodil veliki črni lovec, zadel ga je y glavo, da se je zgrudil v čolnu.
In potem — tvoje solnčece, o Taga-jutah — tvoj sinček se je jokal in solnce se je blestelo na njegovih zlatih laseh. Tedaj je črni lovec spet ustrelil in drobno solnčece je padlo v reko! — Od groze prevzet je tedaj Tenskvatavah skočil v gozd. Letel sem skozi gozd, med drevesi, čez potok čez reko, po kamenju. Nihče izmed naših ni več živ, vsi 80 mrtvi.,,*
Poslednje besede je zarjul Iz sebe, potem se je s krikom vgrizhil v desnico, kakor se obstreljena zver zagrize V rano. Tresoč se od joka je obležal na tleh.
Eogan, ki ga Je najpozorneje poslu-Sal, je razumel vse, vse. Dvignil je roke, kakor bi hotel moliti ali preklinjati. Toda na mestu, kjer je stal, se je zgrudil na tla, kakor podžagano drevo, ne da bi prišla kakšna beseda Iz njegovih ust.
v Tekumseh je stal le kak£nai dva kora-
ka stran od svojega brata. Bliskovita! je potegnil bojni bat izza pasu:
»Ti, sramota naša, ti, pes, tresoča se žaba *— mar nimaš noža, mar nimaš tomahavka, mar nimaš pesti? »m Ali nisi mogel pasti po njih?«
V brezmejnem ogorčenju zaradi obnašanja svojega brata je Tekumseh' zavihtel bat k smrtnemu udarcu. Toda v poslednjem trenutku je pridržal. Kakor nevihta ga je prešinila misel na maščevanje nad zločinci.
Mar mu ni svetlolasec Mirko ravnoi nekaj prej pripovedoval o črnem lov cu, ki se imenuje Bob Lajton?_
Tekumseh se je priklonil k Loganu( obenem je pogledal po svojem orožju: da, vse je imel seboj, — puško, lok< nož. Potuhnil se je kakor mačka, pot tem se je okrenil in zdirjal proti gozdu, prav v tisto smer, kamor je pred pol ure izginilo sedem morilcev«
»
Komaj je bil na bivolji sledi, ki j<3 služila za pot k naselbini ob Modri reki, je že začel teči v počasnem teku indijanskih lovcev. V takšnem teku pride človek naglo naprej in vendar ne izčrpa svojih moči. Kakor dober lovski pes je sledil svežim sledovom in ni bilo mogoče, da bi jih kako zgrešil. Z iztegnjenim vratom, s puško in lokom v levici, s tulcem na hrbtu — tak je hitel skozi gozd. Hinek, ki je na Loganove krike hitel iz gozda, se je zgrozil, ko je zagledal mračni Te-kumsehov obraz. Tekumseh je šinil mimo njega brez besede, samo brezizrazno ga je pogledal postrani.
Kdo bi mogel povedati, kaj se je v teh trenutkih dogajalo v mladem Šavanu! BO je doslej viteški in junaški bojevnik, drzen in nagel lovec, zvest in dober prijatelj. Po vseh teh vrlinah se je razlikoval od svojih soplemeni-kov. Tudi on se je pred nekaj leti boril proti belcem, toda v resnici jih jfl doslej skoraj bolj občudoval, kako«
sovražil, ^----------v
\ {Dalja prihodnjičj
Nevarno indijansko orožje: kameniti bat in dva tomahavka
Pod vročim soncem
Spisal Žun tivan, dijak v Ljubljani
Odvlekli
so ga s čolnom naprej in nenadoma je opazil pred seboj obris indijanske otoške vasi. V dveh gostih vrstah so bili strnjeni njihovi vigvani, okrašeni z vsakovrstnimi figurami. Priveslali so do obale in orjaški Indijanec ga je posadil,
ter ga nesel skozi prerivajoSo se množico, ki je prihajala, da vidi nove ujetnike, v neko od drugih različno kočo. Odvezal mu je vezi, ga porinil skozi vrata in jih zaprl. Ivan je bil od dogodkov te noči tako izmučen, da je sko-ro omahnil. Nenadoma pa je začutil na svoji rami neko roko. Zdramil se je, pogledal gori in zagledal v temi obličje nekega belega človeka, ko se je primaknil bližje, je zakriknil in se mu vrgel v naročje. Spoznal je namreč v možu svojega očeta Jakoba, a tudi oče ga je takoj prepoznal. Srčno sta se objela in poljubila. Plakala sta od veselja in sreče, da sta se zopet našla. Ivanu je odleglo. Ljubše mu je bilo umreti z očetom, nego živeti brez njega.
IV. POGLAVJE.
Ivan je pripovedoval očetu o ribiču, ki se je vrnil in jim povedal žalostno novico in kako se je napotil njega iskat. »Kako si se pa ti rešil, oče, in prišel v roke Indijancem«, je vprašal Ivan. »Pravil ti bom o vsem, kar se je zgodilo«, je odvrnil oče in začel pripovedovati:
| >— Kakor si zvedel, nas je tisto noč zajel vihar. Bili smo tik tega otoka, ko je prišumel za nami velikanski val. Zadel je v nas s tako silo, da smo se vsi takoj pogreznili v morje. Jaz sem se prijel za ostanek zlomljene barke, toda novi val me je zopet vrgel na obrežje* Pravočasno sem se oprijel skale in pri-, držal sapo, dokler ni splahnelo valov-je. Nato sem urno splezal po pečinah na trato. Bil sem na kopnem in rešen! Zahvalil sem Boga, da mi je otel življenje, kjer malo poprej ni bilo trohice upanja. Jel sem premišljevati o svojem bednem položaju: nisem imel ne živeža ne pijače. Bilo mi je umreti od gladu ali pa raztrganemu od divjih zveri. Toda bil sem zelo izmučen, pa sem se vlegel pod neko košato drevo in po teh naporih takoj trdno zaspal.
Ko sem se drugo jutro prebudil, ml je bila prva stvar, da najdem kaj za jesti. V bližini sem naletel na studenec in se s slastjo napil. Ko sem tako ugasli žejo, sem nadaljeval pot globlje v notranjost otoka. Naenkrat sem zagledal pred seboj kup indijanskih kolib. Prej sem mislil, da je to neobljuden otok in sem se zgrozil pri pomisli, da sem izgubljen, če me dobijo. Hotel sem se obrniti in pobegniti, ko sem opazil pred
kolibo indijanskega dečka. Skril sem se brž v grmovje, toda deček me je že bil opazil. Začel je kričati in iz kolib so prileteli takoj indijanski vojščaki« f	{Dalje.}; i
Griia Koritnik:
Piškur
(Po španski pravljici)
Neka lepa črna kokla je pred davnim, davnim časom izvalila čedno družinico piščancev. Vsi so bili izredno krasne toge živalce razen najmlajšega, ki je bil docela drugačen od svojih bratcev. Leta je bil tako čuden in spačen, da je nje-

gova mati, ko je prekljuval jajčno lupino in prišel na svet, kar neverjetno gledala. Imel je namreč samo eno nogo, eno perutnico, eno oko, eno uho, pa samo pol kljuna in pol repa. Nejevoljno je njegova mati zmajeval z glavo, ko ga je ogledovala.
»O ti piškur,« mu je rekla, »nikoli ne bo nič prida iz tebe in svoj živ dan ne boš nič dosegel med kurami.«
A piAkurček je bil čisto drugih misli. Navzlic temu, da je imel samo eno nogo, je neprestano uhajal z doma. Ko so njegovi bratci čebljali okoli svoje matere in pobirali hrano, katero jim je iskala, se Je on skrival kjer že bodi v koruzi, in Če pa j« mati poklicala, se je delal, da je ni BliŠal, ker je imel eamo eno uho. Neki dan pa, ko je bil še bolj dolgo odsoten kakor po navadi, je po eni nogi priskak-Ma! k materi in ji rekel:
»Mamica, naveličal sem se te hiše, v Madrid pojdem, da bom videl kralja.«
»V Madrid?« se je začudila mati. »No, to bo pa precej dolga pot, bedaček. Ostani rajši doma, in danes ali jutri, ko boš malo večji, te bom vzela s seboj na pot.«
Toda na. Piškurček se je bil trdno od-
ločil. Ne da bi se bil poslovil od svojcev, je odskakljal po glavni cesti proti Madridu. Spotoma jo je mahnil po bližnjici preko zelenega travnika in dospel do potoka. Ta je bil tako zajezen od plevela, da ni mogel teči.
»Oh, piškurček, pomagaj mi,« ga je poprosil, »odstrani ta nadležni plevel iz mojega korita.«
»Da bi pomagal tebi!« se je odrezal piškurček in razčeperil borno trohico rep-jega perja. »Pomagaj si sam, jaz moram v Madrid, da bom videl kralja.« In odskakljal je po eni nogi dalje. Ni pa še prišel daleč, ko je dospel do ognja v gozdu. Le-ta je že ugašal, ker ni imel več kuriva.
»Oh, piškurček,« ga je poprosil s slabim, tresočim se glasom, »pomagaj mi. Poišči mi malo suhe hoste in listja.«
»Da bi pomagal tebi!« je vzkliknil piškurček, »pomagaj si sam. Jaz moram v Madrid, da bom videl kralja.« In odskakljal je dalje.
Ko je drugo jutro prišel že blizu Madrida, je zagledal ob cesti velik kostanj.
V njegovem vejevju pa je nekaj milo je-čalo in stokalo. Bil je veter, ki se je bil ujel in zamotal v drevesne veje.
»Oh, piškurček,« ga je prosil veter, »pomagaj mi. Skoči semkaj in me izbavi iz kostanjevih vej.«
»Da bi pomagal tebi!« je malomarno
zaklical piškur, »pomagaj si sam. Jaz sem na poti v Madrid, da bom videl kralja.« In ves koprneč je odskakljal naprej, kajti pred seboj je že videl madridske stolpe in strehe. Ko je stopil v mesto, je zagledal krasen grad, pred katerim je stala vojaška straža. »To je nedvomno kraljeva palača,« je dejal sam pri sebi piškur. »Kar na dvorišče stopim in zavladam kraljevi perutnini.«
Toda gorje! Skozi kuhinjska vrata je prav tedaj stopil kraljev kuhar, in ko je zagledal pred seboj nenavadnega piščanca, je vzkliknil veselo: »Kakor nalašč, prav takega piščanca sem si želel za kraljevo kosilo.« Ujel je ubogega piškurja in ga kar neoskubenega vrgel v krop v loncu. No, piškurju je bilo seveda vroče in mučno v vreli kopeli. »Vode, vode«, je zavrisnil s prosečim glasom. »Ej,« je odgovorila voda, »ko pa je meni huda predla v tistem potoku, mi nisi hotel pomagati.« In vrela in kipela je okoli nesrečnega piškurja brez usmiljenja.
»Ogenj, ogenj, nikar me ne žgi!« je prosil dalje piškur.
»Ej, si mar ti meni pomagal, ko sem bil v stiski,« se je odrezal ogenj in ga pekel dalje.
Prav tisti hip je pripihal veter mimo, da bi videl, kaj pomeni hrup v kuhinji. In piškur ga je začel prositi:
»Vetrček, vetrček, pridi mi na pomoč!«
»Ej,« ga je zavrnil veter poredno, »si mar ti meni pomagal, ko sem se mučil v kostanjevih vejah.«
Pa je bil veter vendarle tako dober, da je odpihal nesrečnega piškurja iz vrele kopeli ter ga odnesel skozi okno. Sukal ga je in vrtinčil preko širokih cest in visokih dimnikov, da je ubogemu piščancu kar sape zmanjkovalo. Nesel ga je naprej in naprej, dokler ni prišel z njim do najvišjega stolpa v Madridu. Na istem stolpu pa ga je izpustil in tako stoji še zdaj ondi na eni sami nogi in se z enim samim očesom razgleduje po širnem svetu.
Kdo bi rad imel
ves letnik 1936 »Mladega Jutra"
v obliki knjige za majhen denar? Pišite na upravo »Jutra«, Knafljeva nI. 5.
Danilo Gorinšekt
Osel in pes
Tole psu dejal je osel, da bi menjala svoj posel: Pes vnaprej naj nosi vreče, osel naj za zajci teče!
Kaj bi osel nejevoljen vedno bil, ne zadovoljen, kaj bi pes pete le brusil, dela boljšega ne okusil?,
Zgovorlla sta, storila, kot je bila volja mila. Pes je vreče nase zvlekel, osel brž za zajci stekel.
Zgovorila sta, storila, kot je bila volja mila, škoda le, da mila volja ni nikjer, nikdar najbolja!
To se osel je opekel, ko za zajci v gozd je stekel: zajec jo davno že ucvrl je, osel — komaj ga uzrl je, zajec pridirjal v drugo vas ]< osel komaj dvignil glas je, bojeviti ]e zarigal, prav počasi se je zmigal, prav nerodno se zapletel, z glavo se v drevo zaletel, votlo zabrnel mu pisker, kresalo se tisoč isker, osel se na tla je zložil, tak sam sebi je potožil:
»Osel, ti zares si — osel, ko zamenjal svoj si posel!« Pes — težak je nosil vreče, pot mu z dlake v curkih teče. tovor tlači vedno huje, siromak kar omaguje, ko pa se je preutrudil, strt pod težo se je zgrudil.
Pes upehan ves je jokal: to kesanje je zastokal:
»Nisem pes več, ampak osel, da zamenjal svoj sem posel!
Grešnika sta se kesaffa; ko sta vnovič se sestala, tole psu je rekel osel, da spet menjala bi posel, zgovorila sta, storila, kot je bila volja mila: osel zdaj spet nosi vreče, pes pa spet za aajd tečet.i.
Jufrovčki pišejo
Dragi stric Matic! Danes Ti opiSem j iVinico. Prosim Te, ne vrzi moje skromno pisemce v Tvoj nenasitni koš. Veš, I Tvoj koš si predstavljam kot požrešnega volka, ki ni nikdar sit in zmeraj ima žrelo odprto. Zdaj kar začnimo.
Trg Vinica je velemesto. Imamo iz-podnebni vodovod, električno razsvetljavo na petrolej, pa tudi električno železnico in sicer na nogah. Velik, velik trg imamo. Tako velik, da če se srečata dva avtomobila, nemoreta niti naprej niti nazaj. Ali to samo takrat, kadar je sejem.
Živinski trg pa je kot se spodobi, sa-. ffio eno napako ima, ker je malo na hribčku, pa se živinica, ta uboga živi-nica upeha predno pride na vrh.
Kmalu bomo imeli železnico zares. Takrat boste videli vi ljubljanske srajce kaj je Vinica! Boste videli kako se bomo bahali. Zdaj vam povem o Vinici v zgodovinskem oziru. Na Vinici imamo star grad, o katerem je pisal zgodovinar Valvazor. V notranjosti gradu je vzidana plošča, po kateri se sklepa, da se je tam vršila služba božja v staroslovenščini. Na stolpu se še zdaj vidijo strelne line. Jaz bi rad šel v ta stolp, pa pravijo, da tam straši.
Zgodovinsko znan je tudi griček Slemine. Tam so imeli prvotni prebivalci Kelti svoja gradišča in pokppali-šča. Ko smo bili Slovenci v sužnosti Nemcev, je prišla 1. 1910. Meklembur-ška vojvodinja, ki je pobrala vse izkop-nine in odšla v Nemčijo. Pozneje so se naselili v naše kraje Rimljani, ker so premagali Kelte.
Nad Vinico se razprostira hrib Zeželj s cerkvico, ki je posvečena Materi božji. Vsako leto o Malem šmarnu je na Zež-lju proščenje. Ljudje prihajajo največ od hrvatske strani, zlasti iz Ogulina in Vrbovskega ter okolice. Na Vinici imamo novo šolo. Prvi del šole je star 100 1., drugi pa 82 1.
Prav lepo Te pozdravlja udanl Kavčič Tihomir, uč. IV. razr. Vinica pri Črnomlju.
Ljubi stric Matic! Elga LucMg, tnofa sestrična, mi je dala vzpodbudo, da bom tudi jaz postal zvest pisec »Mladega Jutra«. Posebno mi je všeč, da pošiljaš tako lepe nagrade. Mi smo zdaj
vsi skupaj zbrani tu v Braslovčah. Nas je trinajst otrok, sami sorodniki: iz Jesenic, Maribora, Celja, Polzele in Bra-slovč. Vsi smo naredili pešizlet v Mozirje. Med potoma smo naleteli na skavte. To življenje nam je tako ugajalo, da smo kar nekaj ur ostali pri njih. tudi v Mozirju je bilo lepo. Tam smo se kopali v novem kopališču. Tako naredimo vsak teden izlet v našo lepo Savinjsko dolino. Le prehitro bo minil čas počitnic. Srčno Te pozdravlja
Uroš Maršič, UČ. V. razr. v Braslovčah.
Dragi stric Matic! Prosim, ne zameri, da se Ti tako pozno zahvalim za lepo knjigo. Papi mi jo je prinesel šele iz Jesenic. Sedaj bom še večkrat in rajši pisal za »Mlado Jutro«, ker si bil tako priden! Zato Te tudi stokrat bolj pozdravlja Tvoja
Elga Ludvig, uč. II. razr. zdaj na počitnicah v Braslovčah
Moj izlet na Bled. Z mamo sva se domenili, da pojdeva na Bled. Zgodaj zjutraj sva se odpravili z nahrbtnikom od doma. Na kolodvoru sva kupili vozovnici. Ko je nastopil čas za odhod, sva šli na vlak. Peljali sva se tudi skozi predore. Vse naokrog so bile njive, travniki in gozdovi. Ob razcestju so sedeli pastirji in pasli živino. Kmalu je vožnja minila in vlak se je ustavil. Nato sva hodili nekaj časa peš po soteski Vintgar. Ko sva jo prehodile, sva se ustavile v neki gostilni. Tam sva se odpočili in tudi nekaj zaužili. Vozili sva se po lepem blejskem jezeru. Hitro je minil čas in nastopila je ura, ko sva morali oditi od prelepega Bleda.
Longer Gabrijela, dij. II. razr. gimn. v Ljubljani
Začarana kraljičina. Neko? v davniK časih je živela kraljica, ki je imela hčer ko. Zelo jo je ljubila. Nakupovala ji je dragih reči ter ji dala vse, kar si je poželela. Nekoč pa je šla sama v gozd na izprehod nabirat cvetlice. Ko se je zmračilo se je hotela vrniti domov. Zašla je na napačno pot ter prišla do borne koče. Razveselila se je in potrkala na vrata ter mislila, da ji bodo dobri ljudje pokazali pot do doma. Toda zmo-
tila se je. Na pragu se prikaže čarovnica. Ogovori jo s sladkimi besedami: »Deklica, le pridi notri, pri meni se ti bo dobro godilo!« Čarovnica pa je bila zlobna. Dala ji je strupa in jo s čarobno palico udarila po glavi. Med tem je govorila nekaj nerazumljivega in tisti hip se je deklica izpremenila v kačo. Mati jo je žalostna iskala vsepovsod. Nekega popoldneva se odpravi v *?ozd, da bi jo tam iskala. Pride do neke votline in ko vstopi, vidi, da čuva pri vhodu kača z zlatim ključem na vratu. Kraljica se prestraši ter hoče pobegniti. A kača spregovori: »Reši me, odvzemi mi ključ!« Pogumna kraljica ji ga odvzame. Tisti hip se kača izpremeni v deklico. Kraljica jo takoj spozna, jo objame in po vede na svoj grad.
1 Olga Štravs, uč. VI. razr. v Gu-štanju — Ravne
f Dragi stric Matic! Ker pridno čitam fcMlado Jutro«, sem v njem čitala tudi ta natečaj, zato sem se tudi odločila, da Ti nekaj napišem. Pišem Ti kako je bilo na šolskem izletu v Mariji Bistrici. V nedeljo 27. 6. 37. smo se zjutraj ob 4. uri odpeljali iz Rogatca. Peljali smo se do Zlatar Bistrice. Do Marije Bistrice smo imeli hoda dobro uro. Ko smo stopili iz vlaka je pomalo padal dež. Padal je zmiraj bolj tako, da nas je sredi poti nagnalo vedrit. Premočeni smo bili do kože. Ko je malo nehal dež smo šli dalje. Kmalu smo bili v Mariji Bistrici. Dež je ponehal. Najprej smo si ogledali cerkev. Potem smo šli v hotel ter sedeli do 12 ure ob 12. uri smo nekaj jedli. Ob enih smo sedli na avto ter se odpeljali na postajo čez čas je prišel vlak ob četrt na šest smo bili že v Rogatcu. Če neboš vrgel mojega pisemca v požrešni koš Ti bom še mnogokrat oglasila. Lepo Te pozdravlja
Soline Roza, uč. III. razr. v Rogatcu.
Dragi stric Matic! Popisati Ti Hočem Tnoje prvo (a želim, da bi bilo tudi zadnje) srečanje z živaljo, ki mi že na vna njost nič kaj ne ugaja, še manj pa takrat, ko se mi začne bližati, —« s kozlom.
Bila sem na počitnicah pri strica vl-Boko pod Blegašem. Tam imajo mnogo ovac in koz. Nekoč sem se sama dolgočasila, zato sem Jo mahnila proti gozdu, kjar J« pastir pasel čredo« Naproti mi
pride velik kozel. Jaz mu prijazno po-kimam v pozdrav, on se pa meni še globlje prikloni. »Čudno, tako visoko v hribih, pa še živali vedo kaj se spodobi«, si mislim Kozel pa, kakor da je uganil moje misli, še enkrat pokima, nato pa skoči proti meni in me nič kaj preveč rahlo ne potiplje z rogovi. Od nepričakovanega pozdrava sem bila vsa trda od strahu. Kozel me je toliko časa bunkal, da me je prevrnil na tla. Mislila sem, da bo sedaj odšel, toda ta mrcina mi še sedaj ni dala miru, ampak me je začela s svojimi umazanimi park lji praskati po obrazu, kakor bi me božala. Tega božanja pa jaz seveda nisem bila preveč vesela. Previdno sem vstala in hotela zbežati, tedaj pa spet skoči ta zverina k meni in — Bumsss! — sem poljubila mater zemljo. Začela sem klicati na pomoč. Pritekel je pastir in me rešil neprijetnega obiska. Kozla pa sera se od tedaj vedno v velikem loku izognila. Striček Matic, iskreno Ti želim, da se ne bi nikdar srečal s takim Kozorogom, kadar boš hodil po hribih* To pa želi tudi vsem Jutrovčkom
Ika Marolt, uč. osnovne šole
Poljane 2. nad Skofjo Loko.
MOJ PES
Po našem prostornem dvorišču se iz-prehaja moj stasiti Nero. Lepo telo pokriva svilnata dlaka. Ima dolge noge,-oster smrček in je skoraj tako velik ka kor jaz. V skritem kotu pod bezgom ima svojo lično, leseno hišico. Seveda ima moj Nero tudi nagobčnik, kadar greva na izprehod. Vsak dan mu prinesem jedi in vode. Kadar je posebno priden dobi tudi veliko, mesnato klobaso. Kadar pa ne uboga, dobi same oglodane kosti. Posebno rad se podi za sosedovo muco. Večkrat me privabi na dvO rišče njegovo lajanje in renčanje. Zgodi se, da spleza sosedov muc od strahu pred Neronom na bezeg. Ubogi mucek čepi cele ure na drevesu, ker pod njim straži Nero. Mnogokrat sem morala Ne rona odpeljati, da je muca tresoč se, splezala preko ograje k sosedu. Po takem dogodku se muc ne vrne zlepa na naše dvorišče. Nero pa nestrpno priča- * kuje, da se muc vrne in da se znova' prične igra, katera zabava vsakega, ki jo opazuje.	I
Hafner Sonla uč. L rasa, mei, ioL * Sp. Sifiki» f ~
Lev Fušček:
Zjutraj
Kdo že na vse zgodaj
v kuhinji ropoče?
Naša je Alenka,
ki je zgodaj vstala.
Da ji deca ne bi gladovala,
skuhala je kavo
knajpovo in pravo —
brž za mizo, kdor jo piti hoče.
Prava je za strica.
»Naj le pije strlček pravo —
bo že vidiel — moral bo umreti!
ko pa noče razumeti,
kaj je zdravo, kaj nezdravo.
Kaj ne, mama?«
»Kaj pa dela Jasna, angelček moj zlati, moje dete, moj zaspanček ? Mar ne misli vstati? Kaj poreče taitek? (Tatek je Bogdanček.) No, le brzo! Pa pozdravi! Tatek ima avto, ima vlak, tatek je junak — preko vrta, preko brda nas popelje. Le pozdravi! Nočeš? Kaj se to-le pravil O, ti punčka gnila!
O, tt grda Jasna! Vedno glasna in preglasna, nima zdaj jezika! Kaj ne, mama?«
Jasna, dete Iz bazarja, nič ne odgovarja. Ce leži — meži, če sedi — mežika.
Tatek p&sbuje medveda. Z njim pričenja zmeda t rjavček-kosmatiniček včasi je medvedek, včasi Mihec, sinček. Ce je sinček, kruha prosi, če medvedek, Jasno nosi. Pa bi tatek rad bal dedek — vnuk naj bo medvedek. »Bogdan, saj to ni mogoče! Kaj ne, mama?« AH Bogdan hoče, hoče! »Dedek, dedek, oh, seveda! Kje pa dragega medveda
Bogdan pa je tiček, ima bistro glavo, ki ugane pravo: »Medved naj bo striček.«
Križanka »Lastovic) e gnezdo«
Vodoravno: 1. akadtemska kratica;
3.	glasbilo; 6. skuipina; 7. strujanje; 8. junak iz Gotovčeve opere; 9. žitarica.
Navpično: 1. pljaiča; 2. oslovski glas!
4.	slovenski sflcladasteilj; plod.
Zlogovnica
Sestavi iz nasdediajih 10 zlogov: a — du — gie — lip — mah — nam
— or — po — raz — tlas 5 besed pomena: 1. južnoameriški ptič; 2. svila; 3. morska žival; 4. glasbilo; 5. širjenje — da bodo dale začetne črke od zgoraj navzdol delo spremljajoč občutek, zaradi česar nas prevzame zadovoljstvo, ko diotseženo nekaj, kar bodo dale končne črke od zgoraj navzdol.
Rešitev križanke »Kanarček«
Vodoravno: 1. rž; 3. Hvar; 5. grozd} 6. mada; 7. Duma.
Navpično: 1. raza; 2. žirdj 3. hrami 1 wdaj fi, gnn,