—   107   —
Odperto pismice
gosp. profesorju R. v Ljubljani.
Žalostno je, de se moramo za dognane od nekdaj veljavne reči še dan današnji pričkati, in de smo tako delječ prišli, de nekteri Krajnci clo več ne vedo, de mi Krajnci smo — kakor Vodnik pravi — en odraslik veliciga slovenskima naroda, in de naš jezik je „sl o venski jezik", ktera beseda ni znaj-dena ali novo skovana po lanjskim sušcu, ampak je od nekdaj bila, je, in vedno bo! Se bolj žalostno je pa, de clo nekteri taki možje, od kterih smo mislili, de so do jedra slovenskima slovstva segli? zvonec tiste nevedne in protivne stranke nosijo, ktera se pred lanjskim sušeam za naš materni jezik še zmenila ni? zdej pa — vkljub sto in sto let starim resnicam — hipoma drugim učenik biti hoče I
Grozno smo se zavzeli, ko smo unidan pervo le-tašnjo četert zgodovinskima časopisa „Mittheilungen des historischen Vereins furKrain" v roke dobili, in ko smo Vaše obširne opombe, častiti gosp. profesor! v njem brali. Ali je mogoče — smo si mislili — de je to tisti mož pisal, ki je v letu 1846 in 1847 v ravno tem časopisu pokazal, de ni ptujic v slovenskih rečeh? Pa dalje ko dalje smo Vaše opombe brali, zmirej bolj se nam je jasnilo, de tudi Vas je očitna strast pri tem pisanji vodila, ktero skozi in skozi pretresovati, bi predolgočasno bilo. Le eno samo ree hočemo iz Vašiga sostavka vzeti, namreč od slovenskiga jezika, in še te bi ne omenili, ko bi Vi ne bili pri ti priliki tudi ??Novic" v misel vzeli.
V opombi kVodnikovimu sostavku ste sicer očitno pokazali, de se dosihmal niste veliko z našim slovenskim slovstvam trudili, ker bi bili iz Vodnikovih pisanj že davnej vedili, de je on v imenovanim sostavku pod imenam Slovencov od vsih Slovanov govoril; ko bi bili pa njegovo zgodovino ;,Geschichte des Her-zogthums Krain", posebno po 22., 23. in 53. stran pazljivo prebrali, bi bili tudi zvedili, kdo de so Slovenci
v tesnejim pomenu te besede. Ravno tako bi se bili lahko iz Kopitarjeve gramatike, ko bi bili celo pazljivo prebrali, lahko prepričali, de Kopitar — slava njegovi učenosti! — se je autokrata slovanskima dozdeval, ki je hotel, de bi celi svet po njegovi pisali plesal, kar je rajnki Dr. Prešern v zabavljih napisih svojih „poezij" kratko pa dobro povedal. Berite na strani 389. Kopitarjeve gramatike pod nadpisam : Krainische Bticher, in prepričali se boste, de je on le po svoji glavi „krainische Bii-eher" imenoval, kar so stari stari pisavci sami „slo-venske bukve" imenovali. De pa sam Kopitar poslednji čas ni več od krajnskiga jezika govoril, ampak, de je ves v Carantanio zamaknjen bil, za-morete v njegovim živJjenjopisu brati, ki ga je Dr. Fesel v Dunajskih Novicah na svitlo dal; zatorej so mu tudi na grob napisali, ne de je bil Kraj ne , ampak Carantanus ^poglejte „Novice" leta 1845. stran 183.) De se je beseda ;?Slovenc" in ^slovenski jezik" med Krajnci nekoliko pozabila, ali se morete čuditi nad tem? Kolikor bolj so iz Krajnca Nemca delali, toliko bolj so mu jemali njegove narodske lastnosti in pravice, de prosti Krajnc nazadnje že več ni vedil, od kod so njegovi spredniki prišli, — de so Slovenci, in de njih jezik je slovenski. Berite, častiti gospod! kaj Kopitar „der grundgelehrte" v svoji gramatiki na strani 53. in 54. zastran tega piše. Kdor se dan današnji v teh rečeh na prostiga kmeta izgovarja, že samo s tem očitno kaže, de vse njegovo besedovanje ni piško-viga oreha vredno. Prostimu človeku, kterimu se poduk v šoli ne daje, je komej za njegovo žlahto mar — za njegov narod se še dalje ne zmeni ne. Poglejmo pa v stare čase nazaj, in vidili bomo, de so jezik nas Krajn-cov vedno slovenski jezik imenovali. Vzemite Linharta v roko (Versuch einer Geschichte von Krain) in berite kar je v le'tu 1791 na strani 199.1. dela pisal: „In Kram erkennt sich jeder Eingeborne an dem Namen Slovenec und seine Sprache an der Bestimmung slovenski jezik." In — kakor pravijo — Linhart v letu 1791 ni bil ud slovenskiga družtva! — Pa kaj bomo od Linharta govorili, ki je to v letu 1791 pisal; pojmo skorej tri sto let nazaj, in poglejte bukve pisane v letu 1550: „TaEuangeliSvetigaMateusha, sdaj peruizh v t a Slouenski Jefig preobernen", — ali ravno tega leta: „Abecedarium. EneBuquice, is katerih fe ti mladi inu p r e p r o f t i Slouenci mogo lahku tar hitro brati inu piffati nauučiti"— ali v letu 1578: „Poftilla, toje Kerfzhanfke Evangelfke Preči i g e verhuEuangelia skosceloleto sa hifhne
Gofpodarie.....v praui SlouenskiJefig
prepifana." — Se več druzih starih prič imamo na kupe, pa vse to tukej razlagati, ni prostora. Ozrimo se enmalo še na pozne j i čase, in poglejmo: kako se je tu pisalo. Visoko učeni Dobrovski je razdelil vse slovanske narečja v 10 versti; v 5. versti 1. reda stoji: ;,DasSlo-wenifche oder Windtfehe in Krain, Stever-mark und Karnthen", — naš slavni Metelko je v letu 1825 spisal: wLehrgebaude der Slowenifchen Sprache im Konigreiche Illvrien undinden be-nachbartenProvinzen", —slavni Jarnik„Versuch eines Etymologikon der floivenifchen Mundart in Innerosterreich 1832, — slavni Murko ^Theoretisch-praktische Grammatik der slo venischen Sprache in Štev-ermark, Karnthen, Krain und dem illvrisehen Kiisten-lande 1843" — Dr. Muršeč ^Slovensko slovnico za pervence 1847"; — za šole imamo: ^Abecednik za slovenske šole v c. k. deržavah 1832," — „Ker-šanski nauk za slovenske šole poleg kate-hizma po c. k. deržavah 1831" — in tako dalje, kamor pogledamo že pred lanjskim sušcam, vse v slovenskim jeziku vidimo! Od pozne jih bukev nočemo
govoriti, ker naš namen je le, častiti gospod, Vas prijazno podučiti, de beseda ?5slovenski" jezik, ni včeraj ali pred včeranjim zmišijena! Tudi ^Novice niso nikoli v drugim, kot v ^slovenskim" jeziku pisale, ker so zmirej za vse narode svojiga slovenskiga jezika pisale, in ker smo se bali, de bi ne bili Kočevarjev razža-lili, če bi bili v krajnskim jeziku pisali, ker so tudi oni Krajnci, pa ne Slovenci, in ker je nam enakopravnost že pred konstitucijo sveta reč bila.
Iz tega vidite, častiti gospod! de Krajnci Vaše milosti (Mittheilungen stran 25.) ne potrebujejo,svoj jezik slovenski jezik imenovati! De smo Krajnci po deželi, to sami vemo; pa še tudi to vemo, de smo Slovenci po rodu, in de iz rodii izvira edino pravo ime našiga jezika, ki — vsim nevednim nasprotnikam vkljub, ki resnico in pravico zatirati in mirne Slovence ne-prenehama dražiti hočejo—je bil, je, in bo slovenski jezik na vekomaj.    Amen.
Ilirsko me kliče                    Od perviga tukaj
Latinic in Grek,                   Stanuje moj rod,
Slovensko me pravio        Če ve kdo za drujga Domači vsi prek.              Naj reče, odkod?         (Vodnik.)
Dr. B.
  -   108   -