GLEDALIŠKI
LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA V LJUBLJANI
. 1945-46
DRAMA
-4 0 IGOR TORKAR:
lo VELIKA PREIZKUŠNJA
Velika puhhušnja
DRAMA V ŠTIRIH DEJANJIH — SPISAL IGOR TORKAR
Inscenator: INŽ. ARCH. ERNEST FRANC Režiser: VLADIMIR SKRBINŠEK
Milan, akademik, meščan....................Slavko Jan
Frenk, bivši akademik in mornar .	.	.	Vladimir Skrbinšek
Frančiška, učiteljica, Milanova mati .	.	.	Elvira Kraljeva
Dizma, dobro ohranjen škofov tajnik .	.	Pavle Kovič
Weber, aktivni major, komand, jetnišnice Edvart Gregorin Lambert, rezervni poročnik, Webrov tajnik
v civilu profesor phil................Lojze Drenovec
Brands'etter, poročnik.....................Branko Miklavc
Skaza, domobranski poročnik................Janez Cesar
1. straža..................................Maks Bajc
2. straža..................................Dušan Škedel
Linča, ječar...............................Stane Sever
Vid-Dizma, vzgleden, brezkompromisen
revolucionar..........................Jože Gale
Dr. Robnik, zrel revolucionar .... Lojze Potokar Svečar, akademik, bivši klerikalec .	.	.	Milan Brezigar
Fronc, notoričen pijanec...................Anton Potušek
Podoficir..................................Janez Rohaček
1. partizan................................Drago Makuc
2. partizan..........................".....	Marjan Cigoj
3. partizan................................Janez Albreht
Godi se lahko povsod, kjer se je zdrav narod uprl okupatorju
Daljši odmor po drugem dejanju
GLEDALIŠKI LIST
SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA
1945/46	DRAMA	Štev. 13
Torkarjeviai drama »Velika preizkušnja« se godi tik pred nemško kapitulacijo. Kljub temu, da zavezniški radio stalno poročaj kako gre z Nemčijo navzdol, še v kraju, kjer se ta drama godi, vsaj v prvih treh dejanjih okupatorski krvniški stroj ni popustil. Borba se vrši do zadnjega hipa, kakor se je to tudi res godilo. V resnici so bili tisti zaldnji dnevi najhujši in prikupni ječar Linča, ljudski modrijan, pravi v Torkerjevi drami, — da kobila najbolj brca, ko crkava. Torker je s spretnim prijemom zajel vzdušje tistih zadnjih dni, ko je crkaval »nacistični žrebec«, ki je več let divjal po evropskih dobravah in s hunskim kopitom poteptal vse, kar je srečal na svoji poti. Torkerjevo stremljenje ni bilo zgolj poročati, iz repar-terstva ise je skušal prebiti do drame, ki ne poroča le velikih dogodkov in spopadov; priznati mu je treba, da (se mu je to v veliki meri posrečilo. Vse, kar se v drami dogalja, nam je vsem še tako blizu in pričujoče — in vendar je avtor znal najti že precej tiste razdaljine do dogodkov, !ki je za umetniško obrazovanje potrebno. Da se na eni strani čim bolj izogne dnevni aktualnosti, na drugi strani pa, da da čim. bolj objektivno in značilno podobo' osvobodilne borbe in razmer pod okupacijo, ni točno določil kraja, kjer se godi dejanje njegove drame. S tem je skušal prisiliti samega sebe, da izgrebe iz vsega velikega dogajanja tiste bistvene stvari, ki niso bile vedno in povsod jasno vidne. Vsako umetniško ustvarjanje je v svojem začetku liiskanje razdaljine do resničnih dogodkov, kajti edino po tem lahko razloči važno od nevažnega, veliko od malega, prav tako pa pravo dramo od' spopada, ki je sicer iz bližine1 lahko silno dramatičen in napet, s tem pa še ni rečeno, da je že dtrama.
Ze naslov sam nas opozarja, da se vrši v tej igri »velika preizkušnja«. S tem nam napoveduje avtor igro in nasprotno igro, napetost in boj, hkrati' pa nam vzbudi zanimanje za dejanje in csebe,
145
ki se bodo v tej igri »preizkušale«. Torkerjeva »Velika preizkušnja« je preizkušnja upravičenosti in notranje moči dveh svetov, sveta nacističnih okupatorjev in potlačenega ljudstva s svojo idejo o svobodi', s svojo pravico do obstanka in življenja ter s svojo idejo o človeški družbi. Dva družbena svetova, dve ideji se tu preizkušata. To je preizkušnja v velikem in malem, zunanjem in notranjem. Todal če bi ta> drama bila le to, bi bila morda več ali rnanj zanimiva razprava v dialogih in nič več. To pa ni, ker je Tonker v okvir te idejne borbe zajel žive ljudi, ki vsak zase tudi doživlja svojo »veliko preizkušnjo«. Oboje je tako med Beboj prepleteno, da ni moči ločiti prvo od drugega. Vse je nedeljiva celota, kajti drama dveh velikih, nasprotujočih si svetov se vrši po teh junakih, kakor se njihi osebna dlrama vrši v okviru velike preizkušnje dveh družbenih in idejnih svetov: fašističnega in revolucionarno-demokratičnega.
Torker je skušal izluščiti iz te borbe najznačilnejše trenutke in ljudi. Postavlja pred nas dva partizana Milana in Frenka, ki so ju nacisti ujeli. Gre za to, ali bosta vzdržala svoj o osebno veliko preizkušnjo ali ne. Milan klecne, Frenk pa se kljub temu, da njegova notranjost mi čilsto trdna, prebori skozi1 blodnjake svoje lastne, že nekoliko razvrvane in dekadentne duše ter vzdrži do smrti. Oba sta tipična izrezka iz tistega razumniškega okolja, ki je pred to vcjno živelo precej osamljeno in posebno življenje ter se bržkone predvsem trpno ukvarjalo z razčlenjevanjem sebe ih okolice. Milana individualizira avtor še z zgodbo o domačem družinskem življenju, ki je pogubno vplivalo nal razvoj mladostnika. Frenk, tki dobro čuti svojo slabo stran, si pomaga s cinizmom in z zanosom človeka, ki dobro ve, kaj sme ih kaj ne sime. Individualist je, dekadent, toda etično razumsko trden, ki čuti odgovornost pred samim seboj in pred tem, kar se dogaja Okrog njega. Milan je ves trhel, neizgrajen, slaboten človek, ki se ne more znajti ne v sebi ne izven sebe in mora zato nujno propasti. Čisto brez lastne moči pa vendarle ni, kajti njegov samomor je sodba in obsodba nad samim seboj.
Vid in dr. Robnik stal primera dveh vzglednih borcev in zdravih, trdnih človeških natur, ki ne grebeta po sebi, temveč sta vsa predana boju. Vedno in povsod mislita le na to, kako bi v tem boju čim bolj korifetila. O svojem osebnem življenju in smrti ne rae-
146
glabljata. Tudi takrat, ko jima grozi že smrt, se bijeta naprej premišljeno in odločno. Niti najmanj ne izgubljata glave, temveč pozorno iščeta izhoda iz zanjke, v katero sta se ujela. To jima tudi pomaga, da se prebijeta; in reš/ta. Čeprav je na zunaj v njih nekaj hladnega, razumeikegai, so trenutki, ko čutimo, kako je v njunem revolucionarstvu tudi človeška toplina, brez katere si ni mogoče predstavljati nobenega pravega junaka. K tej dvojici se priključuje še Milanova mati Frančiška. Čeprav ji je mordai avtor določil premalo prizorov, je njena vloga v drami zelo pomembna. V etičnem čustvovanju te matere je nekaj makabejskega. Ljubi svojega sina, toda tai njena ljubezen ne uničuje v njej odgovornosti pred bojem, ki ga vrši ljudstvo zoper okupatorja. Svoje materinske časti in ljubezni do s/na ni oddvojila od etične in narodne dolžnosti, s katero je obvezana boju. V njej je to eno. Zato ne more več živeti, ko ji povedo, da je Milan izdal tovariša. Z izdajo ni le oskrunil sebe, omadeževali je tudi čast svoje matere. Tako doživi njegov greh materino srce in preneha biti.
Temu nisprotni svet predstavljajo zastopnika okupatorja major Weiber in poročnik Lamibert, njun izdajalski pomočnik in krvnik Skaza ter jezuitsko zviti duhovnik Dizma. Vsi pripadajo enemu in istemu svetu, toda če bi bili le to, bi bili le sheme. Avtor pa jim je del toliko osebnih in tipičnih potez, da se za vsakim izmed njih skrivajo posebni deli tiste družbe in sveta, ki so se sicer v boju zoper vstajajoče množice in svobodoljubne narode znašli v skupnem • taboru, ki pa se nitvo niti se niso mogli odreči svojim posebnim smotrom in špekulacijam. Sleherni med njimi je posameznik in hkrati tip. Priznati je treba! avtorju, da so vsi živi, resnični in prepričljivi in da je v njih upodobil najznačilnejše zastopnike nasprotne strani.
»Velika preizkušnja« je drama razumnikov. Na obeh straneh so glavne osebe intelektualci. Med njimi pa se giblje vesela, dobrodušna in modrujoča oseba ječarja Linče, človeka, ki kljub svoji težki službi ni zapravil poštenosti niti izgubil zdrave ljudskosti. Premišljen je in navihan, toda vdsn in zvest tistemu dobremu, ki mora1 zmagati. Res je, da je velika bela vrana med ječarji in valpti, toda — je! Kdor je imel srečo v ječi, dal se je srečal s takim ječarjem, mu je mogel biti v marsičem v pomoč. Ni jih bilo veliko, toda
147
krivično bi bilo trditi, da jih sploh ni bilo. Avtor ga je bržkone obrazil po živem vzoru, kajti Linča je tako živ in pristen, da se ti sproti prikuplja in da niti ne'utegneš razmišljati, če so tudi vse okoliščine prizorov, v kaiterih nastopa, popolnoma verjetne. Kot dober duh hodi po hodnikih in celicah, podžiga in pomaga in izreka svoje sodbe. Kar samo se mu na kraju smeje, ker je srečno odnesel glavo in doživel osvobojen je. Nič se ne baha s tem, kar je storil in tvegal, veruje le v svojo srečno zvezdo in modrost.
Torkerjeva drama je realistično delo. Avtor se je skušal izogniti vsaki sentimentalnosti in papirnatemu zanosu, dobro se zavedajoč, da je gledališče najobčutljivejša preizkušnja za vsako dramatsko delo in da razkrinka vse, kar je narejeno in nepristno. Posrečilo se mu je, dai je dramo, v kateri je veliko težkega vzdušja, znal zaključiti z zanosnim in srečnim koncem, kar ji daje nekaj svečanega, čeprav s tem nikakor ne zakriva vsega težkegai, kar se je zgodilo, preden se je ta srečni konec v življenju priboril. Posamezniki so padli, nekateri' so se izgubili, drugi se izrodili, toda' ljudstvo je ostalo in z njim so ostali tudi takšni posamezniki, kakor sta dr. Robnik in Vid — poroštvi za bodočnost. Torkerjeva- drama je v duhu zajela dogodke že iz časa španske državljanske vojne, čeprav se jih le rahlo dotakne z Vidom. Res je, da je skušal avtor v celoti podati tipično podobo borbe zoper okupatorja kjerkoli, vendar ni tega storil na račun resničnosti in verjetnosti. Kljub temu, da ni • kraja, kjer se dirama dogaja, točno zemljepisno določil, dilha iz vsega dela vendarle slovensko okolje. Zgradba drame kakor tudi posamezni prizori ne pričajo le, da se je z viso resnobo lotil tega dela, da je dobro premislil pa tudi doumel, kaj mora biti drama, temveč, da je tudi v njem samem prvinski čut za dramo in dramatičnost. Kratkost in stvarnost nekaterih dialogov je spričo dejstva, da je to delo njegov prvenec v dramatiki, naravnost presenetljiva, prav tako pa spretnost v risanju značajev.
»Velika (preizkušnja« je tretja krstna predstava letošnje sezone. To je dogodek, ki ga je treba močno povdaritr, kajti s tolikšnimi krstnimi predstavami se ni mogla postaviti še nobena sezona,, odkar obstaja slovensko gledališče. A ne samo to. Uprizorili sfrio s Cankarjevo komedijo »Za narodov blagor« in z Golievo mladinsko igro
148
I
»Triglavska bajka« pet slovenskih del. To je za vse tiste, ki jim je naist slovenskega gledališča in dramatike resnično pri sreu, veselo in isirečno dejstvo, kajti dokaz je, da slovenska dramatika napreduje in da se slovensko gledališče in slovenska dramatika vzraščata. Kajti jasno je, da ni pravega narodnega gledališča brez domače dramatike in narobe. Umetnost slovenskega igralca in režiserja more pognati trajne in izvirne korenike le iz slovenisikih dramatsikih del, prav ta pai morejo in morajo rasti' in živeti z umetnostjo slovenskega odrskega tvorca. V preteklosti je bilo precej težav na obeh straneh, saj se je zgodilo včasih, da je moral igralec čez svoje moči tu in tam oživljati mrtvorojene otroke, todai niti tisti nalpori' niso bili zastonj, kajti vsak, ki je hotel, se je svoje naučil iz teh izkušenj. Vse tri letošnje krstne predstave pričajo, da so začele poganjati nove kali naše dramatike, naše igralske in režiserske umetnosti, ki vse tri ži(ve in rastejo iz slovenskega življa in iz slovenskih tal.	Dr.	K.	B.
Avtor o svoji drami
»Glej, da mi za Gledališki list napišeš nekaj odstavkov o svoji »Veliki preizkušnji«, me je z živahno besedo, opominjal dramaturg tovariš dr. Bratko Kreft in meni se je zdelo, da je besedico »svoji« izgovarjal s hudomušnim povdarkom.
Da, to je v resnici tudi moja velika preizkušnja. Kako jo bom prestal? Mislita da bom brail pravilno sodbo samo na obrazih ljudi, ki bodo hodili v gledališko dvorano in gledali moje delo. In trudil se bom, da bom zasledil to sodbo, ne v premiersko negovanih obrazih, temveč v obrazih kakšnega sindikalnega abonmaja. V obrazih, ki so od dela sicer robati, ai zdravi, predvsem pa iskreni.
Če se bodo ti obrazi ob »filozofiranju« mojega ječarja Linče nasmihali, če bodo preko teh obrazov ob herojstvu Milanove matere, ob zločinu nesrečnega malomeščana Milana in ob trpljenju načetega, a pri korenini vendar še zdravega Frenka tekle solze, če bo iz oči teh obrazov ob neuničljivi borbenosti Vida in dr. Robnika zalsijal ponos in če bo končno ob fašizmu surovega Webra, ob jegu-
149
ljastom narodnem izdaj alstvu duhovnika Dizme in ob krvavih prstih klavca Skaze napel poteze teh obrazov odpor, gnev in sveto sovraštvo, bom vedel, da sem zmagal.
Če vsega tega v teh obrazih ne bom mogel zaslediti...?
Mislim, da se bom s potrojeno silo vrgel na novo delo!«
#
»Slov. poročevalec« z dne 5. maja 1946. je objavil »Razgovor z Igorjem Torkarjem«, iz katerega ponatiskujemo nekaj odstavkov:
Literarno delo Igorja Torkarja se je razraslo iz začetkov v feljtonu ponedeljskega »Jutra« mimo prvih pesmi v Sodobnosti in Modri ptici do zbirke satiričnih sonetov, ki jih je izdal skupaj s satiričnimi risbami Nikolaja Pirnata 1940. leta v knjigi »Blazni kronaš«. (tedanja cenzura jo je zaplenila). Bolj kot to njegovo prvo knjigo pa poznamo »Kurenta«, pesnitev iz osvobodilne borbe, ki jo je izdal prav tako s Pirnatovimi risbami’ pred nekaj meseci. Med njegove dramske poskuse bi lahko šteli libreto za opero »Kralj Maitjaž«, ki ga je napisal še pred vojno in scenarij za filmsko črtico, ki je delo zadnjih mesecev.
»Velika preizkušnja« pa je Torkarjevo prvo pravo odrsko delo.
Kako je nastala »Velika preizkušnja«?
Prvo zamisel, pripoveduje Torkar, sem dobil že 1942. leta, ko sem prebil dva tedna v celici belgijske jetnišnice skupaj z Rozmanom in še drugim ovaduhom. Ko šemi prišel iz ječe, sem že tudi zapisal nekaj scen in te so bile osnova moje drame. Sevedai je vsebina povsem druga, kot je bilo tisto, kar smo doživljali in govorili takrat. Tisti' tedni so mi dali samo prvo zaimisel. Ti zapiski so preživeli ves čas, ko sem bil v taborišču, po povratku pa sem jih izbral in dal drami končno obliko.
Kakšno je osrednje dejanje?
Drama se godi zadnje dni pred osvoboditvijo v zaporJh. — lahko povsod, kjer se je zdrav narod boril proti okupatorju. Dejanja namenoma nisem lokaliziral. Scena kaže v prvem nadstropju zasliše-valne prostore, spodaj pa dve celici in jetniški hodnik. Tu sta zaprta dva ujeta partizana — 24 letni Mil-aln, malomeščanski sin in pa Frenk, študent, mornar, potepuh in cinik — predstavnik naše
150
predvojne razkrojene inteligence. Obsojena sta na smrt in le enojima more rešiti življenje: če povesta, kdo je človek, zaprt v sosednji celici. Milan okleva, hoče se mu življenja, končno omahne. Frenk je trden, vztraja, molči. Zato ga zjutraj ob zori ustrele. V
IGOR TORKAR
tem osvobode partizani mesto, jetnišnica je svobodna. Stari ječar, zvest naš človek, odpira celice. Tudi Milanovo odpre. Milan pa ne gre v svobodo, v ceJico gre, kjer je živel človek, katerega je izdal in — sodi si sam.
151
Kaj je osnovna misel drame?
Drama naj bi' pokazala borbo zdravega naroda, ki se je uprl okupatorju. Hotel sem tudi pokazaiti, da niti z Milani-slabiči, niti s Frenki-ciniki ne bi zmagali. Dal pa sem glavnim osebam take značaje, ker je v njih več problematike in dramatske zapletenosti kot v premočrtnih. Zato se mi zde primernejši za dramo.
Dratmi sem dal naslov »Velika preizkušnja«. In res je to preizkušnja dveh značajev i'n dveh ideologij. Zato sem postavil ob zvestega ječarja Linco, ki je meni najbolj simpatična oseba v drami, še Vida- in dr. Robnika, predstavnika naše ideologije in Milanovo mater, njim nasproti pa komandanta jetnišnice, njegovega pomočnika in Dizmo, škofovega tajnika.
Pregled slik v „Veliki preizkušnji"
I. dejanje.
1. slika: Uvodna. Linča, jetniki.
2. slJka: Weber, Lambert. Začetno prepiranje.
3. slika: Karakterizacija Frenka, Milana. Pripeljejo Vida.
4. slika: Zasliševanje Milana: in Frenka. Obsodba na smrt.
5. slika: Weber obljubi pomilostitev, če izdata, kdo je Vid.
II. dejanje.
1. slika;: Weber, Lambert stopnjujeta prepir.
2. slika: Sporazum med Dizmo> in Webrom.
3. slika: Dizma spozna Vida. Dobrota Linče z nai smrt obsoje-
nima.
4. slika: V predsmrtnem filozofiranju s Frenkom Milanov strah
rase.
5. slika: Dizma filozofira z Lambertom o cerkvi.
6. slika: Linča prinese Vidu sporočilo, naj z dr. Robnikom po-
begne.
7. slika: Poslednji obilsik Milanove matere.
152
III. dejanje.
1. sUka: Vid pove Robniku, da je brat Dizme. Pripravljata
pobeg.
2. slika: Frenkov predsmrtni monolog. Milanova agonija.
3. slika: Milan omaga in izda Vida. Pijanec Fronc.
4. slika: Vid obsojen na smrt. Frenk ustreljen.
IV. dejanje.
1. slika: Vid se Dizmi razkrije, da je njegov brat. Ga razkrinka,
da je izdal z Vidom lastnega bratai.
2. slika: Milanova mati od žalosti nad sinom izdajalcem umre.
3. slika: Vid, Robnik slečeta podoficirja. Oba pobegneta.
4. slika: Weber, divji zaradi pobega', hoče 7 talcev takoj ustre-
liti. Lambert zadnji hip Webra razoroži.
5. slika: Partizani osvobodijo jetnišnico. Milan se v soncu svo-
bode obesi.
Nikolaj Volkov:
Lenin in gledališče
Ni področja v kulturi in v kulturni izgradnji, kjer bi nam ne bilo ime Vladimira Lenina zvezda vodnica. Leninove smernice dajejo pobudo tudi za velika stvariteljska dela, prav tako1 pa za vsakdanje reševanje tekočih in organizacijskih vprašanj.
Leninovo pojmovanje umetnosti se odlikuje s širino idejnega' vidika. Leninovo razmerje do vsega, kar je bilo v prejšnji umetnosti, ki je prešla v dediščino sovjetske države, dragoceno in zdravo, je bilo resno in ,s|krbljivo. Podpiral je tudi tiste nove napore umetnosti, s katerimi se odlikujejo leta, ko je Lenin stail na čelu naše države in Komunistične partije.
Leninovo pojmovanje gledališča je svojsko nadaljevanje idejne linije velikih ruskih demokratov XIX. veka. Tako v dramatiki kakor v gledališču so videli močno sredstvo za vzgajanje ljudstva ne samo v umetniškem, temveč tudi v moralnem smislu.
153
Znani kritik Visarion Bjelinski (1813-—1848, sodobnik Puškina, Lermontova, Gogolja, mladega Dostojevskega, Turgenjeva itd.) je imenoval gledališče ljudsko šolo. To je tudi stališče Vladimira Lenina, samo da so njegovi pogledi na gledališče odlikujejo z večjo globino in socialno stvarnostjo.
Ze iz mala je bil Lenin nenavadno naivdušen za gledališče. Dovolj je, če se spomnimo, s kakšnim navdušenjem je govoril v svojih prvih pismih staršem o predstavah moskovskega Umetniškega gledališča (hudožestveniki). S kakšnim zanimanjem pričakuje poročil o tem, kaj pripravlja novega to izredno gledališče ruske inteligence. In pozneje, ko je stopilo pred Lenina vprašanje, katero gledališče je treba obdržat! in podpreti, je v prvi vrtsti imenoval baš Umetniško gledališče kot res narodno dragocenost.*
*	V. I. Lenin, kakor poroča S. N. Durylin v članku »Moskovsko umetniško akademsko gledališče (MHAT. hudožestveniki) in Malo gledališče — nosilca ruske narodne tradicije v sovjetskem gledališču«, je obiskoval le dvoje gledališč »Umetniško in Malo gledališče«. To ni naključje, če se spomnimo besed, ki jih je rekel Klari Zetkin: »Zakaj bi se morali obračati vstran od tega, kar je resnično lepo, in se mu odrekati kot izhodišču nadaljnjega razvoja samo zavoljo tega, ker je »staro« ? Zakaj je treba padati na kolena pred novim, kakor pred bogom, kate. remu se je treba pokoravati samo za to, kar je »novo« ? To je nesmisel, nič drugega ko nesmisel! ... Ne morem šteti dela ekspresionizma, futurizma, kubizma in drugih izmov za najvišja razodetja umetniškega genija. Ne razumem jih. Ne vzbujajo v meni nobene radosti.«
Nekateri kritiki so bili v prvih mesecih oktobrske revolucije mnenja, da Čehov sovjetskemu gledalcu ni potreben. To mnenje se je pokazalo kot krivo. »Prvi, ki je po revoluciji izrekel o uprizoritvah Čehova v MHAT-eju pravo besedo, je bil V. I. Lenin. Nenadoma je prišel k »Stričku Vanji«. Nekdo iz najstarejših udov družine, ki je srečal V. I. Lenina, je stresal glavo ob misli, da je prišel Lenin na predstavo, ki se je tedaj videla mnogim nepotrebna za sovjetskega gledalca. Igralec se je torej odločil, da vpraša Vladimira Iliča: »Ali vam ni dolg čas pri tej predstavi?«
»Dolg čas?« je odgovoril Lenin. — »Ne, kaj pa mislite? čudovit avtor, čudovite besede, čudoviti igralci!« Ta leninska ccena Umetniškega gledališča, ki igra Čehova, je ocena, ki je prišla od sovjetskega gledalca . ..
Ko je ob njeni petdesetletnici vsa domovina slavila M. N. Jermolovo — to poosebljenost herojske teme ruskega gledališča — ko ji je prišel
154
Leninov odnos nasproti »dvorskemu — razkošnemu« stilu opernih predstav moskovskega Velikega gledališča je bil v prvih letih oktobrske revolucije kritičen. To gledališče se mu je videlo v takratni' svoji obliki kot del čisto veleposestniške kulture. Ko pa je prišlo nekoč v nekem težkem trenutku, v času nedostatkov goriva, električne energije, denarnih sredstev itd. do vprašanja, da bi se Veliko gledališče zaprlo — se je ravno Lenin temu upiral in izdal naredbo, da se Veliko gledališče denarno podpre, ne oziraje se na vse težave.
To je gledališču omogočilo, dai je vzdržalo v vseh stiskah prehodne dobe in da se je spremenilo v pravo akademijo opere in baleta, ki ima vsezvezni in svetovni pomen.
V	razgovorih z ljudskim komisarjem za prosveto Anatolijem Lunačarskim je Lenin dajal večkrat navodila, kako se naj ohrani vse, kar je najboljše v predrevolucijskem ruskem gledališču, istočasno pa se naj podpre vse mlado in novo, kar se je porajalo v prvih letih oktobrske revolucije. Lenin je povdarjal, da je v prvi vrsti potrebno, da se ohranijo že obstoječa gledališča, predvsem pa tisti veliki strokovnjaki v gledališki umetnosti, tisti mojstri, ki bodo svoje bogate izkušnje izročili novim gledališkim kadrom.
Med odloki, pod katerimi je za slehernega sovjetskega človeka dragoceni podpis predsednika Sovjetskih ljudskih, komisarjev Vla-dimira Lenina — je tudi odlok o nacionalizaciji gledališč, ki je bil podpisan 26. avgusta 1919.1. Ta odlok pomeni prelom v celokupnem gledališkem življenju naše države. Ves je prežet z leninskim duhom: vse v njem naštete mere imajo najglobljo idejno osnovo in imajo nalogo »da približajo gledališče ljudskim množicam in njihovemu socialističnemu idealu, ne da bi rušile umetniško vrednost gledališča.«
v gledališču prvi čestitat Lenin, ko je na Leninovo pobudo prva prejela naslov »ljudske umetnice republike«, je velika igralka na to odgovorila s čudovitimi besedami: »Globoko me pretresa častni nasiov, s katerim me nazivljate. Vso svojo dušo je dalo »Malo gledališče« ljudstvu in vedno sva stremela k njemu - gledališče in jaz. In do konca dni bomo zmeraj pripadali ljudstvu.«
155
V tem besedilu je strnjeno naše pojmovanje svobode ustvarjanja kot svete dolžnosti umetnika:, da služi ljudstvu in vsem tistim naprednim smotrom, ki si jih je postavila velika sovjetska: demokracija.
V raznih izjavah o vprašanju kulturne revolucije so izraženi njegovi pogledi na ljudsko umetnost, ki je v osnovi realistična umetnost, nasičena z globoko idejno- vsebino.
Lenin je nenavadno cenil ruski narod in tiste bogarte stvariteljske možnosti, ki so se pokazale in se pokazujejo v toku vsega njegovega zgodovinskega razvoja. Toda vzporedno s tem je Lenin pripisoval ogromen pomen porastu ljudskih kultur vseh tistih narodov, ki so danes trdno zvezani v veliko mnogonarodno Zvezo sovjetskih republik.
Henri B,airbusse je rekel: »Stalin — to je Lenin danes!« V tej izredni definiciji velikega umetnika je izražena enotnost poti lenin-sko-stalinske partije, ki jo danes vodi veliki in modri Stalin.
Delavci na polju umetnosti ZSSR dobro poznajo tiste Stalinove smernice, ki so privedle naše gledališče do bleščečih uspehov in razcveta. Tu se vidi ista leninska Skrb za vse, kar je na področju gledališča resnično ljudsko in bistveno.
V svojih političnih govorih se je Stalin spominjal Antaia,*,ki dobiva moč, če te dotakne zemlje. Ta klasični antični lik bi lahko postavili ob vhodu, v naša najboljša gledališča. Vsakokrat, kadar so se gledališki umetniki oddaljili od rodnih tal, je postala njihova umetnost neplodna, izumetničena, brezidejna. Stailin je s svojimi jasnovidnimi navodili pomagal umetnikom, da najdejo pravo pot in da s svojo umetnostjo pomagajo pri kulturni izgraji socialistične domovine.
L. 1939., ob Stalinovi šestdesetletnici, so bile ustanovljene nagrade za najboljša dela na področju umetnosti in znanosti. Častni naziv »lavreata Stalinove nagrade« je dobilo mnogo gledališč, moj-
*	Antaeus, grško Antaios, velikan iz grških povesti, sin Pozeidona in Gee, je prisilil tujce do boja, jih vse premagal in ubil; vsakokrat, kadar se je v boj-u dotaknil svoje matere Zemlje, je vzniknila v njem nova moč.
156
strov starih in mladih pokolenj, zastopnikov gledališke kulture vseh narodov Sovjetske zveze.
Ljudje sovjetskega gledališča so globoko vdani idejam Lenina in Stalina. To se vidi tudi iz del sovjetskih dramatikov, ki stremijo, da bi ustvarili dela, v katerih bi bila upodobljena glavna udeleženca vseh odločilnih trenutkov v življenju sovjetske države — Lenih in Stalin. Med temi deli zaislužijo posebno pozornost »Človek s puško« in »Kremeljska ura« Nikolaja Pogodina in »Resnica« Aleksandra Kornejčuka. Dramatikoma se je posrečilo, da umetniško prikažeta like voditeljev in trdno prijateljstvo in ljubezen, s katero sta bila med seboj zvezana Lenin in Stalin. Najboljši igralci sovjetskih gledališč so napeli vse svoje stvariteljske sile, da so na odru oživeli lik Lenina in Stalina. Eden izmed največjih dramskih igralcev, ki so zrastli iz sovjetskega pokolenj a, Boris Ščukin — nam je ustvaril nepozabno silen lik Vladimir® Lenina. Za vedno se je vtisnil v spomin ne samo tistih gledalcev, ki so videli Ščukina na odru, temveč tudi v filmih, v katerih je nastopal. Vrsto posrečenih podob Lenina v gledališču so ustvarili tudi nadarjeni igralci Staro-bogatov, Aleksej Gribov, Maksim Straiuh, Aleksander Kramov in drugi.
Zdaj, ko je naša dežela stopila v dolbo povojne obnove, v prvo leto četrte Stalinske petletke, bo naš narod korakal na gledališkem področju naprej pod Leninovim praporom in pod Stalinovim vodstvom — k ustvaritvam naijvečjih del gledališke umetnosti.
(Prevedel L. S.).
Konstantin Simonov:
Dvoje srečanj z maršalom Titom
(Konec.)
Pozorno sem opazoval maršala. V njegovem navadno resnem, zamaknjenem obrazu je bil neprikrit izraz sreče. To je bilo brez dvoma: ta trenutek je bil srečen. Srečen ,je bil, da so se uresničile davne sanje in želje, za katere je žrtvoval vso moč svojega duha.
V	teh pesmih raznih narodov, ki so donele za eno mizo, sem nehote
157
videl simbol njihovega porajajočega s'e in —trdno verujem — tudi nesmrtnega bratstva.
Ko so odpeli zadnjo teh pesmi, je komandant nekega korpusa, visok brkat polkovnik z močnim in mehkim tenorjem zapel, z nekim posebno milim naglasom izgovarjajoč ruske besede:
Strana moja, Moskva moja, samaja ljubi'maja.:;'
Ko je končal, so mu vsi dolgo ploskali. Potem so v zboru zapeli staro vojaško pesem, ki smo jo mi že davno pozabili:
Ej, komroti, dajoš pulemjoti, dajoš batarej čtob bilo veselej!*
Peli so živo, žvižgali zraven, po vojaško.
V	isti vrsti z menoj je sedel za mizo šestdesetleten starček z lasmi, belimi kot sneg. Dolgi, srebrni lasje so mu padali skoraj do vratu, izpod gostih obrvi so pa gledale bleščeče, dobre oči, v katerih je bilo malo prezirljivosti. Proti koncu večera je nazdravil Titu.
Tito ,je vstal, šel okrog mize z bokalom v rokah, trčil s starčkom, ga objel in šele nato izpil čašo. Ko je nato spet z eno roko objemal starčka, se je Tito obrnil k meni in rekel: »Veste, kdo je to? To je naš umetnik. Stara znanca sva že z njim.«
Pri teh besedah se je Tito veselo zasmejal, kakor da bi bil s tem poznanstvom zvezan zelo zabaven soomin. In takoj je pripomnil:
»V ječi sva se seznanila. Zelo dolgo sva sedela v eni celici. Zelo dober umetnik ie in zelo svojeglav človek. Veste, ves čas zaDora je risal. Seveda, olatna ni imel, risal je na steno. Ni imel niti čopičev niti barv — risal je z ogljem. A najbolj zanimivo je to. kaj je risal. Venomer ,je risal oblake. Vsak dan — samo oblake: koničaste in ovčice, deževne oblake in mirno oblačno nebo, oblake, ki prinašajo vihar in nevihto. In veste, zakaj je risal samo oblake? V naši celici je bilo tako okno' da vsa ta leta. ko smo tam sedeli, nismo mogli videti nič drugega kakor same oblake.«
* Dežela moja, Moskva moja^ najbolj ljubljena!
* Ej, tovariši, naj zaropota strojnica, naj zagrmi baterija, da bo bolj veselo: podobna kot: »Ej, mašinca, zagodi . . ,«
158
§e enkrat je Tito stisnil umetnika k svojim prsim.
To je menda vse, kar sem hotel povedati o tem večeru.
Drugi dan zjutraj sem odletel iz Beograda v Moskvo.
Slovenski prevodi Shakespearovih del
(Nekaj bibliografskih podatkov.)
A. Salonska knjižnica. — Gorica.
1. Hamlet — Ivan Cankar; 1899.
2. R c m e o in J u 1 i j a — Ivan Cankar, 1904.
3. J u 1 i j Cezar — Oton Zupančič, 1904.
B. Slovenska Matica: — Prevodi iz svet. knj.
4. Kralj Lear — A. Funtek, 1904.
5. Beneški trgovec — O. Župančič, 1905.
C. Nova založba — Ljubljana.
5. Beneški trgovec — O. Zupančič, 1921, druga izdaja.
Uvod J. Kelemina.
3.	Julij Cezar — Oton Župančič, 1922, druga izdaja.
Č. Tiskovna zadruga.
6. Sen kresne noči — O. Zupančič, 1921. Uvod J. Kele-
mina.
7. Macbeth — O. Župančič, 1921. Uvod J. Keiemina.
8. Othello — O. Zupančič, 1923.
9. Kar hočete — O. Zupančič, 1926.
10. Z i m s k a pravljica — O. Zupančič, 1928.
11. Ukročena trmoglavka — O. Zupančič, 1929.
12. Komedija zmešnjav :— O. Zupančič, 1930.
1. Hamlet — O. Zupančič, 1933.
D. Slovenska Matica — Zbirka vezana beseda:
13. Vihar — O. Zupančič, 1942. Celo platno in celo usnje.
Spremne besede France Koblar.
2. R o m e o in Julija — O. Zupančič, 1940. Celo platno in
celo usnje. Spremne-besede Antony Robinso-n.
14. Koriolan — O. Zupančič, 1946. Spremne besede France
Koblar.
1-59
V	celem imamo Slovenci 14 Shakespearovih dram prevedenih. Šti'ri drame so izšle v dveh izdajah:
Hamlet,
Romeo in Julija,
Julij Cezar in
Beneški trgovec.
Hamlet je izšel prvič v Cankarjevem, drugič v Župančičevem prevodu.
Cankar je prevedel dvoje del (Hamlet, Romeo in Julija).
A. Funtek Kralja Lear a, vse ostalo je prevedel Oton Župančič.
Literatura o Shakespearu je v slovenskem jeziku dokaj skromna:
1. K. Glaser, Novi zapiski, 1911.
2. Govekar, Ljubljanski' Zvon, 1916.
3. Samsa, Mentor, 1916-17.
4. Grafenauer, Dom in Svet, 1916.
5. Copelamd, Ljubljanski Zvon, 1922.
6. Albrecht, Ljubljanski Zvon, 1930.
6.	Bratko Kreft, Shakespearov vpliv na razvoj Puškinovega dra-matskega nazora. Odlomki iz inavguralne disertacije v posebnem nartisu 1939. 1.* Nove odlomke iz iste razprave pa je objavil Ljub-ljamsiki Zvon 1940. 1. v 1.—2., 3.—4., 5.-6. številki.
8.	Bratko Kreft, Marx in Shakespeare, Gledališki list, 1945-46, štev. 10*
Javnost bi pozdravila zaokroženo monografijo o Shakespearu, in sicer poljudno ,pisano, zlasti za srednješolsko mladino.
Zbral dr. Anton Urbanc.
*	Posamezni priložnostni članki različnih piscev so izšli ob tej ali oni uprizoritvi v Gledališkem listu in v dnevnem časopisju. Shakespearove »Sonete« ima v rokopisnem prevodu pesnik dr. A. Gradnik itd. Državna založba Slovenije je pred kratkim napovedala I. knjigo Shakespearovih Izbranih del. ,1. knjiga bo prinesla »Sen kresne noči«, »Komedijo zmešnjav« in «Romeo in Julija«.
Te podatke nam je ob 330 letnici Shakespearove smrti poslal tov. dr. Anton Urbanc, članek »Shakespeare in Cervantes« smo zaradi pomanjkanja prostora morali odložiti za prihodnjo številko.
160
Vzglcdna samopomoč v glidaliikcm sporedu. Naši ljudski odri trpe na nedo-statkih primernega spcreda, ker je premalo gledaliških iger, ki bi ustrezale zahtevam in razmeram našega časa. Zato že žal kar mrgoli po ljudskih odrih raznih predpotopnih butk, ki spadajo že davno med brložje. Tu in tam pa se utrne kakšen utrinek, ki je vreden pozornosti in pohvale. Razume se, da ga je treba vrednotiti iz čisto drugih vidikov, kakor kakšno delo, ki ga uprizori osrednje gledališče. S ttm pa še ni rečeno, da so taki vidiki nekulturni, ker niso »visoko in strogo umetniški«, kakor se je to rado frazanJo v predvojnih časih. Tak hvalevreden utrinek v slovenskem ljudskem gledalis.u je štiridejinska drama »Bianečki«, ki jo je spisala Marija Pučko, uprizorila pa jo je gledališka skupina iz Sv. Tomaža pri Ormožu. Mlada, pisateljica — domačinka skuša v njej prikazati življenje v preteklem stoletju na gradu Braneku v bližini Ljutomera. Glavna tema drame je ljubezen zadnje grajske gospodične do sina trdega prleškega kmeta Rajhovega Vaneka. Bežno se dotakne drama tudi bojev podložnih kmetov zoper tujo gospodo. Idejni in umetniški nedostatki dela so jasni, toda v okoliščinah, ki so to delo rodile, je treba tako izvirno ljudsko dramatiko pozdraviti! Želeti je le, da bi se pojavilo več takih del, ki bi jih ljudski igralci na svojih odrih sami preizkusili in si preizkušene potem med seboj izposojali! Slovensko ljudsko gledališče, njegov režiser in igralec, bodo svojo nalogo v prvi vrsti izvrševali, če bodo gojili najprvo slovenski spored in če bodo z uprizoritvijo izvirnih preprostih iger, ki so jih spisali sami med sijboj, kakor nam to priča zgoraj navedeni primer, postali važno poprišče ljudskih dramatikov. To pa je važno še zaradi nečesa drugega: za marsikaterega mladega dramatika -začetnika bi bilo prav, če poskusi z uprizoritvijo svojega dela na kakšnem ljudskem odru in se šele potem, ko si je že sam pridobil marsikaksno izkušnjo (lastne izkušnje so tudi v dramatiki največ vredne), napoti v osrednje slovensko eledališče.
Prva drama iz Osvobodilne borbe v zagrebškem gledališču. Nar. gledališče v Zagrebu je pred kratkim uprizorilo dramo »Za pravico« (»Za pravdu«), ki jo je spisala Jelena Loboda - Zrinska, žena slovenskega kiparja'Lobode. Vlado Magjarevič, kritik Narodnega lista, pravi: »Čeprav se uprizoritev prve drame iz Nar. osvob. borbe v zagrebškem gledališču ne more oceniti kot popolnoma uspela, ima vendarle svoj posebni pomen, zlasti zavoljo časa. v katerem se pojavlja, in' zavoljo avtorja, ki jo je napisal. Če odmislimo strogo književno sodilo, moramo povdariti simpatičen trud, navdušeno in iskreno stremljenje avtorice antifašistke, da ustvari v svoji drami dokumentarno - umetniško sporočilo o borbi naših narodov, ki se je vršila zoper okupatorja v zaledju samem. Zamišljeni dramski osnutek je prerastel umetniške moči avtorice. Tako je njeno delo ostalo samo sirova neizdelana in neizglajena podoba neke posameznosti iz vrste podobnih, ki govore raz oder bolj s posrednim besednjakom posameznih dejstev, kakor pa s sugestivnostjo svoje umetniško - gledališke obdelave. Kljub vsem svojim občutljivim nedostatkom pa se more uporabiti ta drama kot scensko oblikovan podatek iz nar. osvob. borbe Za naša pokrajinska gledališča. Samo da mora dospeti tja znatno predelan od same avtorice in po možnosti s splošnim
tehničnim navodilom za uprizoritev in za obrazovanje posameznih oseb v drami, kar bi moralo izvršiti zagrebško gledališče v sporazumu s pisateljico in drugimi strokovnjaki.« (Nar. list bi. marca 19-16 1.).
Cankarjeva drama »Kralj na Betajnovi« je pred kratkim izšla kot prvi zvezek »Knjižnice slovenskega gledališča«. Knjiga je opremljena z uvodom in rež jskimi opombami, poleg tega pa prinaša še tri podobe. Dve 'podobi kažeta uprizoritev te drame v partizanskem Slov. nar. gledališču, ena pa je podoba predvojne uprizoritve v mariborskem Narod, gledališču, kjer jo je zrežiral pokojni režiser Joško Kovič. Knjiga, bo debro služila tako bralcu kot igralcu, zlasti pa članom naših ljudskih gledališč.
Knjižnica Slovenskega gledališča«, ki 30 je začel izdajati Slov. knjižni zavod, ima namen, da v našem času in po sedanjih potrebah nadaljuje delo, ki ga je nekoč izvrševala zbirka »Slovenske Talije«, katere ustanovitelj in idejni utemeljitelj je bil Fran Levstik. Sleherno dramatsko delo, ki bo izšlo v tej zbirki, bo opremljeno z dramaturškim uvodom in z režijskimi opombami, po možnosti pa bo priključena še kakšna podoba te ali one uprizoritve. Iz vsega tega bosta črpala režiser in igralec ljudskega gledališča nekaj pobud in važnejših navod 1 za uprizoritev. »Knjižnica slovenskega gledališča« bo izhaiala v serije h po šest knjig. V prvi seriji bodo poleg Cankarjevega »Kralja na Betajnovi« izšla v najbližjem času še naslednja dela: Bor »Raztrganci« (nova, predelana izdaja), Maksima Gorkega drama »Na, dnu« z daljšim uvodom in režijskimi opombami, Levst kov »Tugomer« v predelavi dr. Bratka Krefta in z uvodom prof. dr. Fr. Koblerja, Finžgarjeva drama »Razvalina življenja« z uvodom prof. dr. Fr. Koblerja in Lipahcva veseloigra »Glavni dobitek«, ki spada med najbolj prikupne naše vesele igre. Naročajte!
Shakespearovo tragedijo »Koriolan« je pred kratkim izdala v Župančičevem prevodu Slovenska matica. Spremne besede je napisal prof. dr. Fr. Kobler, knjigo pa je opremil ing. arh. Marko Župančič. K številnim svojim prevodom jei ž. s »Koriolanom« priključil novo mojstrovino. Spremne besede prof. dr. Koblarja uvajajo bralca v vse potankosti in vprašanja tega dela, ki zavzema po svoji miselnosti čisto svojsko mesto v Shakespearovi dramatiki. Vsekakor posega ta drama poleg »Julija Cezarja« v najbolj pereča vprašanja iz področja politike. Nekateri prizori vzbujajo spomine tudi ta posamezne dogodke v zadnjih letih. Uprizoritev te tragedije je zelo težavna stvar, ker zahteva veliko prizoriščnih sprememb, istočasno pa kolikor mogoče nepretrgan potek dejanja, ker Se sicer lahko zdrobi v posamezne dele in izgubi pregled čez celoto.
Lastnik in izdajatelj: Uprava Slov. nar. gledališča. Predstavnik Oton Zupančič. Urednik dr. Bratko Kreft. — Tiskarna Makso Hrovatin, vsi v Ljubljani.